Poštnina plačana v gotovini.
Gledališki list
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
OPERA
1947-1948
Gaetano Donizetti Don Pasquale
/
Vsebina:
Donizetti in italijanska komična opera	v
Življenje in delo G. Donizettija Stalinove nagrade za I. 1947.
Don Pasquale (vsebina) Premiera v Plzenski operi
10
Premiera dne 11. maja 1948
•+
Gaetano Donizetti
Don Pasquale
Komična opera v treli dejanjih, besedilo napisal skladatelj, prevedel
N. Štritof
Dirigent: R. Simoniti	Režiser:	H. Leskovšek
Don Pasquale, star samec .................................. L.	Korošec
Doktor Malatesta, zdravnik ................................ V.	Janko
Ernesto, Pasquailov nečak ............................... J. Lipušček
Norina, mlada vdovica ..................................... O.	Otta,
N. Vidmarjeva
Notar ................................................... I. Anžlovar
Sluge, preoblečeni Norinini prijatelji i. t. d.
Godi se v Rimu.
Inscenator: inž. arh. V. Molka	Vodja	zbora: J. Hanc
Načrti kostumov: inž. V. Žedrinski
Cena Gledališkega lista din 6.—
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Smiljan Samec. Tiskarna Slov. Poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1947-48	OPERA	Štev.	10
DONIZETTI IN ITALIJANSKA KOMIČNA OPERA
Italija je v operni kulturi dosegla svoj višek proti koncu prejšnjega stoletja, v dobi, ki jo v zgodovini opere označimo lahko z dobo Verdija in Wagnerja. Okoli teh so se zbrali številni slavni in manj slavni sodobniki, ki so več ali manj hodili po dobro izhojenih stopinjah svojih mojstrov. Naredili bi seveda napako, če v to dobo ne bi postavili na visoko mesto komponista, ki je italijansko komično opero privedel do viška, to je Rossini. Kakor je opera seria (resna opera) doživljala ravno v začetku prejšnjega stoletja precejšnjo krizo, tako da je material komične opere ostal svež do Mozarta in še dalje do Rossinija in Donizettija, to se pravi, da je komična opera segla v dobo, ki jo označujemo kot romantično in katere nosilci so se zelo borili proti tradicijam stare opere, predvsem pa opere buffe, ki ima svoj tekstovni izvor brez dvoma v likih in figurah comedie deli arte.
Tako je komična opera v Italiji, začenši pri Paisiellu in Ciina-rosi, ki ju po njuni iznajdljivosti in originalnosti lahko imenujemo že znanilca Rossinija, preko Piccinija pa do Rossinija in Donizettija prodrla v veliko romantično dobo glasbe v Ttaliji. Razumljivo je, da je bila tudi stara opera buffa vsaj v majhni meri oplojena od novega romantičnega duha, ki je prišel iz Anglije. Seveda romantičnih karakterjev v teh igrah ne smemo iskati niti v tragediji, še manj pa seveda v komediji. Vendar pa je značilno prav za Donizettija, ki je kot sodobnik Rossinija nadaljeval pri svojem ustvarjanju s staro in običajno karakterizacijo tipov, da je v nekaterih svojih figurah, in to velja predvsem za Pasquala, skušal izdelati ne samo tip, ampak do neke mere tudi karakter. Poglejmo si konstrukcijo komedije. Starega in trdovratnega samca Pascjuala hoče njegov nabriti prijatelj Malatesta spraviti pod zakonski jarem ter tako pomagati njegovemu nečaku Ernestu do poroke z mlado vdovo, čemur se pa Pasquale trdovratno upira. Da se to izpelje, je potreben seveda star in neizogiben pripomoček opere buffe: preobleka in pretvar-
— 141 —
janje. Norina navidezno poroči Pascjuala, se pa istočasno iz plahe deklice prelevi v pravo furijo, ki razbije svojemu novemu soprogu skoraj ves hišni inventar. Tu Donizetti stopi iz običajne buffo-linije in namesto veselja nad prevaranim starcem (kar je običajno izhodišče končne situacije), ki po starem receptu comedie deli arte dobi svojo neizogibno klofuto, poglobi figuro Pascjuala kot človeka, ki se je v ženski prevaral in zaradi nenadne spremembe svoje soproge silno trpi ter se čuti globoko ponižanega in razžaljenega. V tej čisto romantični karakterni niansi leži že tudi vzrok za njegovo bodočo osveto. Konec je seveda kot po navadi. Don Pasquale mora presenetiti svojo soprogo na tajnem sestanku, kjer je ravno pred tem odpela s svojim ljubimcem šarmantni duet. Hitro se razveže navidezna poroka in sklene nova. Don Pasquale pa kljub temu ostane glavna oseba, komična, toda v svojem trpljenju in ponižanju kljub temu karakterna in človeška. To daje tej vlogi izrazit romantični pečat, ki ga seveda skoraj v vseh drugih komičnih operah vedno pogrešamo.
11. Lesko vsek
ŽIVLJENJE IN DELO GAETANA DONIZETTI J A
Dne 8. aprila t. L. je preteklo sto let od smrti enega najbolj plodovitih italijanskih opernih skladateljev, Gaetana Donizettija, ki je v vrsti številnih italijanskih tvorcev opere še poslednji pisal svoja dela v čistem slogu klasične oblike. Kljub kvantitativno ogromnemu skladateljevemu delu pa se je le malo njegovih oper ohranilo na odru do današnjega dne, kar je posledica prevelike lahkotnosti in celo površnosti, s katero je v' naglici komponiral, da bi ustregel željam impresarijev ter okusu opernega občinstva tiste dobe v Italiji. Izmed velikega števila oper, ki jih je na ta način napisal, pa vendarle pričajo nekatere, zlasti komični operi »Don Pasquale« ter »Kapljice za ljubezen« in opera seria »Lucija Lani-mermoorska«, da je bil zmožen ustvariti tudi večje in trajnejš'-vrednote.
Domenico Gaetano Donizetti, sin Andreja in Domenice Olive Nava, se je rodil v Bergamu v Lombardiji dne 29. novembra 1797. Prvotno je bil določen za advokatski poklic, čeprav je sam silno želel postati arhitekt. Zakaj in kako se je odpovedal gradbeni umetnosti in presedlal h glasbi, ni natanko znano. Zanimivo pa je, d® sta tudi dva njegova brata našla stik z glasbo, čeprav mnogo bolj svojevrsten: eden je bil kapelnik godbe v rojstnem mestu, drugi
— 142 -
Basist L. Korošec
poje prvič partijo (Ion Pas(|iiala
pa se je povzpel celo do inšpektorja vseh vojnih godb turškega cesarstva in dobil naslov paše ter brigadnega generala.
Donizettijev oče je bil preprost rokodelec, krojač, potomec stare bergamske tkalske rodovine. Kljub skromnim dohodkom je zapisal sina Gaetana v bergamsko glasbeno šdo, ki ji je bil ravnatelj tiste čase znani operni komponist, Bavarec Simon Mayr. Ta je posredoval Donizettiju prve glasbene nauke, dokler ni poslal nadarjenega učenca 1. 1815. nadaljevat študije na konservatorij v Bologno. Leto prej je Donizetti v gledališču svojega rojstnega mesta še nastopil kot pevec v neki operni buffo partiji, kar kaže, da je poznejši avtor »Don Pasquala« že zgodaj razvil smisel za to operno stroko. V Bologni je Donizetti nadaljeval študije pri učiteljih Pilottin in Matteiu.
Po končanih glasbenih študijah je Donizetti stopil na pot opernega komponista. Po nikoli uprizorjenem »Pigmalionu«, ki ga je skomponiral 1. 1818., so mu v Benetkah uprizorili »Enrica di Bor-gogna«; to Donizettijevo delo spričo Rossinijeve opere »Italijanka v Alžiru«, ki so jo na beneškem odru istočasno igrali, nikakor ni moglo zabeležiti pravega uspeha. Odločiti se za poklic komponista je takrat v Italiji pomenilo, komponirati opore za dnevne potrebe opernega občinstva, potovati od gledališča do gledališča, dogovarjati se z impresariji in pevci, napisati naročeno glasbo na licu mesta iu v kratkem času. Poklic opernega komponista torej ni bil lahek
- 143 -
Sopranistka Otta Ondina, ki je prejšnjo sezono z uspehom nastopila v »Seviljskem brivcu«, »Ivanu Susani-nu«, »Bolieme«, alternira v »Don Pasqualu« z N. Vidmarjevo v partiji Norine. Na sliki: Otta Ondina kot Rozina v »Seviljskem brivcu«.
in je v takih prilikah v mnogočem mejil na rokodelstvo. Zaradi velikega povpraševanja po te vrste glasbeni tvorbi je opera v Italiji bujno cvetela in štela obilo priljubljenih skladateljev, kakor Mer-cadante, Staffa, Battista. de Giosa, Pacini, Sarmiente, Nini, Vignozzi-Persiani itd., sama imena Donizettijevih sodobnikov, ki so danes že davno vsi pozabljeni, čeprav so tudi oni prispevali marsikak kamen k celotni zgradbi italijanske opere. Da je bil Donizetti od njih umetniško močnejši, dokazuje daljše življenje vsaj nekaterih njegovih del, od katerih mu je med že naštetimi zlasti »Lucija« že za življenja prinesla svetovno slavo. Toda do te slave je moral prehoditi težko pot štirinajstletnega napora, v katerem je vsako leto napisal povprečno štiri opere, kantate ali druga dela večjih glasbenih oblik.
Da s svojimi prejšnjimi deli, razen s »Kapljicami za ljubezen«* niti v svoji dobi ni mogel vidneje uspeti, je razumljivo spričo kraljevanja pet let starejšega, umetniško pomembnejšega avtorja »Seviljskega brivca«, ob katerega je trčil že pri premieri svoje prve opere »Enrico«. Sence velikega mojstra Rossinija se Donizetti dolg0 ni mogel otresti; številne Donizettijeve kompozicije so kazale očiten Rossinijev vpliv, iz katerega se je bilo težko izviti. Kakor so imel) tisti čas komponisti sploh navado, da so si iz tujih del izposojali motive, ki so jim bili všeč, tako si je tudi Donizetti, zlasti v mnogi® uverturah svojih oper. izposodil od Rossinija ne le obliko in značaj
— 144 —
Tenorist J. Lipušček poje v »Pasqualu« partijo Ernesta
glasbenih teui, ampak tudi način njihove gradnje ter ritmične figu-racije. Tako kaže začetek uverture za opero »Ana Boleyn« (1830) •še povsem Donizettijeve glasbene značilnosti, takoj nato pa preide v kopijo katere koli Rossinijeve uverture z na las podobno gradnjo, akcenti in oblikovno fakturo. Pri naglici, s katero je delal, in pri ogromnem, za današnje pojme presenetljivem številu njegovih kompozicij (73 oper, 25 kantat, 2 maši, 19 kvartetov, nešteto pesmi za glas in klavir, instrumentalna dela in cerkvena glasba) je to seveda še toliko bolj razumljivo.
Kadar je nosil kako idejo dalje časa v sebi, so se mu zlasti v manjših delih posrečile nekatere čudovito lepe kompozicije, ki izdajajo čisto svojski, donizettijevski koncept. Zaključena glasbena točka, preludij, začetek arije ali dejanja, včasih ena sama stran partiture nenadoma zablesti v zgoščenem žaru pristnega čustva, v originalnem izrazu, ki pokaže Donizettija v povsem novi luči. Pri tem niti ni važno, če je na pr. »Don Pascpiala« skomponiral v nekaj dneh, kajti v mislih ga je snoval prav gotovo leto dni.
,Prvi večji uspeh kot operni komponist je Donizetti dosegel leta 1832. s komično opero »Kapljice za ljubezen«, ki je poleg »Don Pasquala« najboljša njegova komična opera, polna dragocenih glasbenih domislekov in tekoče ter prikupne melodične iznajdljivosti. Posebno znamenita je arija buffa, ki jo v prvem dejanju poje Dul-
- 145 —
camara, dalje finale prvega dejanja in prekrasna romanca v zadnjem dejanju.
V razdobju med »Kapljicami za ljubezen« in »Lucijo« je napisal več oper, toda z zelo menjajočim se uspehom. Leta 1835. je odšel v Pariz, kjer se je poizkušal boriti za uveljavljenje med Bellinijem m Mercadantejem. Ko so poleg Bellinijevih »Puritancev« in Merca-dantejeve opere »Brigandi« uprizorili še Donizettijevo dvodejanko »Marino Falieri«, ni mogel z njo uspeti, čeprav je tudi njegova opera vsebovala marsikatero lepoto. Donizetti se je vrnil v Neapelj, kjer mu je znani libretist Camimarano predložil besedilo za »Luci jo Lammermoorsko«. Komponist je spoznal učinkovitost libreta iu je takoj začel s komponiranjem. Po petih mesecih je oddal partituro ravnateljstvu gledališča San Carlo v Neaplju, ki je delo uprizorilo še isto leto dne 25. septembra. »Lucija« je pri prvi uprizoritvi doživela ogromen uspeh in vzbudila splošno zanimanje tudi po inozemskih odrih. Ta uspeh je Donizettiju pripomogel do imenovanja za profesorja kontrapunkta in namestnika ravnatelja na konservatoriju v Neaplju, kjer je prevzel to mesto po devetdesetletnem Zingarelliju.
V »Luciji Lammermoorski« sta glasbeno najbolj izčrpno obdelana glavni junak Edgar in tragična'junakinja Lucija. Ob njiju obeh so nanizana umetniško najlepša mesta opere. Zlasti lepa mesta so: prizor Lucijine blaznosti in smrti, Lucijin duet z bratom in finale drugega dejanja, ki vsebuje zarodke zgodnjega Verdija, in sekstet v drugem dejanju. Tudi v »Luciji Lammermoorski« pa srečamo prav tako nekaj citatov iz drugih del, na pr. zadnji zbor je vzet iz neke maše Simona Mayra, ki ga je Donizetti vključil v opero iz spoštovanja do svojega nekdanjega učitelja, in da bi mu pripomogel do večje veljave. Kadar koli so z Mayrom govorili o tem zboru, je rekel: »Donizetti mi je izkazal preveč časti!«"
V vrsti Donizettijevih najuspelejših oper je poslednja »Don Pasquale«, komedija iz vsakdanjega življenja, ki po svojem sižeju in človeških značajih ni strogo vezana na okvir časa, v katerem se godi. Ta pristna šala, ki se v nji hudomušni prijatelji poigrajo in ponorčujejo iz starega samca Don Pascjuala in mu na šegav način izbijejo ženitvene skomine iz glave, bi se lahko godila v dobi Boceaecia ali pa tudi Maupassanta. V oblačilih oseb, ki nastopajo v tej blagohotni družbeni satiri z njeno poučno moralo ob koncu zgodbe, bi z le malo drugačnimi prijemi lahko videli tudi Čehovjje junake. Donizetti je ob Pasqualu obudil spomin na nešteto oseb, ki jih je v življenju srečal, in jih z vsemi njihovimi majhnimi življenjskimi slabostmi presadil na oder. Kakor iz dejanja tako tudi iz glasbe veje vesela in lahkotna vedrina, veselje do življenja in mla-
- 146 —
Baritonist Vekoslav Janko šteje partijo doktorja Malateste med svoje najboljše
dosti, ki vedno in povsod zmaguje. V Pasqualovi glasbi ne zasledimo briljantnosti Rossinijevega »Seviljskega brivca«, tudi ne oblikovne dognanosti in filozofskega humorja Verdijevega »Falstaffa«, Pasqualova glasba teče preprosto in neprisiljeno, celo brez vsakih globljih pretenzij v instrumentaciji, a vendarle na odru ne zgreši svojega učinka. Uvertura k tej operi je morda najboljša, kar jih je Donizetti v dolgi vrsti svojih oper sploh napisal, in ne kaže več, kakor večina prejšnjih, očitnih Rossinijevih vplivov. Kvartet in finale drugega dejanja, tenorjeva romanca, zlasti pa serenada iu nokturno v zadnjem dejanju potrjujejo Donizettijevo melodično invencijo in so med najlepšimi točkami vsega njegovega glasbenega ustvarjanja.
Idejo za »Don Pascjuala« je Donizetti posnel po Pavesijevi komični operi »Ser Marcantonio«, ki pa niti približno nima takih kvalitet. Premiera opere je bila 3. januarja 1843. leta v Theatre italien v Parizu. Uprizoritev je že pri premieri dosegla velik uspeh, ki je »Don Pasqualu« ostal zvest na vseh evropskih odrih do današnjih dni.
Skladatelj Donizetti je zasebno živel težko življenje. Oženil se je z Virginijo Vazelli, hčerko znanega rimskega pravnika. Sama bolehna je po dveh nesrečnih porodih, v katerih sta oba otroka umrla kmalu po rojstvu, še sama 1. 1837. zatisnila oči. Donizetti je te zaporedne udarce življenja zelo težko prenesel. Največja uteha mu je bilo njegovo skladateljsko delo, v katerem na marsikaterem
- 147 -
Scena I. dejanja Beethovnove opere »Fidel io«. (Inscenator inž. arh. E. Franz) Foto: S. Zalokar
mestu zazveni trpek izraz razočarane duše. Kasneje se je predal pretiranim užitkom, ki so mu pa nakopali neozdravljivo bolezen.
V	svojih poslednjih delih je začel duševno pešati, poslednji svetli vzpou njegovega genija je bil ravno »Don Pasquale«. Že istega leta (1843) so se mu v Parizu med generalko njegove opere »Don Seba-stian, kralj portugalski« pokazali prvi očitni sledovi duševne bolezni. Zaradi primadonine zahteve, da mora baritonist izpustiti drugo kitico barkarole, ker mu je bila za uspeh nevoščljiva, je Donizetti dobil napad besnosti in je zbežal iz gledališča. Prijatelji so ga vsega izčrpanega in bolnega prinesli domov kot otroka. Napadi besnosti so se mu nato vedno češče ponavljali, dokler se mu ni um popolnoma omračil. Zdravniki in prijatelji so se trudili, da bi ga ozdravili, a zaman. Sorodniki so ga zaprli v blaznico, odkoder so ga nekateri njegovi prijatelji le s težavo rešili. Zadnje dneve je preživel v neki vili, kjer je kljub skrbni negi dobrih ljudi tudi telesno tako propadel, da je 8. aprila 1848 nastopila smrt.
STALINOVE NAGRADE ZA LETO 1947
Na področju glasbe so v mesecu aprilu t. I. prejeli Stalinove nagrade za delo v letu 1947 sledeči komponisti:
Nagrado prve stopnje (100.000 rubljev) je prejel litovski komponist 1. A. Tallat-Kelpša za svojo »Kantato o Stalinu«.
— 148 -
Prizor iz »Fidelia«
(F. Lupša, N. Vidmarjeva, V. HeybaIova)
Foto: S. Zalokar
Nagrado II. stopnje (50.000 rubljev) sta prejela:
1. Kazahstanski komponist E. G. Brusilovski za kantato »Sovjetski Kazahstan«.
2. Ruski komponist N. G. ŽTganov za opero »Altin čač«.
Nagrado prve stopnje:
R. M. Glier za svoj kvartet št. 4.
Nagrado druge stopnje:
K. A. Kara je v za simfonično poemo »Lejli i Medžnun«.
Nagrado druge stopnje:
1. B. A. Mokrousov za pesmi: »Posvečeni kamen«, »O rodili zemlji«, »Samotna harmonija«, »Cvetje v pomladnem vrtu«.
2. A. G. Novikov za masovno pesem »Himna demokratične mladine sveta«.
Od reproduktivnih umetnikov so prejeli:
Nagrado prve stopnje orgelski virtuoz A. F. Gedik in dirigent G. G. Veverka, nagrado druge stopnje pa pevca M. D. Aleksandro-vič in K. Bajsentova.
Za operno uprizoritev so prejeli prvo nagrado: režiser B. A. Po-kroveski, dirigent K. P. Kondrašin, inscenator V. V. Dmitrijev in pevci A. P. Ivanov, N. F. Ščegolkov ter V. I. Borisenkova, vsi za uprizoritev opere "Sovražna sila« v moskovski Veliki operi.
— 149 —
Prizor iz »Fidelia«
(F. Lupša, V. Janko, V. Heybalova in R. Franci)
Foto: S. Zalokar
Za baletno uprizoritev" so prejeli prvo nagrado: koreograf V. M. Čabukiani, dirigent G. V. Kiladze. inscenator S. S. Kobuladze in plesalca: Z. M. Kikalejšvili in V. V. Cignadze, za balet »Sinatle« v gruzinskem teatru opere in baleta.
Nagrado druge stopnje za balet so prejeli:
1. Komponist M. I. Čulaki, koreograf B. A. Fenster in plesalci: N. A. Zubkovski, G. N. Kirillova, G. I. Isajova. B. M. Rozenberg za uprizoritev baleta »Navidezni ženin« v leningrajskem Malem opernem gledališču.
2. Komponist I. V. Morozov. koreograf M. V. Moisejev, dirigent I. A. Zak, inscenator B. G. Knoblok ter plesalka A. A. Belova za uprizoritev baleta »Doktor Ajbolit« v novosibirskem teatru opere ii> baleta.
Poleg teh nagrad je bilo podeljenih še večje število drugih na ostalih področjih umetnosti.
DON PASQUALE
(Vsebina)
Staremu panju, donu Pasqualu, se kljub žo šestdesetletnemu samstvu na stare dni vzbude skomine, tla bi se'oženil. To bi rad storil že iz maščevalnosti do nečaka Ernesta, ki se trdovratno bran)
— 150 —
Zaključna scena iz »Fidelia«
Režija: C. Debevec, glasbeno vodstvo: M. Polič)
Foto: S. Zulokar
neveste, ki mu jo je bil on namenil. Ernesto namreč ljubi mlado vdovico Norino in njej na ljubo tvega celo, da ga bo stari stric razdedinil. Ker pa sam nima sredstev za poroko, se zateče po pomoč k stričevemu prijatelju, doktorju Malatesti. ki naj bi Pasquala pregovoril, naj ne dela neumnosti, temveč naj nečaku prepusti, da si voli nevesto po svojem srcu. Malatesta sklene starca temeljito izučiti in ga ozdraviti vseh starčevskih muh. Zato navidezno popolnoma soglaša s Pascjualovimi ženitvenimi načrti in mu je celo pripravljen odstopiti za ženo svojo dozdevno »sestro« Norino, ki mu jo prikaže v najvabljivejših barvah kot vzor ponižnega in ustrežljivega ženskega bitja. Pasquale se seveda že ob samem opisu takoj vname za milo ženičko in se sklene nemudoma oženiti. Kot prvi korak k poroki spodi cd doma nepokornega nečaka. Ko Ernesto izve, da Malatesta sili stricu v zakon njegovo Norino, misli, da ga je doktor izdal, in obupa nad samim seboj, ker se je prav ves svet zarotil zoper njega in njegovo ljubezen. Malatesta pa pouči o svojem zapletenem načrtu Norino, ki privoli v njegove nakane. Če bi ta stari panj v resnici rad okusil zakonske »sladkosti«, pa naj jih! Pascjuale naj se najprej s svojimi očmi prepriča, o njeni resnični lepoti in dražesti, nakar bo sklenila z njim kratkotrajen navidezen zakon, v katerem mu bo že prvo uro znala izbiti iz glave starčevske muhe in poslednje skomine po nadaljnjih zakonskih sladkostih!
— 151 -
L
Erncsto je poslal Norini poslovilno pismo in je ves nesrečen zaradi izgubljene ljubice. Dokior Malatesta predstavi Pasqualu Norino kot svojo sestro. Starcu se ob pogledu na tolikšno milino kar srce raztopi, in zahteva naj se takoj sklene ženitna pogodba. Doktor Malatesta pripelje lažnega notarja, ki opravi ženitno ceremonijo. Kakor hitro pa je to storjeno, se prej nedolžno dekletce izpremeni v vražjo zakonsko furijo in Ksantipo.
Revež don Pasquale neizmerno trpi. Norina mu je obrnila vso hišo na glavo, razmetava oberoč njegovo premoženje za najbolj nesmiselne muhe in trpinči ubogega »moža«, da je'joj! V hišo povabi kup prijateljev, ki se deloma preoblečejo v številne nove kuharje, strežaje, šivilje, modistke itd., ki naj bi jih bila Norina najela, deloma pa pripravljajo v Pasqualovo veliko ogorčenje hrupno hišno zabavo. Za konec koncev pa podtakne sladka ženka Pasqualu še tajno pisemce, iz katerega je razvidno, da ga Norina vara z nečakom Ernestom. Na koncu svojih sil in do dna razočaran sklene Pasquale izpiti grenko kupo svojega zakona do poslednje kaplje in se s svojimi očmi prepričati o ženini nezvestobi. Z doktorjem Ma-latesto se odpravi na vrt oprezovat za verolomno »ženo«.
Ernesto in Norina se najdeta na vrtu. Don Pasquale ju z Mala-(estovo pomočjo preseneti in zaloti. Starec je seveda do grla sit svojega zakona in iz srca rad privoli v ločitev zakona. Še hvaležen je nečaku, da ga je pripravljen odrešiti tega zmaja. Navsezadnje niti ne zameri, ko izve, da so mu zarotniki vso to kašo skuhali le navidez, kajti ozdravljen je korenito poslednje misli na zakon.
V	Plzenski operi so prvič na češkoslovaških tleh uprizorili poljsko komično opero skladatelja Stanislava Moniuszka »Straszny dwor«. Uprizoritev je s sodelovanjem dirigenta Františka Belfina pripravil kot gost nekdanji član naše Opere, režiser Emil F reli h. Uprizoritev na Poljskem zelo popularnega Moniuszkovega dela, ki je po značaju in tudi sižeju sorodno Smetanovi »Prodani nevesti«, sta češko občinstvo in tudi kritika zelo simpatično sprejela. Plzenski premieri je prisostvoval tildi kulturni ataše poljskega veleposlaništva v Pragi, dr. Mayen-Szadziwicz, ki je v svojem govoru poudaril lep razvoj kulturnih stikov bratskih slovanskih narodov, v okviril katerih je jugoslovanski režiser na čeških tleh zrežiral poljsko opero.
Po uspeli režiji Moniuszkove opere je plzenska opera povabila Emila Freliha, da bi v bodoči sezoni zrežiral Konjovičevo »Koštano«, poljski predstavnik pa ga je povabil na gostovanje tudi na Poljsko-
- 152 -