303ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)ZGODOVINSKI ČASOPI  • 61 • 2007 • 3–4 (136) • 03–364
Boris Golec
Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu 
in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja
UDK 929.5 Valvasor
GOLEC, Boris, dr., doc., višji znanstveni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, bgolec@zrc-sazu.si
Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja
Zgodovinski časopis, Ljubljana 61/2007 (136), št. 3–4, str. 303–364, cit. 330
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., De.)
Ključne besede: Valvasor, polihistor, Bogenšperk, Krško, Medija, Gracarjev turn, plemstvo, rodoslovje
Kljub dvema znanstvenima monografijama in obsežni bibliografiji o polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1693) je ostalo 
slabo obdelanih več vprašanj, ki zadevajo zlasti njegovo zasebno življenje, družino in zapuščino. Valvasor, kot vse kaže, ni bil upravičen 
do uporabe baronskega naslova, večina njegovih trinajstih otrok pa se je očitno rodila na potovanjih po »tujini«. Umrl je v Krškem, 
vendar v drugi hiši, kot je veljalo že od leta 1859. Tudi njegov pokop v rodbinsko grobnico na Mediji ostaja odprto vprašanje, saj 
tam »uradno« ni bil zabeležen. Vdovi je ostal le manjši del Valvasorjeve zapuščine, zato si je morala pomagati z lastnimi sredstvi in 
sorodniki. Po več kakor enem stoletju je bila ponovno odkrita njuna najmlajša hči Regina Konstancija, za katero se je izkazalo, da je 
edina od Valvasorjevih otrok imela tudi vnuke in da njeno potomstvo živi še danes.
UDC 929.5 Valvasor
GOLEC, Boris, PhD, Assistant Professor, Senior Scientific Collaborator, Milko Kos Historical Institute, Scientific Research Centre 
of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2, bgolec@zrc-sazu.si
Hitherto Unknown and Surprising Findings about the Life, Family, Death, Gravesite, and Legacy of Janez Vajkard Valvasor
Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 61/2007 (136), No. 3–4 , pp. 303–364, 330 notes
Language: Sn. (En., Sn., De.)
Key Words: Valvasor, polyhistor, Bogenšperk, Krško, Medija, Gracarjev Turn, nobility, genealogy
Despite two scholarly monographs, in addition to an extensive bibliography, on polyhistor Janez Vajkard Valvasor (Jochann Weikard 
Valvasor, 1641 – 1693) some aspects of his personal life, family, and legacy have not yet been precisely determined. It seems that 
Valvasor was not entitled to use the rank of baron, and that most of his thirteen children were born while he was travelling “abroad”. 
Although it is true that he died in Krško the house that since 1859 had been generally known as the one in which he had passed 
away is not the correct one. The fact that Valvasor was buried in the family tomb in Medija remains equally vague for he had not 
been “officially” registered in Medija. His widow, who inherited only a minor part of his legacy, had to rely on her own resources 
and on the benevolence of her relatives. After over a century, yet new facts concerning their youngest daughter Regina Konstanzia 
have been discovered. According to them, Regina was the only Valvasor’s child who had grandchildren and whose descendants have 
been traced to the present.
»O Vajkardu, ki ni hotel biti kranjski Janez. O baronu, ki to pravzaprav sploh nikoli ni bil. 
Kje so se v resnici rojevali Valvasorjevi otroci. O polihistorjevem izmišljenem in resničnem 
zadnjem domu v Krškem. Valvasorjev grob na Mediji uradno ostane prazen. Polihistorjeva 
spretna vdova reši družino uboštva. Njuna doslej neznana hči je edina, iz katere izidejo na-
daljnji rodovi Valvasorjevega potomstva vse do danes.«
Če bi bilo pričujoče besedilo napisano pred dobrimi tremi stoletji, v Valvasorjevem pripo-
vednem slogu in v skladu z uredniško zasnovo Slave vojvodine Kranjske, bi v krepkem tisku 
pod naslovom najverjetneje srečali zgornje podnaslove posameznih vsebinskih sklopov. V 
njih bi bilo zajeto vse bistveno, o čemer bi nato natančneje spregovoril sestavek. Valvasor je 
bil skratka iz (rdečega) mesa in (modre) krvi, s samovoljno privzetim baronskim naslovom, 
končna usoda njegovega mesenega telesa ni povsem dognana in ni bila nujno skladna z dose-
danjo razlago, biološko potomstvo pa je podedovalo še vse drugačno kri in gene, zato so 
polihistorjevi talenti v nadaljnjih rodovih izginjali in se tu in tam spet pojavljali.
304 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Delo Janeza Vajkarda Valvasorja je bilo v našem in tudi širšem prostoru tako enkraten in 
univerzalen pojav, da je že s svojim obsegom (pre)obilno zaposlilo njegove proučevalce.1 Za 
Valvasorja samega, njegovo osebnost in celo za nekatera ne nepomembna biografska dejstva 
je ob vsej količini in veličini njegovega opusa ostalo malo prostora in zanimanja. Povedano 
velja še posebej za polihistorjeva zadnja leta, od izida Slave vojvodine Kranjske leta 1689 do 
smrti jeseni 1693, prav tako za usodo družinskih članov in tem bolj za nadaljnje potomstvo. 
Valvasor po natisu Slave pač ni mogel ustvariti ničesar vsaj približno tako pomembnega, 
dejanja in zasluge njegovih otrok pa še zdaleč niso bili primerljivi z očetovo veličino. V obeh 
monografijah o kranjskem polihistorju, izdanih v minulem stoletju, Radicsevi iz leta 1910 
in Reispovi z letnico 1983, je zato zelo površinsko obdelano zlasti Valvasorjevo sklepno 
življenjsko poglavje v Krškem, ki je trajalo vsega nekaj mesecev leta 1693.2 Iz tega časa so 
Valvasorjevi proučevalci namenili nekaj več pozornosti samo datumu smrti in kraju pokopa, 
ne da bi se v to natančneje poglobili. Nihče se ni sistematično ukvarjal niti s polihistorjevo 
zapuščino, tako okleščena in skromna se je namreč zdela, popisana v dveh zapuščinskih in-
ventarjih nekaj tednov po njegovi smrti. Nadaljnja usoda vdove in otrok pa je bila sploh že 
povsem postranska reč.
Tudi pričujoča razprava ne prinaša natančnega izrisa Valvasorjevega portreta, kar se je kot 
ena od prihodnjih nalog zgodovinarjev izpostavilo na simpoziju ob 300-letnici njegove smrti v 
Ljubljani 1989.3 Obravnava namreč samo izbrana vprašanja o polihistorjevi osebi in njegovih 
družinskih članih, predvsem tista, za katera so prišla na dan nova dejstva. Ta so bila nato glav-
no vodilo pri odpiranju starih-novih vprašanj. Pokazalo se je, da niti mnogi doma dostopni 
neposredni viri še niso bili znani in izčrpani, nekatera že znana dejstva so potonila v pozabo, 
druga pa ob pritegnitvi doslej neupoštevanih virov zahtevajo drugačno interpretacijo.
I. Valvasorjevo ime, baronski naslov, dom, družina in družinsko življenje
Vprašanje, kako so Valvasorja klicali njegovi domači in prijatelji, resda ni primarnega 
pomena in ga niti ne bi načenjal, ko se nanj ne bi sam ponudil nedvoumen odgovor. Janez 
Vajkard je bil za domače, znance in prijatelje samo Vajkard, in ne Janez, kaj šele nepraktično 
dolgi Janez Vajkard. To nam med uradnimi pisanji razkriva ukaz štajerskega deželnega glavarja 
in stanovskih poverjenikov, naslovljen 17. avgusta 1683 zgolj na Vajkarda Valvasorja, tedaj v 
vlogi stotnika kranjske deželne vojske pri obrambi štajerskih meja prvo leto dunajske vojne 
proti Turkom.4 Posredno potrditev povedanega najdemo že prej v omembah bogenšperškega 
gospoda v krstni matični knjigi župnije Šmartno pri Litiji. Ko je 4. oktobra 1678 botroval 
nekemu plebejskemu otroku, je naveden le kot »Illmus Dnus Dnus Weicardus« (!), torej 
brez prvega krstnega imena Joannes. Leto dni zatem, 2. oktobra 1679, je šmarski župnik pri 
1 O stanju raziskanosti Valvasorjevega življenja in dela prim. B. REISP, Dosedanje raziskave o Valvasorju in 
nekatera odprta vprašanja. V: Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija 
v Ljubljani 1989, Ljubljana : SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave 1990, 17 sl.
2 P. RADICS, Johann Weikhard Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; 
samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor, Laibach : Verlag der Krainischen Sparkasse 1910, 
245–252; B. REISP, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor, Ljubljana : Mladinska knjiga 1983, 268–272.
3 Prim. V. SIMONITI, Janez Vajkard Valvasor – stotnik kranjskih deželnih stanov. V: Valvasorjev zbornik ob 300 
letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989, Ljubljana : SAZU in Odbor za proslavo 
300 letnice izida Valvasorjeve Slave 1990, 103; B. REISP, Dosedanje raziskave (kot v op. 1) 22.
4 Po objavi dokumenta v: P. RADICS, Valvasor-Studien XXVI. Die Schreiben der steiermärkischen Landschaft 
1683 an Johann Weikhard Freiherrn von Valvasor und an die krainische Landschaft. V: Laibacher Zeitung 115, 
1896, 331.
305ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
krstu sina Volfganga Vajkarda pomotoma še njega označil kot Volfganga Vajkarda (Illus. Dni 
Wolffgangi Weichardi Valvasor), kar posredno pove, da so Valvasorja tudi širše poznali zgolj 
kot Vajkarda oziroma Bajkorta. Prvo krstno ime Janez je prav tako izpuščeno 21. aprila 1683, 
ko je bil krščen njegov sedmi otrok Janez Ludvik, sin »Illussmi Dni Baichardi Valvasor ex 
Bogenspergk«. Poimenovanje »Baichard« in zapis botrovega imena »Joannes Bechardus« pri 
botrovanju 25. januarja 1678 pa pričata še o nečem. Izgovorjava začetnega glasu v pri osebnem 
imenu Vajkard je v »kranjščini«, zelo verjetno pa tudi v kranjski nemščini, prešla v b: Bajkard 
oziroma Bajkort.5 Tako imamo zdaj še potrditev »ustreznosti« polihistorjeve slovenske naslo-
vitve Janez Bajkort in hrvaške Ivan Bajkard v rimanih posvetilih k prvi knjigi Slave.6
Da Bajkort za domače in prijatelje ni bil Janez, je pogojevala že takratna plemiška etiketa. 
Janez namreč ni bilo plemiško, temveč splošno razširjeno krstno ime.7 Poleg tega je imel Janez 
Vajkard v isti sorodstveni črti kar šest bratov in polbratov Janezov (!) – dva starejša brata 
Janeza, ki sta kmalu umrla, ter štiri brate s prvim imenom Janez: starejšega polbrata Janeza 
Karla, starejšega pravega brata Janeza Ditriha ter mlajša brata Janeza Herbarda in Janeza 
Ferdinanda.8 Pri vsej zmešnjavi, ki bi lahko nastala ob tolikih Janezih, s tem imenom gotovo 
niso klicali nikogar, ampak morda z dvojnim imenom kvečjemu Janeza Ditriha. Valvasor mu 
pravi Hans Dietrich in pove, da se je iz dežele izselil, molči pa o razlogu; Kranjsko je zapustil 
zaradi razdedinjenja, ki ga je povzročila njegova poroka s stánu neprimerno nevesto.9
Kaj je »stánu primerno«, je bilo sicer moč razlagati tako ali drugače, kakor se je moglo 
»stan« in »naslov« po potrebi tudi prilagoditi. Videli bomo, da Valvasor tu ni bil izjema, temveč 
otrok svojega časa in »žrtev« lastne nečimrnosti. Domala nič manj kakor osebno ime Janez 
Vajkard je s kranjskim polihistorjem povezan njegov baronski naslov. Vendar je tega nosil 
šele v poznih letih, ko je bil že priznan znanstvenik. Znano je, da se kot baron ni rodil, temveč 
je »barona« pritaknil svojemu poplemenitenemu priimku veliko let potem, ko so bili njegovi 
starši že pokojni. Od kdaj natanko je bil torej do njegove uporabe upravičen? Stvar ni tako 
preprosta in je bila, gledano strogo pravno, močno sporna. Edina povzdignitev Valvasorjev v 
višji plemiški naziv je namreč cesarjeva podelitev dednega baronskega naslova 17. novembra 
1667, ki pa Janeza Vajkarda ni zajela. Leopold I. je namreč baronstvo podelil samo nekaterim 
Valvasorjem: polihistorjevemu starejšemu polbratu Karlu († 1697), takrat že poverjeniku 
kranjskih deželnih stanov, ter otrokoma njunega pokojnega bratranca Janeza Krstnika Valvasorja 
(† 1650) iz druge, Adamove rodbinske veje, tj. Adamu Sigfridu (1649–1699) in Ani Elizabeti. 
5 Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NŠAL), ŽA Šmartno pri Litiji, R 1674–1688, 25. 1. 1678, 4. 10. 1678, 2. 10. 
1679, 21. 4. 1683. 
6 Psevdonimni Jožef Zizenčeli (Josephus Sisentschelli) ga imenuje, prečrkovano v sodobni slovenski črkopis: 
»žlahtnu rojeniga gospuda Janeza Bajkorta Valvasorja, frajerja iz Mudije inu Zavrha« itd., neznani kajkavski pesnik 
in zelo podobno Pavao Ritter Vitezović v dalmatinski hrvaščini pa: »presvitloga/prisvitloga gospodina, gosp:(odina) 
Ivana Bajkarda Valvazora, slobodnoga gospodina« itd. (J. W. VALVASOR, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Lay-
bach 1689, I. Buch, s. p., uvodne strani). 
7 Tudi drugi mož Valvasorjeve vdove pl. Buset se je imenoval Janez Herbard, a ga večkrat zasledimo le kot Her-
barda, kakor so ga dejansko klicali (prim. npr. njegov zapuščinski inventar v: Arhiv Republike Slovenije (= ARS), 
AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (= Zap. inv.), šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 
1724, str. 5, 24, 42).
8 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 343–348; J. B. WITTING, Beiträge zur Genealogie des krainischen 
Adels. V: Jahrbuch der K. K. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge IV, Wien 1894, 143. – Umirajoča mati 
Ana Marija v svoji oporoki, datirani 10. junija 1657 na Mediji, vse svoje sinove Janeze imenuje Hans: Hans Weikhardt, 
Hans Herwardt in Hans Ditrich (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. V 1–16, testament V–3).
9 Valvasor v Slavi le dva umrla brata imenuje Johannes, najstarejšega polbrata zgolj Carolus, starejši brat nosi 
ime Hans Dietrich, samega sebe navaja kot Johann Weichard, mlajša brata pa sta zanj Joh. Herbardus in samo 
Ferdinandus (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v opombi 6) IX, 109). O razdedinjenju Janeza Ditriha in njegovem 
odhodu iz dežele gl. B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 59–60, 290, op. 49. 
306 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Po svojih posestvih Mediji, Belneku in Zavrhu so novi baroni dobili predikat: »Freiherren und 
Freiherrinen von Galleneck, Herren und Herrinen zu Wildeneck und Neudorf«.10 Naš polihistor 
je pozneje običajno uporabljal skrajšani predikat »zu Galleneck und Neudorf«, morda zato, 
ker Belnek prav v času njegove publicistične dejavnosti ni bil v rodbinski posesti. O tem, kdaj 
je baronski naslov prešel s sorodnikov na njegovo osebo in potomce, pa Valvasor pomenljivo 
molči, čeprav navaja v Slavi tudi prenekatero povsem nebistveno podrobnost. Branko Reisp 
razlaga ta molk z morebitnimi nejasnostmi ali razhajanji glede uveljavitve baronstva pri vseh 
rodbinskih vejah.11 Toda danes o »domnevnih nejasnostih« že lahko govorimo s popolno 
gotovostjo. Baronski naslov preprosto ni mogel preiti na Janeza Vajkarda avtomatično, z 
»dedovanjem« po polbratu, ampak bi moral biti njemu samemu (in njegovi rodbinski veji) 
podeljen s posebnim pravnim aktom, ki pa ga očitno nikoli ni bilo.
Ko sta Karlova in mlajša rodbinska linija leta 1667 dosegli povzdignitev v baronstvo, se 
je 26-letni Janez Vajkard že osem let večinoma mudil v tujini in se vrnil domov šele dobra 
štiri leta pozneje. V času, ko se je na dvoru odločalo, kdo od Valvasorjev bo postal baron, se 
je jeseni 1666 sicer znašel na Dunaju, a za namere svojih sorodnikov prejkone sploh ni vedel. 
Zatem je po suhem in po vodi križaril od Anglije in Danske do severne Afrike in se, sin že 
dolgo pokojnega in za baronstvo »premalo zaslužnega« očeta, čez dobrih pet let vrnil v do-
movino, kjer je del njegovega sorodstva medtem brez njega in glavnine njegovih sorojencev 
»prestopil« mejo baronstva ter se ravno udobno namestil na lovorikah nedavne pridobitve.12 
Naslova si zdaj Janez Vajkard ni mogel preprosto privzeti, zato ga tudi dolgo ni uporabljal. 
Še leta 1679 je v albumu Topographia Ducatus Carnioliae moderna dodal baronski naslov le 
dejanskima baronoma Adamu Sigfridu in svojemu polbratu Karlu Valvasorju, ne pa tudi bratu 
Janezu Herbardu in sebi. Baronski naslov se ob njegovem imenu javno, čeprav le kot kratica 
L. B. (liber baro), pojavi prvič leta 1681, a tedaj kar trikrat: v Vitezovićevi pozdravni pesmi 
v albumu Topographia Archiducatus Carinthiae modernae, v posvetilu k izdaji Topographia 
Carinthiae Salisburgensis in v naslovu zemljevida Kranjske, priloženega Schönlebnovemu 
delu Carniolia antiqua et nova.13 V nobenem od navedenih primerov ga ni uporabil Janez 
Vajkard sam, temveč je »podeljenega« od prijateljev le previdno »tiho toleriral«. Z baronskim 
naslovom se je po zadnjih ugotovitvah sicer dal »počastiti« od drugih že prej, najpozneje od 
leta 1678 dalje. Ko je 25. januarja 1678 prvikrat nastopil kot krstni boter v šmarski krstni 
matici, ga še nima, ko pa sta z ženo botrovala 4. oktobra istega leta, je Janez Vajkard naveden 
kot »Liber baro Valvasor«. Ana se teden dni pozneje pojavi v vlogi botre kot »Baronissa 
Valuasorin«, vendar pri svojih poznejših botrovanjih zopet ni baronica.14 Baronski naslov 
razumljivo pogrešamo pri njuni poroki leta 1672 in tudi pri krstih treh otrok v Šmartnem med 
letoma 1674 in 1683.15 Odsotnost »barona« je toliko bolj razumljiva 2. oktobra 1679 ob krstu 
10 K. F. FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande 
bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 
1823–1918. 5. Band, Schloss Senftenegg : Selbstverlag 1974, 148. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 54 (v 
opombi navaja kot vir »K. k. Adelsarchiv in Wien«). B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 61. 
11 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 62 in 291, op. 55. O istem vprašanju prim. tudi B. REISP, Dosedanje 
raziskave (kot v op. 1) 23. – Radics je pred stoletjem zapisal le, da je »danes še vprašljivo«, kdaj je baronstvo prešlo 
s polbrata Karla na Janeza Vajkarda, in da se baronski naslov pojavi v njegovih delih »že« leta 1681 (P. RADICS, 
Johann Weikhard (kot v op. 2) 54).
12 Prim. B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 62, 81.
13 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 62.
14 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1674–1688, 25. 1. 1678, 4. 10. 1678, 11. 10. 1678, 28. 4. 1680, 4. 4. 1685, 
2. 7. 1685.
15 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, P 1660–1720, 10. 7. 1672; R 1665–1674, 29. 4. 1674; R 1674–1688, 2. 10. 
1679, 21. 4. 1683.
307ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
sina Volfganga Vajkarda, saj je bila otrokova botra čisto prava baronica Kheysell.16 Zadevi 
na rob povejmo, da cerkvene matice sicer niso zanesljivo merilo za plemiške naslove. V njih 
srečamo tako nebarone, pod duhovniškim peresom »povzdignjene« v baronski stan, kakor 
tudi dejanske barone brez izrecno navedenega naslova.17
Za ugotavljanje, kdaj si je Janez Vajkard »javno prisvojil« baronstvo svojih sorodnikov, 
so zgovornejši njegovi lastni podpisi. Prvič se je opogumil po vrnitvi z vojaškega pohoda 
jeseni 1683, torej tedaj, ko se je njegova vojaška kariera za vedno končala in je meč zamenjal 
s peresom.18 V tiskanem izkazu za podrejene vojake, ki nosi datum Ljubljana, 31. oktobra 
1683, se je izstavitelj stotnik Janez Vajkard Valvasor naslovil s »Freyherr zu Gallenegg und 
Neudorff«.19 Izkaz, ki ga je šele konec 19. stoletja odkril Peter Radics v daljnem Londonu,20 
je dosegel le malo ljudi in je bil bržkone nekakšen Valvasorjev preizkus, do kod sme seči s 
svojo smelostjo.21 Priprave na samostojni javni nastop kot baron so dotlej potekale že nekaj 
časa, vsaj v polihistorjevi glavi. Valvasorju kot stotniku dolenjske ali spodnje četrti, ki je tisto 
poletje povedel svojo četo v obrambo štajerskih meja, je očitno vlivalo pogum naslavljanje z 
baronom,22 kot ga je bil med trimesečnim bivanjem v sosednji deželi deležen s strani štajerskih 
deželnih oblasti. Kajpak je tudi sam poskrbel, da so ga Štajerci poznali kot barona, nakar 
se izkazane časti in naslova nikakor ni branil. Pravzaprav bi lahko rekli, da je kranjskega 
polihistorja »povzdignilo med barone« prav njegovo poveljevanje zaledni enoti v vojni proti 
Turkom. Ko se je namreč 7. avgusta odpravljal na pot, ga instrukcija stanovskih poverjenikov 
domače Kranjske naslavlja samo kot plemenitega gospoda,23 slabše poučeni štajerski stanovi 
pa ga v svojem ukazu deset dni pozneje, 17. avgusta, že imenujejo baron (Freiherrn von Val-
vasor)24 in tako tudi v nadaljnjih ukazih.25 Vse to ga je moralo samo še dodatno opogumiti, 
da je »barona« javno pritaknil k svojemu imenu v omenjenem obrazcu vojaškega spričevala, 
natisnjenem neposredno po vrnitvi v Ljubljano.
16 Baronica Katarina Kheysell je za povrh označena tudi kot rojena (nata) baronica Witzenstein. Rodbina Khey-
sell je baronski naslov sicer prav tako pridobila šele nedavno, leta 1668 (K. F. FRANK, Standeserhebungen und 
Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 
1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823–1918. 3. Band, Schloss Senftenegg : 
Selbstverlag 1972, 13), Witzensteini pa le leto dni prej (K. F. FRANK, Standeserhebungen 5 (kot v op. 10) 233), zato 
baronica Kheysel baronstva ni prinesla že na svet, ampak ga je, kot toliko drugih, pri dekliškem priimku uveljavljala 
za nazaj. Malo za Janezom Vajkardom je pri krstu svojega predzadnjega otroka 24. januarja 1680 označen kot baron 
tudi njegov brat Janez Herbard z Medije († 1681); takrat je v krstni matici sploh edinokrat baron, pri čemer sta bila 
otrokova botra pravi baron Franc Erazem Moscon in njegova žena Ana Eleonora roj. grofica Tattenbach (NŠAL, ŽA 
Vače, R 1673–1689).
17 Polbrat Karel Valvasor, ki je bil od leta 1667 resnično baron, nastopa 29. aprila 1674 kot krstni boter polihi-
storjevega najstarejšega otroka le z naslovom »Illmus Dnus Dnus«, Janez Krstnik baron Witzenstein pa 21. aprila 
1683 pri krstu sedmega Valvasorjevega otroka podobno samo kot »Illusmus Dnus« (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, 
R 1674–1688).
18 Funkcijo enega od pehotnih stotnikov je z gotovostjo obdržal do konca osemdesetih let, vendar sklica deželne 
vojske niti pred niti po letu 1683 praktično ni bilo več. Stotniški položaj je Valvasorju pomenil bolj dodaten vir 
dohodka, okoli 250 goldinarjev na leto in še dodatno plačilo za konkretno aktivnost leta 1683. V. SIMONITI, Janez 
Vajkard (kot v op. 3) 108.
19 Objava v: B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 168.
20 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 315, op. 46.
21 Če bi baronskemu naslovu v glavi obrazca vendarle kdo ugovarjal, bi se lahko Valvasor še vedno izgovoril, 
da sam ni imel v rokah »zadnje redakcije« predloge obrazca, preden je šla v tisk.
22 O vojaškem pohodu, Valvasorjevi častniški službi, o virih in obravnavah Valvasorja kot vojaka v literaturi gl. 
V. SIMONITI, Janez Vajkard (kot v op. 3) 103 sl.
23 Objava dokumenta v: P. RADICS, Valvasor-Studien II–III. Aus dem steiermärkischen Landesarchive. V: 
Laibacher Zeitung 114, 1895, 1437.
24 Objava dokumenta v: P. RADICS, Valvasor-Studien XXVI (kot v op. 4) 331. – Istega dne je Valvasor iz Wildona 
poročal kranjskim stanovom le kot stotnik (objava v: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 188–189), kot ga 
sicer imenuje tudi vsebina povelj štajerskih stanov (gl. isto opombo zgoraj in naslednjo opombo).
25 Objava dveh dokumentov z dne 20. 8. in 21. 8. 1683 v: P. RADICS, Valvasor-Studien XXVI (kot v op. 4) 337.
308 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Valvasor se je v prehodnem obdobju, ki je sledilo, »izdajal« za barona napol javno, napol 
tiho, zato previdno. Z baronstvom se mu je bilo laže ponašati zunaj Kranjske kakor doma, 
kar se je, kot smo videli, pokazalo že med njegovim vojaškim udejstvovanjem na Štajerskem. 
Kot baron se je nato podpisoval ves čas svojega dopisovanja z londonsko Kraljevsko družbo, 
začenši s pismom, datiranim 3. decembra 1685.26 V prvih dveh pismih je pri samopredstavitvi za 
povrh še decidirano navedel, da »smo [Valvasorji] plemiči in vitezi iz dobre in stare rodovine, 
zdaj pa smo (!) bili pred nekaj leti od rimskega cesarja Leopolda I. povzdignjeni v svobodne 
barone«.27 Kar je smelo v bližnjo in daljno tujino, je bilo treba končno polno uveljaviti tudi 
na domačih tleh. V tem kontekstu je zgovorna polihistorjeva poročna pogodba, sklenjena 20. 
julija 1687 na Vrhovem pod Gorjanci, v kateri kot »Freiherr zu Gallenegkh, Wildenegkh vnd 
Neudorf« po plemiškem naslovu ni hotel zaostajati za izvoljenko Ano Maksimilo baronico 
Zetschker.28 A resnici na ljubo tudi nevesta ni bila »prava« baronica, saj sta dobila baronski 
naslov le njena dva brata in bratranec, in to ne nazadnje deset let za Valvasorji, šele nedavnega 
leta 1676.29
Ko se je Janez Vajkard začel proslavljati s svojimi deli, je mogel toliko zaželeni naslov 
»baron« čedalje drzneje pristavljati k imenu avtorja, tako, denimo, prvič leta 1688 v delu »To-
pographia Archiducatus Carinthiae antiquae et modernae completa«, izdanem v Nürnbergu.30 
Ob izidu Slave vojvodine Kranjske leto pozneje je bil že samoumevno baron. B. Reisp ob tem 
ugotavlja, da so v Slavi vsi Valvasorji brez izjeme uvrščeni med baronske rodbine.31 »Pobaro-
njenje« celotnega sorodstva v monumentalnem delu o Kranjski je bilo tako samo sklepno 
dejanje procesa, ki se je pri Janezu Vajkardu začel konec sedemdesetih in se previd no stopnjeval 
do konca osemdesetih let 17. stoletja. Ker baronskega naslova kranjskemu učenjaku ni nihče 
odrekal, je baronstvo slednjič obveljalo kot samoumevno in se preneslo tudi na potomstvo. 
Zgovoren je naslednji primer: ko je bil 15. aprila 1693 v Krškem krščen Valvasorjev najmlajši 
sin, je krstitelj »pomotoma« izpuščeni baronski naslov očeta (Baroni) nadpisal naknadno.32
Kot že rečeno, pa baron Janez Vajkard Valvasor po strogih pravnih merilih nikoli ni obstajal. 
Šlo je zgolj za enega mnogih primerov t. i. prisvojitve naslova (Adelsanmassung),33 čeprav v 
omiljeni obliki. Valvasorjevo baronstvo namreč ni bilo docela izmišljeno, temveč samovoljno 
privzeto od legitimno pobaronjenega polbrata Karla. Ta polihistorjevemu koraku ni ugovarjal 
in prav tako ne pobaronjeni sorodniki druge, Adamove rodbinske linije, zato se je stvar v celoti 
posrečila. Še zlasti potem, ko je postal znan po svojem opusu, bi Janez Vajkard seveda tem 
26 Prim. samopoimenovanje z baronom v objavah in izvlečkih šestih Valvasorjevih pisem v: B. REISP, Kores-
pondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Sociaty. The Correspondence of Janez Vajkard Valvasor with the 
Royal Society, Ljubljana : SAZU 1987, 21 sl.; P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 271, 272, 295, 296, 297; 
B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 173, 174. 
27 Objava pisem in njunih prevodov v: B. REISP, Korespondenca (kot v op. 26) 21, 23, 26, 27.
28 Objava: A. KASPRET, Ženitni dogovor Ivana Vajkarda Valvasorja z Ano Maksimilo baronico Zečker dne 20. 
juli. 1987. l. V: Časopis za zgodovino in narodopisje I, 1904, 186–189; P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 
307–309.
29 Med barone so bili 14. decembra 1676 povzdignjeni brata Sigmund Viljem in Janez Herbard ter njun bratranec 
Franc Engelbreht Zetschker (K. F. FRANK, Standeserhebungen 5 (kot v op. 10) 269). O sorodstvenih razmerjih med 
njimi J. B. WITTING, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. V: Jahrbuch der K. K. Heraldischen Gesell-
schaft »Adler«. Neue Folge V–VI, Wien 1895, 263. Prvi od bratov in bratranec sta bila tudi sopodpisnika Valvasorjeve 
poročne pogodbe (po objavi: A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot v op. 28) 188–189). 
30 Prim. B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 187, 189.
31 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 62. J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 106.
32 NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729, 15. 4. 1693.
33 O plemiškem pravu gl. zlasti: M. PREINFALK, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura (Thesaurus memoriae, 
Dissertationes, 4), Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU 2005, 21–30. V slovenskem prostoru so 
izrazit primer popolnoma izmišljenega oz. samozvanega baronstva predstavljali konec 19. stoletja razkriti »baroni« 
Roschützi (M. PREINFALK, Družina Roschütz – baroni, ki to niso bili. V: Kronika 54 (2006), 95 sl.). 
309ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
laže tudi uradno zaprosil za baronski naslov, toda pridobitev tega je bila ne nazadnje poveza-
na s stroški, denarja pa mu je vselej primanjkovalo. In končno, ko bi kdaj le dobil baronsko 
diplomo, bi jo ob smrti zanesljivo hranil med osebnimi dokumenti, vendar jo v inventarjih 
njegove zapuščine pogrešamo.34 Kranjskega polihistorja je »nedolžna laž« glede baronstva 
sčasoma vse manj motila in ovirala, toliko manj potem, ko je preprosto postala resnica, trdno 
zapisana v Slavi vojvodine Kranjske in pozneje pogosto navajana kot referenca. Slejkoprej 
je bil prepričan, da si je baronstvo povsem upravičeno prislužil s svojim delom, potem ko je 
v mladih letih, leta 1667, pač »zamudil« na pravo, cesarsko podelitev.
Takrat, med letoma 1658 ali 1659 in 1671, je kot mladenič potoval po tujih deželah starega 
kontinenta in celo po nekrščanskem svetu severne Afrike. Doma je bil v tem času redko in malo 
časa, dokler se ni pri tridesetih tujine končno naveličal in se vrnil na Kranjsko z namenom, 
da se ustali in uresniči svoje študijske načrte.35 Od poroke leta 1672 lahko tako govorimo ne 
le o Valvasorjevi domovini, temveč ponovno tudi o njegovem domu.
Kje je bil odtlej pa do smrti pravzaprav Valvasorjev dom? Znano je, kdaj je Janez Vajkard 
postal lastnik gradu Bogenšperk pri Litiji, ne da bi v celoti poravnal kupnino, in kdaj se mu 
je moral odpovedati. Z gradom sta s krajšimi in daljšimi prekinitvami »drugovala« dvajset 
let, od nakupa leta 1672 do pozne jeseni 1692, ko ga je zaradi finančne stiske slednjič moral 
prodati.36 Drugega doma Valvasor po poroki ni imel in se je vedno znova vračal na Bogenšperk. 
Na Mediji, matičnem rodbinskem gradu Valvasorjev, je bil že v letih potovanj in odsotnosti 
le še gost pri sorodnikih.37 Tam je najverjetneje bival tudi v mesecih med vrnitvijo iz tujine 
in poroko. V šmarsko župnijo na drugi strani Save, kjer je 10. julija 1672 stopil pred oltar38 
in kjer leži Bogenšperk, se je najprej pravzaprav priženil, in sicer k rosno mladi Ani Rozini 
pl. Graffenweger na grad Slatna. Slabe tri mesece zatem sta se zakonca že mogla preseliti 
na bližnjo, 27. septembra kupljeno posest. Kot solastnika Bogenšperka, temu pridruženega 
razvaljenega Lichtenberga in bližnje graščine Črni Potok sta si na Bogenšperku skupaj ustvarila 
novo domovanje.39 Ker sta bila v kranjsko imenjsko knjigo vpisana oba, je moč sklepati, da 
34 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694; Z 7/II, 13. 1. 1694. Objavi: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 310–325; A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina Janeza Vajkarda Valvasorja v Krškem, 
(K mestu K., št. 1), Krško : Valvasorjev raziskovalni center 2004, 19–45.
35 O Valvasorjevih potovanjih P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 67–79; B. REISP, Kranjski polihistor 
(kot v op. 2) 78–91. B. REISP, Nekaj dopolnil k biografiji Janeza Vajkarda Valvasorja. V: Zgodovinski časopis 51, 
1997, 575–576. 
36 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 83–90; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 92–95, 268.
37 Po smrti vdove matere Ane Marije leta 1657 je z Medijo kot skrbnik upravljal polbrat Karel in jo okoli leta 1670 
prodal polihistorjevemu bratu Janezu Herbardu († 1681). Po zgodnji smrti zadnjega jo je v zameno za graščino Zavrh 
pridobil bratranec Adam Sigfrid Valvasor († 1699), po katerega smrti je prešla na sina Franca Adama. Prim. P. RADI-
CS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 53; M. SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana : Državna založba 
Slovenije 1982, 286. Imenjska knjiga je tu manj jasna, čeprav navaja razne posestne izgube in pridobitve. Jernej je 
vpisan kot lastnik Medije še dolgo po smrti, Janez Herbard prvič leta 1672, prenos z njegove vdove na Adama Sigfrida 
na podlagi poravnave pa je vpisan leta 1683 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 100).
38 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, P 1660–1720, 10. 7. 1672.
39 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 91–93. – Gradove oziroma gospostva sta kupila od Franca Albrehta 
barona Kheysella, in sicer za 20.000 goldinarjev kranjske veljave, 200 zlatnikov posebne »prevzemne pristojbine« 
in 100 državnih tolarjev za likof. Z 9.000 izplačanimi goldinarji v obliki treh zadolžnic sta dejansko pokrila le slabo 
polovico kupnine, ki nato nikoli ni bila v celoti poravnana. Šele v začetku leta 1689, ko je Valvasor prodal Črni Po-
tok, je upniku Kheysellu ml. lahko izplačal dobrih 6.411 goldinarjev, kar je znašalo spet le dobro polovico zaostale 
kupnine z obrestmi. B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 92–95. Po imenjski knjigi, v katero je bila posest 
vpisana na zakonca Valvasor šele leta 1689 (žena je bila takrat že pokojna), sta imela 64 funtov imenjske rente ali 
približno tolikšno število celih podložniških hub. S prodajo Črnega Potoka (12 funtov oz. 13 hub) je imenjska renta 
padla na 52 funtov, čez dve leti s prodajo desetine od 30 hub v Temenici pa na 47 funtov, kolikor je znašala tudi ob 
prodaji posesti jeseni 1692 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 103). 
310 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
je bil vloženi prispevek Ane Rozine znaten.40 Toda vsebina poročne pogodbe, sklenjene pet 
dni pred poroko – poznamo jo samo posredno iz pravdanj po Valvasorjevi smrti –, temu ne 
pritrjuje. Skrbnik Valvasorjevih otrok iz prvega zakona je namreč po njegovi smrti zahteval 
za svoje varovance le 800 goldinarjev dote in enako vsoto v zakon prinesene jutrne, zapisanih 
v poročni pogodbi z dne 5. julija 1672.41
Na Bogenšperku je bil torej naslednji dve desetletji po poroki Valvasorjev dom ali, morda 
bolje rečeno, njegov »glavni štab«. Štiritraktni renesančni grad nad Šmartnim pri Litiji je bolj 
kot zanj predstavljal (edini) dom za Valvasorjevo mlado družino. Za Ano Rozino ni moglo 
biti nepomembno dejstvo, da grad ni stal predaleč od Slatne, kjer je živela njena družina pl. 
Graffenwegerjev, saj je prišla na Bogenšperk še napol otrok, stara manj kot 14 let.42 Vrhu 
tega je svojega sedemnajst let starejšega moža malo videvala doma in vse pogosteje na konju, 
pripravljenega za novo potovanje ali pot po opravkih.
Bogenšperk po Valvasorjevi Topografiji Kranjske (1679)
Tako kot Janez Vajkard se je tudi mlada nevesta rodila v Ljubljani in bila tam krščena 11. 
oktobra 1658 kot predzadnji otrok Baltazarja pl. Graffenwegerja in Ane Marije, rojene pl. 
Scharffenegk.43 Graffenwegerje pl. Graffenau imenuje Radics slavna stara rodbina,44 vendar 
40 Tega mnenja je tudi B. Reisp, ki je do takšnega sklepanja prišel »iz nekaterih drobnih pravnih formulacij in 
postopkov, kakor so razvidni iz arhivalij« (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 94). 
41 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 15, protokoli 1695–1698, fol. 47 in 63. 
42 Neobičajna mladost neveste takrat sicer ni bila tako izjemna, a potreben je bil cerkveni spregled za manjkajoče 
tri mesece do dopolnjenega štirinajstega leta (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 91–92). V poročni matici 
ni podatka o pridobljenem spregledu, kar pa ne preseneča, saj je knjiga za ta čas podatkovno skopa in ne navaja niti 
imen prič niti duhovnikov – poročevalcev. 
43 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, R 1653–1664, str. 207. Materino ime je pri krstu zgolj »Maria«, dekliški 
priimek pa sploh ni vpisan; prav tako ne pri krstih treh otrok, rojenih pred in za Ano Rozino (prav tam, str. 115, 
171, 247). Vpisa krstov dveh starejših bratov, krščenih v letih 1653 in 1654, navajata kot mater Marijo roj. Werthasi 
(Wertashin, Werthaßin) (prav tam, str. 12, 62). Neskladje med priimkoma je razložljivo s pomočjo kranjske imenjske 
knjige, v kateri je ded Valvasorjeve žene označen kot Geörg Wertasch von Schärfenegg etc. (ARS, AS 173, Imenjska 
knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 111´). Po Graffenwegerjevem rodovniku naj bi se poročil leta 1638 (ARS, 
311ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
ta vsaj na Kranjskem44ni štela ne med stare ne med premožnejše.45 Kranjsko deželanstvo 
je leta 1635 kot prvi dobil Andrej Graffenweger († 1647), šele njegov sin, Valvasorjev tast 
Baltazar,46 pa je postal lastnik gospostva Poganek pri Litiji.47 Večje upe od očetove pose-
sti je za Graffenwegerjeve otroke predstavljala zapuščina po materini strani. Ded Jurij pl. 
Scharffenegk je v prvi polovici 17. stoletja kupil precej večje gospostvo Slatna in ga, ker 
je ostal brez sinov, izročil hčerki por. pl. Graffenweger.48 Enako naj bi se zgodilo z bližnjo 
graščino Knežija in dvorcem Vidernica, obema na gorenjski strani Save, ki sta prav tako 
pristala v rokah Graffenwegerjev.49 Matični dom Valvasorjeve v Ljubljani krščene neveste 
Ane Rozine je bila tako graščina Slatna, last njenega deda in matere Ane Marije († 1679). 
Ko se je Valvasor tja priženil, je bil tast Baltazar pl. Graffenweger že devet let mrtev († 
1663),50 lastnik pa svak, nevestin najstarejši brat Jurij Andrej, ki je kot takšen omenjen v 
Slavi. Pri tem se zdi zanimiva koincidenca, da so Graffenwegerji prodali Slatno v istem 
letu 1692, ko se je bil tudi Janez Vajkard primoran odreči sosednjemu Bogenšperku.51
AS 1075, Rodovniki, št. 97, Graffenweger), plemiški naslov »von Scharffenegg« pa je kot ljubljanski mestni sodnik 
dobil leta 1649 (K. F. FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen 
Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen 
Adels-Lexikon« 1823–1918. 4. Band, Schloss Senftenegg : Selbstverlag 1973, 207). Dekliškega priimka njegove žene, 
Valvasorjeve tašče, P. Radics nima prav zato, ker ga pri krstu Ane Rozine pogrešamo (P. RADICS, Johann Weikhard 
(kot v op. 2) 80). J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 8) 144, imenuje njeno mater Ana Marija roj. pl. Scharffenegk, 
tako kot tudi B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 91.
44 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 80.
45 Celo Valvasor, ki je rodbino dobro poznal, omenja Graffenwegerje le kot lastnike gradov, njihovi rodbini kot 
taki in posameznikom pa ne nameni niti besede (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 136, 221, 446, 537, 
649; prim. O. GRATZY, Repertorium zu J. W. Freiherrn von Valvasors »Die Ehre des Herzogthums Krain« (1689), 
Laibach : Selbstverlag 1901, 28). 
46 ARS, AS 1075, Rodovniki, št. 97, Graffenweger. Pridatek »von Graffenau« nosita na rodovnem deblu šele 
Baltazarjev sin Jurij Andrej in eden od njegovih dveh sinov. Letnica podelitve deželanstva po: L. SCHIVIZ von 
SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Görz : Selbstverlag 1905 407, ki jih že navaja 
s polnim naslovom. 
47 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 446, tasta pri opisu Poganka niti ne imenuje, ampak pravi, da 
so grad kupili gospodje Graffenweger, ne da bi podatek tudi časovno opredelil. Baltazar je bil kot lastnik graščine 
Poganek (Siz Poganikh) vpisan v kranjsko imenjsko knjigo šele leta 1647 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, 
št. 5 (1619–1661), fol. 118). Njegovo ime ostaja tudi v naslednji imenjski knjigi (od 1662) vse do leta 1695, ko je bil 
že več kot trideset let mrtev († 1663) in ga je nasledil sin Ernest Friderik (prav tam, št. 6 (1662–1756), fol. 178), ki 
ga Valvasor navaja kot lastnika leta 1689 v Slavi (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 447). 
48 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 537; M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 441. Slatne in pl. 
Wazenbergov, od katerih naj bi Scharffenegk Slatno kupil, ne zasledimo v kranjski imenjski knjigi 1619–1661, kar je 
razumljivo, če poznamo okoliščine. Posest Slatne je bila namreč deželnoknežja – o tem priča še terezijanski kataster 
(ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 95, Calculations-Tabelle Unterkrain, N 186) – in zato še dolgo 
po prodaji ni bila vpisana v imenjsko knjigo. Valvasor navaja, da je Jurij Scharffenegk pridobil Slatno od pl. Wazen-
bergov, in sicer skupaj s polovico gospostva Svibno (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 537). Le-to je bilo 
deželnoknežje zastavno gospostvo, ki so ga Wazenbergi kupili leta 1620 (M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 474) 
in katerega nemško ime Scharfenberg je Jurij Wert(h)asch/Werthasi v prilagojeni obliki »von Scharffenegg« prejel 
kot plemiški naslov ob poplemenitvi leta 1649 (K. F. FRANK, Standeserhebungen 5 (kot v op. 10) 206). V imenjsko 
knjigo je bil Scharffenegk vpisan šele leta 1661 s skromno imenjsko rento približno 5 goldinarjev in pol (ARS, AS 
173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 111´); ta bi se utegnila nanašati na dvorec Ribče pri Litiji, 
katerega lastnik naj bi bil med letoma 1647 in 1654 (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 136; prim. M. 
SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 420).
49 Tako piše Valvasor sam (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 221). M. Smole je na podlagi regestov 
listin v zapuščini Janeza Jožefa pl. Graffenwegerja sklepala, da je graščina Knežija, ki jo sama po Valvasorju imenuje 
Knežji Pot, prešla na Graffenegerje neposredno s prejšnjih lastnikov (M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 220), kar 
posredno potrjuje tudi imenjska knjiga, po kateri se Knežija leta 1696 odcepi od skupne imenjske rente s Pogankom 
(ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 178).
50 ARS, AS 1075, Rodovniki, št. 97, Graffenweger.
51 M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 441; J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 537.
312 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Zakonca Valvasor sta se torej po poroki poleti 1672 lahko še isto jesen preselila na bližnji 
Bogenšperk. Čez devet let si je Janez Vajkard priskrbel tudi »nadomestni dom« v Ljubljani, 
in to ravno v času, ko je bila na vrhuncu njegova bogenšperška grafična delavnica (utemeljena 
1678), pred vrati pa intenzivno raziskovalno delo s starimi dokumenti, ki jih je bilo seveda 
največ v kranjski prestolnici. Zato je leta 1681 ob obzidju proti Ljubljanici kupil meščansko 
hišo, ki se ji je po enajstih letih moral prav tako odpovedati, pozno jeseni 1692, le malo po 
prodaji Bogenšperka in pred preselitvijo v Krško.52 Tu je torej Valvasor prebival, kadar je v 
bližnjem lontovžu brskal po kranjskem stanovskem arhivu ali pa premetaval spise in knjige 
ljubljanskega mesta na rotovžu.53 Koliko mu je bila pri tem v napoto ali v veselje družina, 
lahko samo ugibamo. Ne on ne njegova žena nista vpisana kot botra v ljubljanskih krstnih 
maticah, kar posredno zanikuje ženino daljšo navzočnost v kranjski prestolnici.54 Prav tako 
je zelo hipotetično vprašanje, kako pogosta in kako dolga so bila polihistorjeva bivanja v 
Ljubljani. V svoje rojstno mesto je pač hodil po poslovnih opravkih, tja je prejemal pošto iz 
tujine, podpisal tam nekaj pogodb in vsaj dve pismi londonski Kraljevski družbi. Večina, tj. 
preostala štiri ohranjena pisma v London, so datirana na Bogenšperku, kar po svoje kaže na 
neko razmerje med Valvasorjevim bivanjem v mestu in »doma« na deželi.55 In končno, če 
bi ljubljanska hiša pogosteje gostila polihistorjevo družino, ne le njega samega, bi tu prav 
verjetno prišel na svet tudi kateri od otrok.
Z Janezom Vajkardom Valvasorjem kot družinskim očetom, z njegovo družino in nadaljnji-
mi usodami otrok se ni nihče resneje ukvarjal slejkoprej zato, ker se nobeden od njegovih 
otrok po delu in pomenu ni mogel niti približno primerjati z očetom. Poleg tega se je zdelo, 
da je Valvasor o svoji širši in ožji družini tako ali tako domala vse obelodanil v rodovniku 
Valvasorjevih v IX. knjigi Slave.56 Za polihistorjevo ožjo družino, tj. obe ženi in otroke, je to 
rodovno deblo dejansko primarni, poglavitni in, kar zadeva zgodaj umrle otroke, sploh edini vir 
o njihovem obstoju. Iz njega je črpal J. B. Witting za rodovnik Valvasorjeve rodbine (1894)57 pa 
tudi Valvasorjeva življenjepisca Peter Radics (1910) in Branko Reisp (1983).58 Nenavadno se 
zdi, da sta v Wittingovi objavi oba prezrla pomemben podatek, ki se nanaša že na čas po izidu 
Slave: Janez Vajkard je imel v drugem zakonu še eno hčerko z imenom Regina Konstancija,59 
52 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 157. Danes je to hiša v Ključavničarski ulici št. 5 na vogalu Cankarje-
vega nabrežja št. 15. Prim. J. SUHADOLNIK, S. ANŽIČ, Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni in 
zgodovinski oris predela med grajskim hribom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajskega dela 
Ciril–Metodovega trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana : Zgodovinski arhiv 2000, 69.
53 Iz inventarja Valvasorjeve zapuščine, sestavljenega 16. januarja 1694 v Krškem, je moč razbrati zanimivo 
podrobnost o načinu njegovega dela. Med listinami se je znašel popis spisov, ki si jih je Valvasor jeseni 1683 sposodil 
iz arhiva kranjskih deželnih stanov in jih tja tudi vrnil. ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, 
str. 5, No. 19. Objavi zapuščinskega inventarja v: A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina (kot v op. 34) 22; P. 
RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 312.
54 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, R 1678–1686, R 1686–1692.
55 V prvih dveh pismih Kraljevski družbi je Valvasor navedel svoj ljubljanski naslov, kamor mu lahko pišejo prek 
Dunaja (B. REISP, Korespondenca (kot v op. 26) 22, 23, 26, 27). V Ljubljani sta datirani njegovi pismi z datumoma 
15. april 1686 in 15. november 1688 (prav tam, str. 31, 33, 87, 88). V tem času nosita ljubljansko datacijo tudi Valva-
sorjevi pogodbi z dne 9. februarja 1689 (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. V 1–16, brez signature) in 
1. novembra 1692 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 9, No. 15) ter pobotnica njegove 
druge žene, podpisana 8. oktobra 1692 (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. V 1–16, brez signature). 
Velika večina regestov dokumentov v zapuščinskem inventarju sicer sploh ne vsebuje kraja.
56 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109.
57 J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 8) 144–145. Zanimivo je, da Witting v rodovniku rodbine Valvasor prav 
pri otrocih Janeza Vajkarda ne navaja virov in pri celotni polihistorjevi rodbinski veji citira sploh samo vir njegove 
smrti. Na objavo me je opozoril in mi priskrbel njene kopije kolega Miha Preinfalk, ki se mu za prijazno gesto iskreno 
zahvaljujem. Obenem tudi za njegovo dejavno spremljanje nastajanja pričujoče razprave in vse druge koristne napotke. 
58 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 80 sl., 197 sl.; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 101, 266 sl.
59 Na njeno ime in sorodstveno zvezo z Valvasorjem sem sicer prvič naletel v zapuščinskem inventarju njenega očima 
313ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
s katero se je njegova rodovina tudi nadaljevala (!). Reisp navaja Wittinga samo v bibliografiji 
o Valvasorju,60 Radics pa njegovo objavo mestoma celo citira, a žal površno.61
Če izvzamemo »čudežno« prezrtje Valvasorjeve hčerke v Wittingovi genealoški razpravi, 
niti toliko ne preseneča, da za Regino Konstancijo vse doslej nismo vedeli. Ko je izšla Slava 
(1689), je namreč še ni bilo na svetu, zato njenega imena ni na objavljenem rodovnem deblu 
v IX. knjigi. Witting je nanjo naletel dvesto let pozneje v rokopisnih genealogijah kranjskega 
plemstva v Deželnem muzeju v Ljubljani,62 kjer je proučevalci Valvasorjevega življenja ne bi 
tako zlahka našli, saj se ime Regine Konstancije pojavlja le v rodovnikih njenih dveh mož in 
potomcev,63 rokopisni rodovnik Valvasorjevih pa ne zajema polihistorjeve družine, temveč le 
eno od rodbinskih vej.64 Žal je Radicseva nepozornost to Valvasorjevo potomko za skoraj celo 
stoletje potisnila v ponovno pozabo, potem ko je konec 19. stoletja že bila odkrita.65 Prezrtje 
objave o njenem obstoju je tako poglavitni razlog, da je Valvasorjevo potomstvo v drugi in 
naslednjih generacijah tako dolgo ostalo neodkrito.
Drugi razlog za »skritost« najmlajše Valvasorjeve hčerke je dejstvo, da nimamo podatka 
o kraju in datumu njenega rojstva oziroma krsta. In tu smo pri problemu, ki bi Valvasorjevim 
življenjepiscem povzročal nemalo preglavic – a bi jih hkrati gotovo tudi motiviral za bolj 
poglobljeno genealoško raziskovanje –, če ne bi Valvasor sam objavil rodovnega debla svoje 
družine. Velike večine otrok Janeza Vajkarda namreč ne najdemo v krstnih matičnih knjigah 
župnij, kjer je družina živela in naj bi bili novorojenci krščeni, čeprav so tamkajšnje matice 
vodene dosledno in so dobro ohranjene. Za tisto polovico njegovih otrok, ki so pomrli v prvih 
mesecih in letih, tako brez podatkov v Slavi sploh ne bi vedeli, da so kdaj živeli.
Kje so se torej Valvasorjevi otroci rojevali in bili krščeni v novo življenje? Plemiški genealog 
Ludvig Schiviz von Schivizhoffen (1859–1939),66 katerega monumentalna zbirka genealoških 
podatkov o kranjskem plemstvu (1905) vsebuje sistematične izpise plemiških rojstev, porok in 
smrti iz vseh takrat dosegljivih matičnih knjig, je sam ali s pomočjo sodelavcev našel le dva 
krsta polihistorjevih otrok: Janeza Ludvika v Šmartnem pri Litiji (1683) in najmlajšega Franca 
Engelberta v Krškem (1693).67 Za slednjega, ki je moral že zgodaj umreti, je to sploh edini 
znani podatek. Witting (1894) ga, razumljivo, še ni poznal, Radics (1910) pa ga je že lahko 
povzel po Schivizhoffnu in vstavil v Valvasorjevo rodovno drevo, kjer, kot je bilo rečeno, zaradi 
gole nepazljivosti nima Regine Konstancije.68 Čeprav je Schiviz von Schivizhoffnova zbirka 
odličen kažipot in med drugim vsebuje tudi podatke o poroki polihistorjeve starejše hčerke ter o 
Janeza Herbarda pl. Buseta (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 1724, str. 21–22, No. 11).
60 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 340–341.
61 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 343, med drugim pove, katere vire je Witting uporabil za prispev-
ke o genealogiji kranjskega plemstva. J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 8) 145, navaja tudi dragocena podatka: 
imeni obeh soprogov Regine Konstancije. Radicsevo prezrtje te Valvasorjeve hčerke je na Slovenskem kmalu opazil 
kranjski plemiški genealog Ludvik (Ludwig) Lazarini (1849–1930), ki je poznal Wittingovo objavo (Zgodovinski 
arhiv Ljubljana (= ZAL), LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. XX, Werneck).
62 Uporabljene rokopisne vire navaja v uvodu k prvemu delu svojega članka. Šlo je za genealogije v Kranjskem 
deželnem muzeju Rudolfinumu, ki so jih sestavili Schönleben, Lukantschitsch in Raigersfeld (J. B. WITTING, 
Beiträge (kot v op. 8) 89–90).
63 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 279, Wernegk; št. 52, Dienersperg. 
64 Prav tam, št. 273, Valvasor.
65 Radics je o Regini Konstanciji sicer zbral nekaj biografskih podatkov, ne da bi ugotovil, da gre za polihistorjevo 
hčerko (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, fasc. 6, Gradivo za biografske študije, Lit. V – Valvasor, mapa XXIII, enota 
XV). Tako je ne navaja v gradivu o polihistorjevih sinovih in hčerkah (prav tam, fasc. 7, mapa XXVII, enota E). 
66 O njem: Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham – Lužar (= SBL I), Ljubljana : Zadružna gospo-
darska banka 1925–1932, 219–220. 
67 L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der Adel (kot v op. 46) 303 in 330.
68 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 347.
314 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
nekaterih njegovih vnukih, velja upravičeno za pomanjkljivo. Nikakor pa ni tako površno delo, 
da bi lahko prezrla krste kar enajstih od trinajstih Valvasorjevih otrok, saj zajema podatke iz 
matic vseh treh župnij, v katerih je baronova družina stalno ali občasno prebivala: Šmartno pri 
Litiji, Ljubljana–Sv. Nikolaj in Krško. Pri podrobnem pregledu še danes ohranjenih matic se 
je izkazalo, da je Schiviz von Schivizhoffen v uporabljenih matičnih knjigah spregledal samo 
dva Valvasorjeva otroka, krščena leta 1674 in 1679 v župniji Šmartno,69 medtem ko krstov 
pre ostalih devetih v maticah omenjenih treh župnij resnično ni. Še en razlog več torej, da jih 
raziskovalci Valvasorjevega življenja niso izsledili in so se morali zadovoljiti le s podatki, ki 
jih je Janez Vajkard sam objavil v Slavi.
Poleg omenjene dolgo pozabljene hčerke Regine Konstancije, rojene že po izidu Slave, 
je v pozabo potonila še ena mlajša polihistorjeva hči, ki ji ne vemo niti imena in je umrla v 
prvih dneh, tednih ali mesecih življenja. Nanjo je pozabil celo njen odkritelj sam, Valvasorjev 
življenjepisec Peter Radics, ki je o otrokovi smrti pisal leta 1895 v Laibacher Zeitung,70 nato 
pa je petnajst let pozneje (1910) v monografiji o kranjskem polihistorju sploh ne omenja. Šlo 
je za še zelo majhnega otroka ženskega spola (parvula domicella), katerega smrt 28. januarja 
nenavedenega leta je bila nekoč vpisana v mrliško knjigo župnije Šmartno pri Litiji. Kot je 
pravilno ugotavljal že Radics, je otrok umrl po letu 1689, saj bi ga Valvasor sicer omenil v 
svojem rodovniku.71 Tako pridejo v poštev samo tri leta: 1690, 1691 in 1692, kajti januarja 
1693 polihistorjeve družine ni bilo več na Bogenšperku. Razlog za nenavedbo letnice v matici 
pa je tale: med letoma 1687 in 1697 so šmarsko mrliško knjigo vodili zelo neredno, vpis smrti 
Valvasorjeve hčerkice pa se je za povrh moral nahajati na neki pozneje iztrgani strani.72 To 
je sicer edini od otrok Janeza Vajkarda sploh, ki ga, umrlega še v otroški dobi, zasledimo v 
mrliških matičnih knjigah.
Vrnimo se spet k drugemu, pomembnejšemu vprašanju: katere polihistorjeve otroke najde-
mo v krstnih maticah ter kako razložiti odsotnost drugih? V treh šmarskih krstnih knjigah 
1665–1674, 1674–1688 in 1689–1703 zasledimo tri krste: 29. aprila 1674 krst najstarejše 
Marije Sidonije, 2. oktobra 1679 petorojenega Volfganga Vajkarda in 21. aprila 1683 krst 
sedmega otroka Janeza Ludvika.73 Ker so vse tri knjige vodene dosledno, domala brez vrzeli, 
sploh pa ni praznine okoli znanih datumov rojstev Valvasorjevih otrok, si le težko predstav-
ljamo, da bi pogrešani otroci v maticah izostali zaradi malomarnosti šmarskih duhovnikov. 
Tudi če bi imeli na Bogenšperku krstilnik in lastnega duhovnika, česar grad najverjetneje ni 
premogel,74 bi krsti morali biti vpisani v župnijsko krstno matico. Ne nazadnje bi družinski 
69 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1665–1674, 29. 4. 1674; R 1674–1688, 2. 10. 1679.
70 P. RADICS, Valvasor-Studien I. Aus dem Archive der Pfarre St. Martin bei Littai. V: Laibacher Zeitung 114, 
1895, 1426.
71 Prav tam. – Radics je menil, da se lahko pod oznako »parvula domicella« skriva samo 28. aprila 1688 rojena 
Katarina Frančiška, kajti njena polsestra Johana je imela takrat že deset let (dejansko vsaj 12!) in torej ne bi mogla biti 
označena s takšno dvakratno pomanjševalnico. Takrat, leta 1895, Radics namreč še ni vedel, da je Katarina Frančiška 
odrastla in se omožila, kar pa sam navaja petnajst let zatem v monografiji o Valvasorju (P. RADICS, Johann Weikhard 
(kot v op. 2) 347). Tako kot prezrtju Regine Konstancije so tudi Radicsevemu pozabljenju te Valvasorjeve hčerke 
pač botrovala njegova leta, saj je knjigo o Valvasorju napisal pri 70-ih in jo izdal pri 74-ih, potem ko se s tematiko 
že nekaj let ni več intenzivneje ukvarjal. 
72 Mrliška matica šmarske župnije 1660–1710 je vodena dokaj natančno do vključno leta 1686 in ponovno od 
začetka leta 1698 dalje. Vmes ne manjka nobena stran, toda redki vpisi iz vmesnih let (1687–1690 in 1695), skupaj 
19 in en sumarni vpis osmih otrok, strnjeni na pičlih dveh straneh, so vsi, razen treh iz leta 1695, brez datumov. Na 
notranji strani platnic ob koncu folianta sta še dva nedatirana vpisa, nikjer pa ni najti zapisa o smrti Valvasorjeve 
hčerke. Očitno je bil zabeležen na eni od danes neobstoječih iztrganih strani pred koncem knjige. NŠAL, ŽA Šmartno 
pri Litiji, M 1660–1710.
73 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1665–1674, R 1674–1688, R 1689–1703.
74 Valvasor omenja v Slavi samo grajsko kapelo Naše Ljube Gospe, ki jo je dal sam urediti, ne pa tudi duhovnika-
beneficiata (J. W.VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 619). Prim. tudi opis šmarske župnije z omembo bogenšperške 
315ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
oče poskrbel zanje že zato, ker so plemiški in drugi otroci v tem času vse pogosteje potrebo-
vali krstni list, denimo za vpis v višje šole, vstop v samostan ali semenišče, končno pa tudi 
za plemiško genealogijo.75
Valvasor je v Slavi za vse svoje dotlej rojene otroke obelodanil le datume rojstva, ki si 
jih je zagotovo vestno beležil že sproti, žal pa ne tudi krajev rojstev in krstov. V tej zvezi je 
zanimivo, da je pri tistih treh otrocih, ki jih najdemo tudi v šmarski krstni matici, minilo od 
rojstva do krsta zelo različno število dni, vsaj v dveh primerih več, kot je bilo sicer običajno. 
Ljudje tega časa so namreč nosili h krstu komaj kak dan stare novorojenčke, pač iz strahu, da 
ne bi umrli nekrščeni.76 Pri otrocih sicer »vraževernega«77 barona Janeza Vajkarda pa je bilo 
drugače: četudi Bogenšperk sploh ni bil daleč od župnijske cerkve, je namreč med rojstvom 
in krstom prve hčerke Marije Sidonije minilo trinajst dni, pri Volfu Vajkardu sedem in le pri 
Janezu Ludviku samo trije dnevi. Pri tem komaj verjamemo, da bi se v datumih rojstev zmotil 
Janez Vajkard, težko celo stavci pri postavljanju Slave v oddaljenem Nürnbergu.
Matični podatki o rojstvih in krstih devetih otrok ter morda še kakšnega neznanega, 
rojenega že po izidu Slave, ostajajo tako še naprej neznanka. Nasploh je uganka, kam so se 
vendar mogli skriti, potem ko so bile pregledane matične knjige kar petih sosednjih župnij 
Šmartnega in obeh takratnih ljubljanskih župnij. Če upoštevamo navade kranjskega plemstva, 
ki je svoje novorojence rado nosilo h krstu v stolnico, je bila še posebej velika verjetnost, da bi 
krščence izsledili v maticah ljubljanske stolne župnije Sv. Nikolaja. Z gotovostjo lahko torej 
trdimo, da Valvasorjevih otrok niso krstili ne v ljubljanski stolnici ne v predmestni župnijski 
cerkvi sv. Petra, kakor tudi ne v župnijah Dol pri Ljubljani, Vače, Zagorje ob Savi in Šentvid 
pri Stični.78 Od Bogenšperku bližnjih župnij bi prišle v poštev kvečjemu še župnije Polšnik, 
Čemšenik, Šentrupert na Dolenjskem in Svibno, vendar so njihove matice iz tega časa uničene 
ali pomanjkljive,79 verjetnost, da bi bila v njih imena Valvasorjevih otrok, pa zelo majhna, saj 
gre pri Polšniku in Čemšeniku ne nazadnje za višinski župnijski cerkvi. Morebitnih prihod-
njim zagnancem preostane torej slepo iskanje brez posebnega upanja in načrta, saj so glavne 
možnosti že izčrpane. Tudi če bi Ana Rozina namesto na Bogenšperku rojevala na svojem 
prejšnjem domu na Slatni, bi ostala v mejah šmarske župnije. Kot smo videli, prav tako odpa-
kapele v: J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) VIII, 767–771. Radics je menil, da bi bilo v šmarskih maticah pri 
Valvasorjevih otrocih gotovo pripisano, če bi bil krst drugje kakor v župnijski cerkvi, denimo v novi bogenšperški 
grajski kapeli (P. RADICS, Valvasor-Studien I (kot v op. 70) 1426). Poleg tega tudi ne vemo, kdaj je Valvasor kapelo 
uredil, morda celo že po krstu zadnjega v Šmartnem krščenega otroka (1683). 
75 Tako sta bila 10. maja 1683 vpisana v krstno matico župnije Vače dvojčka, sinova polihistorjevega bratranca 
Adama Sigfrida Valvasorja, sicer krščena v kapeli gradu Medija (NŠAL, ŽA Vače, R 1673–1689). Tudi ko so se sredi 
18. stoletja na gradu Gracarjev turn pri Šentjerneju rojevali Valvasorjevi pravnuki grofje Paradeiser, so vse krstili še 
isti dan v grajski kapeli, nato pa čez nekaj dni ali tednov obnovili krstne zaobljube v šentjernejski župnijski cerkvi 
in oba datuma vključno z dnevom rojstva vpisali v krstno matico (Župnijski urad Šentjernej, R 1739–1748, 22. 9. 
1748; R 1749–1760, 25. 9. 1751, 4. 3. 1753). 
76 O tem pričajo zlasti mlajše matice, predvsem po letu 1770, ko poleg datuma krsta pogosto beležijo tudi datum 
in včasih celo uro rojstva. P. Radics je zapisal, da je velika razlika med dnevoma rojstva in krsta pri Mariji Sidoniji 
Valvasor (1674) za ta čas izjema, saj sta se datuma celo pri plemiških otrocih praviloma pokrivala (P. RADICS, 
Valvasor-Studien I (kot v op. 70) 1425). 
77 O Valvasorjevi »vraževernosti« govori zlasti poglavje »Stellung zu Teufel und Hexen« v: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 130–136. 
78 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, R 1669–1678, R 1678–1686, R 1686–1692, R 1692–1699, Rep R 1653–1692; 
ŽA Ljubljana–Sv. Peter, R 1667–1676, R 1676–1683, R 1683–1692, R 1692–1708, Rep R 1668–1731; ŽA Dol pri 
Ljubljani, R 1669–1688, R 1688–1730; ŽA Vače, R 1673–1689, R 1689–1705, R 1674–1698 (za Sv. Goro); ŽA 
Zagorje ob Savi, R 1669–1695; ŽA Šentvid pri Stični: R 1664–1681, R 1681–1714. 
79 Krstne matice prvih treh župnij za ta čas niso ohranjene (E. UMEK, J. KOS (ur.), Vodnik po matičnih knjigah 
za območje SR Slovenije I–II. (Vodniki). Ljubljana : Skupnost arhivov Slovenije 1972, 72, 447, 693), svibenske 
matične knjige pa so močno pomanjkljive (NŠAL, ŽA Svibno, R 1671–1684 z vrzeljo 1673–1681, R 1685–1701 
– poškodovana, zato začetek šele julija 1695).
316 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
deta Ljubljana, kjer je imel Janez Vajkard hišo, in Medija v župniji Vače, kjer je bil njegov 
mladostni dom. Prav posebna kaprica bi ga morala voditi, če je svoje otroke, vendarle rojene 
na Bogenšperku, pošiljal h krstu v ure hoda oddaljene župnije, pa četudi so bili zvečine rojeni 
v toplejših, za potovanja ugodnejših mesecih. Poleg tega bi v tamkajšnjih maticah na kakšnega 
krščenega Valvasorja gotovo naletel plemiški genealog Schiviz von Schivizhoffen s svojimi 
pomočniki. Kot bomo videli v nadaljevanju, ostaja pravzaprav samo še možnost, da sta obe 
Valvasorjevi ženi spremljali moža na poteh in potovanjih in so se tako otroci povečini rodili 
zdoma, bodisi v tistih kranjskih župnijah, ki jih Schiviz von Schivizhoffen ni dovolj temeljito 
obdelal,80 bodisi v onih, katerih matice so bile že prej uničene. Ali pa so otroci prijokali na 
svet sploh zunaj domače dežele, nemara celo kje daleč na Nemškem in Francoskem,81 kar se 
zdi navsezadnje še najbolj verjetno.
Valvasorjevo rodovno deblo v IX. knjigi Slave priča, da so se mu otroci v prvem zakonu 
rojevali kot po tekočem traku. Nekaj več časa je sicer minilo med poroko 10. julija 1672 in 
rojstvom prve hčerke 16. aprila 1674, vendar ne smemo pozabiti, da je bilo Ani Rozini ob poroki 
komaj 13 let in devet mesecev, rodila pa je pri petnajstih in pol.82 Na svet je prišlo devet otrok, 
najprej štiri deklice, za njimi pet dečkov. Med rojstvoma prvega in drugega otroka ni minilo 
niti celo leto, sicer pa med dvema novorojencema nikoli več kakor 22 mesecev in pol.83 Kot že 
rečeno, so v šmarskih krstnih maticah vpisani le trije in se preostalih šest najverjetneje sploh 
ni rodilo na Bogenšperku. Podobno velja tudi za otroke iz Valvasorjevega drugega zakona, 
razen za najmlajšega, krščenega že v Krškem.
Družinski materi sta torej povečini morali rojevati drugje, najverjetneje ob strani svojega 
moža. Kdaj natanko pa je bil Valvasor zdoma in kje vse je takrat potoval, ne bi mogli ugotoviti 
s še tako natančno analizo tovrstnih podatkov, ki jih navaja v Slavi, niti iz datacij njegovih 
dokumentov in pisem.84 Še manj seveda, na katerih potovanjih sta bili z njim tudi ženi, saj 
takšen podatek preprosto »ne sodi« v knjigo ali korespondenco.85 Poleg študijskih potovanj 
je Valvasor po letu 1680 kot stotnik ali kapetan pešcev dolenjskega dela Kranjske opravil 
nekaj vojaških poti, za katere ni verjeti, da bi bila v spremstvu tudi noseča žena Ana Rozina. 
Naslednji primer posredno potrjuje, da je bilo resnično tako. Leta 1683 je moral kot častnik 
z nalogo obrambe vzhodnih štajerskih meja za tri mesece prekiniti študijsko delo: njegova 
vojska je v vsej naglici krenila iz Ljubljane 7. avgusta in se vrnila 1. novembra.86 Tretji sin 
Janez Ludvik se mu je rodil 18. aprila 1683, torej tri mesece in pol pred očetovim odhodom 
iz dežele, in bil krščen tri dni pozneje v Šmartnem, četrti pa je prijokal na svet ne znanokje 25. 
julija naslednje leto, slabih devet mesecev po Valvasorjevi vrnitvi domov.87 Če je bilo polihi-
storjevo vojaško udejstvovanje povsem neprimeren čas, da bi jemal na pot tudi nosečo ženo, 
so se za takšne podvige ponujale kot veliko boljša priložnost pogoste študijske poti. Nemara 
80 Ker se je Valvasor veliko mudil pri Cerkniškem jezeru, je bila poskusno, vendar brez uspeha pregledana krstna 
matica župnije Cerknica (NŠAL, ŽA Cerknica, R 1676–1693).
81 Že Radics, ki je pregledal le ljubljanske in šmarske matice ter v zadnjih našel samo tri krste Valvasorjevih 
otrok, je zapisal, da so se drugi rodili drugje in da bodo o tem potrebne nadaljnje raziskave (P. RADICS, Valvasor-
Studien I (kot v op. 70) 1426).
82 Ana Rozina morda ob poroki niti še ni bila spolno zrela ali pa ji je 31-letni soprog pri izpolnjevanju zakonskih 
dolžnosti prvo leto uvidevno prizanašal. 
83 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109.
84 Podatke o Valvasorjevih potovanjih je skrbno izpisoval Radics (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, fasc. 7, 
Gradivo za biografske študije, Lit. V – Valvasor, mapa XXX, enota I, Potovanja, turistika, bivališča).
85 V korespondenci se je Valvasor dotaknil družinskih zadev samo jeseni 1687, ko je tajniku londonske Kraljev ske 
družbe v pismu 17. novembra uvodoma omenil razloge, zakaj zamuja s pošiljanjem razprave o Cerkniškem jezeru: v 
postnem času so mu umrli dva sinova in žena, nato pa se je vnovič oženil (B. REISP, Korespondenca (kot v op. 26) 51 in 70). 
86 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 163–167.
87 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109; NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1674–1688, 21. 4. 1683.
317ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
je Ana Rozina rojevala zdoma tudi zato, ker Valvasor ni dobro načrtoval svojih potovanj in 
se je na poti zamudil predolgo, da bi bila ježa za žensko v visoki nosečnosti dovolj varna, še 
posebej če je bila z možem daleč od Bogenšperka ali Ljubljane.88
Edina Valvasorjeva daljša odsotnost, ki jo lahko kolikor toliko natanko datiramo in je blizu 
rojstvu katerega njegovih otrok, pade v poletje 1686. Tega leta je 15. aprila iz Ljubljane pisal 
pismo londonski Kraljevski družbi,89 13. junija se mu je neznanokje rodil sin Franc Jožef, 
najmlajši otrok v prvem zakonu,90 v pismu, datiranem 29. avgusta na Bogenšperku, pa je Val-
vasor tajniku londonske Kraljevske družbe sporočal, da je pred štirimi tedni (torej konec julija 
ali v začetku avgusta), ko je bil nekaj tednov odsoten (!), prejel pismo iz Londona z datumom 
3. junij.91 Kako razlagati »nekaj tednov« oziroma kako dolgo je trajala Valvasorjeva odsotnost, 
v spremstvu noseče žene ali brez nje, ostaja neodgovorjeno, kakor tudi vprašanje, kje vse se 
je tisto leto mudil.92 Prejkone (tudi) v tujini, saj bi ga, če bi krožil samo po Kranjskem, veliko 
laže in prej doseglo londonsko pismo s pomembno, težko pričakovano vsebino, tako pa je 
štiri tedne neprebrano čakalo v Ljubljani. In tudi žena bi se laže vrnila rodit na Bogenšperk 
ali v Ljubljano, ko le ne bi bila predaleč od doma.
Precej teže je datirati druge Valvasorjeve daljše odsotnosti v času prvega zakona, povezane 
s potovanji v tujino. V Slavi navaja z letnico samo potovanje v Nemčijo leta 1685, medtem 
ko postavlja svoja doživetja v Avstriji, na Nemškem in v Benetkah v čas pred šestimi oziroma 
desetimi leti.93 Kot bomo videli, časovna distanca ne ustreza vselej letu izida Slave 1689, ampak 
lahko tudi letu poprej, ko je besedilo nastajalo. Tako bi se »pred 10 leti« lahko nanašalo na 
leto 1678, kar pomeni, da je polihistorjeva četrta hči Ivana Rozina, rojena 11. junija 1678,94 
morda zagledala luč sveta med očetovim potovanjem v Benetke.
Valvasorjeve otroke in ženo so na bogenšperškem gradu pogosteje kakor rojstva prehitele 
smrti. Majhni otroci prav gotovo niso potovali z očetom in materjo, ampak so v času njune 
odsotnosti ostajali v varstvu dojilj in varušk. Tako ni rečeno niti to, da je bila doma vsaj mati, 
ko so druga za drugo pomrle prve tri hčerke, stare od dveh do štirih let in pol. Prvih šest let 
zakona, dokler se ni rodila četrtorojenka Johana, sta bila pri hiši največ po dva otroka hkrati, 
a zaradi njihovega naglega umiranja večinoma le en sam. Mlade Ane Rozine tako družina ni 
posebej priklepala na dom in se je laže pridružila možu na njegovih potovanjih. Število živečih 
otrok se je povečevalo šele v osemdesetih letih, ko je za kratek čas devetih mesecev doseglo 
najvišjo številko šest, a nato naglo upadlo na štiri. Od skupno devetih so otroštvo preživeli 
samo ena hči in trije sinovi. Kot nam je izpričal Valvasor sam pri opisu medijskega gradu, so 
njegovih pet umrlih otrok iz prvega zakona in ženo Ano Rozino položili v rodbinsko grobnico 
na Mediji,95 na drugi strani Save, le nekaj ur od Bogenšperka, kjer je v tem času gospodarila 
druga veja Valvasorjeve rodbine. Skoraj gotovo so torej vsi pomrli na Bogenšperku ali kje v 
88 Ježa je bila v Valvasorjevem času najbolj uporabna oblika prometa, ki jo je tudi sam prakticiral pri svojih ra-
ziskovalnih potovanjih po Kranjski (prim. S. SITAR, O prometu v Slavi vojvodine Kranjske. V: Valvasorjev zbornik 
ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989, Ljubljana : SAZU in Odbor za 
proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave 1990, 146).
89 Po objavi: B. REISP, Korespondenca (kot v op. 26) 31 in 33.
90 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109.
91 Po objavi: B. REISP, Korespondenca (kot v op. 26) 39 in 43. Valvasor sicer pravi, da je bilo pismo datirano 3. 
junija po starem koledarju, a gre za pomoto, saj je šlo v resnici za novi koledar (prim. dvojno datacijo omenjenega 
pisma prav tam, 36 in 37, in komentar na str. 94).
92 V Slavi za to leto poroča, da je našel ahat pri gradu Soteska (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 149).
93 O treh potovanjih v tujino: B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 154, 88; J. W. VALVASOR, Die Ehre 
(kot v op. 6) XI, 92, 93; III, 405. 
94 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109.
95 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 164.
318 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
bližini doma. Njihovih smrti pa razumljivo ni v mrliški matici župnije Šmartno, že zato ker 
jih niso pokopali na tleh domače župnije, temveč na Mediji, v sosednji župniji Vače.96
Globoko zarezo v polihistorjevem družinskem življenju je prineslo leto 1687, čas, ko je bil 
na vrhuncu svojega ustvarjalnega dela. V samo sedmih tednih je smrt v njegovi ožji družini 
kosila kar trikrat. Najprej sta mu 4. in 14. marca umrla šestletni in še ne enoletni sin, 25. aprila 
pa komaj 29-letna žena, mati štirih preostalih otrok, starih od tri do devet let.97 Sklepali bi, da 
je bila pri obeh otrocih vzrok smrti nalezljiva bolezen, saj sta si žalostna dogodka sledila v raz-
miku samo desetih dni, medtem ko lahko le ugibamo o razlogih za zgodnjo smrt Ane Rozine.98
Že slabe tri mesece po njenem pogrebu je Janez Vajkard 20. julija 1687 še drugič stopil 
pred oltar, tokrat v graščini Vrhovo pod Gorjanci. Nevesta Ana Maksimila baronica Zetschker 
je bila hči pokojnega Franca Erazma in Marije Sidonije roj. grofice Tattenbach in je s svojo 
vnovič omoženo materjo živela pri očimu Janezu Juriju pl. Wernegku na njegovi vrhovški 
graščini nedaleč od Šentjerneja.99 Enako kot pri Valvasorjevi pokojni ženi je bilo njeno prvo 
ime Ana, kakor jo je ožja okolica očitno skrajšano tudi klicala.100 Janez Vajkard je bil torej 
oženjen z dvema Anama, kar za komuniciranje z drugo ženo sploh ni bilo »nepraktično«. Tudi 
druga Ana je bila od njega precej mlajša, nekako enake starosti kot prva, morda od nje pet 
let mlajša ali starejša. Starostna razlika med zakoncema je tako znašala najmanj 10 in največ 
22 let. Ana Maksimila se je morala roditi najpozneje poleti 1663, glede na to da je njen oče 
Franc Erazem pl. Zetschker umrl 18. novembra 1662.101 Kdaj in kje natanko je prišla na svet, 
ni ugotovljivo, zelo verjetno pa na gradu Novi grad v Jablanici pri Boštanju, kjer je gospo-
daril že njen praded102 in kjer je, kot vse kaže, nastal inventar zapuščine njenega očeta, sicer 
gospodarja več dolenjskih gradov vzdolž Save.103 Starejše matične knjige župnije Boštanj ob 
Savi so namreč izgubljene,104 zato lahko z gotovostjo ugotovimo le, da je bilo Ani Maksimili 
96 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, M 1660–1710. Knjiga je sicer pomanjkljiva, saj ima več vrzeli, tako za več 
mesecev v letu 1681 in zlasti za obdobje 1687–1697.
97 Datumi smrti in izračunane starosti po: J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 164.
98 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 101.
99 Vsebino poročne pogodbe je leta 1904 po prepisu, tedaj shranjenem v zbirki prepisov v turjaškem arhivu, 
objavil A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot v op. 28) 186–189, ponatisnil pa P. RADICS, Johann Weikhard (kot v 
op. 2) 307–309. 
100 Dokaz, da jo je okolica poznala predvsem kot Ano, in ne kot Maksimilo, ponuja krstna matična knjiga duhov-
nije Krško, v kateri je 22. 4. 1696 vpisana kot botra »illustrissima Dna Anna M: Valuasorin« (NŠAL, ŽA Krško, 
R 1670–1729).
101 Datum očetove smrti po: J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 263. Njegovo zapuščino so popisali šele 
spomladi 1663 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, Z–8, 16. 4. 1663). 
102 M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 324.
103 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, Z–8, 16. 4. 1663. Zapuščinski inventar Franca Erazma pl. Zets-
ckerja »zum Erkhenstein vnd Waldegkh« je datiran zgolj na »Erkenstein«-u, kar slejkoprej pomeni Novi grad 
(Obererckenstein), kot se je ta grad imenoval prvotno, preden je v 17. stoletju nastala graščina Gomila pri Kompolju 
(Untererckenstein), prav tako v lasti Zetschkerjev (o nastanku imen gl. J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) 
XI, 415, 615). Pokojnikovo zapuščino so sicer inventarizirali tako na »Ober-» kot na »Untererkhenstein«-u. V 
graščini Gomila (Untererckenstein) je zanesljivo živel njegov leta 1657 umrli brat Andrej Danijel, lastnik »Guett 
Erkhenstein«, saj je inventar njegove zapuščine datiran na »Vndtererkhenstein«-u (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, 
fasc. LII, Z–7, 16. 8. 1657). Kot priča Valvasorjevo ženitno pismo, je bil pokojni Franc Erazem pl. Zetschker »auf 
Weinpichl vnd Waldekh« gospod treh obsavskih gospostev (Herr auf Weixl, Ober= vnd Unter=Erkenstein) – Novega 
dvora pri Radečah, Novega gradu v Jablanici in Gomile pri Kompolju. V kranjski imenjski knjigi 1619–1662 so prav 
podatki o Zetschkerjih zelo pomanjkljivi; z imenom je naveden le Mihael z Griča, sicer pa sumarno, brez vsakršnih 
drugih podatkov, dediči Krištofa Zetschkerja (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 
93). V naslednji knjigi 1662–1756 je posest že razdeljena med sorodnike, tako da se ime Franca Erazma pojavi le 
na posesti Novi grad v Jablanici (Erckenstein), ki je bila šele poznega leta 1682 prepisana na njegova sinova (prav 
tam, št. 6 (1662–1756), fol. 119).
104 E. UMEK, J. KOS (ur.), Vodnik (kot v op. 79) 34; T. KRAMPAČ, Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega 
arhiva Ljubljana (Nadškofija Ljubljana, Arhiv, Priročniki 2). Ljubljana : Nadškofija Ljubljana 2003, 12.
319ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
ob poroki z Valvasorjem vsaj 24 let. Odraščala je z najmanj dvema bratoma in tremi sestra-
mi,105 otroštvo in mladost pa preživljala na vsaj dveh dolenjskih gradovih. Njena ovdovela 
mati Marija Sidonija je namreč leta 1665 od sorodstva odkupila vse pravice do gospostva 
Novi dvor pri Radečah,106 ki ga je nato leta 1676 prepustila sinu Sigmundu Viljemu.107 Takrat 
je bila že vnovič omožena pl. Buset in je živela na graščini Vrhovo pri Šentjerneju, kamor 
so se z njo preselili vsaj nekateri od otrok. Z očimovim bratom Jurijem Sigmundom se je za 
materjo poročila starejša hči Marija Sibila, kar pomeni, da sta se mati in hči omožili z dvema 
bratoma.108 Približno v istem času, 14. decembra 1676, so bili pl. Zetsckherji, in sicer trije 
bratranci, povzdignjeni v baronski stan.109 Tako se Valvasorjeva nevesta Ana Maksimila, enako 
kot polihistor, ni rodila kot baronica in to po vseh pravilih tudi pozneje ni bila, saj baronstva 
ni mogla preprosto podedovati po bratih.
Polihistorjev drugi in zadnji ženitni dogovor, sklenjen 20. julija 1687 na Vrhovem, razkriva 
tudi gmotno plat zakonske zveze, ki je v podrobnostih žal ne poznamo za njegov prvi zakon. 
Zakonca sta v zakon prinesla 900 goldinarjev dote v deželni veljavi in prav toliko zaženila, 
kar naj bi po smrti enega ali drugega pripadlo skupnim otrokom oziroma drugim krvnim so-
rodnikom, če bi njuna zveza ostala brez potomstva. Nevesta je prispevala še 1.800 goldinarjev 
jutrne, ženin pa 500 goldinarjev proste donacije (freye donation). Poleg dogovora o delitvi 
premičnin – srebrnine, obleke in orožja – so v pogodbi za primer Valvasorjeve smrti določili 
tudi vdovščino: dokler se Ana Maksimila ne bi ponovno poročila, bi na leto prejemala 400 
goldinarjev rente in brez kakršnih koli obveznosti uživala hišo z vrtom v Ljubljani ali Novem 
mestu. Z vrhovške graščine so nevesto odpravili še z enim darilom – kočijo, vpreženo v dva 
konja, za katera si lahko predstavljamo, da sta vlekla balo in mladoporočenca. Med desetimi 
sopodpisniki poročne pogodbe sta se znašla nevestina mati in omenjeni brat Sigmund Viljem, 
na Valvasorjevi strani pa srečamo, pomenljivo, tudi dva njegova svaka pl. Graffenwegerja, 
brata prve žene.110 Navzoča nista bila le kot povabljena sorodnika in svata, temveč hkrati v 
vlogi zaščitnikov pravic polihistorjevih majhnih otrok iz prvega zakona.
Iz poroke pod Gorjanci je dobiček vsekakor potegnil Valvasor, in ne Ana Maksimila. Čez 
tri mesece, 21. oktobra, se je namreč vrnil na Vrhovo po 900 goldinarjev deželne veljave, ki 
jih je v skladu z ženitnim dogovorom zavaroval s svojim premoženjem, ne da bi torej dejan-
sko karkoli prispeval.111 Vse skupaj je bilo zelo verjetno že takrat na moč varljivo. Nevesta 
prejkone ni imela niti približne predstave o Valvasorjevem čedalje bolj negotovem gmotnem 
stanju, zlasti ne o tem, kako naglo naraščajo njegovi dolgovi, koliko znašajo obresti na nikoli 
v celoti odplačano kupnino za Bogenšperk, Lichtenberg in Črni Potok ter kakšni so predračun 
in dejanski stroški za tisk Slave. Leto in pol po možitvi, februarja 1689, je morala svojemu 
soprogu iz lastnega žepa posoditi nemajhno vsoto 947 goldinarjev, da je lahko odplačal del 
105 J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 263, navaja, da so imeli njeni starši štiri otroke: Janeza Herbarda, 
Sigmunda Viljema, Ano Maksimilo por. baronico Valvasor in pl. Wernegk ter Marijo Sibilo por. pl. Wernegk. Ven-
dar slednja v svoji oporoki leta 1692 omenja pet svojih še živečih sorojencev: poimensko oba brata – Sigmunda in 
Herbarda, brez imena in priimka pa tri sestre (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. W 1–49, testament 
W–20, 18. 7. 1692).
106 M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 321.
107 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 119´. – Sigmundu Viljemu in njegovemu 
bratu Janezu Herbardu Zetschkerju je po imenjski knjigi leta 1682 pripadlo tudi gospostvo Novi grad v Jablanici, 
prej v lasti njunega očeta (prav tam, fol. 119).
108 J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 263.
109 K. F. FRANK, Standeserhebungen 5 (kot v op. 10) 269. Med povzdignjenimi sta bila dva brata Ane Maksimile 
– Sigmund Viljem in Janez Herbard – ter njun bratranec Franc Engelbreht.
110 Po objavah: A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot v op. 28) 186–189; P. RADICS, Johann Weikhard (kot v 
op. 2) 307–309.
111 Pripis k poročni pogodbi z datumom Vrhovo, 21. 10. 1687 (gl. prejšnjo opombo).
320 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
zaostale kupnine za gospostva,112 novih presenečenj pa kar ni hotelo biti konec. Ko so se začeli 
vrstiti neplačani računi in je Janez Vajkard svoje imetje samo še prodajal, je Ana Maksimila 
lahko upala le še na dediščino po sorodnikih in na njihovo pomoč.
Polihistorjev dom je tudi po drugi poroki ostal na Bogenšperku, podobna uganka kot 
za njegov prvi zakon pa je vprašanje, kje vse sta se zakonca mudila. Drugo koledarsko leto 
zakona, leta 1688, ko so bile priprave na izid Slave najintenzivnejše, je bil Valvasor vsekakor 
veliko zdoma, a kot kaže, z njim tudi Ana Maksimila. Tako ne vemo, kje se je rodila in bila 
krščena njuna najstarejša hči Katarina Frančiška, zadnja, ki jo z rojstnim datumom 28. april 
1688 še navaja rodovnik v Slavi. Na svet je prišla dobrih devet mesecev po poroki staršev, 
samo 22 mesecev in pol za svojim umrlim polbratom, zadnjim Valvasorjevim otrokom iz 
prejšnjega zakona.
Navada iz polihistorjeve zveze z Ano Rozino, da se otroci ne rojevajo doma, se je torej v 
zakonu z Ano Maksimilo samo ponavljala. Če se je njegova prvorojenka v drugem zakonu 
morda rodila na materinem domu na Vrhovem pri Šentjerneju – tamkajšnja krstna matica je 
za ta čas namreč izgubljena –, otroci, rojeni med njo in najmlajšim sinom, krščenim spom-
ladi 1693 v Krškem, glede na ohranjene krstne matične knjige krsta zanesljivo niso prejeli v 
šentjernejski župnijski cerkvi.113 Oporno točko za iskanje krstov Valvasorjevih otrok v tujini 
predstavlja Nürnberg, kjer so leta 1689 več mesecev po delih tiskali Slavo. Toda v krstni matici 
edine tamkajšnje katoliške župnije sredi protestantske okolice ni v dvajsetletju 1672–1692 
nobenega otroka kranjskega polihistorja.114
Koliko otrok se je skupno rodilo v Valvasorjevem drugem zakonu, ki je trajal nekaj več kot 
šest let, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Ker je bila druga žena podobno plodna kot prva, bi jih 
bilo lahko pet, in ne samo štirje znani. Med rojstvoma Katarine Frančiške 28. aprila 1688 in 
Franca Engelberta, krščenega 15. aprila 1693 v Krškem, je namreč preteklo skoraj pet let. V 
tem času, ne pred februarjem 1689 in ne po juniju 1692, sta prišli na svet Regina Konstancija, 
ki smo jo ponovno odkrili šele pred kratkim, in kmalu po rojstvu umrla deklica, katere imena 
ne poznamo. Dejansko se je drugi Valvasorjev otrok rodil po 15. aprilu 1689, ko je polihistor 
na Bogenšperku datiral posvetilo kranjskim deželnim stanovom, objavljeno v prvem delu 
Slave vojvodine Kranjske.115 A najbrž ne pred poletjem 1689, saj bi Valvasor otrokovo rojstvo 
v takem primeru gotovo dodal rodovnemu deblu v tretjem delu Slave, v katerem ima še nekaj 
dogodkov iz tega leta.116 Med letoma 1689 in 1692 bi se zakoncema torej teoretično lahko rodili 
112 Valvasorjeva zadolžnica z datumom 9. februar 1689 in pripisanim ženinim potrdilom o poravnani vsoti dne 8. 
oktobra 1692, obakrat v Ljubljani, je shranjena med testamenti deželne pravde (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, 
II. serija, fasc. V 1–16, brez signature), vendar ne po zunanjih značilnostih (format, odsotnost ustrezne signature) 
ne po vsebini ne sodi k testamentom, ampak je bila tja vložena šele naknadno, o čemer priča tudi žig Kranjskega 
stanovskega muzeja (Krainisch Ständisches Museum), enak kot na kupoprodajni pogodbi za Valvasorjevo hišo v 
Krškem (ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693). 
113 Druga najstarejša ohranjena šentjernejska krstna matica po prvi iz let 1640–1644 se začenja 17. avgusta 1688, 
slabe štiri mesece po rojstvu Katarine Frančiške (Župnijski urad Šentjernej, R 1688–1693).
114 Archiv des Erzbistums Bamberg, Pfarrei Unsere Liebe Frau Nürnberg, Band 1, Geburten 1636–1810; v 
knjigi je za obdobje 1672–1692 vsega 38 vpisov krstov (dopis arhiva Nadškofije Bamberg avtorju 22. junija 2007). 
Prav tako ni krsta nobenega od Valvasorjevih otrok v nürnberških luteranskih maticah (Landeskirchliches Archiv 
der Evangelisch-Lutherischen Kirche in Bayern, Kartei der luthrischen Kirchenbücher Nürnbergs; dopis arhiva 
Evangeličansko-luteranske Cerkve na Bavarskem avtorju 29. junija 2007). Valvasor se je v Nürnbergu, glede na 
navedbo v Slavi: »pred šestimi leti«, zadrževal tudi leta 1683 ali 1682, (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 
84; J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 93). 
115 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 196. 
116 Kronološko zadnji omenjeni dogodek, objavljen v četrtem, zadnjem delu Slave, je iz julija 1689 (B. REISP, 
Kranjski polihistor (kot v op. 2) 258). Regina Konstancija je morda vedela, kje se je rodila, vsekakor pa ne tudi, 
kdaj natanko. Čeprav bi se lahko iz rodovnika v Slavi prepričala, da ni bila rojena pred izidom knjige, nosi njen 
portret napačno, prezgodnjo letnico rojstva 1688. Portret hrani Narodna galerija v Ljubljani (inv. št.: NG S 906) in 
321ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
trije otroci, in ne le obe znani hčerki. Tako je imel naš polihistor v zakonu s Zetschkerjevo 
najmanj štiri in največ pet otrok, v obeh zakonih skupaj pa 13 ali 14.
Vpis krsta Valvasorjevega najmlajšega sina v krški krstni matici 15. aprila 1693
Čas drugega zakona je bil za Valvasorja nasploh dinamično in naporno obdobje, zaznamo-
vano s slavo in priznanji, a tudi z nerazumevanjem okolice, razočaranji, boleznijo in z njimi 
povezanimi hudimi finančnimi težavami. Veliko se je Janezu Vajkardu dogajalo zlasti v letu 
1689, vendar se ni ustavil niti po izidu svojega monumentalnega dela, ki je v celoti prišlo 
na knjižni trg jeseni omenjenega leta. Preostala so mu še štiri leta življenja, od tega tri na 
Bogenšperku, kjer pa tudi v tem času ni imel obstanka. Kot je šele pred dobrim desetletjem 
odkril in objavil France Baraga, časovno pa natančneje opredelil Branko Reisp (oba leta 1993), 
je nedolgo pred smrtjo obiskal Francijo. Po besedah dotlej neznanega epitafa naj bi namreč 
zdravje izgubil v Lyonu.117 Na potovanje, o katerem ni bilo poprej ničesar znanega, se je mo-
ral očitno odpraviti leta 1691 ali 1692. Glede na Dolničarjev sicer veliko mlajši podatek, da 
so Valvasorja v Krško prinesli že bolnega,118 namreč v Francijo zanesljivo ni odpotoval šele 
je bil objavljen v: A. VRIŠER, Noša v baroku na Slovenskem. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 
1993, št. 27.
117 Objava: F. BARAGA, Novoodkriti Valvasorjev nagrobni spomenik. V: Rast (Novo mesto) 4, 1993, št. 5/6, 
321. B. REISP, Neznani epitaf Janezu Vajkardu Valvasorju. V: Zgodovinski časopis 47, 1993, 346–347, je prav tako 
objavil izvirnik in prevod ter lyonsko potovanje časovno natančneje določil. Napis v latinskih elegičnih distihih je z 
Dolničarjevo roko napisan na koncu njegovega izvoda Valvasorjeve knjige Prizorišče človeške smrti (Theatrum mortis 
humanae, Laybach 1682), hranjene v ljubljanski Semeniški knjižnici, zato je avtor besedila verjetno Dolničar sam. 
118 B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 347–348. Po B. Reispu bi moglo potovanje soditi v sklop Valva-
sorjevih prizadevanj in interesov, ki so, na primer, razvidni iz pisma Georga Ashea 28. junija 1691 Kraljevski družbi 
322 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
v zadnjih mesecih svojega življenja, leta 1693. Potemtakem sta se mu mogli hčerki Regina 
Konstancija in deklica neznanega imena roditi celo na Francoskem oziroma kje na poti tja ali 
nazaj. Prvi potencialni naslov za iskanje njunega in morda še enega krsta bi bile torej krstne 
matice župnij v Lyonu.119
Za ponazoritev povedanega o polihistorjevih otrocih si oglejmo tabelarični prikaz rodo-
vnika njegove ožje družine: Janeza Vajkarda, obeh njegovih žena in trinajstih znanih otrok. 
Pet jih je pomrlo v otroštvu, najmlajši v najboljšem primeru v mladostniških letih, tako da 
jih je odrastlo le šest ali slaba polovica. Vsi trije sinovi iz prvega zakona so se kot redovniki 
»poročili s Cerkvijo«, tri hčerke pa s plemiškimi vdovci in sinovi, živečimi ne prav daleč od 
Krškega, kjer je svojo življenjsko pot sklenil njihov oče.
Rodovnik Valvasorjeve ožje družine120
Kratice: r. = rojen/a, k. = krščen/a, p. = poročen/a, u. = umrl/a, pok. = pokopan/a
ime rojstvo, krst in poroka smrt in pokop
Janez Vajkard (baron) Valvasor
oče: Jernej pl. Valvasor
mati: Ana Marija roj. baronica Ravbar
k. 28. 5. 1641
v Ljubljani
dvakrat poročen
(gl. pri obeh ženah)
u. pred 16. 11. 1693 
v Krškem
pok. na Mediji
ali v Krškem 
1. žena:
Ana Rozina pl. Graffenweger
oče: Baltazar pl. Graffenweger
mati: Ana Marija roj. pl. Scharffenegk 
k. 11. 10. 1658
v Ljubljani
p. 10. 7. 1672
v Šmartnem pri Litiji
u. 25. 4. 1687
pok. na Mediji
Otroci iz 1. zakona:
1) Marija Sidonija r. 16. 4. 1674
na Bogenšperku
k. 29. 4. 1674
v Šmartnem pri Litiji
u. 17. 7. 1676
pok. na Mediji
2) Maksimila Kordula r. 10. 4. 1675
neznanokje
u. 13. 6. 1677
pok. na Mediji
3) Ana Terezija r. 15. 2. 1677
neznanokje
u. 27. 11. 1681
pok. na Mediji
v Londonu. Iz vsebine, ki temelji na njegovem dopisovanju s kranjskim polihistorjem, izhaja, da se je Valvasor spet 
posvetil nekaterim naravoslovnim vprašanjem. 
119 V arhivu občine Lyon hranijo matične knjige sedemnajstih lyonskih župnij, ki pa so v glavnem brez abecednih 
indeksov in bi jih bilo treba sistematično pregledati (dopis avtorju 21. maja 2007). 
120 Podatki o rojstvih in krstih: J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109; NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. 
Nikolaj, R 1638–1643, R 1643–1653, R 1653–1664; ŽA Šmartno pri Litiji: R 1665–1674, R 1674–1688; ŽA Krško, 
R 1670–1729. Podatki o porokah: NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, P 1660–1720; A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot 
v op. 28) 186–189; ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, zapuščinski inventar Janeza Herbarda pl. Bu-
seta, 11. 7. 1724, str. 42–43. Podatki o smrtih in pokopih: J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) IX, 109; Arhiv 
frančiškanskega samostana v Novem mestu, Necrologium Provinciae, fol. X. Decembris, fol. XXIX. Aprilis; J. 
MLINARIČ, Kostanjeviška opatija 1234–1786, Kostanjevica na Krki : Galerija Božidar Jakac 1987, 516; NŠAL, ŽA 
Ljubljana–Sv. Nikolaj, M 1735–1770; NŠAL, ŽA Velesovo, M 1745–1802; A. FURLAN, Zgodovina frančiškanske 
cerkve v Novem mestu, Novo mesto : Frančiškanski samostan Novo mesto 1937, 28 in 29; P. RADICS, Valvasor-
Studien I (kot v op. 70) 1426. O smrti in pokopu Janeza Vajkarda in njegove druge žene sledi natančnejša razlaga 
v besedilu.
323ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
4) Ivana Rozina (Johana) por. pl. Scarlichi 
(por. 1705)
mož: Franc Ludvik pl. Scarlichi
r. 11. 6. 1678
neznanokje
u. v Velesovem
pok. 9. 3. 1748
prav tam
5) Volfgang Vajkard
(frančiškan p. Alojzij)
r. 25. 9. 1679
na Bogenšperku
k. 2. 10. 1679
v Šmartnem pri Litiji
u. 10. 12. 1737
v Samoboru
pok. prav tam
6) Janez Gotlieb r. 16. 7. 1681
neznanokje
u. 4. 3. 1687
pok. na Mediji
7) Janez Ludvik
(frančiškan p. Donat)
r. 18. 4. 1683
na Bogenšperku
k. 21. 4. 1683
v Šmartnem pri Litiji
u. 29. 4. 1752
v Kamniku
pok. prav tam 
8) Janez Volf Engelbreht
(cistercijan p. Štefan)
r. 25. 7. 1684
neznanokje
u. 21. 12. 1752
v Kosta njevici
pok. prav tam
9) Franc Jožef r. 13. 6. 1686
neznanokje
u. 14. 3. 1687
pok. na Mediji
2. žena:
Ana Maksimila baronica Zetschker
oče: Franc Erazem pl. Zetschker
mati: Marija Sidonija roj. grofica 
Tattenbach
očim: Janez Jurij pl. Wernegk
2. mož: Janez Herbard pl. Buset
r. najpozneje 1663, 
verjetno na Novem gradu 
v Jablanici
1. p. 20. 7. 1687
na Vrhovem pri 
Šentjerneju
2. p. 28. 8. 1699 verjetno 
na Gracarjevem turnu
u. med 5. 5. 1713 in
19. 4. 1716 na 
Gracarjevem turnu 
pok. v Šentjerneju ali 
Novem mestu
Otroci iz 2. zakona:
1) Katarina Frančiška
por. baronica Jurič (por. 1704)
mož: Adam Sigfrid baron Jurič
r. 28. 4. 1688
neznanokje
u. 12. 6. 1747
v Ljubljani
pok. 17. 6. 1747
v Novem mestu 
2) Regina Konstancija
por. pl. Wernegk in pl. Dienersperg
1. mož: Janez Lovrenc pl. Wernegk 
(por. 1707)
2. mož: Volf Sigmund pl. Dienersperg 
(por. 1711)
r. 1689–1692
neznanokje
u. jan. 1755
v Novem mestu
pok. 19. 1. 1755 prav tam
3) hči N. r. 1689–1692
neznanokje
u. 1690–1692
(28. 1. brez letnice)
pok. v Šmartnem pri Litiji
4) Franc Engelbert k. 15. 4. 1693
v Krškem
u. pred 19. 4. 1716, 
verjetno kmalu po rojstvu
Iskanje krstov in smrti Valvasorjevih otrok po matičnih knjigah ni sámo sebi namen ali 
rodoslovna kaprica. Matične knjige so namreč dragocen vir podatkov, ki presegajo področje 
rodoslovja. Prav krščevanje otrok, botrovanje pri krstih, vloga poročne priče, smrt in pokop 
so tisti dogodki v posameznikovem življenju, ki nedvoumno pričajo o njegovi navzočnosti v 
določenem času na nekem kraju. Hkrati povedo marsikaj o družinskih, poslovnih in družabnih 
vezeh, pri zelo mobilnih ljudeh, kakršen je bil Valvasor, ne nazadnje tudi o družinskem utripu 
samem.
324 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Kako in kje je torej svoj čas preživljal marljivi polihistor? Njegovega urnika ne poznamo, 
zanesljivega itinerarja nimamo, vendar lahko z novimi podatki iz matičnih knjig vsaj nekoliko 
dopolnimo dosedanje védenje o tem, kdaj je bil Janez Vajkard zares doma. Vpisi krstov treh 
njegovih otrok v šmarski krstni matici in najmlajšega spomladi 1693 v Krškem sicer niso 
dokaz, da je bil oče pri krstu resnično navzoč, saj bi mogel biti že dolge mesece kje na poti. 
Glede na to, da je bil njegov pravi dom vendarle na Bogenšperku, pa bi pričakovali, da se bo 
v maticah domače šmarske župnije pogosteje pojavljal kot krstni boter, kar bi bilo zanesljivo 
pričevanje, kdaj ga najdemo doma. Plemiče so namreč poleg oseb njihovega stanu radi vabili 
za botre tudi navadni ljudje, še posebej tisti, ki so se šteli za imenitnejše, tako v šmarski župniji 
zlasti vodilne trške družine iz Litije. Toda, drugače kot imena drugih »žlahnih« gospodov, 
gospa in gospodičen, so ime Janeza Vajkarda Valvasorja v šmarske krstne matice vpisali le 
izjemoma. V vseh dvajsetih bogenšperških letih je botroval vsega dvakrat, v obeh primerih 
leta 1678 in otroku navadnih ljudi.121 Novorojencem okoliških plemičev, pomenljivo, ni hodil 
za botra. Morda so ga sprva še vabili, a je to čast enkrat ali dvakrat odklonil in se s tem tudi 
za prihodnje otresel »nepotrebnega izgubljanja časa« s krsti, botrinstvi in botrijami. Zdi se, 
da je k takim opravilom celo sam poslal kakšnega sodelavca, saj sta v Šmartnem po enkrat 
botrovala njegova nemška bakrorezca Andreas Trost (1678)122 in Peter Mungerstorff (1680), 
drugi skupaj z namestnico Valvasorjeve žene.123 Poleg tega je bil Valvasor pogosto odsoten in 
ga bogenšperška plemiška, kmečka in trška okolica že zato ni poznala tako dobro kakor manj 
mobilne gospode iz domačega okoliša. Tudi Ana Rozina Valvasor se kot krstna botra pojavi 
le nekajkrat, čeprav je bila v šmarski župniji domačinka. Prvič je botrovala kmalu po poroki 
leta 1672 in zadnjič poleti 1685, slabi dve leti pred smrtjo.124 Ugotovitev posredno govori v 
prid sklepanju, da je bila z možem veliko na poti. Pogoste nepravilnosti v zapisanju njenega 
polnega osebnega imena pa jasno pričajo, da so jo klicali in poznali zgolj kot Ano.125 Ker 
Valvasor ni bil krstni boter niti v Ljubljani,126 kjer se je srečeval s celo vrsto pomembnih in 
121 Prvič je nastopil kot krstni boter 25. januarja 1678 pri krstu Blaža, sina Boštjana in Jere Lah, drugič pa 4. 
oktobra istega leta pri krstu Uršule, hčerke nekega Janeza brez navedenega priimka in njegove žene Lucije (NŠAL, 
ŽA Šmartno pri Litiji, R 1665–1674, R 1674–1688, R 1689–1703; prim. tudi P. RADICS, Valvasor-Studien I (kot 
v op. 70) 1425–1426).
122 Trost je v krstni matici 11. 12. 1678 označen le kot gospod (»Dnus Andreas Trost«), omemba priče (teste) z 
imenom »generosa Dna Magdalena Trostin« pri krstu 4. aprila 1685, ko je bila botra Valvasorjeva žena, pa priča, da 
je Trost na Bogenšperku živel z ženo (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1674–1688). Na Bogenšperku sta se mu v 
letih 1683 in 1684 rodila tudi dva otroka (E. CEVC, J. W. Valvasor kot mentor slikarjev. V: Janez Vajkard Valvasor 
Slovencem in Evropi. Johann Weichard Valvasor to the Slovenes and to Europe, Ljubljana : Narodna galerija 1989, 
193). Kot je znano, pa njegova hči Marija Trošt, ki nastopa v zgodovinski povesti Vražje dekle (1933), ni resnična 
oseba, temveč zgolj plod literarne svobode pisateljice Ilke Vašte.
123 O Mungerstorffu izvemo iz vpisa krsta 28. 4. 1680 dragoceni biografski podatek, da je izviral iz Kölna: 
»Nobilis Doctissimus Dominus Petrus Müngerstorff Coloniensis«. Doslej je bilo namreč o njem znano le to, kar so 
navajala Valvasorjeva dela. B. Reisp je o Mungerstorffu zapisal: »Domačin ni bil, po imenu bi mu pripisovali nemško 
poreklo.« (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 115).
124 Tudi Ana Rozina je botrovala skoraj izključno otrokom navadnih ljudi, in sicer 31. 12. 1672, 11. 10. 1678, 
28. 4. 1680 (po nadomestni botri: »per vice patrinam«), 4. 4. 1684 in 2. 7. 1685 (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 
1665–1674, R 1674–1688).
125 Pri prvem krstu 31. 12. 1672 je navedena kot »Illustrissima Dna Anna B: Falussorin«, pri naslednjem 11. 10. 
1678 kot »Illustrissima Dna Anna Baronisa Valuasorin, nata Graffenwegerin«, nato 28. 4. 1680 z nazivom »Illma 
Dna dna Anna Maria Valvasorin, nata Graffenwegerin«, 4. 4. 1685 ji pravi krstna matica »Illusma Dna Anna Maria 
Valuasorin ex Bogenspergh«, slednjič pa 2. 7. 1685 »Illma Dna Dna Anna Regina à Foluisorin«. Tri pomote pri 
drugem imenu in, nasprotno, vsakič navedeno pravilno ime Ana, govorijo sami zase. V šmarski župniji srečamo v 
Valvasorjevem bogenšperškem obdobju 1672–1692 še eno botro iz njegove rodbine: 26. 6. 1684 je botrovala Marija 
Saloma, vdova polihistorjevega brata Janeza Herbarda Valvasorja, ki je kupila graščino Selo pri Šmartnem (o tem: 
M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 435; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 63).
126 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, R 1669–1678, R 1678–1686, R 1686–1692.
325ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
manj pomembnih ljudi, se zdi v tej luči skorajda odljudnež. S takšno hipotezo bi mu nesporno 
delali krivico, vse pa kaže, da resnično ni bil preveč naklonjen konvencionalnim družabnim 
obveznostim in si je raje izbiral družbo po svoji meri.
Na Bogenšperku so bili njegovi družabniki sodelavci Valvasorjevega zasebnega grafičnega 
zavoda, med katerimi se je očitno počutil vsaj tako dobro kakor v družbi okoliške gospode. 
Šmarska krstna matica, v kateri sta zabeležena Trostovo in Mungerstorffovo botrovanje, 
razkriva še eno zanimivo dejstvo: pri Valvasorju je skupaj s svojo mlado družino nekaj časa 
živel tudi nizozemski slikar in grafik Justus van der Nypoort.127 11. oktobra 1678 so namreč 
v Šmartnem nesli h krstu njegovega sina Jožefa, ki mu je poleg domačega župnika botrovala 
Valvasorjeva soproga.128 Janez Vajkard je bil tedaj bodisi zadržan bodisi ni kazal želje po 
botrstvu, potem ko je šel samo teden dni prej izjemoma za botra nekemu okoliškemu otroku, 
drugič in zadnjič v svojem bogenšperškem obdobju. Prvič je 25. januarja istega leta botroval 
prav skupaj z Nypoortovo soprogo.129 Novejše raziskave dajejo Valvasorju v tem kontekstu 
poleg drugih strokovnih priznanj še naslov mentorja mladih umetniških talentov in usmerje-
valca slikarjev.130 Poleg tujcev je njegova delavnica zaposlovala tudi domačine, med drugim 
dva šmarska župljana, ki sta začetne korake naredila prav na Bogenšperku.131
Naj oris Valvasorjevega družinskega življenja sklenem s potovanji kot najdaljšo odsotno-
stjo od doma. Ravno njegova pogosta in dolga nenavzočnost na Bogenšperku in še posebej 
ločenost obeh družinskih mater od majhnih otrok sta morala močno zaznamovati vso družino. 
Če vemo verjetno za vse dežele, ki jih je Valvasor kdaj v življenju obiskal, pa je veliko teže 
dognati leta, v katerih se je kje mudil, in kolikokrat se je podal na pot. Verjetno čisto zadnje, 
dolgo povsem neznano lyonsko potovanje je za povedano samo še potrditev več. Pestrost 
Valvasorjevih potovanj do leta 1689 spričuje Slava,132 nekaj tudi korespondenca z angleško 
Kraljevsko družbo,133 precej manj pa je v Slavi podatkov, ki jih lahko bolj ali manj natančno 
določimo tudi časovno. Avtor se namreč praviloma ne izraža z natančnimi datumi, ampak 
večkrat posredno razkriva le leto. Tega je treba izračunati iz navedb, kot so: »pred 16 leti«, 
»pred približno 11 leti jeseni« ali »v avgustu pred šestimi leti«.134 B. Reisp je pravilno sklepal, 
da vsi dogodki niso nujno izračunljivi tako, da leta odštejemo od letnice izida Slave, temveč 
127 Podpis Justusa van der Nypoorta nosijo dela v Valvasorjevi grafični zbirki, vendar so ga še nedavno uvrščali 
med ustvarjalce, ki »niso bili Valvasorjevi sodelavci«, grafična zbirka pa naj bi kazala samo na »neko zvezo z 
Nizozemci« (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 104, 115; Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga 
Táborska – Žvanut (= SBL IV), Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1980–1991, 347). F. Stele je 
sicer že leta 1928 na podlagi datacij Nypoortovih risb 1677–1681 prvi postavil časovni okvir njegovega delovanja 
v Valvasorjevi grafični delavnici na Bogenšperku. U. Lubej je Nypoortovo bivanje na Kranjskem še podkrepil z 
genealoškimi podatki, tudi tistimi iz šmarske krstne matice (U. LUBEJ, Justus van der Nypoort na Kranjskem. V: 
Varstvo spomenikov 37, 1997, 54 sl.). 
128 Vpis v krstni matici priča tudi o etimologiji Nypoortovega priimka, ki izhaja iz imena nizozemskega kraja: 
»Baptisatus est Josephus ex Patre Dno Justo von der Nypoort Traiecti oriundo, et Coniuge eius Dnae Annae Mariae 
natae Prulinin.« Domnevo, da gre za otroka Valvasorjevega bakrorezca, je izrazil že Radics leta 1895 (P. RADICS, 
Valvasor-Studien I (kot v op. 70) 1426). K temu naj dodamo, da je Nypoortov na Bogenšperku rojeni sin Jožef bržčas 
identičen z Josephom Nieportom, ki je leta 1696 skupaj z (bratom?) Viljemom (Guilielm. Nieport) kot »gramatist« 
študiral pri ljubljanskih jezuitih (po objavi zgodovine jezuitskega seminarja v: Ž. ČRNIVEC (ur.), Ljubljanski klasiki 
1563–1965, Ljubljana : Maturanti Klasične gimnazije (1941–1958) 1999, 131). Nadaljnja usoda slikarja, ki je po 
bivanju na Kranjskem izpričan na Dunaju in na Moravskem, je za čas po letu 1692 sicer zavita v temo (U. LUBEJ, 
Justus van der Nypoort (kot v op. 127) 57).
129 NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, R 1674–1688.
130 E. CEVC, J. W. Valvasor (kot v op. 122) 169 sl. 
131 Gre za Jerneja Ramschissla (1664–1711) in Matijo Greischerja ali Grajžarja (1659–1712?); rojstvo zadnjega so 
dolgo iskali v Frankfurtu na Majni in v Ljubljani (E. CEVC, J. W. Valvasor (kot v op. 122) 176–182, 195, op. 8).
132 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 78 sl., 144 sl.
133 B. REISP, Korespondenca (kot v op. 26) 21–22, 23, 26, 27, 93; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 81.
134 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 144 sl.
326 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
moramo računati tudi na kakšno leto prej.135 Vsaj v enem primeru je dokazano bilo tako. Val-
vasor namreč pri opisu medijskega gradu pravi, da so njegovo prvo ženo položili v grajsko 
grobnico »šele pred enim letom«,136 kar pomeni, da je te besede zapisal že leta 1688, in ne v 
naslednjem letu, ko je šla knjiga v tisk.
V Slavi omenjena potovanja po domači deželi so lahko trajala po več tednov. V tem času 
je imel Janez Vajkard gotovo izhodišče na kakšnem gradu, v mestu ali trgu, kolikor ni kar 
neprekinjeno potoval in se vsak večer ali vsaj vsakih nekaj dni ustavil drugje.137 Še precej 
več strnjenega časa so mu nedvomno jemale poti v tujino. Poleti 1686 je, kot že znano, pisal 
angleški Kraljevski družbi, da je bil zdoma nekaj tednov.138 Domači posli so se morali seveda 
medtem odvijati kolikor toliko nemoteno, za kar je skrbelo osebje Valvasorjevih posesti in 
bržčas tudi kak pooblaščenec za posebne primere. Na seznamu listin v polihistorjevi zapuščini 
v Krškem – listine so nato povečini končale pri svaku Janezu Jožefu pl. Graffenwegerju na 
gradu Knežija pri Litiji139 – se potovanj in stikov s tujino dotika nekaj svežnjev Valvasorjevih 
pisanj, ne da bi njihove skope omembe razkrivale kar koli novega.140 Omenjeni so: korektor 
Slave Erasmus Francisci, hrvaški sodelavec Pavao Ritter Vitezović, londonska Kraljevska 
družba in Valvasorjeva stotniška služba.141
Izdelave Valvasorjevega itinerarja se bo morda lotil kak marljivejši raziskovalec, vendar bo 
moral za trdnejše ugotovitve najprej najti in pritegniti še neznane vire. Kje vse se je naš polihistor 
zadrževal in kdaj, a tega še ne vemo, bodo lahko razkrile šele bolj ali manj naključne najdbe 
virov v tujini, denimo v Franciji; toda nanje bo treba nemara še lep čas potrpežljivo čakati.
II. Valvasorjevo zadnje leto: smrt v Krškem in prazen grob na Mediji
Kot je dobri dve desetletji po Valvasorjevi smrti leta 1715 zapisal njegov sodobnik in zna-
nec Janez Gregor Dolničar (Thalnitscher v. Thalberg), se je življenje Janeza Vajkarda izteklo 
»v letu Gospodovem 1693 v Krškem, kamor so prinesli že bolnega« (An/no/ demum 1693. 
Gurgfeldum, quo aeger advectus fuerat). Šele v naknadno pripisanem vstavku ob strani istega 
besedila najdemo podatek, da je bil pokopan na Mediji (Habet tanti viri mortales exuvias 
135 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 144.
136 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 164.
137 Poleg ježe kot najbolj uporabne oblike prometa – Valvasor je na svojih raziskovalnih potovanjih po Kranjski 
največ jezdil – je bilo po kopnem mogoče potovati tudi z veliko redkejšimi potniškimi vozovi. Valvasor omenja v 
Slavi ne prav pogosto uporabo sani, posebno pozornost posveča rečni plovbi, iz drugih virov pa je znano, da so v 
drugi polovici 17. stoletja prevažali potnike skozi Kranjsko tudi že poštni vozovi (S. SITAR, O prometu (kot v op. 
88) 146 sl.). 
138 O pismu z dne 29. avgusta 1686 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 176; B. REISP, Korespondenca 
(kot v op. 26) 39 in 43.
139 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 34, fasc. XVII, G–56/III, inventar zapuščine J. V. Valvasorja in Ane Rozine roj. 
Graffenweger na Knežiji, izločene iz zapuščine Janeza Jožefa pl. Graffenwegerja, Knežija 29. in 30. 3. 1700. 
140 Med drugim je omenjen »zavoj različnih priporočil pokojnega gospoda Valvasorja, ko se je nahajal v tujih 
deželah« (Ein Paquetl vnterschidlicher recomendationen des H: Valuasor seel: als derselbe in frembden Ländern 
sich befunden).
141 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 10 in 11. Prim. tudi objavi: P. RADICS, 
Johann Weikhard (kot v op. 2) 313 in 314; A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina (kot v op. 34) 35, 36. – Šlo je 
za zavoj korespondence korektorja Slave Erasmusa Franciscija (Ein paquet Corespondenzschreiben des Niernberg: 
Historici Erasmi Francisci), Valvasorjevo lastnoročno napisano razpravo o Cerkniškem jezeru, namenjeno angleški 
Kraljevski družbi (Aigenhändige Composition des Herrn Valluasor zu der Engelandt. Societet, Zirkhnizer See betr:) 
in pridano različnim dopisom (dabey Vndterschidliche Sändtschreiben), za zavoj pisem hrvaškega sodelavca Pavaa 
Ritterja Vitezovića (Ein Paquet Sändtschreiben des Paull Ritters) in sveženj spisov v zvezi z Valvasorjevo častniško 
službo (Ein Paquet schriften des Herrn Valuasor Haubtman vnd Soldateschkha betref.).
327ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
Media).142 Njegovi življenjepisci so se morali glede časa in kraja smrti ter pokopa zadovoljiti 
s temi in nekaterimi drugimi sekundarnimi podatki. Še posebej zato, ker jim ni oporekalo 
nobeno znano dejstvo in ker o tem ni bil na voljo primarni vir: vpis datuma smrti ali pokopa 
v mrliški matični knjigi. Toda, kot bomo videli v nadaljevanju, z ustreznim virom v resnici 
razpolagamo, ta pa »per negationem« spričuje, da Valvasorja jeseni 1693 niso položili k nje-
govi ženi in petim otrokom v grajsko grobnico na Mediji. Tako bi mogli ne nazadnje sklepati, 
da je tudi po smrti ostal v Krškem, kjer je preživel sklepno obdobje svojega življenja, ki je 
trajalo komaj kakšnega pol leta.
Preden se lotimo dejstev v zvezi s smrtjo in pokopom, si natančneje oglejmo, kaj vse priča 
o Valvasorjevi prisotnosti v mestu ob Savi, in skušajmo odgovoriti na vprašanje, zakaj si je 
za zadnje domovanje izbral prav meščansko hišo v majhnem, sicer prometno živahnem, a 
vendarle razmeroma malo pomembnem Krškem. Če smo povsem natančni, poznamo en sam 
nedvoumen sodobni zapis, da je bil za življenja kdaj zares v tem mestu in katerega dne. Gre 
za omembo v inventarju Valvasorjeve zapuščine, ki govori o obračunu med pokojnikom in 
baronom Zetschkerjem, datiranem v Krškem 22. junija 1693.143 Ta datum, drugi dan Valva-
sorjevega zadnjega poletja, je hkrati kronološko najmlajše pričevanje, da je Janez Vajkard še 
živ in tudi opravilno sposoben. Ohranjena kupna pogodba za hišo iz februarja 1693 nasprotno 
nikoli ni bila zares dokončana, saj je brez datuma, podpisov in pečatov,144 zato ne more biti 
dokaz baronove fizične navzočnosti v Krškem že v mesecu februarju. Tretji podatek o njegovem 
142 B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345.
143 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 8, No. 13; objavi: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 312; A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina (kot v op. 34) 21 in 34. Isto listino je odnesel 
skrbnik Valvasorjevih otrok pl. Graffenweger in se je leta 1700 znašla med njegovo zapuščino na Knežiji (ARS, 
AS 309, Zap. inv., šk. 34, fasc. XVII, G–56/III, 29. in 30. 3. 1700, str. 8–9, No. 11). – Baron Zetschker je bil Franc 
Engelbreht, bratranec Valvasorjeve druge žene, sicer lastnik več gradov ob Savi: Gomile, Novega gradu v Jablanici 
in Novega dvora pri Radečah. Isti je 10. decembra 1692 kupil Valvasorjevo hišo v Ljubljani (B. REISP, Kranjski poli-
histor (kot v op. 2) 157 in 268) in je kot priča podpisan tudi na Valvasorjem ženitnem pismu 20. julija 1687 (objava: 
A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot v op. 28) 188; P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 308). 
144 Ohranjeni izvirnik kupne pogodbe na pergamentu dejansko ni bil nikoli dokončan in potrjen. Pisar je namreč 
pustil prazen prostor za natančen datum v februarju 1693 (Beschehen Gurkfeldt den ... Febr. Ao. 1693ten), ki bi ga 
vstavili pozneje, ko bi listino podpisali in pečatili s tremi v njej omenjenimi velikimi mestnimi pečati. V Krškem je 
bilo torej vse nared za pravno dejanje, pričakovali so le še udeležence, očitno prav Valvasorja, ki se je že napovedal 
in zamujal. Ohranjena nedokončana listina nosi žig Kranjskega stanovskega muzeja (Krainisch Ständisches Museum) 
nekako iz srede 19. stoletja, že leta 1859 je bila z nekaj prepisovalskimi spodrsljaji objavljena (A. JELLOUSCHEK, 
Valvasor und Vodnik. V: E. H. COSTA (ur.), Vodnikov spomenik. Vodnik – Album, Ljubljana–Laibach : I. v. Kleinmayr 
in F. Bamberg, 1859, 40–41), danes pa je shranjena v: ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693. Pogodba nato 
ni bila nikoli podpisana in natančno datirana. Čeprav bi mogli sklepati, da točen datum, vendar pomotoma z napačno 
letnico, razkriva Valvasorjev zapuščinski inventar, ki govori o kupnem dogovoru (Khaufabredt) za hišo z dne 26. 
februarja 1692 (!) ter o kupnem pismu (Khauffbrief) iz decembra 1692 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, 
Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 8, No. 10), ne bo držalo, da je Valvasor kupoprodajno pogodbo podpisal 26. februarja 1693, 
a se nam njen overjeni izvod ni ohranil. Očitno je vse skupaj ostalo kar pri še danes ohranjeni pogodbi, torej brez 
natančnega datuma, saj je tudi v zapuščini drugega moža Valvasorjeve vdove Janeza Herbarda pl. Buseta navedeno 
kupno pismo brez natančnega datuma »datirt den ... Februarÿ anno 1693« (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, 
W–81, zapuščinski inventar Janeza Herbarda pl. Buseta 11. 7. 1724, str. 31). Potemtakem Valvasor, prodajalec hiše 
in mestno predstojništvo kupoprodajne pogodbe sploh nikoli niso podpisali in pečatili, zato je pravno obveljala le 
pogodba (Khauffbrief) med Valvasorjem in Vodnikom iz decembra 1692, ki jo prav tako poznamo iz Valvasorjevega 
zapuščinskega inventarja. Odkod potem na istem mestu v istem inventarju »točni« datum 26. februar, a z napačno 
letnico 1692? Vse kaže, da se je inventurnemu pisarju J. F. Neapolitanu mudilo in je zagrešil prepisovalsko napako. 
Med Valvasorjevimi listinami, leta 1700 izločenimi iz zapuščine njegovega svaka Janeza Jožefa Graffenwegerja (ARS, 
AS 309, Zap. inv., šk. 34, fasc. XVII, G–56/III, 29. in 30. 3. 1700, str. 8, št. 10), je namreč naveden kupni dogovor 
(Kauffs Abredt) med Valvasorjem in Vodnikom za hišo v Krškem, datiran 26. decembra (!) 1692. Ker je sestavni del 
tega tudi »Pedt Zedl«, enako kot v Valvasorjevem inventarju iz Krškega, ni dvoma, da se je datum 26. nanašal na 26. 
december 1692, in ne na 26. februar 1693.
328 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
bivanju v mestu ob Savi je posreden in nosi datum 15. april istega leta. Tega dne so h krstu v 
krški mestni cerkvi nesli baronovega najmlajšega sina Franca Engelberta, o katerem je vpis 
v krstno matico sploh edini znani podatek.145 Spodobilo bi se, da bi bil oče Janez Vajkard pri 
krstu navzoč, a to ni nujno. Morda se je prav tedaj zadrževal kje na poti ali pa je ostal doma, 
že priklenjen na posteljo.
Tako kot ne vemo, katerega dne je končal svoje zemeljsko potovanje, je težko ugotovlji-
vo, kdaj natanko se je Valvasor v Krškem s svojo družino naselil. To se zanesljivo ni zgodilo 
pred 26. decembrom 1692, ko je za hišo v Krškem šele sklenil kupni dogovor s prodajalcem 
Jakobom Vodnikom.146 Prav takrat je bil prehodni čas takorekoč »brezdomec«, saj je nekaj 
tednov prej izgubil obe svoji dotedanji domovanji, grad Bogenšperk s prodajo 2. oktobra ter 
10. decembra še hišo v Ljubljani.147 Vse kaže, da je družina vmesni čas med obema prodajama 
preživljala v svoji ljubljanski hiši, kajti v deželni prestolnici je 8. oktobra datirana pobotnica 
Ane Maksimile možu za vrnjenih 947 goldinarjev posojila.148 Ker pa je bil jesensko-zimski čas 
za selitev neprimeren, lahko sklepamo, da so se Valvasorjevi v kupljeno hišo v Krškem vselili 
šele zgodaj spomladi 1693, vsekakor pred krstom zadnjega otroka 15. aprila. Selitev niti ob 
smrti Janeza Vajkarda oziroma inventuri njegove zapuščine še ni bila povsem končana. Sedem 
omar z večino knjig in nekaj drugimi predmeti je namreč ostalo na Bogenšperku149 in jih je 
Valvasor kanil od tam odpeljati šele naknadno, ko bi v Krškem zanje našel dovolj primernega 
prostora. V mestu ob Savi se je torej znašel brez tistih predmetov, ki jih je laže pogrešal. Zdi se 
zelo verjetno, da je bil Janez Vajkard 23. februarja 1693 še v Ljubljani, in ne že v Krškem. Tega 
dne so namreč v tamkajšnjem mestnem svetu potrjevali prodajo njegove ljubljanske hiše.150 O 
tem, do kdaj so se Valvasorjevi zadrževali v kranjski prestolnici in do kdaj na Bogenšperku, bi 
lahko pričale krstne matične knjige, če bi posamezni člani Valvasorjeve družine v tem času v 
njih kdaj nastopili v vlogi krstnih botrov. Toda zadnjih osem let pred letom 1693 ne najdemo 
prav nikogar od Valvasorjevih ne v maticah ljubljanske stolne župnije ne župnije Šmartno pri 
Litiji.151 Ko bi bil kranjski polihistor družabnostno bolj konvencionalen žlahtni gospod, bi o 
tem, kdaj se je kje zadrževal, torej lahko vedeli precej več.
Kot rečeno, naj bi v Krško prinesli že obolelega, zdravje pa naj bi izgubil v francoskem 
Lyonu. Da se je po finančnem zlomu in razprodaji nepremičnin odločil naseliti prav v Krškem, 
ni bilo naključje, temveč plod več dejavnikov. Enega od razlogov je vsekakor predstavljalo 
njegovo neugodno gmotno stanje. Življenje v podeželskem mestecu je bilo cenejše kot v 
deželni prestolnici, hiše naprodaj po ugodnejših cenah, lega Krškega na križišču kopenskih in 
145 NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729, 15. 4. 1693; prim. tudi objavo: L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der Adel 
(kot v op. 46) 303. Podatek po objavi navajata Valvasorjeva življenjepisca: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 
347; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 268. Malo je verjetno, da bi Valvasorjev najmlajši sin sploh odrastel. O 
njem pač ne vemo nič drugega, ker se niso ohranile ali pa so se že takrat neredno vodile mrliške matične knjige župnije, 
v kateri je umrl. Morda se je to zgodilo v Krškem, mogoče celo še za očetovega življenja. Zagotovo ni bil več živ, ko mu 
je pred 19. aprilom 1716 umrla mati, saj se v pogodbi s svojim očimom navajata kot dedinji le njegovi dve sestri (ARS, 
AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, zapuščinski inventar Janeza Herbarda pl. Buseta 11. 7. 1724, str. 21–22).
146 O kupni pogodbi gl. op. 144. 
147 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 268, 271.
148 ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. V 1–16, brez signature, Valvasorjeva zadolžnica z datumom 
9. februar 1689 in pripisanim ženinim potrdilom o poravnani vsoti dne 8. oktobra 1692.
149 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/II, 13. 1. 1694.
150 Ljubljanski mestni svet je 23. februarja 1693 obravnaval Valvasorjevo prošnjo, naj se v sodni protokol vpiše 
prodaja njegove hiše baronu Francu Engelbrehtu Zetschkerju. Objava iz sodnega protokola v: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 169–170. Popravljeni datum prodaje hiše v: B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 157 
in 312, op. 32.
151 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, R 1686–1692, R 1692–1699, P 1682–1718; ŽA Šmartno pri Litiji, 
R 1689–1703, P 1660–1720. 
329ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
vodne poti kot nalašč – dobro izhodišče za polihistorjeve morebitne nove »pobege« od doma, 
podnebje slejkoprej bolj zdravo kot v mestu na robu Ljubljanskega barja. Sklepati je, da je šel 
že opešani Valvasor v Krško med drugim iskat izgubljeno zdravje. Gotovo so bila za izbiro 
novega domovanja odločilna priporočila in posredovanja sorodnikov, prijateljev in znancev. 
Tako zanesljivo vemo, da je že od prej poznal krškega župnika Gašperja Tunkelsteinerja,152 
ta pa je izhajal iz iste družine kot krški mestni sodnik Andrej Tunkelsteiner, v Valvasorjevi 
kupni pogodbi za hišo naveden kot njegov novi sosed.153 Pri tem še zlasti ni nepomembno, da 
je bila soproga Ana Maksimila Valvasor Dolenjka in je imela v širši okolici Krškega bližnje 
sorodstvo. Krško in razmere v njem sta najbrž dobro poznala njen očim Jurij pl. Wernegk, 
graščak na Vrhovem pri Šentjerneju,154 in bratranec Franc Engelbreht baron Zetschker, gospod 
na treh obsavskih gradovih: Gomili, Novem gradu v Jablanici in Novem dvoru pri Radečah.155 
O povezanosti obeh sorodnikov z zakoncema Valvasor priča dejstvo, da sta prav pl. Wernegk 
in Zetschkerjeva žena Marija Barbara 15. aprila 1693 botrovala pri krstu Valvasorjevega zad-
njega otroka Franca Engelberta,156 ki je po materinem bratrancu, »stricu« Zetschkerju dobil tudi 
krstno ime. Poleg tega je Ana Maksimila Valvasor že tedaj pričakovala skorajšnjo dediščino po 
očimu, kar bi rešilo močno ogroženo eksistenco Valvasorjeve družine. Pl. Wernegk je namreč 
imel posest v okolici Šentjerneja in Bučke, od koder do Krškega sploh ni bilo daleč. Iz mesta 
ob Savi bi se torej podedovano posest moglo upravljati brez večjih težav in prav to je nemara 
odločilno pripomoglo k polihistorjevemu sklepu, da se družina preseli v Krško, v malomestno 
okolje, a hkrati čim bliže ženinim sorodnikom in pričakovani ali celo že obljubljeni zemljiški 
posesti. Brez slednje in brez drugih dohodkov bi namreč Valvasorjev mrtvi kapital prej ali 
slej skopnel. Njega samega je sicer kmalu prehitela smrt, kot bomo videli, pa se je vdova 
tri leta zatem res znova gmotno postavila na noge, ko je podedovala Wernegkovo graščino 
Pleterje pri Bučki. Tu je malo pred Valvasorjem, konec leta 1692 ali v začetku naslednjega 
leta, umrla njena sestra Marija Sibila, vdova brez otrok, poročena z bratom skupnega očima 
pl. Wernegka.157 Kot vse kaže, pa je Ani Maksimili prav v »kritičnem času«, oktobra 1693, 
na Vrhovem umrla še mati Marija Sidonija pl. Wernegk, kar pomeni, da je preminila skoraj 
sočasno z Valvasorjevem.158
152 B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 221.
153 ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693; objava: A. JELLOUSCHEK, Valvasor (kot v op. 144) 40–41.
154 M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 542.
155 Zetschker je ob smrti leta 1703 poleg gradov z gospostvi posedoval tudi manjšo posest pri Krškem, in sicer 
gornino, desetino in oštate, na Trški gori vinograd, pod Krškim pristavo, v samem mestu pa nekdanjo Kajdaševo 
hišo ter kaščo in klet. Vendar ni potrjeno, da bi imel vse to že pred letom 1693, saj regesti listin v zapuščinskem 
inventarju razkrivajo le pozni letnici nakupa imenj krškega gospostva (1698) in pristave (1697), ne pa tudi datumov 
kupnih pisem za hišo in zemljišča v mestu (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, Z–17, 29. 5. 1703, str. 1–9). 
O Zetsckerjevih gradovih ob smrti: M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 693.
156 NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729, 15. 4. 1693; prim. tudi objavo: L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der 
Adel (kot v op. 46) 303.
157 Marija Sibila je v dvorcu Pleterje 18. julija 1692 napisala oporoko, njeno premoženje pa so tu popisali 6. 
marca naslednje leto (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. W 1–49, testament W–20, 18. 7. 1692; AS 
309, Zap. inv., šk. 121, fasc. XXXXIX, W–51, 6. 3. 1693). Datuma njene smrti in pokopa ne poznamo; glede na 
kraj smrti so jo pokopali na Raki, a mrliške matice te župnije ne sežejo tako daleč (E. UMEK, J. KOS (ur.), Vodnik 
(kot v op. 79) 482), medtem ko vpisa tega smrtnega primera ni v mrliški matici župnije Šentjernej (Župnijski urad 
Šentjernej, M 1688–1693 v: R 1688–1693).
158 Šentjernejska mrliška matica navaja dva pokopa, pri katerih bi lahko šlo za ostarelo vrhovško graščakinjo 
Marijo Sidonijo. Septembra leta 1691 je vpisana samo neka »prečastita gospa z Vrhovega« (Illsma Dna ex Freihoff«, 
oktobra 1693 pa »Illma Dna Anna (sic!) Sidonia â Wernegg ex Freyhoff«, stara 70 let (Župnijski urad Šentjernej, M 
1688–1693 v: R 1688–1693, M 1693–1700 v: R 1693–1698). V drugem primeru je ustrezna starost, saj se je Marija 
Sidonija rodila 13. aprila 1625 (J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 263), napačno pa je prvo osebno ime Ana, kar pri 
večimenskosti v tem času sploh ni bilo nenavadno, še posebej ker so umrlega pogosto poznali le po enem – klicnem imenu.
330 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Janez Vajkard je Krško seveda poznal že od prej, ko je nekajkrat po dolgem in počez 
prepotoval vso kranjsko deželo.159 Ne nazadnje ga je na mesto in bližnji grad Šrajbarski turn 
vezala tudi družinska tradicija, saj je tam dobrih sto let prej kot turnski graščak gospodaril Janez 
Krstnik Valvasor († 1581), prvi tega imena na Kranjskem. »Začetnik« kranjskih Valvasorjev 
sicer ni bil krvni sorodnik poznejših baronov, zato pa zaščitnik in dobrotnik svojega rojaka in 
soimenjaka iz Bergama, polihistorjevega deda Hieronima Valvasorja († 1612).160
Ob omenjanju sorodstvenih zvez se kar samo zastavlja vprašanje, s kom od svojcev je Janez 
Vajkard pravzaprav delil usodo svojega »krškega zatočišča«. Kot smo videli pri krstu zadnjega 
otroka Franca Engelberta, se je tja zanesljivo preselila njegova druga žena Ana Maksimila. 
Vsekakor sta z zakoncema živeli njuna doslej edina znana hči, petletna Katarina Frančiška, ter 
približno triletna hči Regina Konstancija. V času selitve Valvasorjevih v Krško so bili sicer živi 
tudi štirje od baronovih devetih otrok iz prvega zakona, stari med devet in petnajst let, vendar 
ni potrjeno, ali so nazadnje živeli z očetom ali morda pri skrbniku, stricu Juriju Andreju pl. 
Graffenwegerju. Oba inventarja Valvasorjeve zapuščine namreč sporočata, da je bil omenjeni 
stric januarja 1694 ob inventuri na Bogenšperku in v Krškem navzoč kot sodno določeni skrbnik 
otrok iz prvega zakona.161 Graffenweger je skrbništvo nad nečaki morda prevzel še za Valva-
sorjevega življenja, a ostaja odprto vprašanje kdaj natanko. Vsekakor ne pred letom 1689, ko 
je Valvasor ob prodaji Črnega Potoka v kranjski imenjski knjigi naveden kot »zasilni skrbnik« 
svojih otrok iz prvega zakona (alß Nottgerhab seiner ersten Ehekhinder).162 Ni izključeno, da 
otroci leta 1693 niso odšli z očetom in mačeho v Krško, ampak so se tedaj ali že prej preselili 
k stricu.163 Vsaj najstarejši sin, 14-letni Volfgang Vajkard, je v tem času izpričano že študiral 
pri ljubljanskih jezuitih164 in je videl Krško kvečjemu med šolskimi počitnicami. Druga dva 
sinova sta po smrti strica Jurija Andreja (1694), kadar pri jezuitih ni bilo pouka, živela pri 
drugem stricu, svojem novem skrbniku Janezu Jožefu Graffenwegerju, saj se v zgodovini 
jezuitskega seminarja pri letu 1698 navajata kot »brata s Knežije« (frater á Grafenberg).165
Mesto ob Savi, v katerem je Valvasor umrl in ki bi ga veliko bolj upravičeno lahko ime-
novali mestece, sicer ni bilo preveč obetaven kraj, kjer bi se radi naseljevali kranjski plemiči. 
V Krškem je poleg njegove družine živela v tem času le še ena plemiška družina, popleme-
159 O tem, da je kot prvi pretaknil vse kotičke v deželi, vse raziskal in po možnosti sam preizkusil, poroča sam v 
Slavi (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 143).
160 Janez Krstnik Valvasor († 1581) je z oporoko, datirano 2. avgusta 1581 na Šrajbarskem turnu, zapustil del 
svojega premoženja polihistorjevemu dedu Hieronimu, hkrati pa je meščanskemu špitalu v Krškem namenil 200 
renskih goldinarjev za oskrbo revežev (po objavi oporoke v: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 259–262; 
prim. tudi B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 40 sl.).
161 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694; Z 7/II, 13. 1. 1694; objavi: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 310, 326.
162 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 103.
163 Bivanje Valvasorjevih otrok pri Graffenwegerjevih bi lahko razkrila krstna matična knjiga župnije Vače 
1689–1705, vendar v njej nikogar ne zasledimo kot krstnega botra (NŠAL, ŽA Vače, R 1689–1705). Pravzaprav bi 
pričakovali le Johano, saj so šli bratje zgodaj v šole.
164 Volfgang Vajkard je v letih 1692 in 1693 omenjen v »Historia Seminarii Labacensis« kot učenec »druge 
latinske šole« in gojenec jezuitskega kolegija (po objavi: Ž. ČRNIVEC (ur.), Ljubljanski klasiki (kot v op. 128) 126; 
prim. P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 81). Pomotoma je njegovo ime navedeno kot Wolffgangus Antonius, 
identiteto pa potrjujejo ostali podatki: â Valuasor Lib: Baro Carn: Wagenspergis. 
165 Ž. ČRNIVEC (ur.), Ljubljanski klasiki (kot v op. 128) 134. Pravilno nemško ime Knežije se je sicer glasilo 
Graffenweg, pomota pa je tudi pri Volfgangovem prvem osebnem imenu: Joannes Wolffgangus. V konviktu sta bila isto 
leto še dva druga brata Valvasorja, in sicer Franc Jožef (r. 1677) in Franc Erazem (r. 1680), katerih imeni v »Historia 
seminarii Labacensis« prav tako nista povsem točni: Joannes Josephus in Franciscus Anton (prav tam, 134). Bila sta 
sinova polihistorjevega pokojnega brata Janeza Herbarda († 1681), čigar vdova je kupila graščino Selo pri Šmartnem 
(M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 435), zato sta pri jezuitih veljala za Šmarčana: frater in S. Martino.
331ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
niteni Glaviniči pl. Glamoč (Glamotsch),166 ki tako kot Valvasorjevi niso imeli pravih virov 
preživljanja. Plemiške družine so v tem času sicer običajno preživljale del leta v svojih hišah 
v mestih, kjer so nekatere sploh stalno prebivale, vendar so si plemiči za domovanje pravilo-
ma izbirali deželna glavna mesta, saj tam ni manjkalo družabnega in poslovnega življenja.167 
Tudi Valvasor in njegova prva žena sta se tako rodila v Ljubljani. Le izjemoma in iz posebnih 
razlogov so se plemiči naseljevali v provincialnih mestih, kakršno je bilo Krško z okoli sto 
hišami in kakšnimi petsto dušami.168 Večina v mestih živečih plemičev je imela poleg tega 
glavne vire dohodkov na deželi – večjo ali manjšo zemljiško posest s podložniki, medtem ko 
Valvasor nazadnje ni premogel ničesar razen meščanske hiše in nekaj mrtvega kapitala.
Med vsemi zastavljenimi vprašanji se je zaradi neugodne strukture virov, zlasti zaradi 
uničenega krškega mestnega arhiva, zdelo nerešljiva uganka, v kateri hiši v Krškem je Val-
vasorjeva družina živela in naš polihistor umrl. O sami hiši sicer ne vemo tako malo, a se 
pri ugotavljanju njene lokacije dolgo ni bilo mogoče nasloniti na dovolj oprijemljive oporne 
točke. Inventurni komisarji so 16. januarja 1694 v zapuščinskem inventarju pod rubriko 
»nepremičnine« zapisali: »Hiša tukaj v Krškem s pripadajočim vrtom, kupljena od gospoda 
Jakoba Vodnika za 800 goldinarjev kranjske veljave; ob njej je bila postavljena nova zgrad-
ba«.169 O velikosti lahko sklepamo zlasti iz nemajhne višine kupnine.170 Kdo je ob hiši postavil 
novo zgradbo, že Valvasor ali še prejšnji lastniki, ter kakšno, ni jasno. Več vemo o prodajal-
166 Valvasor te družine v Slavi ne omenja, kar pomeni, da ni premogla nobenega gradu ali graščine (prim. O. 
GRATZY, Repertorium (kot v op. 45)). Nasploh je o njej malo znanega, prav nič pa o izvoru njenega plemiškega 
naslova (prim. zlasti K. F. FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österrei-
chischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichi-
schen Adels-Lexikon« 1823–1918. 1.–5. Band, Schloss Senftenegg : Selbstverlag 1967–1974). Ena rodbinska veja z 
dr. medicine Janezom Sebastjanom Glaviničem pl. Glamočem († 1746) in njegovimi potomci je od leta 1730 nekaj 
desetletij izpričana v Gradcu (L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Graz 
: Eigentum und Verlag von Lydia Schiviz von Schivizhoffen 1909, 128, 129, 131, 134, 135, 137, 139, 141, 143, 145, 
232, 236, 286, 289, 291, 293, 301, 459, 509).
167 Prim. M. ŠTUHEC, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot 
zgodovinski vir (Studia humanitatis, Apes ; 1), Ljubljana : ŠKUC : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1995, 43 sl. 
168 V XI. knjigi Slave odmerja njen avtor razmeroma veliko prostora Krškemu kot takemu, vendar o samem mestu, 
razen nekaj zgodovinskih dogodkov, pove zelo malo: da ima ugodno lego, nad njim se dviga grad, pogled na mesto 
pa je najlepši s Save, po kateri v obe smeri nenehno plujejo ladje in tu pristajajo (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v 
op. 6) XI, 233–242). Če beremo sodobna poročila mestnega predstojništva, je bilo Krško nekoč cvetoče mesto, a je 
obubožalo in je zdaj napol izpraznjeno, toda takšna so v tej dobi domala vsa poročila naših mest. 17. stoletje je namreč 
za podeželska mesta in mesteca pomenilo dobo gospodarskega in demografskega nazadovanja, meščanski trgovini in 
obrti se je na splošno pisalo slabo in šele v naslednjem stoletju so se jima nasmehnili nekoliko boljši časi. Tako je imelo 
Krško v Valvasorjevi dobi dokazano precej manj hiš in prebivalcev kakor v 16. stoletju, v času tik pred in po kmečkem 
uporu 1573, ko njegovo posestno stanje podajata dva urbarja. Za 17. stoletje poznamo samo dva popisa opustelih in 
porušenih hiš ter pretirani podatek mestnega predstojništva iz leta 1677, da mesto nima več kakor 80 naseljenih hiš (B. 
GOLEC, Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja, doktorska 
disertacija, Ljubljana 1999 (doktorska disertacija na Filozofski fakulteti) 686–690). Potrjeno je, da je Krško tedaj štelo 
manj domov kakor sredi 18. stoletja, ko je nastal prvi ohranjeni popis vseh mestnih hiš in je bilo teh 110, od tega 102 
v rokah zasebnikov, število prebivalcev pa je potemtakem moralo znašati nekako 500 do 600 (prav tam, 690–691).
169 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, pag. 2. Prim. objavi: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 310; A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina (kot v op. 34) 19, 33. 
170 Koliko je 800 goldinarjev v tem času pomenilo v krškem okolju, je težko primerjati z znanimi podatki o 
vrednosti nepremičnin. Krško mestno predstojništvo je, denimo, leta 1686 v poročilu deželnemu vicedomu potožilo, 
da mesto deželnim stanovom plačuje letno davčno obveznost v višini dobrih 679 goldinarjev, kar da je bistveno pre-
visoko, saj je v njem veliko povsem majhnih hišic in kajžic, ki so vredne le 15, 12 ali celo manj kot 10 goldinarjev 
(ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. I/97a, lit. G VIII–8, 13. 4. 1686). Čeprav se je ohranila 
krška mestna knjiga 1539–1679, najdemo v njej višine kupnin nepremičnin v mestu le za 16. stoletje (ARS, AS 1080, 
Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 
8, fasc. 11, Krško, mestna knjiga 1539–1679, s.p.).
332 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
cu, mestnem svétniku Jakobu Vodniku, ki je tudi po prodaji s svojo družino ostal v mestu.171 
Lokacijo stavbe pa razkriva ohranjena kupna pogodba: hiša z vrtom stoji na uglednem mestu, 
med hišama in vrtovoma mestnega sodnika Andreja Tunkelsteinerja ter gospoda Janeza Petra 
Šveršnika (Završnika).172 To je sicer vse, kar nam lahko danes služi za določanje njene lege, 
a ob pritegnitvi novih virov zadošča tudi toliko.
Z zelo malo argumenti, pa obenem z manj pomisleki, so se soočali Krčani, ko so leta 1894 
na današnji t. i. »Valvasorjevi hiši« odkrivali spominsko obeležje ob 200-letnici polihistorjeve 
smrti. Tako kot so imeli pri roki datum smrti 19. september, čeprav nima ta nikakršne podla-
ge,173 so se oprli na samovoljno, nedokumentirano trditev ljubiteljskega zgodovinarja Antona 
Jellouschka174 iz leta 1859, po kateri je Valvasorjeva hiša tista s hišno številko 85,175 torej 
današnja »Valvasorjeva hiša« na vogalu Hočevarjevega trga in Valvasorjevega nabrežja.176 
Zgradba se je zdela za takšno »zgodovinsko« vlogo več kot primerna, saj je v mestu edini 
primerek poznorenesančne stavbe in je bila verjetno že tedaj edina, za katero so lahko zaradi 
letnice nad portalom (1609) z gotovostjo trdili, da je starejša od Valvasorja.177 Bila je preprosto 
dovolj velika in ugledna, da si je »prislužila« spominsko obeležje, pa čeprav so se tako razu-
mni Krčani kakor Nekrčani nedvomno zavedali samovoljnosti pri določitvi polihistorjevega 
zadnjega doma. Ne nazadnje je dvom o ustrezni ugotovitvi hiše smrti še v istem letu izrazil 
171 Kot priča najstarejša krška krstna matična knjiga (NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729), je Jakob Vodnik v Krškem 
prvič omenjen leta 1675 kot krstni boter, otroci pa so se mu tu rojevali med letoma 1691 in 1700. Ker ga krstna matica 
dosledno imenuje »gospod« (dominus), pri zadnjem otroku tudi mestni svétnik (senator), je vsekakor premogel lastno 
hišo. V hiši, ki jo je prodal Valvasorju – takrat se v kupni pogodbi že naslavlja kot svétnik – bržčas sam sploh nikoli 
ni prebival, ampak jo je samo kupil, popravil in preprodal.
172 ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693; objava: A. JELLOUSCHEK, Valvasor (kot v op. 144) 
40. V izvirniku listine in objavi je priimek Valvasorjevega novega soseda zapisan kot »Schwersching«, vendar ga 
tako beremo zaradi nekoliko zamaknjene pike nad črko i, saj bi se zapis moral glasiti Schwerschnig. Kot Šveršnika 
(Schuershnik, Shuershnikin) namreč Janeza Petra in njegovo ženo najdemo v krstni matični knjigi (NŠAL, ŽA Krško, 
R 1670–1729, 5. 3. 1690, 3. 4. 1692).
173 Datum se brez ustrezne dokumentacije prvič pojavi v spisu »Reiseerinnerungen aus Krain« Etbina Henrika 
Coste iz leta 1848. Ob postavitvi spominske plošče leta 1894 je bil za merodajne tem bolj verodostojen, ker ga je 
sprejel tudi raziskovalec Valvasorjevega življenja Peter Radics, denimo v predgovoru k drugi izdaji Slave leta 1877. 
Toda Radics je v svojih zadnjih delih o Valvasorju zapisal, da gre le za domnevo, ki je ni mogoče dokazati z viri. Po: 
B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 346; prim. tudi E. CEVC, Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici, 
Krško skozi čas 1477–1977, Krško : Skupščina občine Krško 1977, 170.
174 O Jellouschku gl. SBL I (kot v op. 66) 396. 
175 Jellouschkova trditev, da se kupoprodajna pogodba za Vodnikovo hišo iz februarja 1693 nanaša na »nun 
Haus–Nr. 85 in Gurkfeld« (A. JELLOUSCHEK, Valvasor (kot v op. 144) 40), že takrat ni mogla sloneti na verodo-
stojnih zapisih ali na ustnem izročilu. Temu, da je vogalna stavba ob cerkvi sv. Janeza Evangelista sredi 19. stoletja 
»postala« Valvasorjeva, je prejkone botrovalo njeno takratno lastništvo, saj jo je do leta 1846 posedoval Anton grof 
Hohenwart, nato pa njegovi dediči (Zgodovinski arhiv Celje (= ZAC), ZAC 1476, Magistrat Krško, knj. 1994, urb. št. 
78 in 79; Župnijski urad Krško, Vor- und Zunahmen im Vikariate Gurkfeld befindlicher Hausbesitzer im Jahre 1842). 
Nikakršnega namiga na vir informacij o hiši ni najti v Jellouschkovi zapuščini v Arhivu Slovenije, ki se nanaša le na 
svetovno zgodovino (ARS, AS 893, knj. 1). Kako samovoljno in hitropotezno je sicer Jellouschek »ustvarjal« zgodovino, 
priča podatek, da je Jakoba Vodnika, ki je Valvasorju leta 1693 prodal hišo v Krškem, kot nedvomno dejstvo (»ohne 
Zweifel«) razglasil za enega od prednikov Valentina Vodnika (1758–1819), in to zgolj na podlagi napak razumljenega 
zapisa v pesnikovem življenjepisu, da so njegovi predniki prišli z Dolenjskega (!), potem ko so tam prodali svojo 
posest (A. JELLOUSCHEK, Valvasor (kot v op. 144) 40). In kje je v tej zgodbi o Vodnikih Krško? Resnici na ljubo 
povejmo: ko se je pesnikov ded Jurij Vodnik (Jellouschek ga imenuje kar Jakob!) leta 1689 rodil kot kmečki otrok 
na Ljubljanskem polju (SBL IV (kot v op. 127) 509), je Valvasorjev znanec Jakob prebival v Krškem (gl. op. 171). 
176 O stavbni zgodovini hiše gl. A. ČERNELIČ KROŠELJ, Valvasor in Krško. V: Zapuščina Janeza Vajkarda 
Valvasorja v Krškem (K mestu K., št. 1), Krško : Valvasorjev raziskovalni center 2004, 9.
177 O hiši gl. E. CEVC, Kulturni spomeniki (kot v op. 173) 170. Za povrh je bila hiša malo pred vzidavo spo-
minske plošče v lasti tedaj najzaslužnejšega Krčana Martina Hočevarja (1810–1886), podjetnika, politika in mecena 
(I. LAPAJNE, Krško in Krčani. Zgodovinske in spominske črtice, Krško : Odbor za olepšanje mesta 1894, s. p., 
Predgovor).
333ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
Valvasorjev življenjepisec Peter Radics. O dejanski hiši, ki jo je svoj čas posedoval Valvasor, 
namreč nihče ni mogel imeti niti najmanjše predstave. Tako je Janez Mencinger pred dobrim 
stoletjem upravičeno zapisal, da bi se za čast, da je v njej umrl naš polihistor, lahko potegovalo 
vsaj sedem starejših hiš, in ne samo ta, ki jo krasi spominska plošča.178
Pri zbiranju virov za pričujočo razpravo sta prišla na dan dva odločilna podatka, s pomočjo 
katerih se je védenje o Valvasorjevi hiši lahko bistveno povečalo. Čeprav se je sprva zdelo, da 
bomo tudi danes kljub pritegnitvi novih virov ostali le pri verjetnosti, katere lokacije v mestu 
bi zanjo lahko bile ustrezne, je soočenje virov na koncu izločilo edino možno stavbo. Gre 
za južni del hiše, nekdanjega dóma pisatelja Mencingerja, sestavljene iz dveh meščanskih, v 
osnovi še baročnih stanovanjskih stavb.179 Hiša stoji v strogem mestnem jedru na Cesti krških 
žrtev št. 2 in je danes v lasti Mencingerjevih potomcev.180 Po najstarejših ohranjenih popisih 
vseh mestnih hiš, nastalih v letih 1749 in 1752 v okviru terezijanskega katastra,181 je to hišo 
178 E. CEVC, Kulturni spomeniki (kot v op. 173) 170.
179 O arhitekturni in umetnostni podobi hiše: E. CEVC, Kulturni spomniki (kot v op. 173) 168.
180 Okrajno sodišče Krško, Zemljiška knjiga, gl. knj. k. o. Krško 1–59, vl. št. 48 in 49. – Hiša je stala na stavbni 
parceli št. 58, današnja hiša na Cesti krških žrtev 2 pa je sestavljena iz dveh hiš na nekoč ločenih stavbnih parcelah 
št. 58 in 57.
181 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752. 
Terezijanska popisa hiš ponujata za vse mestne hiše dva dragocena podatka – letni donos (izražen v denarju) in sta-
vbno stanje (zidana, napol zidana, lesena, hiša, hišica ali kajža). S pomočjo poznejšega stanja, zlasti hišnih številk in 
franciscejskega katastra, lahko tako domala za sleherno stavbo ugotovimo natančno lokacijo.
»Valvasorjeva hiša« v Krškem s spominsko ploščo (foto B. Golec, december 2006)
334 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
posedovala neka baronica Zetschker, stavba pa je bila po cenitvi ena najdonosnejših v mestu.182 
V posest Zetschkerjeve družine je prišla iz rok neznanega prodajalca leta 1717,183 torej enajst 
let zatem, ko je Valvasorjeva vdova, kot bomo videli, svojo po možu podedovano hišo leta 
1706 prodala Janezu Krstniku Kamnikarju.184 Pisnega dokaza za identičnost Valvasorjeve hiše 
s Zetschkerjevo nimamo, a ga bo kdo kdaj nemara vendarle našel. Zato pa je za osvetlitev 
samó desetletje trajajoče vrzeli med 1706 in 1717 več kot pomenljiva krška krstna matica: 
Kamnikar in njegova žena se, malo preden so Zetschkerji kupili hišo, prenehata omenjati kot 
krstna botra; Kamnikar se je namreč v Ljubljani vnovič oženil in pustil službo upravitelja go-
spostva Šrajbarski turn.185 Ter drugi, še veliko pomembnejši podatek: hiša, ki jo je Kamnikar 
kupil od Valvasorjeve vdove in jo, kot sklepamo, zaradi odselitve iz Krškega prodal baronu 
Zetschkerju, popolnoma ustreza opisu iz Valvasorjeve kupne pogodbe leta 1693, da jo z leve 
in desne obdajata hiši uglednih meščanov. Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1825, prvi 
natančni tlorisni upodobitvi Krškega, najdemo zaporedje treh takšnih nadpovprečno velikih 
meščanskih hiš z vrtovi edinole na enem mestu, tj. na zahodni strani glavne mestne ulice, 
današnje Ceste krških žrtev.186 Vse tri hiše so sodile med najvrednejše že po cenitvi iz leta 
1752 in prav srednja je bila takrat in sploh večji del 18. stoletja Zetschkerjeva.187 Do nastanka 
franciscejskega katastra je, tako kot za veliko večino hiš, moč slediti vsem njenim lastnikom, 
182 Neimenovana baronica Zetschker (Froÿin von Zetschkern) je posedovala zidano hišo, ki je bila leta 1752 po 
letnem donosu 14 goldinarjev med 110 krškimi hišami na devetem mestu. 
183 Kupno pismo z dne 7. oktobra 1717 za mestu podsodno hišo v Krškem je navedeno med listinami v zapuščinskem 
inventarju barona Ferdinanda Zetschkerja iz leta 1788; hiša je ob smrti slednjega (1787) nosila ustrezno h. št. 36 
(ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 116, fasc. XXXXVII, T–87, 18. 1. 1788, str. 6), po kateri jo je bilo moč nedvoumno 
identificirati tudi na franciscejski katastrski mapi iz leta 1825 (nova h. št. 35).
184 Podatek po zapuščinskem inventarju vdovinega drugega moža Janeza Herbarda pl. Buseta: Ana Maksimila 
je hišo z vrtom, ki jo je februarja 1693 od Jakoba Vodnika kupil J. V. Valvasor, 22. novembra 1706 prodala Janezu 
Krstniku Kamnikarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 1724, str. 31–32, No. 30). 
185 V krstni matici (NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729) se zakonca Janez Krstnik in Marija Elizabeta pojavita 6. 
1. 1703, ko je bil krščen njun otrok in je oče naveden še kot pisar na Šrajbarskem turnu (scribae in Turnamhart). 
Enako tudi ob krstu naslednjega otroka 14. 2. 1704, pri krstu hčerke 13. 7. 1705 pa je Janez Krstnik že gospoščinski 
upravitelj (praefecti). Kot takega ga matica naslavlja pri krstih naslednjih treh otrok: 30. 8. 1706, 25. 10. 1707 in 
12. 8. 1709. Zakonca kot turnska »praefectus« in »praefectissa« botrujeta vrsti krških krščencev, žena zadnjič 6. 6. 
1713 (kmalu zatem je umrla) in mož 28. 10. 1714, nakar 2. 7. 1717 v vlogi botra prvič srečamo novega upravitelja 
J. B. Erkarja (p. t. praefecto in Thurnamhart). »Častiti gospod« Janez Krstnik Kamnikar je medtem postal meščan 
in notranji mestni svétnik. Kot tak, a hkrati tudi kot upravitelj Šrajbarskega turna, se omenja 28. 1. 1715 v krški 
poročni matici, ko se je vnovič oženil (Župnijski urad Krško, P 1713–1770); čeprav je pred oltar stopil v Ljubljani, 
so poroko zabeležili tudi v domačem Krškem. Poroka drugod, njegovo poznejše neomenjanje v krstni in poročni 
matici ter pojav novega upravitelja turnskega gospostva vodijo k logičnemu sklepu o razlogih, zakaj bi Kamnikar 
hišo v Krškem leta 1717 prodal.
186 Franciscejska katastrska mapa prikazuje tri velike zidane stavbne komplekse z notranjimi dvorišči in vr-
tovi (stavbne parcele 57–59). Ob prvem hišnem oštevilčenju leta 1771 so stavbe dobile hišne številke 35–37, po 
preštevilčenju leta 1816 pa 34–36. Pri zasledovanju identitete in lokacij hiš od leta 1825 do srede 18. stoletja, ko so tu 
prav tako stale tri nadpovprečno velike hiše, so bili uporabljeni naslednji viri: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za 
Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752; NŠAL, ŽA Krško: R 1771–1784, R 1784–1812, 
R 1812–1837; Župnijski urad Krško, Catalogus Animarum Vicariatus Gurgefeldens ... 1792 [1793–1805]; ARS, AS 
176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k. o. Krško, mapni list V in Protocoll der Bau Parcellen der Gemeinde 
Gurgfeld, 20. 4. 1825.
187 Leta 1752 so tu popisane tri velike zidane hiše, ki jih posedujejo Ignac Gosar, gospoščinski upravitelj v Goričanah 
(z letnim donosom 16 goldinarjev), baronica Zetschker brez navedenega osebnega imena (14 gld) in kramar Franc 
Obračar (17 gld). V srednji hiši s h. št. 36 je leta 1787 umrl njen lastnik, 84-letni neporočeni baron Ferdinand Zetschker, 
med listinami v njegovi zapuščini pa je navedeno tudi kupno pismo z dne 7. oktobra 1717 za mestu podsodno hišo v 
Krškem (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 116, fasc. XXXXVII, T–87, 18. 1. 1788, str. 6). V ohranjenih krških cerkvenih 
maticah so Zetschkerji pustili le malo sledov. Posamezne člane rodbine srečamo samo kot botre in v enem primeru 
nevesto (NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729, 20. 3. 1724, 6. 4. 1741, 13. 4. 1747 »ex Gurgfeld«; P 1713–1771, 12. 8. 
1748). O krških Zetschkerjih gl. tudi: J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 263. 
335ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
še posebej po letu 1771, ko so bile hiše prvič oštevilčene.188 Zaradi neohranjenega mestnega 
arhiva pa žal ne poznamo hišnih gospodarjev od srede 18. stoletja v preteklost do Valvasorje-
vega časa. V znatno pomoč pri dokončni potrditvi lokacije Valvasorjeve hiše bi bilo zlasti 
védenje, kdo je v tem polstoletnem obdobju posedoval obe sosednji hiši, leta 1693 v lasti družin 
Tunkelsteiner in Šveršnik (Završnik), vendar ni dalo uporabnih rezultatov niti zasledovanje 
družinskih genealogij po krških matičnih knjigah.189 Boljšega dokaza za Valvasorjevo hišo 
torej za zdaj ni, a že navedeni so trdni in dovolj prepričljivi, da bi si hiša zaslužila spominsko 
obeležje »resnične Valvasorjeve hiše«. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je bil pred Janezom 
Mencingerjem (1838–1912) njen lastnik še en literat, nemško pišoči pesnik Anastasius Grün, 
turnski graščak s pravim imenom Anton Aleksander grof Auersperg (1806–1876).190 Valva-
sorjevo hišo so si torej v različnih časih kot lastniki delili trije pomembni Kranjci, od katerih 
se je prvi, Valvasor, upravičeno najgloblje vtisnil v našo kulturno zavest.
Povsem neizpodbitno je dejstvo, da Valvasor ni bil nikoli lastnik hiše na današnjem Val-
vasorjevem nabrežju št. 4, ki jo od leta 1894 na zidu proti trgu krasi spominska plošča. Prvič 
že zato, ker gre za vogalno stavbo, to pa ne ustreza navedbam v Valvasorjevi kupni pogodbi, 
ki navaja njeno levo in desno sosedo, dve hiši v lasti uglednih meščanov. Kot možna ustrezna 
hiša prav tako odpade njen podaljšek, prvotno samostojna hiša ob Hočevarjevem trgu z vzidano 
spominsko ploščo.191 Valvasorjeva kupna pogodba namreč zelo jasno govori o hiši z vrtom, 
188 Za vmesni čas med prvim hišnim oštevilčenjem 1771 in franciscejskim katastrom 1825 sta v veliko pomoč 
zlasti župnijska pastoralna knjiga »status animarum« za obdobje 1792–1805 (Župnijski urad Krško, Catalogus Ani-
marum Vicariatus gurgfeldens. ... 1792) in t.i. stara zemljiška knjiga za mesto Krško (ZAC 1476, Magistrat Krško, 
knj. 1994).
189 Zasledovanje sosedov Tunkelsteinerjev in Šveršnikov ni dalo za lociranje sosednjih dveh hiš niti najmanjše 
opore. Sredi 18. stoletja (1749 in 1752) se v terezijanskem katastru s tema priimkoma ne pojavlja noben krški hišni 
posestnik, saj sta se rodbini že prej izselili ali ugasnili. Priimek Šveršnik je v krstni matici zadnjič izpričan že v 90. 
letih 17. stoletja, zadnji Tunkelsteiner, sin Valvasorjevega soseda Andreja, pa kot krstni boter leta 1729 (NŠAL, ŽA 
Krško, R 1670–1729, R 1730–1771). Tudi poročna matica, ki se začenja z letom 1713, ne pozna primera, ko bi se 
poročila kakšna nevesta s tem priimkom in bi mogli sklepati, da še živi v isti hiši, ki je zamenjala le priimek lastnikov; 
v poročni matici poleg tega ponekod pogrešamo nevestin priimek, navedeno je le njeno osebno ime (NŠAL, ŽA 
Krško, P 1713–1770). 
190 Do združitve obeh hiš v eno je prišlo šele v zadnji četrtini 19. stoletja, ko sta dobili istega lastnika. Zetschkerjeva 
hiša (h. št. 36) je po smrti zadnjega barona († 1787) (gl. op. 187) od leta 1792 izpričana kot last Andreja Potočnika 
(Župnijski urad Krško, Catalogus Animarum Vicariatus Gurgefeldens ... 1792). Ta je bil vpisan kot lastnik v staro 
zemljiško knjigo mesta Krško (urb. št. 36, rect. št. 51) in je hišo leta 1816 izročil sinu Jožefu Potočniku, slednji leta 
1849 Julijani Potočnik in ta še isto leto Janezu Rusu. Za Rusom jo je podedovala na Koroškem živeča Marija pl. 
Steindorf in jo leta 1874 izročila grofu Antonu Aleksandru Auerspergu, pesniku Anastasiusu Grünu s Šrajbarskega 
turna. Leta 1879 je hiša prešla na grofa Teodorja in 1884 na Ervina Auersperga ter bila vpisana v novo zemljiško 
knjigo (katastrska občina Krško, vl. št. 49, stavbna parcela št. 58). Grofje Auerspergi so že tri desetletja prej postali 
tudi lastniki sosednje hiše (urb. št. 53, rect. št. 52), ki jo je Anastasius Grün leta 1850 pridobil z nakupom. Leta 1879 
jo je prevzel Teodor Auersperg in za njim, že po novi zemljiški knjigi, Ervin Auersperg (vl. št. 48, stavbna parcela 
57). Slednji je obe hiši tri leta pozneje, leta 1887, prodal odvetniku in pisatelju Janezu Mencingerju. Viri: ZAC 1476, 
Magistrat Krško, knj. 1994, urb. št. 36 in 53; Okrajno sodišče Krško, Zemljiška knjiga, gl. knj. k. o. Krško 1–59, 
vl. št. 48 in 49.
191 A. Jellouschek je hišo leta 1859 »razglasil« za Valvasorjevo v istem prispevku, v katerem je objavil kupo-
prodajno pogodbo iz leta 1693 (A. JELLOUSCHEK,Valvasor (kot v op. 144) 40–41). Ker navaja pogodba lego hiše 
med dvema drugima hišama, so spominsko ploščo leta 1894 vzidali na prizidek, nekoč samostojno hišo, da bi tako 
zadostili vsebini vira. Današnja »Valvasorjeva hiša«, ki jo je leta 1875 kupil Martin Hočevar za ubožnico (po sedanji 
zemljiški knjigi vl. št. 79), je namreč sestavljena iz dveh meščanskih hiš. V stari zemljiški knjigi (pred 1885) je še 
vodena z dvema urbarialnima številkama (urb. št. 78 in 79), knjiga pa tudi izrecno navaja, da je šlo prvotno za dve 
hiši »Haus, so am 2ten zusamengebaut). Hočevar jo je najbrž kupil od dedičev Antona grofa Hohenwarta, ki so bili 
njeni lastniki od leta 1846 (prav tu namreč v stari zemljiški knjigi zaradi prenosa v danes izgubljeni Tom II nastopi 
skoraj štiridesetletna vrzel), grof pa jo je leta 1826 pridobil na licitaciji. Prejšnji lastnik Jožef Belman, naveden kot 
tak tudi leta 1825 v franciscejskem katastru, jo je dobil leta 1821 od Marije Chiargo, ta pa leta 1803 podedovala po 
možu Andreju Chiargu, prvem lastniku, omenjenem v stari zemljiški knjigi. Družina Chiargo je v hiši prebivala že leta 
336 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
locirani na sredi med dvema hišama z vrtovoma. Toda prav v neposredni soseščini današnje 
»Valvasorjeve hiše« zaradi načina pozidave nikoli ni bilo prostora za vrtove.192 »Valvasorje-
va« hiša je sicer nastala iz dveh sosednjih hiš, združenih v eno že pred sredo 18. stoletja. 
A. Jellouschek, ki je to stavbo pred poldrugim stoletjem razglasil za polihistorjev zadnji dom, 
ni vedel veliko o njeni zgodovini. Za Valvasorjevo jo je imel očitno zaradi velikosti, lege ob 
1792, ko je kot gospodar v knjigi »status animarum« (h. št. 78) naveden »gospod« Ignac Sečan. Njegov predhodnik, 
»gospod« Mihael Sečan je postal lastnik med letoma 1749 in 1752 za Urbanom Cokanom, upraviteljem brežiškega 
gospostva, in sploh prvim znanim lastnikom, če izvzamemo Luko Kunca, ki je, kot pričata napis in letnica nad 
portalom, stavbo postavil leta 1609. Viri: ZAC 1476, Magistrat Krško, knj. 1994, urb. št. 78 in 79; Okrajno sodišče 
Krško, Zemljiška knjiga, gl. knj. k. o. Krško 60–120, vl. št. 79; ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, 
N 84, k. o. Krško, mapni list V in Protocoll der Bau Parcellen der Gemeinde Gurgfeld, 20. 4. 1825; Župnijski urad 
Krško, Catalogus Animarum Vicariatus gurgfeldens. ... 1792; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 
140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752.
192 Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1825 je pročelje hiše (stavbna parc. 51) obrnjeno proti vzhodu, tj. proti 
obrežju Save. Njen zahodni del predstavlja nekoč samostojno hišo s pročeljem proti severu, tj. proti župnijski cerkvi. 
Združena hiša meji na zahodni strani na tretjo, neprimerno manjšo (danes Hočevarjev trg 10), ki nikakor ne ustreza 
pomembnosti sosednje hiše iz kupne pogodbe leta 1693. Tu preprosto ni bilo prostora za še tako majhne vrtove, še 
najmanj pri tretji hiši, saj bi moral njen vrt ležati vzporedno z glavno mestno ulico, kar je povsem nemogoče. Tudi 
»Valvasorjeva« hiša, nastala z združitvijo dveh manjših (stavbišče št. 54; po stari zemljiški knjigi urb. št. 80), ni imela 
vrta, njeni predhodnici pa sta izpričani že v letih 1749 in 1752. Tik ob njej se je s pročeljem proti Savi vrinila šola 
(danes Valvasorjevo nabrežje 3), kot takšna izpričana sicer šele po sredi 18. stoletja, a samo zato, ker terezijanski 
kataster ne navaja javnih stavb; v novi zemljiški knjigi ima vl. št. 53 s pripisom, da dotlej, tj. do leta 1885, ni bila 
vpisana v nobeno zemljiško knjigo. Viri: gl. prejšnjo opombo.
Mencingerjeva hiša v Krškem, v katere levem delu je Valvasor v resnici umrl (foto: B. Golec, december 
2006)
337ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
trgu in najverjetneje tudi spričo dejstva, da je bila v njegovem času spet v plemiški lasti, v 
rokah dedičev Antona grofa Hohenwarta.193
Kranjski polihistor iz 17. stoletja je torej v resnici posedoval drugo hišo, oddaljeno od 
»današnje Valvasorjeve« nekaj deset metrov. Kar zadeva njegovo lastništvo nad hišo z vrtom, sta 
bila povsem jasna pravni položaj hišnega posestnika in status nepremičnine. Novi lastnik, čeprav 
plemič, se je moral kot vsi hišni gospodarji v mestu držati mestnega reda, mestnim organom 
plačevati redne davke in dajatve ter jim dopuščati, da stopijo na njegovo posest. Hiša, ki jo je 
kupil, je bila namreč podsodna mestu in tako pravno sestavni del krškega mestnega ozemlja.194 
Povsem drugače kakor baronova oseba in družinski člani, ki so zaradi svojega privilegiranega 
stanu ostajali zunaj dosega mestnih organov. Zanje sta bili pristojni sodni instan ci za privilegirane 
sloje – deželnoglavarsko in ograjno sodišče, obe s sedežem v Ljubljani. Tako je bila deželna 
pravda ograjnega sodišča tista, ki je po Valvasorjevi smrti ukazala popis njegove zapuščine in 16. 
novembra 1693 za inventurne komisarje imenovala osebe primernega stanu: za premičnine, ki so 
še ostale na Bogenšperku, dva barona, za zapuščino v Krškem pa dva župnika in nižjega plemiča.195
S kom v Krškem se je Valvasorjeva družina za njegovega življenja sicer družila, lahko 
sklepamo glede na njen stan in takratne družbene norme. Zagotovo se je seznanila z lastniki 
krškega gospostva grofi Strassoldo, ki so domovali v takrat še obljudenem gradu nad mestom,196 
in bržčas tudi z okoliškimi grajskimi rodbinami, med njimi zanesljivo vsaj s pl. Buseti iz Velike 
vasi, saj je Volfgang pl. Buset v vlogi inventurnega komisarja sodeloval pri popisu polihistorje-
ve zapuščine.197 Valvasorja kot plemiča in znano osebnost so ob prihodu pozdravili domači 
svetni duhovniki198 in kapucini, že iz vljudnosti gotovo tudi mestni očetje, tj. mestni sodnik in 
svétniki. Prijateljev tod najverjetneje ni imel, in če že, gotovo ne veliko pravih. Duhovno hrano 
193 Gl. op. 191. Zaradi štiridesetletne vrzeli v stari zemljiški knjigi ne vemo, kdo so bili Hohenwartovi dediči, ki 
so mu kot lastniki hiše sledili leta 1846. Zelo zanimivo pa je naslednje sodobno pričevanje v zgodovinskih zapiskih 
Franca viteza Gadolle iz Turna pri Škalah, nastalih okoli leta 1855, v katerih pravi, da so neko hišo v Krškem (das 
Haus in Gurkfeld) po grofu Antonu Hohenwartu podedovali baroni Dienerspergi in jo medtem že prodali (Steier-
märkisches Landesarchiv Graz (= StLA), Handschriften (= Hss.), Gruppe 2, Hss. 911, fol. 12). Dienerspergi, ki so do 
leta 1851 gospodarili na graščini in toplicah Dobrna, so bili namreč Valvasorjevi neposredni potomci, kar so pokazale 
šele nedavne raziskave avtorja teh vrstic. Gadolla je sredi 19. stoletja sicer vedel za kranjskega polihistorja, poznal je 
tudi njegovo hčerko Regino Konstancijo por. pl. Dienersperg, ni pa ugotovil, da sta bila oče in hči, ker imena Regine 
Konstancije, rojene šele po letu 1689, ni našel v Valvasorjevem rodovniku v Slavi (prav tam, fol. 6). Tako današnja 
»Valvasorjeva hiša« v Krškem nikoli ni bila Valvasorjeva, a je bila, kot vse kaže, po letu 1846 kratek čas last njego-
vega daljnega potomstva! Dienerspergi so, kot je zanesljivo ugotovljeno, v tem času poznali svoj rod do Valvasorja, 
saj so za potrebe plemiške genealogije v letih 1830–1840 zbrali potrebne rodoslovne podatke iz matičnih knjig in 
drugih virov (StLA, A. Dienersperg, K 1, H 1, Deduction der Ahnenprobe, s. d.; H 26, Copulationsschein, 4. 3. 1836 
z omembo J. V. Valvasorja). Ni torej izključeno, da je Jellouschek prišel v Krškem z njimi v stik in izvedel, čigavi 
potomci so. Samovoljno je potem hiši pripisal Valvasorjevo lastništvo več kot poldrugo stoletje prej.
194 O pravni naravi kupljene hiše izrecno priča kupoprodajna pogodba (gl. op. 144).
195 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694; Z–7/II, 13. 1. 1694. Objava: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 325, 326 in 329. 
196 Kdaj natanko je opustel krški grad in se je uprava gospostva Krško preselila v mesto, še ni natanko raziska-
no. Hišo v mestu, podsodno mestnim organom, je imela grofica Magdalena Strassoldo sicer že leta 1666. V gradu 
nad mestom je najbrž kot zadnji plemič približno do leta 1700 prebival grof Orfej Strassoldo. Sámo gospostvo je 
s Strassoldov prešlo v roke grofov Auerspergov v letih 1695 do 1705, pri čemer so si Strassoldi manjši del posesti 
pridržali. Gospoščinska uprava se je v mesto preselila še pred sredo 18. stoletja, medtem ko so sami Auerspergi živeli 
v bližnjem Šrajbarskem turnu. B. GOLEC, Družba (kot v op. 169) 337–338.
197 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 32. prim. objavi v: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 325; A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina (kot v op. 34) 32, 45.
198 Leskovško župnijo z župnijsko cerkvijo sv. Marije opisuje Valvasor v Slavi kot »župnijo Krško, ki ji sicer pravijo 
tudi župnija Leskovec« (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) VIII, 742), saj so župniki v njegovem času prebivali 
v mestu. Po krški kapucinski kroniki naj bi tja iz Leskovca prvi prenesel svoje bivališče Matija Bucella, župnik v letih 
1657–1669, in prevzel naslov mestnega župnika (M. BENEDIK, A. KRALJ, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih 
virih. Nekdanja štajerska kapucinska provinca (Acta ecclesiastica Sloveniae 16), Ljubljana 1994, 537).
338 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
in intelektualno izmenjavo je mogel iskati pri kapucinih in zlasti pri izobraženem župniku dr. 
Gašperju Tunkelsteinerju, s katerim sta ga, kot rečeno, že od prej vezali znanstvo in strokovno 
sodelovanje.199 Kako intenzivni in pristni so bili njegovi stiki z zunanjim svetom, pa so sicer 
v veliki meri pogojevale Valvasorjeve pojemajoče življenjske moči.
Za spoznavanje družabnostne plati Valvasorjevih je po svoje pomenljiv podatek, da pri 
krstu zadnjega otroka ne srečamo botrov iz vrst krajevne elite – plemičev ali duhovnikov, 
temveč sorodnike njegove žene, ki so živeli drugod po vzhodnem Dolenjskem.200 O stikih 
z meščanskimi in po stanu še nižjimi, nemeščanskimi Krčani ni nikakršnih podatkov. Vemo 
le to, da nikogar od članov Valvasorjeve družine ne najdemo v vlogi krstnih botrov, dokler 
je Janez Vajkard še živel, to pa je bilo tako ali tako značilno že za njihovo bogenšperško ob-
dobje. V majhnem Krškem so Valvasorjeve seveda poznali vsi, morda zaradi telesne šibkosti 
še najmanj Janeza Vajkarda samega. Po mestu se je gotovo širil glas, da so »gnadlivi gospod« 
učenjak, nekateri so vedeli povedati, da gre za opisovalca kranjske dežele, le malokateri Krčan 
je bil poučen o naravi njegovega dela, komaj kdo pa je tudi na lastne oči videl njegov opus. 
Mestno prebivalstvo je Valvasorjeve slejkoprej presojalo predvsem kot obubožano »žlahtno 
gospodo«, ki se nima več kam dati.
Valvasorju je bilo Krško sicer dovolj pri srcu, da se je odločil v njem nastaniti, morda že z 
zavestjo ali slutnjo bližajoče se zadnje ure. Ni pa mogel biti na krško okolje posebej navezan, 
saj ga od prej ni najbolje poznal, in verjetno niti ni pričakoval, da bi tod trajno ostala njegova 
družina. Prenos Valvasorjevih posmrtnih ostankov na Medijo, k njegovim bližnjim, o čemer 
govori poznejše pričevanje sodobnika Dolničarja,201 bi bil torej razumljiva odločitev.
A prav ugotovitve v zvezi s polihistorjevim grobom so med vsemi novimi spoznanji iz 
njegovega življenja nemara najbolj presenetljive. Primarni vir oziroma najzanesljivejše pisno 
pričevanje o nekogaršnji smrti in pokopu so že v Valvasorjevem času predstavljale mrliške 
matične knjige, ki pa jih, v razliko od krstnih matic, tedaj še niso vodile vse župnije. Drugače 
kot pozneje, po jožefinski dobi, so imele mrliške matice naravo evidence krščanskih pogre-
bov. Tako so torej smrtne primere vpisovali v mrliško knjigo župnije ali duhovnije, v kateri 
so pokojnika pokopali, in praviloma ne (tudi) tam, kjer je umrl.202 V Valvasorjevem primeru 
bi torej pokop moral biti vpisan v mrliško matico župnije Vače, pod katero je sodil medijski 
grad, če verjamemo Dolničarjevemu poznejšemu pričevanju o Mediji kot polihistorjevem 
zadnjem počivališču. Le izjemoma bi smrt vpisali tudi v mrliško knjigo župnije Leskovec 
pri Krškem oziroma njene duhovnije Krško.203 Pri tem je zanimivo, da nihče ni zares preveril 
199 Župnika Gašperja Tunkelsteinerja († 1694) je Valvasor poznal že od prej, saj mu je za Slavo vojvodine 
Kranjske priskrbel podatke o antičnih napisih iz okolice Krškega (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 221). 
V Valvasorjevi knjižnici se je nahajala tudi Tunkelsteinerjeva tiskana disertacija z dunajske univerze iz leta 1662 (A. 
ČERNELIČ KROŠELJ, Valvasor (kot v op. 176) 9). 
200 Kot botra sta nastopila baron Janez Jurij Wernegk, sicer očim Valvasorjeve žene, in soproga njenega bratranca 
Franca Engelbrehta baronica Marija Barbara Zetschker roj. Rezenheim (NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729, 15. 4.. 
1693; objava: L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der Adel (kot v op. 46) 303, botrin dekliški priimek zmotno 
navaja kot Syzenheim). Baron Wernegk († 1696) je domoval v svoji graščini Vrhovo (Freihof) pri Šentjerneju (M. 
SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 542), baronica Zetschker († 1705) pa je živela v graščini Gomila pri Kompolju. Poleg 
zapuščinskih inventarjev priča o njenem dekliškem priimku in sorodstvu s Francem Engelbertom tudi rodovnik rodbine 
Graffenweger (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 128, fasc. LII, Z–17, 29. 5. 1703 in 6. 4. 1703; prav tam, Z–18. 14. 2. 1705; 
AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 97, Graffenweger; prim. še: J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 263).
201 B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345. Dolničarjev zapis o pokopu na Mediji je najbrž prvi opazil V. 
Steska in je nanj še pred objavo leta 1900 (V. STESKA, Dolničarjeva »Bibliotheca Labacensis publica«. V: Izvestja 
Muzejskega društva za Kranjsko X, 1900, 171) opozoril tudi P. Radicsa (o tem izrecno: P. RADICS, Johann Weikhard 
(kot v op. 2) 247, op. 529). 
202 E. UMEK, J. KOS (ur.), Vodnik (kot v op. 79) LXII–LXIII. 
203 Tako je bila smrt Valvasorjeve hčerke Frančiške Katarine baronice Jurič vpisana 12. junija 1747 v mrliško 
matico ljubljanske stolne župnije s pripisom, da bo pokopana v Novem mestu (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, 
339ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
Dolničarjevih navedb o pokopu na Mediji.204 Vse doslej je namreč veljalo, da bomo podatek 
o Valvasorjevi smrti v matičnih knjigah iskali zaman, ker da se ni ohranila nobena od treh 
potencialnih knjig, v katere naj bi bil vpisan: ne krška ne leskovška in ne vaška.205 To velja v 
resnici le za prvi dve knjigi – krško in leskovško, v katerih pa bi bila smrt v primeru pokopa 
na Mediji tako ali tako zabeležena le izjemoma.206 Nasprotno je za ta čas ohranjena mrliška 
matica župnije Vače, četudi vodena nekoliko nedosledno, s krajšimi in daljšimi časovnimi 
vrzelmi ter naknadnimi vpisi, zlasti za pokopane pri podružničnih cerkvah. Pri tem pa nastopi 
morda največje presenečenje, da namreč pokopa Janeza Vajkarda Valvasorja v njej ni.207 Bolj 
kot to kajpak preseneča, kako da ni šel nikoli nihče od raziskovalcev Valvasorjevega življenja 
preverit v vaško mrliško knjigo, ali je Janez Vajkard v njej zabeležen ali ne.208 Morda zato, 
ker je bil zmotno prepričan, da je morala biti Valvasorjeva smrt vpisana v Krškem oziroma 
Leskovcu, četudi so ga pokopali na Mediji.209
Kako torej razlagati odsotnost Janeza Vajkarda v mrliški matici vaške župnije? Prva mi-
sel, ki se ob tem porodi, ni neutemeljena: Valvasorja jeseni leta 1693 preprosto niso pokopali 
v rodbinski grobnici.210 Podatek o tem, da počiva na Mediji, je Dolničar v rokopisni bio-
M 1735–1770, str. 94). Moža Valvasorjeve vnukinje Maksimilijana Rudolfa grofa Paradeiserja pa so vpisali tako v 
župniji smrti v Šentjerneju (Župnijski urad Šentjernej, M 1747–1759, 22. 7. 1756) kakor tudi v župniji pokopa Novo 
mesto–kapitelj (Kapiteljski arhiv Novo mesto, šk. 66, M/5 1752–1769, 22. 7. 1756). 
204 P. Radics je temeljito obdelal matične knjige župnije Vače, a ni v svoji objavi v Laibacher Zeitung niti namig-
nil, da bi moral biti Janez Vajkard vpisan v vaško mrliško knjigo (P. RADICS, Valvasor-Studien V–VI. Aus dem 
Pfarrarchive von Watsch. V: Laibacher Zeitung 114, 1895, 1475–1476 in 1485–1486). Bil je namreč očitno prepričan, 
da so smrt zabeležili v mrliško matico župnije smrti. 
205 B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345. 
206 Najstarejša krška mrliška matica se začenja šele z letom 1771, leskovška pa 1701 (E. UMEK, J. KOS (ur.), 
Vodnik (kot v op. 79) 268, 279–280; T. KRAMPAČ, Vodnik (kot v op. 104) 40, 41). Mrliške knjige za mestno duhov-
nijo Krško so sicer vodili najpozneje od leta 1731, o čemer priča ohranjeni seznam letnega števila umrlih za obdobje 
1731–1766 (seznam v: NŠAL, ŽA Krško, R 1730–1771). Ker najdemo vpis o pokopu župnika J. J. Tratnika v kripto 
mestne cerkve sv. Janeza Evangelista 7. 9. 1715 v leskovški mrliški matici, v katero pa Krčanov niso vpisovali (NŠAL, 
ŽA Leskovec pri Krškem, M 1701–1731), lahko ne nazadnje sklepamo, da v Krškem tedaj sploh niso vodili mrliške 
knjige in tako morda tudi ne v letu Valvasorjeve smrti.
207 NŠAL, ŽA Vače, M 1687–1723. V knjigi je precej daljših, vsaj enomesečnih vrzeli, še zlasti v prvih desetih 
letih: za 15 mesecev od 12. 9. 1687 do 5. 1. 1689 ni sploh nobenega vpisa; vpisi manjkajo tudi za obdobja 16. 4. – 21. 
8. 1689, 13. 9. – 19. 11. 1692, 20. 9. – 3. 12. 1693, 25. 10. 1694 – 24. 2. 1695, 26. 6. – 3. 8. 1695 in 10. 9. – 5. 11. 
1696. V letu 1693 sta dve vrzeli: prva, krajša, med nedatiranim vpisom po 15. 2. in 1. 4. ter druga med 20. 9. in 3. 
12., ki pokriva ravno čas Valvasorjevega pogreba. Za zadnjih pet mesecev leta 1693 navaja knjiga naslednje število 
pokopov: avgusta šest, septembra štiri, decembra šest ter pripisana dva brez datuma. Imen duhovnikov – pokopaval-
cev v knjigi ni, le pisave kažejo na več rok, kar samo potrjuje, da velika vaška župnija nikoli ni bila brez duhovne 
oskrbe in da ta ne more biti razlog za pomanjkljivo vodenje matičnih knjig. Poleg tega je sočasna krstna matična 
knjiga vodena zgledno, brez časovnih vrzeli (NŠAL, ŽA Vače, R 1689–1705). V mrliško matico so sicer dosledno 
vpisovali datum pogreba, ime pokojnika, pokopališče in (ne)podeljenost zakramentov, kraj smrti oziroma bivanja 
pokojnika pa praviloma, od leta 1699 redno na vidnem mestu. Šele leta 1716 se pridruži podatek o starosti umrlega, 
medtem ko je ta prej izražena le opisno pri otrocih (proles, puella, innocens).
208 B. Reisp je kot tretjo možnost vpisa Valvasorjeve smrti v mrliško matico poleg Leskovca in Krškega sicer 
navedel župnijo Vače, vendar je zmotno zapisal, da vaške cerkvene matice iz tega časa ne obstajajo. Kot referenco 
je namreč uporabil napačni priročnik – Vodnik po župnijskih arhivih (1975) namesto Vodnika po matičnih knjigah 
(1972), v katerem bi ustrezno mrliško knjigo tudi našel (B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345).
209 P. Radics o možnosti vpisa Valvasorjevega pokopa v mrliško matico župnije Vače očitno sploh ni razmišljal, 
saj je zapisal, da domnevnega datuma smrti 16. septembra 1693 ni mogoče preveriti zaradi izgubljene mrliške matice 
župnije Leskovec, pod katero je spadalo Krško (P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 247).
210 Najzgodnejša omemba in opis kapele z grobnico sta Valvasorjeva. Kapelo najprej navaja pri opisu župnije 
Vače: »Tretja je kapela na Mediji, tik ob gradu. Kapela je posvečena in imamo v njej grobnico. Ima tudi beneficij, ki 
ga je, enako kot samo kapelo, ustanovil moj pokojni gospod oče, in to sem natanko opisal pri gradu Medija.« (J. W. 
VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) VIII, 830). Pri opisu medijskega gradu nato še pove: »Kapela je dokaj velika 
in stoji prav pred gradom. V njej so shranjene kosti mojih ljubih staršev in nekaterih mojih bratov in sestrá; v njej 
je tudi nekaj otrok našega rodu, med njimi pet mojih in moja prejšnja žena, ki so jo šele pred enim letom položili 
340 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
bibliografiji kranjskih piscev zapisal sploh šele 22 let zatem, leta 1715, če ne celo (kdo drug) 
pozneje, saj gre za obstranski pripis.211 Brčžas je Medijo kot polihistorjev zadnji dom navedel 
zgolj na podlagi sklepanja, ker so tam po besedah Valvasorja samega pokopani njegovi otroci 
in prva žena.212 In končno, Peter Radics je v grobnici leta 1894 brez uspeha iskal domnevne 
materialne dokaze, da leži ob svoji družini tudi Janez Vajkard. Našel ni ne v starejši literaturi 
omenjenega nagrobnika ne kakršnih koli predmetov, ki bi jih mogel z gotovostjo pripisati 
kranjskemu polihistorju.213
Vendar stvari niso tako nedvoumne, kot se zdi iz argumenta »per negationem« ali, z 
drugimi besedami, iz ugotovitve, da Valvasor »uradno« ni bil pokopan pri domačem gradu. 
Mrliške matice župnije Vače beležijo namreč zelo malo pokopov članov Valvasorjeve rod-
bine. Za nekatere umrle izvemo iz drugih virov, da so bili nedvomno položeni v rodbinsko 
grobnico, mnogi že v času, ko so vaške mrliške knjige vodili redno, pa vpisov njihovih smrti 
v njih vseeno ni. Najstarejša mrliška knjiga za obdobje 1687–1723 pozna samo šest pokopov 
Valvasorjev, enega dve leti pred polihistorjevo smrtjo, naslednje pa šele 15 let in več po njej, 
vsakokrat s podatkom, da so pokojnega pokopali v grobnico na Mediji.214 Precej pokopanih 
Valvasorjev, umrlih v tem času in pozneje, v vaških matičnih knjigah, nasprotno, ni najti. To 
velja tudi za dva polihistorjeva otroka in ženo, ki so umrli marca in aprila 1687 in za katere 
Valvasor izrecno pravi, da ležijo na Mediji.215 Njihovih imen v mrliški matici ni, čeprav je ta 
prav za navedena meseca vodena kronološko zelo dosledno.216 Tudi pozneje je iz oporok in 
zapuščinskih inventarjev članov širše Valvasorjeve rodbine izrecno ali vsaj implicitno vidno, 
da so bili pokopani v rodbinski grobnici, a njihovih imen skoraj nikoli ne bomo našli v mrliških 
knjigah domače župnije Vače. Praksa nerednega vpisovanja umrlih Valvasorjev se je obdržala 
še globoko v 18. stoletje.217 Ker gre tako za medijske kakor za ostale Valvasorje, ne vzdrži 
tja.« (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 164; prevod po M. Ruplu v: J. V. VALVASOR, Slava vojvodine 
Kranjske. Izbrana poglavja, Ljubljana : Mladinska knjigha 1984, 229).
211 O Dolničarjevem podatku gl. B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345. Podatek se v literaturi ponavlja 
od objave leta 1900 (V. STESKA, Dolničarjeva »Bibliotheca« (kot v op. 201) 171). 
212 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 164.
213 Valvasorjev nagrobnik v medijski kapeli površno omenja samo H. G. Hoff leta 1808, vendar B. Hacquet četrt 
stoletja prej (1784) tam ni našel nobenega pomnika na polihistorja (B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2), 334, 
op. 21). Leta 1825 naj bi Kranjski stanovski muzej sprejel celo dve kovinski nožni zaponki, najdeni v Valvasorjevi 
krsti. P. Radics se je zato leta 1894 sam spustil v grobnico, ne da bi našel v njej najmanjšo sled za Janezom Vajkardom. 
Bil pa je prepričan o resničnosti poročil o nagrobniku in mnenja, da so tega neznanokdaj odstranili (P. RADICS, 
Johann Weikhard (kot v op. 2) 248–249). O današnjem stanju kapele z grobnico, edine stavbe v sklopu grajskega 
kompleksa, ki ji je vojni čas večidel prizanesel, gl. zlasti I. STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. 
Peta knjiga. Med Goričanami in Gamberkom, Ljubljana : Viharnik 2000, 105–110. 
214 10. maja 1691 so »in Capella B. V. in Gallnegh« pokopali gospodično Marijo Ivano Valvasor, 30. maja 1708 
– prvič izrecno v kripti: »ad cryptam Beatae Mariae Virginis in Gollenegkh« – vdovo Marijo Sidonijo Valvasor z 
Vač, 23. julija 1709 Regino Frančiško roj. baronico Apfaltrer (ad cryptam in Capella Beathmae Virgini in Galeneg), 
1. avgusta 1709 so z bližnjega Čemšenika pripeljali truplo tamkajšnjega mladega župnika barona Maksimilijana 
Valvasorja (ad cryptam Beatissimae virgini in Galleneck), 16. 2. 1717 Marijo Frančiško Valvasor z Zavrha (ad cryp-
tam filialis Ecclea B. V. M. in Gollenkh), 20. 10. 1717 pa še završkega graščaka Jurija Maksimilijana (ad cryptam in 
filialis ecclesiae im Gallenegkh) (NŠAL, ŽA Vače, M 1687–1723). Teh smrtnih primerov Schiviz von Schivizhoffen 
ne navaja, čeprav ima tudi en vpis plemiške smrti iz matice, v kateri so vpisani (L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, 
Der Adel (kot v op. 46) 353). 
215 J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) XI, 164.
216 V mesecu marcu je bilo od 3. do 31. marca 16 pokopov, vmes pa vpisana še dva februarska pokopa pri 
podružnicah. Za mesec april je zabeleženih 9 pokopov med 9. in 28. v mesecu ter naknadno pripisan januarski pokop 
pri podružnici na Sv. Gori. Meseca maja so med 5. in 28. zabeležili imena štirih pokopanih oseb.
217 Presenečata predvsem nevpisa pokopov polihistorjevega polbrata Janeza Karla, ki je umrl 3. januarja 1697, 
in medijskega graščaka Adama Sigfrida, umrlega 12. oktobra 1699 (datuma smrti po: P. RADICS, Johann Weikhard 
(kot v op. 2) 343, 348; J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 8) 143, 145). Željo, da jih pokopljejo v medijski rodbin-
ski grobnici, je v svojih oporokah izrazila večina Valvasorjev, katerih oporoke so se ohranile (ARS, AS 308, Zbirka 
341ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
hipoteza, da župnijski duhovniki niso vpisovali tistih, katerih trupla so pripeljali od drugod. 
Mrliška matica poleg tega vseskozi, tudi v letih okoli polihistorjeve smrti, beleži pokope več 
tujih župljanov.218 Prav tako odpade domneva, da niso vpisovali pokopov plemiških oseb, 
saj je v najstarejši vaški mrliški knjigi kar nekaj vpisov plemičev, pokopanih tako na Vačah 
kot v podružničnih cerkvah.219 Resnični razlog odsotnosti medijskih gospodov in njihovih 
sorodnikov v maticah je torej iskati drugje. Večina najverjetneje ni bila imatrikulirana zato, 
ker pri pokopu ni bil navzoč župnijski duhovnik, temveč domači hišni duhovnik – medijski 
beneficiat. Duhovniki, ki so opravili pogrebne obrede, pa v starejših maticah žal poimensko 
niso navedeni, da bi to lahko vedeli povsem zagotovo.
Povedano seveda ne ponuja trdnega dokaza, da Valvasor resnično leži oziroma ne leži 
na Mediji. Ker so samo dobri dve leti pred njegovo smrtjo, 10. maja 1691, v mrliški matici 
zabeležili pokop »gospodične« Marije Ivane Valvasor, in sicer prav v grajski kapeli, je na pogled 
popolnoma logično, da bi moral biti vpisan tudi Janez Vajkard, pa čeprav pokopov njegove žene 
in dveh otrok šest let prej niso zapisali. Medtem bi se namreč navade duhovnikov na Vačah 
že lahko spremenile, tem prej ker kaže najstarejša mrliška knjiga 1687–1723 v prvih letih še 
precej neredno vodenje.220 Toda prav nerednosti pri vodenju matice so očitne tudi v mesecih 
Valvasorjeve smrti in pokopa. Ravno v tem času, med 20. septembrom in 3. decembrom 1693, 
ni zabeležen niti en pokop, pri čemer je izključeno, da v obsežni župniji toliko časa ne bi nihče 
umrl. Razlogov, zakaj Janeza Vajkarda v vaški mrliški knjigi ne najdemo, je torej lahko več: od 
nerednega vpisovanja v mrliško knjigo prek nevpisovanja tistih, ki jih ni pokopala župnijska 
duhovščina, vse do tega, da Valvasorjevega trupla res niso pripeljali iz oddaljenega Krškega, 
najsi bo iz družinskih, gmotnih, tehničnih ali drugih razlogov. Sklenemo lahko le z ugotovitvijo, 
da kranjski polihistor, sodeč po mrliški matici, »uradno« ne leži na Mediji. Dolničarjev več 
kot dve desetletji mlajši zapis o njegovem zadnjem počivališču je namreč zgolj »neuraden«, 
a je hkrati vendarle edini, ki sploh govori o kraju Valvasorjevega pokopa.
Še vedno je torej odprta tudi druga možnost, da polihistorja niso pokopali na Mediji, 
čeprav je imel tam pokopane starše, ženo in pet otrok in četudi bi bilo to najbolj logično ter v 
skladu z rodbinsko tradicijo. Morda si je Janez Vajkard premislil ali pa je drugače želela nje-
gova druga žena. Ni nemogoče, da sta zakonca v dogovoru spremenila utečeno navado glede 
pokopavanja, ki jo poznamo iz Valvasorjevega prvega zakona. Le zakaj je bila namreč smrt 
njune majhne hčerke neznanega imena (parvula domicella) 28. januarja neznanega leta med 
testamentov, II. serija, fasc. V 1–16): 10. 6. 1657 polihistorjeva mati Ana Marija (prav tam, V–3), 27. 11. 1694 njegov 
polbrat Karel z Belneka (prav tam, V–5), 9. 3. 1706 Regina Frančiška z Medije (prav tam, V–8), 17. 2. 1726 Ana 
Elizabeta z Belneka (prav tam, V–13), 1. 12. 1732 Ana Marija s Šentjurjeve Gore (prav tam, V–14), 6. 3. 1739 Janez 
Karel z Belneka (prav tam, V–15) in 20. 2. 1742 Jožefa Antonija (prav tam, V–16). Razen polihistorjeve matere so 
vsi navedeni Valvasorji umrli že v času, iz katerega so se ohranile vaške mrliške matične knjige, vendar je v mrliških 
maticah zabeležen le pokop Regine Frančiške, pokopane 23. julija 1709. Zato pa je vpisan pokop Jurija Maksimilijana 
Valvasorja z Zavrha, ki so ga v medijsko grobnico položili 20. 10. 1717, ne da bi pet dni prej v oporoki izrazil takšno 
željo (V–11, 15. 10. 1717). Iz poznejšega časa, do srede 18. stoletja, je zaslediti še tri pokope belneških, dva medijskih 
in enega završkih Valvasorjev, od tega štirih otrok in dveh odraslih, ki pa nista zapustila oporoke (NŠAL, ŽA Vače, 
M 1723–1751, 10. 2. 1725, 18. 10. 1741, 29. 3. 1746, 23. 1. 1747, 6. 7. 1747 in 6. 2. 1748). Zadnji Valvasorji so bili 
na Mediji pokopani v šestdesetih letih (NŠAL, ŽA Kolovrat, M 1753–1822, 6. 3. 1761, 13. 3. 1761, 4. 10. 1764).
218 V letih okoli Valvasorjeve smrti so na pokopališčih na Vačah in Sveti Gori zabeleženi pokopi oseb iz župnij 
Krašnja (2. 3. 1687), Moravče (11. 9. 1690 in 31. 7. 1698) in Polšnik (24. 3. 1700).
219 6. 3. 1700 je bil v cerkvi sv. Nikolaja na Savi pokopan Valvasorjev svak Janez Jožef Graffenweger s Knežije, 
8. 4. istega leta in 31. 8. 1701 v kripti cerkve sv. Lovrenca na Kolovratu otroka Mihaela Sigmunda pl. Brembsfelda 
z gradu Križate, 13. 10. 1709 v kripti župnijske cerkve Jurij Baltazar pl. Rambschisl z Vač, 1. 2. 1710 v isti kripti 
hči grofa Vajkarda Leopolda Ursinija–Blagaja s Ponovič, 14. 6. 1712 v kripti na Kolovratu Janez Ferdinand pl. 
Brembsfeld iz graščine Kandrše ter končno v kripti župnijske cerkve trije člani grofovske družine Ursini-Blagaj: 
10. 8. 1715, 1. 4. 1719 in 22. 5. 1719. 
220 Tako po 12. 9. 1687 manjkajo vpisi za 15 mesecev, čeprav ni bilo iz knjige nič iztrgano.
342 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
1690 in 1692 vpisana v mrliško matico v Šmartnem?221 Če je tam ne bi pokopali, je zagotovo 
ne bi niti vpisali, saj takrat v šmarski župniji dejansko sploh niso vodili evidence umrlih.222 
Morda je bil njen pokop v Šmartnem izjema, ker se sredi zime pač nikomur ni zdelo vredno 
nositi trupelca na drugo stran Save, na Medijo, ali pa tega niso dopuščale zimske razmere. 
Toda lahko bi šlo tudi za znamenje, da bogenšperški Valvasorji pod taktirko nove družinske 
matere po smrti ne bodo »enaki« onim iz polihistorjevega prvega zakona. Slednje je končno 
lahko obveljalo tudi zanj, ko je jeseni 1693 preminil daleč od Medije, dlje kakor kateri koli 
od Valvasorjev, za katere vemo, da so bili pokopani v medijski grobnici.223
Grad Medija s kapelo po Valvasorjevi Topografiji Kranjske (1679)
V takem primeru se postavi vprašanje, kje in v kateri grob bi Janeza Vajkarda še lahko 
položili. Še preden je bil leta 1900 prvič objavljen Dolničarjev podatek, da leži na Mediji, je 
I. Lapajne v svoji zgodovini Krškega brez dokaza, zgolj na podlagi sklepanja, umestil njegov 
grob na staro opuščeno pokopališče okoli mestne cerkve v Krškem, ne da bi pri tem povsem 
izključil Medijo.224 Njegove besede navajajo k misli, da sta morda enako neutemeljeno, brez 
pravih argumentov, ugibala oba – konec 19. stoletja Lapajne in 170 let prej Dolničar, ki pa 
bi kot Valvasorjev znanec vendarle moral in mogel imeti zanesljivejše podatke. Če je pripis 
221 O tej Valvasorjevi hčerki gl. P. RADICS, Valvasor-Studien I (kot v op. 70) 1426.
222 Mrliška matica šmarske župnije 1660–1710 je vodena dokaj natančno do vključno leta 1686 in ponovno od 
začetka leta 1698 dalje, zelo redki in skoraj vsi nedatirani pa so vpisi iz vmesnih let (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, 
M 1660–1710).
223 O pokopih na Mediji gl. op. 214 in 217.
224 »Njegovo truplo so pokopali na starem pokopališči, ki se je prej razprostiralo okoli stare vikariatne cerkve. 
Zdaj na tistem mestu ni nobenega nagrobnega spomenika več. Najverjetnejše je, da se je radi nebrižnosti zgubil 
pri popravi in prezidovanji stare cerkve in pa pri preložitvi mestnega pokopališča.« (I. LAPAJNE, Krško (kot v op. 
177) 121). Izrazil pa je še drugo možnost: »Mogoče pa je tudi, da so Valvasorjeve pozemeljske ostanke prepeljali 
iz Krškega ter jih položili v rodbinsko rakev na Mediji (Gallenegg), kjer je počivala njegova prva žena. Pa tudi na 
Mediji ni nobenega napisa, nobenega spominka, kakor Hacquet poroča.« (prav tam, 122). Lapajne je bil tako zelo 
blizu najverjetnejši lokaciji poleg medijske, oddaljen od nje le nekaj metrov. Vendar pa oseb, kakršna je bil Valvasor, 
ne bi pokopali na pokopališču zunaj cerkve, temveč v njej sami. 
343ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
v Dolničarjevi biobibliografiji kranjskih piscev seveda resnično njegov. Ugibanj je torej še 
vedno preveč za trden sklep, kje so končali polihistorjevi zemeljski ostanki.
Če Valvasorjevega trupla jeseni 1693 niso prepeljali na oddaljeno Medijo, je najverjetneje 
ostalo v Krškem. Vendar se za njegovo počivališče ne more potegovati opuščeno pokopališče 
okoli krške mestne cerkve, kot pravi Lapajne, temveč kripta v sami cerkvi sv. Janeza Evangelista, 
o kateri ni danes nobenega sledu in spomina, je pa njen obstoj potrjen z viri.225 Slejkoprej ležijo 
v njej tudi posmrtni ostanki Valvasorjevega najmlajšega, edinega v Krškem rojenega otroka 
Franca Engelberta, ki morda niti ni preživel očeta. Zelo verjetno ne bomo tega nikoli zanesljivo 
vedeli ne za očeta ne za sina. Ostaja le majhno upanje v naključno najdbo zapisa, ki bo prinesel 
izrecno potrditev ali zavrnitev domneve, da je Valvasor po smrti ostal v Krškem. Vsaj sprva, 
če so ga morda kdaj pozneje vendarle prekopali v rodbinsko grobnico na Mediji.226
Kot je znano, nimamo zanesljivega pričevanja niti o dnevu Valvasorjeve smrti,227 vsekakor 
leta 1693, najverjetneje meseca oktobra. Ta mesec, a brez dneva, navaja Dolničar v kroniki 
mesta Ljubljane iz leta 1719.228 Sodobni epitaf, nekoč v Dolničarjevi lasti in znan šele od leta 
1993, pa pušča za datum smrti in pokojnikovo starost prazna prostora (Obiit ... anno M. DC. 
225 Kakršne koli kripte pri opisu krajevne cerkvene zgodovine ne pozna več niti Lapajne leta 1894 (I. LAPAJNE, 
Krško (kot v op. 177) 71 sl.). Kripta v cerkvi sv. Janeza Evangelista (Crÿpta Eccles. S. Joanns Gurfeldi) je omenjena v 
leskovški mrliški matici 7. 9. 1715 ob pokopu župnika J. J. Tratnika (NŠAL, ŽA Leskovec pri Krškem, M 1701–1731). 
V njej so prenehali pokopavati v jožefinski dobi, ko so zaradi prepovedi odpravili sploh vse pokope v cerkvah. Kdo 
vse je bil v kripti pokopan, ne vemo, ker se iz časa pred 1771 niso ohranile krške mrliške knjige, odtlej do zadnjega 
pokopa leta 1783 pa so vanjo položili tri osebe: krško meščanko, ljubljanskega meščana in beneficiata pri sv. Jožefu 
(NŠAL, ŽA Krško, M 1771–1784, 11. 7. 1771, 12. 3. 1774 in 27. 8. 1783). Po informaciji župnika g. Ivana Lovšeta 
z dne 9. 12. 2006 ni danes o kripti ne materialnih sledov ne spomina. V cerkvi najdemo pod korom le dva kvalitetna 
zgodnjebaročna nagrobnika iz 17. stoletja, nagrobnik mestnega svétnika in trgovca Andreja Koprive († 1648) in drugi, 
ki ga je župnik Gašper Tunkelsteiner postavil svoji družini (I. LAPAJNE, Krško (kot v op. 177) 78–79; E. CEVC, 
Kulturni spomeniki (kot v op. 173) 174). Kje bi Valvasorja sicer še lahko pokopali? V Krškem in njegovi okolici bi 
bilo za pokop primernih več drugih lokacij: v grajski kapeli sv. Nikolaja na krškem gradu, v kapeli gradu Šrajbarski 
turn, v krški kapucinski cerkvi ali v cerkvi sv. Jožefa na Trški Gori. Toda nabor možnosti se ob upoštevanju znanih 
dejstev močno zoži in pristane pri eni sami lokaciji: mestni cerkvi sv. Janeza Evangelista. Obe grajski kapeli, ki ju 
Valvasor omenja pri opisu krške župnije (J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) VIII, 744), sta kot Valvasorjevo 
počivališče komaj verjetni lokaciji, saj ni znano, da bi bil baron v posebej tesnih stikih z grofovskima rodbinama 
Strassoldo in Auersperg, pa tudi ne, da bi tu v njegovem času sploh pokopavali (prim. I. STOPAR, Grajske stavbe v 
osrednji Sloveniji – II. Dolenjska. Med Bogenšperkom in Mokricami, Ljubljana : Viharnik 2001, 75–80, 154–163). 
Vsekakor odpade cerkvica sv. Jožefa na Trški Gori, ki je leta 1686 pogorela in bila v Valvasorjevem času v razvalinah, 
dograjena šele leta 1705 (o njej: J. W. VALVASOR, Die Ehre (kot v op. 6) VIII, 744; E. CEVC, Kulturni spomeniki 
(kot v op. 173) 180–185); v njej je bila leta 1702 pokopana nova gospodarica krškega gospostva, grofica Katarina 
Elizabeta Auersperg (M. PREINFALK, Auerspergi (kot v op. 33) 517). V kapucinski cerkvi Brezmadežmega spočetja 
Device Marije, posvečeni leta 1644, je še danes zaprta, nedostopna kripta (informacija p. Metoda Jeršina 10. 12. 
2006), vendar zanjo zanesljivo vemo, da ni Valvasorjev grob, kakor tudi ne druge mikrolokacije v kapucinski cerkvi. 
Krška kapucinska kronika namreč navaja vseh osem laikov, ki so jih med letoma 1674 in 1783 pokopali v kripti, 
dveh kapelah oziroma pri vratih cerkve (M. BENEDIK, A. KRALJ, Kapucini (kot v op. 198) 538). Nič ni znanega 
o kakšni grobnici v graščini Vrhovo, kjer je prebivala družina Valvasorjeve žene in kjer sta zakonca v grajski kapeli 
leta 1687 stopila pred oltar (prim. I. STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska. Prva knjiga. Porečje 
Krke, Ljubljana : Viharnik 2000, 309–315). Še manj je verjetno, da bi Valvasorjevo truplo nesli v kripto župnijske 
cerkve, pod katero je Vrhovo spadalo, tj. v dokaj oddaljeni Šentjernej. V tamkajšnjo dosledno vodeno mrliško matico 
ni vpisan in tako zanesljivo ne počiva skupaj s svojo taščo, ki je umrla največ mesec dni pred ali za njim. Pokop 
70-letne Marije Sidonije pl. Wernegk je namreč zabeležen neznanega dne oktobra 1693 z manjšo pomoto pri prvem 
osebnem imenu: Ana namesto Marija (Župnijski urad Šentjernej, M 1693–1700 v: R 1693–1698).
226 Prekop sam sicer tehnično ne bi bil tako zahteven. Valvasorja bi torej prekopali pred letom 1715, ko o njego-
vem grobu na Mediji poroča Dolničar oziroma nekaj mlajši pripis v njegovi biobibliografiji. Ker je v takih primerih 
zadoščala le blagoslovitev groba, prekop v vaški mrliški matici skoraj zagotovo ne bi bil zabeležen, še posebej ker 
ni v njej niti večine pokopov v medijsko grobnico. 
227 Prim. zlasti strnjeno obravnavo časa Valvasorjeve smrti v: B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345–347.
228 V Dolničarjevi kroniki Ljubljane je Valvasorjeva smrt sploh prvič časovno natančneje opredeljena (B. REISP, 
Neznani epitaf (kot v op. 117) 345).
344 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
XC. III., aetatis...).229 B. Reisp je tako sklenil, da je Valvasor umrl konec leta 1693, na kar 
navajata edina znana uradna dokumenta, nastala neposredno po smrti, zapuščinska inventarja z 
datumoma 13. in 16. januar 1694.230 V resnici je ostal spregledan zgodnejši datum, ki ga, kolikor 
mi je znano, ni nihče izpostavil kot kronološko prvo poročilo, da je Valvasor mrtev. Zasledimo 
ga prav v prvem od obeh inventarjev. Ta uvodoma sporoča, da so bili 16. novembra 1693 (!) 
uradno imenovani zapuščinski inventurni komisarji.231 Janez Vajkard je moral potemtakem 
umreti kak teden ali dva prej, kar govori v prid mesecu oktobru, lahko pa tudi več, saj daljša 
časovna distanca med smrtjo in inventuro ne bi bila osamljen primer.232 Kronološko naslednji 
zapis o njegovi smrti je od prejšnjega slab mesec dni mlajši epitaf z datumom 11. december 
1693, domnevno delo J. G. Dolničarja, s katerim so se kranjskemu polihistorju, svojemu 
rojaku (Labaco oriundo), poklonili ljubljanski mestni svet in meščani.233 Iz leta 1693 imamo 
torej dve datirani pričevanji, da je Valvasor nedavno preminil, ostaja pa še kanček upanja, 
da bomo kdaj izvedeli, katerega dne natanko je v Krškem v 53. letu starosti zatisnil oči. Kot 
je bilo že povedano, je kot živ zadnjič zanesljivo izpričan na ahačevo, 22. junija, natanko na 
stoto obletnico bitke pri Sisku, kar si je tega dne kot zgodovinar, vojak, Kranjec in sorodnik 
Adama Ravbarja prav gotovo priklical v zavest.
III. Polihistorjeva zapuščina in usoda Valvasorjeve ožje družine
Dva meseca po svojem uradnem imenovanju 16. novembra 1693 so inventurni komisarji 
končno opravili naloženo delo, inventuro pokojnikove zapuščine. Najprej sta se 12. januarja 1694 
dva soseda lotila skromnih preostankov na Bogenšperku, štiri dni pozneje pa so v Valvasorjevi 
hiši v Krškem trije tamkajšnji bližnji gospodje popisali še glavnino pokojnikovega premoženja. 
Pri obeh inventurah je bil kot »opazovalec« navzoč polihistorjev nekdanji svak Jurij Andrej 
pl. Graffenweger, in sicer v vlogi sodno imenovanega skrbnika Valvasorjevih otrok iz prvega 
zakona, kar je bilo hkrati tudi eno njegovih zadnjih dejanj pred skorajšnjo smrtjo.234
Zapuščinska inventarja, za katerima sta čez šest let nastala še dva,235 sta tako glavni vir za 
ugotavljanje polihistorjevega premoženjskega stanja tik pred in ob izteku njegovega življenja. 
Kot sta ugotavljala že P. Radics in B. Reisp, Valvasor sicer tudi zadnje leto ni živel popolnoma 
brez sredstev in v revščini, toda med nekdanjim zemljiškim gospodom na Bogenšperku in 
njegovim novim položajem hišnega posestnika v Krškem je bila vendarle velika razlika.236 Ko 
je preminil, je bila še največ vredna zadolžnica za 3.000 goldinarjev, ki jo je Janez Herbard 
grof Auersperg izstavil Janezu Andreju Gandinu, ta pa odstopil Valvasorju v zameno za del še 
229 B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 346.
230 B. REISP, Neznani epitaf (kot v op. 117) 345. 
231 V izvirniku je govor o ponedeljku po sv. Leopoldu: »die untern Montag nach S. Leopoldi nächst abgerukhten 
Ao. 1693 aufgetragene Inventursaufnahme...« (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/II, 13. 1. 1694, pag. 
13; objava: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 326).
232 Med smrtjo in izdajo pooblastila o inventuri praviloma ni minilo veliko časa, včasih komaj en dan (M. ŠTUHEC, 
Rdeča postelja (kot v op. 167) 178–180). 
233 Objava: B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 271–272, 335, op. 24. O izvirnem zapisu ni sledu in 
nobenih poročil, sam epitaf pa je bil objavljen šele leta 1815.
234 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694; Z 7/II, 13. 1. 1694. Prim objavi: P. RADICS, 
Johann Weikhard (kot v op. 2) 310, 326, 329–330. 
235 Objava treh od skupno štirih inventarjev: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 310–333. Četrti inventar, 
ki ga omenja Reisp (B. REISP, Dosedanje raziskave (kot v op. 1) 25), kot vse kaže, dolgo ni bil znan: ARS, AS 309, 
šk. 34, fasc. XVII, G–56/III, inventar zapuščine J. V. Valvasorja in Ane Rozine roj. Graffenweger na Knežiji, izločene 
iz zapuščine Janeza Jožefa pl. Graffenwegerja, Knežija 29. in 30. 3. 1700.
236 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 251; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 271. 
345ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
neporavnane kupnine za Bogenšperk. Kot priča zapuščinski inventar iz Krškega, je zadolžnica 
s polihistorjevo smrtjo pripadla skrbniku njegovih otrok iz prvega zakona Juriju Andreju pl. 
Graffenwegerju.237 Slednji je pač najprej poskrbel za terjatve »svojega« dela Valvasorjeve 
družine, med drugim utemeljene v poročni pogodbi njegove sestre z Valvasorjem iz leta 
1672.238 Vse drugo premoženje – hiša v Krškem, gotovina ter premičnine – je postalo predmet 
delitvene bilance in tako ni samoumevno pripadlo vdovi in njenim otrokom.
Kot priča potek inventure, ne Valvasorju samemu ne v očeh inventurne komisije niso veliko 
pomenili predmeti, ki so še ostali na Bogenšperku. Ko bi se komisarja morala 12. januarja 
sestati na nekdanjem polihistorjevem gradu, ni bilo tja ne Henrika Julija barona Wernegka 
iz gorenjskega Tržiča ne Julija Henrika barona Apfaltrerja s sosednjih Grmač.239 Ker pa sta 
prispela vdovin zastopnik Vid Jakob baron Tauffrer in skrbnik Valvasorjevih otrok pl. Graf-
fenweger, so inventuro v izogib vnovičnim potem in stroškom vendarle izpeljali. Komisarja sta 
namreč za nadomeščanje naprosila Janeza Lovrenca barona Paradeiserja z dolenjskih Poganic 
in novega lastnika Bogenšperka Janeza Andreja Gandina.240 Šele naslednji dan, 13. januarja, 
je pl. Apfaltrer prišel že sestavljeni inventar samo podpisat.
Polihistorjeva bogenšperška »zaostala« zapuščina fizično sicer ni bila tako skromna. V 
celoti se je nahajala v sedmih omarah iz trdega lesa z medeninastimi krilnimi vrati, petih 
velikih in dveh nekoliko manjših. V njih sta nadomestna inventurna komisarja našla 63 knjig 
ali skoraj dvakrat toliko, kot so jih štiri dni zatem popisali v Krškem, dva velika globusa, ki 
sta ju uvrstila v rubriko »matematični instrumenti« ter nekaj malega predmetov, popisanih 
pod rubriko »slike«: dva voščena portreta (waxposiertes Contrafe) – Valvasorja in njegove 
prve žene – ter velik zavoj bakrorezov skupaj z Valvasorjevo topografijo Lambergovih gradov. 
Naslovi knjig, ki jih pokojni ni odpeljal s seboj v Krško, pričajo, da v novem domovanju ni 
več resneje študiral. Večinoma gre namreč za dela zgodovinsko-geografske vsebine, vmes za 
medicinske, filozofske in astronomske naslove, na prvem mestu pa je popisan Valvasorjev 
lastnoročni knjižni katalog v foliju in francoski vezavi. Tako kot študijska literatura bi mu 
bila v Krškem v napoto oba globusa in portreta, ženina podoba za povrh morda celo moteča 
v očeh njene naslednice Ane Maksimile.
Nekdanji svak Jurij Andrej pl. Graffenweger se je z Bogenšperka dan ali dva po opravljeni 
inventuri napotil proti Krškemu, kjer se je moral sestati še z drugo komisijo. To so sestavljali 
mestni župnik Gašper Tunkelsteiner, župnik s sosednje Rake Lovrenc Bogataj in Volfgang pl. 
Buset iz bližnje graščine Velika vas.241 Krški, 61 strani obsegajoči inventar, je kot inventurni 
pisar sestavil mestni pisar Jurij Friderik Neapolitan, komisija pa je svoje delo opravljala pod 
budnim očesom vdove Ane Maksimile in pl. Graffenwegerja, ki sta se potegovala za koristi 
vsak »svojega« dela Valvasorjevih otrok.
Tudi pri opisu krške zapuščine se, enako kot pri bogenšperški, ne bi spuščal v podrobnosti o 
vizuelni podobi materialne in duhovne kulture, saj je bil inventar nedolgo tega v celoti preveden 
in objavljen skupaj s kratko spremno študijo.242 Vtis, ki ga inventar ponuja, pa tudi nestrokov-
237 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 15.
238 Doslej neznano vsebino poročne pogodbe, sklenjene 5. julija, pet dni pred poročnim obredom, razkriva prav-
danje za dediščino v protokolih kranjskega ograjnega sodišča (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 15, 
protokoli 1695–1698, fol. 47 in 63). 
239 V sklepu inventarja je izrecno zapisano, da so obvestilo o inventurnem naroku poslali baronu Wernegku v 
Tržič (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 13. 1. 1694; objava: P. RADICS, Johann Weikhard, (kot 
v op. 2) 329).
240 O domovanjih navzočih oseb prim. M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 582, 610, 657, 701.
241 Volfgang pl. Buset je bil starejši brat Janeza Herbarda, drugega moža Valvasorjeve vdove, in je postal lastnik 
graščine Velika vas isto leto 1694 (M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 520). 
242 Objava in prevod: A. ČERNELIČ KROŠELJ (ur.), Zapuščina (kot v op. 34) 19–46; spremna študija: I. WEIGL, 
346 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
njaka ne pusti ravnodušnega. Meščanska hiša z vrtom, kar je bil v osnovi Valvasorjev dom, 
se je v svoji notranjščini močno razlikovala od podobe, kot jo je hiša nudila kdaj koli pred in 
po Valvasorjevem bivanju v njej. Nekdanja Vodnikova hiša se zdi iz inventarja bolj podobna 
skladišču kakor meščanskemu ali plemiškemu domovanju. Na bistveno manjšo prostornino, 
kot je je bil navajen z Bogenšperka, je umirajoči baron stlačil vse, kar je mogel. Zato je sedem 
omar, rad ali nerad, ob privolitvi novega lastnika gradu pustil na Bogenšperku. V Krškem je 
za spravilo premičnin zadoščalo trinajst skrinj, omara za obleko in velika omara s predalčki za 
začimbe. Že za kolikor toliko pregledno razporeditev miz, mizic, stolov, naslanjačev, postelj, 
knjig, slik, ogledal, srebrnine, matematičnih in drugih instrumentov pa bi potreboval nepri-
merno več prostora in praznih sten, kot mu jih je mogla nuditi Vodnikova hiša. Janez Vajkard 
je vsaj za del predmetov uporabljal tudi novo zgradbo, katere namembnosti ne poznamo in bi 
bila ne nazadnje lahko samo gospodarsko poslopje – konjski hlev. V hiši in sosednji stavbi so 
morali najti svoje mesto še vsa obleka, orožje, posoda, posteljnina, orodje in drugo, kar sodi 
k hišni opremi, pri čemer v inventarju niti niso upoštevani vdovina garderoba in predmeti ter 
zasebni predmeti otrok.243 Vprežnega voza, s katerim sta se mladoporočenca leta 1687 odpeljala 
z Vrhovega, pri hiši očitno ni bilo več in prav tako ne druge živine razen dveh konj.
Še najmanj prostora je zahtevala vsebina inventurnih rubrik »gotovina« in »listine«. Prav-
zaprav preseneča, da je imel polihistor toliko premoženja v denarju, saj inventarji drugih gospo-
dov običajno izkazujejo le skromne vsote »zlate rezerve« ali celo ničesar.244 Janez Vajkard je, 
nasprotno, premogel kar za 583 goldinarjev in 45 krajcarjev gotovine in eno »numizmatično«, 
zelo obrabljeno špansko krono. Gotovina v predalu kaže na še nedokončane posle človeka, 
ki je denar bodisi nedolgo tega prejel ali želel kmalu porabiti za kak ne ravno nepomemben 
nakup. Skoraj 600 goldinarjev je seveda veliko, še posebej če jih primerjamo s kupnino za 
Vodnikovo hišo, ki je znašala »le« 800 goldinarjev. V teh primerjavah pa sploh ni malo 80 
goldinarjev, kolikor so (si) komisarji nemudoma odšteli za inventurne stroške.
Morda bi več »dragocenosti« pričakovali med listinami. Zdi se, da je Valvasor listine 
vse življenje samo prepisoval, in ne tudi zbiral v izvirnikih ali prepisih. Popisani dokumenti 
zadevajo namreč zgolj njegovo osebo, družino in lastnino, ničesar ni prinesenega od drugod, 
prav nič nevalvasorjevske provenience. Poleg tega je iz listin vidno, da dom Janeza Vajkarda 
ni stara rodbinska posest, saj sežejo najstarejši datirani dokumenti – vseh je bilo le 46 – komaj 
dobri dve desetletji v preteklost, v čas prve poroke in nakupa Bogenšperka leta 1672. Večina 
se jih nanaša sploh šele na zadnja leta pokojnikovega življenja, na poslovne zadeve, pri čemer 
nosi zadnji, že znana pobotnica z baronom Zetschkerjem, datum 22. junij 1693. Zgodnejšega 
nastanka je le neka »Valvasorjeva diploma« iz leta 1553, vendar ne v izvirniku, temveč v 
prepisu (Ein Abschrüfft Einer Valuasor: Diploma).245 Kot že rečeno, pa pogrešamo listino o 
povzdignitvi Janeza Vajkarda v baronski stan. Ko bi obstajala, bi se, glede na strukturo popi-
sanih listin, zanesljivo znašla tukaj, če ne v izvirniku, vsaj v prepisu.
V nadaljevanju se ustavimo samo pri tistih predmetih, ki jih je zadnje mesece življenja v 
Krškem uporabljal edinole Valvasor osebno in jih moremo tako šteti za njegovo zasebno last-
nino v ožjem pomenu besede. To so na prvem mestu knjige, skupaj 36 tiskanih in rokopisnih 
foliantov z bolj ali manj natančno povzetimi naslovi v nemškem, latinskem, italijanskem in 
francoskem jeziku. Tukajšnji tiski so po vsebini neprimerno pestrejši kot oni na Bogenšperku 
Pri Valvasorju doma. V: prav tam, 13–17.
243 Inventar vsebuje sicer tudi rubriko »ženska oblačila«, vendar gre očitno za močno okrnjeno garderobo prve 
žene, ki je njena naslednica ni uporabljala. 
244 M. ŠTUHEC, Rdeča postelja (kot v op. 167) 56–61.
245 Najverjetneje je šlo za dokument, ki se je nanašal na Janeza Krstnika Valvasorja, vendar ni o njem ničesar zna-
nega (prim. P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 15 sl; B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 39 sl.). 
347ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
in jasneje odražajo Valvasorjev okus, tisto, kar je vzel s seboj na »samotni otok«, potem ko je 
knjižnico in grafično zbirko (skupaj okoli 10.000 enot) prodal ali podaril zagrebškemu škofu.246 
Zadržal je le nekaj zgodovine, poezije, knjigo Dürerjevih risb, nekaj aritmetike, geometrije, 
arhitekture, od opusa svojih sodelavcev samo tisk Pavaa Ritterja Vitezovića in seznam tiskanih 
spisov Erasma Franciscija, od tiskov, pri katerih nastanku je bil soudeležen, edinole Ovidove 
Metamorfoze ali Prizorišče človeške smrti (Ovidij Nasonis buech von leben vnd Todt).247 Sicer 
pa inventar ne podaja nikakršne nabožne vsebine, niti molitvenika ali Svetega pisma, bržčas 
zato, ker je vdova takšno literaturo, najsi upravičeno ali ne, lahko razglasila za svojo.
Presenetljiva je ugotovitev, da med knjigami ni Valvasorjevih lastnih del, tako niti Slave 
vojvodine Kranjske, ki je bila v tem času vendar edina »uspešnica« kranjskega plemstva, 
navzoča v veliki večini grajskih knjižnic po deželi.248 Pogrešamo jo tudi na Bogenšperku in v 
obeh poznejših inventarjih Valvasorjeve zapuščine pri svaku Janezu Jožefu Graffenwegerju 
leta 1700. Mar to pomeni, da umrli polihistor ni premogel niti enega samega izvoda svojega 
monumentalnega dela (več)? Komaj verjamemo, da se mu je dogajanje v zvezi s knjigo toliko 
zamerilo, da bi se hotel otresti celo pogleda nanjo. Toda v njegovi krški zapuščini resnično 
ni najti ničesar, kar bi spominjalo na nastanek Slave, in prav tako ne med knjigami in papirji, 
ki so še ostali na Bogenšperku. V resnici je moral imeti Valvasor tudi pred smrtjo vsaj nekaj 
popolnih izvodov. Lahko si predstavljamo dramatično-patetične ali pa svečano spokojne pri-
zore, kako je v zadnjih tednih in mesecih življenja, ko se je že zavedal neizogibnega konca, 
svoja dela podarjal otrokom in prijateljem. Zagotovo ne vseh do zadnjega, saj bi dva ali trije 
kompleti morali ostati za z njim živeče otroke iz drugega zakona. Toda zakaj potemtakem 
Slave, Topografije in drugih del ni v zapuščinskih inventarjih, zlasti ne med zapuščino v 
Krškem? Sklepamo lahko enako kot za prav tako nepopisana nabožna dela. Ko so januarja 
1694 inventurni komisarji prišli v hišo umrlega, vdovi pač nihče ni ugovarjal, če je izjavila, 
da so dela njenega moža medtem kot darila umirajočega postala last otrok in nje same. V 
takem primeru jih komisija razumljivo ni popisala kot del pokojnikove zapuščine. Tako torej 
ni moč z gotovostjo trditi niti, da je Slava ob Valvasorjevi smrti bila na njegovi knjižni polici, 
niti, da tam ni bilo (več) nobenega izvoda. A vendarle ne bi smelo biti dvoma, da se je kje v 
hiši kakšen le še skrival.
246 O prodaji B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 268. Vse okoliščine Valvasorjeve ločitve od knjižnice 
sicer še niso dognane, v literaturi pa se o tem pojavljajo protislovja (B. REISP, Dosedanje raziskave (kot v op. 1) 25). 
Polihistorjev sin Volfgang Vajkard je, denimo, leta 1703 v pismu zagrebškemu škofu Mikuliću zapisal, da je njegov 
oče svojo knjižnico zagrebški škofiji podaril (I. VRHOVNIK, Kako je prišla Valvasorjeva knjižnica v Zagreb? V: 
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo IX, 1928, 108, 109). Koliko je bil pri enajstih ali dvanajstih letih o stvari 
resnično poučen, lahko le ugibamo. O obsegu knjižnice se ponavadi navajajo previsoke številke, denimo 10.000 knjig. 
V resnici lahko govorimo o skupnem številu 10.000 enot, od tega o okoli 8.000 grafikah (V. MAGIĆ, Valvasorjeva 
knjižnica. V: Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989, 
Ljubljana : SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave 1990, 244–245). Žal niti znanstvena 
objava kataloga Valvasorjeve knjižnice ni prinesla nikakršnih novih ugotovitev o načinu njenega prenosa v Zagreb 
(B. KUKOLJA (ur.), Bibliotheca Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja, Ljubljana : Valvasorjev 
odbor pri SAZU, Zagreb : Nacionalna i sveučilišna knjižnica 1995). Danes je v Zagrebški nacionalni biblioteki po 
seznamu gradiva 2.630 Valvasorjevih del. Ker so med njimi tudi tri z letnico 1691 in kar 58 z letnico 1690, že to 
dejstvo spodbija podatek, da je prišla knjižnica v Zagreb leta 1690. Anja Dular je mnenja, da imamo lahko datum akta 
le za predpogodbo, in ne za datum samega prenosa, kot so ga interpretirali predhodniki (A. DULAR, Valvasorjeva 
knjižnica. V: Theatrum vitae et mortis humanae. Prizorišče človeškega življenja in smrti. Podobe iz 17. stoletja na 
Slovenskem, Ljubljana : Narodni muzej Slovenije 2002, 267 in op. 27 na isti strani). 
247 Iz nenatančnega nemškega naslova ni mogoče z gotovostjo razbrati, za katerega od obeh tiskov iz leta 1680 oz. 
1681 je šlo, morda celo za salzburško izdajo Metamorfoz (1685) z bakrorezi Valvasorjeve bogenšperške delavnice. 
O tiskih Ovidija: B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 126–129, A. DULAR, Valvasorjeva knjižnica, (kot v 
op. 246) 259–260.
248 M. ŠTUHEC, Rdeča postelja (kot v op. 167) 102. 
348 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Poleg Slave bi pričakovali več rokopisov, a so tudi ti že romali v tuje roke ali preprosto v 
peč. Vse torej priča, da je bila pred selitvijo z Bogenšperka opravljena temeljita čistka. Nikjer 
ni namreč zaslediti nikakršnih »zavojev papirja«, v katerih bi lahko slutili zapiske in predloge 
za Slavo. Kakor po naključju ali pa iz poslovno-varnostnih razlogov se je med listinami znašel 
popis spisov, ki si jih je Valvasor jeseni 1683 sposodil iz arhiva kranjskih deželnih stanov in 
jih tja tudi vrnil. Med krškimi knjigami je sicer nekaj rokopisnih, a so vse ali vsaj povečini 
trivialne vsebine. »Knjižni rokopis« v francoski vezavi (Ein buech manuscript: im franzesichen 
pundt) bi bil lahko karkoli, prav tako »rokopisni register« z navadno pergamentno vezavo (ein 
registerl manuscript). Vsebino razkrivajo le Valvasorjev rokovnik (handbuech), ki se nanaša 
na vojake, vsekakor še iz let aktivne častniške službe, in dva rokovnika z zapisi o posevkih 
in plačilih bogenšperški služinčadi.
Izključno Valvasorjevi, neuporabni za njegovo družino razen za starejše sinove, so bili 
predmeti, ki jih navaja rubrika »matematični in drugi umetniški instrumenti«. Povsem očitno 
je, da inventurni komisarji mnogim niso vedeli ne imena ne namena, zato so preprosto opisali 
njihove zunanje značilnosti, kot denimo: »sedem zelenih lesenih instrumentov v obliki piščali, 
od teh pet obitih z medenino«. Mednje so uvrstili tudi glasbila in razne predmete, kakor 
omarice in škatle, ki jih danes ne bi imenovali ne matematični ne umetniški in ne instrumen-
ti. Od teh drobnih in večjih reči se je Valvasor bržčas najteže ločil ali pa zanje preprosto ni 
našel kupcev, zato so navzlic prostorski stiski jemali dragoceni prostor v nekaterih od skupno 
trinajstih skrinj.
Če je soditi po popisanih oblačilih, se baron ni oblačil razkošno, temveč prej skromno. 
Obleke je bilo v bogenšperških časih gotovo precej več, a jo je morebiti razdal sinovom, 
zanesljivo pa je moralo obstajati več kosov oblačil tudi ob polihistorjevi smrti. Ko jih je 
popisovala komisija, namreč pokojnik, če bi bil še živ, ne bi mogel dati nase ničesar razen 
krznenega plašča, štirih sukenj, petih klobukov, a še od teh dveh v lasti vdove, ter edinih hlač, 
telovnika in nogavic. Poleg teh je premogel le še dva para suknenih starih nogavic, popisanih 
med vojaškimi oblačili in orožjem. Domači so si po njegovi smrti pač razdelili in pridržali 
vse ostalo, vključno s perilom in obutvijo. Pustili so mu edinole vojaško opravo, ker je bila 
neizpodbitno samo njegova: prepasnico, dva plašča z livrejo in šest suknjičev, ki jih je pri 
vodenju čete potreboval za častnike in bobnarja. Zdi pa se, da Janez Vajkard zlepa ni dal iz 
rok orožja. Nekdanji stotnik, ponosen na svojo vojaško kariero, je bil tudi v Krškem še vedno 
dobro oborožen, opremljen s celo vrsto različnih pušk, pištol, čelad, sabelj in bodal, s sprehajal-
nim mečem in deželno zastavo. Izključno v njegovi domeni je bil poleg orožja tobak, deset 
meric in pol njuhanca, s katerim vdova ni imela kaj početi in ga je za zmerno ceno odkupil 
njen bratranec Franc Engelbreht baron Zetschker. Zaloga tobaka je tako dokaz morda najbolj 
intimne polihistorjeve navade ali razvade, ki jo danes še lahko detektiramo.
Od drugih predmetov je v zapuščinskem inventarju komaj kakšen, ki ga je uporabljal 
samo Janez Vajkard. Prejkone je ženo redko spustil k obema pisalnima mizama. Prva je v 
inventarju opisana kot pisalna miza ali omarica (ein schreibtisch oderr Khästl) iz trdega lesa, 
druga je imela črno lužene predalčke in na obeh straneh vstavljeno steklo. Posodje, prepro-
ge, posteljnina, namizni prti, pernice in odeje sodijo, nasprotno, med predmete vseh v hiši 
živečih oseb, s kuhinjsko posodo in orodjem pa je imela opraviti kajpak le služinčad. Ali pač 
tudi ne, če so Janeza Vajkarda morda kdaj zasrbeli prsti in je, skrivaj sam oziroma ukazovaje 
kuharici ali služabniku, »eksperimentiral« tudi na teh področjih, od kulinarike do tesarjenja 
in rezbarjenja.
K bolj ali manj skupnim premičninam bi končno mogli šteti še predmete iz rubrik »slike« 
ter »slike in zrcala«. Med več kakor sto slikami, risbami, bakrorezi in drugimi upodobitvami je 
349ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
najti različne motive, od nabožnih podobic do tihožitij, najbrž ne ravno vse po polihistorjevem 
okusu in brez dokumentarne vrednosti. Bakrorezov bogenšperške delavnice ni zaslediti, niti 
enega samega, kolikor se »preostanki preostankov« morda ne skrivajo v »zavoju bakrorezov 
z upodobitvami različnih dežel« (Ein Puschen vndterschiedlicher Land Khupferstük).
Ko je inventurni pisar Neapolitan odložil pero in so se komisarji pod inventar podpisali, pri 
navzočih gotovo ni manjkalo čudenja nad baronovo »umetelnostjo«, kako je vso to kramo spravil 
v meščansko hišo. Ta za krške razmere ni bila majhna, za ves pokojnikov inventar pa je lahko 
služila le kot zasilno skladišče. Če je hotela vdova v hiši zadihati, je morala najprej poskrbeti 
za pošteno prezračenje, kar z drugimi besedami pomeni, da se je »nepotrebne Valvasoriane« 
prej ali slej znebila. Pri tem ji je znatno »pomagal« pokojnikov nekdanji svak Jurij Andrej pl. 
Graffenweger, ki je bržčas že ob inventuri določil, kaj bo vzel s seboj. Kolikor tega ni storil 
sam, je delo opravil njegov brat Janez Jožef, v čigar zapuščini v Ljubljani in na Knežiji se je 
dobrih šest let pozneje, leta 1700, znašlo kar nekaj nekoč Valvasorjevih predmetov.249
Janez Jožef pl. Graffenweger je namreč svojega brata Jurija Andreja kmalu po Valvasorjevi 
in njegovi smrti nasledil kot skrbnik štirih otrok iz prvega zakona, sicer svojih rodnih nečakov. 
Jurij Andrej je bil nemara bolan že ob inventuri Valvasorjeve zapuščine ali pa je resno zbolel še 
isto zimo. Že dober mesec zatem je namreč 24. februarja 1694 v Ljubljani sestavil oporoko250 
in nedolgo pozneje umrl.251
Zgodba v zvezi z Valvasorjevo zapuščino se je takrat, spomladi 1694, šele prav začenjala. 
Polihistorjevo skromno premoženje, znano iz inventarjev, nikakor ni moglo potešiti vseh 
pričakovanj in apetitov bližnjih sorodnikov niti zadostiti določilom iz obeh poročnih pogodb. 
Še največ vredna zadolžnica za 3.000 goldinarjev iz naslova neplačane kupnine za Bogenšperk 
je pripadla otrokom iz prvega zakona in si jo je njihov skrbnik pridržal že ob januarski inven-
turi.252 Vrednost pokojnikovega preostalega premoženja je skupaj znašala morda le nekaj več 
ali niti toliko: meščanska hiša, kupljena za 800 goldinarjev, v hlevu dva konja, po odtegnitvi 
inventurnih stroškov okoli 500 goldinarjev gotovine, hišna oprema, »ostanki ostankov« slik 
in knjig, še največ vrednosti v zbirki matematičnih in drugih instrumentov. Te je, kot bomo 
videli, čez slaba tri leta za 600 goldinarjev odkupil Franc Albreht pl. Seethal, vendar očitno 
pod realno ceno.253 A vrednost vse Valvasorjeve ostaline skupaj je bila daleč od tega, da bi si 
mogla vdova privoščiti toliko, kot ji je jamčila šest let prej sklenjena poročna pogodba. Po 
ženitnem dogovoru bi namreč njej in otrokom pripadlo 900 goldinarjev moževega zaženila, 
nadalje vse, kar je sama prinesla v zakon, v primeru ovdovelosti, dokler se vnovič ne poroči, 
pa še letna renta 400 goldinarjev deželne veljave ter prosto uživanje hiše v Ljubljani ali Novem 
mestu.254 Pl. Graffenweger je pred ograjnim sodiščem oporekal zlasti zadnji zahtevi, češ da 
249 ARS, AS 309, šk. 34, fasc. XVII, G–56/III, inventar zapuščine J. V. Valvasorja in Ane Rozine roj. Graffenweger 
na Knežiji, izločene iz zapuščine Janeza Jožefa pl. Graffenwegerja, Knežija 29. in 30. 3. 1700; prav tam, šk. 131, fasc. 
LIV, Z–1, Ljubljana, 26. in 27. 3. 1700 (objava: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 331–333).
250 ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. G 1–54 1/2, testament G–19, 24. 2. 1694. 
251 ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 97, Graffenweger, navaja kot čas njegove smrti mesec februar 1694. 
– Omenjanje skrbniških računov njegovega brata Janeza Jožefa za čas od 29. 3. 1694 dalje vodi k sklepu, da je Jurij 
Andrej umrl pred tem datumom, torej konec februarja ali v marcu 1694 (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, 
knj. št. 16, protokoli 1698–1701, fol. 824, 25. 5. 1701). Njegov sin Franc Karel je bil poročen z Dorotejo, hčerko 
Franca Engelbrehta barona Zetschkerja, ki se prav tako pojavlja pri Valvasorjevi dediščini, seveda na strani svoje 
sestrične Ane Maksimile, polihistorjeve vdove (ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 97, Graffenweger).
252 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–7/I, 16. 1. 1694, str. 15. Prim. tudi objavi: P. RADICS, Johann 
Weikhard (kot v op. 2) 310, 314. Prim. B. REISP, Kranjski polihistor (kot v op. 2) 271.
253 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 103, fasc. XXXXIII, S–83, s. d. 1701, str. 113–114. – Na ta podatek je opozoril 
M. ŠTUHEC, Rdeča postelja (kot v op. 167) 84. Več o sami prodaji: ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, 
knj. št. 15, protokoli 1695–1698, fol. 467.
254 Objava ženitnega pisma: A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot v op. 28) 186–189; po tej objavi še: P. RADICS, 
350 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
glede na zapuščinsko maso ni uresničljiva.255 A čeprav je bil njegov ugovor zavrnjen, je Ana 
Maksimila namesto mirnega življenja v obljubljeni hiši v deželni prestolnici ali v vsaj Novem 
mestu vendarle »obtičala« v malem Krškem in ostala brez letne rente. Opreti se je morala na 
lastno premoženje, ki ga je prinesla v zakon in kolikor ji ga je sploh ostalo, ter na tisto, kar je 
še pričakovala in dobila od svojih sorodnikov. Nekdanja baronica Zetschker se je sicer znala 
vesti zelo poslovno, kar je pozneje dokazala še nekajkrat. Leto dni pred Valvasorjevo smrtjo, 
8. oktobra 1692, tj. šest dni po njegovi prodaji Bogenšperka, ji je uspelo izposlovati 947 gol-
dinarjev; toliko je namreč tri leta in pol prej iz lastnega žepa posodila možu, zdaj pa dobila 
vrnjeno na roko od kupcev Bogenšperka.256 Valvasor tega denarja »iz varnostnih razlogov« 
najbrž ni več videl, kaj šele da bi mu ga žena ponovno posodila, ko je kupoval hišo v Krškem 
ali poravnaval druge obveznosti.
Za nameček je imela Ana Maksimila po soprogovi smrti težave s skrbnikom moževih otrok 
iz prvega zakona. Iz listin, popisanih v zapuščinskem inventarju Janeza Jožefa pl. Graffenwe-
gerja, ki je umrl leta 1700,257 izhaja, da je Ano Maksimilo tožil v zadevi darovanega nakita in 
srebrnine in bil z njo v pravdi tudi zavoljo poravnave (likvidacije) obvez iz poročne pogodbe. 
Vdova baronica pa je od skrbnika Graffenwegerja s tožbo zahtevala 900 goldinarjev, 258 vsoto, 
ki ji jo je ob poroki kot poročno darilo (Heuratguet) obljubil dati pokojni Janez Vajkard.259 
Njej in njenim otrokom je seveda pripadalo tudi vse, kar je v zakon prispevala sama, a je bilo 
pravico treba iztožiti. O prepirih za dediščino so še veliko povednejši protokoli kranjskega 
ograjnega sodišča, ki pa žal niso ohranjeni za prvo leto in pol po Valvasorjevi smrti, ko se je 
postopek začel in so odločali o glavnih stvareh.260
Zlasti ker niso bili obdelani sodni protokoli, je usoda Valvasorjeve zapuščine doslej ostajala 
neznana. Dolgotrajni postopek si zato kljub suhoparnosti dejstev oglejmo nekoliko natančneje. 
Prva razsodba o zapuščini, ki pa je v podrobnostih ne poznamo, je nosila datum 8. junij 1694 
(torek po sv. Trojici) in ni bila dokončna. Leto dni pozneje, 31. maja 1695, je Ana Maksimila za 
poravnavo določil iz svoje poročne pogodbe z Valvasorjem tožila pred deželno pravdo prvega 
skrbnika Valvasorjevih otrok iz prejšnjega zakona Janeza Andreja pl. Graffenwegerja. Umrlega 
skrbnika je v tej vlogi medtem že nasledil njegov brat Janez Jožef, morda še trši pogajalec od 
brata. Vdova je iz Valvasorjeve zapuščinske mase zahtevala vse, kar je prinesla v zakon, tj. 
2.700 goldinarjev, 500 goldinarjev moževe proste donacije, polovico premičnin, obljubljeno 
letno vdovščino 400 goldinarjev, uporabo obveznosti proste hiše v Ljubljani ali Novem mestu 
ter vprežni voz z dvema konjema. Skrbnik je ugovarjal, da bi priznanje delitve premičnin 
sirotam odtegnilo tisto, kar so že dobile, zapuščina pa da ne zadošča za izplačevanje letne 
vdovščine in uživanje hiše, a je sodišče v vseh postavkah ugodilo vdovi, le glede razdelitve 
premičnin je obe strani pozvalo k pravični delitvi.261 Takoj naslednji dan je skrbnik zahteval, 
Johann Weikhard (kot v op. 2) 307–309.
255 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 15, protokoli 1695–1698, fol. 5.
256 ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. V 1–16, brez signature.
257 O sorodstvenih razmerjih med Graffenwegerji priča med drugim zapuščinski inventar (ARS, AS 309, Zap. 
inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–1, Ljubljana, 26. in 27. 3. 1700, str. 10). V oporoki na Knežiji izraženo željo, naj ga po-
kopljejo v cerkvi sv. Nikolaja na Savi v župniji Vače (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. G 1–54 1/2, 
testament G–27, 1. 3. 1700), so udejanili že pet dni pozneje, 6. marca 1700: »sepultus est in ecclesia Sti Nicolaj in 
Sava (NŠAL, ŽA Vače, M 1687–1723, s. p.). 
258 Po objavi inventarja v: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 331.
259 Po objavi poročne pogodbe: A. KASPRET, Ženitni dogovor (kot v op. 28) 186–189.
260 V kronološki vrsti protokolov je 28-letna praznina od leta 1667 do praznika sv. Trojice (29. maja) leta 1695, 
nato so sklenjeno ohranjeni do leta 1707 in po krajši vrzeli spet za čas od 1710 do 1718. V vsem tem času, še četrt 
stoletja po Valvasorjevi smrti, se v njih pojavljajo obravnave o njegovi zapuščini (ARS, AS 306, Ograjno sodišče 
za Kranjsko, knj. št. 15–20). 
261 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 15, protokoli 1695–1698, fol. 4–5.
351ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
naj vdova predloži popis stvari, med njimi nakita in srebrnine, ki jih je od pokojnega moža 
dobila v last, saj je sodišče to od nje že zahtevalo, a njenega popisa še vedno ni prejelo.262 
Premičnine v Krškem so bile vsaj deloma še vedno pod zaporo, ključ pa pri Graffenwegerju, 
ki mu je Ana Maksimila na naslednji deželni pravdi 10. junija očitala, da bodo Valvasorjevi 
goldinarji izgubili na vrednosti, če se takšno stanje čimprej ne konča.263
Na omenjeni deželni pravdi je Graffenweger prišel na dan s svojim seznamom zahtev 
do vdove,264 obravnavali pa so ga osem dni pozneje. Na podlagi Valvasorjeve prve ženitne 
pogodbe, sklenjene leta 1672 z Graffenwegerjevo, je skrbnik otrok iz prvega zakona nastopil 
proti Ani Maksimili z zahtevo po prednostnem izplačilu »svojega« dela zapuščine v korist 
sirot. A ker se je izkazalo, da so vdovini zahtevki iz njene poročne pogodbe za 950 goldinarjev 
višji od skrbnikovih, utemeljenih v Valvasorjevi prvi poročni pogodbi, je sodišče v tej zadevi 
priznalo prednost Ani Maksimili. Ni pa zaleglo vdovino ugovarjanje, da je Graffenweger že 
prejel Valvasorjevih 3.000 goldinarjev (zadolžnico). Prav tako je bila skrbniku v splošnem 
priznana prednost (der Vorzug in genere) pri delitvi premičnin.265 Ni znano, kdaj natanko je 
Graffenweger prenesel različne Valvasorjeve nepremičnine na svoj grad Knežija. Ko je vdova 
zahtevala njihovo razdelitev, je sodišče 24. januarja 1696 za cenitvena komisarja potrdilo osebi, 
ki ju je predlagal skrbnik sam,266 Ana Maksimila pa je malo zatem po svojem pooblaščencu 
končno predložila zahtevani seznam stvari, prejetih od pokojnega moža v obliki daril.267 Kot 
izvemo iz poznejših zapisov, je bila komisijska cenitev krških premičnin opravljena natanko 
mesec dni pozneje, 24. februarja 1696.268
Potek delitve premoženja med obe strani se je nekoliko pospešil konec istega leta 1696. 
Graffenweger se je namreč obrnil na ograjno sodišče s prošnjo po sodni odobritvi prodaje 
matematičnih instrumentov in knjig, ki že dve leti ležijo brez koristi, saj jih dotlej ni hotel 
kupiti noben trgovec. Zdaj se je končno našel kupec Franc Engelbreht pl. Seethal, ki je bil zanje 
pripravljen odšteti 600 goldinarjev. Ker skrbnik ni dobil boljše ponudbe, je ograjno sodišče 7. 
decembra privolilo v prodajo »preostalih knjig in instrumentov«, pri čemer je kupnina pripadla 
vdovi za poravnavo njenih terjatev.269 Od knjig in instrumentov je bilo izvzetih pet že prej 
prodanih in sodno ratificiranih predmetov: trije neimenovani instrumenti, ki so postali last Volfa 
Engelbrehta grofa Auersperga, ter matematično šestilo in delo Roberta Fluda, zdaj v posesti 
grofa Strassolda. Prav omenjanje Fluda, ki ga leta 1694 najdemo v Valvasorjevi knjižnici na 
Bogenšperku,270 priča, da Graffenweger na Knežijo ni odpeljal samo premičnin iz Krškega, 
ampak tudi preostanek bogenšperške knjižnice. Prenosa premičnin, pripadlih sirotam iz prve-
ga zakona, skrbnik dotlej sicer še ni (v celoti) izvedel, saj mu je sodišče štiri dni zatem, 11. 
decembra 1696, naložilo, naj odpotuje v Krško, odpelje ocenjene premičnine v Ljubljano in 
jih tam proda. Ker pa bi prevoz zahteval znatne stroške, je Graffenweger izposloval ugodnost, 
da sme mobilije prodati kjer koli in kadar koli, vendar upoštevaje njihovo ocenjeno vrednost, 
nakar mora kupnino porabiti v korist sirot, svojih varovancev.271
262 Prav tam, fol. 6.
263 Prav tam, fol. 31.
264 Prav tam, fol. 29.
265 Prav tam, fol. 47–48, 63.
266 Prav tam, fol. 136.
267 Prav tam, fol. 169.
268 Prav tam, fol. 468. – Podatek o izvedbi cenitve razkriva obravnava pred deželno pravdo 7. decembra 1696, 
ko je vdova dosegla, da se iz ocenjenih premičnin izvzame črna omara za obleko, ki je bila njena last in je prišla v 
inventar po pomoti. 
269 Prav tam, fol. 467.
270 Po objavi: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 326.
271 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 15, protokoli 1695–1698, fol. 469.
352 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Iz sodnih protokolov in Graffenwegerjevega zapuščinskega inventarja se lahko poučimo, 
da je Janez Jožef marsikatero Valvasorjevo reč iz Krškega resnično odnesel na svoj dom. V 
graščini Knežija pri Litiji so namreč po njegovi smrti v dneh 29. in 30. marca 1700 sestavili 
poseben inventar zapuščine zakoncev Janeza Vajkarda in Ane Rozine Valvasor, izločene iz 
Graffenwegerjeve zapuščine (Separierten Verlass). Nekdanji svak je pridržal vse, kar je bilo 
vrednega in kar je dokazovalo dedne pravice otrok iz prvega zakona. Tako se je na Knežiji 
znašla vsa Valvasorjeva srebrnina, ki jo podaja skoraj identičen popis kakor šest let prej v 
Krškem (1694), le da manjka kompas, pri dveh postavkah pa je popravljena teža. Listine so 
označene z istimi zaporednimi številkami kot nekoč v Krškem, zato jih zlahka identificiramo. 
Od 45 oštevilčenih kosov jih je Graffenweger »zasegel« 36 ali štiri petine, med njimi tudi 
zavoj s katalogom knjig in različnih »matematičnih reči«. Precej manj so ga zanimale knjige 
kot take, ki jih je bilo, če njihovo težo in prostornino primerjamo z vrednostjo, negospodarno 
tovoriti tako daleč.272 Zato si je svak pridržal le Valvasorjev znani lastnoročni knjižni katalog 
v foliju in francoski vezavi. Pobral je tudi portreta Janeza Vajkarda in Ane Rozine ter dobršen 
del predmetov, ki jih v Krškem srečamo v inventurni rubriki »moška oblačila, oprema in 
orožje«. Pokojnika je »slekel« njegove častniške oprave, ga »razorožil« in mu vzel še sta-
tusni simbol, rdečo konjsko odejo z Valvasorjevim grbom. Iz hiše v Krškem je šlo tudi vseh 
dvanajst preprog, od trinajstih skrinj pa približno polovica – pet dobrih, ena stara skrinja in 
železna skrinja za denar.273 Le ugibamo lahko, koliko denarja iz zadnje skrinje – ostalo je nad 
500 goldinarjev – je Graffwenweger zahteval in koliko dobil. Kot smo videli, je odpeljal tudi 
vse ali vsaj dobršen del Valvasorjevih instrumentov, ki jih je nato unovčil za sicer spodobnih 
600 goldinarjev, a vsekakor pod realno vrednostjo. Ta in preostali denar je deloma porabil za 
izplačilo vdove in deloma za vzdrževanje polihistorjevih štirih otrok, od katerih so se trije 
sinovi šolali, kar nikakor ni bilo poceni. Vdovi Ani Maksimili je tako po Graffenwegerjevem 
posegu v moževo zapuščino ostalo malo: hiša v Krškem, verjetno del gotovine ter glavnina 
pohištva, slik in druge hišne oprave.274 Skrbnik njenih pastorkov ji je morda pustil še skromni 
preostanek knjižnice, od listin pa le peščico, takšne, ki so dokazovale njene pravice, ter štiri 
zavoje različnih Valvasorjevih dopisov in uradnih dokumentov.275
Kaj se je poslej dogajalo z razdeljeno Valvasorjevo premično zapuščino, je v podrobnostih 
neznanka. Še največ vemo o usodi zbirke instrumentov. Kot pove inventar zapuščine Franca 
Albrehta pl. Seethala v njegovi hiši v Ljubljani leta 1701, so inventurni komisarji popisu naknadno 
pripisali skrinjo z nekaj matematičnimi instrumenti, ki jih je pokojni kupil za 600 goldinarjev 
od Janeza Jožefa Graffenwegerja kot skrbnika Valvasorjeve zapuščine. Vsebine skrinje žal ne 
poznamo, oznaka »etliche /.../ erkhauffte Mathematische Instrumenta« in dejstvo, da so vse 
spravili v eno samo skrinjo, pa nemara priča, da Seethal ni odkupil celotne Valvasorjeve zbir-
ke, temveč le izbrane primere. Zapuščinski inventar izpostavlja samo zemljemerske naprave 
(Felldtmesserÿen) in delo »Maechanica Inggenieur«,276 ki ga v obeh Valvasorjevih zapuščinskih 
inventarjih vsaj pod takšnim ali podobnim naslovom pogrešamo. Pl. Seethal, graščak z Zaboršta 
pri Novem mestu, je bil sicer velik ljubitelj knjig, saj navaja njegov zapuščinski inventar kar 
272 Za primerjavo naj služi naslednji podatek: v začetku 18. stoletja so izvod Slave vojvodine Kranjske na 
črnomaljskem gradu ocenili na 4 goldinarje, kar je znašalo natanko toliko kot bakren kotel za kuho žganja (M. ŠTUHEC, 
Rdeča postelja (kot v op. 167) 81).
273 ARS, AS 309, šk. 34, fasc. XVII, G–56/III, inventar zapuščine J. V. Valvasorja in Ane Rozine roj. Graffenweger 
na Knežiji, izločene iz zapuščine Janeza Jožefa pl. Graffenwegerja, Knežija 29. in 30. 3. 1700.
274 Po primerjavi inventarja Valvasorjeve krške zapuščine (1694) in inventarja Valvasorjeve zapuščine, izločene 
iz Graffenwegerjeve zapuščine (1700). Gl. op. 34 in 139.
275 Med spisi najdemo dopise z nekim Mugerlom in grofom Gallenbergom ter odredbe stiškega opata Ludvika 
(opat v letih 1680–1687) in drugih. 
276 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 103, fasc. XXXXIII, S–83, s. d. 1701, str. 113–114.
353ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
969 knjižnih naslovov na natanko sto popisanih straneh.277 Med kranjskimi plemiči, umrlimi 
v desetletju 1701–1710, je tako premogel absolutno največje knjižno bogastvo.278 Z natančno 
analizo bi med naslovi prav gotovo našli tudi dela, ki so bila nazadnje v Valvasorjevi močno 
okrnjeni knjižnici, tem prej ker iz protokolov ograjnega sodišča vemo, da je pl. Seethal poleg 
matematičnih instrumentov kupil tudi Valvasorjeve »preostale knjige«.279
Glavnina polihistorjeve intelektualne zapuščine torej ni ostala v Krškem, ampak je na-
zadnje evidentirana v litijski okolici, shranjena na gradu Knežija pri skrbniku mladoletnih 
otrok iz prvega zakona (1700), in v Ljubljani pri pl. Seethalu (1701). V roke Janeza Jožefa 
Graffenwegerja je glede na že povedano prišla tudi Valvasorjeva »zaostala« zapuščina z 
bližnjega Bogenšperka.
Stric Graffenweger je vlogo skrbnika opravljal skoraj do smrti, približno pet let in pol. 
Pomenljivo je, da v svoji oporoki, sestavljeni na Knežiji nekaj dni pred smrtjo marca 1700, ne 
omenja ne nečakov ne svojega skrbništva nad njimi.280 Vse je bilo očitno že prej pisno urejeno, 
kar sklepamo zlasti iz skrbniškega pooblastila v Graffenwegerjevi zapuščini v Ljubljani.281 Val-
vasorjeve premičnine so morale pripasti štirim otrokom, ti pa so lahko z njimi naredili karkoli. 
Sinovi so si jih nemara razdelili in vsaj nekatere knjige verjetno odnesli s seboj v samostane, 
277 Prav tam, str. 15–114.
278 M. ŠTUHEC, Rdeča postelja (kot v op. 167) 83–84.
279 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 15, protokoli 1695–1698, fol. 467. 
280 ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. G 1–54 1/2, testament G–27, 1. 3. 1700.
281 Po objavi inventarja: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 331.
Stran iz Graffenwegerjevega zapuščinskega inventarja, Knežija, 29. in 30. 3. 1700
354 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
kjer so se porazgubile po knjižnicah. Korespondenca s Franciscijem, Ritterjem–Vitezovićem 
ali Kraljevsko družbo v Londonu pa je očitno zanimala komaj koga, zato lahko po letu 1700 
slutimo njen skorajšnji fizični konec. Zgovorno je dejstvo, da se je moral P. Radics konec 
19. stoletja za Valvasorjevimi pisnimi stiki z angleškim znanstvenim svetom podati naravnost 
v London, saj je na Kranjskem našel le njihove omembe.282
Kot rečeno, je imel skrbnik Graffenweger nekaj malega Valvasorjeve zapuščine tudi v svoji 
ljubljanski hiši. Inventarizirali so jo spomladi leta 1700, nekaj dni pred popisom zapuščine na 
Knežiji.283 V glavnem je šlo za listine v zvezi s skrbništvom in pravnimi spori z vdovo, vendar 
tudi za nekaj predmetov, ki jih v Valvasorjevih inventarjih šest let prej ne srečamo. Sklepati je, 
da so bili shranjeni v Valvasorjevi hiši v Ljubljani, prodani jeseni 1692, in so od tam romali 
naravnost v skrbnikove roke, bržčas sploh že za polihistorjevega življenja. Med sedmimi kosi 
moških oblačil sta bila na primer dva študentska plašča iz modrega sukna, pač tisto, kar so lahko 
Valvasorjevi sinovi nosili med šolanjem pri ljubljanskih jezuitih. V edini skrinji iz trdega lesa 
se je poleg omenjenih oblačil in listin znašla še velika peščena ura, večjo pozornost pa zaslužijo 
predmeti, uvrščeni v inventurno rubriko »baker«. Poleg dveh naprsnikov, sveč, harfe brez strun 
in bakrene škatlice s portreti – dvema Valvasorjevima in enim ženinim – je v Graffenwegerjeve 
roke prišlo 39 neuporabljenih kosov bakrenih plošč (vngestochene Kupfer) ter 79 raznovrstnih 
bakrorezov (allerley Khupferstich), kdo ve kakšne vsebine, danes znane ali tudi neznane.
Graffenweger je moral biti pred smrtjo – med 1. in 4. marcem 1700 – že dlje časa bolan. 
Četudi je oporoko sestavil šele 1. marca 1700, je ograjno sodišče v Ljubljani izdalo odredbo o 
popisu njegove zapuščine že 21. novembra 1699 (!), ko so svojci pristojno sodno oblast očitno 
preventivno, a prezgodaj obvestili o bližajoči se zadnji uri. Tudi skrbništvo nad Valvasorjevo 
zapuščino se je moralo še za Graffenwegerjevega življenja prenesti na odvetnika dr. Janeza 
Jožefa Wallicha (als jetzigen Johann Beykhardt Valluasorischen gerhaben).284 To je bil v šestih 
letih že tretji skrbnik Valvasorjevih otrok iz prvega zakona in zapuščine in je skrbništvo prevzel 
v dogovoru z umirajočim predhodnikom.285 Dober mesec pred smrtjo, 26. januarja 1700, je 
prejšnji skrbnik pl. Graffenweger predložil skrbniške račune,286 dr. Wallich pa je nato zgodbo 
z Valvasorjevimi varovanci pripeljal do konca, vendar dokončno šele čez skoraj dve desetletji. 
Najprej je konec marca 1700 sledila inventura Valvasorjevih premičnin, ki so se še nahajale v 
Graffenwegerjevi posesti na Knežiji in v Ljubljani,287 in jih natanko poznamo iz dveh večkrat 
omenjenih inventarjev. Wallich, ki je medtem zaradi poplemenitenja spremenil svoj priimek v 
pl. Wallensperg,288 je moral naslednja leta v zadevi zapuščine urejati še razne drobne zadeve s 
skrbnikom Graffenwegerjeve zapuščine in predlagati skrbniške račune, ki so se nanašali tudi 
na razprodajo preostalih Valvasorjevih premičnin.289 Neznanokdaj med letoma 1705 in 1712, 
ko nas sodni protokoli med drugim za tri leta zapustijo (1707–1710), je Wallich pl. Wallen-
282 P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 200–208. Radics je študijsko potovanje v London opravil leta 
1893 s pomočjo donatorskih sredstev (prim. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab-Švikaršič, Ljubljana : 
Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1960–1971, 6).
283 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, Z–1, 26. in 27. 3. 1700; objava: P. RADICS, Johann Weikhard 
(kot v op. 2) 331–333.
284 Po objavi: P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 332–333. 
285 O tem spričuje priznanje skrbništva dr. Wallichu s strani ograjnega sodišča 18. marca 1700 (ARS, AS 306, 
Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 16, protokoli 1698–1701, fol. 449).
286 Prav tam, fol. 387–388.
287 Prav tam, fol. 471, 661.
288 Dejansko je bil 31. avgusta 1699 v pl. Wallensperga povzdignjen kranjski deželni svétnik Mihael Jožef Wallich, 
očitno oče odvetnika dr. Janeza Jožefa (K. F. FRANK, Standeserhebungen 5 (kot v op. 10) 182). 
289 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 16, protokoli 1698–1701, fol. 824, 825; knj. 17, protokoli 
1701–1704, fol. 103, 443, 457, 837; knj. št. 18, protokoli 1704–1707, fol. 239, 452.
355ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
sperg kot tretji skrbnik Valvasorjevih otrok svojo dolžnost odložil, vendar brez formalnega 
akta, zato si je še za nekaj let nakopal z njo povezane skrbi in nepredvidene opravke. Kot je 
sam zapisal v začetku leta 1712, se je skrbništva nad Valvasorjevo zapuščino otresel, potem 
ko so se otroci poročili oziroma odšli v samostane. Takrat je preostalo premoženje izročil 
(extradiert) »zdaj« že pokojnemu kostanjeviškemu opatu (prelatu) Frideriku (1703–1708) 
kot »reprezentantu« Valvasorjevega sina, cistercijanskega profesa patra Štefana Valvasorja, 
in njegovih sorojencev.290
Stvar se je zapletla, ko je odvetnika, ker uradno ni prenehal biti skrbnik, kot takega tožila 
Graffenwegerjeva hči Marija Ana pl. Adlersfeld.291 Ko ne bi bilo tega drobnega zapleta, 
danes skoraj gotovo ne bi vedeli, kaj se je nazadnje zgodilo s preostankom polihistorjeve 
zapuščine. Skrbnik Janez Jožef pl. Wallensperg, ki je medtem pustil odvetniško prakso, je 
med postopkom izpričal še nekaj dragocenih in zanimivih podrobnosti, tako tudi, kdaj in kako 
je zapuščina prišla v Kostanjevico. Valvasorjevo dediščino je izročil v varstvo opatu Fride-
riku (Hofstetterju), ko je v tamkajšnjo cisterco vstopil polihistorjev najmlajši sin Janez Volf 
Engelbreht z redovniškim imenom Štefan, to pa se je, kot vemo, zgodilo leta 1705. Šlo je za 
inventarizirane premičnine, srebrnino in kapital v spodobni višini 5.000 goldinarjev, naložen 
pri Volfu Engelbertu grofu Auerspergu. Skrbnik pl. Wallensperg je takratnemu opatu postavil 
izrecni pogoj, naj se sporazume z Valvasorjevimi otroki in jih iz te zapuščinske mase pravično 
izplača.292 Izvemo tudi, da Wallensperg leta 1712 nastopa le še kot skrbnik treh otrok in da je 
»reprezentantka« najstarejšega, zdaj frančiškanskega patra Alojzija, postala prej omenjena pl. 
Adlersfeldova. Kot še neodpuščeni skrbnik je Wallensperg pozval novega opata Alanusa (Mil-
lnerja), naj Adlersfeldovi izroči četrtino zaupanega kapitala, srebrnine in drugih premičnin.293 
Zadeva še ni bila povsem zaključena, ko nas protokoli leta 1716 zapustijo. Pl. Wallensperg 
uradno vse dotlej še ni bil razrešen skrbništva, čeprav je sodišču že dve leti prej predložil 
zaključni račun. Zadnje, kar izvemo, je domala trivialni podatek, da ga je neki Janežič tožil 
zaradi usnja, ki je bilo iz zapuščine izvzeto za potrebe Valvasorjevega najmlajšega sina, zdaj 
cistercijanskega patra Štefana.294 Kako in kdaj so si polihistorjevi otroci dokončno razdelili 
svoj del očetove zapuščine, deponiran v kostanjeviški cisterci, razpoložljivi viri žal ne povedo. 
Vsaj Štefanov delež je zagotovo z njim in za njim ostal v samostanu, preostali trije otroci pa 
so mogli odnesti vsak po 1.250 goldinarjev, četrtino srebrnine in drugih premičnin, za katere 
lahko le ugibamo, kaj se za njimi skriva. Skoraj gotovo nič več od tistega, kar razodevajo štirje 
zapuščinski inventarji po Janezu Vajkardu Valvasorju. Kot smo videli, pa je v njih popisanih 
zelo malo njegovih lastnih del in osnutkov.
Prej kakor spori za polihistorjevo dediščino se je končala zgodba o Valvasorjevih v Krškem. 
Čas pravdanj, ki je zdaj osvetljen s protokoli ograjnega sodišča in dokumenti v Graffenwege-
rjevi zapuščini, je vdova Ana Maksimila s svojima hčerkama preživela prav v Krškem. Kot že 
rečeno, je hišo obdržala do prodaje leta 1706, sicer pa se je njena družina poslovila od mesta 
290 Prav tam, knj. št. 19, protokoli 1710–1714, fol. 327 (11. 1. 1712).
291 Prav tam. – Marija Ana pl. Adlersfeld je v imenjski knjigi leta 1707 kot lastnica Knežije nasledila Janeza 
Jožefa pl. Graffenwegerja (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 178). Njenih osebnih 
podatkov ni v: L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der Adel (kot v op. 46).
292 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 19, protokoli 1710–1714, fol. 493 (11. 6. 1712), fol. 611 
1/2 (24. 3. 1713). – Čas Štefanovega vstopa v kostanjeviški samostan je dokumentiran s podatkom ob njegovi smrti 
21. decembra 1752, da je imel za seboj 47 let in 9 mesecev redovništva (J. MLINARIČ, Kostanjeviška opatija (kot 
v op. 120) 516).
293 ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. št. 19, protokoli 1710–1714, fol. 670 (1. 7. 1713), fol. 710 
(11. 7. 1713), fol. 795 (5. 3. 1714).
294 Prav tam, knj. št. 20, protokoli 1714–1718, fol. 71 (24. 1. 1715), 489 (23. 6. 1716).
356 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
ob Savi že sedem let prej, poleti 1699, ko se je Ana Maksimila vnovič poročila. Vmesnih 
šest let od Valvasorjeve smrti do ponovne možitve zanjo nedvomno ni bilo lahkih in jih je 
morala prebiti z vso iznajdljivostjo, vsaj sprva ob skromnih sredstvih, v poprej neznani vlogi 
»obubožane žlahtne vdove«. Z Valvasorjevim sorodstvom si ni mogla veliko pomagati, kar 
je bilo nemara tudi razlog, da moža ni pokopala na Mediji. Prav tako ji nista bila naklonjena 
skrbnika otrok iz prvega zakona, njihova strica pl. Graffenwegerja. Opreti se je morala na 
lastne sile in pomoč sorodstva, ki je na srečo živelo blizu, v širši okolici Krškega.
Polihistorjevih življenjepiscev usoda Valvasorjevih »post Joannem Weickardum« ni več 
zanimala, zato niso niti iskali virov, ki bi osvetlili, ali, kako in koliko časa je vdova še ostala v 
Krškem ter kaj se je zgodilo s hišo. Krški mestni arhiv iz tega časa je poleg tega uničen, zato 
se je raziskovanje teh vprašanj zdelo skoraj nemogoče. Od preostankov dobe je ohranjena 
skoraj samo krstna matična knjiga krške mestne duhovnije. V njej najdemo tudi štiri suhopar-
na, a pomenljiva pričevanja o nadaljnji navzočnosti Valvasorjeve družine v mestu in o njenih 
socialnih stikih s krškim mestnim okoljem. Štiri botrinstva so hkrati edino pričevanje, da je 
družina do vdovine ponovne poroke tudi fizično ostala v Krškem. Vdovo Ano Maksimilo 
srečamo med letoma 1696 in 1699 kot krstno botro trikrat, enkrat v letu 1698 pa njeno starejšo 
hčerko, tedaj komaj desetletno »gospodično« Katarino Frančiško. Zanimive so ugotovitve, kdo 
je z Valvasorjevima ženskama stopal v botrinstvo. Najprej je vdova botrovala prvima dvema 
otrokoma meščanskega trgovca Dominika Magnusa Knoperja, nato njena hči zadnjemu otroku 
mestnega svétnika in nekdanjega mestnega sodnika Andreja Tunkelsteinerja ter končno vdova 
najmlajšemu otroku poplemenitenca Franca Nikolaja Glaviniča pl. Glamoča.295 Pomenljiv je 
podatek, da je Tunkelsteiner, sicer Valvasorjev prvi sosed in eden vodilnih krških meščanov, 
šele leta 1698 prosil za botro Valvasorjevo hčerko, čeprav je, odkar so Valvasorjevi živeli 
v Krškem, dobil že tretjega otroka.296 Krčani se torej pri izbiri boter niso posebej ozirali za 
Valvasorjevimi ženskami. Po eni strani zato, ker so imele mnoge krške družine že ustaljen 
krog botrinstev, po drugi pa ubožna plemiška vdova in njeni nedoletni hčerki niso bile kakšna 
posebna »partíja«. Krški meščani so za botre pogosteje prosili grofe Auersperge s Šrajbarskega 
turna, grofe Strassoldo z gradu Krško, plemenite Busete iz krške okolice in poplemenitene 
Glamoče iz samega mesta297 ne nazadnje tudi zato, ker so jih bolje poznali kakor šele nedavno 
priseljene Valvasorje. Plemiških krščencev v Krškem v tem času ni najti, zato lahko le ugiba-
mo, ali bi bile Valvasorjeve ženske dovolj dobre za vlogo boter, če bi se, denimo, na krškem 
gradu rodil kak Strassoldov ali Auerspergov grofovski otrok.
Kronološko zadnji podatek o navzočnosti kakšnega člana Valvasorjeve družine v Krškem 
je prav botrovanje vdove Ane Maksimile 14. julija 1699. Priimek Valvasor se v krški krstni 
matici odtlej ne pojavlja in prav tako ne v malo mlajših leskovških knjigah.298 Naključna 
najdba vdovine omembe izpred več kot četrt stoletja je omogočila, da danes vemo zakaj. 
Vdova se je namreč že dober mesec zatem, 28. avgusta 1699, poročila z Janezom Herbardom 
pl. Busetom, lastnikom graščine Gracarjev turn pri Šentjerneju.299 Do ugotovitve o poroki je 
295 NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729, 22. 4. 1696, 26. 4. 1698, 16. 7. 1698, 14. 7. 1699. Zanimiva je ugotovitev, 
da je bila Katarina Frančiška kot botra 16. 7. 1698 stara komaj dobrih deset let. Je »vskočila« namesto odsotne ali 
bolne matere ali morda res ni bilo »pri roki« nobene druge »žlahtne gospe«? Tudi sicer so bili botri lahko zelo mlade 
osebe; prav Tunkelsteinerjeva hči Marija Julijana je prvič botrovala 5. 6. 1710 pri trinajstih letih in pol.
296 Poleg tega Tunkelsteiner ni imel stalnih botrov, ampak je, kot pričajo imena botrov njegovih dvanajstih otrok, 
skušal navezati čim več različnih »imenitnih« botrinstev. Na Valvasorjeve se je spomnil čisto nazadnje! 
297 V letih 1693–1699, ko Valvasorjevi živijo v Krškem, so plemiški botri izpričani sedemnajstkrat: 10. 3. 1693, 
22. 5. 1693, 31. 8. 1693, 25. 2. 1695, 4. 3. 1695, 7. 7. 1695, 12. 8. 1695, 12. 12. 1695, 15. 12. 1695, 2. 4. 1696, 29. 5. 
1696, 1. 7. 1696, 14. 5. 1697, 21. 3. 1698, 26. 8. 1698, 1. 11. 1698, 2. 9. 1699 (NŠAL, ŽA Krško, R 1670–1729).
298 NŠAL, ŽA Leskovec pri Krškem, R 1704–1729, M 1701–1731 in P 1707–1731.
299 Poročno pogodbo omenjata dva zapuščinska inventarja: inventar Janeza Herbarda pl. Buseta (ARS, AS 309, 
357ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
privedlo nadaljnje sistematično raziskovanje, ki se je lahko oprlo na leta 1982 objavljeni poda-
tek Majde Smoletove,300 da je vdova Ana Maksimila spomladi 1697, tri leta in pol po moževi 
smrti, sklenila kupno pogodbo za dvorec Pleterje pri Bučki.301 Njena nadaljnja življenjska 
pot vse doslej ni bila znana tudi zato, ker se je vnovič poročila in spremenila priimek, ključni 
podatek o pogodbi pa izvira prav iz zapuščinskega inventarja njenega drugega moža pl. 
Buseta, umrlega leta 1724.302 Isti inventar je razkril še obstoj Valvasorjeve najmlajše hčerke 
Regine Konstancije,303 ki je nismo poznali, čeprav je o njej konec 19. stoletja pisal pozneje 
na Slovenskem žal prezrti J. B. Witting.
Vdova Ana Maksimila se je z vnovično možitvijo pravzaprav vrnila »domov«. Ovdoveli 
pl. Buset, človek nižjega plemiškega naslova, a petičnejši od svoje neveste, je bil namreč 
lastnik graščine Gracarjev turn,304 oddaljene komaj kak kilometer od Vrhovega, kjer je Ana 
Maksimila odraščala in se leta 1687 tudi omožila z Valvasorjem. Poti do druge poroke ji nista 
utrli le vrhovško sorodstvo in dolgoletno znanstvo z ženinom Janezom Herbardom, ampak 
predvsem dediščina po očimovi smrti. Ta je namreč zagotovila primerno doto tako njej kakor 
v največji meri tudi njenima hčerkama, ki ju je v naslednjih osmih letih omožila v grajski 
kapeli novega doma Gracarjevega turna.
Za vdovino poroko s pl. Busetom se je vsekakor skrival zlasti poslovni interes. Herbard 
ni mogel pričakovati, da mu bo Ana Maksimila, stara najmanj 36, a najbrž že štirideset let in 
več, še rodila otroke, tem manj ker jih tudi sam v prvem zakonu ni dobil. Poleg baronskega 
naslova, ki je bil vrhu tega nekoliko dvomljiv, mu je nevesta prinesla v zakon podedovano hišo 
v Krškem in denar od prodanega dvorca Pleterje pri Bučki. Pleterski dvorec je podedovala po 
leta 1696 umrlem očimu Janezu Juriju pl. Wernegku,305 že naslednje leto pa prodala Jožefu 
grofu Lambergu.306 Zdaj je imela v rokah kupnino, katere višine ne poznamo, a ni bila tako 
Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 1724, str. 42–43) in Valvasorjeve najmlajše, doslej neznane hčerke Regine 
Konstancije pl. Dienersberg (prav tam, šk. 18, fasc. XI, D–25, 25. 2. in 7. 3. 1755, str. 6).
300 Na edini dotlej objavljeni podatek o usodi Valvasorjeve vdove me je 4. decembra 2006 v telefonskem pogovoru 
posredno opozoril dr. Branko Reisp, največji poznavalec polihistorjevega življenja in dela, in sicer z navedbo, kje je 
podatek sam uporabil. Dr. Reispu se za prijaznost iskreno zahvaljujem.
301 M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 352. Podatek je povzel B. Reisp, a je zmotno zapisal, da je vdova gradič 
kupila (B. REISP, Dosedanje raziskave (kot v op. 1) 26; B. REISP, Gradovi dežele Kranjske, Ljubljana : Slovenska 
matica 1998, 165). M. Smoletova zamenjuje dvorec Pleterje (Pleterhof) z istoimenskim kartuzijanskim, pozneje 
jezuitskim in končno državnim gospostvom Pleterje (Pleteriach) (M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 351–352). I. 
Stopar in I. Jakič pa pleterski gradič pravilno postavljata na območje Dul pri Bučki (I. STOPAR, Grajske stavbe, I. 
Dolenjska (kot v op. 225) 200–201; I. JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana: 
Državna založba Slovenije 1997, 239–241). Grajska stavba je po Breckerfeldovi Topografiji Dolenjske popolnoma 
izginila že pred koncem 18. stoletja (das Gebäude rasiert), medtem ko je bilo imenje priključeno graščini Radelca 
(ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 123, Topografija Dolenjske, str. 178, 180).
302 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 1724, str. 24–25, No. 16. 
303 Prav tam, str. 21–22, No. 11.
304 Janez Herbard pl. Buset je Gracarjev turn leta 1689 podedoval po svojem bratu. V treh zakonih je ostal brez 
otrok, zato je posest po njegovi smrti leta 1724 prešla na bratranca Volfa Sigmunda pl. Dienersberga (M. SMOLE, 
Graščine (kot v op. 37) 165), drugega moža Valvasorjeve hčerke Regine Konstancije. 
305 Janez Jurij pl. Wernegk je umrl po 2. juniju 1696. Navedenega dne je bil še živ in se mu je v bližnji Orehovici 
celo rodila nezakonska hči Marjeta, katere mati je bila neka Uršula (Župnijski urad Šentjernej, R 1693–1698). O njegovi 
smrti leta 1696: ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 279, Wernegk; M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 542. 
306 Pleterje so v tem času obsegale čedno podložniško posest kakšnih 20–25 hub, saj so bile v imenjski knjigi 
napovedane s skoraj 23 funti imenjske rente (ARS, AS 173, Imenjska knjiga št. 6 (1662–1756), fol. 87). Pred Ano 
Maksimilo Valvasor je dvorec posedoval njen očim Janez Jurij pl. Wernegk, ki je svoje pravice do njega leta 1693 
odstopil Sigfridu baronu Kheysellu (M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 352). Smoletova, ki ni uporabljala imenjske 
knjige, je bila upravičeno previdna, da na podlagi kupne pogodbe, sklenjene leta 1697 med Jožefom grofom Lam-
bergom in Ano Maksimilo baronico Valvasor, ni mogoč jasen sklep o lastništvu (prav tam). Sveženj dokumentov, 
naveden leta 1724 v zapuščinskem inventarju drugega moža Ane Maksimile Janeza Herbarda pl. Buseta, spričuje, 
358 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
majhna, mogla pa je tudi obdržati hišo v Krškem, od katere sicer ni imela večjih prihodkov, niti 
če jo je oddajala. Kot smo videli, se je zanjo približno v istem času ugodno izteklo pravdanje 
za denar, ki ga je prinesla kot doto Valvasorju. Tako Krškega leta 1699 ni zapustila »ubožna 
vdova«, temveč »stara nevesta«, ki je imela pod palcem spet nekaj svojega.
Na novi dom Gracarjev turn pod Gorjanci je pripeljala obe hčerki in morda tudi najmlajšega 
sina Franca Engelberta, ki mu je bilo tedaj, če je bil še živ, dobrih šest let. Ker krška in 
šentjernejska mrliška knjiga iz tega časa nista ohranjeni, ni moč ugotoviti, kdaj je umrl. Vsekakor 
kot mladenič nikoli ni botroval kakšnemu šentjernejskemu krščencu, njegovo neomenjanje v 
poznejših dokumentih Ane Maksimile in pl. Buseta pa močno govori v prid domnevi, da je 
Valvasorjev najmlajši umrl kot otrok, prejkone še v Krškem. Navzočnost njegove matere in 
sestre na Gracarjevem turnu lahko merimo predvsem po dokumentih v mlajših zapuščinskih 
inventarjih in po omembah v šentjernejskih matičnih knjigah. Tako je Ana Maksimila, zdaj »à 
Buseth nata Zhezhkorin« prvič in tudi edinokrat botrovala 27. novembra 1701. Do leta 1712, 
ko v krstnih maticah nastopi daljša vrzel, ji je kot botra dvakrat sledila mlajša hči Regina 
da je vdova Valvasorjeva o pleterskem dvorcu sklenila nekakšno pogodbo (Contract) tudi z neko »gospo Tauffrer« 
(ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 1724, str. 49–50, No. 69). Ta je lahko samo njena »primožena 
polsestra« Marija Rozina Antonija pl. Tauffrer, Wernegkova hči in dedinja (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko 
št. 6 (1662–1756), fol. 96). V imenjski knjigi za Kranjsko je bilo lastništvo Ane Maksimile vpisano z zamudo šele 
leta 1707, torej enajst let zatem, ko je Pleterje podedovala in deset let po njegovi prodaji. Kot Ana Maksimila pl. 
Buset roj. baronica Zetschker je podedovano posest (dies anererbte Guett) prodala grofu Francu Jožefu Lambergu 
in njegovi ženi Mariji Eleonori (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko št. 6 (1662–1756), fol. 87), kar se je v 
resnici zgodilo že leta 1697. 
Omemba kupoprodaje dvorca Pleterje v Busetovem zapuščinskem inventarju, 11. 7. 1724
359ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
Konstancija, prvič 16. aprila 1707 še kot gospodična »L. B. à Valvasor«, drugič pa 8. marca 
1711 že kot vdova po pl. Wernegku, obakrat v vlogi botre novorojencu pl. Gusičev s sosed-
njega Prežeka. Ni naključje, da je bil pri drugem krstu boter Volf Sigmund pl. Dienersperg, s 
katerim je dva meseca in pol pozneje stopila pred oltar.307
Njena mati Ana Maksimila pl. Buset, rojena baronica Zetschker in vdova baronica Valva-
sor, se je očitno dobro znašla v novem-starem okolju pod Gorjanci, med sedanjim domom na 
Gracarjevem turnu, nekdanjim domom na Vrhovem ter okoliško gospodo, ki jo je poznala še 
iz mladih let. Obe hčerki je še rosno mladi omožila v grajski kapeli Gracarjevega turna308 ter 
ju v gmotnem oziru dokaj dobro preskrbela. Na svečnico, 2. februarja 1704, je kot nevesta 
barona Adama Sigfrida Juriča (Juritsch) z gradu Struga stopila pred oltar komaj šestnajstletna 
Katarina Frančiška,309 tri leta pozneje, 28. maja 1707, pa v svoj prvi zakon Regina Konstancija, 
izvoljenka Janeza Lovrenca pl. Wernegka, nečaka materinega očima,310 sicer gospoda sosednje 
graščinice Volavče. Isto ovdovelo hčerko je mati natanko čez štiri leta, 28. maja 1711, še drugič 
spretno poročila, tokrat z Volfom Sigmundom pl. Dienerspergom,311 bratrancem svojega moža 
in – kar ni nepomembno – enim od dveh dedičev Gracarjevega turna.312
Kot pričajo zapuščinski inventarji, Valvasorjevi hčerki nista odšli zdoma brez popotnice, 
saj je vsaka dobila obljubljenih 2.000 goldinarjev kranjske deželne veljave. Datum izstavitve 
pobotnice Janeza Herbarda pl. Buseta 14. februar 1704, ko je od svoje žene Ane Maksimile 
prejel 2.600 goldinarjev deželne veljave,313 je gotovo povezan s poroko njene hčerke Katarine 
Frančiške dvanajst dni prej. Zdi se, da je Ana Maksimila možu vrnila vsoto, ki ji jo je bil ta 
posodil za doto njeni hčerki. Hči Katarina Frančiška baronica Jurič je namreč nenavedenega 
307 Župnijski urad Šentjernej, R 1698–1729 (dejansko 1698–1712 in 1728–29), 27. 11. 1701, 16. 4. 1707, 8. 3. 
1711. – Janez Herbard pl. Buset je po poroki z Ano Maksimilo botroval samo še dvakrat, otrokoma pl. Semeničev 
in pl. Gusičev, oba krsta pa sta bila že v letu 1700, dne 11. 3. in 28. 8. (prav tam). 
308 P. Radicsu se ni zdelo vredno razrešiti niti vprašanja, kateri grad se skriva pod imenom »Rastenberg«, ki ga 
navaja kot kraj poroke Katarine Frančiške (P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 199, 347). Podatek je povzel 
po rodovniku baronov Juričev v: J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 29) 169. Wittingov napačni zapis imena gradu 
»Rastenberg« namesto pravilnega »Fastenberg« izvira zanesljivo iz rokopisnega rodovnika Juričev v Kranjskem 
deželnem muzeju, danes v ARS, AS 1075, Zbirka rodovnikov, št. 52. Ko bi ga Radics razvozlal, bi zlahka izsledil 
tudi Valvasorjevo vdovo in najmlajšo hčerko.
309 Poročna pogodba je navedena v zapuščinskem inventarju njene mlajše sestre Regine Konstancije pl. Dieners-
perg (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 18, fasc. XI, D–25, 25. 2. in 7. 3. 1755, str. 4). Podatek o poroki 2. februarja 1704 
na gradu Gracarjev turn je z napačnim imenom gradu »Rastenberg« objavil že P. RADICS, Johann Weikhard (kot 
v op. 2) 347. L. SCHIVIZ von SCHIVIZHOFFEN, Der Adel (kot v op. 46) poroke nima, prav tako ne podatkov o 
morebitnih otrocih. Baron Adam Sigfrid je umrl leta 1741 (P. RADICS, Johann Weikhard (kot v op. 2) 347), nakar 
je vdova kot laikinja vstopila k ljubljanskim uršulinkam in tam 12. junija 1747 tudi umrla. Po mrliški knjigi so njeno 
truplo pokopali v Novem mestu, vendar pokop v mrliško matico župnije Novo mesto–Kapitelj ni vpisan (ŽU Novo 
mesto–Kapitelj, M 1736–1752), ker je bila pokopana v frančiškanski cerkvi (A. FURLAN, Zgodovina frančiškanske 
(kot v op. 120) 28). 
310 O sorodstvenem razmerju med Janezom Jurijem in Janezom Lovrencem pl. Wernegkom: M. SMOLE, Graščine 
(kot v op. 37) 542. Janez Lovrenc je umrl leta 1710, vdova Regina Konstancija pa je naslednje leto kot dedinja Volavč 
tam postala žena Volfa Sigmunda pl. Dienersberga. Obe poročni pogodbi navaja njen zapuščinski inventar iz leta 1755 
(ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 18, fasc. XI, D–25, 25. 2. in 7. 3. 1755, str. 4). Umrla je v začetku leta 1755 v Novem 
mestu in je pokopana v tamkajšnji frančiškanski cerkvi (A. FURLAN, Zgodovina frančiškanske (kot v op. 120) 29), 
ne da bi bil pokop zabeležen tudi v župnijski matični knjigi (ŽU Novo mesto – Kapitelj, M 1752–1769). 
311 Regest poročne pogodbe najdemo v zapuščinskih inventarjih ženina in neveste: ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 
18, fasc. XI, D–22, 14. 3. 1752, str. 11, No. 12; prav tam, D–25, 25. 2. in 7. 3. 1755, str. 4, No. 4.
312 Janez Herbard pl. Buset je v oporoki imenoval za dediča poleg njega tudi Franca Rajmunda pl. Buseta, ta pa 
je svoje pravice z odpovedjo, datirano na Volavčah 29. decembra 1724, prenesel na Dienersperga (ARS, AS 309, 
Zap. inv., šk. 18, fasc. XI, D–22, 14. 3. 1752, str. 6–7, No. 3). 
313 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, zapuščinski inventar Janeza Herbarda pl. Buseta 11. 7. 1724, 
str. 43, No. 55.
360 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
dne prejela od matere dva tisoč goldinarjev kranjske veljave.314 Da bi imela dovolj za doto 
mlajši hčerki, je morala Ana Maksimila končno poseči po svojih nepremičninah. Ni naključje, 
da je pol leta pred hčerkino poroko, konec leta 1706, prodala Valvasorjevo hišo v Krškem.315 
Tako je hčerki Regini Konstanciji pl. Wernegk najpozneje 16. septembra 1709 izročila 2.000 
goldinarjev deželne veljave,316 kolikor je morala hči po poročni pogodbi prinesti v zakon 
svojemu možu.
Ana Maksimila je le malo zatem doživela smrt zeta pl. Wernegka317 in slabi dve leti pozneje 
hčerkino vnovično možitev, tokrat z že omenjenim Volfom Sigmundom pl. Dienerspergom, 
lastnikom sosednjega Vrhovega.318 Za hčerki je torej več kot dobro poskrbela in z mislijo na 
njuno gmotno preskrbljenost je nekdanja vdova Valvasor lahko pomirjena zatisnila oči. Kdaj 
natanko se je to zgodilo, zaradi daljše vrzeli v šentjernejskih mrliških knjigah ni znano.319 Živa 
je bila še 5. maja 1713, ko ji je mož podpisal pobotnico za prejetih 113 goldinarjev,320 umrla 
pa je verjetno nedolgo pred 19. aprilom 1716, ko sta njeni hčerki svojemu očimu vdovcu pl. 
Busetu prepustili v dosmrtni užitek dediščino po materi, zapisano v njeni poročni pogodbi (an 
ihren Müetterlichen Heüratthlichen Sprüchen /.../ ad dies Vitae gelassenen genuss betreffen-
dt).321 Ob smrti ji je bilo torej najmanj 50 let, če je morda umrla že leta 1713 in prišla na svet 
kot posthumna hči šele v letu 1663, skoraj gotovo pa jih še ni imela 60. Pokopali so jo bodisi v 
šentjernejski župnijski cerkvi322 bodisi v grobnici pl. Busetov v frančiškanski cerkvi v Novem 
mestu, kjer je želel biti pokopan njen drugi mož.323 Vdovec Janez Herbard ali skrajšano samo 
Herbard,324 se je po smrti Ane Maksimile poročil še tretjič, in sicer s Felicito roj. pl. Gusič 
(Gusitsch), ki je bila še živa, ko se je sredi leta 1724 tudi sam poslovil od tega sveta.325
Vrnimo se v leto 1699, ki je bilo za Valvasorjevo vdovo in hčerki vsekakor prelomno. Z 
odselitvijo iz Krškega so se otresle bremena relativne »revščine« ter okrnjenega ugleda, v kar 
314 Prav tam, str. 21, No. 10.
315 Prav tam, str. 31–32, No. 30.
316 Prav tam, str. 20–21, No. 9. – V zapuščinskem inventarju je sicer pri Regini Konstanciji naveden njen poznejši 
priimek pl. Dienersperg, tako kot se je pisala od leta 1711 in tudi ob očimovi smrti, ko je inventar nastal. 
317 Njegova oporoka nosi datum 24. februar 1710, zapuščinski inventar pa 8. april 1710 (ARS, AS 308, Zbirka 
testamentov, II. serija, fasc. W 1–49, testament W–27; AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–70, 8. 4. 1710).
318 Dienersperg je kupil Vrhovo leta 1706 (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 
96, 189). M. Smole je zmotno zapisala, da mu je Vrhovo prinesla v zakon šele Regina Konstancija roj. Valvasor, in 
sicer kot dediščino po prvem možu Janezu Lovrencu pl. Wernegku (M. SMOLE, Graščine (kot v op. 37) 542).
319 Vpisi umrlih prenehajo v krstnih (!) maticah leta 1700, najstarejša ohranjena mrliška matica pa se začenja 
šele leta 1732 (Župnijski urad Šentjernej, M 1732–1747). Tudi evidence krstov za čas od 1712 do 1728 ni, zato Ani 
Maksimili pred smrtjo ni moč slediti niti kot krstni botri.
320 ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, W–81, 11. 7. 1724, str. 43, No. 56.
321 Prav tam, str. 21–22, No. 11.
322 V župnijsko cerkev so sicer polagali k večnemu počitku umrle z Gracarjevega turna in drugih okoliških gradov, 
npr. 8. aprila 1743 tamkajšnjega hišnega duhovnika Štefana Žalca (Saletz) ali 20. 8. istega leta njegovega naslednika 
Jurija Žvanuta: »In Crÿpta Parochialis ecclesiae« (Župnijski urad Šentjernej, M 1747–1759, 8. 4. 1753, 20. 8. 1753). 
Prvi pokop v cerkvi je v mrliških maticah zabeležen 13. 3. 1696, ko so 2-letno Marijo Ivano baronico Jurič s Struge 
pokopali »in Ecclia Parochiali S: Bartholomÿ« (Župnijski urad Šentjernej, M 1693–1697 v: R 1693–1698).
323 Željo, da ga pokopljejo v rodbinski grobnici (in Vnser Sarg zu Neistatl) je izrazil v oporoki, napisani dobro 
leto pred smrtjo (ARS, AS 308, Zbirka testamentov, II. serija, fasc. B 1–42, testament B–28, 27. 2. 1723). O Busetovi 
grobnici: A. FURLAN, Zgodovina frančiškanske (kot v op. 120) 26 in 28. Po frančiškanskih virih je bil tu okoli leta 
1714 pokopan Vajkard Buset (prav tam, 27), nista pa znana pokopa Janeza Herbarda in Ane Maksimile, ki ju prav 
tako ne beleži mrliška matica župnije Novo mesto–kapitelj (Kapiteljski arhiv Novo mesto, šk. 66, M/1 1704–1728); 
ta se dejansko začenja šele julija 1715. 
324 Tako ga, denimo, največkrat imenuje inventar njegove zapuščine v: ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 123, fasc. L, 
W–81, 11. 7. 1724, str. 5, 24, 42.
325 Prav tam, str. 5. – Kolikor se po moževi smrti ni odselila drugam, je Felicita pl. Buset najverjetneje umrla 
pred jesenjo 1732, ko se začenja ohranjena mrliška matična knjiga šentjernejske župnije. 
361ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
jih je s svojimi velikopoteznimi podvigi pahnil Janez Vajkard. Krško obdobje je bilo treba zdaj 
čimprej pozabiti, le še hiša je naslednjih sedem let čakala dobrega kupca, da je imela ena od 
hčera dovolj za doto. V tem času, na prelomu iz 17. v 18. stoletje, so se v bistvenem zapečatile 
usode vseh Valvasorjevih otrok, tako hčera iz drugega zakona, ki sta bili v rokah »poročne 
politike« svoje matere, kakor tudi hčerke in treh sinov iz polihistorjevega prvega zakona. Sinovi 
so bili že vsi v samostanih, prva dva pri frančiškanih in tretji pri cistercijanih,326 ko se je leta 
1705 končno našla rešitev tudi za najstarejšo hčerko iz prvega zakona Ivano Rozino, takrat ne 
več rosno mlado 27-letnico. Dne 9. novembra omenjenega leta so v poročno matico župnije 
Svibno, kjer se je nevesta mudila v graščini Zavrh pri bratrancu Juriju Maksimilijanu, vpisali 
njeno poroko s Francem Ludvikom pl. Scarlichijem.327 Vdovec s kopico otrok in skoraj brez 
premoženja 328 je bil pač edini primeren za Valvasorjevo najstarejšo hčerko, ki je tako od vseh 
polihistorjevih otrok najbolj občutila očetov gmotni zaton. Drugače kot polsestri namreč ni 
imela zaščitniške matere niti drugih sorodnikov, pripravljenih v njeno dobro poseči v lasten žep.
Vsaka po svoje so zanimive nadaljnje življenjske poti Valvasorjevih šestih odraslih otrok, 
še posebej življenje najmlajše hčerke Regine Konstancije pl. Dienerspergove, edine, katere 
rod se je nadaljeval tudi v tretjo in nadaljnje generacije vse do današnjih dni. Njen dom in 
družina sta sploh močno zaznamovala utrip plemiškega družabnega življenja na vzhodnem 
Dolenjskem, nazadnje pa doživela domala dekadenten konec. Vsi štirje vnuki, Valvasorjevi 
326 Volfgang Vajkard je vstopil k frančiškanom v Nazarjah 11. 8. 1697, Janez Ludvik prav tam 7. 8. 1701 (Arhiv 
frančiškanskega samostana v Novem mestu, Tyrocinium Seraphicum Siue Liber Indultionis Fratrum 1656–1753, 
str. 20 in 22), Janez Volf Engelbreht pa marca 1705 v Kostanjevici k cistercijanom (J. MLINARIČ, Kostanjeviška 
opatija (kot v op. 120) 516).
327 Podatek o poroki, vpisan v danes izgubljeno poročno matico župnije Svibno, je objavil L. SCHIVIZ von 
SCHIVIZHOFFEN, Der Adel (kot v op. 46) 337, vendar z bistveno napako, saj nevesto naslavlja kot vdovo, namesto 
kot hčerko Janeza Vajkarda Valvasorja, in s skrajšanim imenom Ana Rozina.
328 Leta 1697 je od sorodnika svoje prve žene Janeza Andreja pl. Semeniča kupil hubo pri Mokronogu, isto leto pa 
še imenje petih hub in pol v sosednji župniji Šentrupert (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), 
fol. 143). Tu je ob poroki tudi prebival, saj poročna matica kot njegov dom navaja Mirno.
Gracarjev turn, zadnji dom Valvasorjeve vdove, po Valvasorjevi Topografiji Kranjske (1679)
362 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
pravnuki – grofa in grofici Paradeiser –, so ostali brez potomstva, oba njena vnuka oz. polihi-
storjeva moška pravnuka sta v svojih najlepših letih zblaznela in do smrti leta 1812 oziroma 
1823 skupaj kar 61 let preživela vsak v svoji bolnišnici. Konec 18. stoletja je Gracarjev turn, 
»kraj nesrečnega spomina«, zapustila še zadnja Valvasorjeva dolenjska potomka, umrla leta 
1810 v Ljubljani.329 Polihistorjev rod se je tako nadaljeval le po veji druge vnukinje pl. Die-
nerspergove, ki je že od leta 1732 živela na Štajerskem in sčasoma povsem izgubila stike s 
Kranjsko ter védenje o znamenitem predniku. V 19. stoletju se je družina iz Slovenske Štajerske 
skoraj v celoti preselila v Gradec, poslednja Valvasorjeva potomka na slovenskih tleh pa je 
po zadnjih ugotovitvah umrla leta 1923 v Mariboru.330
Ker potomstvo znamenitega kranjskega polihistorja že občutno presega okvir pričujočega 
prispevka in kliče po nadaljevanju, bo njegovi biološki dediščini in duhovni zapuščini posvečena 
posebna razprava.
Z u s a m m e n f a s s u n g
Unbekanntes und Überraschendes über Leben, Familie, Tod, Grab und Nachlass von Johann 
Weichard Valvasor (Janez Vajkard Valvasor)
Boris Golec
Trotz zweier Monographien und einer umfangreichen Bibliographie blieben hinsichtlich des Krainer 
Polyhistors Johann Weichard Valvasor (1641–1693), am besten bekannt als Verfasser des umfangreichen 
landeskundlichen Werks Die Ehre des Hertzogthums Crain (Nürnberg 1689) mehrere Fragen vor allem 
sein Privatleben, Familie und Nachlass betreffend unzureichend beantwortet. Auch die vorliegende 
Abhandlung bringt kein genaueres Porträt   Valvasors, werden darin doch nur ausgewählte Fragen zur 
Person des Polyhistors und zu seinen Familienmitgliedern behandelt. Besonders jene, die neue Tatsachen 
zutage förderten, die anschließend die Richtschnur für die Lösung der alten-neuen Fragen darstellen soll-
ten. Es stellte sich nämlich heraus, dass viele primäre Quellen noch nicht bekannt waren und daher nicht 
erschlossen  wurden, einige bereits bekannte Tatsachen sind in Vergessenheit geraten, andere wiederum 
forderten angesichts der bisher noch nicht herangezogenen Quellen eine Neuinterpretation. 
Rechtlich umstritten ist Valvasors Freiherrntitel, weil er eigentlich nie Freiherr war. Im Jahre 1667 
wurde nur ein Teil seiner Verwandten in den Freiherrnstand erhoben, von denen ihm sein Halbbruder am 
nächsten stand. Trotzdem wurde der Freiherrntitel mit der Zeit stillschweigend, jedoch unberechtigt, auf 
den gesamten Krainer Zweig der Valvasor übertragen. Dazu trug in erster Linie Johann Weichard selbst 
durch die Herausgabe seiner Ehre des Hertzogthums Crain im Jahr 1689 bei, nachdem er sich den Titel 
langsam und behutsam gut ein Jahrzehnt lang selbst zugelegt hatte, zuerst so, dass andere ihn mit dem 
Freiherrntitel ehrten. Zum ersten Mal wagte er es, nach einem Feldzug während des sog. Wiener Krieges 
im Jahre 1683 als Freiherr halb öffentlich aufzutreten, dann in seiner Korrespondenz mit dem Ausland 
und endlich öffentlich in den beiden monumentalen Druckwerken (1688 und 1689), als er bereits ein ane-
rkannter Wissenschaftler und Mitglied der englischen wissenschaftlichen Gesellschaft Royal Society war.
Valvasors Zuhause war in seinen reifen Jahren das Schloss Bogenšperk (Wagensberg) bei Litija 
(Littai), östlich von Ljubljana (Laibach) gelegen. Er erstand es unmittelbar nach seiner ersten Heirat im 
Jahre 1672. Viele Fragen tauchen im Zusammenhang mit seiner engeren Familie auf. Wenn er selbst 
keinen Stammbaum (bis 1689) veröffentlich hätte, wüssten wir nichts von seinen frühzeitig gestorbenen 
329 Glavni viri o kranjski veji Dienerspergov in njenem nadaljevanju z grofi Paradeiser: ARS, AS 1075, Zbirka 
rodovnikov, št. 52, Dienersperg; AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 123; J. B. WITTING, Beiträge (kot v op. 8) 135; ZAL, 
LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg; šk. XXV, Paradeiser.
330 Najpomembnejši viri o štajerskih Dienerspergih in njihovem potomstvu do danes: ARS, AS 1075, Zbirka 
rodovnikov, št. 52, Dienersperg; ZAL, LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka, šk. VIII, Dienersperg; prav tam, šk. X, 
Gadolla; StLA, A. Dienersperg, K 1, K 2; Handschriften, Gruppe 2, No. 911; Ahnentafel Familie Gadola - Gadolla: 
http://www.gadolla.com/ahnen.htm (Google, 21. nov. 2006).
363ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 3–4 (136)
Kindern. Nur drei von neun Kindern aus der ersten Ehe waren nämlich zu Hause getauft worden, die 
übrigen aber allem Anschein nach auf Valvasors Reisen außerhalb seines Heimatlandes, scheiden doch 
bewiesenermaßen viele potentielle Pfarren, wo sie hätten getauft sein können, aus. Überraschenderweise 
wurden zwei bisher unbekannte Töchter aus der zweiten Ehe (nach 1687) entdeckt, die ebenso nicht zu 
Hause geboren wurden. Die eine ist in der frühen Jugend gestorben, die andere schenkte Valvasor als 
einzige Urenkel und Nachkommen bis heutzutage. Diese Tochter mit dem Namen Regina Konstantia 
wurde bereits am Ende des 19. Jahrhunderts entdeckt, dann aber bis heute vergessen. In beiden Ehen 
hatte Valvasor mindestens 13, vielleicht auch 14 Kinder, und nicht nur 11, wie bisher bekannt war.
Das wissenschaftliche und publizistische Werk trieb den bereits kranken Valvasor im Jahre 1692 
in den finanziellen Ruin. Er war gezwungen, sowohl seinen Landbesitz als auch sein Haus in Ljub-
ljana (Laibach) zu verkaufen. Mit seiner Familie oder lediglich mit deren jüngerem Teil siedelte er 
in ein gekauftes Haus in Krško (Gurkfeld) an der Save über, unweit von der kroatischen Grenze. Die 
Feststellungen hinsichtlich seiner Familie und des späteren Schicksals seiner zweiten Frau tragen zum 
Verständnis ihrer Ansiedlung in dieser  provinziellen, obwohl verkehrsmäßig günstig gelegenen Stadt 
bei. Seine Frau hatte in der Umgebung Verwandte und wartete auf ein Erbe, von dem die Valvasors erst 
hätten leben können. 
Noch immer unbekannt ist der Todestag des Polyhistors im Herbst 1693 in Krško (Gurkfeld), dennoch 
verfügen wir jetzt über ein annäherendes Datum: wenigstens ein paar Tage vor dem 16. November. Eine 
eingehende Studie widerlegte auch einen anderthalb Jahrhunderte währenden Irrtum über das Haus, das 
sich in Valvasors Besitz befunden haben und in dem er gestorben sein soll.  Das heutige Valvasorhaus 
steht einige Dutzend Meter weiter entfernt von dem eigentlichen Haus, in dem Valvasor starb und das von 
Valvasors Witwe gut ein Jahrzehnt später verkauft wurde. Eine Gegenüberstellung von neuen und alten 
Quellen ließ ebenso Zweifel aufkommen hinsichtlich seines Begräbnisortes. Die Behauptung, er sei in 
der Familiengruft auf Schloss Medija (Gallenegg) begraben, wo erwiesenermaßen seine erste Frau und 
fünf Kinder ruhen, wurde erst gut zwanzig Jahre nach seinem Tode niedergeschrieben und verschaffte 
sich angesichts des Mangels an zuverlässigeren Zeugnissen Geltung. Einsicht in die Sterbematrikel der 
Pfarre Vače (Waatsch) – die bisher noch niemand vorgenommen hatte – ergab, dass Valvasors Tod dort 
nicht eingetragen ist. Außer einer unregelmäßigen Führung der Sterbematrikel, unter anderem gerade zu 
Valvarsors Todeszeit, kann der mangelnde Eintrag seines Todes auch anderen Ursachen zugeschrieben 
werden – etwa der, dass er überhaupt nicht auf Schloss Medija (Gallenegg) begraben wurde, sondern 
eher in der Krypta der Stadtkirche von Krško (Gurkfeld), was sich wegen der nicht vorhandenen Krškoer 
Sterbematrikel nicht überprüfen lässt. 
Durch die Entdeckung eines weiteren revidierten Nachlassinventars aus dem Jahr 1700 und durch 
Analyse der vorhandenen Inventare nimmt auch das Schicksal des übrigen Vermögens und Nachlas-
ses von Valvasor deutlichere Züge an. Johann Weichard nahm noch vor seinem Abgang von Schloss 
Bogenšperk (Wagensberg) im Herbst 1692 eine gründliche Säuberung seiner Notizen und Vorlagen vor, 
nachdem er sich schon früher vom überwiegenden Teil seiner Bibliothek hatte trennen müssen. Nach 
Krško (Gurkfeld) nahm er nur die Sammlung mathematischer und anderer Instrumente, unentbehrliches 
Rüstzeug, gut hundert verschiedener Abbildungen und nur einige wenige Bücher mit, während das Gros 
der Fachliteratur vorübergehend auf Schloss Bogenšperk (Wagensberg) zurückblieb. Seinen Erben fielen 
also nur Reste seines geistigen, wissenschaftlichen und graphischen Erbes zu. Es steht lediglich fest, wer 
die mathematischen Instrumente erstanden hat, die übrigens den höchsten Wert hatten. Der Vormund der 
Kinder aus der ersten Ehe und die Witwe waren vielmehr als am uneinlösbaren Nachlass am »handfesten« 
Vermögen interessiert. Vieles machte sich Valvasors Schwager Edler von Graffenweger zu Eigen, mit 
welchem Valvasors zweite Frau noch einige Jahre um den Nachlass des Ehemanns prozessieren musste. 
Der Nachlass reichte nicht aus, um die in den beiden Heiratsverträgen festgeschriebenen Bestimmungen 
zu erfüllen. Die neue herangezogene Quelle – die Protokolle des Krainer Schrannengerichts – offenbaren, 
dass schließlich der Abt des Zisterzienser Klosters in Kostanjevica (Landstraß) die Vormundschaft über 
das Erbe der Kinder aus der ersten Ehe übernahm. Seit 1716 fehlt davon jede Spur.
Die im Jahre 1982 veröffentlichte Angabe über die Witwe Anna Maximila ermöglichte schließlich, 
ihr Schicksal zu verfolgen. Sie erlangte das Erbe nach ihren Verwandten, was ihr ermöglichte  – nachdem 
sie sechs Jahre als »arme Witwe» verbracht hatte – im Jahre 1699 wieder zu heiraten. Mit ihren beiden 
Töchtern siedelte sie zu ihrem Gemahl einem Edlen von Buset auf Gut Fastenberg (Gracarjev turn) bei 
364 B. GOLEC: NEZNANO IN PRESENETLJIVO O ŽIVLJENJU, DRUŽINI, SMRTI, GROBU ...
Šentjernej (St. Barthelmä) über, wo die Töchter nach einigen Jahren heirateten. Anna Maximila starb 
zwischen 1713 und 1716.
Von Interesse ist auch das Schicksal der sechs erwachsenen Kinder Valvasors und anderer Nachkom-
men. Alle drei Söhne wurden Ordensgeistliche, zwei Franziskaner und einer Zisterzienser, unter ihnen 
nur einer auch Gelehrter und Schriftsteller. Von den drei Töchtern hatte nur die jüngste Regina Konstantia 
Enkel, und zwar zwei Enkelinnen, die den krainischen und steirischen Zweig der Nachkommenschaft 
Valvasors begründeten. Der krainische Zweig blieb noch fast ein Jahrhundert lang mit kurzer Unterbre-
chung in Besitz von Gracarjev turn (Fastenberg) und starb mit zwei geistig umnachteten Brüdern, den 
Grafen Paradeisern, aus, die nach insgesamt 61 Jahren Krankenhausisolation im Jahre 1812 bzw. 1823 
starben. Die Nachkommen des zweiten, steirischen Zweigs der Dienersperg siedelten im 19. Jahrhundert 
aus dem slowenischen Gebiet aus und ließen sich größtenteils in der steirischen Landeshauptstadt Graz 
(Österreich) nieder. Der berühmte Vorfahr ist bei ihnen mit der Zeit völlig in Vergessenheit geraten.