VERA BRNČIČ
(2. julija 1913, Orel, Rusija — 7. oktobra 1977, Ljubljana)
Vsaka smrt znanca, prijatelja, prinaša svojevrstno bolečino, mnogokrat tudi nova spoznanja o vrednotah človeka, ki je preminil, o nedokončanem dialogu med nami in njim. — Smrt Vere Brnčič razodeva mnogo predvsem slovenskim slavistom in še posebej rusistom. Odkriva nam poleg drugega tudi to, da vse premalo znamo ceniti delo požrtvovalnih, dobrih, nevsiljivih, bolj za stvar kot za samega sebe vnetih delavcev.
Vera Brnčič je izšla iz tiste generacije marksistično usmerjene slovenske inteligence, ki je v predvojnih letih, v obdobju narodnoosvobodilnega boja in revolucije ter v letih povojne izgradnje socializma morala mnogokrat nasilno potlačiti svoja intimna nagnjenja in se žrtvovati zahtevam skupnega boja. Temu boju se je Vera Brnčič pridružila že v času študija romanistike na ljubljanski univerzi (1934—1939), nadaljevala ga je v predvojni Makedoniji in Srbiji, kjer je službovala kot srednješolski profesor v Stipu in Kraljevu (1940—1941), v okupirani Hrvaški, kjer je bila aktivistka osvobodilne fronte, z vso vnemo in predanostjo mu je ostala zvesta v osvobojenem Mariboru in Ljubljani. — V Mariboru je leta 1946 krajši čas vodila prosvetni oddelek na okrajnem odboru Maribor — levi breg, jeseni istega leta se je preselila v Ljubljano. Tu je najprej poučevala na bežigrajski gimnaziji (1945 do 1947), potem je predavala rusko književnost na VPŠ (1947—1950), ruski jezik na ekonomski fakulteti (1948—1958) in nazadnje je nastopila na filozofski fakulteti. Na oddelku za slovanske jezike in književnosti je bila lektor (1958), potem profesor za rusko književnost (1963), dolgoletni predstojnik katedre za ruski jezik in književnost, sedem let tudi predstojnik oddelka (1967—1974).
Njeni slušatelji rusisti smo jo poznali predvsem kot vestno in izredno razgledano predavateljico, ki je prva vpeljala na ljubljanski rusistiki sistematične preglede ruske in ruske sovjetske književnosti od najstarejših obdobij do sodobnosti. Cenili smo jo tudi kot izredno požrtvovalno in iniciativno družbeno delavko, ki je npr. kot predsednica kuratorija študentskih domov in menz naravnost materinsko skrbela za izboljšanje materialnega položaja študentov ljubljanske univerze.
Izčrpujoče pedagoško in družbeno politično delovanje Vere Brnčič vendarle ni odtegnilo od njene največje ljubezni — od ruske in še posebej sovjetske književnosti. Na tem področju se je uvrstila kot prevajalec in literarni zgodovinar med najpomembnejše kritične posrednike ruske kulture na Slovenskem. Prevajala je ruske klasike (L. Tolstoj, F. Dostojevski idr.) in s posebno zavzetostjo pomembne predstavnike sovjetskega obdobja (M. Gorki, V. Katajev, J. Tinjanov, K. Fedin, V. Panova, V. Nekrasov idr.). Kot izredno razgledani strokovnjak je v mnogih sestavkih, objavljenih v številnih periodikah in drugih objavah, seznanjala slovenskega bralca s takimi ustvarjalci, kot so npr. A. Puškin, I. Turgenjev (neobjavljena disertacija Turgenjev in njegovi Lovčevi zapiski, 1975, idr.), Saltikov-Ščedrin, I. Bunin, S. Jesenin, K. Fedin, B. Pasternak ter kritik Do-broljubov (knj. 1956). Kako se je Vera Brnčič zavedala pomembnosti poslanstva kulturnega posredništva, dokazuje tudi njeno sodelovanje pri tako pomembnih zbirkah, namenjenih najširšemu krogu bralcev, kot so »Sto romanov«, »Kondor«, »Kozmos« in »Klasje«. In najbrž ni naključje, da sta najpomembnejši deli Vere Brnčič, Ruska sovjetska književnost (1962, prvi celovit pregled sovjetske književnosti v Jugoslaviji) in Ruska književnost do Gogolja (1966), izšli prav v zbirki »Kozmos« in da je svojo historično, na biografiki, sociologiji in psihologiji temelječo raziskovalno metodo Vera Brnčič najbolj opazno in originalno oplemenitila z elementi stilne interpretacije v esejih k romanoma Soborjani N. Leskova in Mojster in Margarita M. Bulgakova, objavljenima v zbirki »Sto romanov« (1970, 1971).
Rusistično literamozgodovinsko dejavnost je Vera Brnčič dopolnjevala tudi z nekaterimi komparativističnimi raziskavami. Svoje najpomembnejše izsledke s tega področja je objavila v razpravah: Cankar pri Rusih (SR 1967), Odmevi ruske sovjetske književnosti pri Slovencih v letih 1917—1941 (SR 1967), Bürgerjeva Lenora pri Prešernu in Zukovskem (JiS 1971-72) in Belinski pri Slovencih (SR 1974).
46
Vse to dokazuje intenzivno prisotnost Vere Brnčič v slovenski slavistiki in kuKari nasploh, hkrati pa nas ob njeni smrti še bolj povezuje z življenjem, ki je za človeka lahko neizčrpna, znova in znova presenetljiva dragotina tudi v najtežjih trenutkih, če ga zna živeti tako, kot ga je znala plemenita Vera Grigorjevna.
Alekander  Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani
47?