Fr. LočniŠkar:
Umrlemu očetu.
t   ledene spone zemlja zakovana
Dsa onemogla je počivata;
o novi je pomiadi snioala,
ko u soncu ostala zopet bo poljana.
Takrut ona srca, ž&lnim tnislim vdana,
spet znova radosi ho obhoala,
o$e iajne čare jim odkrioala
narana  mlada.  ko umre Morana.
Težko si čakal zlaiih, solnčnih dni
naš očka Ijubi, da bi Te ogreli,
žioljenjskih zopet ulili Ti moči.
A d/iet?i Tvoji j> večnost so zoreli,
kjer nemiljioa Vesna vsem žari,
ki lu o bridkosti oduno so irpeli.
101