167 Glasnik SED 60|2 2020 * Marko Terseglav, dr. literarnih ved, upokojeni znanstveni svetnik; marko.terseglav@gmail.com. Društvene strani Marko Terseglav* Sestanek Komisije za Murkovo nagrado, priznanja in listi- ne je bil 25. septembra 2020. Komisija je prejela pet pre- dlogov in po njihovi preučitvi odločila, da Murkovo na- grado podeli Mariji Klobčar, Murkovi listini pa Matjažu Brojanu in Pevski skupini Cintare. Murkovega priznanja komisija ni podelila, ker zanj ni prejela nobenega predloga. Marija Klobčar je prejela Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije. Marija Klobčar se je rodila v Kamniku. V Ljubljani je leta 1982 zaključila študij slavistike in etnologije ter naslednje leto prejela študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo. Med letoma 1983 in 1995 je bila kot mlada razisko- valka zaposlena na Oddelku za etnologijo in kulturno an- tropologijo FF, kjer je bila vključena tudi v pedagoški pro- ces. Leta 1997, ko je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, je doktorirala, leto pozneje pa je postala sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, kjer dela še danes. Iz njene bogate znanstvene in strokovne bibliografije je treba omeniti pet tehtnih monografij, ki kažejo njeno razi- skovalno usmerjenost in vsestranskost. Leta 1989 je izšla Etnolološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20 stoletje: občina Domžale. Leta 1998 je izšla monogra- fija Kamničani med izročilom in sodobnostjo: Življenje Kamniških meščanov od leta 1880 do druge svetovne voj- ne. Ta predstavlja etnološko študijo mesta z osvetlitvijo praznovanj, razpetih med pretekle cehovske in sodobne slovesnosti, ter s pričevanji o šegah, družbenih normah, odnosih med ljudmi in individualnih doživljanjih. Njeno razširjeno nadaljevanje pomeni monografija Na poti v Ka- mnik (2016) – etnološko-folkloristična študija kamniškega območja, ki odpira temeljna vprašanja medkulturnega so- bivanja ter interakcije med različnimi območji in družbe- nimi skupinami v zadnjih 200 letih. Predstavitev vsakda- njega življenja, prepletanj med mestom in podeželjem ter odnosov med drugimi skupnostmi dopolnjuje z vedenjem, pridobljenim z analizo pesemskega izročila in interpreta- cijami vloge petja. Za to delo je bila leta 2017 nagrajena z nagrado Odlični v znanosti. Monografijo je leta 2017 dopolnila še z izborom pesemskih primerov na zgoščenki Hodili so jih poslušat, kjer se s predstavljenim pesemskim izročilom izrisuje notranja raznolikost območja, zgodo- vinske posebnosti, družbena nasprotja med Kamnikom in okolico ter nekatere poklicne pripadnosti in šege. Monografija Poslušajte štimo mojo (2020) je zgodovinski in družbenokritični pogled na pojave od igrcev do radia. Nagrajenka obravnava različne skupine potujočih pev- cev na Slovenskem od srednjega veka do danes, analizi- ra njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Vse to ji z upoštevanjem primarnih virov, naslanjanjem na neznana ali prezrta pričevanja in s kritič- nim premislekom omogoča nov pogled ne le na pesemsko ustvarjalnost, temveč tudi na družbo, v kateri je nastajala. Hkrati pa poveže nosilce raznovrstnega pesemskega gra- diva z njihovim socialnim okoljem, ki se ji pokaže kot zelo raznoliko, posredniki pa so bili pevci. Ljudske ustvarjalce in poustvarjalce v nasprotju s starimi pojmovanji najde v vseh družbenih skupinah. Novost te in tudi prejšnjih na- grajenkinih monografij je premik od literarne k etnološki obravnavi pesmi. Za monografijo je bila avtorica leta 2020 nagrajena s priznanjem Odlični v znanosti. Poleg znan- stvenih monografij, številnih razprav in člankov so tu še nagrajenkini premišljeni izbori ljudskih pesmi iz arhiva GNI, ki jih je zbrala na zgoščenkah. Na svoji bogati raziskovalni poti Marija Klobčar posega na raznolika področja ter ponuja številne možnosti za in- terpretacijo. Stalnici njenih raziskav sta razkrivanje vpra- šanj zgodovine in etnologije na podlagi preučevanja mi- tologije in pesmi ter pričevanje folklore kot pomembnega izhodišča za zgodovinske obravnave. Marija Klobčar je celovita raziskovalna osebnost s tenko- čutnim posluhom za sogovornike na terenu. Prav z boga- tim terenskim delom nenehno podpira svoje raziskave, ki ji dajejo možnost razumevanja širših družbenih in kulturnih pojavov. Drznost in radovednost, razgledanost in širina jo kažejo kot zrelo znanstvenico, ob tem pa njena znanstve- na živahnost priča, da je nagrajenkina znanstvena pot pot razvoja, da je še vedno usmerjena k novim vprašanjem in spoznanjem in da to še ni konec njenega življenjskega dela. Matjaž Brojan je prejel Murkovo listino za ohranjanje tradicije slamnikarstva na Domžalskem in Mengeškem ter za izdajo dveh pomembnih monografij s tega področja. Matjaž Brojan je upokojeni novinar in urednik, ljubitelj- ski rezbar, zbiralec etnološkega gradiva in avtor 26 knjig, med katerimi najbolj izstopata monografiji Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva (2012) in Slamniki pod Gobavico: monografija o slamnikarstvu na Menge škem (2018), za katere je kar 12 let zbiral gradivo, ga preučeval, MURKOVA NAGRADA, PRIZNANJE IN LISTINA ZA LETO 2019 Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja Glasnik SED 60|2 2020 168 Društvene strani Marko Terseglav zbiral informacije in dokumentacijo in prispeval številne fotografije. Zbiral je in iz pozabe rešil številne slamnikar- ske predmete in naprave ter se učil pletenja slamnikarskih kit. Konkretno znanje je bralcem posredoval v monogra- fiji, ki je postala tudi učbenik pletarstva. Temu dolgotraj- nemu delu je sledila iniciativa in realizacija današnjega Slamnikarskega muzeja, ki deluje v sklopu Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Posebej pa velja omeniti še njegova številna dela o domžalskih družinah in novinar- ske feljtone za Radio Slovenija, iz katerih veje odnos do tradicije in lokalnega okolja v vseh časovnih dimenzijah. Ob svojem rednem delu je svojo ljubezen do slavistike in tradicije razdajal tudi kot mentor s smislom za pedago- ško delo. To se je pokazalo zlasti v njegovem likovnem in rezbarskem delu, ki ga je predstavil na več kot petdesetih razstavah svojega rezbarskega opusa. Prejel je več odliko- vanj in priznanj, med drugimi Steletovo nagrado (2008) in Zlato priznanje občine Domžale (2013). Kot pravi et- nolog Janez Bogataj, Matjaža Brojana označuje izjemen ustvarjalni opus, ki je vseskozi usmerjen k odkrivanju in razumevanju lokalnega in regionalnega okolja, torej nje- gove kulturne dediščine in tudi posameznih področij so- dobnosti. Dodati je treba še to, da je s svojimi raziskavami ustvaril izjemen etnološki in zgodovinski arhiv, katerega del so tudi podrobni bibliografski podatki o vsem, kar je povezano z Domžalami. Društvo Pevska skupina Cintare prejme Murkovo listino za ohranjanje slovenskega ljudskega petja in njegovo revitalizacijo. Društvo Pevska skupina Cintare je ljubljanska vokalna skupina 12 pevk ljudskih pesmi z bogato folklorno tradici- jo. Nepretrgoma deluje že od leta 2003, torej 17 let na pod- ročju ljubiteljskih dejavnosti, predvsem petja ljudskih pes- mi, posredovanja kulturnih vrednot, etnološkega znanja, ohranjanja t. i. ljudskega izročila ter spodbujanja kulturne ustvarjalnosti. Umetniški vodja skupine je Mira Nastran, predsednica društva pa Judita Strmčnik. Pevke delujejo na področju etnoglasbe. Snov za poustvarjanje črpajo predv- sem iz bogatega notnega in zvočnega gradiva Glasbenona- rodopisnega instituta ZRC SAZU. Njihov pevski program obsega prek sto znanih in manj znanih ljudskih pesmi ce- lotnega slovenskega etničnega območja. S svojim delovan- jem so vpete v kulturno dogajanje na ožjem ljubljanskem območju kot tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru, prav tako pa dostojno in uspešno zastopajo Slovenijo na mednarodnih srečanjih, kjer se promovira petje ljudskih pesmi. V 17-letnem delovanju so pevke imele več kot 150 nastopov in koncertov, svoj pevski repertoar pa so pred- stavile tudi na treh samostojnih zgoščenkah – Kamer sen lani tancela (2008), Dokler sem še mlada bila (2013) in Se tičice lepo pojo (2018), so pa tudi soavtorice zgoščenke Sodobna tradicijska glasba III (2016). Velik poudarek na- menjajo povezovanju z zamejskimi Slovenci, njihovo delo pa je stalno usmerjeno še v izobraževalno dejavnost, tako v vrtcih in osnovnih šolah kot tudi na univerzi, kjer naj omenimo le sodelovanje s Filozofsko fakulteto oz. z nje- nim Oddelkom za muzikologijo. Kot članice društva Folk Slovenija organizirajo tematska pevska srečanja v Hostlu Celica za vse ljubitelje ljudskega petja. Sodelujejo s Slo- venskim etnografskim muzejem in z RTV Slovenija. Za svoje delo v ljubiteljski kulturi so prejele več nagrad, med drugimi zlato priznanje Ljubljanski piskač, ki ga podelju- je Zveza kulturnih društev Ljubljana, in še nekaj drugih priznanj v Srbiji in na Hrvaškem. Cintare, kot ime pove, so res tavžentrože, saj prek svojega osnovnega delovanja – petja in ohranjanja ljudskih pesmi – posegajo še na druga etnološka področja, ki jim z njim dajejo potreben kontekst.