NAŠI ZAPISKI
SOCIALNA REVIJA.
Št. 12. (December)
LETO Vlil.
VSEBINA:
UVODNIK. — INŽ. A. ŠTEBITEHNIKA IN NARODNO GOSPODARSTVO. — INŽENIR DRAO. GUSTINČIČ: DONESKI K AGRARNEMU VPRAŠANJU NA KRANJSKEM. — DR. MIRKO ČERNIČ : DONESEK K ZDRAVNIŠKI TERMINOLOGIJI. — PREGLED: LITERARNI. —
UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORlCL
TISKA : „GORIŠKA TISKARNA« A. GABRŠČEK.
POLEMIKA.
LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV.
V GORICI ign.
Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu.
Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v.
Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici.
i L
'T.
<j§itateljen) „$ašib ^apisl<o^“
uljudno priporočam svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu ugajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno -........postrežbo	po	zmernih	cenah.	------
/\ntor| Zupančič,
knjigovez, Ljubljana, Slomškoua ul. 31.
V	Gorici 25. XI. 1911.
Od časa do časa je dobro .in koristno, ozreti se nazaj po polju, ki ga orjemo, človeka poživita pogled in spoznanje, da se premikamo naprej, četudi le s težavo in polagoma; z veseljem in z navdušenjem ga navdaja, da že skoro dopolnimo prvo desetletje svojega dela lin prizadevanja.
Kaj' so .bili »Naši Zapiski« meseca julija 1902? Kako blizu je tista doba — im vendar, kaj kdo ve o tem?!
Malo poprej je izšel almanah slovenske mladine, s ponosnim naslovom »Na novih potih«. Visabina te knjige je bila — kakor je konstatiral referent »Naših Zapiskov« (I. '14.) — raznovrstna: dobra in slaba. Med sotrudniki so bili Zupančič, Šorli, Golar, Zofka Kvedrova, Špindler. Linhart d. dr. Torej duhovi, ki imajo kolikortoliko svoje pomenljivo, oziroma celo izjemno stališče v življenju in razvoju sedanje mlajše generacije slovenske.
Ta almanalh ni zadoščal stremljenjem in potrebam1 mladih ljudi, ki so se sicer čutili na Slovenskem doma, ki jim je bilo pa doma pretesno in ki so v sled tega hrepeneli ipo širšem razgledu, po močnejši, solidnejši in — krasnejši stavbi. Takrat je vse vrelo v mladih dušah. Ustvarjali so se novi svetovi, začrtavale so se nove smeri tem svetovom po Slovenskem. Mlade, neporabljene moči' so se hotele uveljaviti z delom, so tiščale na plan.
'Izšli so »Naši Zapiski« — : skromen, enostaven je bil prvi sešitek, stopil je pred čitatelje, ne v dragoceni obliki, ne v zavoju vinjet in okraskov — ampak kot pravo proletarsko dete. Izdajatelji so napravili poizkus: če se posreči, prav; če ne, pa ne bo naša sramota!
Danes lahko konštatiramo: to je bilo kulturno dejanje ...
Precej ob začetku so si »Naši Zapiski« postavili nalogo: podirati kitajski zid duševnega konservatizma na Slovenskem.; razširjati zmisel za socialno stremljenje; napraviti taborišče vrlih, mladih, krepkih duhov, dati prostost mladini, polni življenja in zanosa.
Torej eminentno kulturen slovenski program ...
Ali je bilo na tem programu kaj protislovenskega, protina-rodnega, nenaravnega? Ali je bilo kaj nevarnega v njem, kar bi moglo ubijati ali tudi le ovirati razvoj slovenskega naroda? Prav nič takega! In vendar ise je 'hotela naša javnost, v kolikor je sploh čitala, odkrižati lista, kot so 'bili »Naši Zapiski« ... Najhujši vzrok je bil: »Naši Zapiski« so v zaglavju nosili besedici: »socialna revija«. To je naša javnost takoj zamenjala — bodisi iz nevednosti, bodisi iz posebnih namenov — s »socialističnim« ali »socialno demokratičnim« časopisom. Im še drug, ravnotako hud' vzrok, za!kaj da je javnost odbijala »Naše Zapiske«, je bil, češ, da se tiskajo v nemškem kraju. Tiskali so se namreč v Kočevju. Fakt je, ida so naši rodoljubi list vračali s takimi opazkami .. . Dopovedali ;pa smo jim, da se je prvi letnik »-Naših Zapis kov« tiskal v slovenski tiskarni, in da smo Sli šele, ko so nas vrgli iz vseh rodoljubnih slovenskih tiskarn ven, v tiskarno v Kočevje, ker si nismo dali vzeti pravico, da izhajamo 'im pripovedujemo naši nevoljni javnosti neprijetne, a prepotrebne resnice. In v tej tiskarni smo ostali tudi še, čeravno so mas zopet vabili v rodoljubne kraje; kajti nekoliko smo se hoteli maščevati ...
Pa Vkljub temu nas niso ubili niti z molkom miti z zgražanjem! Šli smo svojo določeno pot dalje, mirno im dosledno.
Kaj smo dosegli?
če stojiš sredi boja im dela, nimaš pregleda, im zato se ti navadno dozdeva, da ne dOsezaš pravega uspeha, in zato se ti zdi delo težavno in boj pogostokrat brezsmiseln. Toda mi vidimo že pozitivne uspehe. Nele do smo zbrali ob času, ko ni bilo na Slovenskem antireakcionarnega glasila, četo svežih sil v tesnejši krog na čilo delo, smo našemu slovenskemu občinstvu dopovedali, da je resnica, četudi bridka, koristnejša nego laž, pa če je še tako nališpana. Dognali smo, da maliki niso nobeni pravi bogovi in da jih ni treba častiti in da jih celo nekaznjeno potegnemo z njihovih piedestalov in razgalimo. Dokazali smo, da je mnogo nečistega v rodoljulbju na Slovenskem, in zahtevali, da je treba odpraviti nesnago: proti rodoljulbju samemu nič ne rogovilimo. Narodnost mirna pri nas več samo punciranega pomena; vsebina tega pojna na Slovenskem ni več fraza, ampak se je poglobila. Za greh mednarodnosti se dandanes dobiva že odpuščenje. Ne še povsod — n. pr. pri slovenski docenturi' v Pragi — ampak vendar... Naše (narodne institucije morajo prenesti mašo kritično besedo in uvaževati naše nasvete — in naj si je še tako težko, odvaditi se preziranja in podcenjevanja. Slovenska Matica je »naroden zavod«; zato imamo pravico in dolžnost, da se zani-
mamo zanjo. Družba sv. Cirila in Metoda je »narodna naprava«; zato ne moremo molčati, če opažamo nedostatke ali celo naravnost narodne pregrehe v njenem delovanju. Družba sv. Mohorja je izzvala našo kritiko. Slovensko gledališče, slovenske umetniške razstave — 1 izkratka vsi pojavi našega kulturnega življenja so nam bili dobrodošel povod, da smo povedali' odkrito in razločno svoje mnenje. V premnogo slučajih smo dali iniciativo — Iko si nihče drugi ni upal, da ne vzbudi narodnega pohujšanja. In vselej smo videli, da smo storili prav in da narodnega pohujšanja ni ibilo — vsaj škodovalo ni narodovi celoti.
Spominjam se dobro ošabne besede, ki jo je izrekel klerikalen veljak nekako pred šestimi leti: »Kdor hoče na Slovenskem kaj tiskati in tisk razpečati med množice, more to storiti 'le v klerikalni organizaciji.« Ti časi so minuli, ta trditev danes ni več resnična. Da se je izpodbila, smo pripomogli tudi mi s svojim programom in svojim delom. Ugladili smo pot, tako da danes nismo več sami na anfireakcionarni strani. Napredek je šel (hitro
—	morda celo prenaglo. Morda ne bi sedaj škodovalo nekoliko konsolidacije, notranjega ustanovljenja in izčiščenja. Toda odločno pravim: prav je, da se delo razdeli, prav je, da se duhovi ločijo in razvrste.
Naša pot ostane v isti smeri, koder smo letos hodili. Pomaknili smo se — ravno vsled delitve dela — še nekoliko proti levi. Pametnega človeka to ne moti. Mi vemo, da smo s tem polje svojega dela sicer nekoliko omejili, a zarezali smo ibrazdo bolj na globoko. Tega nam je bilo treba — in tega nam bo prihodnje leto še najbolj treba.
Zato vztrajamo!
X.
toirarararairaraiiaiorararaiioiiaioiraraoiioitzsirarazsrsKs Inž. A. ŠTEBI:
Tehnika in narodno gospodarstvo.
(Konec.)
Duša narodnega gospodarstva je tehnika in ne, kakor često trdijo nac. ekonomi, trgovstvo in kapital. Kapital je le nekako omrežje, nekak plašč, nek nebodisitreba. Moderna tehnika je pa
duša in korenika narodnega gospodarstva, gospodarske eneržije in gospodarskega dela.*)
Zatorej je napredek tehnike napredek narodnega gospodarstva in za ta napredek moderne tehnike se moramo najintenzivneje interesiraiti in ga marljivo zasledovati.
IV.	Tehnika in človek v nar. gospodarstvu.
Moderna tehnika je, kakor že omenjeno, ustvarila veliko industrijo; s to je pa tudi popolnoma predrugačila vse družabne razmere. Ta preobrat se razvija ravno pred našimi očmi najmogoč-neje in radi tega nam je vpogled v to gibanje olajšan. 2e žen-ialni duh Marxa nam ga je pred pol stoletjem prerokoval, le s tem razločkom, da je pripisoval on ves ta preobrat le kapitalizmu. Takrat pač še ni bila tehnika na tako vodilnem mestu kot danes. In prepričan sem, da bi Marx, ako bi živel danes, moral priti do tega samoumevnega zaključka, da je namreč tehnika imela največji in najmogočnejši vpliv na ves preobrat družabnih razmer.
Tehnični napredek in ž njim mogočno razvijanje veleindustrije, demokratiziranje kulture in množitev prebivalstva so tako zelo vplivali na celo človeštvo, da so ti vplivi popolnoma uničili stare forme družabnega življenja in prinesli na površje pereče vprašanje, katerega delavstvo preje ni smelo in ni moglo poznati,
—	socialno vprašanje. In le s pomočjo napredka tehnike bode tudi to vprašanje prav gotovo tako ugodno rešeno, kakor to želi in kakor po vsej pravici zasluži oni del prebivalstva, ki je dejansko vposlen pri narodno gospodarskem delu.
Cisto naraven proces je to gibanje in vsepovsod ga lahko zasledujemo. Vsakdo lahko našteje, koliko obrtnikov je izza njegove mladosti v tem ali onem kraju izginilo in kako je stopilo na njih mesto eno samo večje podjetje. Mojster, ki je preje s svojimi pomočniki živel pod eno streho in užival svoj prislužek v nekakem komunizmu s svojimi sodelavci pri isti mizi, izginja in na njegovo mesto stopa s fiksno plačo nastavljeni mojster večjega podjetja, kateri nima ožjega sorodstva s svojimi sodelavci kakor ono, katero ima pastirski bič nad živinskim hrbtom. On je le priganjač in kontrolni organ kapitalističnega podjetnika.
*) Glej Neurath, Volkswirtschaftslehre: „Selbst die Nat. Okonomen gewohnten sich, mit dem Begriffe der Finanzwelt zu operieren, statt naturlich zu denken. Sie nehmen das finanzielle Trugbild fiir ein neues Splegelbild des Wirtschaftslebens, verwechseln also das lauschende „Pha-nomen“ mit dem \vahren „We8en“ auf wirtschaftlichem Gebiet.“
Večja podjetja so seveda pomnožila število v enem delavnem prostoru nastanjenih delavcev. Tu so se našli ljudje različnega mišljenja, različne starosti, različne narodnosti. Začetkoma je radi teh razlik zelo trpelo solidarno postopanje teh delavcev, a to ni dolgo trajalo. Naravno je moralo priti, da je prijatelj prijatelja z enakimi težnjami spoznal, čisto naravno je 'bilo stremljenje po izboljšanju položaja teh zatiranih in od kapitalizma tako krvoločno in nekrščan&ko izkoriščanih trpinov. Enake dolžnosti rodile so kaj kmalu tem. preje posamezno nastopajočim vojščakom enake žeLje in dlje; enaka neprostost politične eksistence vseh teh delavcev je morala roditi zavest, da to ne more biti pravično, da mora tudi za te trpine eksistirati na svetu neka osebna prostost naziranja in razvitka.
Moderna tehnika je v vseh podjetjih izvedla dosledno in sistematično razdelitev dela in ustvarila za vsako delo lasten stroj. Tehnika ni v narodno ‘gospodarskih podjetjih na ta način le zmanjševala telesnega napora delavca, ampak izkuša ta telesni napor popolnoma odpraviti in na njegovo mesto postaviti le umstveno delovanje, akoravno je to v najbolj pogostih slučajih zelo enostransko. Človek kot motorična sila izginja vedno bolj s pozorišča in na njegovo mesto stopa moderni tip delavca. Ta ne oddaja več svoje telesne moči, ampak stopa sam na vodilno mesto, na mesto, kjer ima pravico in možnost, sam voditi druge moči.
Moderna tehnika je toraj dvignila delavstvo na višje socialno stališče. V 'lastni potrebi višje kvaliificiranega dela ga ni mogla potisniti socialno nižje, ampak je dvigala z napredki moderne tehnike korak za korakom duševni nivo poedinega delavca in je privedla iz teme srednjeveške zaostalosti vso maso delavskega organizma na višjo kulturno stopinjo. S tem svojim eminentno kulturnim delom je tehnika dosegla svojo najglobljo vrednost. Ona je demokratizirala kulturo in približala človeštvo pravemu njegovem idealu.
Delavstvo je prišlo do samozavesti. In kaj je v tem trenotku bolj jasno, kot da zbere svoje raztresene ude, da koncentrira vse svoje razdeljene moči v mogočno, svetovno organizacio? Moderna tehnika ni torej dosegla samo racionelne koncentracije delavne-eriergetične sile, arrfpak je omogočila in povzročila tudi koncentracijo delavstva za en cilj, za dosego človeškega življenja.
In ne samo duševno, tudi materielno je moderna tehnika dvignila naše delavstvo. Ravno napredki tehnike so povzročili, da je industrija z nižjimi stroški producirala, varčila na času in na ta način bila v stanu, deliti boljše plače delavstvu. Povečana
delavna brzina stroja je omogočila .prikrajšati delavni čas in eksaktno in varno strojevno delo je povečalo varnost delavca v obratu.
Današnja tehnika je pa tudi neizmerno razširila delokrog zaslužka in sicer s pomočjo novih produkcijskih metod in s tem, da je industriedne produkte prinesla tudi najširšim slojem prebivalstva v porabo. Iz tega sledi, da množitvi prebivalstva ni sledila povečana brezdelnost mase, ampak da sta se delomožnost in zaslužek dvignila.
Dostikrat se čuje, da je ravno industrija in z njo torej moderna tehnika prinesla uboštvo med maso prebivalstva. A to ni resnica. S pričetkom strojnega obrata se je pač v marsikaterem industrialnem centru povečala beda delavstva in brezdelnost velikega delavstva, (glej gibanje predilcev in tkalcev na Angleškem), a to ni bila krivda tehnike, ampak to je bila posledica kapitalističnega nereda v tedanjem narodnem gospodarstvu. S pravilno in sistematično ureditvijo vsega narodno gospodarskega dela se da tudi nenaravna nadprodukcija in tej sledeča kriza, brezdelnost in beda delavstva do gotove meje ublažiti. Najboljši dokaz temu je pač delavsko gibanje samo, katero danes ne raz-deva kot nekdaj tovarn in strojev, ampak v doslednem spoznavanju pravih krivcev zahteva odpravo škodljivega kapitalističnega vpliva.
Kapitalizem seveda poizkuša na vse mogoče načine ustvariti jez tej samozavesti delavstva. Vse, kar organizirano delavstvo na podlagi svoje moči pribori na poboljšanju svojega materielnega stališča, izkuša kapitalizem zenačiti s silnejšim izrabljanjem. Kapitalizem zahteva točno in brezobzirno, da mora biti dnevni delavni penzum vsacega delavca tako visoko odmerjen, kakor ga zmore le n a j b o 1 j š i delavec.
To dejstvo je za vse delavstvo življenskega pomena. V tem gibanju ne moremo najti nikakega razločka med manuelnim ali strogo duševnim delavcem. Kapitalizem izrablja enako nesramno rudarja pod zemljo kakor inženirja pri konstrukcijski ali pisalni mizi; kapitalizem ne pozna nobenega razločka med juristom v npravnem aparatu ali zadnjim hlapcem svojega hleva. Njemu je eden ko drugi blago, s katerim pretvarja vrednote in si pita svojo nenaravno nenasitnost.
In tudi ni nobenega razlločka med privatnim kapitalistom ali državo, kjer ta nastopa kot podjetnik. Višje izobraženo delavstvo je toiže zdavnaj uvidelo; žalostno pa je, da taiko ne izpregleda oni razred, ki se imenuje inteligenca. Iz same domišljavosti svoje filo-
zofične nadvrednosti je izgubil v svojem razmišljanju in zopetnem razmišljanju naravno pot, pot, kjer si podaja vse delavstvo brez razločka roko v vzajemno pomoč in končno socialno odrešenje.
Ker je to kapitalistično izrabljanje tako velevažnega pomena za delavstvo, moramo tukaj navesti značilen vzgled sistematičnega izrabljanja »najženialnejšega« kapitalističnega organizatorja. Fred W. Tayk>n je izvedel v 'Betlehem železarni (Zj. drž. Am.) najstrožjo časovno kontrolo, da je z njeno pomočjo dvignil produkcijo blaga in formalno »povišal« plačo delavcem.
Lotil se je najpreje svojiih delavcev, kateri so imeli nakladati izdelke v vagone in izkladati surovo blago iz vagonov. Nastavil je teoretično in praktično izkušenega inteligenta, kateri je imel edino to nalogo, izkusiti in dvigniti dnevni uspeh 1) enega boljšega delavca in 2) cele partije delavcev.
S st opno uro v roki je moral zasledovati vse faze podrobnega dela in zaznamovati vsako kretnjo delavca. Tako je pri nakladanju železnih masljev moral konstatirati, koliko časa je potreboval delavec, da je prijel kos (v stotinkah sekunde), koliko časa je delavec porabil, ko je nosil kos po ravnem poti, navkreber ali navzdol in koliko časa je potreboval, da je zopet spustil kos na tla. Istotako je meril vse faze njegove vrnitve, eventuelniih pavz in neobhodno potrebnih odstranitev z delavnega prostora.
Iz teh podatkov je izračunal potem: potrebni srednji čas za to sistematično priganjanje in izračunal, da dober in vztrajen delavec naloži dnevno 45'—48000 kg železa, dočim je bilo pred to kontrolo povprečno delo enega delavca 12—15000 kg na dan. Za to delo jim je plačeval d n e v n o 6 kron.
In nastavil je sedaj vse delavce v akordu s pogojem, da na-lože dnevno najmanj- 45.000 kg železa. Za to delo jim je obljubil plačati 10 K, kar znaša približno 60% več, kakor je delavec preje zaslužil. V očigled tega boljšega prislužka je seveda delavstvo prevzelo delo pod novimi pogoji1, ni pa si (bilo v svesti, kak neprimeren dobiček je imel sedaj kapitalistični podjetnik.
Delodajalec bi imel za to množino dela pod starimi pogoji plačati 22’50 Kr. (-^5); njegov dobiček je bil to raj pri enem delavcu in v enem dnevu 22’50—10 = 12’50 'Kr; ali pri 1000 kg je plačal preje 50 vinarjev, sedaj samo 22 vinarjev, torej je profi-tiral skoro 150%. Še jasneje se kaže ta dobiček v letni bilanci. Množina transportiranega železa je znašala v celem letu 924.040
*) Glej obširno delo Fred Taylor : Shop management.
ton. Ob dnevni mezdi1 6 iKr. narastejo transportni stroški na K 452.000’—, v akordni mezdi 10 K za 45.000 kg železa pa le na K 205.000'—, torej letni dobiček K 247.000’—.
Te številke menda nam dovolj jasno govore, kakega sovražnika imamo v kapitalizmu. In govore popolnoma odkrito, da ni tehnika zarobila delavstva, ampak edino in samo škodljivi in brezobzirni kapitalizem.
Tako se da iz vsakega poedinega slučaja dokazati, da je vedno in vsepovsod vir vseh mezdnih bojev le kapitalizem, da povzroča današnje hitrejše hiranje delavcev le kapitalistično izrabljanje naših moči. Slučaji, da je tebnika sama zakrivila napornejše delo in ostrejše izrabljanje delavca, so izjemni in redki.
Delavstvo je to večinoma tudi že uvidelo. Drugače pa je s splošnim naziranjem. Od te strani prihaja največ očitkov tehniki; to splošno naziranje je zakrivilo, vedoma ali nevedoma, veliko nepotrebnih predsodkov o nepopolnosti današnje moderne tehnike.
Nebroj slučajev se da navesti v podkrepitev resnice, da gredo vsi ti predsodki le na rovaš nemodernega delodajalca. Poglejmo le dve Slični in po olbsegu enako veliki podjetji. Vzemimo dve opekarni. V eni vlada med delavstvom in gospodarjem mirna harmonija, razmeram odgovarjajoča zadovoljnost, večji in vzgledni red v Obratu. V drugi je pa vse narobe, delavci so nezadovoljni, vržejo točno, ko bije ura, vse orodje iz rok, zanemarjajo stroje in jih na ta način predčasno pokvarijo, pokvarijo veliko materiala in so vsak trenotek v prepiru z gospodarjem.
V	prvem obratu vrže podjetje ob letnem zaključku lep dobiček, v drugem1 nasprotno ali pa Ohranjuje ravno finaneielno 'ravnovesje. Kaj je krivo tem različnim razmeram? Odgovor je lahek! Ni tehnika s svojimi strojnimi napredki zakrivila te nerednosti v drugem slučaju, ampak kriv temu je negospodarski gospodar.
Iz tega torej naravno sklepamo, da mora biti v vsakem podjetju ne samo v tehničnem oziru vse v popolnem redu, ampak tudi v socialnem. Le tedaj bode žel delodajalec uspehe svojemu delu, ako bode znal ravnati s svojim delavstvom v pravem, mo-derno-tehničnem smislu.
Da se os kakega strojnega dela brez škode na strukturi v svojem ležišču vrti, treba je to ležišče mazati in sicer pravilno. Ne zadostuje le mazanje semtertja, ampak dan na dan in v vsakem slučaju s prav posebnim mazilom moramo te strojne dele negovati. Ta surovi primer velja tudi za razmerje med delojemalcem in delodajalcem.
Delodajalec nima zahtevati od svojega delavca le napetega dela, ampak ravnati ima ž njim kot s človekom, to se pravi, upoštevati ima vse razmere, s katerimi se da obojestransko nesoglasja in naravna nasprotstva izenačiti in kolikor mogoče ublažiti. Najboljša obratna organizacija ne doseže zaželjenih uspehov, ako je njena ideja le izrodek zvite glave in n.i negovana z odprtim in dobrim srcem za delavstvo, Vedno morata torej srce in glava sodelovati in potem 'bode gotovo zadovoljstvo delavstva najboljša garancija uspešnemu delovanju vsakega podjetja.
Marsikomu se bode zdelo vse to malenkostno in čudi se morda, zakaj ravno o tej stvari tako obširno razpravljam. Zasiguram pa vsakega, da so dejansko te malenkosti največjega vpliva na delavstvo in na gospodarsko uspevanje. Imam priliko dan na dan v enem največjih kapitalističnih podjetij v Avstriji to opazovati in zatorej govorim o tej velevažni okoliščini na podlagi dejanskih potreb in vsakdanjih izkušenj. Dalje mi je ravno na podlagi teh izkušenj mogoče opazovati, kako blažilno vpliva ravno tehnika z vsem svojim organizmom na delavstvo, kako ravno tehniki najbolje znajo nesoglasja čistiti in iz delavstvom čutiti, ne da bi s tem podjetju škodovali.
Kolikor bolj napreduje tehnika, tem popolnejše stroje postavlja v obrate. Eksaktnejše in bolj komplicirano delo bodri delavčev duh, napenja njegovo zanimanje do splošne izobrazbe in s tem deluje visoko izobraževalno. Posledica temu je, da stopa poedi-nemu delavcu vse to njegovo delo v Cisto drugi obliki pred oči, da delavec izpregletia, kako vrednost in kako vloigo predstavlja njegovo 'delo za celo narodno (gospodarstvo. S tem izpregledom se on sam zainteresira za procvit celega podjetja in to je gotovo naj večje koristi za gospodarstvo in za uspevanje podjetja.
Ali ni to tudi v veliki meri zasluga tehnike? Gotovo! Kajti ona je tisti pritisk, ki zahteva od poedinega delavca višjo izobrazbo, ona je vspodibuja, ki žene človeškega duha do vedno večjega zanimanja njemu neznanih svetov.
V	že preje imenovanem podjetju imam priliko opazovati to visoko vzgojevalno vspodbujO tehnike. Monterji, s katerimi imam opraviti, kažejo toliko zanimanja n. pr. pri preiskovanju strojev (električnih, gotovo najtežje najbolj interesantno polje moderne tehnike), da me dostikrat spravijo v zadrego s svojimi vprašanji. In priznati moram, da so vprašanja teh delavcev Cesto naravnejša in bolj umestna, kot ona mojih akademsko izobraženih kolegov.
Moderno narodno gospodarstvo udinja svojim potrebam tudi žensko delo; ta pomoč je običajno slabše plačana in zatorej za
splošno delavsko gibanje škodljiva. A tudi v tem slučaju je tehnika poklicana, da bode ta nedostatek odpravila.
One žene, ki so proste gospodinjskih dolžnosti v lastni farni-liji in ki so torej kakor možje naravno razpoložljive moči za na-rodno-gospodarsko delo, bodo s pomočjo napredkov tehnike kot •enakovredne sodelavke na tem polju izpolnjevale isto kulturno nalogo kot sedaj njen moški konkurent. S pomočjo moderne tehnike se namreč, kakor vidimo, izvišuje zaslužek delavca in s tem odpade potreba, da so njegova žena in njegovi otroci primorani delati v istih obratih in pomagati na ta način za življenske potrebe cele rodbine. S tem zmanjšanjem števila delavskih rok bode napravljen prostor samostojnim delavskim močem ženskega spola. Da bode tudi žena v kratkem času uvidela, da je njeno delo iste vrednosti, kot ono moža, to lahko in za trdno pričakujemo, kakor hitro bode tudi ona dospela do iste premišljene resnosti v svojem poklicu, kjer je danes naše moško delavstvo.
Tehnika bode tudi v tem pogledu pomogla do hitrejšega raz-vitka žensko-delavskega gibanja in izključila bode popolnoma naravnim potom to danes še nezdravo razmerje med moško in žensko delavsko konkurenco. —
Ta veliki socialno politični pomen tehnike kaže tehniku jasno začrtano pot. Nič mi ni umevnejše, nego ako najdem tehnika socialista, nič neumevnejšega, nego, ako je tehnik zakrknjen buržoa. Tehnika je v svoji notranjosti nekako podobna socialističnemu problemu. Zapreke odstranjevati, neenakosti izenačiti in delo oceniti po njegovi pravi itn popolni vrednosti. To je temelj socialističnega nauka in to je tudi temelj moderne tehnike.
Ta jasno začrtana pot se zjove: delo na n a ro dn o -g o spod a r s k e m polju in pomoč socialnemu gibanju našega delavstva. Vsak tehnik je po poklicu naravnim potom postavljen pred nalogo, da izkuša ravno na organizacijskem polju narodnega gospodarstva vodilno vplivati, da si mora z >vso silo priboriti tisto upoštevanje, katero mu pristoja na podlagi njegovih 'zmožnosti.
V	korist narodnega gospodarstva zahtevamo tehniki, da se tudi pri nas sistematično izvrši tehnično pravilno razdeljenje dela, da se vse naše narodno gospodarstvo -zaveda svoje resnosti in velike naloge. S tem bodemo rešili naše narodno gospodarstvo, to bode nam pomoglo, da se materielno in kulturno dvignemo.
Druga naloga — pomoč v socialnem gibanju — je popolnoma umljiva in v naravni zvezi s prvo. Inženir, ki je v vedni dotiki z delavstvom, ki pozna njegovo trudapolmo delo v najpodrobnejših fazah, ki razumeva enakostni in pretvarjalni princip v najčistejši
3G2
obliki, mora obenem čutiti s podrejenim delavcem človeško, mora spoznavati in v korist gospodarstva lečiti bolezni in rane trpečega delavstva.
Ne samo ,z umom naj gospodari in organizira, ampak njegovo srce naj -upošteva, da stane vsako in tudi najmanjše in najslabše delo toliko in toliko življenja. Pri svojem, za nar, gospodarstvo tako važnem poslu naj ima vedno pred očmi resnico: življenje posameznega najnižjega delavca je ravno toliko vredno, kot ono bogatega podjetnika ali veleizdbraženega inteligenta. —
Končno se imamo le še dveh zelo* važnih, a zelo spornih vprašanj dotakniti, katerih pravilna rešitev pa koristi tako tehnikom kakor nar. gospodarstvu. In sicer sta vprašanji:
L Kaj zahtevamo od tehnika poleg njegove strogo strokovne izobrazbe in
2. Kako temeljno stališče mora tehnika napram javni upravi zavzeti in kako je odstraniti nevarnost, da bi tehnik sodeloval v nar. gospodarstvu le kot pomožna moč?
Odgovarjajoč na prvo vprašanje, moramo zahtevati od tehnika poleg njegove korenite strokovne izobrazbe, da je tudi obenem socialni in upravni tehnik in pedagog. Ves gospodarski svet, kateri zahteva z največjo napetostjo raeijonelno izkoriščanje telesne in duševne moči poedinica, najde v tehniku šele takrat odločilno podporo, ako ta odgovarja v resnici vsem zahtevam moderne tehnike.
On -mora biti socialni tehnik in socialna politika mora biti njegovo najskirbneje negovano polje. Organizacijo kakega podjetja mora ustvariti tehnik na podlagi .socialne pravice in modernosti. To mu je tem lažje, ker ni njegovo delo navezano izključno na pisalno mizo, ampak ker ima opraviti v obilni meri v delavnici. On mora z delavci direktno in ne šele potom svojih mojstrov občevati, on mora imeti za vse bolezni, iki se vgnezdijo Po krivdi organizacije podjetja ali po krivdi delovoditeljev delavstva, odprte oči in mora pri vsaki priliki in pri vsakem delu dati inicijativo za olajšanje napornega dela našega delavstva.
Največ razprtij med delavstvom in podjetnikom in največ štrajkov nastane ravno radi nestrpnosti oddelnih mojstrov ali radi domišljavosti in nespametnega ravnanja podjetnika. On mora osebno poznati svoje delavstvo, katero je za podjetje iste ali Š2 večje vrednosti, kot on sam. Z eno besedo, tehnik mora biti poleg svojih strokovnih zmožnosti pravi socialni tehnik.
Da bo ta cilj lažje dosegel, moramo zahtevati, da se daje 11 a naših tehnikah več prilike do izvežbanja v socialno političnih
3C3
zadevah. Ne samo priliko študiranja, ampak z odpravo nepotrebnega balasta naj se pri izkušnjah zahteva več socialno politično znanstvenega dela.
Drugič mora biti on upravni tehnik. Posebno to delo je polje, katero obljublja nam tehnikom v bodočnosti največje zaposleni e in katero moramo najbolj upoštevati. ]Posebno bi svetoval v tem oziru vsem našim tehnikom, da bi se zanimali za tozadevno literaturo tega gibanja na Nemškem.
Delo organizatorja upravnega aparata je najtesneje zvezano z napredki moderne tehnike. Radi tega nima tehnik na tem polju nastopati le posredovalno, ampak vplivati ima iniciatorično Ustroj vsacega podjetja mora biti sezidan na tehnično pravilni podlagi in ta ustroj se mora tudi v svojem življenju dalje spo-polnjevati. Ako zahtevamo to raj v upravo nar. gospodarskega podjetja tehnika, potem mora on skrbeti, da si v zadostni meri prisvoji te zmožnosti. In poleg socialno politične izobrazbe na naših tehnikah zahtevajmo od naše naučne uprave, da bode skrbela v večji, meri tudi za upravno tehnično izobrazbo naših tehnikov.
Tebnik mora biti pa tudi pedagog in sicer napram svojim delavcem. Kolikor bolj raste potreba po višje kvalificiranih delavcih, tem potrebneje postaja sistematično spopolnjevanje strokovne izobrazbe uposlenih delavcev. Naše nižje strokovne šole producirajo dosti premalo inteligentnih delavcev, preddelavcev in mojstrov, oziroma je poduk na teh šolah presplošen ali premalo specialen. Radi tega se v modernih podjetjih (v posebno velikem obsegu v Zdr. dr. Arni.) vedno jasneje kaže potreba vzgajati inteligentne delavce v Obratu samem, s pomočjo podjetniških mojstrov in inženirjev.
Tovarniške šole so za podjetja zelo velike koristi. V teh si podjetje ne zasigura samo visoko izobraženega delavskega mate-terijala, ampak to tovarniško proučevanje vpliva zelo blagodejno na duha delavstva in na njegovo tesnejo priklopitev k podjetju.
In ne samo pouk na teh šolah naj bode dolžnost inženirja, ampak poučuje naj tudi svojo najbližjo okolico; zunaj obrata je potreba, da tehnik v pedagogičnem smislu vpliva na prebivalstvo, ker s tem. koristi sebi in splošnosti. Tehnik naj pokaže ljudstvu v besedi in dejanju, da ni on le tehnični izvršitelj konstruktivnih težkoč, ampak da je nositelij kulture v pravem pomenu besede; on naj vzgojuje ljudstvo v smislu, da je tehnika duša narodnemu gospodarstvu.
K drugemu vprašanju najti pravilnega Odgovora ni težko. Pač bode težja njegova realizacija, ker naleti na največji odpor kro-
gov, ki so do sedaj1 dominirali kot vodilne moči narodnogospodarskih vprašanj.
Do sedaj je bila v državni, deželni aJi komunalni upravi vseh gospodarskih zadev le formalno - j u r i s it i č n a in ne tehnično - realna ddavna metoda v navadi. To je nadalje ne vzdržljivo. Moderno gospodarstvo zahteva v vsaki upravi tehnično popolno rešitev vseli gospodarskih zadev in radi tega je delitev ene in iste zadeve v juristični glavni in tehnično sekundarni delokrog škodljiva in napačna. Za projektiranje, zasledovanje in realizacijo kakega gospodarskega načrta je edino tehnično strokov n j a š k o poslovanje na prvo mesto postaviti. Juristična pomoč je gotovo umestna, a je vedno le sekundarnega pomena.
Le tehnično ipopolen aparat lahko duševno predela ves upravni material in ustvari iiz umestnega načrta narodno gospodarsko vrednost. Nemogoče je, da bi jurist ali filozof ugodno reševal narodno gospodar, probleme, kakor se to žalibog poizkuša n. pr. pri sedanjem kranj. dež. odboru. Tako vete važni načrti, kakor so projektirane železnice in projektirana podeželna centrala na Kranjskem, spadajo izključno v tehnične roke. Radi tega bi svetoval vsem odločilnim krogom, da pravočasno izpremene to taktiko, ako hočejo iz koristnih in izelo ugodnih načrtov ustvariti: tehnično popolno delo, katero prinaša lahko največje koristi našemu narodnemu gospodarstvu.
Tehniki so ustvarili tovarne, železnice, ceste, kanate, brzojavno in telefonsko omrežje, tehniki so sezidali palače in monumentalne stavbe, tehniki vedno bolj modernizirajo vse gospodarske obrate in pomnožujejo njih remtabiliteto. iPovsod, kamor Pogledamo, opažamo, da zahteva vsako delo pomoči tehnične znanosti. In kako rzgleda v resnici v vsaki upravi1? Ves upravni aparat je v rokah netehnikov; netehniki (poizkušajo deliti zdravila tehničnim delom. To je vendar, milo rečeno, narobe svet.
Produktivno delo tehnike mora dobiti v upravi vso veljavo, katero zasluži in katera ji pristaja. Z vso 'vehemenco moramo zahtevati, da se izroči ves upravni aparat tehničnim strokovnjakom. Kajti te ti morejo obenem skrbeti in garantirati, da bode vsa uprava tehnično dovršena in da bode uspevalo življenje gospodarskih podjetij.
Ker imamo tehniki tako malo odločilnega in vodilnega upliva v državni, deželni ali komunalni upravi, zato tudi tako netehnič-no izgledajo naši predpisi, tovarniški redi in obrtno pospeševalna sredstva. Edino ta okoliščina je pa tudi kriva žalostnim fin and-
elnim težavam; vsa uprava in vsa organizacija namreč do sedaj ne izvira iz tehnično realnega, ampak edino iz juristično formalnega dela.
Iz tega sledi jasno, da ne more biti rešitev vsakega gospodarskega vprašanja eksaktna in ekonomična, ampak neokretna, netehnična in gospodarsko nepravilna, ker vleče za seboj preveč ne tehničnega balasta. Moderniziranje v tem smislu je neobhodno potrebno in prišlo bode iz svoje laistne gospodarske potrebe.
Ako kratko pregledamo ves vpliv moderne tehnike na splošno življenje človeštva, priznati moramo, da ona vpliva velerefor-matorično in izobraževalno. Im to je tu!di ena .glavnih zaslug, katere ima tehnika dosedaj in katere si bode še prisvojila. Preobrat vseh današnjih ne vzdrži ji vi h družabnih razmer se bo!de izvo-jeval na gospodarskem polju in to je v direktni odvisnosti od tehnike. Na napredku tehnike sloni torej najvažnejši moment človeštva, to je socialna odrešitev posameznega individija.
V.	Naše domače razmere.
Zelo koristno i.n umestno bi bilo sedaj podati natančno sliko našega narodnogospodarskega stanja, natančno pregledati, kako globoko, bo'lje rečeno, kako plitvo, je v našem narodu ukoreninjeno prepričanje, da je tehnika duša narodnemu gospodarstvu. A deloma je okvir te razprave preozek, deloma se bojim pričeti s preiskovanjem, ker bi bil rezultat gotovo prežalosten, vsaj za tehnika.
A vkljub temu se imamo vendar vsaj dotakniti tega perečega vprašanja, moramo vsaj Od daleč malo posvetiti v našo hišo, da bode mogoče na ipoldlagi 'teh obrisov nadalnje preiskovanje. Gotovo je zelo koristno za naše narodno gospodarstvo, ako vsak dan intenzivneje zbadamo v naše telo, ako nikdar ne pozabimo naših slabosti in ne redimo preveč naše domišljavosti. Kakor je koristno za gospodarstvo poedine famiiije, ako kažejo njeni, členi gospodarju svoje pomanjkljive ude, da jim ta pomore, oziroma da odstrani bolni člen od celega organizma, tako zelo korist no je za naše narodno gospodarstvo, ako smo odkritosrčni, vedno in vsepovsodi, in ako neprenehoma vstrajamo na stališču, da le s pomočjo dejstvenih napredkov koristimo našemu narodu.
Podati hočem v sledečem le nekaj poglavitnih napak, katere najbolj škodujejo našemu narodnemu gospodarstvu, oziroma katere so deloma zakrivile, da nam ni (bilo mogoče v tem zadnjem
stoletju tako napredovati kakor 'drugi narodi. In končno nam je še preudariti, na kak način bi se dalo zamujeno popraviti, oziroma v kateri panogi narodnega gospodarstva je nam potreba največje agilnosti m naj večje skrbi.
Na tehničnem peclju inimamo Slovenci nič specifično samostojnega, saj nam še celo primanjkuje besednega zaklada, da bi se mogli brez težave o tehničnih problemih v slovenskem jeziku razgovarjati. To, kar imamo in kar imenujemo svoje, je izposojeno od naših sosedov - Nemcev in lahko smo jim hvaležni za te pri-dobitke. Priznati moramo, in to ni nobena samohvala, da smo se pri njih še dokaj pridno učili in precej sprejeli v lastno korist. Prevzeli smo od njih vso korist napredkov moderne tehnike, podedovali smo pa tudi od njih vse napake upravne organizacije.
Iz tega razloga tudi sledi, zakaj vse naše gospodarske institucije nosijo na sebi neko karakteristično vihravost, nekaj, kar človeka pri natančnem pregledovanju spominja, da je vse to že videl nekje, a v popolnejši obliki. Katerikoli obrat sem pri nas ogledal, vedno sem moral konstatirati, da je najti v njem naprave, katere odgovarjajo najmodernejšim napredkom tehnike, in naprave, katere spadajio že skoro v kak tehnični muzej.
Zdi se mi, kadar gledam tak Obrat, kakor da bi videl pred seboj brhko dekle, katero ima na spodnjem delu telesa moderni jupe-culotte, na zgornjem' domačo jopo in na glavi zopet moderen floreintinec. In ikakor ta, ki je nataknila vse to nase in si domišlja, da ji ta maškarada izlborno pristoja, n!e zapazi, da ne spada skupaj vse to in da se nikakor ne vjema s celoto, tako tudi marsikateri naš podjetnik ne vidi disharmonije v celi organizaciji podjetja.
Tako nekako ibi karakteriziral vso stavbo ali bolje rečeno kočo našega narodnega gospodarstva. Moderna tehnika nas je obliznila, odprla nam svoje prostorne hrame, a mi nismo izpregledali z obema očesoma, ampak samo pomežiknili smo in smo že mislili, da smo prav vse videli in sprejeli v sč.
In sedaj se prička naša zavedna in »praktične razmere upoštevajoča« javnost, ali bi nam dala na 'glavo moderen floretinec ali slikovito pečo. Eno kot drugo moramo odkloniti; mi nismo agraren narod. Ampak nahajamo se v prehodnem stadiju kmetijstva k industrializaciji. In s tega stališča nam je vedno presojati naše gospodarske razmere.
Politika našega narodnega gospodarstva je lahkomiselna, brez vse resnosti. Naše moči neodpustljivo razkosavamo, mi var-Čimo le v velikem in ne v malem, kar je največja krivda vsakega narodnega gospodarstva, kakor 'sem že preje v II. poglavju po-
kazal. Pri nas se računa le s trenotkom, iz rok v usta in ne upošteva trajnosti, prihodnosti in celega okvirja celokupnega gospodarstva.
Resnico te trditve je najjasneje dokazala meseca junija končana porotna obravnava o Glavni posojilnici v Ljubljani. Kdor se je zanimaj za ta proces, je našel v njem zelo veliko vele-zanimivega gradiva. To je bila slika celega našega narodnega gospodarstva in v sebi je imela celo vrsto gospodarskih podjetij.
Ta obravnava je pokazala, kako se ne sme in ne more gospodariti, aiko .nočemo škodovati sebi in celemu narodnemu gospodarstvu. V procesu smo videli, na 'ka'ko nezdravem temelju je bilo zgrajeno že glavno podjetje, kako- neverjetno lahkomiselne so bile denarne transakcije, kako nepremišljeno so se kupovale vodne moči v industrialne namene, kako nespametno se je ravnalo z bogatimi' gozdovi in s kako lahkomiselnostjo so se ustvarjala trgovska podjetja. Vsakemu priporočam, da ta proces natančneje preštudira, kajti v njem tiči cela resnica naše žalostne mizeirije, naše gospodarske zaostalosti.
Našemu narodnemu gospodarstvu' pa tudi brezmejno škoduje strankarski lokalizem. Vse, kar se tam doli pri nas ustvari, nosi na sebi pečat strankarskega sredstva. Nobene velike ideje, nobenega celokupnega gospodarskega interesa in nobenega smo-trenega cilja ne najdemo na telli gospodarskih institucijah. Izjeme so pač, a le zelo redko posejane.
Posebno značilno za to dejsitvo je vprašanje, katero se vedno brez izjeme stavi, ako se ustanovi kako novo podjetje. Ne vpraša se, ali je iza splošno narodno gospodarstvo to podjetje potrebno, ne vpraša se, ali bode koristilo našemu napredku to podjetje v tej obliki, in ne vpraša se, kako sposobne so organi-zatorične osebe in kako moderno in na kaki trdni podlagi je ustvarjeno podjetje. Ampak vpraša se, je 'li podjetje liberalno ali klerikalno in koga se misli preskrbeti s kako sinekuro. In po tem principu se ravna. To je 'vendar zločinska brezmiselnost.
Radi tega pa takih podjetij pri nas toliko pogine. Strankarska konkurenca mora vsako, v splošnem še tako potrebno podjetje uničiti. In tudi denarni zavodi, kateri bi imeli opažati najstrožjo previdnost v svojem poslovanju, ker so sredstva našega /gospodarskega gibanja, slepo slede tej lokalno strankarski strasti.
In brez vse moči stojimo napram tej preteči nevarnosti. Ta strankarski lokalizem, to rodoljubarstvo nairn uničuje najboljše moči, nas v gospodarskem boju popolnoma sla/bi. In če premišljujemo o teh žalostnih razmerah, poraja se nam le ena želja,
da bi že vendar vrag vzel ves ta liberalizem in klerikalizem, da bi se vendar že mogla proste je razvijati socialistična stranka, ki ima edina temeljit in realen program za bodočnost.
Nič boljše ne vpliva na naše narodno gospodarstvo pretirani in neumestni nacionalizem. Nič nimam proti temu, da se goji v šoli, doma in po gostilnah. A za boga, proč ž njim, daleč proč od vsakega narodnogospodarskega dela. Kaj ima od nacionalizma 2alska pivovarna, koliko koristi j:e prinesel nacionalizem puškarskemu podjetju na Koroškem? Nič koristi, samo škodo!
In tudi naš šolski aparat je nepopolen in za razvitek narodnega gospodarstva inepripraven. Primanjkuje nam niižje-tehnično strokovnih šol in primanjkuje nam splošno ljudskih izobraževališč. Edina obrtna šola, katero imamo, oziroma katero dobimo, ne zadostuje. Število teh šol bi se moralo pomnožiti ali pa je ustvariti manjše specialne strokovne šole v raznih industri-alnilh krajih. Te zadnje bi po mojem mnenju bolje vplivale na naš razvitek 'kakor prve, popolne obrtne šole. Posebno pa nam je potreba tega šolstva v Trstu, na Goriškem in Gorenjskem.
Tehnikov nam ravno ne primanjkuje in preje bi trdil, da imamo te tehnične inteligence še celo preveč, ker se jih velika večina mora potikati po tujini. A primanjkuje nam strokovno izobraženih delavcev, preddelavcev, monterjev in mojstrov. Radi tega bi svetoval naši mladini, da se posveti v obilnejši meri temu poklicu. Ne mislite, da imajo ti strokovno izobraženi delavci dosti 'slabe jo perspektivo kot višje izobraženo delavstvo. Ne! Lahko si zasigurajo lepo prihodnjost. Na Dunaju, recimo, živi neštevilno inženirjev, kateri bi bili veseli, da bi imeli take dohodke ko kak monter ali preddelavec; o primeri z mojstri niti ne govorim.
Prav posebno pa vplivajo na razvitek narodnega gospodarstva splošna ljudska izobraževal išča, ljudske univerze. Človek, ki pride v resnejšo starost in ko zapazi, da mu še marsikaj na duševni izobrazbi primanjkuje, najde v teh institucijah največjo vspodbujo k nadaljnemu razmotrivanju in samostojnemu delu. Menda eksistira pri nas le eno tako izobraževalšče, ljudski dom v Ljubljani; a še o tem mi ni znano, aiko je posvečen temu namenu in ako odgovarja potrebam.
Ustanovimo za naše delavstvo, za naše ženstvo take ljudske univerze! Na našem narodnogospodarskem telesu bodemo čutili njih veliki in občekoristni vpliv.
Nadaljna velika ikrivda našega slabega narodnogospodarskega stanja je lahkomiselno razkosavanje naravne 'delavne eneržije. Vodnih moči imamo na Slovenskem veliko na razpolago. A delamo ž njimi, kot »svinja s koritom«. Ali mislite, da to blagodejno vpliva na gospodarstvo? Gotovo ne! Tu se moramo strogo držati načela, da je varčenje v malem eden glavnih faktorjev umnega gospodarstva.
In ako ne bode med to lahkomiselno razkosavanje kmalu posegla državna ali deželna nadziralna oblast, bode v prihodnosti marsikateri koristni in potrebni načrt neizvedljiv, ker se tako potratno ravna ž našimi naravnimi zakladi. A imam bolj malo upanja do pomoči .od te strani. Kajti ona sama (dežela) ravna nepremišljeno, brez cilja in brez resnosti, da tem. lepše cvete strankarski lokalizem, kakor vidimo sedaj na Kranjskem.
Da je tudi naš upravni aparat popolnoma nemoderen, Je znano in seveda umljivo. Kamor pogledamo, v komunalno ali deželno gospodarstvo, povsod najdemo uprav klasično izveden princip: nič upravne moči tehnikom, vse juristom in lajikom. In temu principu primerno je tudi tozadevno gospodarstvo.
Kake izrodke more napraviti to napačno načelo, pokažem s sledečim slučajem, kateri se je dogodil pred par leti v čast in slavo dunajske komunalne uprave.
Dunajska občina je' potrebovala za svoje plinovo omrežje novih cevi, katere si je naročila pri večji nemški tvrdki. Višji komunalni uradinilk, ki je imel vso to zadevo v opravljanju, se je odpeljal v BerOlin, da sklene pogodbo. Po končanih opravilih so osrečili Berolinski občinski svetniki tega dunajskega »strokovnjaka« s tem, da so mu razkazovali najnovejše berolinske stavbe in podjetja v samoumevni nadi, da bode to tega strokovnjaka vrlo zanimalo in da mogoče tudi izreče v enem ali drugem slučaju stvarno kritiko. Tako pridejo tudi v nek zunanji okraj Berolina, na 'krasno, dolgo in novo cesto. Vse je bilo dogotovljeno, tudi tramvajski tir položen, le hiš ni Ibilo ob cesti.
Naš »strokovnjak« gleda in gleda, in se čudi. Končno vendar bojazljivo vpraša, kako da ni nič hiš ob cesti. Odigovor sledil, da bodo v kratkem sezidane. Njegov obraz postaja vedno bolj »neumljiv«; njegovo čudenje je vedno večje in končno vendar še bojazljiveje vpraša, zakaj da so ceste preje sezidali ko hiše.
Sedaj so pač njegovi berolinski kolegi uvideli, kako znanstveno svetilko imajo pred seboj; v zabavo so mu pač povedali, kako je navada v Berolinu v takih sličnih slučajih. Najpreje
sezidajo cesto, polože kablje in pldnove cevi v zemljo, sezidajo kanale, polože železnični tir in asfaltirajo ali tlakujejo na drug način cesto; potem, ob 'zidani cesti, grade hiše.
In mislite, da je -bilo možu dovelj tega popra? Razjasniti je moral ta dogodek še na Dunaju, intervjujočim časnikarjem in prodajal to samoumevno in pametno načelo kot bogve kako modrost.
Na Dunaju je 'bil pač navajen, da stoje že dolgo vrsto let hiše ob prostoru, s katerega naj pozneje postane cesta. In ko je srečno tudi cesta dograjena, pridejo čez par mesecev delavci, raztrgajo cesto, sezidajo kanal in zopet cesto popravijo, čez par mesecev potem zopet raztrgajo cesto in polože notri plinove cevi. In zopet par mesecev in pridejo delavci s krampi in lopatami in polože železnični tir. Zopet cesta poravnana, čez par mesecev cesta zopet razorana — in tako dalje, vedno tako lepo moderno, tako tehnično popolno dalje, ravna in vodi naš upravni aparat njemu zaupano gospodarstvo.
Ali ni to (karakterističen vzgled našega nemodernega upravnega aparata? Ali ni to nespametno gospodarstvo najti v vseli slučajih, v vsakem mestu? Ali res ne uvidite, da je potreba deželno in komunalno upravo popolnoma preustrojiti? Ze v prejšnjem odstavku sem govoril o tej potrebi in tudi za naše domače razmere mi ni nič druzega pristaviti kakor, proč z ju-ristično formalno in na njeno mesto tehnično realno metodo vsega dela našega upravnega aparata.
To bi bile v glavnih potezah največje napake, katere škodujejo našemu gospodarskemu telesu. Priklopiti moramo tem še veliko število manjših, a te niso tako velikega pomena za našo produktivnost kakor navedene.
Duh vsega našega narodnega gospodarstva moramo modernizirati in sicer na ta način, da pritegnemo k temu narodnogospodarskemu delu kolikor mogoče veliko tehnikov. Le ti Imajo popolne zmožnosti, da vodijo gospodarsko delo uspešno, le tem je mogoče na podlagi strogo tehnične rešitve vsaiko narodnogospodarsko delo dvigniti v njegovi produktivnosti in dvigniti s tem naše narodno bogastvo.
V	naši moči je, da te napake odstranjujemo in s tem dvignemo korist našega dela. In prepričan sem, da bodemo to tudi dosegli, akoravno nisem tak optimist, da bi pričakoval ta preobrat že v bližnji prihodnjosti. Nekaj druzega pa je z napako, ki leži v naši krvi.
Mnenja sem, da leži ena največjih zaprek, da ne napredujemo razmerno z drugimi naredi, v naši rasi. Izvanrednega dela, cvetočo rast narodnega .blagostanja je pričakovati le od izbornega materiala, kateri se je ojeklenil v boju življenja.
V	naši rasi leži nekaj mehkega, za boj neutrjenega in v duhu slabega. To je nam vsem Jugoslovanom tipično. Od kje smo to podedovali? Domnevam, da je to posledica nepravega krvnega mešanja. Chamberlain pravi v »Grundlagen des XIX. Jahr-hunderts«: »Nur ganz bes timm.te u n d beschrankte Biutmisohung sind tur die Veredlung einer Rasse forderlioh«, in istotam dalje »dem Entstehen a u s s e nor d e n tl i cher Rassen geht ausnahmslos eine Blu-tmiscteng voraus«. In jaz izvajam tudi ,za naš narod, da mu primanjkuje pravega krvnega mešanja.
Ekspanzivnosti nismo nikdar poznali. Vsi drugi narodi so hiteli mino nas in preko nas; nam je ostala edino obramba v vseh minolih stoletjih. Vso moč in malenkostno jeklenost, katero še najdemo v naših ljudeh, je tega poroda. Defenzivno so se bojevali naši pradedje, da ohranijo črvičku življenje, in ko je prišla boljša prihodnjost, prilika, da (bi iztegnili naše roke in da bi se povzdignil naš duh preko naše lo'kalne malenkosti, oslabele so moči, srčnosti in poleta je manjkalo.
Kakor je splošno strokovnjaško mnenje, je za izvanredno trdno in odlično raso navečjega vpliva mešanje azijske in semitske krvi. Kolikarkrat to čitam, vstajajo mi v duhu neštevilini zgodovinski dokazi tega dejstva in nehote dajem večino naših rasnih napak na rovaš primanjkujočega mešanja krvi. Zakaj ni v našem organiizmu nekaj semitske krvi! Kako bi to pospešilo našo gibčnost in naš proč vit!
Temu seveda danes ni odpomoči. To dedščino smo prevzeli in nositi jo moramo na našem sklonjenem hrbtu. V naši krvi leži precej krivde naše zaostalosti in le izvanredna marljivost, tehnično premišljeno organiziranje našega dela in narodnogospodarska ugodnost naše lege v mednarodnem koncertu morejo popraviti, kar je davna preteklost na našem narodu zakrivila, da nam primanjkuje vse'h tistih duševnih in fizičnih lastnosti boljše razvitih narodov.
Kar se 'tiče zunanje ureditve oziroma preureditve našega narodnogospodarskega dela je omeniti, da moramo biti najpreje prepričani o tem:, kaj smo in kaj hočemo. Naša pot je, iz kmetijstva k industrializaciji. To je že vsa naša bolj zrela javnost izpregledala in radi tega mi ni treba o tem na dolgo razpravljati; ampak mi vzamemo to dejstvo kot resnični tok našega narodnega
gospodarstva in na podlagi tega konstatiranja tor a j sklepamo, kaj -nam je storiti v splošnem, da dvignemo naše narodno gospodarstvo.
Vsa modrost našega procvita leži v eni potrebi in sicer, da dvignemo našo industrijo. O tem sem že govoril v 10. zvezku N. Z. (VI. letnik) in radi tega ne bodem starih referatov ponavljal.
Omenil sem tamkaj, da je za nas življenskega pomena, da si ustvarimo mogočno železno industrijo. In to moram danes ponavljati. In oe imam to dejstvo še neštevilnokrat ponavljati, storil bodem to trdovratno iz 'prepričanja, da je ta rešitev za naše narodno gospodarstvo v resnici edino prava. Seveda razumem pod železno industrijo vse glavne panoge te industrije. Torej lastne plavže in raztezovalnice (Walzwerke), strojne tovarne, livarne in železne trgovine. Te poslednje ne samo za lokalne potrebe, katerih imamo že sedaj obilo, ampak za eksport.
Delavne sile imamo za to delo dovelj in sicer na Gorenjskem, tako da nam ne bode potreba računati z neracionelnim izrabljanjem in visoko ceno premoga. Seveda nas vodne moči ne bodo čakale do sodnega dne, ampak treba je to delo kolikor mogoče pospešiti.
In ako gledam na našem industrialnem polju dalje, prihajam na marsikatero stroko, katero ustanoviti, oziroma spopolniti bi bilo največjega pomena in največje koristi za naše narodno gospodarstvo. Potrebujemo 'kemično industrijo, sladkorne tovarne, večje domače podjetje cementa; razviti se mora tudi tekstilna in papirna industrija.
Dokazovati in utemeljevati potrebo in koristnost gojenja navedenih industrialnih panog je seveda le v natančnem podrobnem delu mogoče in sicer za vsako stroko posebej. Vsako tako vprašanje izahteva temeljitega proučevanja, ker ne smemo tozadevnega odgovora nikdar le z ozirom na poedino novo podjetje rešiti, ampak vedno z ozirom na stanje celega našega gospodarstva.
Akorav.no je naša glavna in prva skrb obrnjena na povzdigo industrializacije naših krajev, seveda ne smemo pozabiti našega kmetijstva. Tudi to bode blagostanju naroda dosti več koristilo, ako se povspne na racionelnejše obdelovanje zemlje, kakor to dela do danes. Prav posebno intenzivno bi svetoval našim kmetovalcem, da pazno zasledujejo napredke elektrotehnike, katera ravno za kmetijstvo prihaja z vsakim dnevom v večje in umestil eje upoštevanje.
Tudi v našem 'kmetijstvu mora biti že jasno, da vsak napredek in vsako dviganje produktivnosti tiči edino v mehaniziran ju obrata. Radi tega se mora naše kmetijstvo z večjim zanimanjem obrniti do poljedelskih strojev, nego je storilo to do danes. Ker poedini tega sam storiti ne more, skrbe naj cele občine in večja okraji, da preskrbe kmetovalcem potrebnih strojev in pa seveda potrebnega tehničnega pouka.
Bodisi za industrializacijo ali kmetijstvo — potreba je nam nujnega in marljivega dela in natančnega preštudiranja odvisnosti raznih panog narodnega gospodarstva. Eno formulo pa moramo postaviti, katero imamo vedno in lbrezbzir.no upoštevati, katera je eksistenčnega pomena ne le za dotično novo podjetje, ampak za celo harmonično vjemanje našega gospodarstva. To se glasi: Vsako podjetje mora biti v prvi vrsti t e h n i č n o popolno in v drugi vrsti moramo v vsakem obratu skrbeti za strogo t e h-nično ekonomično organizacijo. Ako uporabljamo vedno in povsod to postavo, ako se otresemo v upravi narodnogospodarskega dela vseh juristično formalnih spon, potem zasiguramo našemu delu trajno vrednost in mogočen procvit našega celotnega narodnega gospodarstva.
Naša moderna tehnika je revolucionirala vse naše narodno gospodarstvo. In 'kakor potrebuje vsaka nova ideja nekaj časa, da postane popularna, tako se ima seveda tudi moderna tehnika boriti, da si prisvoji svoje gospodarstvo, da najde s svojim novim naziranjem pot v zadnji kotiček kulture. Ker je pa to popolnoma naraven proces, nimamo nobenega vzroka dvomiti o uspehu resnično od reševal n ega dela moderne tehnike v zvezi z narodnim gospodarstvom.
Z vso močjo se moramo samo otresti nenaravnih spon kapitalizma, starokopitnega in nezasluženega precenjevanja kapitalizma. 'Na popolnoma realnih tleh moderne tehnike bodemo našli resnico, ki bode edina vodila vse naše narodno gospodarstvo do zaželjenih uspehov.
Otresti se moramo neopravičeno razširjenega mnenja, da seje moderna tehnika bedo in brezdelnost med maso ljudstva. Le kruto gospodarstvo kapitalizma je zakrivilo, da je napredek časih korakal čez trupla delavcev. Tehnika je z vso silo svojega znanstvenega dela stremila, da se zviša varnost njenega dela, da se olajša telesni napor delavca. Moderna tehnika stremi za ciljem, da napravi n a p r e d e k v resnici napredek, povsod i in za vse.
Moderna tehnika je najboljša garancija, da se blagoslov napredka ne bode stekal le v žepe kapitalista, dočim delavstvo tipi pomanjkanje, ampak da se bode steikal ta blagoslov na vse delavstvo, vsa ljudstva. Moderna tehnika bode naše osvo-bojenje, tehnika nas bode rešila kapitalizma.
Tako je tudi za svetovni preobrat naša moderna tehnika v zvezi- z modernim nar. gospodarstvom ona vodilna moč, ki vedno silneje in vedno samostojne je tira vso maso delavnega ljudstva naravno pot naprej do cilja. Moderna tehnika je neizčrpljiv studenec potencielne ene rž ij e borečega človeštva.
in radi tega ima naše 'delavstvo iz veseljem pozdravljati to koristno delo tehnike, ima z veseljem pozdravljati napredujoče mehaniziranje gospodarskega dela. Z največjim entuziazmom kličem le v interesu borečega se delavstva: pozdravljeni mi parni stroj, srčno mi pozdravljena električna ener-žija!
Na tem prostranem in mogočnem kulturnem polju moderne tehnike iščemo našo rešitev, temu modernemu tehničnemu napredku podajamo naše roke v skupno in koristno delo. Pozdravljena toraj moderna tehnika, ti osvoboditeljica nenaravnih naših spon!
Naša vera v Tebe, moderna tehnika, je brez meia, naše zaupanje v Tebe je naše življenje!
irararaioraratarararararararararaoitoitnitoitoiraraioiKSt Inž. DRAG. GUSTINČIČ:
Doneski k agrarnemu vprašanju na Kranjskem.
(Konec.)
Poučevanje o melioracijah in poljedelstvu.
Pred vsem nam je potreba znanja in umevanja modernih poljedelsko-melioracijskih principov, ako jih hočemo uvesti v naše gospodarstvo. »Znanje« se nanaša na poklicane organe, ki naj moderno poljedelstvo pri nas vpeljejo in uveljavijo, »umevanje« na i n ter es ant a-p oiljede l ca.
V	začetku te razprave smo bili povedala, da gre za to, da vpeljemo v naše poljedelstvo najvažnejši gospodarski princip: »znanstvenost«. Jasno je torej, da nam more princip znanstve-
nosti vdomačiti in uveljaviti samo resen znanstvenik, a zdi se mi, da baš v tej točki naša odločujoča javna mnenja zelo di-ferirajo in zato se mi zdi, da ne bo odveč, ako tu preciziramo strokovno stališče.
2e v III. odstavku smo opozorili na skromno obliko vseh melioracijskih naprav. Ta skromna vnanjost vedno zapelje lajika k napačnemu ocenjevanju melioracijskega dela in zato je čisto naravno, če se potem vprašuje: »Koga na:j pokličem za ta dela, inženirja ali travniškega mojstra?« Isto velja glede poučevanja: »Kdo naj torej poučuje, inženiir, ali travniški mojster?« Cenejši je gotovo travniški mojster.
V	vsaki drugi literaturi bi me bilo pošteno sram primerjati ta dva stanova, pri nas je to pojasnilo potrebno, zato naj mi dragi kolegi oprostijo.
Inženir je poklican, da stoji na čelu vsemu blagovnemu proizvajanju, in kjer se to ne vpošteva, tam blagovno proizvajanje boleha. Njegova naloga ne obstoja samo v tem, da po svojih specialnih strokovnih zmožnostih vrši najpopolnejšo kontrolo v proizvajanju, ampak da vodi in poučuje. Poučevati pa mora in sme samo strokovni naobraženec, kateremu so vse podrobnosti predmeta dobro znane in čigar znanje sloni na trdni podlagi osnovnih ved. Melioracijski nauk je sinteza matematične, geodetične, fizikalne, kemijske, pedologične, geoflagične, mete-orologične, kiimatolcigične, h/idroiogične itd. ter botanične vede in le oni, ki pozna vse te vede v njihovih celih obsegih, bo mogel našega poljedelca o melioracijah dobro poučiti. Strokovnjak mora imeti za svoje nauke trdne kriterije. Te si more ustvariti samo človek, ki ima v svoji stroki kolikor mogoče široko obzorje in ki je sposoben, da v svoji stroki dalje raziskuje, spopolnjuje sebe in vedo. Travniški mojster pride v travniško šolo z ljudskošolsko izobrazbo. V treh letih se mu tam podajo osnovni pojmi o melioracijskih delih. Vadi se z lopato v roki, kako se imajo izkopati cevni jarki, s kopačem v roki, kako se imajo polagati cevi, mora pravilno sam gnojiti, puliti plevel itd. V nemških travniških šolah mora izkopati vsak gojenec vsalko leto najmanj 54 delovnih dni. Vsa izobrazba njegova stremi torej za tem, da ga v s po sobi za razumnega polirja v melioracijskih delih, in torej ne za tem, da bi napravila iz njega učitelja. Sicer je res, da so v Nemčiji travniški mojstri celo učitelji na travniških šolah. Nekateri oelo dobro poznani, kakor n. pr. Heinemann v Liegenu, ki je napisal neko hidravlično knjigo za travniške mojstre — toda prvič so nemške travniške šole
veliko popolnejše od naših, drugič pa morem pripomniti, d a m oderna kulturna tehnika empirična dela nemških travniških šol absolutno zavrača! Odločno pa moram protestirati proti temu, da se nazivijejo »travniške mojstre« gojenci kake kmetijske šole. Če so komu znani osnovni pojmi o gnojenju, še dolgo ni »travniški mojster«.
Kolike vrednosti in kolikega pomena so za poljedelstvo res strokovno temeljito naobražene vodilne moči, lahko spoznamo na organizacijah velikih privatnih domen, ki si lahko oskrbujejo akademično kvalificirane teihnike. Za tem idealom stremijo v novejšem času tudi vse javne uprave. Tržaško namestništvo ima za poljedelstvo potovalnega učitelja inženirja poljedelstva, goriška kmetijska šola je imela do pred kratkim dva inženirja učitelja, Štajerska in Istra imata svoje inženirje-učitelje za poljedelstvo in tudi na Kranjskem sta že dva nastavljena.
»Toda tu gre le za travni št vo!«
Da, s travništvom se začenja poljedelstvo. Podlaga, funda-ment poljedelstvu pri nas je živinoreja, živinoreji pa umno travništvo. 'Podpirati in gojiti živinorejo prej ko travništvo se pravi: pričeti zidati hišo pri slemenu. Travništvo pa sodi tudi med najbolj komplicirana poljedelsko gospodarska vprašanja, in zato je neumestno, če se bagateliizira.
V	obče se sodi, da so akadeimično naobražene učne moči predrage za poučevanje. Drago je vedno to, kar je slabo. Poleg tega pa moram tu opozoriti, še na nekaj, česar ne smemo izgubiti izpred oči: naša največja skrb mora biti, da sl pridobimo pri našem kmetu zaupanje. Eno samo površno predavanje v kakem kraju nam lahko več škodi, kakor nam moire deset dobrih koristiti. Nič ni 'težjega kakor poslovanje med kmetom brez zaupanja.
Predavatelj o travništvu mora torej biti dobro podkovan strokovnjak in ta more biti edino inženir kulturne tehnike ali vsaj inženir poljedelstva. Od predavatelja zahtevamo dalje še sledeče zmožnosti:
1. mora biti popolnoma vešč ljudskega jezika,
2. mora biti res dober predavatelj in
3. dober poznavalec gospodarskih odnošajev dotičnega kraja.
Predava naj se samo v krajih, kjer se nameravajo izvršiti melioracije. Predavanja naj ne bodo posamezna, ker se v enem samem predavanju ne da nikoli povedati to in toliko, kar in
kolikor je potrebno, da se vzbudi v kmetu potrebno zanimanje in potrebno umevanje. Predava naj se torej v ciklih, obenem pa naj se oskrbe poljudno pisane brošurice z vsebino predavanj, ki naj se po predavanjih porazdele med občinstvo. Na ta način bomo gotovo v kratkem dosegli in vzgojili povsod potrebno zanimanje za naše delo in umevanje tehničnih in gospodarskih naprav. Tožbe o nedostopnosti našega poljedelca za moderne napredke v poljedelstvu bodo kmalu izginile in mi bomo i z p o z n a 1 i, da smo	s	takimi	tožbami	le	o b-
s o j a 1 i sami s e b e.
Končno pa moram še na nekaj opozoriti. V zadnjem času se porajajo skeptična mnenja o uspehih nižjih poljedelskih šol in se hoče vsiliti prepričanje, da	bi	bilo najbolje, da se sploh opuste,
in uvedejo po deželi samo	nekaki zimski	kurzi. Kdor	širi	taka
mnenja, se hoče po sili osmešiti. Poučevanje v poljedelstvu brez eksperimentov je ničevo 1. ker se učitelj sam ne motre uveriti o tem, kar predava, 2. radi tega, ker je ravno v poljedelstvu najbolj potreben nazoren pouk! Kurzi so skrajno sredstvo, kterega se nam je oprijeti tam, kjer ni drugače in ker ni drugače — sicer pa mora iti naša težnja za tem, da se poljedelske šole kolikor mogoče pomnože. Le poljedielska šola in le dobra šola, ki ima na razpolago kolikormogoče dosti, učil in zbirk in poizkusnih naprav, nam more resnično izobraziti našega poljedelca in pomagati našemu, do skrajne možnosti zanemarjenemu poljedelstvu na noge. Vsi naši kmetje ne morejo pošiljati svojih sinov v poljedelske šole, to je res. Toda en sam dobro naobražen poljedelec v vasi bo poljedelstvu — ker je ravno stalno tam — več v dotičnem kraju koristil, kakor cela vrsta neeksperimentalnih predavanj. Cikelska predavanja in kurzi so kajpada dobra, ako so dobro podana, toda njihovega pomena ne smemo precenjevati. Taka predavanja bodo le tam resnično obrodila dobre sadove, kjer so jim tla že sicer dobro pripravljena.
Dobre poljedelske šole in dobri učitelji so edini stabilni temelj poljedelstvu.
dr. mirko Černič:
Donesek k zdravniški terminologiji.
Z znanstvenim razvojem- je pri malih narodih v detinski dobi velik križ. Ako .napišeš kako razpravico, ki ni slučajno literarna v ožjem smiishi, najdeš gluha ušesa povsodi, ona pa, ki slišijo, te opravljajo, da si hočeš delati samo osebno reklamo. Še lepše pa je, ako se razne kosmate vesti pohujšujejo nad teboj, tedaj ti gotovo preide veselje, še kdaj pridigati v hlevu.
Mi Slovenci smo gotovo med narodi unikurn. V dobi, ko že nad pol stoletja zahtevamo svojo univerzo in ko imamo že baje pripravljen cel štab vseučiliških docentov — za juridično fakulteto je numerus že clausus — nam pišejo knjige o socializmu profesorji bogoslovja. Da posveti ‘nekoliko v temo seksualne nevednosti in nespametnosti, mora pisati — škof, seveda po svoje. Ambiciozen filozof napiše modroslovno razpravo — vabče se niti ne zmenijo zanjo, kot da bi imeli takih reči kot smeti. In hvala usodi, k.i nam je dala poleg docentov, profesorskega in zdravniškega društva tudi advokata dr.a Tumo! Ako ne bi bilo dr.a Tume, bi visak pojav našega stremljenja ostal neopažen, zagrnjen v neprodir.no temo. On pa je ostal duševno mlad in z mladim duhom spremlja nas mlade po naših potih.
Da preidem na konkreten slučaj! Pred dobrim letom sem z nemalimi gmotnimi žrtvami izdal knjižico »Telesni naš postanek, razvoj in konec«. Kaj sem nameraval ž njo, stoji v predgovofu. In moral sem- čakati ravno eno leto, da je advokat dr. Tuma napisal o knjigi in probldmu članek v »N. Z.« št. 9—10. Pač, tudi neki »strokovnjak« se je v decemberski številki lanskega »Zvona« oglasil z očitkom, da sem še mlad! In s tem se je »strokovna« ocena .začela in nehala. Zanimivo pa je za razmere Pri nas, da je »Slovenski Narod«, ta veliki pospeševatelj slovenske kulture, odklonil prioibčitev medicinske ocene. Stvar je Popolnoma zamolčala tudi radikalna »Omaldina«, dasiravmo je dobila recenzijski eksemplar in sem bil še potem drva meseca Član radikalne organizacije. Pač pa sta o zadevi spregovorila »Veda« in »Čas« — seveda po svoje.
Vprašanje slovenske znanstvene terminologije je pri nas Pač še v zametku. Obstojajo sicer razni odseki za nabiranje terminov, toda do zdaj niso vsi skupaj dali od selbe še nobene
fige, da se izrazim' po Prešernovo. Za zdravniško terminologijo se je osnoval ».kluib slovenskih medicincev na dunajski univerzi«, tudi zdravniško 'društvo ima tako firmo v svojih predalih — a vsi ti gredo lahko rakom žvižgat. Kdor hoče na tem polju res kaj doseči, mora zgrabiti in medias res t. j. v resnično življenje in njegove potrebe. Obravnavati s predavanji, članki, brošurami, knjigami posamezna v to neizmerno stroko spadajoča vprašanja, in terminologija bo kmalu tu, ne na mrtvih papirnih polah, temveč med živim narodom.
Seveda vsako tako stvar je treba od vseih strani pretresti. Če kje, je tu na mestu kritika in kritik kritika. Zato sem dr.u Tumi v resnici hvaležen, da je kot advokat čutil potrebo, dregniti naše zdravnike strokovnjake malo pod rebra. Kakor pa ne sme biti nazor ali beseda pisateljeva samo avtoritativna, tako mora tudi kritikova se izkazati v ognju. Le na ta način je moči priti do jasnosti.
Kritik moje knjižice se mora izjaviti v treh vprašanjih: 1. ali je tak spis smotren; 2. kako se je ta smoter dosegel, 3. terminologija.
Dr. Tuma je odločno zato, da je živa potreba po podobnih razpravah. Sioer se pa v tem strinja z nama celo ljubljanski škof, ljubljanski pospeševatelji kulture pa lahko še nadalje vihajo svoje nosove.*) Način razprave pa kritiku ne ugaja. »Bolje bi bilo, da bi Černič opustil oddelke »Rast in delo«, »Propad in smrt«, nego da jih je tako na kratko in površno odpravil.« (N. Z. VIII. str. 264.) Ako bi bil hotel te probleme natančneje in razumljivo obrazložiti, bi rabil samoiza to najmanj dvojim sedanji obseg, poleg tega mnogo slik, česar pa nisem mogel kar tako tvegati. Sicer sem pa namignil, da se o priliki lotim* tudi te strani — seveda pod ugodnejšimi zvezdami! Da pa je za pregle d čez celotno vprašanje vendarle dovolj natančnosti, mi izpričujejo izjave od mnogih strani.
Če si z dr.jem Tumo že glede načina obdelave nisva skladna, sva si pa glede nekaterih terminov naravnost v laseh. Meni je bil vrhovni princip, napraviti snov razumljivo. Kaj mi pomaga še tako lep in precizen termin, če me pa nikdo ne razume. S tega stališča sem porabil sempatje
*) Ni brez mičnosti sledeči interrnezzo, ki se mi je pripetil ob priliki predavanja v Trstu. Sredi predavanja prideta dve gospodični — govoril sem ravno o perilu, njegovih pojavih in vzrokih — čez par minut zardeli odideta. Vprašani, zakaj, odgovorita: „Nas je tako srain“. Bili sta dve učiteljici — s Kranjskega!
kak starejši, v-saj deloma znan izraz, ki morda ne odgovarja vsem zahtevam, pa je razumljiv.
Pojdimo k posameznostim!
Dr. Tuma pravi, da govorim: »položiti moški sram v ženski sram« in vsklika ‘»samicta simiplieitas«. Ta stavek .zaman iščem po svoji knjižici in ne razumem, kako pride kritik do tega očitka.
Penis, das m Sirnikih e Glieid: vagina, Sdheide. Kritik se zavzema za vulgarni kureč in kurite, kar pozina tudi Pleteršnik in izvaja to od kuriti, ko se spolovila vsled dotoka krvi segrejejo. Mimogrede povedano, se mi zdi ta etimologija prisiljena, jaz vstrajam pri besedi sram za penis, kar izihaia iz čustvenega stališča, in tudi za vagina se mi zdi najtočnejši izraz nožnica, kar je že tudi precej udomačeno.
Perilo za m e n s t r u t i o, monatlidhe Reinigung, se zdi kritiku silno naivno in propagira namesto tega diže. Pri dr.ju Tumi sem že tudi drugod opazil, da jako rad izpodbija znane izraze in jih izkuša nadomeščati z novimi. Perilo tako lepo izraža predstavo ljudstva o ženski menstruaciji, češ, da se tedaj čisti. Če se to ljudsko naziranje sklada z bibličnim, to stvar prej priporoča. Jaz že ne bi hotel nikdar nadomestiti lepega, splošno znanega perila z novimi dižami.
P e 1 v i s, Becken, medenica. Kopanja je Badetrog, Trog gl. Pleteršnik.
Caput femoris, 0'bersc'henkeTkopf, ob rte c.
Med' naravo in prirodo ne najdem razločka. Tudi Janežič in Pleteršnik ga ne poznata.
O v a r i u m, Eierstock, jajčnik. Tudi jajčnik bi se lahko reklo, a je manj navadno; raizven tega pomenja jajčnjak Hodensack, gl. Pleteršnik.
E j a c u 1 a t u m, m r s; e j a c u 1 i e r e n, mršiti se mi popolnoma ugajata.
Flimmerharehen. Migavka je Augen\vimper, Pleteršnik ima migetalka. Med gib alkami in mi g alk a,mi menda ne bo posebnega razločka.
Hyrruen, Jungf e rnhautchen, .Loputa (loputati) je Falltiir. Deviški venec je res preveč simbolično. Sicer tu nikjer nič ne loputa, toda vendar se mi zdi 1 o p u t i c a srečen izraz.
M o n s p u ib i s, Sdhamberg. Dimlje so Leistenbeuge (di-meljska kila = Leistenbrudi), dimeljski pregib. N a d s r a m e k ni vendar nikaka gorostasnost.
Prostata, Vorsteherdriise, predstojnica. To zamenjati s predstojnico, Vonsteheriin, je malo težko, saj nimata nič skupnega.
C o 11 i c u 1 u s s e m i n a 1 i s, Scihneipfeinkopf, kozica.
T e s t i s, Hoden, modo ali mode; serotum, Hoden-sack, m o dni k ali mošnja (k).
E p i d i d y m i s, Nebenhoden, o ib m o id	e k, ker	se drži moda,
nekako kakor petelinov greben glave. Modiček bi bil accesso-risoher Hoden.
D u c t u s d e f e r e n s , Samenleiter, semenski o d-v o dni k. Prevodnik je spremljevalec, električni prevodnik, prevajalec.
Urin a, Harn, s c a 1 i n a = s c a 1 ni c	a	— seč.
U r e t ih e r, Har^ileiter, 'S c a 1 n i ali	s e č	n	i	o d v o d n	i k,
ki odvaja scalino iz obisti v scalni mehur.
U r e t h r a, Harnrobre, scalnik.
S c a 1 o = Harnapparat.
Kloaka naj ostane. (Duplja, kamor kaj izginja (izginilo je kot v dupljo — pri požrešnežu), kamor se kaj meče.
■C o itn s, geseihleditliche Vereinigtung, spolna združitev, spojitev. Pri soitju me je kar zona. Strnitev semena z jajčkom in obenem dveih kemičnih snovi. Pri obeh nastane nekaj novega.
C o r p us ca ver n o sum, Sahwellk6rper, brecilo.
E r e c t i o penis, Gliedsteifheit, nabreklost srama.
G1 a n s penis, Eiohel, (glavica	ali	glavič.
P r a e p u t i u m, Vorhaut, kapic a.
Placenta, Mutterkudhen, posteljica.
Eilhaut, jajčna opna.
Posteljica + jajčne opne = i z t r eb i, i z t r eb in e, Nach-geburt.
Ekstaza = akme = orgasmuis venericus, vilšek spolne naslade.
Ohlapen — sohi ari, locker (Ohlapna obleka). Rahel = sanft, zart (rahel dotikljaj, ralhio spanje, pa tudi rabla prst, rahel kruh).
P o b o 1 e č k i Nachgeburtwiehen.
C1 i m a c 't e r i u m = starostna	jalovost. Po-
starnost — Altlichkeit, ziemlieh hohes Alter. Matorost = Alters-schwache, Greisenalter.
Spolna g o d n o s t = Geschlecibfcsreife, zrelost = vollc Reife, lagodnost = Friihzeitigkeit.
Stoffwectrsel = presnova, presnavljanje.
Reiz = mik; reizend = m i k a v e in, mičen; rezbar = dražljiv; Reizbarkeit = mikavnost, d r a ž 1 j i v o s t.
F r i s p o Id a Ib 1 j a t i = vergleidhen; assimilieren = p r i-ličiti, p r i 11 i k o v a t i gl. Janežič-fBartel.
S ta ničevi e = Zellengewebe; vezno Staniče vje = Bindegewer!be, mišično, živčno, žlezno, kitno itd. staničevje.
loirarararaDzsiKcsDraioioioiraKSKSiraDioioiiairaoioira
Pregled.
Literarni.
„Živ6j trup“ L. Tolstega v Njivi št. 39, 6 dejanj, 20 obrazov.
V	zapuščini L. Tolstega je eno najznamenitejših del drama „Živo truplo", napisana okoli leta 1900. Tolstoj je zasnoval to dramo na podlagi resnične dogodbe, ki se je
1.	1897 razpravljala pred okrožnim sodiščem v Tuli. Fedja Protasov je tip ruskega inteligenta, pijanca-zapravljivca. Bogat posestnik, je poročen z dobro Lizo, ki ga kljub vsem slabim lastnostim vendar resnično ljubi, čuteč blago jedro njegove duše. Ko Fedja zapravi svoje premoženje in večji del ženinega, ga pripravi tašča, da privoli v razporoko. Sam vzame nase, doseči razporoko potom sodišča, pri-znavaje, da je edini krivec on. Dasi je Liza zvesta soproga, ljubi izza mladih let Viktorja Karenina, ki odgovarja tej ljubezni. Oba sta se zavedla medsebojne ljubezni šele po poroki Lize s Fedjo in to ljubezen čuti med njimi tudi Fedja. Ravno to čustvo, da njegova žena bolj ljubi prijatelja Viktorja, ga še bolj zavaja v rajanje in ponočevanje v velikomestni družbi. Tam se zadnji čas zaljubi v ciganko Mašo. Ko je vse pripravljeno za razporoko, prevlada v Lizi čustvo zvestobe do soproga ter mu pošlje prijatelja Viktorja prosit ga, naj se vrne v rodbino nazaj. Karenin najde Fedjo v objemu ciganke Maše, ter Fedja odkloni prošnjo Lize. Fedja je ves pod vplivom močne spolne ljubezni proti enaki Maši. Vsled odklonitve
Fedje ljubezen med Lizo in Viktorjem vsplamti z neodoljivo silo. Fedji je protivno, da bi moral pred sodiščem lagati, da bi dosegel za Lizo razporoko, in zato sklene, da se ustreli ter odstrani zapreko med Lizo in Viktorjem. Poslovi se pismeno od nje. Ko je pismo oddal, mu ciganka Maša ustavi namerjeni revolver ter pregovori Fedjo, naj se pretvori, kakor bi se bil utopil, ter z njo ubeži in z njo živi. Fedja se da pregovoriti, položi obleko ob bregu reke ter izgine iz družbe. Teden potem najdejo utopljenca in Liza, katero je sodišče poklicalo, potrdi, da je mrtvec njen bivši soprog Fedja, V strahu niti ni pogledala dovolj mrtvega trupla, da bi se prepričala o indentiteti. Liza in Viktor se poročita in živita srečno v ljubezni. Fedja v pijanossti razodene svojo istorijo ter pride pred preiskovalnega sodnika. Vsi trije: Liza, Viktor in Fedja se obtožijo zvijačne bigamije. Koncem razprave pred porotniki v prednji dvorani se Fedja ustreli, da reši Lizo in Viktorja obsodbe.
Etično jedro igre je: Kjer vlada čista,	nesebična	ljubezen in	se
žrtvuje	mož, da	oprosti	ženo	in
prijatelja, tam nima nikdo posegati vmes. Samožrtvovanec je za družbo mrtev — živo truplo, ki ne more biti na poti resnični ljubezni drugih. Sodišče in država nimata oravice, vtikati	se v to razmerje:	Cto	Vy
ljezete	v čužuju	žiznj ?“	vzklikne
Fedja preiskovalnemu sodniku. „Ra-di ste, da imate oblast, in da bi jo pokazali, mučite nravstveno ljudi,
kateri so tisočkrat boljši od Vas. Živimo trije ljudje, jaz, ona in on. Med nami so zapletene razmere — boj dobrega z zlom, duševni boj,
o	katerem Vi nimate pojma. Boj konča s položajem, ki reši vse. Onadva sta srečna in ljubita v spominu mene. Jaz sem v svoji propasti srečen, raditega, kar sem zanja storil. Ušel sem iz življenja, da bi ne motil onih, ki sta polna življenja. Vi pa vsled podle ovadbe preiskujete stvar nadljudmi, katerih niste vredni mezinca."
Etično stališče, katero zavzema Tolstoj v tej drami, ni docela v soglasju z evangeljskim duhom, ki ga Tolstoj zastopa v drugih delih. Zdi se, da si ravno zaraditega Tolstoj ni bil gotov sam s seboj in zato drame ni dodelal in objavil za živa. Tudi jezik in dikcija ne kažeta vse moči in lepote Tolstega pisave. Delo nosi vidne sledove posmrtne redakcije tuje roke. Ako literarna zgodovina dožene, da je „Živoj Trup“ spisan po duši Tolstega, pomenilo bo to delo daljši razvoj Tolstega etike v smeri polne svobode človeka v svojih dejanjih sa-možrtvovanja in ljubezni za druge in v smeri skrajnega teoretičnega anarhizma, ki ne priznava pravosodja nad samožrtvovanjem človeka za druge. „Čto Vy Ijezete v čužuju žiznj ? Le dobrota, le ljubezen, le samožrtvovanje ljudi naj odločajo med njimi. Tolstoj je v Živem Truplu priznaval visokost spolne ljubezni ne glede na zakon ter se postavil na stališče modernih svobodne velike ljubezni. Sel pa je preko njih, izključivši vsako oblast nad njo.	Dr.	H. Tuma.
Polemika.
II.
V	starih kolovozih.
„Z a r a d i ostudnega napada glave naše družbe sv. Cirila in Metoda v »Naših Zapiskih" št. 9.—10. so izrekli navzoči odborniki svoje ogorčenje ter popolno zaupanje in zahvalo
g. prvomestniku, ki se jim je na to dostojno z a h v a-
I	i 1“, poroča »Slovenski Branik" IV. št. 11 str. 267.
O omenjeni številki „N. Z.“ sem pisal o reorganizaciji družbe sv. C. i. M., navedel konkreten kričeč vzgled, kako se dela in kako bi ne smelo biti, grajal, da je v vsem mnogo več rodoljubne poze kakor smotrenosti, mimogrede sem tudi ošvrknil penzioniste, ki para-zitirajo v družbi. In kakor sem pričakoval, tako se je tudi zgodilo: preslavno vodstvo družbe sv. C. i. M. je popolnoma prezrlo moje stvarne očitke, prezrlo oni kričeči zgled, ni pa prezrlo svoje stare poze: „glava“ naše družbe se je začutila užaljeno in navzoči odborniki so jo podkadili, na kar se je glava zahvalila. Ta komedija je najjasnejši in najkompetentnejši dokaz za moje besede v predzadnji številki ,,N. Z.“! Tako se pri nas odgovarja na stvarne kritike in nasvete i Ni dovolj, da so tako počenjali na družbenih skupščinah, zdaj so to metodo uvedli tudi na dnevni red vodstvenih sej. Nam tudi prav! Jim bomo vsaj tem preje pokazali njihovo ubožnost na duhu v vsej razgaljenosti. Eno pa ostani že zdaj pribito, to namreč, da starost nikogar ne imunizira pred smešnostjo. Dr. Mirko Černič.
Došle knjige.
Oliver Tvist. Spisal^Charles Dickens, poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani, 1911. Založil L. Schvventner. Cena broš. K 5'—, eleg, vez. K 6‘20, po pošti 30 vin. več.
T. G. Masarykovi k šede-satym narozeninam. Redigovali E. Beneš, Frant. Drtina, Frant. Krejči a Jan Herben. Kresby a uprava od Ad. Kašpara. V Praze. (Grosman a Svoboda). Str. 332. K 20.
Prakticka učebnice jazyka slovinskčho se slovničkem. Sepsal Josef Skrbinšek, prof. c. k. vyššiho gymnasia v Pribrami, — V Praze. Nakladem českč graficke akc. společnosti „Unie“. 1912. — Cena vaz. K 3.
Založništvo L. Schwentner v Ljubljani,
Prešernova ulica št. 3
priporoča nastopne nove svoje publikacije.
Cankar Ivan, Volja in moC. Bros. K 2 —, vez. K 3-—. V treh povestih .-Melila, Mira, Dana, nam kaže pisatelj disharmonijo med voljo in močjo na umetnikih, ki hrepene po najvišjem cilju, pa omagajo in se končajo, epoznavši, da je cilj previsok, moči prešibke. Njih volja jih žene v obupni konec. Pisane so te povesti s tako sugestivno silo, kakršna tiči le v Cankarjevem peresu.
Janka Kersnika, Zbrani spisi. XI. sešitek: Kersnik in njegova doba. Spisal dr. Ivan Prijatelj. Kritika je soglasno priznala nenavadne sposobnosti dr.ja Prijatelja ter ga označila kot tistega, ki je poklican, da nam napiše moderno zgodovino slovenske književnosti in kulture. To knjigo bi moral imeti vsak slovenski inteligent. Cena K 250.
Leta 1911 izide še 12. sešitek kot drugi del spisa »Kersnik in njegova doba«, s čimer bode zbirka končana.
Zbrani spisi Janka Kersnika obsegajo doslej 5 zvezkov v eleg. platneni vezbi po K 6-—, v fini pol franc, vezbi po K 7 —.
Kristan E., Samosvoj. Drama v 5 dejanjih. Bros. K 2--, vez. K 3 —„ O tem najnovejšem dramatičnem delu se je že izrazila literarna kritika najlaskayeje in je tudi uvrščeno v letošnji repertoire sloy. gledišča v Ljubljani. Zanimiva je ta drama v svoji vsebini in po svojem izbrušenera dialogu, vled česar se priporoča tudi v čitartje.
Kraigher Al. dr. Školjka. Drama v 3 dejanjih. Bros. K 2 —, vez. K 3‘— Doslej neznan slov. dramatik je posegel z veliko smelostjo v življenj© sedanje, v lažnjivi morali živeče družbe in nam jo predstavil v prizorih nad katerimi se bodo moralisti zgražali polni ogorčenja. Drama izzveni dissonančno in gotovo zapusti globok sled v vsakem mislečem čitatelju.
Milčinski Franc, Pravljice. Z izvirnimi risbami Maksima Gasparija ia F. Birolle. Cena eleg. vez. K 4'—. Knjiga, kakršna še ni izšla v naši literaturi. Polna prave slov. poezije, primerna otroški fantaziji, pa tudi doraslemu človeku, ki se ob nje čitanja ne nlore ubraniti onemu posebnemu občutku, kakršen nam polje v duši, kedar se zamislimo in utopimo v mlada leta. Duša slov. ljudstva gleda iz te knjige. Najlepša hvala, ki se more o nji izreči!
Beg A., Slovensko • nemška meja na Kočevskem. Z zemljevidom. Cena broš. 80 vin. Pisatelj je že poznan po drugih sličnih razpravah, v katerih nam je zabeležil z nenavadno natančnostjo in podrobnostjo položaj Slovencev v narodnem, gospodarskem in političnem oziru tam, kjer meje s tujcL Na podstavi Begovih spisov bel šele mogoče sestaviti pregledno celotno sliko našega položaja, ki, žalibog, ni tak, da nas ne bi navdajal s skrbjo glede bodočnosti.
Trdina Janez, Zbrani spisi. Izšla je že deveta knjiga z zanimivimi, doslej nepriobčenimi pripovestmi. Zanimanje za Trdinove spise raste, lahko se reče, od knjige do knjige. Slov. narod spoznava, kako neizmerno ga je ljubil pokojni pisatelj, s kako skrbnostjo je študiral njegove vrline in napake. Zato pa postane Trdina nedvomno ljubljenec naroda, eden izmed onih, ki si jih zapiše narod v srce. Trdinove spisi v roke, kdor hoče kaj govoriti o Slovencih !
Cena IX. knjigi broš. K 2-50, eleg. vez. K 3-70.
Založništvo L Schwentner vabi nadalje na naročbo Novih Akordov, ki so se razširili z devetim letnikom tudi v glasbeno revijo, v nastopajočem, desetem, pa dobe novo, elegantnejšo opremo z izvirnimi inicialami in vinjetami. Novi Akordi so edini slov. glasbeni zbornik, ki se pod spretno redakcijo dr.ja G. Kreka vzdržuje že celo desetletje in častno izpolnjuje svojo kulturno poslanstvo.
Cena se vkljub znatnim stroškom za lepšo zunanjo obliko ni nič zvišala in znaša za vse leto K 10-—, za pol leto 1£ u —, za posamezne številke K 2-—.