Rastislav:  Nemi listi.                                                     667
»Jezus, vsemogočni Bog! To je Vujo!« vzklikne osupla in se za korak umakne,  »Vujo, ubojica ženina mojega, morilec sreče moje!«
Vsi se čudijo in stoje prestrašeni, častiti svečenik pa izprego-vori milo:
»Ne govori tega, dobra žena! Sedaj stoji pred višjim Sodnikom, in mi smo pozabili, oprostili!« Nato se obrne do množice in nadaljuje: »Glejte potrto to ženo! Neizrecno žalost in togo ji je provzročil nekdaj. Vsemogočni Bog ji je dal krepost, da je nosila nesrečo udano in bogoljubno. Danes pa je priča, da je oni divji morilec, oni zločinec iskal miru na zemlji! Pojdite, ponesimo mrtveca na posvečeno grobišče k večnemu mfrul*
Osamel stoji križ ob poti, razpada že, in lišje ga pokriva. Ona, ki je vsako jutro prihajala h križu molit, našla je mirni prostor poleg zaročenca svojega pod cipresami oraškega grobišča. Ljudje, ki hodijo mimo spomenika, ne vedo več, kaj pomeni; samo najstarejši možje še govore o nekdanji nesreči in žalostni   smrti ljutega Vuja.
Nemi listi
sera v knjigo liste bele,                           Oh, ne  .  . .  Saj  vsi  ti ne"mi listi Da nanje pišem dnevnik svoj,                             Nikakor mčiii ne molče" :
A prazni  so še danes listi:                                  O lepi izgubljeni sreči
Molčeč in ne"m je dnevnik moj.                         Ti ne"mi listi govore"  .  .  .
Rastislav.

Ob studenci.
J_yala piti mu vode",                                            Dala piti  mu vode",
Šel je dalje čez gore".                                     Dala mu takrat srce.
Deldici prihodnje dni                                      Hladni je ostavil vir,
V daljo hrepene" oči.                                      Nji srca"  odnesel mir.
Toda kdo li znd,   če kdaj Vrne potnik  v ta se kraj ?
y.