o
SLOVENIJA
Uredništvo: Ljubljana, Gosposka 12 — Naročnina četrtletno 15 din, za pol leta 30 din, za vse leto 60 din — Posamezne štev. 150 din — V zamejstvo za vse leto 90 din Upravništvo: Ljubljana, Gosposka 12 — Poštnoček. račun: Ljubljana št. 16.176 — Rokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani
Žena in mati v industriji
Za uvod gornjemu naslovu bi dal sledeči kratki pomenek, ki je značilen za današnje dni. — Zakaj hodite v tovarno, če ste žena in mati? Ali ni lepše, da se uveljavljate pri domačem ognjišču? — Odgovor je stereotipen. — Mož premalo zasluži. — Koliko imate otrok? — Enega. Koliko otrok je imela vaša mati? — Deset nas je bilo. — In vaš oče, s čim si je ^užil kruh? — Bil je delavec. — Ali je Potem vaša mati tudi budila po zaslužek v tovarno? — Ne. Saj takrat niti ni bilo toliko tovarn, niti ne bi mogla pri številni družini.
Iz gornjega pogovora zaključujemo, da mati hodi v tovarno pri maloštevilni družini in ker se ji nudi prilika. Torej go^ spodarski moment ni edino odločujoč. V resnici nam vsakdanje opazovanje dokazuje, da so matere s štirimi ali petimi otroki redko tovarniške delavke.
Prvo skupino tvorijo matere-zaslužkari-ce, ki so gospodarsko primorane, to so vdove, potem tiste, katerih možje so invalidi, brezposelni, pijanci, delomržneži. ^rugo skupino bi predstavljale tiste, kate-% možje imajo eksistenčni minimum, a se jim nudi prilika, da zaslužijo pod po-§oji, da je tovarna v bližini, da je družina majhna, poleg možnosti, da gospodinji stara mati ali kdor koli izmed sorodstva. So tudi možje, ki nikdar kljub vsej pridnosti tte dosežejo minimuma, to so predvsem sezijski delavci in mnogo drugih, katerih plače so bolj miloščine in žene so bolj ali m»nj prisiljene, da se ozrejo po zaslužku.
Kjer možev zaslužek in domači pridelek tl« zadoščata, je ženina zaposlitev diktirana po gospodarski nujnosti. Tu ni kaj preučevati. Nas zanima, zakaj išče zaslužek žena tam, kjer možev zaslužek zadc-šča. Vzjoki bi bili nekako takšni. Zelja po ‘zboljšanju gospodarskega stanja, želja po lastnem domu ali, kjer ta že stoji, odplačevanje dolga. To so razumljivi momenti. Opažamo pa tudi, kakor se zdi, vedno bolj pogosto, da se mlade žene ali matere odtegujejo gospodinjskemu delu, da nimajo pravega veselja do tega, kar nudi dom iz preprostega razloga, ker se jim delo in skrb, s čemer so se ubijale njih matere, zdita nesmiselna, dolgočasna, in volijo *'aje delo v tovarni. To prizadevanje podpira še sla po lišpanju, izrodek modernega ^sa, in kmalu pride čas, ko ne bo več ^oža, ki bi dovolj zaslužil za družino.
Ni moj namen, da preiskujem, če današnji delavec res premalo zasluži v primeru, recimo, z dobo pred 1. 1914; dejstvo je, da zmerom ne odloča gospodarska nujnost, marveč neka psihološka razpolože-nost, ki postaja vedno bolj prijazna tovariškemu delu, spričo katerega postajajo dt'Uge panoge pridobitnega dela manjvredne. Ta pojav hočem osvetliti z biolo-
ške
rfic
lo
strani in pokazati vse kvarne posle-e na tvarnem in duhovnem področju. Ni dvoma o tem, da dela tovarniško de-večje rane v ženski organizem kakor v ln°škega. Mož je že po naravi določen za 1'ridobitno delo; njegovo telo je odpornej-Se> kar vidimo najbolje pri obrtnih zakupi jen jih. Žena ne more nikdar teluno-,.ati z možem, ker ji faze njenega spolnega ,‘lvljenja (menstruacija, nosečnost, porod, |-°ieuje) ne dopuščajo. Ravnokar omenjena '■ 'rtna zastrupljen ja (tobak, svinec, živo Srel>ro, fosfor, žveplo, arzen itd.) ne kva-11 jo samo njenega telesa, temveč tudi za-r°d. Omenjeni strupi izpodjedajo rodnost, 'škodujejo plod, kar vodi do splava, prezgodnjega poroda ali okrnjenega potom-Enak pogubni vpliv se javlja na doj-(j l, žlezah, odtod danes redka mati, ki «.ii svoje dete običajno dobo. Zelo kvarno za mater kakor za otroka, da mora mati ® šestih tednih na delo in mora otroka staviti. Kako važno je dojenje, nam po-- hrvaški pregovor: »Ni tista mati, ki ampak tista, ki doji.«
Nadaljnji kvarni vplivi so delo v prahu, kjer trpijo pljuča, ropot in nočno delo, ki oba izčrpavata živčevje. Živčna preutrujenost, ki se javlja v razdraženosti, glavobolu in neštetih drugih težavah, za katere nimamo otipljive organske podlage, je vsakdanja slika v zdravniških ordinacijah. Ženi, ki služi dvema gospodarjema, domu in tovarni, se prezgodaj rahlja zdravje, ubija se ji volja do prave rodbinske sreče. Taka žena se rada odteguje številni družini. Kako važno je to za populacijo. Ravno med 20. in 40. letom, ko je na višku spolnih funkcij, v tej dobi oddaja svojo srčno kri, ki bi jo tako zelo potrebovala družina in dom.
Družini, kjer zaslužita oče in mati, se res tvarno bolje godi. Ce pa pretehtamo vso škodo, ki jo trpi družina v duhovnem
oziru, moramo priznati, da boljši zaslužek ne odtehta duhovne škode. Neurejen dom, otroci pod vplivom tujih ljudi in ceste, kjer jim grozijo telesne, še več dušne nevarnosti, pomanjkanje ljubezni in nadzorstva, vse važni stavbni kamni pri dorašča-jočem organizmu, ko se ustvarja podstava duhovnosti, odločilna za poznejše življenje. Pri oblikovanju duhovnosti ne odločuje samo dednost, ampak tudi okolje.
H koncu naj omenim še en kvaren pojav, mimo katerega ne moremo brezbrižno. Zena-zaslužkarica vzgojno slabo vpliva na svojega moža. Njen mož ni nujno prisiljen, da dela in zgublja polagoma Veselje do dela, pada mu ponos, postaja delomržen, lasten zaslužek kaj rad uporablja za svoje osebne potrebe. In, če danes svetujemo samski tovarniški delavki, da bi se možila, dobimo stereotipen odgovor; »No, potem šele bi morala delati; sedaj preživljam sebe, potem pa bi morala še moža.«
Dr. M. K.
Vojna in politika
Chamberlainov odhod s svetovnega odra
Včasih imamo prav posebno oster občutek, da se sedanjost poslavlja od preteklosti. Tak občutek smo imeli te dni, ko se je poslovil Churchill od Chamberlaina. Chamberlain se je kot bolen starec umaknil v ozadje, v zgodovino. V zgodovini pa bo ostal skoraj kot simbol. On je spadal k po-kclenju Macdonalda, Brianda, Stresemanna, k pokolenju, ki je verjelo v drugačen način urejevanja Evrope, kakor se pa sedaj skuša uveljaviti.
V zgodovini bo ostal kot simbol, upodobljen s svojim nesmrtnim dežnikom, simbol prof esc rskega optimista in pacifista. Njegovi nasprotniki precej z uspehom skušajo diskreditirati njegov optimizem, češ da je bil vsaj na koncu očitno ponarejen, da je bil nazadnje samo maska, pod katero so skrili Angleži svojo nepripravljenost za vojno. Ostal bo pa tudi zgled človeka, krepkega starca, ki v najbolj vztrajnem zaletu nazadnje le uvidi, da nima prav in junaško in ravno tako vztrajno in dosledno pelje v drugo smer.
Nekaterim bo morebiti ostal tudi zgled, kako politik z velikimi zalogami avtoritete, lahko dolgo časa vodi politiko brez duha, brez uspehov in kako mu ostanejo množice zveste, čeprav brihtnejši ljudje uvidijo nesrečno politiko in na najspretnejši način množice o tem poučujejo. Zelo verjetno se zdi zatrjevanje tistih, ki so prepričani, da bi Chamberlain s častjo in slavo vodil svojo suhoparno politiko do smrti, če ne bi bilo prišlo do vojne. Churchill bi bil v tem primeru ostal lahko do konca nezadovoljen posebnež, ki je za praktično politiko zaradi pomanjkanja smisla za disciplino čisto neprimeren.
Ob tej priliki se ponuja sama od sebe primera z razmerami v Franciji. Tudi tam se je pred kratkim poslovila preteklost, ker pa je bila sedanjost slaba, je stopila na njeno mesto predpreteklost.
V Angliji se je poslovil Churchill od Chamberlaina s častjo, kar odgovarja angleški demokratični vzgoji, ki se vselej kaže tudi v javnem življenju. V Franciji je pred preteklost poslala preteklost v Riom.
Iz načina te angleške poslovitve se lahko | sklepa, da živci tam še niso začeli prav nič K odpovedovati.	|
Ta poslovitev pomeni menda tudi, da v angleški volji vztrajati do konca, ni pričakovati najmanjšega popuščanja. Videti je, da ne bo v angleški politiki niti dežnika, niti oljkove vejice, dokler ne bodo novi možje ali strti, ali pa zmagovalci.
Sestanek na Brennerju
Osmi dan po sklepu berlinske trozveze sta se sestala na Brennerju Fiihrer in Du- S ce. Službeno poročilo pravi, da je bilo pri sestanku samo navadno izmenjavanje li- jjj
stin, torej nič posebnega. Razume se, da so nastala po svetu najrazgičnejša ugibanja o tem, kaj se je vse sklenilo na tem sestanku. Resnico bomo zvedeli šele v bodočnosti, marsikaj pa se bo že v bližnjih dneh pokazalo iz dejanj, ki bodo sledila. Izrecno je bilo zanikano, da bi bil tam govor o preurejanju Balkana, v nekaj dneh pa je nekaj nemške vojske vkorakalo v Romunijo, da zavaruje petrolejske vrelce, kakor je bilo rečeno. Pred sosedi je bilo vsako zavarovanje nepotrebno, ker je razmerje osi do Rusije po zatrjevanju osi same najboljše, vsak drug napad je nemogoč, zato je bilo nazadnje povedano, da je to zavarovanjem pred tem, da ne bi Anglija prenesla vojno tudi na Balkan. Zračni napadi nad Nemčijo in Anglijo gredo naprej, kolikor jih ne ovira slabo vreme. Splošno se domneva, da bo po tem razgovoru Italija povečala svojo intenzivnost v vojni. Ali se bodo pričele večje operacije v Afriki, ali bo načela Italija še kako novo bojno polje, se seveda ne da takoj uganiti. Iznenadenja so še vedno uspešno orodje živčne vojne.
Nov Churchillov govor
Glede na diplomatično plat vojne, ki sta jo vodili obe sili osi s tem, da sta sklenili berlinsko zvezo in da sta se sestala na Brennerju Hitler in Mussolini, je na strani Anglije omeniti samo zadnji Churchillov govor, iz katerega odseva še vedno velika samozavest in odločnost nadaljevati vojno do uspeha.
P. n. novim naslovnikom „Slovenije“ s
Pred nekaj meseci smo razširili konzorcij »Slovenije« in se odločili list izpopolniti tako, da bi ros prišli do premočrtnega razuinniškega tednika, ki je ravno v teli časih tako potreben.
Ker pa je pri tem v največji meri odločujoča seveda finančna stran, Vas prosimo, da nam poravnate naročnino, ki znaša din 5.— na mesec. AUo tega ne morete za celo leto skupaj, prosimo za poravnavo v primernih za vas znosnih obrokih.
Če bi kdo iz tvarnih ali drugih razlogov ne mogel več ostati naročnik, ga vabimo, da to takoj pove v obojestransko korist.
Tistega, ki bi nam lista ne vrnil, bomo šteli za naročnika.
Kakor nam je žal za vsakega naročnika, vendar je pri teh razmerah prvo, da smo si na jasnem glede rodno plafujočega naročniškega kroga.
Uprava »Slovenije«
Kdo bo končno odgovoren?
Sestavek, ki je izšel pod tem naslovom v »Delu proti tuberkulozi«, ponatiskujemo, ker obravnava eno izmed najbolj perečih vprašanj našega javnega življenja, ki se po zaslugi naših imenitnih vodičev ne premakne z mesta.	Uredn.
Dnevnik »Slovenec« od 25. julija 1.1. nam je v članku pod tem naslovom odkril vso organizatorno in stavbeno tehnično mize-rijo, ki vlada pri zidavi kemičnega instituta in kirurškega paviljona v Ljubhjani. Skoraj s prstom je bilo pokazano in javno pribito, da tu ne gre več samo za slučajne .ovire, da gre za neki sestav, ki ne vrši svoje službe. Zato tudi vprašanje po končni odgovornosti. Mnogim je bil ta članek prava uteha že radi razmer v katerih se nahajamo, ko javna kritika nima več tistih preštevilnih možnosti, kakor jih je imela v prejšnjih časih.
Prav v svojo javno dolžnost si štejemo izpopolniti omenjeni članek z dejstvi, ki so širši javnosti nepoznana. Prešlo nam je že v meso in kri, da že kar reflektorično mislimo na pomanjkanja kreditov, kadar koli vidimo nekje n. pr. razdrto cesto brez delavcev ali kako javno na pol dodelano poslopje brez zidarjev. Ravno v »Jutru« smo brali pred nekaj tedni, da nova stavba na Golniku stoji nedodelana zaradi pomanjkanja denarja. In vendar ni niti malo resnice na tej trditvi, čeprav je res, da vkljub pravočasni preskrbi kreditov stoji prazna stavba že vse leto brez zidarjev komaj za silo pokrita in zavarovana pred vremenskimi neprilikami. Zategadelj se nam zdi, da ne bi vestno vršili svoje dolžnosti, ako bi radi ozirov in ljubega mira zamolčali javnosti prave vzroke naše gradbene nesposobnosti.
V zdravilišču Topolšica se gradi novo upravno in stanovanjsko poslopje, torej stavba, ki ne predstavlja prav nikakršnih stavbenih težkoč in problemov. To je tista vrsta stavb, ki se spomladi začne in v jeseni konča. Vse drugače pa je, če je to javna zgradba. Že začetek se zavleče do poletja. V Topolšici je bila zamuda nevarna zaradi kredita 450.000 dinarjev iz prejšnjega proračuna, ki se sl. junijem vrača državni blagajni, ako dotedaj dela niso bila oddana. Vkljub tej nevarnosti in vkljub temu, da je odgovorno gradbeno vodstvo imelo od 17. februarja dovolj časa na razpolago, vkljub temu bi nam bila omenjena vsota zapadla, da ni bil uporabljen upravni postopek prav posebne vrste. Stavbena tvrdka nas je zagotovila, da se do božiča prav gotovo vselimo pod pogojem, da bodo dela pravočasno oddana. Samo po sebi se razume, da niso bila. Podjetnik je postavil sirovo zgradbo, nato pa odpustil delavstvo in odpeljal stroje drugam, namesto da bi se bilo delo nadaljevalo v eni sapi.
Med tem časom pa so cene rasle. Toda komu kaj mar. Saj gre za državni denar. Ko sem letos obiskal Topolšico so stavbo obmetavali, pa niso imeli vzidanih niti vodovodnih, niti električnih cevi. Komu kaj mar!
Preračun! Komu kaj mar. Najprej 900.000, nato poldrug milijon, danes menda 2 milijona. Niti ena od teh številk ni bila nikoli niti približno resno izračunana. Saj tudi ni treba. Kolikor bo zmanjkalo, se vstavi v prihodnji preračun. Podjetnik pa naj čaka na svoje plačilo. Dvomim, da bo delo opravljeno do letošnjega božiča.
Se lepše pa je na Golniku. Jeseni 1.1938 smo slavnostno zasadili prvo lopato. Pri tem so nam obetali surovo stavbo do božiča 1938 in vselitev do zime 1939. Do božiča 1938 nismo prišli niti do plošče, a do zime 1939 komaj do surove stavbe. Pri tem sem primerjal napredovanje stavbe Pokojninskega zavoda v Kranju, ki so jo istočasno začeli, pa je sedaj že leto dni v obratu, mi smo pa še vedno v sirovem stanju.
Pri nas postavljamo eno stavbo za dva gospodarja, en del za banovino, drugi del
za železnico. Čeprav tudi pri železniškemu delu ni šlo vse gladko — zaradi povišanja preračuna so nastopili kreditni vozii — pa je vendar ves čas obstojal neki zmeren tempo. Na banovinski strani pa, vkljub temu, da finančni zapletljaji niso dela nikdar ovirali, letos že celo leto ne delamo. Sirova stavba zija, gluha in prazna, vnebo-vpijoč protest proti oviram, ki jim na Slovenskem ni primere. Za zimo bo železničarski del stavbe dograjen, v drugo banovi iisko polovico pa bo naletaval sneg, ki ga bo nosila burja skozi prazna okna in odprte hodnike.
Če se v Topolšici lahko tolažijo z državnim preračunom, ki ne pozna izgube, pa na Golniku te vrste tolažbe ne poznamo. Nazadnje bo vse plačal Golnik sam, to se pravi: plačala bo uboga jetična para. Blizu milijona se bo na ta način odtegnilo proli-jetični akciji. Tudi na Golniku smo imeli preračune, ki so poskočili od enkratne na skoro trikratno vsoto. To se pravi, da preračunov nismo imeli, niti jih sedaj nimamo.
Vkljub intervencijam letos še nismo začeli z delom. Jesen je tukaj, k r pomeni, da sploh ne bomo pričeli. Imeli smo kakih 10 komisij, ki pa so vse ostal' z ozirom na gradbo brez vseh posledic. V avgustu je bil zamenjan odgovor." i I.iženj: r kot Ga-melin sredi bitke. Pri nas hvala Bogu do bitke niti prišlo ni. Do nastopa mraza se bo novi stavbeni vodja ravno vživel v svojo nalogo, potem pa tako 3 mesece počivamo, ako je stavba privatnega in 6 mesecev, če je javnega značaja.
Lojze Ude:
Prepričan sem, da bi v vsaki prihodnji številki, lahko prinesel podoben sestavek iz vseh kotov Slovenije, če bi le hotel. Saj ni treba drugega kot pogledati napredek cestnih del. Najprej se cesta zapre za vsak promet, potem pa pol leta nikogar od nikoder itd. Vsak časovno določen program je treba podaljšati na dvojno dobo, vsak preračun podvojiti, če ne potrojiti, da pridemo do reelnih številk. Saj je bilo za naše razmere pravi čudež, ko je tvrdka Dedek lani pol leta pred pogodbenim rokom skon-čala Jeperca—Kranj.
Človek bi skoraj mislil, da leže take napake v bistvu gradbene stroke same in da nikjer ni boljše kot pri nas doma. O nasprotnem pa te prepričajo poročila o bliskovitih gradnjah v drugih državah. Toda tam denar ne igra nikake vloge, se glasi ugovor. Tudi pri nas je bilo denarja dovolj, pa le nismo mogli nikamor.
Kadarkoli smo se' ozirali čez državne meje in občudovali tujo stavbeno podjetnost, smo si mislili sami pri sebi, da bo pri nas ravno tako, ko dobi domača podjetnost proste roke. Sedaj pa smo prisiljeni napraviti ravno obratne sklepe. Naša stavbena nesposobnost je že prav katastrofalna.
Prisiljeni smo bili k temu pisanju, ker gre za javno korist in še za korist naših bolnikov posebej. Gotovo govorimo iz srca velikega dela Slovenije, če postavimo javno vprašanje ne tako kot je to storil »Slovenec«, ko je vprašal kdo bo končno odgovoren, temveč tako, da zakličemo na ves glas: kdo je v tein trenutku odgovoren?
Dr. T. F.
Nekaj pripomb k sodobnim razmišljanjem Andreja Beličana
1.
V zadnji številki Sodobnosti« je Andrej Beličan(!?) končal svoja v junijski številki začeta sodobna razmišljanja; začeta z namenom, mirno razpravljati o globljih osnovah doslednega nevtralnostnega mirovnega stališča ob spopadu evropskih velesil, jih je nadaljeval s stopnjujočim se napadanjem »ljudi sredine«, kakor imenuje tiste, ki pišejo v »Dejanje« in Slovenijo«, ter jih končal z ugotovitvijo, da nazorska doslednost in čistost zahtevata, da se tudi pri nas izvede jasna razmejitev med nasprotniki, ki bo onemogočila sleherno slepomišljenje in da se njenim ostankom liberalne demokracije odkaže njihovo pravo mesto.
Nekaj tehtnih ugotovitev k tein razmišljanjem Beličana Andreja je že med njihovim izhajanjem napravil pod naslovom »Čudni načini« dr. M. v 33-ti, 34-ti in 35-ti številki »Slovenije«. Nekaj pripomb naj napravim še jaz. K stvari pa se bom še vračal.
Ako bom svojo misel ponekod samo nakazal, naj se bralec zaveda, da živimo danes Slovenci v položaju, v katerem je laže Beličanu, ki po 23. avg. 1939 bruha ogenj in žveplo na »wilsonisem« in . versajstvo«, kakor pa onemu, ki ne da bi čutil potrebo opravičevati Wilsona in versajski sistem, vendarle hoče, da se vsaka reč res postavi na svoje zgodovinsko mesto, v vseh časovnih in teritorialnih razmerjih in pogojnostih.
Tudi ne pišem teh pripomb zaradi tega, da bi Beličana o čem prepričal. Pišem le zaradi ljudi, ki berejo, da sami razmislijo in razsodijo, kdo ima prav. Debata kol skupno iskanje resnice je pri nas že zdav-haj brez vsake cene. Ljudje, kakor je Be-'ličan, vedo vse in so absolutno nezmotljivi. Kaj bi potem silil vanj?
Kolikor se Beličan obrega v mene osebno, bom na njegovo edino prilično stvarno opazko, da moja politična .filozofija« ne more biti od tega sveta, da torej ni tostransko zasidrana — to menda hočeš reči, ne? — imel še dovolj prilike odgovarjati. V očitku »besedne« borbenosti in »jereinija-de« v zvezi z mojimi besedami v odgovoru J. M-ju v »Sloveniji« z dne 2. avgusta 1940: »Bij se, vzdrži, pa četudi ima ta borba po računarskem razumu videz večne borbe brez upa zmage«, pa se poleg izrazite in strupene zlobe, ki jo poznani in z njo od te strani vedno računam, ki pa me dalje ne zanima več, kaže tudi ena najbolj nevarnih Beličanovih zmot. Pri nas res ni dolgočasno živeti. Ako se moraš en krat boriti proti ljudem, ki bi živeli najraje brez politike, se moraš drugič boriti proti drugim, ki izven politike in posebej svoje, sploh ničesar ne priznavajo. Življenje naroda se pri Beličanu namreč rešuje izključ-
no samo v politiki in po politični stranki, kateri se on po svojem prepričanju prišteva. Izven te stranke ni nobene borbe, nobenega dela, ki bi bilo vredno tega imena in po katerem bi mogel imeti narod kako bodočnost. Ali je Beličan že kedaj premišljeval razmere, v katerih živi velik del Slovencev izven Jugoslavije? Ali je že kedaj premišljeval posamezna zgodovinska razdobja slovenskega naroda? Ali se skuša kaj zamisliti v razmere, v katerih danes zopet žive mnogi evropski naredi in v katere so padli kar zviška. Ali je že kedaj premišljeval, zakaj ni šel Prešeren za Vrazcm? Od kod njegova življenjska odločitev, čeprav ni imel opore v kaki stranki ali v nasilno skonstruiranem optimizmu kake politične ideologije? Itd. Ne, Beličan o tem še ni premišljeval, se mu ne zdi vredno, da bi o tem premišljeval, se najbrž prav boji premišljevati, kajli potem bi njegova doktrina mogla izgubiti mnogo od svoje absolutne, edine odrešilnosli. So položaji v življenju narodov, ko se je v bodočnost mogoče reševati pretežno le, če ima ta narod nekaj oseb, ki v območju svojih talentov in na mestu, na katero so postavljeni po svojem socialnem položaju, s svojim življenjskim zgledom ali kakorkoli že morejo vzdržujejo vero v smisel borbe za resnico, pravico in svobodo. Preko takih položajev ne rešujejo politične stranke. Rešujejo le svoji narodni skupnosti do smrti zvesti ljudje, posamezniki, zvezani med seboj bolj po istem etično utemeljenem prizadevanju kakor po neki zunanji strankarski disciplini. Čim več jih je, tem bolje za ta narod. To so včasih čisto neznani junaki zvestobe najlepšemu v sebi, četudi jih računarski razum sicer vabi, da bi se pridružili tistim, ki so zgoraj in da bi se greli na soncu milosti sedanjih ali pričakovanih političnih oblastnikov. Ne očitam Beličanu, da spada med tiste, ki jih vodi računarski razum in da mu računarski razum narekuje doktrino, ki jo širi. Njegovo prepričanje se mi vidi še vedno dovolj pristno. Kakor pa jaz gledam na narod in na zgodovino, mi Beličanova doktrina v trenutni situaciji v Evropi in svetu ni vredna več kakor stava igralca ob konjskih dirkah na tistega konja, ki se mu vidi najbolj gotov zmage. Tragika Beličanova pa je, da stavi na konja, ki sploh ne dirka. Kaj ne vidiš, Beličan, da daues na konja, na katerega staviš ti, niti ni mogoče staviti? Če Beličan seveda morda ne misli, da bo ta konj zmagal, ne da bi se sploh spustil v dirko; kar je prav tako zmotno in nesmiselno; samo da je poleg tega tudi’ še nečastno. O, ti revolucionarji! Več in točneje o tem bom mogel, upam, povedati v enem od nadalj-niih poglavij, ko bom obravnaval Beliča-nov termin »ljudje sredine« in njegov poziv na delitev duhov.
2.
Beličanovo prikazovanje vzrokov sedanje vojne se zaostruje ob Wilsonu in versajskem miru kot popolnem izrazu zavratnega in nasilnega imperializma in izključnega »krivca« sedanje vojne.
Beličana bi opozoril, da je Sovjetska zveza pred 23. avgustom 1939. od leta 1935. dalje sodelovala v društvu narodov in na-vezavala prilično prijazne stike z Anglijo in Francijo. S Češkoslovaško je imela sklenjen tudi še poseben pakt o pomoči. Notranjepolitično je bila to doba ljudskih front, torej obramba liberalne demokracije pred navalom fašizmov.
S tem hočem reči samo to, da se pred 23. avgustom 1939. leta Sovjetski zvezi versajski sistem in demokracije niso zdele tako strašne in da je Sovjetska zveza ne samo sodelovala s tvorci versajskega sistema, temveč da je bila celo pripravljena braniti ga z vojno.
Ali bi ne bilo torej bolj dosledno, če bi Beličan, kateremu je Sovjetska zveza dežela in območje, od katerega obstoja ali propada zavisi obstoj ali propad človeštva, namesto da izreka o Wils! nu in Versaju take absolutne, za vse narode in čase veljavne sodbe, raje mirno in hladno rekel: Dokler je Sovjetska zveza mislila, da bo imela več koristi od sodelovanja z Anglijo in Francijo, je bila za ohranitev versajskega sistema, ko pa je spoznala, da ima več koristi od pomirjenja s Hitlerjevo Nemčijo, je pustila versajski sistem pasti? Vrag naj ga vzame.« To logiko bi človek razumel in bi komaj imel k temu kaj pripomniti drugega, kakor da je tudi lo neka logika. Te čudovite vneme, in prav ta čas, s katero Beličan tolče po »vilsonizmu«, »versaj-
stvu« in »liberalnih« demokracijah, absolutnosti, s katero obsoja, pa človek ne razume. Pri tem je že bolj postranskega pomena, če spravlja v zvezo s svojim »\vil-sonizmom« in »versajstvom« tudi take ljudi kakor so sotrudniki »Dejanja« in »Slovenije«, pa tudi jaz, ki se, odkar sem napisal prve besede, borim proti versajskemu ju-goslovenstvu.
Hudo zanimiva nevtralnost, res.
(Dalje prih.)
Popravek
Z ozirom na notico »Čigavi so milijoni?* v štev. 40. Vašega lista z dne 4. t. m. prosimo v smislu čl. 26. zakona o tisku, da priobčite v prvi prihodnji številki sledeči popravek:
Ni res, da smo na stroške svojih delavcev in odjemalcev obogateli, kakor navajate v svojem listu, ampak je res:
1.) da smo izplačali vsako leto čez di» 6,000.000.— na mezdah delavcem več ka-ker je bilo določeno v kolektivni pogodbi tekstilnih delavcev;
2.) da smo vsako leto plačevali najviŠj® davke od celokupne tekstilne industrije; ,
4.) da nikjer ni mogoče kupiti artikle, k' jih izdelujejo naše tvornice, boljše in cenejše kakor pri nas.
Tudi ni res, da si potrebnih milijonov nismo izposodili, ampak res je, da se je gradnja hiš šele pričela in da bo po dograditvi hiš mogoče ugotoviti, da li smo si potrebne milijone izposodili ali ne.
Z odličnim spoštovanjem
J. Hutter in drug-
ZAPISKI
O tetki protekcij
i
Ta tetka menda ni ravno slovenskega izvira, saj jo že ime razodeva. Zalo prav za prav ne spada v »Slovenijo«, vendar se je tudi pri nas že toliko uveljavila, da nam
ne bo mogel nihče kaj očitati, ako jo tudi v »Sloveniji» omenjamo.
Ima zelo ugledno sorodstvo; njena najvplivnejša strina je korupcija. Mlajših sorodnikov ima pa nič koliko. Ob vsakem koraku naletimo nanjo. Že v ljudski šoli se pojavi in poseže krepko na vzgojno polje. Na vzgojnem polju sicer njen vpliv ni niti velik niti blagodejen, pozna pa se kolikor toliko v spričevalih. Še bolj krepko posega vmes na srednjih šolah. Tam porabi vpliv vsega svojega sorodstva in vseh svojih zvez. Ta tetka je sploh »dama zvez«. Povsod ima zveze. Ako jih kje nima, si jih zna poiskati. Lahko se reče, da je to sploh najboljše informirana dama. Ne pozna samo vseh zvez. ampak pozna tudi pri vseh prizadetih Ahilove pete in tudi vse manjše pikice občutljivosti in zna vedno potrkavati na pravo. Nekateri profesorji so se sicer skušali trdno v bran postavljati, pa je tetka s pomočjo vplivnega sorodstva dosegla, da je bilo takoj nekaj profesorjev prestavljenih in odpor je razumljivo nekoliko popustil. Prav posebno pa se uveljavi ta svetna tetka ne toliko ob izbiri poklica kakor pri potegovanju za službe. Pri tem mora najprej energično premagati stare predsodke o redih in izpričevalih. Tudi zmožnosti, dober glas, preizkušenost, celo doseženi uspehi, so včasih za tetko zadeva, ki jo je treba takorekeč premagati, nekako obiti ali kako drugače spraviti s poti. Ta nikakor ne staromodna dama je prvovrstna politikarica. V politiki se ne ukvarja preveč z načelnostjo, ampak vedno za praktično plat. V najsijajnejšem razmerju je vedno z vladajočo stranko, pa tudi z opozicijo ni nikdar brez zvez. Tako dobre zveze ima z njo, da ako se kaj preokrene in postane dosedanja opozicija vladna stranka, se vselej izkaže, da je bila že davno prav za prav somišlje-nica te stranke.
Velika pozornost je, da skoraj vsi zabavljajo na vsa usta čez to tetko, vendar je prav malo kdo brez vsakih zvez z njo. Nekdo je izjavil, da če bi poiskali vse tiste, ki so zadnjih deset let dobili službe brez vsakega sodelovanja te tetke, in ki sploh niso nikoli pri tej tetki pritisnili na kljuko v kaki zadevi, da bi jih lahko upravičeno vse odlikovali, seveda izvzeti so taki, ki sploh niso nikdar prišli v tak položaj, da bi jim tetka mogla koristiti.
Centralizem sega v organizacijo sodnikov
Preteklo nedeljo so imeli svoj občni zbof slovenski sodniki. Njiliovo društvo je eHa ižmed redkih 'ustanov v ŠloVeiffJi,’ KT ostala doslej nedotaknjena od jugosloveu-slcega nacionalnega unitarizma; upravlja samostojno, brez čaršijske kontrole, sam0 pobira svoje prispevke in samo razpolag11 s svojo imovino. Ravno zalo pa deluje njegova uprava brez napak ter je poslovanj® z denarjem natančno, pošteno in saino v korist društvenih udov — v popolnem nasprotju s tistimi organizacijami, ki se i1'1 je lotila čaršijska roka. Toda tudi na slovensko društvo sodnikov hoče seči rolo1 centralizma, ki denarja nikdar ni sita. Izvedeli smo, da je belgrajsko društvo sodnikov poslalo v Ljubljano predlog, da A naj slovensko društvo sodnikov razide i® na novo ustanovi strogo centralizirano dnj" štvo sodnikov s sedežem seveda v Be gradu ter da se naj prispevki udov. ki s° se stekali dosedaj v slovenske roke, p0*1, ljajo v Belgrad, ki bi po svoji previdh0® 1 milostno naklonil kakšno maloto Ijubljn'1 skemu odboru. Tako bi spet težki slove® ski stotisoči ostali v rokah čaršije, ki bis tem slovenskim denarjem po že znane*1' receptu plačevala bogate dnevnice ud°® belgrajske centrale za prazno govoričenj na sejah. Seveda bi si gospeda lahko Jia bavila tudi luksuzni avtomobil, da bi s okoli vozila pod pretvezo, da jo to korist”^ tudi za slovenske sodnike — tako kot delali že dostikrat v premnogih drugih Pr merili znani ljudje.	.
Slišimo iz vrst naših sodnikov, da so brez izjeme odločno zoper la uajnov®) centralistični naklep in da so trdno 0(1 čeni, da niti eden ne pristopi k nove1 društvu, če bi bilo osnovano po belgraj® . željah. Hrvatov seveda tako ali tako Be bilo v novi sodniški organizaciji, ker sPa e hrvaško pravosodje v pristojnost ban°v Hrvaške. Belgrajski projektanti nove o*(5 nizacije sodnikov bodo lahko sami os>^ vali novo društvo in za svojo centralo 1 čevali, kolikor bodo hoteli, gospoda iz 1 ,r traluega odbora pa si bo po svoji volji ko zaračunavala dnevnice in se vozila z ^ tomobili — toda za svoj lastni, ne Pa naš slovenski denar.	f
Odločnost naših slovenskih sodnikov ^ najtopleje pozdravljamo in je lahk° ,, zgled mnogim drugim slovenskim lju ki so v svoji naivnosti nasedli n8C1°tra-nim frazam in prepustili svoj denar ce li, da ga nikdar več videli niso.
Zdihovanje skozi napačno okno
V ljubljanskem »Jutru« je pred nekaj dnevi nekdo tožil, da belgrajska filharmonija dobiva na leto 120.000 dinarjev podpore od države, ljubljanska pa nič, ter je vzdihoval, češ, takšna je usoda malih narodov, da si Slovenci ne moremo privoščiti velikega orkestra s prvovrstnimi inštrumenti in ne dobrih koncertov. »Jutrovemu« sodelavcu pa moramo povedati na glas, da govori in vzdihuje skozi napančno okno, ko se oglaša v »Jutru in da se mu ne b; posrečilo, če misli našo glasbeno mi/erijo zvračati na maloštevilnost sl: venskega naroda! Krivci te mizerije so v okolici »Jutra«, kamor ta mož piše. Ti ljudje so v svoji brezprimerni kratkovidnosti in v svoji še od Avstrije jim vcepljeni hlapčevski naravi pomagali vzeti Sloveniji vsakršno pravico, da bi razpolagala s svojim lastnim denarjem ter so brez vsakršnih pridržkov izročili Belgradu popolno oblast — politično, finančno in gospodarsko — nad Slovenijo. To se je zgodilo z Vidovdansko ustavo, ki so jo ljudje okoli »Jutra« povzdigovali v Nebesa; nato se je še stopnjevalo z aklom od 6. januarja 1929 ter kronalo z ustavo iz 1-1931, ki je bila . Jutrovime ljudem vzgled vse demokratične, jugoslovanske in nacionalne politike. Treba je brati dotične sestavke v »Jutru«, ki niso mogli prehvalili teh zakonov, ki so osnova najhujšega centralizma. Da ljubljanska filharmonija ne dobi ničesar, je vzrok iskati edinole v tem, da samo centrala sme razpolagati z denarjem. Tudi dr. Kramer in njegovi ljudje so bili ministri, pa za našo filharmonijo niso mogli poskrbeti [iste podpore, kakor jo ima srbska. Slovenija pa plačuje na leto več kot 400 milijonov dinarjev več v centralo kot pa dobi nazaj. Ni kriva torej maloštevilnost Slovencev, temveč edino protislovensko stališče tistih politikov, ki so delali za centralizem. In dokler bo ta sestav se naprej obstojal bo tudi tisti, ki je spisal vzdihovanje glede ljubljanske filharmonije v - Jutro« in je vzdihoval skozi »Jutrovo« °kno, moral poslušati slabe koncerte. Če Pa mi Slovenci dobimo v roke svoj lastni denar, jo pa gotovo, da bomo imeli lahko crkester. enakovreden orkestrom drugih ull» narodov. Dotlej pa bomo morali f•stati v nižini, kamor so nas spravili naši napredni politiki.	—o—.
Boj grdi besedi
Katolički tjednik prinaša izpod peresa *Vcjega izdajatelja škofa dr. Šariča sestavek •°Per zmerjanje in preklinjanje. Najprej %otavl ja:
ž Grda razvada zmerjanja jo prešla pri nas ® vsuko mero. To jo prava narodna sramota 1 očitno znamenje kulturne in nravne stisko množicah. To je, če imamo pred očmi narav-°st prostaški značaj naše grdečo besede, naivnost barbariziranje ljudstva. S tem se raz-**®šanio v očeh tujca kol narod orientalskih j*ekadentov in nečistnikov, ki no znajo o no-drugi stvari niti misliti niti govoriti ka-°>' o poltenosti in o spolnili rečeh. Posebno
zdaj, v zadnjih desetletjih, odkar je z uvozom iz vzhoda postal zmerjalni besednjak prav bordelsko frivolen in ko to ni več samo prost izraz nepotrpežljivosti in jeze, ampak zavedno uživanje v najpriskutnejših predstavah in željah. Takšen način zmerjanja je že perveznost in naravnost propaganda nravstvene pokvarjenosti, in to v najbolj javni obliki: na ulici, na javnih mestih, pred otroci.
Pisec ugotavlja dalje, da se grde besede in kletvice čedalje bolj širijo, ker ostajajo vse dotične naredbe na papirju. Boj zoper nje je treba začeti vsepovsod, pri javnih nameščencih, ki bi morali iti z lepim zgledom naprej, v šoli,
Naročnike in prijatelje »Slovenije« prosimo, da nam sporoče naslove tistih, ki bi utegnili postati naročniki našega lista. Obstoj lista je odvisen od pomnožitve naročnikov.
, Jutro*1 in slovensko pijanstvo
V »Jutru« z dne 6. oktobra je zafrkaval neki Mikula Letič Slovence in jih predstavljal za pijance z očitnim namenom, da postavi Srbe v boljšo luč. Mi se takim sestavkom v »Jutru« ne čudimo. Saj so v ta list vedno pisali ljudje, ki so zagovarjali vse tisto, kar je Slovencem prineslo kaj škode. Hujskali so zoper Jadransko banko, pisali slavospeve vidovdanskemu centralizmu in šestojanuarski diktaturi, trgali so Cankarja iz slovenskih šolskih knjig in na znani način ravnali v šestejanuarskem procesu. Strahotne komedije so uganjali s »punktacijami«, ki so zahtevale slovenski denar 'za Slovenijo in v najnovejšem času slepomišili in spletkarili zoper slovensko banovino ter uvajali turške in neslovenske besede v slovenščino, ubijali slovensko samozavest in ponos z nekimi zinišljavami o jugoslovenstvu. Ljudje s takšno miselnostjo so nas spravili v sedanji podrejeni položaj, ko glede sebe nimamo prav nobene besede ter smo kulturno, gospodarsko in finančno na tleh. Obračun pa bo nekoč prišel, prav gotovo — in tudi s tistimi, ki se skrivajo pod razne pseudonime.
Francoska stiska
V premirju se je poražena Francija zavezala, da bo vzdrževala nemško posadno vojsko. Vzdrževanje jo stane na dan 400 milijonov frankov, na leto pa 144 milijard frankov, kar je precej več, kakor je znašal ves francoski preračun za 1939. leto. Francoska vlada je vzela za kritje teh izdatkov pri Francoski banki predjem 50 milijard, le milijarde bodo porabljene že do konca oktobra.
Iver je tudi francosko gospodarstvo popolnoma razbito in ker je Še na vse povrh 1' rancija tudi politično razdeljena — najbogatejše pokrajine so zasedli Nemci — je veliko vprašanje, koliko časa bo mogla nositi lo breme. Potem bo pa neizogiben nasledek zasedba vse Francije, ki se ji je mislila Petelinova vlada s premirjem izogniti, s premirjem, za katerega je žrtvovala toliko vojnega materiala in denarja. In zdi se nam, da ji iz te zagate niti hrabro bombardiranje angleškega Gibraltarja niti vsi podobni dokazi vdanosti do zmagovalcev ne bodo mnogo pomagali.
Vsem, ki Vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine!
Kaj pišejo /isti
Tekma z draginjo
V »Delavski pravici beremo:
Svobodne strokovne delavske organizacije se danes trudijo na vso moč, da bi kolikor mogoče učinek narasta draginje na delovnega človeka omilile. Pogajanja za zvišanje plač so na dnevnem redu, zdaj tu, zdaj tam. Tudi do uradnih poravnalnih postopanj pride. Toda znano je, kako to postopanje silno počasi deluje. In večkrat se pripeti, da so cene vnovič poskočile med tem, ko se je z uradnim postopanjem dosegel skromen povišek. Znova bi bilo potrebno iti na nova pogajanja. In tako je danes faktično borba za vsakdanji kruh delavstvu pravo lovljenje psa za rep. Kakor hitro bi ga moral doseči, že se mu umakne in spet se začne lov.
Korsika in naš zahod
Pod tem naslovom poroča Andrej Budal v zadnjem zvezku »Ljubljanskega zvona« o glasovih italijanskih jezikoslovcev, ki v pričakovanju, da se bo ob novem urejevanju sveta na koncu sedanje velike vojne Korsika po 172. letih vrnila v naročje matere Italije, pretresajo, koliko je tujcu v skoraj dve sto letih uspelo oškrbiti ali zabrisati prvotno italijansko govorico korsi-škega ljudstva; nato pa piše dobesedno:
»Če primerjamo jezikovno stanje na Korsiki z razmerami na našem zahodu, lahko ugotovimo premnoge podobnosti. Neposredna soseščina s tujimi narečji, pripadanje k tujim državnim tvorbam in uvajanje tujega šolstva in tujega bogoslužja je zaneslo v naša narečja mar-sikak tuj izraz. Glasovi, oblike in skladnja so se tudi v teh razmerah bolj malo spreminjali. Najvidnejša je izguba dvojine, Tuji izrazi, ki zaidejo v kolesje naše sklanje in sprege, morajo skozi te naše mline, naj jim pri tem še tako pokajo kosti. Slišal sem sicilskega dečka, ki je v neposredni goriški okolici govoril naše domače narečje. Drugje so se dečki v goriški fur-lanščini bahali, kdo zna bolje na orglice: »Na planincah sončice sije<;; pri tem so le naslov pesmi izgovarjali v našem jeziku. Jezikovna meja je bujno redišče za vse mogoče zmede. Če novi delivci sveta res uveljavijo, kakor obetajo, »pravičen mir- in dado prednost naravnemu razvoju, si za pozneje prihranijo očitke, da so naravo posiljevali in da za to niso uspeli. Prilik za urejevanje sveta po zdravi pameti, brez krivic in nasilja, je zdaj toliko, da bi bilo treba marsikod začeti čisto znova. Predvsem bi nikjer ne smeli gnjaviti človeštva z vsiljevanjem tujega šolstva in bogoslužja. Zločini zoper duha so najtežji. Korsičani so skoraj dve sto let prenašali taka nasilja. Ko se jih zda.j nazadnje otresajo, naj bi oblastniki uvideli, da bi se morale podobne razmere odpraviti še po mnogih, ninogih drugih ozemljih.«
Maščevanje tehnike
Pod tem naslovom piše londonski dopisnik švicarskega dnevnika »National-Zei-tung« tudi tole:
Bilo bi smešno skušati dobiti na grdobiji dobro stran, toda zrakovua vojna zoper mesta bo zapustila nekaj trajno dobrega, če ustvari v ljudeh zavest, da je velikansko mesto pri vseh vrednotah, ki jih je moglo samo ono dati, v bistvu zlo in pregreha nad človeško srečo. Z drugimi besedami bi se dalo to opisati kot vzbuditev čuta za socialno odgovornost, kajti ravno na Angleškem, kjer prebijejo zgornji
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920
(Nadaljevanje.)
Vod kakih sedemdesetih slovenskih vojakov, ki je imel povelje, da ob progi Špi-lje-Radgona najde zvezo z našimi bojujočimi se in od vsega ozadja odrezanimi četami in jim gre na pomoč, je s svojim poveljnikom, ki je bil poročnik, padel v sovražno zasedo, ter bil obkoljen. Sovražni oddelek je znal spretno izkoristiti položaj, stisnil je obroč okrog obkoljenega voda, ter ga prisilil, da se je v celoti s poveljnikom vred, brezpogojno z orožjem in celo opremo, vdal. In kaj so storili zmagovalci, omamljeni od nepričakovanega, lahko doseženega uspeha, ko je premagani vod izročil orožje. Od poročnika so zahtevali, da se je vkljub zimi, snegu in ledu moral pred celim svojim ujetim vodom do golega sleči, ter poklekniti popolnoma nag na kolena v sneg in led, pri tem roke kakor k molitvi skleniti ter nasprotnega poveljnika glasno v posmeh in zabavo mnogih zbranih zmagovalcev, ter v svojo kakor tudi v sramoto in ponižanje vseh raz-oroženih premagancev, večkrat glasno kričeč v nemščini in slovenščini prositi, da bi nasprotniki njega in njegove soujetnike ne ustrelili in ne pomorili. Vse to je po-
sloji konec tedna v zelenem, niso doslej dovolj občutili kot vprašanje, da niso milijoni mestnih prebivalcev vse svoje življenje spoznavali nič drugega kakor siromašno četrt, tovarno, kino in gostilno. Danes so tisti, ki so zrasli v kletnih stanovanjih, na boljšem od drugih, ki se morajo šele navaditi, da gledajo čevlje mimoidočih namesto klobukov. To je izvrsten nauk za brezmiselne ljudi. Često so zamenjavali množičnost z demokratizacijo. V resnici je bila množičnost pogoj celostne države. Celostna zra-kovna vojna, ki žene meščana na deželo in premožnejšega v klet, je mogoče pravi kos demokracije, ker zbližuje razrede in ker kaže nazorno slabe nasledke množičnosti in tehnizacije. Ravno v britanski duši so sile, ki se tako sproščajo in ki se jim utegne po vojni posrečiti, napraviti prosto pot nazaj k bolj zdravemu načinu življenja. Če so besedo svoboda zlorabljali, nas to ne sme ovirati, da se ne bi bojevali za svobodo.
Ob odstopu Chamberlaina
piše švicarski dnevnik : Volksslimme: :
Potem ko več tednov zaradi bolezni ni mogel več opravljati svojih uradnih poslov, je izstopil Neville Chamberlain iz britanske vlade. Njegov odstop je že davno dotekel. Kajti če je danes Anglija strahovito napadana, in če niso več Londončani noč in dan varni pred nemškimi letalci, tedaj je tega kriva zunanja politika, ki je bila zadnja leta pred vojno utelešena v Chamberlainu. Gotovo bi bilo napačno, naprtiti temu možu osebno krivdo. Bit je zastopnik močne plasti angleških konservativcev, izvrševalec volje velikega dela angleških financ, volje pred vsem tudi anglešlie oboroževalne industrije. Njegova politika si je prizadevala, da pomaga Nemčiji do oblasti v Srednji Evropi, da bi tako postavila po eni strani Franciji in po drugi Rusiji »protiutež« in da bi raztrgano Evropo držala v ravnotežju. Francoski vladajoči razred je sledil Chamberlainu na tej poti, zunanja politika vlad ljudske fronte ni delala pri tein nobene izjeme. Francija je svojo krivdo težko plačala, in medtem ko leži raztrgana in zvezana na tleh, je slednjič odstopil mož, ki je vzel nase odgovornst, da je bila svoje dni žrtvovana Češko-Slovaška in s tem razdejan ves francoski zvezni sestav.
Ali je mogoč kompromisni mir?
Švicarski dnevnik . National Zeitung« poroča iz Londona, kako presojajo tam položaj in piše med drugim:
Neprevidno bi bilo reči, da bi bila Anglija rešena, če vzdrži do spomladi. Skušnje s Francijo so učile, da je pametneje vzdržati se takih prerokovanj v dobrem kakor v slabem poit.eau. Preiskati je treba vprašanje, če je Velika Britanija v nevarnosti, da jo sedanja obrambna vojna, ki je v bistvu vojna v zraku, naredi tirhko. Nasledki takih brhkosti bi ne morali biti neizogibno kapitulacija, mogla bi tudi dozoreti pripravljenost na kompromis. Toda skoraj vsak kompromis bi pomenil po tukajšnjem mnenju poraz Anglije, ker je pridobila Nemčija tako mogočne ročne zastave.
»Slovenija« si prizadeva v današnjih zmedenih časih kazati pot slovenskemu narodu. Prosimo zavedne slovenske ljudi, da jo v tem prizadevanju podpro!
ročnik storil prisiljen s smrtnimi grožnjami, samo da je svojim vojakom in sebi rešil življenja.
Dogodek podajam, kakor sem ga svoje-časno slišal od očividcev in soprizadetih, brez olepšanja in pretiranja. Morebitni spomini kakih drugih borcev, ki poznajo zadevo in so dogodek sami doživeli, bi o tem za zmagovalca bolj pobalinskem in žalostnem ravnanju z obrambe nezmožnimi ujetniki, lahko prinesli še več jasnosti. Po mojem mnenju, kolikor po: pripovedovanju poznam primer, poveljstvo našega 70 mož močnega voda ni bilo popolnoma brez krivde, da so morali na popisani način kapitulirati najbrž pred vstajniki, ker poveljniku kake redne ter vsaj malo disciplinirane brambe menda ne bi bilo padlo v glavo, da bi premaganca na takšen način sramotile. Nadaljno trpljenje in ponižanje, ki so ga po pripovedovanju ti ujetniki še razen vsega tega pozneje bili deležni od strani svojih stražnikov, je preobsežno, da bi ga v celoti popisoval. Čutili so baje najbolj mraz, praznino svojih želodcev in marsikateri tudi udarce.
Radgonske žene in otroci, katerih moški svojci so stali v bojih oziroma se nahajali v našem ujetništvu, so o sklenitvi premirja, ki je določalo obojestranski izpust ujetnikov in talcev, po svojih zvezah zvedeli prej kakor mi. To je povročilo med njimi nestrpno pričakovanje in veliko veselje. Ko je končno bilo tudi že iz obrazov
„Slovenija“ mora priti v vsako zavedno slovensko družino!
'''''iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiihiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Vljudno vabimo
vse tiste, ki smo jim pošiljali list na ogled, da se uvrstijo med naše naročnike, v nasprotnem primeru pa jih prosimo, da nam list vrnejo
KULTURNI PREGLED
PrešeriROva pesem v ilustraciji
Bibliofilska založba, katere duša je slikar Miha Maleš, je izdala že lepo število razkošnih bibliofilskih knjig, ki jim ne gre odrekati precejšnjega smisla za lepotno kulturo. Kakor večina naših bibliofilskih tiskov pa so imele tudi te izdaje hudo napako: bile so zaradi svoje nenavadno visoke cene dostopne samo denarnejšim ljudem, za marsikoga, ki mu je lepa knjiga, to je duhovnemu bogastvu besedne umetnine enakovredna likovna oprema, srčna potreba, pa so ostale samo nedosegljivo razkošje. Na ta način je dobilo bibliofilstvo pri nas trpek priokus privilegija sitih meščanov, katerih ljubezen do knjige je pre-mnogokrat samo zbiralska strast, želja po paradi nedotaknjenih razkošnih hrbtov v zastekleni knjižni omari, postavljeni v sobi za goste. Tako se bibliofilstvo prav za prav odmika svojemu objektivnemu smislu in postaja samo sebi namen. Živa voda lepotne kulture ponikuje v pesku, namesto da bi namakala plodno zemljo. Najhuje smo to občutili ob izdaji Machovega »Maja« v novem prevodu Tineta Debeljaka in z izvirnimi ilustracijami Mihe Maleša, ki je od vseh bibliofilskih knjig te založbe najbolj uspela in ji pripada tudi sicer eno prvih mest v vsem slovenskem bibliofilskem slovstvu. Zaradi tega je na moč razveseljivo, da se je zdaj omenjena založba odločila za vrsto cenejših bibliofilskih izdaj, tem bolj, ker si je izbrala prav nesmrtno Prešernovo pesem. Načrt je velikopotezen: do stoletnice Prešernove smrti, to je do leta 1949. naj bi izšle vse najlepše Prešernove pesmi, vsaka v posebni knjižici s štirinajstimi izvirnimi ilustracijami najboljših slovenskih oblikujočih umetnikov na njen motiv. Vsako leto naj bi izšlo šest takih knjižic; za prvi letnik so napovedane te-le pesmi: »Strunam«, »Dekletam«, »Pod oknom«, Prošnja«, »Kam?« in »Ukazi«. Izšla je že prva knjižica »Strunam«, ki je prav okusno izdana. Na začetku prinaša znano Prešernovo sliko, delo slikarja Kurza v. Gol-densteina, nato pesem »Strunam« v izvirnem Prešernovem besedilu iz Poezij 1847 z bledozeleno rastlinsko vinjeto Ivane Kobilice iz Prešernovega albuma (1900). Na čelo ilustracij so postavili iz Langusove skicirke vzeto risbo, ki nima nobene neposredne zveze s Prešernovo pesmijo, ki pa predstavlja ženski lepotni tip Prešernove dobe, pravo bidermajersko lepotico. Ker se risba stilno zelo prilega Prešernovi pesmi in ker je sicer okusna, je njena uvrstitev v to zbirko zadostno opravičena. Od pravih ilustracij so v resnici uspele: Sedejev linorez, z značilno lirično mehkobo podana Jakčeva podoba, ki se v stilu od vseh najbolj sklada s pesmijo, na svoj način dober je tudi Goršetov bas-relief, prav tako linorez Mire Pregljeve, od ostalih je na primer Maleševa ročna gravura tehnično zanimiva, vse druge pa so manj posrečene, tako zlasti secesionizem Ivana Vavpotiča, Hinka Smrekarja in tujca Karpellusa, med tem ko ble-
do zeleno natisnjena zaključna vinjeta Maksima Gasparija, čeprav ni nič izrednega, dostojno končuje zbirko. Iz prve knjižice je videti, da bo glavni poudarek teh izdaj na likovnem elementu, na izpolnitvi naloge, ki jo zbirka nalaga slovenskim likovnim umetnikom, kajti urednik Martin Benčina je res da na koncu dodal po pre-šernolovcih povzeto opombo s strnjenim literarnozgodovinskim komentarjem k pesmi, v opombah k posameznim ilustraci-
jam pa je vsebinski in oblikovno-tehnični razlagi vselej dodal tudi kratko karakteristiko celotnega slikarjevega dela. Take poljudne razlage imajo nedvomno svoj pomen za vzgojo okusa pri presojanju likovnih umetnin, v zvezi s Prešernovo pesmijo pa jih občutimo skoraj kot majhen disakord. Na splošno pa smemo reči, da je knjižica dovolj uspešno začela vrsto ilustriranih Prešernovih del in želimo, da bi zbirka v nadaljnjih zvezkih še bolj dvignila kvaliteto svojih ilustracij, kar je nedvomno tudi želja in namen založnika.	n.
Shakespearova tragedija „lomeo In Julija" v ljubljanski drami
temu nekoliko uhajali iz okvira, tako zlasti Julija ge. Ančke Levarjeve, ki je mnogokrat prehrupna. Glavna ženska vloga Julije
Ko je spomladi leta 1939. tedanji »Slovenčev« gledališki kritik France Koblar na koncu svojega poročila o angleškem »Ham-letu» v visoko kultivirani igri skupine Dublin Gate Theatra napisal stavek, da »nam morda po tej predstavi začne spet zoreti misel na našega novega Hamleta«, prav gotovo ni mislil, da se bomo čez leto dni vrnili k stari Šestovi režiji, ko smo vendar bili pred nekaj leti že za dobro stopnjo naprej z mnogo bolj uspelo in Shakespearovemu duhu bližjo Debevčevo režijo. Ta očitni korak nazaj, ki ga je pa naša kritika skoraj popolnoma zamolčala ali pa vsaj prezrla, ker se je zapletla v prepir okrog Rogozove kreacije danskega kraljeviča, je bil tem bolj občutno zlo, ker je Shakespeare v Župančičevih prevodih eden od vogelnih kamnov vsega našega povojnega gledališkega sporeda. Premnogokrat so s Shakespearom začenjali sezono. Letošnji začetek z »Romeom in Julijo« v novem Župančičevem prevodu, v povsem novi režiji dr. Bratka Krefta ter v inscenaciji arh. Franza pomeni v celoti spet krepak korak naprej v merjenju naših gledaliških sil z nesmrtno umetnostjo mojstra Shakespeara.
Dramatična zasnova »Romea in Julije« ni tako skladno strnjeno zgrajena in enotno ubrana kakor poznejše tragedije iz Shakespearovih zrelih moških let s »Hamletom« kot najvidnejšim predstavnikom. Vseskozi se v tragediji enakovredno prepletajo z dramatičnimi tudi močne lirske prvine. To nalaga režiserju tega dela svojevrstne, dovolj težke naloge, da ne zdrkne po eni strani v osladno sentimentalnost same Iju-bavne zgodbe, po drugi strani pa tudi ne v mrzel renesančni historizem; da se igriva komika nekaterih prizorov ne bije preveč s tragično težo osrednjega dejanja. Dr. Bratku Kreftu je že v tej prvi njegovi režiji Shakespeara uspelo ustvariti ne le na moč pripravno in okusno enotno prizorišče, na katerem se prizori v resnici skoraj prelivajo drug v drugega, s čimer se je močno približal Shakespearovemu idealu igre brez zarez in odmorov, ne da bi bil pri tem manj sodoben in živ, ampak je znal tudi igralce povezati v dovolj skladno in stilno enotno igro. Treba pa je takoj pripomniti, da so nekateri igralci kljub
(to je najobčutljivejša rana v splošnem uspele uprizoritve) ni zadovoljila ne v njeni interpretaciji, pa tudi ne v oni ge. Vide Juvanove. Vsaka od obeh ima svoje dobre in slabe strani. Gej. Levarjevi je sicer res bolj kakor gej. Juvanovi uspelo pričarati na odru deviško štirinajstletno mladost, na splošno pa njena preveč površinska, nekoliko preglasna igra, ki pa v nekaterih trenutkih presenetljivo živo zasije, ne dosega kultivirane podobe, kakor jo je ustvarila, ga. Vida Juvanova, ki je močna zlasti v podajanju zgodnje dozorelosti Julijine mlade ljubezni in njenega tragičnega konca. Vendar tudi njena Julija ne more čisto prepričati in ne seže vselej do tragičnega dna. Ko smo gledali obe naši letošnji Juliji, smo si čisto nagonsko zaželeli, videti v tej vlogi gdč. Simčičevo, katere mladi igralski talent združuje v sebi vse tiste prvine, s katerimi sta omenjeni igralki samo enostransko uspeli. Sicer ta naša želja ni brez tihe bojazni, da tudi to ne bo prav v vsem popolna, umetniško izčiščena Julija, vendar se nam zdi, da ta poizkus ne bi ostal brez precej močnega uspeha. Romeo g. Jana je v splošnem kakor tudi v podrobnostih tako prepričevalna podoba, da za to vlogo v ljubljanskem ansamblu ni mogoče'najti boljšega interpreta. Poleg zrele v pravi meri stilizirane igre ga odlikuje tudi izreden smisel za plemenit patos recitacije verzov. Od ostalih vlog so najbolj uspele: klasična podoba Julijine dojke, kakor jo je dala ga. Nablocka, Tybalt g. Severja ter grof in grofica Capuletova g. Skrbinška in ge. Mire Danilove. Poleg stilno enotne, v celoto pravilno se včlenjujoče igre je v ustih teh igralcev prav tako kakor pri g. Janu in le deloma tudi pri gej. Juvanovi dobila svoj pravi izraz tudi lepota besede, med tem ko večini ostalih igralcev tega ni mogoče vselej priznati. Novi Župančičev prevod je namreč čudovita besedna umetnina, ki se dostojno in enakovredno pridružuje njegovim dosedanjim prevodom velikega dramatskega tvorca in poeta. Lahkotna gladkost Cankarjevega prevoda je bila nekoliko dvorezna in je na
naših vojakov brati, da je štab generala Maistra iz Maribora telefonično odredil izpust vseh ujetnikov, so se starci, ženske in otroci začeli zbirati na trgu in ulici blizu Pistorjeve vojašnice, da bi pospešili izpust in skrajšali čakanje na svojce. Ko so bile končane formalnosti in vrnjene odvzete privatne vrednote, smo potem začeli spuščati poedince tako', da pri morebitnem skupnem izpustu vseh na enkrat ne bi prišlo do kakih neželenih dogodkov.
Bil bi nepazljiv, če bi ne omenil, da so me ravno tisti, ki sem jih v bojih sam ujel, pri zapuščanju naših ječ, vidno spoštljivo pozdravljali in se mi zahvaljevali, da jim ujetništvo ni bilo bolj grenko in trdo.
Le človek, ki je kedaj na lastni koži skusil vtisek izpusta iz ujetništva, sodne preiskave ali ječe, si bo pravilno tolmačil občutke, s katerimi so ti ljudje zapuščali našo vojašnico, v katero so na mesto kot zmagovalci in gospodarji, prišli kot razoro-ženi ujetniki v negotovosti, kaj se bo z njimi še vse zgodilo. Ni čuda, da je to svidenje s svojci vsem skupaj dalo, lahko bi rekel, več sreče in zadovoljnosti, kakor bi je bili deležni, če bi jih bil Miki kot zmagovalce zmagovito vodil v Radgono in njene vojašnice.
Nekaj ur po odhodu zadnjega ujetnika, ki so se porazgubili na vse strani, smo iz ene izmed okoliških vasi izvedeli, da je vrnitev ujetnika, ki ga njegova mlada že-
na še ni pričakovala, ker ji o izpustu še ni bilo nič znanega, na mesto veselega svidenja in ljubeznivega objema, povzročila domačo vojsko in pretep. Mož je namreč pri vstopu v svoj dom našel skrit obisk v hiši, ki mu je na prvi pogled bil v dokaz, da se njegovo do takrat njemu najdražje bitje, njegova ljuba ženka, ne drži cerkvenih in posvetnih predpisov, ki določajo strogo zakonsko zvestobo. Če je v tej družinski vojski zmagal on ali je bil premagan ter postal dosmrtni ujetnik sVoje žene, mi ni znano.
Zasluge železničarjev pri zasedbi in upravljanju Radgone ter železniške proge Špilje — Radgona.
Ko je general Maister zavzel Maribor, je tam izbruhnila velika stavka železničarjev, ki je ustavila ves železniški promet z ostalim delom Slovenije. Stavka je na zunaj imela videz, kakor da gre za tvarne korisli slavkujočih delavcev in uslužbencev, v resnici je pa v ozadju celega gibanja kot gonilna sila delovala nemško-avstrijska zunanjepolitična propaganda, ki je spretno izrabila mednarodno usmerjeno socialistično strokovno organizacijo. Namen in cilj, oba dobro prikrita, sta pa bila, da se generalu Maistru prepreči, da bi še naprej imel Maribor v oblasti, ter da bi bilo onemogočeno vsako morebitno prodiranje in prevažanje njegovi čet preko Špilja proti Cmu-reku, Radgoni, Ljutomeru in Prekmurju.
mnogih mestih zdrknila v površnost, Župančičeva zvestoba originalu pa je bila poplačana s kongenialnostjo. Upati smemo, da bomo po tej poti prišli še do novih blestečih prevodov iz največjega dramatika vseh časov, kajti nekatere zelo znamenite in značilne strani v knjigi njegovih del so nam še vedno zaprte. Morda smemo najprej pričakovati že pred leti obljubljenega »Ri' harda III«.
Shakespeare je v teku let postal bistven del slovenske gledališke kulture. O tem prepri' čevalno govori tudi letošnja Kreftova uprizoritev »Romea in Julije«, ki ji gre kljub nekaterim pomislekom glede posameznosti vendarle kot celoti zaradi mnogih nedvoni-ljivih vrlin vse priznanje. Prav zato se nam je zdelo vredno, brž ko smo mogli, nekoliko obširneje poročati o tem uspelem začetku sezone v ljubljanskem dramskem gledališču. V poročilih o ostalih novih uprizoritvah bomo lahko krajši.
V. L. N.
»»»»•••••••••••••e«««******«******«*****'
NAŠE REVIJE i
SC*
.Umetnost
prinaša na uvodnem mestu obtobrske številke »Meštrovičeve misli o umetnosti«; tudi med reprodukcijami, ki jih ima vsak zvezek te revije precejšnje število, je to pod odkazano prvo mesto slikani nekaterih značilnih del tega največjega hrvaškega kiparja, ki je s svojo šolo močno posegel tudi v razvoj slovenske kiparske umetnosti-»Picassove misli o umetnosti« in dve reprodukciji njegovih slik predstavljajo nov, čeprav skromen donesek k poznavanju umetnika, ki je utrl modernemu slikarstvu mnogo novih potov in ki je posredno vpij' val tudi na razvoj mnogih slovenskih slikarjev. Informativno študijo Ede Stadl®r' jeve o angleškem slikarju Williamu Bi®' keju prav tako pojasnjuje ena ilustracija-Jože Karlovšek slavi »Slovensko lipo« koi naše narodno drevo in priporoča, da,bi i0 bolj gojili. Fr. Šijanee poudarja v nadaljevanju »Pregleda zgodovine slovenske likovne umetnosti« pomen naše ljudske ali narodne umetnosti, na katero se mora slovenski umetnosti zgodovinar stalno ozirati kot drugi neoficielni tok našega umetnostnega razvoja, če hoče zajeti podobo narodove umetnosti v celoti (str. 42). Ponatiskovanje odlomkov Debeljakovega prevoda Macho-vega »Maja« in Malešovili ilustracij i1Iia najbrž reklamne namene, prav tako repr°' dukciji Smrekarjeve in Globočnikove i'u' stracije iz zbirke »Strunam«. V oddelku »Iz umetniškega sveta« na koncu številk® poroča kronist na kratko o zadnjih razsta-vali slovenskih umetnikov v Zagrebu ifl Ljubljani, v poljudni oznaki v številki reproduciranih del pa je govor največ o Me štroviču in Picassu.	n'
Stavka je res ustvarila prav ugoden vo-jaško-politični položaj za sosedno republiko s tem, da je bil Maribor železniško-prometno od juga, ozadja in središča Slovenije odrezan, promet med Mariborom in Gradcem pa vzdrževan. Pri tako ugodnih okolnostih se je naravnost čuditi, da nem-Ško-avstrijske čete niso prišle v Maribor. Manjkalo jim je pač moža kot je bil Maister, ali pa štajerskega Hiilgertha. Bilo in jim treba gredoč odstraniti takrat že po Maistrovih vojakih zasedeno postojanko v špilju in pot v Maribor, kjer ni bilo kdo ve kakšnih sil, bi jim bila odprta. Ker bi iz drugih krajev Slovenije, ko je bil pretrgan železniški promet, le težko prišla pravočasna pomoč, bi naši sosedje s pomočjo železniške stavke, lahko vojaško osvojili celo Spodnjo Štajersko.
Da so bile vse nakane v tem pogledu, ki so pri naših sosedih obstajale, na celi črti prekrižane, je general Maister s pomočjo maloštevilnih pogumnih slovenskih železničarjev zlomil železničarsko stavko. To se je pa zgodilo takole.
Višji železniški uradnik Alojzij Pregelj, uslužben na ljubljanskem glavnem kolodvoru, je na željo generala Maistra dne ‘29. novembra 1918 — vkljub najstrožji prepovedi njegove nadrejene oblasti, nemško-avstrijsko orijentiranega, na Dunaju se nahajajočega generalnega ravnateljstva južnih železnic — v Ljubljani sestavil oddelek narodno zanesljivih železničarjev, jih spravil
v
v poseben vlak z naročilom, da se odpeU^ jo v Maribor, kjer naj, če ne gre druga^'6’ s silo zasedejo po slavkajočih stražene že' lezniške naprave. Tako so v noči na 30.11 venibra 1. 1918. ljubljanski železničarji re* ponovno zavzeli vse železniške naprave Mariboru, kar je generalu Maistru v str11 teškem pogledu zavarovalo hrbet in ofl1® gočilo misliti na osvoboditev še nadalje nezasedenih slovenskih krajev.	,
Podobno je tudi železniški uradnik, il junkt Roglič, ki je že drugi dan po teu j t. j. dne 1. decembra 1. 1918., s Zeilh°*e.J jevim vojaškim transportom, ki ga je *v‘^ sler poslal, da zasede progo Špilje — Pa^ gona, prevzel železniške naprave na °n’ njeni progi. Zeilliofer je namreč kar iz v^(} ka z vojaštvom zasedal postaje od špilja Radgone, Roglič je pa hkrati odstav J nemško-avstrijske železničarje, ler jih menjaval s svojimi, ki so se vozili v vo> škem vlaku, tako da so že tisto minuto i stopili svoje službe. Vse to se je vršil® progi, ki se je bila iz vojaško-polilK'i vidikov seveda priključila mariborski s ki. Navihan osti Rogiiča, ki je vse te V0*',;. brzojavno obvestil, da prihaja vlak niškega stavkovnega odbora, je pril)lSflli da stavkujoči niso poškodovali proge ^ kakšen drugi način preprečili vožnje
daljuie-)
na
ga vlaka.
Urednik in izdajatelj: Vitk
(Se na
■o Musek, LjubU^
SLOVENIJA
1940. — St. 41. - 3
PBammmmmmmmmmmmm
Zdihovanje skozi napačno okno
V ljubljanskem »Jutru« je pred nekaj dnevi nekdo tožil, da belgrajska filharmonija dobiva na leto 120.000 dinarjev podpore od države, ljubljanska pa nič, ter je vzdihoval, češ, takšna je usoda malih narodov, da si Slovenci ne moremo privoščiti velikega orkestra s prvovrstnimi inštrumenti in ne dobrih koncertov. »Jutrovemu« sodelavcu pa moramo povedati na glas, da govori in vzdihuje skozi napančno okno, ko se oglaša v >Jutru« in da se mu ne bo posrečilo, če misli našo glasbeno mizerijo zvračati na maloštevilnost slovenskega naroda! Krivci te mizerije so v okolici »Jutra«, kamor ta mož piše. Ti ljudje so v svoji brezprimerni kratkovidnosti in v svoji še od Avstrije jim vcepljeni hlapčevski naravi pomagali vzeti Sloveniji vsakršno pravico, da bi razpolagala s svojim lastnim denarjem ter so brez vsakršnih pridržkov izročili Belgradu popolno oblast — politično, finančno in gospodarsko — nad Slovenijo. To se je zgodilo z Vidovdansko ustavo, ki so jo ljudje okoli »Jutra« povzdigovali v nebesa; nato se je še stopnjevalo z aktom od 6. januarja 1929 ter kronalo ustavo iz
1 1931, ki je bila »Jutrovin« ljubem vzgled vse demokratične, jugc-Iovanske in nacionalne politike. Treba je brati dotične sestavke v »Jutru«, ki niso mogli prehvaliti teh zakonov, ki so osnova najhujšega centralizma. Da ljubljanska filharmonija ne dobi ničesar, je vzrok iskati edinole v tem, da samo centrala sme razpolagati z denarjem. Tudi dr. Kramer in njegovi ljudje so bili ministri, pa za našo filharmonijo niso mogli poskrbeti tiste podpore, kakor jo ima srbska. Slovenija pa plačuje na leto več kot 400 milijonov dinarjev več v centralo kot pa dobi nazaj. Ni kriva torej maloštevilnost Slovencev, temveč edino protislovensko stališče tistih politikov, ki so delali za centralizem. In dokler bo ta sestav še naprej obstojal bo tudi tisti, ki je spisal vzdihovanje glede ljubljanske filharmonije v »Jutro« in je vzdihoval skozi »Jutrovo« okno, moral poslušati slabe koncerte. Če pa mi Slovenci dobimo v roke svoj lastni denar, je pa gotovo, da bo-mo imeli lahko orkester, enakovreden orkestrom drugih kulturnih narodov. Dotlej pa bomo morali ostati v nižini, kamor so nas spravili naši »napredni« politiki.	—o—.
Narobe velikopoteznost
V naši državi vzdržuje in zida povsod glavne bolnišnice država. To se pravi določno povedano, zida in vzdržuje jih iz javnega denarja, iz davkov. In znano je in stokrat dokazano in dognano, da ne plačujemo Slovenci samo tistega deleža javnih dajatev, ki bi odpadel na nas glede na naše število in našo gospodarsko mrč, posebno še v primeri z drugimi pokrajinami, ampak še precej več, nad pol milijarde na leto več.
Ce pa država zida in vzdržuje drugje potrebne glavne bolnišnice, če jih zlasti zida v bogatem Belgradu, ki celo sploh nima nobenih banovinskih dajatev, je tem bolj jasno, da jih mora zidati in vzdrževati tudi pri nas. Posebno pa velja to za klinične bolnišnice, za bolnišnice torej, ki so dejansko samo dopolnilo vseučilišča, to je njegove medicinske fakultete. Dvakrat je torej zavezana država, da zida in vzdržuje take bolnišnice: prvič kot glavne bolnišnice, drugič kot del najvišjega državnega učnega zavoda.
Naravnost greh nad dovolj skromnim našim gospodarstvom bi pa bil, če bi mi plačevali davke, iz katerih bi se morala taka bolnišnica zidati pri nas, pa bi se ti davki Porabili za to, da bi se drugod zidale velikanske bolnišnice, nam pa bi se svetovalo iti priporočalo, naj uvedemo za naše bolnišnice še nove dajatve: neprostovoljne
2 zvišanjem banovinskih dajatev, kakor je zadnjič baje nasvetovala neka oseba, ali celo prostovoljne, kakor so prav te dni ugasli ljubljanski vojni dobrovoljci. Da je to res izvirno misel pozdravilo jugoslovensko »Jutro« kot »velikopotezno pobudo«, se razume ob sebi spričo stališča tega lista, ki se mu je od prvega dne zdelo dobro in Prav, da plačujemo Slovenci večje dajatve °d drugih, in ki je tudi dejansko zmeraj Podpiralo politiko ljudi, ki so take načine javnega obremenjevanja začeli in za nas a° neznosnosti stopnjevali.
. P8 Je treba res nekaj reči, da Slo-nci nočemo več olačevnu višjih, še celo
, niti nepro-Klinično bol-
Pa ne dvojnih javnih dajatev »tovoljnih niti prostovoljnih. 1
nišnico nam mora postaviti in vzdrževati država, kateri odračunjujemo v ta namen potrebne dajatve in še nekaj več. Postaviti jo mora, kakor postavlja take zavode v Belgradu, Skoplju in drugod.
Če bi je pa ne hotela postaviti, je pa edini izhod popolna finančna samouprava. Hrvatom na primer, četudi še popolne samouprave niso dosegli, ni treba nobenih »velikopoteznih pobud« za njihne bolnišnice, banovina jih zida sama, banovina jih tudi vzdržuje.
Vse naše ljudi, zavode in podjetja, ki bi jih utegnili kakšni velikopotezni pobudniki nadlegovati, pa vabimo, naj jih odločno pouče, da so že plačali za klinično bolnišnico potrebni denar in še nekaj več. In če bi jim to ne šlo v glavo, naj jim pokažejo dotična davčna potrdila. In še naj jih pouče, da je najboljši način, da pridemo prej kakor v treh letih do potrebne bolnišnice, če se začnejo z vsemi silami boriti zoper jugoslovenstvo in njegov centralizem, pa tudi tiste naše nesposobne vodiče, ki nam ne znajo pridobiti, kar nam gre.
Boj grdi besedi
»Katolički tjednik« prinaša izpod peresa svojega izdajatelja škofa dr. Šariča sestavek zoper zmerjanje in preklinjanje. Najprej ugotavlja:
Grda razvada zmerjanja je prešla pri nas že vsako mero. To je prava narodna sramota in očitno znamenje kulturne in nravne stiske v množicah. To je, če imamo pred očmi naravnost prostaški značaj naše grdeče besede, naravnost barbariziranje ljudstva. S tem se razglašamo v očeh tujca kot narod orientalskih dekadentov in nečistnikov, ki ne znajo o nobeni drugi stvari niti misliti niti govoriti kakor o poltenosti in o spolnili rečeh. Posebno zdaj, v zadnjih desetletjih, odkar je z uvozom iz vzhoda postal zmerjalni besednjak prav bordelsko frivolen in ko to ni več samo prost izraz nepotrpežljivosti in jeze, ampak zavedno uživanje v najpriskutnejših predstavah in željah. Takšen način zmerjanja je že perveznost in naravnost propaganda nravstvene pokvarjenosti, in to v najbolj javni obliki: na ulici, na javnih mestih, pred otroci.
Pisec ugotavlja dalje, da se grde besede in kletvice čedalje bolj širijo, ker ostajajo vse dotične naredbe na papirju. Boj zoper nje je treba začeti vsepovsod, pri javnih nameščencih, ki bi morali iti z lepim zgledom naprej, v šoli, v vojski. Zlasti v zadnji. Brž ko bi bila tu prepovedana, seveda ne samo na papirju kakor doslej, bo ta grda navada začela tudi drugje pojemati.
V našem listu smo že nekajkrat opozorili, kako se tudi pri nas zaradi dotikov z jugom bolj in bolj širi la besedna umazanost. Kajti ni dvoma, da stalna raba takih besed ne more blažiti značaja, tudi če se izgovarjajo bolj tjavdan. Pri tem pa moramo spet kedaj ugotoviti, da ravno najgrših kletvic in »pozdravov« pred jugoslovenskim u-e-di-njenjem nismo poznali, da so marveč ravno te prišle k nam kot najvidnejši plod jugoslovenske omike in olike. A res mora skrbeti slovenskega človeka, če sliši, da so take kletvice že kar v navadi pri otročadi, četudi ve, da se ta njihne orientalske svinj-skosti niti zdaleč ne zaveda.
Odveč je pripominjati, da tako preklinjanje Boga, svetnikov in lastnih mater tudi ne more ravno koristiti ugledu naroda. Pisec teh vrstic se spominja, da ga je nekoč vprašal neki Čeh, kaj prav za prav pomeni kletvica, ki jo je pravkar slišal. Ko sem mu jo prevedel, mi najprej niti verjeti ni hotel, in še dolgo je majal z glavo, tako nemogoča se mu je zdela vsa stvar.
A mislimo, da je odveč pripominjati, da morajo take stvari sploh odbijati vsakega dostojnega, omikanega človeka.
Za nas Slovence je še prav posebna dolžnost, da iztrebimo ta plevel, ker je našemu narodu v svojem bistvu nekaj tujega, neslovenskega. Naj bi s tem poudarili svojo samobitnost tudi navzven. Sicer seveda ne mislimo reči, da bi tudi mi ne imeli grdih kletvic, surovih besed, ki naj bi se jih dostojen človek prav tako izogibal, čeprav so seveda v primeri s prvimi pravo otroško šepetanje. In ko bomo opravili s prvimi, bo kar prav, če gremo tudi zoper druge na delo.
Na vsak način pa najprej proč z večjo, tujo grdobijo.
„Jutro“ in slovensko pijanstvo
V »Jutru« z dne 6. oktobra je zafrkaval neki Mikula Letič Slovence in jih predstavljal za pijance z očitnim namenom, da postavi Srbe v boljšo luč. Mi se takim sestavkom v »Jutru« ne čudimo. Saj so v ta list vedno pisali ljudje, ki so za-
govarjali vse tisto, kar je Slovencem prineslo kaj škode. Hujskali so zoper Jadransko banko, pisali slavospeve vidovdanskemu centralizmu in šestojanuarski diktaturi, trgali so Cankarja iz slovenskih šolskih knjig in na znani način ravnali v šestojanuarskem procesu. Strahotne komedije so uganjali s »punktacijami«, ki so zahtevale slovenski denar za Slovenijo in v najnovejšem času slepomišili in spletkarili zoper slovensko banovino ter uvajali turške in neslovenske besede v slovenščino, ubijali slovensko samozavest in ponos z nekimi zmišljavami o jugoslovenstvu. Ljudje s takšno miselnostjo so nas spravili v sedanji podrejeni položaj, ko glede sebe nimamo prav nobene besede ter smo kulturno, gospodarsko in finančno na tleh. Obračun pa bo nekoč prišel, prav gotovo — in tudi s tistimi, ki se skrivajo pod razne pseudonime.
Francoska stiska
V premirju se je poražena Francija zavezala, da bo vzdrževala nemško posadno vojsko. Vzdrževanje jo stane na dan 400 milijonov frankov, na leto pa 144 milijard frankov, kar je precej več, kakor je znašal ves francoski preračun za 1939. leto. Francoska vlada je vzela za kritje teh izdatkov pri Francoski banki predjem 50 milijard. Te milijarde bodo porabljene že do konca oktobra.
Ker je tudi francosko gospodarstvo popolnoma razbito in ker je še na vse povrh Francija tudi politično razdeljena — najbogatejše pokrajine so zasedli Nemci — je veliko vprašanje, koliko časa bo mogla nositi to breme. Potem bo pa neizogiben nasledek zasedba vse Francije, ki se ji je mislila Petainova vlada s premirjem izogniti, s premirjem, za katerega je žrtvovala toliko vojnega materiala in denarja. In zdi se nam, da ji iz te zagate niti hrabro bombardiranje angleškega Gibraltarja niti vsi podobni dokazi vdanosti do zmagovalcev ne bodo mnogo pomagali.
= Kaj pišejo /isti
Tekma z draginjo
V »Delavski pravici beremo:
Svobodne strokovne delavske organizacije se danes trudijo na vso moč, tla bi kolikor mogoče učinek narasta draginje na delovnega človeka omilile. Pogajanja za zvišanje plač so na dnevnem redu, zdaj tu, zdaj tam. Tudi do uradnih poravnalnih postopanj pride. Toda znano je, kako to postopanje silno počasi deluje. In večkrat se pripeti, da so cene vnovič poskočile med tem, ko se je z uradnim postopanjem dosegel skromen povišek. Znova bi bilo potrebno iti na nova pogajanja. In tako je danes faktično borba za vsakdanji kruh delavstvu pravo lovljenje psa za rep. Kakor hitro bi ga moral doseči, že se mu umakne in spet se začne lov.
Korsika in naš zahod
Pod tem naslovom poroča Andrej Budal v zadnjem zvezku »Ljubljanskega zvona« o glasovih italijanskih jezikoslovcev, ki v pričakovanju, da se bo ob novem urejevanju sveta na koncu sedanje velike vojne Korsika po 172. letih vrnila v naročje matere Italije, pretresajo, koliko je tujcu v skoraj dve sto letih uspelo oškrbiti ali zabrisati prvotno italijansko govorico korsi-škega ljudstva; nato pa piše dobesedno:
»Če primerjamo jezikovno stanje na Korsiki z razmerami na našem zahodu, lahko ugotovimo premnoge podobnosti. Neposredna soseščina s tujimi narečji, pripadanje k tujim državnim tvorbam in uvajanje tujega šolstva in tujega bogoslužja je zaneslo v naša narečja mar-sikak tuj izraz. Glasovi, oblike in skladnja so se tudi v teh razmerah bolj malo spreminjali. Najvidnejša je izguba dvojine. Tuji izrazi, ki zaidejo v kolesje naše sklanje in sprege, morajo skozi le naše mline, naj jim pri tem še tako pokajo kosti. Slišal sem sicilskega dečka, ki je v neposredni goriški okolici govoril naše domače narečje. Drugje so se dečki v goriški fur-lanščini bahali, kdo zna bolje na orglice: »Na planincah sončice sije«; pri tem so le naslov pesmi izgovarjali v našem jeziku. Jezikovna meja je bujno redišče za vse mogoče zmede. Če novi delivci sveta res uveljavijo, kakor obetajo, »pravičen mir« in dado prednost naravnemu razvoju, si za pozneje prihranijo očitke, da so naravo posiljevali in da za to niso uspeli. Prilik za urejevanje sveta po zdravi pameti, brez krivic in nasilja, je zdaj toliko, da bi bilo treba niarsikod začeti čisto znova. Predvsem bi nikjer ne smeli gnjaviti človeštva z vsiljevanjem tujega šolstva in bogoslužja. Zločini zoper duha so najtežji. Korsičani so skoraj dve sto let prenašali taka nasilja. Ko se jih zdaj nazadnje otresajo, naj bi oblastniki uvideli, da bi se morale podobne razmere odpraviti še po mnogih, množili drugih ozemljih.«
Maščevanje tehnike
Pod tem naslovom piše londonski dopisnik švicarskega dnevnika »National-Zei-tung« tudi tole:
Bilo bi smešno skušati dobiti na grdobiji dobro stran, toda zrakovna vojna zoper mesta bo zapustila nekaj trajno dobrega, če ustvari v ljudeh zavest, da je velikansko mesto pri vseh vrednotah, ki jih je moglo samo ono dati, v bistvu zlo in pregreha nad človeško srečo. Z drugimi besedami bi se dalo to opisati kot vzbuditev čuta za socialno odgovornost, kajti ravno na Angleškem, ■ kjer prebijejo zgornji sloji konec tedna v zelenem, niso doslej dovolj občutili kot vprašanje, da niso milijoni mestnih prebivalcev vse svoje življenje spoznavali nič drugega kakor siromašno četrt, tovarno, kino in gostilno. Danes so tisti, ki so zrasli v kletnih stanovanjih, na boljšem od drugih, ki se morajo šele navaditi, da gledajo čevlje mimoidočih namesto klobukov. To je izvrsten nauk za brezmiselne ljudi. Cesto so zamenjavali množičnost z demokratizacijo. V resnici je bila množičnost pogoj celostne države. Celostna zrakovna vojna, ki žene meščana na deželo in premožnejšega v klet, je mogoče pravi kos demokracije, ker zbližuje razrede in ker kaže nazorno slabe nasledke množičnosti in tehnizacije. Kavno v britanski duši so sile, ki se tako sproščajo in ki se jim utegne po vojni posrečiti, napraviti prosto pot nazaj k bolj zdravemu načinu življenja. Če so besedo svoboda zlorabljali, nas to ne sme ovirati, da se ne bi bojevali za svobodo.
Ob odstopu Chamberlaina
piše švicarski dnevnik »Volksstimmec
Potem ko več tednov zaradi bolezni ni mogel več opravljati svojih uradnih poslov, je izstopil Neville Chamberlain iz britanske vlade. Njegov odstop je že davno dotekel. Kajti če je danes Anglija strahovito napadana, in če niso več Londončani noč in dan varni pred nemškimi letalci, tedaj je tega kriva zunanja politika, ki je bila zadnja leta pred vojno utelešena v Chamberlainu. Gotovo bi bilo napačno, naprtiti temu možu osebno krivdo. Bil je zastopnik močne plasti angleških konservativcev, izvrševalec volje velikega dela angleških financ, volje pred vsem tudi angleške oboroževalne industrije. Njegova politika si je prizadevala, da pomaga Nemčiji do oblasti v Srednji Evropi, da bi tako postavila po eni strani Franciji in po drugi Rusiji »protiutež« in da bi raztrgano Evropo držala v ravnotežju. Francoski vladajoči razred je sledil Chamberlainu na tej poti, zunanja politika vlad ljudske fronte ni delala pri tem nobene izjeme. Francija je svojo krivdo težko plačala, in medtem ko leži raztrgana in zvezana na tleli, je slednjič odstopil mož, ki je vzel nase odgovornst, da je bila svoje dni žrtvovana Češko-Slovaška in s tem razdejan ves francoski zvezni sestav.
Ali je moguč kompromisni mir?
Švicarski dnevnik »National Zeitung« poroča iz Londona, kako presojajo tam položaj in piše med drugim:
Neprevidno bi bilo reči, da bi bila Anglija Egšena, če vzdrži do spomladi. Skušnje s Francijo so učile, da je pametneje vzdržati se takih prerokovanj v dobrem kakor v slabem pomenu. Preiskati je treba vprašanje, če je Velika Britanija v nevarnosti, da jo sedanja obrambna vojna, ki je v bistvu vojna v zraku, naredi hrliko. Nasledki takih brhkosti bi ne morali biti neizogibno kapitulacija, mogla bi tudi dozoreti pripravljenost na kompromis. Toda skoraj vsak kompromis bi pomenil po tukajšnjem mnenju poraz Anglije, ker je pridobila Nemčija tako mogočne ročne zastave.
Gospodarstvo ________________________
Komu koristi Prizad?
Iz letnega poročila Prizada za čas od 1. julija 1939 do 30. junija 1940 je razvidno, da je v tem času pri svojih kupčijah s pšenico izgubil 66.7 milijona dinarjev. V istem času pa je zaslužil pri sadju 63.8 milijona dinarjev. Ker izvažajo sadje pred vsem Slovenija in Bosna ter še nekateri drugi pasivni kraji, pšenico pa bogata Vojvodina, je jasno, da je Prizad zaslužil milijone na račun pasivnih pokrajin, a aktivnim je plačal za njihove pridelke tako visoke cene, da so mu povzročile občutne izgube. S previsokimi cenami, ki jih je plačal za pšenico, pa je oškodoval pasivne kraje še posebej, ker jim je s tem podražil vsakdanji kruh, ki ga morajo kupovati v žitorodnih pokrajinah.
Takšno delovanje Prizada imamo upravičeno za škodljivo. Prizad ima glede nekaterih pridelkov izključno pravico odkopa in izvoza, zaradi česar so pridelovalci naravnost prisiljeni, da mu prodajo svoje blago po cenah, ki jih on diktira. Uspeh Prizadovega poslovanja v preteklem poslovnem letu nedvoumno dokazuje, da je posloval tako, da je revnim jemal in bogatim dajal. Na ta način se seveda blaginja v državi ne pospešuje. Če misli Prizad tudi v bodoče tako delovati, je za Slovenijo brezpogojno bolje, da se odpravi.