narava in se ruši kultura. Čudovito so to globoko metafiziko človeške misli izrazili že srednjeveški misleci, ki so zgradili na njej vso spekulativno bogoslovno vedo, izhajajoč pri tem iz sv. Janeza: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. V njej je bilo življenje in življenje je luč ljudem — — Tu pa nam ta osnovni stavek postane nehote obratno: zaključek naše dušeslovne analize človeške besede; v njem najdejo vse dosedanje načelne trditve tudi svojo zadnjo bitno-vrednostno, t j. meta-fizično-filozofsko osnovo, ne da bi bilo pri tem treba posegati v področje teologije. Vsa duhovno-fizična resničnost ima namreč svoj bitno-vzročni izvor v Bogu in kot taka je vsaka več ali manj odsvit, odraz njegove absolutne božje (troedine) osebnosti. Zato smemo kot katoličani pač zaključiti: Naša živa beseda pomeni duhovno-osebnostno dejavnost, tvornost, ona je izraz naše osebnosti same — ker je podoba božje osebnosti, ki iz nje izhaja večna Beseda. Naša živa beseda je delo duhovno-osebnega stvariteljskega duha, saj je odraz, odmev Besede, ki iz nje večno izhaja stvariteljski Duh modrosti in ljubezni. Naša živa beseda, porojena iz globin duše, je kot predočevalka, srednica med našo lastno osebnostjo, osebnostjo sočloveka in vsem neizmernim svetom. sicer nepopoln, a veren odsvit v neskončni osebi božji vekomaj rojene Besede. ki je meso postala in prišla med svoje, da bi postali otroci božji. Vem, naša vera v vse to je že zelo sramežljiva, toda poglejmo tej sramežljivosti v njen tragični obraz: vprav v stoletju, ko se človek vse bolj oddaljuje Besedi, umira v njem s sonaravno nujnostjo tudi njegova lastna živa beseda! VERGERIJ FRAGMENTI IZ DRAMSKE PESNITVE — MIRAN JARC VERGERIJ (v ječi. Čita sv. pismo iz sv. Pavla Korinčanom I) VERGERIJ: »Ne se ješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno... Bog mu pa daje telo, kakor je hotel.. . drug je sijaj nebesnih in drug zemeljskih teles . . . seje se duševno telo, vstaja duhovno telo .. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek iz nebes . . . Meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva in tudi minljivost ne podeduje neminljivosti. .. Glejte, skrivnost vam povem: Vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili. . . Želo smrti je greh, moč greha pa je postava .. .« Postal je prvi človek Adam. Duh oživljajoč pa je poslednji Adam. Skrivnost — skrivnost: ne bomo vsi zaspali. 4% JEČAR (vstopi): VERGERIJ: JEČAR: VERGERIJ: KERN (vstopi): VERGERIJ: KERN: VERGERIJ: KERN: VERGERIJ: KERN: BLAJ (vstopi): KERN (Blaju): VERGERIJ BLAJ: VERGERIJ a vsi se bomo spremenili... smrt je strta v poveličanju duha. Nosili smo podobo zemeljsko, telo je iz prsti — telo duševno, telo duhovno iz nebes. Vem, vem: umreti mora seme, da gre v rast. Od zvezde zvezda loči se po siju. Prijatelj vas želi, Vergerij. Mene?! Spustim ga. Bodi. Radi vas, Vergerij, sem, kakor da ne vidim. Ali prosim oprezno, hitro . .. (Odide.) Vendar, vendar nekdo. Še nisem mrtev, svet še name misli. Vergerij! Kern. Kern, ti?! Ne sam. Še drugi so na cesti. Tvoji zvesti. Kot v sanjah si prišel. Vonj zemeljski je dahnil v to prostor je mrzlih misli. Prišel si v prazno celico k puščavcu. Vesel sem te človeka. Strah in up vas še vihari vse, ki ste na prostem, še se radujete dozdevnih zmag. A jaz — že davno vse je za menoj. Vse izravnano, veš, zato pozdravljen. Vse izravnano, praviš. Iz srca? Veš, takrat, o, kako bi ti povedal: ne, nisem te izdal. . . Pustiva tisto! Prah in pepel! Zdaj vse je za menoj! Še ni končano vse. Zdaj, prav na koncu smo spet na pragu silnega pričetka. Povedat sem prišel... Kaj, tudi ti? Ni varno, rajši spodaj bi ostal. Če nas zalotijo. — (Vergeriju.) Ta — to je Blaj. Rad bi te videl, ves je zate vnet. No, bliže, bliže ... Veliki vodnik, ki sem o vas že toliko presanjal, ki narod vas opeva že v legendi... No, no, ubog sem človek... Kar v srce me je prešinilo, ker sta prišla. Da so vam vendar dovolili zdaj, — vseh pet let še ni bilo žive duše — KERN: O, dolga zgodba je ta težka pot do tebe. Sila, zvitost, podkupnina in čas ... pa to ni važno. . . BLAJ: O, Vergerij. kako sem srečen! VERGERIJ: Hvala za obisk. O, tu je mrzlo, mračno. Še beseda je redka ptica v tem odljudnem gnezdu. Le misel, ali ta v vsešir razpeta, razmika mi zidovja in obzorja, in vodi v svobodo nadzemskih žari j, da gledam vanje kot zamaknjenec v obljubljeno deželo, breztelesen, brezčasen. Polno je tedaj srce besed, ki z njimi bi opeval carstva, zakrita zemeljskim očem, nevajenim očiščujoče teme samotne ječe. Samo nikogar nimam, ki bi ž njim v besedi živi, topli se razvnemal na božjih romanjih, kot sem nekoč razvnemal se v načrtih osvajalnih s tovariši, ko z drzno mislijo sem tkal osnutke in jih izvrševal, gnan po neznani sili... Komu v čast, se zdaj sprašujem, komu v blagor? KERN: Kaj? Vprašanje? Ko vendar ves narod ve, kaj si mu dal. Kako si klesal v srca, spreobračal duše, z neugnano voljo si dramil ogenj v množicah .. . VERGERIJ: Preteklost! Nikomur v blagor. KERN: Kaj? Tak duh! VERGERIJ: Potrpi! O, še je volja v meni, še bi klesal. Moža kot jaz — veruj — ne ukloni ječa, vendar mu preusmeri strugo volje. BLAJ: Težko je možu, ki je desetletje oral podobo svoji zemlji, rušil pregraje bojazljivosti privzete, iz sebe metal ogenj žive vere v vstajenje naroda v ponižanju. VERGERIJ: Ne, Blaj! Zapisano je le do tu, ne dalje. Bog določil je človeku višino vzgona, Yišje ne uspe ti. O, vem, vem, ni še konca moji poti. Prav zdaj... KERN: Prav zdaj, Ver gerij, smo prišli po tebe. BLAJ: Vsa ta črna leta mrtvi, upognjeni. .. KERN: Ti ljudstvu boš vodnik! VERGERIJ: Kako? Saj ne razumem. Zli nemir se drami z srcu. Slišim prav? Tema megli se pred očmi. Preteklost blodna spet sili mi v zavest. Sem slišal prav? Kaj: prošnja? Naročilo? Kdo me kliče? KERN: Začudenje te je obšlo. Odpor se te polašča. Saj, saj. V tej samoti se več ne vezeš s svetom, ki se zvija pod bičem samozvancev! Naše ljudstvo, ki si mu ti v zavest priklical vero v bodočnost svojo, je zdaj tujcem plen. Može, ki so sprejeli plamen iz tebe, uklepajo, razdvajajo^ družine, a mladi rod zavajajo v svoj tabor, izdajniki prejemajo nagrado, njim so odprta vrata vsepovsod .. . Med množicami vre. Črn vihar. Potisočerjene se zbirajo vse sile, ki jih obup na novo je razbičal v vulkansko lavo. Klateži, brezdomci, brezposelni se zbirajo, gneto se pognani v eno voljo. A mogotci že slutijo, da bije zadnja ura . . . Vsi čakajo samo moža, ki stopil bi k njim kot rešenik! Vergerij — ti! Zvon tvoje je ime! Ti nam zazvoni! — VERGERIJ: Bog! O, Bog! Kaj se godi! BLAJ: Vergerij! Sleherni, najmanjši iz ljudstva vas kliče, vem, poznam jih kakor sebe, ki dali ste mi s svojim silnim zgledom, da vem za smisel svojemu življenju, večen dolžnik sem vam. Zdaj naj povrnem vsaj nekaj: naj pomagam vam odtod! Življenje naše in teh paznikov, ki morajo vas stražiti nevoljni, VERGERIJ KERN: VERGERIJ BLAJ: KERN: VERGERIJ KERN: VERGERIJ: KERN: VERGERIJ KERN: VERGERIJ: BLAJ: VERGERIJ: KERN: VERGERIJ BLAJ: KERN: BLAJ smo tvegali, da smo prišli do vas. Na cesti čaka skrito naše spremstvo. O, Bog! Čemu ta blazna preizkušnja! Vergerij! Čakamo ... Ta vest ni v radost in ne v uteho in ne v povračilo. Zaman si prišel, Kern. Kaj, Vergeri j! Če prosimo . . . Ne, Blaj, ni prošnja to. Stotisočev mrtvaški krik, Vergerij, dosega te . . . zahteva te, Vergerij! Stotisoči, ki si jih bil privedel do jasnosti. .. in ki sem jih zapustil? Ne, ne, ne prostovoljno. Krut spomin na uro, ko so te odvedli v ječo, ti brani zdaj .. . To je pozabljeno. O, saj razumem! Ljudstvo zbegano — saj veš za množic spremenljivost bežno — se je takrat potuhnilo boječe, takrat, ko so oblastniki te ujeli in vrgli te začasno .. . Nihče, Kern, ne pade od sile izven sebe. Padec že nosi v sebi človek sam. Modruješ ? Modrost iz teh samotnih let.. . Vergerij. Preveč nestrpni smo od koprnenja. Povejte nam, pokažite nam pot. Storite čudež, vse je v vaši moči. K rešitelju prišli smo v zadnji uri, iskali smo vas vsa ta črna leta... Ti Kern? Spet mi boš tako ob strani kot takrat, ko si me izdal? . . . Vergerij! V najtežji uri mojega življenja si me zapustil, slepo se umaknil.. . Gospod, kaj slišim! Ne razumeš, Blaj. Mlad si. Še vse premlad. Ne veš za brezna, ki roparska preže na dušo.. . Kern! KERN (Vergeriju): VERGERIJ KERN: VERGERIJ KERN: VERGERIJ: BLAJ: VERGERIJ KERN: VERGERIJ Čemu zdaj tvoj očitek. To je prošlost. Umaknil sem se res, izvil se oblasti, ki položila nate je roko. A čakal sem, da naš se čas dopolni, pričel sem, kjer si nehal in pripravil pričakujoči narod na vstajenje. Vem, vem, ostro si gledal mi v snovanje, povzpeti si se hotel kakor jaz, sledeč nagonov ukazalni sili. Sila je slepa, sila je brez greha, vulkan, vihar, potres, povodenj, ogenj. In človek, ki se v njem vzbudil je demon osvajanja. . . povzpenja se v brezmejnost. Resnično: mnogo si prejel od mene. Kot da iz tebe bivši govorim. Moč tvojo čutim v sebi. To mi daje pravico, da sem te prišel spominjat: Kar si od nas zahteval, zdaj od tebe zahteva narod . . . Kjer si nehal prej, zdaj nadaljuj. Pripravili smo vse. Vergerij, ne oklevaj. Nisi sam svoj, ujet si v svojo misel, ki odmeva oživljena v stotisočih .. . Kam gledaš? Blaj, ko te vidim, mlad si, zaupljiv, kot narod, ki še veruje v čudeže, povej resnico: Kdo te je poslal? Čemu? Kaj si se zmedel zdaj ob meni. Gospod... kako sem jasen bil doslej, a zdaj ... kaj slišim ... vse se mi megli.. beseda o izdajstvu? Vse še izkusiš, če boš predal se klicu po oblasti. V tej borbi za dosego vsemoči ne boš poznal nikogar, ne boš ločil najbližjih, ljubosumno boš nastavljal pasti. . . vrh piramide ni prostora za dva ... Vergerij, prosim te, pozabi! Kaj nisi rekel: vse je izravnano? Je, če sva si samo prijatelja, je, če si prišel k meni le kot človek k človeku, ne pa, če si odposlanec prišel k voditelju . . . ne, še visi račun. . . 48 KERN: V tej uri, ko obup preti pognati množice ... VERGERIJ: Poslušaj mirno: jaz nisem tisti, ki ozdravlja z mečem. Posnemal si me, v dno mi nisi videl. Veš kdo sem? Človek, ki je stopil v noč z višav, a brez odpora. Brez odpora! Ti pa si zbežal, bal si se zrcala, ki ga nastavlja noč viharni duši. In, če si še poslej tolažil narod z imenom mojim, če si ga zavajal s prividi — delal nisi mi po volji. Ta kraj je zame posvečenja hram in moral sem po tajni volji gnan semkaj, odkoder ni povratka več. BLAJ: Gospod, gospod, zaupajte se meni, pripravil sem vam skrbno zavetišče... VERGERIJ: Ne, ne tako! Naj kamorkoli grem, grem nov, ne prejšnji. Prejšnji sem umrl pred pragom ječe . .. KERN: O, prekleta noč samote zavajalne in izdajske! Ti, ki smo določili te za vodjo. . . VERGERIJ: Kako si v zmoti. Ni bila samota, ki me je potegnila v novi prostor, moj duh pritegnil vase je samoto. KERN: Duh samosvojski, zli! BLAJ (Vergeriju): Ne! Govorite, kot razodetje so mi ta odkritja, ponižno jih sprejemam . . . KERN: VERGERIJ: KERN: VERGERIJ brez tebe, naj zavpijem v Prepusti meni. Nase glej . . Naj se vrnem svet. . . A narod zahteva . . . Narod? Narod? Ta beseda stokrat oskrunjena, stokrat pretveza pohotnim osvajalcem. Česa hoče ta narod? Kruha, svobode, krvi? Vse to sem dal, kot more dati le pohotni osvajalec, suženj sebe. Vse to se je razblinilo in narod ostal je, kjer je bil, ostal bo tam, kjer je, če bo igrača osvajačev. Da, česa hoče ljudstvo? Prost polet, BLAJ: KERN: VERGERIJ KERN: VERGERIJ: KERN: VERGERIJ: KERN: BLAJ (skoči proti KERN: BLAJ: NEVIDNI ZBOR (v BLAJ: NEVIDNI ZBOR: besedo prosto? ... Le v sproščenem duhu rodi se svoboda, ki vre brez mej. Na dno ti vidim, dvojnik moj nekdanji, Kajn te vihari, Kajn, državnik prvi. V njegovem znamenju rasto države, stolp babilonski vzpenja se v škrlatu krvi prelite. Kajn sem bil! A Kajn ne nosi blagovesti... Kdor postavlja zidove, bo zazidan. — A v zamiku mi sveti blesk nezemeljske beline: ta sij izseva Abel, večni tujec, brezdomski, brez države, njegov dom je večna družba svetih, ki jih vlada najvišji knez . .. O, mojih davnih sanj.. Kaj čujem: tak uporni duh nekoč, zdaj vdan in strt in sebi iznever jen. . . Kedaj bo narod naš vendar spoznal namig skrivnostni vseh porazov svojih, ta narod, tisočkrat v srce udarjen, ta narod, ki mu vek za vekom krči njegovo ozko zemljo! . . . Vsi polomi, ponižanja mu kažejo usodno, da ni poklican za stavbitelja, ki si gradi kraljestvo Kajnovo, ne, ne, za višje je izbran najmanjši: najbednejši gradil bo božje carstvo. To tvoj odgovor?! Pojdi, izkušnjavec! Izdajnik! Izdajnik! Kernu): Zrno mora prej umreti. Kern! Mrtev si za nas, Vergerij! (Odide.) Gospod, gospod, izbriši iz spomina to težko uro. Jaz ti ostanem zvest. .. daljavi): Zakaj, zakaj nas tepeš, Bog, ves svet — brez konca noč. Upor se je raztajal v jok, gnev je le še nemoč. Ljudstvo, ljudstvo! Blode brez dela ob vsaki uri izgnanci: oče, brat in sin. Ne išči, vse zapro ti duri. 50 BLAJ: NEVIDNI ZBOR: BLAJ VERGERIJ: NEVIDNI ZBOR: VERGERIJ: (Blaju): BLAJ: (Vergeriju): VERGERIJ: BLAJ: VERGERIJ: BLAJ: VERGERIJ: BLAJ: O, človek poln bolečin. Zaman, Gospod, te prosimo, le v veter vero trosimo. Vergeri j! Ne ve več mati za otroka, ki klati se nagnit in suh. Zaman se upira mehka roka, za kruh jo ugrablja potepuh. V telesih mre že rod bodoči, spočetja brani se naročje ... Zemlja se maje in v razdor vesoljni prijezdil bo s krvavim mečem Kajn. Vergeri j! Kaj poslej.. . O Bog, o Bog! Besede moč ugaša v noči jeze .. . Zemlja usliši naše ječanje, daj nam v sebi večno spanje. ... in samo človek sem še, brez imena Zapusti me, spomin zavrzi v molk. Kern! Kern! Padi nanj prekletstvo! Duhovni oče! Bodi mož! Bojim se. Vsega bojim se, zase, za ves svet: Kern je Kajn... in Kajna se bojim .. Mož bodi! Črna slutnja je že davno kljuvala, ko sem prvič ga ugledal. . . Zaupaj v večno tehtnico... Vergerij, zaupam v vas . . . (Odhaja.) VERGERIJ (pred velikim sodnim zborom) VERGERIJ: Tu sem. Misel. Beseda. Volja. Dejanje: Človek! Žrelo večnosti me je vrglo iz sebe. Trpljenje mi je iztrgalo krik iz noči strmenja. O, da napolnim prostor je in čas z ognjem žeje po večnosti, o, da prekoljem z bliskom besede zemeljsko vzdušje in z viharjem svojega prebujenja preplavim države in narode. 4* O, da obudim v življenje puščavo civilizacije. V okamenelo tišino prizovem rastline, drevesa! Sveta drevesa, deleč zamaknjenja svetim samotcem. Sveti samotci, vstanite, pojdite v svet ubijat mrtvo smrt in oznanjat novo smrt, smrt vstajenja! Mrtva smrt, tisočeroobrazna, Kajnovo znamenje: zakrinkana laž prijateljstva in sprave, bogočaščenja in ljubezni, pogodb in sklepov, zvez in bratstva, gobavost jaza, ki samega sebe časti, ki zida sebi spomenike, ki gradi mrtvim slave hram, ki goni milijone na morišča, v barake, v ječe in blaznice. Kajnov duh, smrt in satan: v vulkanih plesišč in beznic trgujejo z besedo in s pesmijo, telesa in duše prodajajo, tihotapci se zalezujejo in ovajajo, krvave roke si spirajo z vinom in godbo, gnijoča telesa dramijo v objemih vlačug, plešejo, plešejo po odru iz hrbtov sklonjenih množic. Tu sem: vtelešen krik, zamolkel, kot da se je stresla zemlja žejna svetlobe. Duh večnih prostorij, kjer ni ne globin, ne višin. osrčje žarečih sil, brez legende, brez aureole, brez skrivnosti. O, življenje, da bi bili v njem kot ribe v morju, kot otrok v telesu! Milost, milost, zasij nam do globin morja! Mračne sanje pradna se dramijo v soju neznanem. Tu sem: trpljenje me je priklicalo. Abel kliče, kliče, kliče. Gledam navzgor kakor drevo, ki prestreza zvezde v svoje šumeče vejevje. Prestresam srca, da bi vanje prelil svojo večno molitev: Pridi, pridi sveti, novi Jeruzalem!