Andrej Ule
Sodobne teorije znanosti
Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992
Najnovejša knjiga Andreja Ule-ta posega na izredno kompleksno področje epistemologije znanstvenega spoznanja. Avtor v uvodu knjige pravi, da je prednost dana obravnavi vprašanj strukturnih oblik znanstvenega spoznanja, soodvisnosti razuma in izkustva pri oblikovanju znanstvenega spoznanja in vloge teorij pri spreminjanju znanstvenega spoznanja. Razčlenitev dela na posamezna poglavja sledi temu osrednjemu cilju logično filozofskega raziskovanja znanosti. Po izhodiščni opredelitvi pojma znanosti, njegovi razmejitvi od drugih kognitivnih strategij, kot so vsakdanje izkustvo, filozofija, ideologija in religija, smo od poglavja do poglavja priča razširitvi epistemološkega horizonta obravnavane teme. Avtorju ne gre samo za logično analizo form znanstvenega spoznanja. Tudi ne samo za določitev razmerja med teorijo in izkustvom v znanosti. Enak pomen pripisuje analizi širšega epi-stemološkega spora med realizmom in antirealizmom in možni poti preseganja le-tega.
Če skušamo najprej odgovoriti na vprašanje, kateri raziskovalni paradigmi avtor v delu sledi, potem je treba na prvo mesto postaviti sodobno analitično teorijo znanosti. Analitična teorija znanosti kot filozofski dedič moderne simbolne logike in logičnih analiz jezika mu namreč predstavlja tisto polje raziskovanja, ki se danes ne uveljavlja samo kot najbolj primerno "orodje" racionalne rekonstrukcije spoznavne dejavnosti različnih znanosti, temveč tudi obeta, da bo pri celi vrsti rešitev epistemoloških vprašanj doseglo stopnjo kodifikacije logike in matematike; in po vzoru teh disciplin dosežene aplikabilnosti za vse ostale znanosti.
Uletu ni mogoče očitati, da pristaja na logično-pozitivistično shemo strogega ločevanja znanosti (teorije znanosti) in filozofije. Njegov diskurz preučevanja nastopa kot logično-filozofski tip analize znanstvenega spoznanja. Tudi v svojih zaključnih mislih se vrača k vprašanju, kako "...eksterno osmisliti početje teoretikov znanosti" (str. 275). Pri tem je v ospredju njegova zahteva, da moramo pri utemeljitvi sodobnih teorij znanosti neizogibno izhajati iz filozofskega diskurza (neapodiktične) racionalnosti. Kljub povrnitvi k obči filozofski refleksiji (osmišljanje teorije znanosti) ob koncu knjige se ni mogoče znebiti vtisa iz prvega poglavja, v katerem piše o zgodovinskem razmerju filozofije in znanosti, da so avtorju filozofski sistemi zunaj polja sodobnih logičnih formalizacij znanosti povsem nebistveni. Povedali naj bi bolj malo o problemih sodobne (teorije) znanosti. Toda, je to res mogoče trditi?
Glede na avtorjevo navezanost na tradicijo analitične teorije znanosti je razumljivo, da ga zveza med družbenim in kognitivnim v znanosti zanima samo posredno - kot oblika učinkovanja logičnih vzorcev znanstvene pojasnitve na družbeno in institucionalno organizacijo znanstvenega raziskovanja. Zastopa stališče, pri čemer se sklicuje na znanega filozofa znanosti Ernsta Nagla, da "...naravo znanstvene dejavnosti in njeno mesto v sodobni družbi pravilno razumemo le tedaj, če skrb-
no preučimo tipe in načine znanstvenih trditev kot tudi logiko znanstvenih sklepanj" (str. 25).
To ne pomeni, da Ule v okviru analize holizma znanstvenih paradigem - ta nastopa kot kritika trodel-nega pojma znanstvenih teorij (v Carnapovem modelu trodelne razdelitve znanstvene teorije jezik znanstvene teorije razpade na teorijski jezik, empirijski jezik in jezik korespondenčnih pravil, ki omogoča delno prevajanje teorijskih stavkov v empirijski jezik) - ni primarno izpostavil socio-psiholoških komponent kategorije znanstvene paradigme. Četudi jih ni celoviteje tematiziral. Je pa zato opozoril na pomen razvijanja empiričnih tehnik identifikacije raziskovanja znanstvenih skupnosti po vzoru sociologije znanosti, če želimo preseči tav-tološkost Kuhnovega definiranja ohlapne kategorije znanstvene paradigme prek znanstvene skupnosti (in obratno).
Navezanost na spoznavno-teo-retske probleme analitične teorije znanosti, ki jo avtor knjige "Sodobne teorije znanosti" tudi sam neprestano poudarja, se med drugim kaže tudi v njegovem osrednjem interesu za spoznavna vprašanja izkustvenih znanosti. Torej družine znanosti, ki "...poznajo metodično opazovanje in eksperiment in imajo že izgrajene trdne teorije" (str. 14). (V Uletovi specifični klasifikaciji družine sodobnih znanosti se ek-saktnost ne pripisuje enoznačno naravoslovnemu znanstvenemu vedenju, kar je dokaz več, da so iz njegovega zornega kota izključeni lo-gično-pozitivistični stereotipi.) Ta optika gledanja določa njegovo klasifikacijo posameznih oblik znanstvene pojasnitve. Avtorju v začetnem delu njegove razprave ne gre samo za utemeljitev različnosti znanstvenega od filozofskega in zdravorazumskega tipa znanstvene pojasnitve (slednja sta si ravno tako daleč vsak sebi), temveč tudi za to, da na novo premisli rabo nekaterih terminov, vezanih na znanstveno razlago. Zahteva dosledno razlikovanje med naslednjimi pari kategorij, katerih vsebinski pomen se celo v jeziku teoretikov znanosti (ne samo v vsakdanjemu razumu) vse
PRI KAZI IN RECENZIJE	196
prevečkrat mesa: znanstvena razlaga in znanstvena pojasnitev, znanstvena utemeljitev in znanstvena razlaga, znanstveno razumevanje in znanstvena razlaga.
Pri klasifikaciji posameznih oblik in podoblik znanstvenih razlag se Ule opira predvsem na Nagela in Hempla. Tako med popolne razlage uvršča deduktivno-nomotetične, deduktivno-statistične in induktiv-no-statistične znanstvene pojas-nitve, med nepopolne pa funkcio-nalno-teleološke, dispozicijske in genetske znanstvene razlage (v skupini t.i. predrazlag se nahajajo okrajšane, delne, analoške razlage in skice razlag). Ob njegovem podajanju strogih semantičnih distinkcij in podrobnih klasifikacij je potrebno poudariti avtorjev zaključek, ki je podan v analizi nujnih razlogov za dobro znanstveno pojasnitev. In ta je, da je neizogibna pritegnitev prag-matskega (epistemskega) konteksta pojasnitve v sam pojem znanstvene pojasnitve. Ta predpostavka je bila v tradicionalni Hempel-Oppenhe-imovi teoriji znanstvene pojasnitve zanemarjena.
Predpostavka pragmatskega konteksta, ki odloči o tem, katera informacija se zahteva pri odgovoru na zastavljeno vprašanje (Ule se sklicuje na B. van Fraassenovo kritiko Hempla), je lahko primerno izhodišče za raziskovanje identičnosti epistemskih struktur nomotetičnih in ideografskih znanosti. Menim, da bi avtor knjige "Sodobne teorije znanosti" osvetlitvi tega vprašanja moral nameniti več pozornosti. Ne gre namreč samo za to, da ugotavljamo paradoksnost situacije, "...da so znanstvene razlage konec koncev vendar le obsežni opisi, ne pa esencialne razlage" (str. 76). Skozi epistemološki "zarez" v spoznavno strukturo različnih tipov znanstvenega vedenja je treba odkrivati tudi njihov možni skupni imenovalec. Naj v zvezi s tem samo omenim, da sodobna sistemska metodologija funkcionalne analize ekvivalent-nosti, ki jo seveda ne moremo imeti za tradicionalni funkcionalni-teleološki tip razlage, saj bi v tem primeru kritika Hempla, da je tu na delu nepopolni tip kavzalne pojas-nitve v znanosti, povsem držala, po-
nuja nekatere nastavke za produktivnejše povezovanje metode objektivne hermenevtike in znanstvene eksplanacije.
V osrednjem delu knjige avtor analizira mesto zakonskih stavkov v znanstvenih razlagah, protidej-stveno naravo znanstvenih zakonov ter formalno in empirijsko strukturo znanstvenih teorij. Razprave v sodobni teoriji znanosti o protidej-stveni naravi znanstvenih zakonov se po Uletu gibljejo med dvema skrajnima poloma. Na eni strani so zagovorniki humovske teze, da so vsi zakoni le univerzalni pogojni stavki o doslej utrjenih regularnih povezavah med pojavi, ki jim zaradi našega sistema znanja in ekonomije mišljenja pripišemo "nujni" (proti-dejstveni) značaj. Na drugem polu so zagovorniki teze o posebni "naravni" (fizični) nujnosti naravnih zakonov. Naš filozof znanosti zavrača tako humovsko skepso kot tudi ne-cesionistični apriorizem, saj pri poja-snitvi protidejstvenosti znanstvenih zakonov obe poziciji zaideta v nerazrešljive logične, epistemološke in ontološke težave. Sam se odloči za vmesno možnost razumevanja zakonov. Zakone razume kot trditve s posebno vrsto splošnosti, ki nas privede do svojske neslučajno-sti zakonskih stavkov. Težave pa nastanejo pri umeščanju znanstvenih zakonov v znanstvene razlage. Vprašanje je, ali znanstvene zakone sploh smemo razumeti kot trditve o pojavih oziroma ali jih ne bi raje razumeli kot pravila sklepanja ali kot izjave, ki od zunaj upravičujejo razlago. Ule zadnji dve izmed teh treh hipotez, ki so se izoblikovale v analitični filozofiji, zavrača. Zanj znanstveni zakoni niso niti pravila sklepanja niti upravičevanja razlag, temveč so premise znotraj modela znanstvene razlage. Le tako jih je mogoče imeti za objektivne splošne stavke, ki neizogibno veljajo za vse predmete, na katere se nanašajo.
Preučevanje zakonskih stavkov v znanstveni razlagi ima neke vrste propedevtično vlogo v razumevanju same strukture znanstvenih teorij. V tem smislu je treba imeti tudi Uletov premik od vprašanj znanstvenih zakonov k vprašanjem strukturnih elementov znanstvenih teorij,
pri čemer ima teorije za najvišji proizvod znanstvenega dela, za konsistentni in utemeljeni postopek razširitve problemskega horizonta obravnavane tematike. Predvsem v smeri danes temeljnega epistemološke-ga vprašanja odnosa teorije in em-pirije v znanosti. Ker vprašanje, "...kako znanstvene izkustvene teorije uspevajo kljub vse bolj komplicirani in kompleksni formalni (matematični) podobi, kljub vedno bolj abstraktnim terminom, ohranjati stik z izkustveno osnovo in celo razširjati znanje o svetu" (str. 135), predstavlja osrednji filozofski problem v sodobni teoriji znanosti, se Ule ni mogel izogniti razčlenitvi klasične analitične sheme jezikovne strukture znanstvene teorije na eni in njenim sodobnim holističnim kritikam na drugi strani. Sodobni znanstveni holizem dvomi v načelno razlikovanje opazovalnih in teorijskih terminov v znanosti. Termine pojmuje kot "obložene s teorijo". Znotraj plejade sodobnih teoretikov znanosti, ki so bili vključeni v - če uporabimo to običajno sintagmo -izredno kontroverzna razpravljanja o kontekstu odkritja in kontekstu upravičevanja znanstvenih teorij, Ule nekaj več pozornosti nameni Kuhnu, Popperju, Lakatosu, Feyer-abendu (v zadnjem poglavju tudi Quinu). Tem teoretikom znanosti priznava, da jim je s "študijam primerov" iz zgodovine znanosti uspelo izvrstno dokazati veljavnost svojih tez v skorajda nepreglednem polju obravnavanih tem sodobne epi-stemologije. Vendar pa naj bi po njegovem prepričanju šele najnovejši Sneed-Stegmuellerjevi strukturalni teoriji znanosti uspelo s for-malno-logično aparaturo v celoti utemeljiti in pojasniti takšna centralna vprašanja sodobne teorije znanosti, kot sta struktura znanstvene spremembe, teorijskost znanstvenih pojmov itd. Kako pomembno vlogo pripisuje Ule strukturalni teoriji znanosti, ki jo ima za eno najbolj izdelanih sodobnih teorij znanosti, dokazuje že dejstvo, da vse njene ključne elemente obdela v samostojnem poglavju knjige. Česar sicer ne stori niti v primeru Kuhnove ho-listične teorije znanstvenih paradigem, za katero trdi, da je najbolj od-
PRI KAZI IN RECENZIJE
197
ločilno prispevala k odvračanju teoretikov znanosti od tradicionalnega trodelnega pojmovanja znanstvenih teorij in odnosa med teorijo in izkustvom. Tako da, kot pravi Ule, ki očitno parafrazira nam že znani izrek iz političnega besednjaka, po Kuhnovi knjigi "Struktura znanstvenih revolucij" ni bilo in ni več tako kot doslej.
Na spoznanja strukturalne teorije znanosti (teorijsko modeliranje) pa se Ule opira tudi v zadnjem delu svoje knjige, ko skuša najti lasten odgovor na vprašanje o odnosu znanstvenih teorij do realnosti. Spori med realizmom in antirealizmom v sodobnih teorijah znanosti so zanj spoznavno-teoretsko neproduktivni. Odgovori na vprašanje o razmerju teorije in realnosti, ki v smislu iz-ključujočnosti - če zadevo nekoliko poenostavimo - izhajajo bodisi iz predpostavke o teorijskih strukturah kot "odrazih" realnosti bodisi iz predpostavke o teorijskih strukturah kot enostavnih projekcijah (konstrukcijah) transcendentalne subjektivitete, mu ne zadostujejo. Enakega mnenja je glede poskusov deproblematizacije spora, ki vso zadevo izpeljujejo na vprašanje konvencij. Problemom in možnim teoretskim rešitvam le-teh pripisuje velik pomen. Ne gre mu za deprob-lematizacijo vprašanj tradicionalne subjekt-objekt epistemologije, temveč za poskus izvirne obravnave nekaterih njenih dimenzij. V ta okvir je nedvomno treba uvrstiti njegovo specifično formulacijo modela stopnjevite in relativne apriornosti centralnih teoretskih zakonov, ki na temelju postopka homologizacije teoretskih in empirijskih modelov znanosti izpostavlja relevantnost internega znanstvenega realizma. Ne pa (metafizičnega) realizma nasploh.
Naj na koncu ponovimo, da je Andreju Uletu v njegovem najnovejšem delu uspelo temeljito obdelati temeljne probleme sodobne analitične teorije znanosti. Delo se med drugim odlikuje tudi po tem, da skuša bralcu predstaviti celoten kompleks vprašanj sodobne epistemo-logije, ne glede na stopnjo logične formalizacije nekaterih teorij znano-
sti, čim bolj razumljivo in sistematično, hkrati pa ta vprašanja ponazoriti s celo vrsto primerov s področja posameznih (naravoslovnih) znanosti. Delo daje vrsto nastavkov za bolj poglobljen razmislek o perspektivah razvoja sodobnih teorij znanosti. Četudi ni nujno, da se strinjamo z vsemi avtorjevimi zaključki in ocenami v knjigi, je treba priznati, da delo daje nov, pomemben prispevek filozofsko-teoretskim preučevanjem znanosti na Slovenskem.
Franc Mali
John Keane Mediji in demokracija
Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče, 1992
Že avtor sam je v prvih stavkih svojega eseja "Mediji in demokracija" (The Media and Democracy) zapisal, da besedilo odpira ter raziskuje kopico kritičnih vprašanj. Od kod izvirajo sodobni ideali "svobode tiska" in neodvisnosti od državne cenzure? So jih v 20. stoletju uničile nove oblike državne cenzure, pojav nadnacionalnih medijskih konglomeratov, ali morda rast elektronskih medijev? Ali nove digi-
talne tehnologije, oddajanje prek satelitov ter zbliževanje radiodifuzije in telekomunikacij te ideale ovirajo ali jim pomagajo? In nenazadnje, ali je na prehodu v novo tisočletje svobodno in enakopravno komuniciranje državljanov prek medijev sploh mogoče, ali pa gre za ne-uresničljiv ideal?
Avtor je delo razdelil na pet poglavij, ki jih v slovenski izdaji knjige (poučno) dopolnjujeta še spremna beseda dr. Slavka Splichala in spremna študija dr. Tomaža Mastna-ka "Pero in meč".
Prvo poglavje z naslovom "Svoboda tiska" povzema klasično obrambo svobode tiska, ki po Keano-vi razdelitvi obsega naslednje pristope: 1. teološki, ki je državno cenzuro kritiziral v imenu sposobnosti mišljenja, dane od Boga, in ki jo uživa vsak posameznik. Dobro znani predstavnik tega pristopa je Milton (Areopagitica), ki se je zavzemal za svoboden tisk, da bi se z njim razširila božja ljubezen in "svoboden ter pameten duh". Zlo namreč obstaja zato, da preskuša dobro. Kleveta sobiva z resnico in dobro lahko prepoznamo le, če poznamo zlo. Dopuščanje različnih, nasprotujočih si mnenj je zato osnovni pogoj za posameznikovo razsodnost in krepost; 2. teorijo o pravicah posameznika; 3. utilitaristično teorijo, ki je državno cenzuro ocenjevala kot dovoljenje za despotizem in nasprotovanje načelu večanja sreče vla-danih. Jeremy Bentham je zagovarjal stališče, da so najboljše vlade in zakoni tisti, ki ustvarjajo največjo možno srečo največjega števila ljudi. In prav svoboda tiska naj bi bila povečevalka sreče; 4. idejo o doseganju Resnice prek neomejevane javne razprave med državljani, ki jo najdemo v zgodnjemodernih angleških traktatih o toleranci in tisku.
V drugem poglavju, ki ima naslov "Deregulacija", Keane ugotavlja, da je presoja moči in slabosti starega diskurza o svobodi tiska in njegova rekonstrukcija ter aktualizacija danes bistvena. V mnogih državah je namreč opaziti, da se stari jezik svobode tiska, ki ga je oblikoval etos zasebne tržne konkurence, vrača na oder javnih razprav o prihodnji podobi množičnih medijev. Razprave o tisku in radiodifuziji
PRI KAZI IN RECENZIJE	198