327
KRIK             O radost čudnega prekletstva v meni!
Kosti mi lomiš, ude sekaš, nateguješ v nerazumni zlobi starega Prokrusta, v studence mojih misli temni ogenj sipaš, veselo kri, ki skoz srebrne orgle gorskega slapu mi poje, gospodarno vklepaš v miren tok, da spodaj, zunaj mene, bi pojila plodno blato v suhi strugi, kot splašeno divjad loviš moj glas po sončnih jasah senčnatih gozdov svobode, o sladka radost strašnega prekletstva v meni biti tu in zdaj med vsemi sam.
Ciril Zlobec
328
C. Zlobec
REFEREDUM ZA VDIHLJAJ ČISTEGA ZRAKA
V nečem pa so bili futuristi vendarle preroki: ». . . Dirkalni avto z motornim krovom, ki ga krasijo debele cevi, podobne kačam z eksplozivnim dihom . .. hrumeči avto ... je lepši od samotra-ške Zmage ...« Hitrost, ki so jo futuristi proglasili za novo lepoto sveta, utelešena v avtomobilu, je danes zavladala svetu in vsi smo tako ali drugače njeni verniki. Njena svetišča, prav v starem smislu, s številnimi žrtvami, so ceste, ceste ...
Spet se je glasneje oglasila misel, da bi tako cesto speljali tudi skozi ljubljanski Titvoli. Za misel, ki je že nekaj let konkreten načrt, se plazi po našem glavnem mestu kot tat, tiho, po prstih, čaka le na priložnost, na svojih pet minut. Tako vsaj govorijo spet te dni po Ljubljani, morda iz strahu, iz nezaupanja, ali pa že kar utemeljeno. Karkoli že: stvar ni od muh. Takale cesta, moderna, široka, hitra, z »eksplozivnim dihom«, nepesniško bi dejali kar s strupenimi izpuhi, je stvar, ki ogroža tudi naš najbolj vsakdanji dih, tisti vdihljaj čistega zraka, ki smo ga tako potrebni in ki nam ga je Tivoli
voljan dajati tudi v prihodnje, le če mu bomo z eksplozivnim dihom in hrupom teh kač, lepših od samotraške Zmage, kako prizanesli.
Načrt, pravijo, še zmerom obstaja in dokler obstaja, ga je možno ob prvi priložnosti tudi Uresničiti. Od koga je to odvisno? Imeli smo referendum za gradnjo otroških vrtcev, šol, telovadnic — zaradi naših ljubih otrok, smo rekli in se obvezali, da bomo dajali, vsak mesec, toliko in toliko od svoje plače. Pravzaprav smo nekoliko zožili pomen teh svojih referendumov, zanje se odločimo samo takrat, ko se moramo vprašati, ali bomo kaj prispevali ali ne za šolstvo ali zdravstvo. K takemu soočenju z ljudsko voljo pa bi se, vsaj včasih, lahko zatekli tudi v drugih, bolj »vsakdanjih« primerih, ko je tudi prav, da se taka volja pokaže in spoštuje.
Kaj bi bilo torej bolj primernega kot referendum o tem, kaj Ljubljančani mislimo o možnosti (ali nevarnosti) ceste skozi Tivoli. Načrti za tako cesto, pravijo, so še zmerom v delovnem predalu. Referendum ne bi bil drag, propagande še treba ne bi bilo, opraviti bi ga bilo mogoče pod čisto preprostim geslom: ZA VDIHLJAJ ČISTEGA ZRAKA.                           c. Zlobec