Christian Bobin

Ruševine neba



Prevod Nadja Dobnik





Christian Bobin

©Éditions Gallimard, 2009.



©Nadja Dobnik za prevod v slovenščino

©Hiša poezije za to izdajo





Lina v parlatoriju





Angelika Arnauld, opatinja Port-Royala, ki je umrla 6. avgusta 1661, je šla mimo okna sobe, kjer pišem.


V začetku sedemnajstega stoletja odvetnik Arnauld za svojo hčer išče zanesljiv vir dohodkov. Ko leta 1602 zanjo dobi samostan Port-Royal des Champs, je stara enajst let. Vsaka starost v tistem stoletju ima svojo igračo: dojenčki ropotuljico, otrok, ki shodi, lesenega konjička, večji otroci vrtavko. Angelika Arnauld v starosti, primerni za oštevanje punčk, bogato oblečenih v svilo, postane opatinja Port-Royala in prevzame vodenje hiše s punčkami za angele.


Port-Royal bo postal eden redkih krajev odpora proti Sončnemu kralju, vročični tur, ki si ga bo kralj spraskal do krvi. 29. oktobra 1709 zjutraj Ludvik XIV. iz samostana prežene zadnje redovnice. Ker izpraznjene zgradbe postanejo romarski kraj, ukaže, naj jih porušijo do tal. Leto kasneje da izkopati grobove na pokopališču. Izgrebejo jih, razsekajo z lopatami in naložijo v jerbase, ki jih z vozovi prepeljejo do skupnega grobišča. Nagrobnike pokradejo gostilničarji in iz njih naredijo točilne mize. Kralj, končno potešen, se smehlja.


Park pred domom upokojencev v Creusotu so buldožerji zravnali z zemljo. Tam zdaj gradijo hišo. Devica iz mavca, ki se je smehljala starčkom, otopelim od samote, je bila izgnana.


*


Kot otrok nisem hodil na ulice Creusota. Bile so reke, ki so vodile k tovarni-oceanu. Ostajal sem v svoji sobi in bral. Živel sem v samostanu, kjer noben kralj ne bi mogel porušiti zidov iz papirja. Svoje poklice, svoje obraze in svoje moči dobimo v otroštvu. Kasneje jih ne spremenimo več.


Sonce je zahajalo za goro krogel. Njegov oranžni krog je izginil v trenutku. Branje in pisanje sta dve točki odpora proti absolutizmu sveta. Mogoče je najti še druge, na primer hvaležnost, ki spremlja pogled na zahajajoče sonce, večno radost ob občutku svoje smrtnosti.


Nisem ustvarjen za ta svet. Upam, da bom za drugega.


*


Tri polena goreče razpravljajo v kaminu – trije ubežniki iz Port-Royala.


Zemljišče, na katerem stoji Port-Royal des Champs, kot tudi sosednje, zemljišče Versaillesa, je močvirnato. Močvirje privablja v Versailles roje kurtizan – znebiš se ene in vrne se jih deset, v Port-Royal pa nebeško svetlobo kopriv, ki presvetljuje oblačila in knjige.


*


Nebo se je nenadoma stemnilo. Bog je dvignil roke. Edina milost, ki je ostala, je bilo ljubiti brez zadržkov tisti utrudljivi dan, ki ni obrodil nobenega sadu.


Vonj hijacinte – tako močen, da me odteguje od čarobnosti branja k občudovanju miline njene agonije.


Vonji rož so besede nekega drugega sveta.


Smrt je vzela mojega očeta, vendar je pozabila njegov nasmeh, tako kot zaloteni vlomilec pobegne in pusti del svojega plena.


»Bog, dostopen srcu in ne razumu,« je najlepša vrtnica iz divjega rožnega grma Port-Royala.





Angelika Arnauld pri petnajstih, naveličana samostanskega življenja, zboli. Družina jo vzame domov, jo pozdravi in vrne v samostan. Pridiga nekega brata kapucina je nepričakovano vzbudila v njej ljubezen do tistega odmaknjenega življenja: odloči se, da bo obrnila vsak kamen v samostanu in ga na novo ustvarila na nebu. Kapucin je bil pust človek, ki se je kmalu poslovil od sveta. Bog rad govori skozi brezzoba usta, v tem je njegov čar.


Poljsko cvetje so svetniki, ki se izvijejo iz niča in se poženejo proti nebu z vso silo svojih stebelc.


*


Knjige so drugi dom duše. Ko duša odsune papirne oknice, se po vsem prostoru razlije svetloba.


Pregovor iz sedemnajstega stoletja pravi za človeka, ki je zelo lačen, da »mu sonce žari v trebuhu«.


V pivnici v Vichyju se je natakarica nenadoma obrnila h kolegu, ki je pravkar končal službo: »Nasvidenje jutri, Didier!« Te povsem običajne besede je izrekla s tako radostjo, da sem jih prestregel kot poglavje iz žive teologije, preblisk, ki je smrti izrekel šah in mat: vedno bo obstajal jutri in domači obrazi se bodo vrnili, ko bo minila noč njihove odsotnosti.


Košeničice preplavljajo nepokošene travnike kot tempirana sonca.


Regrat se množi pred hišo kot note Bachovih Goldbergovih variacij: najprej samo nekaj not, osamljenih, plašnih, nato se topel zlat dež razlije po vsej zeleni travi.


Nobene razlike ni med verjeti in živeti.





Danes zjutraj sem si privoščil tuš čembala.


25. septembra 1609 Angelika Arnauld v svojem srcu začrta krog s kredo: svoje družine ne bo več sprejemala drugje kot v parlatoriju. Hrup sveta ne bo več prodiral v samostan. Tako se začne galop duše, ki jo odslej edino Bog drži na vajetih.


Ni neskončnosti brez klavzure.


*


V Orléansu sem bil pred Rembrandtovo sliko bolj prevzet nad lakom na sliki kot nad sliko samo.


Lekarnarica mi je pripovedovala o svojem zgodnjem otroštvu, o tem, kako je sedela na koncu kuhinjske mize, sklonjena nad kadečo se skodelico z zeliščnim zavretkom, in inhalirala z brisačo na glavi, medtem ko je na drugi strani mize babica po povoščenem platnu razprostrla fino zlato obarvano testo jabolčne pite. Ta spomin se sveti v njenih besedah kot majhno platno holandskega mojstra. Prave mojstrovine spijo na dnu naših duš.


*


Iščem misel, tako srečno kot je rumena barva limone na krožniku.


Delamo se pametne, vendar vemo pravzaprav manj kot novorojenčki v svojih zibkah. Naše oči so manj odprte, naše bojazni manj čiste in naše radosti manj izostrene. Johann Sebastian Bach nam približa nekaj iz tega prvega obdobja, ko nad našo presenečeno dušo zavrti glasbeno vrtavko, sestavljeno zgolj iz atomov zraka.


Pustni sprevod je šel mimo, otroci iz šole Saint-Sernin so po cesti razsuli na stotine konfetov, rožnatih, rumenih, zelenih in modrih, ki so jih mestni uslužbenci kmalu pometli. Veter jih je nekaj odpihnil k pločniku pred pošto, kjer jih je popoldne peščico pognal v zrak in ustvaril majhno melanholično zabavo, ki je nihče ni opazil.


Ognjemeti so barvna razočaranja.


*


Zakaj potovati? Deset metrov naredim zunaj hiše in name se vsujejo videnja, preplavijo me: ne hodim pod nebom, ampak globoko v njem, na glavi imam tone modrine. Dušim se od dihanja, sit sem zraka in svetlobe. V desetih sekundah sem naredil sprehod, dolg deset stoletij. Življenje ima eksplozivno zgoščenost. Drobcen kamenček vsebuje vsa kraljestva.


Ko začutim kristale ledenega zraka, ki me zbadajo v lica, v hipu vem, da obstajam in da Bog obstaja z mano.


Eno samo življenje je in je brez konca.





Saint François de Sales vsako nedeljo uči otroke katekizma. Eno uro pred poukom moški, ki je za to plačan, z vijolično čepico na glavi obhodi ulice mesta, potresava z zvončkom in kriči, tako kot cirkus vabi gledalce: »H krščanski doktrini, h krščanski doktrini, naučili vas bomo, kako priti v raj!« Ob tem hrupu otroci pridejo na ulice kot mačji mladiči, ko zaslišijo, da je bila na tla postavljena skleda, polna mleka.


Na puščobnem parkirišču naselja Montagne des Boulets me je slepeče deblo breze pritegnilo kot oglas za bližnjo nebeško predstavo.


*


Poslušati katero od Bachovih sonat v izvedbi Dinuja Lipattija pomeni okušati sadež, ki ga podari mrtvi človek.


Nekaj ur pred smrtjo, 17. novembra 1624, je Jakob Boehme prosil sina, naj odpre vsa vrata v speči hiši, da bi mogel bolje slišati glasbo, ki jo je zaznaval le on sam.


*


Odločeno je, da v samostanu Port-Royal vse postane skupna lastnina. Ena od starejših redovnic se temu upira. V žepu hrani ključ majhnega vrta, na katerega lahko vstopi le ona. Po nekaj dneh izroči svojo dobrino. Mali vrt se v hipu razsvetli, angeli obrežejo rožni grm, medtem ko redovnica z lahkotnim korakom deklice stopi na jaso siromaštva.


Bog je imel v sedemnajstem stoletju tako mesto, kot ga ima danes denar. Škoda je bila manjša.


*


Knjige so križni hodniki iz papirja. Dan in noč se lahko sprehajaš po njih. Vrt na sredi samostana simbolizira raj. Sčasoma sem postal vrtnar v raju, vsako jutro grem z grabljami črnila po ozki gredici iz belega papirja. Pomembno je, da je vse harmonično: raj ni ustvarjen zato, da bi v njem živeli, ampak da bi ga gledali in bi, že ob hitrem pogledu nanj, duša našla tolažbo.


Vsak dan nove karte.


*


Opat Saint-Cyran in Jansen, duhovna očeta Port-royala, preživljata najlepše dneve svoje mladosti pri Saint-Cyranovi materi v bližini mesta Bayonne, ob prebiranju cerkvenih očetov. Mladeniča se odtrgata od študija le za spuščanje zmaja, v katerem sta oba odlična. Ocean oblizuje travnike, po katerih tekata. Nebo, ki ga loščijo oblaki, je veselo smeha mladeničev, ki ogenj svojih dvajsetih let podžigata s papirjem črnih bukel.


V Parizu ima Saint-Cyran obrabljen fotelj, na katerega je pritrjen pisalni pult: v Jansenovi hiši, kadar biva v njej. V tistem fotelju bere, je in spi. Hvali se, da je desetkrat prebral zbrana dela svetega Avguština.


Raj je knjižnica, kjer so izropali vse police.


Klošar, oblečen v moški kostim, ki vse dneve presedi pred prodajalno časopisov, je vstopil in prelistal revijo Châteaux et belles demeures.


Za Bonnarda so najlepša stvar v muzejih okna.


*


Glasba Johanna Sebastiana Bacha je zadnji steber porušenega templja.


Z vsakim novorojenčkom se Bog prepusti našim negotovim rokam kot igralec, ki z vsem zanosom vedno znova začne predstavo, pri kateri mu je že tisočkrat spodletelo.


*


Saint-Simon, ko govori o vojvodinji Burgundski, pravi, da hodi po »cvetnih vršičkih«. V sedemnajstem stoletju so celo konjski hlapci govorili jezik, v katerem so besede odzvanjale druga ob drugi kot kristalni kozarci, polni spomladanske svetlobe.


Ko je umrla njegova življenjska spremljevalka, je Bonnard v beležko, v katero je vsak dan narisal risbo, začrtal le majhen križec – drobno vejico kalvarije.





Leta 1609 brez imena avtorja izide knjižica, v katerih je opisanih štiriintrideset situacij, v katerih se lahko ubiješ, ne da bi izgubil dušo. Napisal jo je opat Saint-Cyran kot odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil Henri IV. po tem, ko mu je ena od kurtizan zagotovila, da bi se svojemu kralju, če bi umiral od lakote, ponudila za hrano. Tisti čas prekipeva od knjig te vrste, ki so danes podobne fosilnim školjkam v ilovici. Naša modrovanja se postarajo hitreje od naših duš.


Leta 1629 se samostan Port-Royal začasno preseli, da bi ušel močvirski mrzlici. Redovnice se nastanijo v Parizu v četrti Saint-Jacques. Neka pobožnjakarica pride k njim, prinese svoj denar in povzroči, da se ga še več zapravi. V parlatoriju igra lutnjo, zase da postaviti molilnico, pred svojo sobo uredi teraso z oranževci, prazni žepe Boga, ki je tega vesel.


Vse naše življenje je sestavljeno iz neuspehov in ti neuspehi so razbite šipe, skozi katere vdira zrak.


*


Star mož mi pokaže prve vijolice, ki jih je nabral pred svojim blokom: redovnice v zgubani dlani, vse iz sebe, ker bodo umrle daleč od svojih sester. Radost mu zasveti v očeh. »Kljub vsemu v življenju obstajajo čudeži,« mi reče in s temi besedami mladim kontemplativkam nameni pogreb, poln svetlobe.


Leta 1638 se v bližini redovnic iz Port-Royala naselijo moški in otroci. Njihove recitacije in petje obdajo samostan s tihim rečnim šumenjem.


Zlata kaplja spolzi z listja drevesa v raju na dno brezskrbne duše.


Po Saint-Cyranu nihče ne bo srečen v nebesih, če ni bil na zemlji.


*


Ko je izdelovalec lutenj snel pramen z loka in ga približal svetilki, je drobno valovanje žime priklicalo konja, ki je z brcami razbil vse v delavnici.


*


Spomine janzenistov vztrajno prepisujejo. Vuillard, prijatelj iz zadnjega obdobja Port-Royala, pove, da »so zanj ti prepisi tisto, kar so bili za nekdanje samotarje jerbasi in košare iz trstja in vrbovja, ki so jih pošiljali naprodaj, da so od tega živeli in pomagali siromakom.«


Ljudje iz Port-Royala so pletarji absolutnega. Iz jezika ustvarjajo košaro zlate tišine.


Zvoki Bachovega čembala pletejo zračne košare. Modrina se prikrade med vsako noto. Njegove francoske suite so kot košare iz trstja, ki jih je cigan na tržnici v Creusotu razstavil po pločniku in jih je nebo napolnilo z nevidnimi plavicami.


*


Beli lasje visokih trav.


Sonce, ki prodira skozi košaro za nakupovanje, odslikava na kuhinjskih ploščicah košaro iz senc, kjer je tisto, kar se svetlika, praznina med šibami – fantom vetra v vrbovju.


*


Emily Dickinson je svoje dneve in noči preživela v zenici Boga: nevidna je videla vse.


Pesniki gredo skozi življenje z gorečimi črkami med prsti. Njihove knjige so pepel teh črk.


*


Bistvo umetnosti življenja je ohraniti občutek življenja neokrnjen in nikoli opustiti čudenja in osuplosti, ki duši edina omogočata videnje.


Svet postane resničen le za tistega, ki ga gleda s pozornostjo, ki je potrebna, da se iz pesmi izlušči sonce, ki je v njej.


Ker je slabo govoril francosko, je v pogovoru skupine sodeloval le z rahlim nasmehom. Z negotovo počasnostjo je povedal: »Študiral sem znanost, vendar se resnica, ki vam jo da znanost, manjša in na koncu nimate ničesar več v rokah. Resnica je stvar, ki je prožna, fluidna, sicer pa to sploh ni stvar, samo poezija jo lahko da.« Nato se je vrnil v svoj nasmeh. Ko smo se poslavljali, me je vprašal, ali češnja pred hišo obrodi črne ali rdeče češnje. »Pri meni, v Nemčiji, je vonj češenj tako močen, da me omami.« In odšel je, ostal pa je pridih njegovega nemirnega nasmeha. Angeli imajo žepe nabito polne vprašanj. Noben odgovor jih ne pomiri.


*


Življenje se z vsako sekundo oddaljuje od nas, tako kot pegasta sova razpre svoje snežne peruti v trenutku, ko jo odkrijemo.





Kapiteljska dvorana





Leta 1638 da Richelieu zapreti opata Saint-Cyrana v grad Vincennes. Iz svoje celice s pismi, napisanimi s svinčenim pisalom, Saint-Cyran razsvetljuje svojo čredico v Port-Royalu. Nečakinji zamolči svoje stanje in ji pošlje pismo, barvito kot Evangelij iz Epinala: »Odkar sem v lepem gradu, v katerega me je ukazal namestiti kralj, nenehno molim zanj in za vas ... Z veseljem bi obdržal vašega muca, ki je zelo lep, vendar je moja soba tako majhna, da v njej ne bi mogla živeti oba ... Zelo sem zadovoljen, da ste tako radostni, to je znak, da imate zelo radi Boga ...«


*


Kot skrilavec sivo nebo, njegov krovec je slabo plačani čemerni angel.


Vse, kar naredimo z vzdihovanjem, je zamazano z ničem.


Vsak dan ima svoj strup in – za tistega, ki zna videti – svoj protistrup.


Njegov obraz je bil ves večer en meter oddaljen od mojega, kot lesena vrata, za katera sem čakal, da se odprejo in se bo končno prikazal hišni gospodar.


Na starih rjavih vratih pekarne v Saint-Serninu je bilo obvestilo »kruha ni več« oznanjeno z velikimi kričečimi črkami, kot bi naznanjalo začetek vojne.


*


Čez ramo Saint-Cyrana sem v zaporu v Vincennesu bral pismo, ko me je sinička, ki se je s svojimi kot vžigalice tankimi nožicami oprijela roba okna, v trenutku ponesla tri stoletja nazaj in me priklenila na njegovo plašno milost.


Tri glave so se smehljale pred mano kot trije okrogli kamenčki, ki jih je oplazilo sonce. Bratstvo – to zaupanje, noro zaupano neznancu – ponovno požene svet v tek.


*


Pisati ni nič zapletenega: zadostuje, da temu posvetiš vsak trenutek svojega življenja.


*


Bila je stara, stroga in živa. Njene oči, udrte v togo lobanjo, so iskale sogovornika na koncu sveta. Za svojo družino je pekla beljakove poljubčke, lahne kot oblački. Včasih jih je prinesla tudi moji mami. Bila je tiste božanske rase, ki ji brez izjeme pripadajo vse ženske in vsi moški. Beljakovi poljubčki boginje so se prijetno lepili na zobe. Zdaj je mrtva, njen obraz pa ostaja pritrjen v mojih možganih kot napol odlepljen plakat. Vsak od nas nosi v sebi Boga, za katerega drugi bogovi, ki jih sreča, ne vedo.


*


Prizor črnega mačka sredi rumenega regrata: bil sem v raju oči.


Pisanje je berač, ki vsakemu mimoidočemu podari zlatnik.


*


Nakupljene stvari je pred mano zložila v porjavelo košaro, ki me je očarala s svojo gracioznostjo. Vprašam jo, kje jo je dobila. Pove mi, da je njen oče kot otrok ob nedeljah hodil v vrbovje nabirat najnežnjše veje in iz njih pletel košare. Potem je umrl. Njegovi otroci so si razdelili košare in danes z njimi hodijo nakupovat, s preminulim očetom pod roko, lahkotnim kot zrak na vrbovih bregovih.


Sneg, ki se ne obdrži na tleh – redovnica, ki je umrla zjutraj, na dan zaobljube.


*


Dve vrsti raja: priskočiti nekomu na pomoč in prebrati knjigo.


*


Ko sem na bencinski črpalki, ki jo je šibal naliv, čakal, da se napolni rezervoar, sem si nenadoma priklical v zavest, da sem živ, in v hipu je božanski sij razsvetlil vse, kar sem gledal. Nič ni bilo več ne grdo ne brezbrižno. Zavedel sem se, kaj je vzeto umirajočim. Zanje sem to okušal, v tišini sem jim podarjal ta strašni sij slehernega trenutka. V daljavi, na cesti, posrebreni od dežja, je velik črn pes, okamnel, od strani kot izrezan iz pločevine, čakal, da pride angel in s truščem razbije svet.


*


Po Vermeerjevi smrti 1675 je žena dala dve njegovi sliki peku, da je poplačala dolg, ki se je nabiral že več let. Na eni strani sijaj biserovinastih barv, na drug strani zlata skorja še toplega kruha: zamenjava je veliko bolj zadovoljiva za duha kot danes samoumevno razmerje med mojstrovino in denarjem. Kruh in lepota sta dve primerljivi kraljestvi, dve nujno potrebni sestavini, s katerimi se hrani večno življenje vsakega dne.


Janzenizem: ime je trdo kot skorja kruha, katerega drobtine so mehke, celovite in neskončno dihajoče.


Tvoje srce je bilo njihov pek.


*


Ob prvem pogledu se pojavijo na ulicah velikega mesta desetine obrazov morilcev in nekaj svetnikov, tako redkih kot štiriperesne deteljice. Ob drugem pogledu, pozornejšem, je mesto naseljeno samo z nedolžnimi, ki hodijo proti rezilu svetlobe.


*


Na svoji notni lestvi Johann Sebastian Bach požvižgavajoč pomiva šipe večnosti.


Ta nenavadna radost, brez katere ni mogoče narediti ničesar resnega.


Preden sem odprl oči, sem zaslišal ploskanje dežja ob oknicah. Ludvik XIV. ni imel lepšega jutranjega sprejema.





Saint-Cyran umre leta 1643. Njegovo srce z oporoko dobi gospod d’Andilly. Gospod Lemaistre prosi, ali lahko dobi roke, ki so napisale tako plemenite besede. Odsekajo jih in mu jih dajo. Relikvije svetnikov so punčice smrti. Duše, ki ni nič, kar bi bilo mogoče odrezati, ne zahteva nihče.


*


Ko govorijo usta bolečine, je mogoče le molčati.


Najhujši problemi niso nič drugega kot premočene otroške vezalke: bolj vlečeš, bolj nemogoče jih bo razvozlati.


*


Duša je le kamen, ki se odlušči od svetleče gore. Kotali se do črne šipe smrti in jo razbije na tisoč koščkov.


Drama je zadnja poteza Boga po tem, ko smo zavrnili vse druge.


*


Gospod La Rivière zapusti svet, v katerem ima odličen položaj, in postane glavni gozdar Port-Royala. Spi oblečen na slamnjači in dneve preživlja v gozdu, z biblijo v hebrejščini, ki jo dešifrira talmudsko mrmranje velikih hrastov. Gospod La Petitière, vzkipljive krvi, za katerega so pravili, da mu »ogenj šviga iz oči«, se odpove zanesljivi vojaški karieri in postane čevljar pri redovnicah. Nebo za tistega, ki ga je enkrat uzrl, nima tekmeca.


*


Sprehod po poti divjih prašičev. Vonj po smoli sveže posekanega lesa dušo ozdravi muk.


Umiti krožnik ali olupiti zelenjavo je kot postati otrok v zboru zemske svetlobe. Beluši, olupljeni z velikimi potezami, zasijejo, ko se stanjšajo in postanejo fina marmorna ravnilca.


Veličastno sam je bil s svojo bolečino sredi veleblagovnice, v pretiranosti njegovih kretenj in agresivnosti glasu se je kazala norost tistih, ki se ne zavedajo, da jih kdo gleda. Norost je soba na koncu hodnika, kamor vas porinejo, ko so vas nagnali že iz vseh drugih. Več minut je govoril prodajalki, ki ga ni gledala in je nestrpno čakala, da se nadležnež spravi drugam oznanjat svoje težave. Norost je na tem svetu bolj osamljena kot Kristus.


*


Najnežnejši stavek mora biti zapisan s sekiro.


*


Kot pesnik, ki piše svojo pesem, je zidar postavljal zid s pozornostjo do vsake podrobnosti. Veselje do dela, ki je nastajalo, je razsvetljevalo njegov obraz. »Nekoč sem videl,« je rekel, »velikansko podgano, ki je prišla iz hiše, ki sem jo obnavljal. Bila je tako grda, da sem se začel naglas smejati.« Ta smeh je bil smeh modreca. Hudič pobegne, ko ga nekdo ne vzame resno.


*


Več zablod imam na knjižnih policah. Ne vem, katero naj vzamem v roke.


Le kako bi lahko razumeli življenje: vidimo samo njegov hrbet. Ko se bo obrnilo k nam, bo smrt resnični začetek pogovora.


V trenutku, ko smrt zapre knjigo življenja, v celoti prodre v vsak njen stavek.


Odgrnil sem zaveso. Taščica v vrtu me je pogledala s tistim čistim začudenjem v črnih očeh. Zagrnil sem zaveso. Videl sem dovolj za ves dan.





Pri petih letih se Ludvik XIV. igra s hčerko služabnice. Njen paž je, »vozi jo v stolu in nosi baklo pred njo,« odpove se svojemu kraljevskemu dostojanstvu za smeh male deklice.


Kralji v sedemnajstem stoletju živijo kot cigani: njihovi gradovi na podeželju so prazni, zato z njimi, kadar se odpravijo tja, potuje tudi pohištvo.


*


Njegov oče, ki je opravljal preziran poklic železninarja, je pred kratkim umrl. »Nikoli ga ne bom dosegel,« pravi sin, pretresen od žalosti.


Mrtvi so misleci, ki ne prenesejo ničesar drugega kot resnico.


Kontemplativci iz Port-Royala so prevzeti nad novo Decartesovo filozofijo, po kateri je sonce le skupek ostružkov in živali avtomati, neobčutljivi za bolečino. Modrost je preluknjan dežnik: nihče ni na varnem pred modo.


Slikar Vermeer ima petnajst otrok, skoraj toliko, kot je jagod v vinskem grozdu. Nobeden se ne pojavi na njegovih slikah.


Med Vermeerjevimi predniki je tudi ponarejevalec denarja. Veliko generacij je potrebnih, da se rodi svetnik. Vsak je potreben in nevede dela za onostranstvo – celo ponarejevalec denarja.


*


Letaš od zablode do zablode do končne resnice.


Ptice v vrtu ne vedo za obstoj zla.


*


Deset metrov pred mano se je v beg pognal divji prašič, naravnost iz čebra z ogljem iz pekla, ves črn od blata, mišičast kot deset tisoč telesnih čuvarjev. Švignil je čez pot kot misel v glavi, neustavljiva.


*


Johann Sebastian Bach mi masira možgane s svojimi zlatimi rokami.


*


Kot otrok hoče Pascal vedno poznati vzrok stvari. Njegova sestra pove, kako je nekoč eden od gostov pri mizi z nožem zadel ob krožnik iz fajanse, zvok, ki je nastal, pa je utihnil, ko se je z roko dotaknil krožnika: mali Pascal hoče takoj razumeti, zakaj je nastal ta zvok in zakaj je izginil. Pisanje je kot kredenca večnosti: hrup posode iz fajanse štiri stoletja odzvanja v glavi bralca.


*


Svetniškost je le to, da ne dopustiš, da bi zaživelo zlo, ki ga imaš v sebi.


*


Pri dveh letih Pascala pogled na vodo in pogled na mamo in očeta, ki sta preblizu drug drugemu, spravlja v trans. Neka ženska prizna, da je na otroka priklicala urok, da bi se maščevala očetu, ki je bil sodni uradnik. Urok, pove, vodi v smrt, razen če ne bo preusmerjen na žival. Odločijo se za mačko. Pascala imajo za mrtvega ves večer, nato njegova dušica izplava iz brezna. Ne boji se več vode in tudi objema staršev ne. Edino, kar ga od tedaj vznemirja, je tisti drugi svet, od katerega nas ne loči nič trdnega.


*


Mah ob gozdni poti, ki vodi do poštnih nabiralnikov, je tako sijoč, da mi neprestano jemlje besedo.


Božja igla je vdeta v vse vrste tkanin, katerih bogastva se ne naveličam občudovati.


Prižet na zastor lepote.


*


Pascal je star tri leta, ko mu umre mati. Takoj jo nadomesti mišljenje. Isto nemogočo nalogo pomiritve opravlja.


*


Vedno je v vsaki knjigi stavek, čeprav slab, ki skoči bralcu v obraz, kot bi čakal samo nanj.


*


Angel z lopato prekopava nebo, da se prikaže modrina, ki pritegne vse ptice duše.


Rožnata barva oblakov s sivimi lisami mi je zaprla kljun, tako kot naredijo veliki mojstri s svojimi neučakanimi učenci.


Ne da bi kaj mislil, sem se znašel v raju. Verjetno sem odprl vrata, ki jih nisem niti videl.





Križni hodnik





Med frondo, leta 1649, vojna med plemstvom in rosno mladim Ludvikom XIV. odpihne vzorno urejenost Port-Royala. Žito, oves in kotli za kuhanje se grmadijo v cerkvi. Čeznje se je treba prebiti do oltarja, kjer so samotarji na kupe zložili knjige. Spodnje dvorišče je natrpano z živino. Zrak je zasičen s kužnim smradom in molitvami. Napaka fronderjev je bila ta, da so se bojevali proti otroku: Ludvik XIV. ne bo pozabil tesnobnih noči, ki so mu jih povzročili. Hudič prihaja iz srca ponižanih otrok.


*


Morali bi biti počaščeni, da smo poznali ljudi, ki so mrtvi.


*


Ko je mojo otroško roko ovijala očetova roka, je bila bolj na varnem kot v srednjem veku revež v cerkvi.


Proti letu 1660 Poussin s težavo drži čopič. Roka se mu vse bolj trese. V tem obupu telesa naslika »letne čase«, ki so zmagoslavje njegovega ustvarjanja. Duša slikarja je čebela. Povsod po svetu nabira svojo zlato hrano. Neomajen mir veje iz teh slik. Tresoča roka je danes samo prah. Še naprej blagoslavlja prevzete gledalce.


*


Janzenisti in njihovi sovražniki se prerekajo okrog ideje milosti srditeje kot psi okrog svetlobne kosti. Ljudje iz Port-Royala so prepričani, da je milost vse in da kot poletni dež pade na to ali ono osebo, brez ozira na kakršno koli zaslugo: naša prizadevanja in naša moč niso nič. Glede tega je kralj enako ubog kot njegov najnižji podanik. Nikoli v nas ne deluje nič drugega kot Bog, se pravi ta veliki val radosti, na katerem se včasih, ne da bi vedeli kako, obdrži naše življenje. Svetniki so tisti, ki jih ta val pogoltne.


Zlatice in perunike z rumenimi progami se kot pobalinke prerivajo v vazi. Za to, katera si bo prisvojila vso svetlobo.


*


Dvomljivci so tisti, ki so resnični naivneži.


Regrat – sonce, ki se skotali po tleh.


Vse naše misli se vračajo k iskanju ključa do raja, katerega vrata so odprta.


*


Prodajalka v trafiki mi pokaže staro sinovo fotografijo. Vzame jo iz denarnice iz rdečkastega usnja, napihnjene kot ihtenje. Vse njeno bogastvo je zajeto v podobi skodranega otroka, ki na trebuhu leži na ovčji koži. Vsak ima svojo bolečino in svoje bogastvo na istem mestu. V ponedeljek, 23. novembra 1654, jez smrti popusti pod pritiskom večnosti in radost pogoltne Pascala, od pol enajstih do pol enih ponoči. Vsako podrobnost svojega razodetja zapiše na pergament, ki ga všije v podlogo svojega suknjiča. Od nebeških notarskih zapisov se nikoli več ne loči: ko zamenja suknjič, da všiti pergament v novi suknjič. Vsak od nas je lastnik ikone in nosi pri sebi sled radosti, večje od življenja. Ikona s časom obledi. Lastnik izgine. Doživeta radost ostane – zlata travna bilka v noči sveta.


Zlati konj mladosti je v galopu zdirjal mimo, nato življenje, nato smrt, nato ta mir, ki prihaja od mrtvih, ki nam ga pomolijo kot vejo bezga in je ne znamo vzeti. Danes, če pomislim na G., se spomnim na sprehod po spokojni pokrajini, nekega popoldneva, ko sva metala kamenčke v ribnik. Odskakovanje ustvarja odbleske še veliko let kasneje.


Ubogi na duhu ne ve za smrt.


*


Štiri limone na krožniku z zlato obrobo, vsaka s svojo dušo. Od mlečno do osorno rumene, ena pa s široko žilo nežno zelene barve. To so moji današnji delodajalci.


Pisati – ubogati, kar vidiš.


Pred očmi imam svoj neuspeh: šopek mimoz v vrču vode. Z radostjo je razsvetlil moj zajtrk, napolnil moje kosilo s prijetnim vonjem, zdaj pa sem nesposoben narediti portret, ki bi bil vreden njegove velikodušnosti.


*


Njihovo govorjenje je bilo sestavljeno iz drobcev sveta, povezanih brez vsakega reda. Včasih so se bele keramične ploščice pogovora odlepile in razkrile čarobno rdečico duš – tisto, kar je v vsakem neutolažljivega in velikega.


Odpreš Pascalove Misli, potopiš roko v vrečo, potegneš iz nje listek in vsakič zadeneš: prikaže se kraljica, srčna dama, ženska, katere obraz je brez obraza – smrt brez zlonamernosti.





Šestnajstletne manekenke z vdrtimi votlimi očmi so mučenice niča. Ljudje iz Port-Royala, ki nas gledajo s svojih ugaslih oken, govorijo o »fascinaciji nad frivolnostjo«.


Oktobra 1647 redovnice Port-Royala za oblačilo prevzamejo bel škapulir z velikim škrlatnim križem. Božje manekenke imajo nor izgled.


*


Kraljica, polna uši.


Peč za zvezde.


Bele lilije ne prenesejo niti najmanjše umazanije. Ob prvem madežu se umaknejo. Port-Royal je bil lahko le čist – ali nič.


Je moda in je nebo, in med obema – nič. Branje življenja otežuje dejstvo, da je moda v vsem, celo nebo ji ne uide.


Bachove Suite za violončelo s svojo zračno notno spiralo razkrivajo skupno zgradbo s travno bilko in pozorno dušo, namreč potrebo po nebu, ki je povsod, celo v kamnih.


*


Učenjak razbija atome, tako kot otrok cefra svojo punčko, da bi odkril, kaj je v njej. Pesnik je otrok, ki češe svojo punčko z zlatim glavnikom. Med znanostjo in poezijo je enaka razlika kot med posilstvom in globoko ljubeznijo.


*


Pred Creusotom so na travniku krave, tako bele, da se zdijo narejene iz snega. Bleščijo se kot slepeči stavki iz knjige modrosti.


Regrati bi radi povedali eno samo stvar, povsem so osredotočeni nanjo.


Gospod de Vaubecourt ljubi zlato bolj od vsega. Njegov plenilski regiment dobi vzdevek »Pobaši-vse«. Ko umira, mu njegova pobožnjakarska žena obleče spokorniško srajco in meniško kuto. Prebudi se, se zagleda v tej kuti, zakolne »bi radi, da grem v raj zamaskiran?« in ob teh besedah izdihne.


Frizer, upočasnjen od starosti in utrujenosti, mi je strigel lase s čudovito počasnostjo, tako kot je treba kositi travo v raju.


*


Vrabci s svojim petjem gradijo samostane, ki trajajo sekundo. Duša, ki se znajde v njihovih hodnikih, se ne boji več umreti.


Ko bom umrl, bom doma.





Sto stopnic





Nekaj vitražev na katedrali v Poitiersu je bilo razbitih, kot versajska okna tovarne v Creusotu, ki žarijo noč in dan.


Redovnica v škofiji: ob vsakem njenem koraku po zgradbi prši svetloba, kot bi hodila po vodi Genezareškega jezera. Njena prijaznost globoko pretrese učenjake. Smeji se ob ravnotežju dveh modro napudranih papagajev v kletki in prizanesljivo govori predrznemu kosu, ki mu ponudi sir v notranjem dvorišču. Pri kosilu je na mizo postavila šopek šmarnic, njihovi veliki zvončki pritrkavajo svoje zaupanje v nedojemljivo življenje. To nagovarja dušo tako silovito kot krik psalma. Sestra pripada skupnosti, ki so ji zaupani izgubljeni otroci. Do njih je tako skrbna kot do ptičkov, ki prosjačijo za hrano. Skupnost ima v lasti vrt, ki se blešči od šmarnic. Od tam je prinesla nekaj sadik na škofijski vrt. »Upam, da se bodo prijele in se razmnožile,« pravi sestra, ki se ne more upreti temu, da bi delala dobro, kot drugi delajo zlo – v izobilju.


Duša Térèse de Lisieux je majhna deklica, ki cuka Boga za rokav.


Harfa je biserna zavesa iz raja.


*


Velika sinica na pregradi trosi zlate iskrice svojega petja. To je njeno delo in moje tudi.


Vsaka naša radost je podoba v vitražu. Naša smrt je svinec, ki vse drži skupaj.


*


Osupljiva kontemplativna vrlina malčkov: usklajeni so z realnostjo. Zanje nič ni nepomembno.


Krušna drobtina, ki jo je zasanjano oddrobil dojenček, mu je razkrila več zvezd, kot jih je v vseh vesoljih.


*


V občini Chevreaux pri Saint-Firminu je češnja s svojimi zračnimi belimi cvetovi blagoslavljala angele in kriminalce, ki so hodili mimo.


Odtis golega stopala na moki možganov.


Perunike so si nadele oblačila pred zidom hiše. Vsaka pomlad vidi, kako se razpre njihov samostan, in omet hiše drhti od njihovih vijoličnih psalmov.


*


Lahko bi se reklo, da bogatim manjka le stotin.


*


V katedrali v Poitiersu, sveži in zlati kot podrast iz mokrih kalužnic, je bil čas večernic. Vedno sem imel rad čarobni dolgčas, ki ga širijo vsa verska praznovanja: ubijajo nas, ko bi nas radi razvedrili.


Celo ko me Johann Sebastian Bach dolgočasi, se ne oddaljim od njega: to dolgočasenje me vodi v razmišljanje in me hrani, kot suh kruh, ki je najbolj tolažilen.


*


Vse naše predstave se odvijajo na grobu nekoga.


*


Zgradbe v teniškem kompleksu so se postarale, postale so barve suhih piškotov, z živimi dušami v notranjosti.


Iz katerega koli kraja je nenadkriljiv pogled na raj.


*


Strogost Port-Royala ponižno prosi za radost, kot šmarnica na mizi škofa Poitiersa: ker so bili v sobi, kjer sem zajtrkoval, le ti veliki beli zvončki, so iz golih sten naredili stene zasneženega kraljevskega apartmaja.





Sprašujem se, ali je trava, ki sem jo gledal skozi okno vlaka, s katerim sem se peljal v Birmingham, vedela, da je angleška.


Stara gospa je dremala na klopi, njena glava je počivala na umazani šipi: sonce je z bledo rumeno svetlobo božalo njen obraz, tudi vijoličen madež široko odprtih ust. Ljudje so mojstrovine, ki potujejo z vlakom.


Na stotine se jih je spuščalo po bregu velikega parka v Birminghamu. Modre hijacinte so proti nebu dvigovale svoje dehteče duše, dokler se niso razblinile ob obzidju svežega zraka.


Angleški jezik, ko ga poslušaš, ima v globini, na ustnem nebu pridih aristokratskosti, kot bi v grlu govorca služabnik z lasuljo vsako besedo nosil na srebrnem pladnju, prav do pregrade zob.


Bila je stara, kot so stari ljudje v pripovedkah. Sedela je na stolu v vrtu, v bližini nasada redkvic, nasproti prekipevajočega plimovanja spominčic. Prebirala je šop starega regrata. Smrt si ni več upala na drugo stran vrta, kjer so sijale njene modre oči. Njeno radostno čudenje nad tremi nabranimi regrati me je vsega prevzelo. V svoji domači halji iz modre volne, z okroglo glavo iz romanske umetnosti, je sijala v genialnosti. Vedela je – po zaslugi let in napora – povsem nove stvari o nebu. Bila je v drugem svetu in našega se je držala le še s konicami prstov, s skrivnostjo tolikšne rahločutnosti, kot je niso sposobni živi, zagrizeni v svoje posle.


Stari ljudje so svete knjige iz mesa in kosti.


Visoka starost je zastrt boben Boga.


*


Od stare katedrale v Convertyju, porušene med vojno, so ostali samo zidovi. Gola kot okostje orla, ki so mu žuželke očistile vse kosti, neskončno vibrira.


Kar je doživelo mučeništvo, pripoveduje o življenju z neizpodbitno milostjo.


Melanholične hiše Birminghama so v mojih možganskih gubah pustile oranžen prah opek.





Pascalova sestra, redovnica v Port-Royalu, ki jo oblasti silijo, naj podpiše formular, ki je v nasprotju z njeno vero, v brezmejnem miru svoje celice zapiše: »Ker imajo škofi dekliški pogum, morajo imeti deklice škofovski pogum.«


Naše otroštvo je odporno na vse. Celo naša smrt mu ne bo mogla zatisniti oči.


*


Življenje potrebuje knjige, tako kot oblaki potrebujejo luže, da se v njih odsevajo in prepoznajo.


List v knjigi je hiša, v kateri je treba kar naprej zračiti sobe, nekje zamenjati rožam vodo, prinesti sveže rjuhe, narediti vsak stavek gostoljuben za dušo, izčrpano od dolgega potovanja.


Vsakokrat, ko kaj poenostaviš, si nakoplješ Boga.


*


Opica sumničavosti mu je skočila na ramo.


Da bi branil ljudi iz Port-Royala pred jezuiti, Pascal napiše Pisma provincialu, v vedri francoščini, prekriti s kapljicami rose. Kraljevi vojaki preganjajo tiskarje, vendar pred nebom ne morejo postaviti dovolj visoke pregrade. Žena enega od tiskarjev pobere svinčene črke Pascalove naslednje knjige v predpasnik in odide med stražarji, ne da bi jo aretirali.


Brezhibni oklep radosti.


*


Dež se v pljuskih zliva na šipe. Ne zahteva veliko, le pogled, drobec otroštva.


Da bi imel mir, Pascal prevzame drugo ime – gospod de Montalte – in se nastani v gostilni z izveskom kralja Davida, prav nasproti jezuitskega kolegija, ki ga je obstreljeval v svojih spisih. To obdobje skrivanja je najsrečnejše obdobje njegove mladosti. Nevidne vojne so za dušo zdravilne.


Mladost je smeh nesreče.


*


Polovica razpolovljene limone me gleda z neverjetno odkritostjo.


*


Ne pridem do konca šeste sonate za violino in čembalo Johanna Sebastiana Bacha: ob prvih notah bajna ptica vzleti iz grma in ničesar več ne slišim, povsem me prevzame čarobnost te podobe.


Včasih te kdo nahrani v sekundi za vse življenje.


*


Samostan Port-Royal je s prehodom, ki ima sto stopnic, povezan z bližnjim skednjem. Pascal pogosto prehodi to pot, ki vodi v žitni raj, ob katerem leta 1651 postavijo učilnice. Sto stopnic razsvetli hrup, ki ga prinesejo koraki učencev.


Svetlikajoči se cvetni listi kalužnic na polju: pravkar končana slika, barva se še ni imela časa posušiti.


Okno pisarne gleda na majhno šolo: travne bilke, ki poslušajo razlago sonca in pišejo stavke, ki jih narekuje veter.


Vsakič ko govorim o Andréju Dhôtelu, srečam same pogrebce. Človek bi mislil, da je mrtev.


*


Mala šola Port-Royala se večkrat preseli, dokler je leta 1660 povsem ne uničijo. Jata otrok odleti v grad Vaumurier v bližini samostana. Vrabčki, ki jih preganjajo kraljevi vojaki, se v skupinah po deset skrijejo pri tem ali onem učitelju. Nato, nič. Kralj kraljuje. Spet se potopi v spanec v svoji palači z okni, ki jih ne strese noben izbruh otroškega smeha.


Vrt je zadržal dih, vse visoke travne bilke so zastale razen ene, ki jo vznemirja zaupno šepetanje vetra.


Pascal prebira Evangelije, kot lovec zasleduje divjad.


Tri utrujene vrtnice v vrču za vodo – tri pevke v obleki iz rdečega baržuna, ki se počasi spuščajo po stopnicah med nebom in zemljo.


Mrtvi so pobrali vse rože v cvetličarni.


Smisel tega življenja je, da vidiš, kako se drug za drugim sesujejo vsi smisli, za katere se ti je zdelo, da si jih našel v življenju.


Vsa moja religija je glasbeno obredno umivanje ptic.





Marie des Anges Suireau živi v Port-Royalu, ko jo leta 1623 pokličejo v Melun, da bi poučevala novice. Minejo tri leta, tako težka, da hudo zboli. Komaj okreva, jo imenujejo za opatinjo Maubuissona, kjer jo čaka pekel. Cistercijani, v strahu, da bi Marie des Anges odcepila Maubuisson od njihovega reda, nagovarjajo sestre, naj mučijo opatinjo. Ta priskoči na pomoč revnim v regiji. Cerkveni hudiči jo še naprej nadlegujejo in leta 1648 odstopi. Vrne se v Port-Royal na mulinem hrbtu, ker ji je v kočiji slabo. Štiri leta za tem umre od izčrpanosti. Njeno telo pokopljejo v Port-Royalu v Parizu, njeno srce pa v samostanu Port-Royal des Champs. V nebesa gre na mulinem hrbtu. Nobena kočija ne vozi tja.


*


Pisanje je umetnost obiranja jezika, kot obiramo leskovo vejo, da bi pod površjem našli mlečno svetlobo nežnega lesa.


Danes zjutraj sta me prišla v dvoje prosit, naj pišem: krožnik, zlato obrobljen, s tremi naslikanimi žitnimi klasi, in dež, ki z neba podi svoje stanovalce, kot je moja mati to počela v kuhinji, preden jo je poribala.


*


Leta 1676 si kraljeva ljubica, gospa de Montespan, nadene pravljično obleko, ki ji jo podari njen ljubimec, »obleko iz samega zlata, izvezeno z zlatom in odeto v zlate čipke, prešito z zlatom s primesjo posebnega zlata, kar je najbolj božansko oblačilo, kar si jih je kdaj kdo zamislil.«


*


Gre za to, da pišeš malo hitreje od smrti.


*


Nad ribnikom v Saint-Serninu je lastovka s črno tinto risala zanke na belem nebu. Njeno pisanje je govorilo o življenju, ki ga ni moč najti in ki ni nikoli izgubljeno.


*


V Furetièrovem slovarju piše, da lastovka z zeliščem, imenovanim »zlata korenina«, zdravi oči svojih mladičev in jim celo »povrne oči, če so jim jih namenoma iztaknili«.


*


Vrli ljudje, čudovito potopljeni v svoje preprosto življenje kot zlat žebelj v tapiserijo večnosti.


Kakršna koli je oseba, ki jo gledaš, vedi, da je šla že večkrat skozi pekel.


*


Vsaka krsta je kos lesa, s katerim nam Bog trka na glavo, da nas potegne iz naše vihravosti – vendar nas to pomiri le za zelo kratek čas.


Na dan svoje smrti postanemo kralji.


*


Redovnice iz Port-Royala so vznemirjale tri kralje, Henrika IV., Ludvika XIII. in Ludvika XIV., ki so bili ljubosumni zaradi vzvišene suverenosti, pred katero se priklonijo le koprive.


Perice, ki svoje srce potopijo v zelene vode Evangelija.


*


Par v mesnici. Moški je v svoji usnjeni jakni stiskal majčkenega črnega psa. Iz jakne je molela psičkova glava z velikimi svetlečimi okroglimi očmi, ozka črna žametna glava z gubo, na katero je ženska nenadoma pritisnila religiozen poljub. »Edini fant v družini je,« mi je rekla. Bili so prepričljiva trojica čudaške radosti življenja. Bog bi jih sprejel vse skupaj, ne bi mogel storiti drugače.





Notranje pokopališče





Mastna bela krema prekriva obraze aristokratskih žensk v sedemnajstem stoletju. Na ličnice si natrejo rdeč karminski prah. »S svojimi obrazi ognjenih barv,« pravi neka tujka, »so francoske ženske videti kot odrte ovce«. Tem rdečim obrazom, ki vzbujajo močne strasti, redovnice iz Port-Royala postavljajo nasproti bojevito preprostost svojih oblačil – škrlaten križ na belem oblačilu – in obraz, naličen zgolj s svetlobo nevidnega.


*


Veter gre čez polje kot krošnjar, ki prinaša zadnje novice z neba, vonjave bezga, pušpana in turkizne metulje po zadnji modi.


Za oblaki je tisto, kar je na svetu najlepše, knjiga.


Vsakdo na dnu vodnjaka svoje duše čaka, da se bo čez rob sklonil obraz.


»Mati me ni imela rada,« pravi Angelika Arnauld. Kot majhna deklica išče družbo svojega deda, ki ji obljubi, da ji bo nekoč podaril opatijo. Ves Port-Royal je zgrajen na tej prikrajšanosti za materinsko ljubezen.


Najčistejši gradovi so zgrajeni nad prepadi.


»Odnesite to stran«: to reče mati Marie Callas ob rojstvu in hčer vzame k sebi šele štiri dni kasneje. Nečloveški spev dive se dviguje iz pekla teh štirih dni.


Pascalu se je vse življenje zdelo, da na svoji levi strani vidi prepad. Od tega je imel vrtoglavice in včasih je obse dal postaviti stol, da bi se pomiril. Vedel je, da je njegov nemir namišljen, vendar se ga ni mogel znebiti.


Misel je stol, postavljen nad brezno.


Očitna katastrofa, ki jo doživlja vsak od nas, je priprava na neslutene milosti.


*


Roka matere, ki brezskrbno popravi pramen las na otrokovem čelu, otroka obdari z nežnostjo, ki je ne bo izčrpal do konca življenja.


V srednjem veku so v zidove hospicev izdolbli line, v katere so zbegane matere lahko odložile svojega novorojenčka. Pisanje je lina v papirju, kjer novorojeno življenje z zaupanjem čaka, da bo posvojeno.


*


Klošar, noseč svoj dom na ramenih v plastični vreči za smeti, oblečen v usnjeno jakno, zamazano od katrana, in peščeno sivo trenirko, je v črnih plastičnih natikačih prečkal bulvar pri Gare du Nord. Nihče se ni zmenil zanj. Kletvice v angleščini je pošiljal v zrak, kjer se je angel opotekal enako kot on, s sveto svetlobo dneva na ramenih.


Videl sem mravljo, ki je lezla po koprivi, se obotavljala pri razcepu listov, krenila po vseh možnih poteh, eno za drugo, se močno oprijela, ko je zapihal veter, in se nato spustila nazaj. Bog, ki ga nič ne izčrpa, živi vsa življenja.


Ko poslušam govoriti Jeana Geneta, vidim čipkarico, zatopljeno v svoje natančno delo.


*


Kot sveče, ki jih upihneš drugo za drugo, zamre petje ptic, nato je noč in duša začne bedeti, razsvetljena od tistega, kar je slišala pred tem.


Svetlikajoči se črv je v meni oživil otroka, ki je pokleknil v travo in vdihnil žarečo smaragdno zeleno barvo.


Smrt nas bo vzela vse, drugega za drugim, tako nedolžno kot deklica na travniku nabira cvetice.





V začetku 17. stoletja so v modi dolgi lasje. Ko Ludvik XIV. zaradi kožnih ognojkov začne nositi lasuljo »iz pravih las«, za katero mora biti glava obrita, se lasulje pojavijo na vseh glavah, kot pošastne meduze, težke in zasvinjane. Moda je rabelj, ki mu žrtve navdušeno vzklikajo.


*


Odkar ima njegova mati alzheimerjevo bolezen, se P. z njo pogovarja samo o sedanjosti. Veliko časa preživita v pogovorih o obliki oblakov na nebu. Nekega dne ga prosi, da takoj pride »pogledat nekaj prečudovitega«: da bi mu pokazala mačka, ki drema na blazini. Drug dan se do solz nasmeji drobni limoni, ki je pognala na limonovcu v vrtu. Bolezen je iz nje naredila vizionarko brez pisanja. Ekstaze, ki jih doživlja, ji razkrivajo čudeže, ki jih naše namere prezrejo.


Svetloba prodira skozi temo, in ko ne prodira več, zadostuje spomin nanjo, in ko spomin obledi, jo edinole njeno zapisano ime prikliče nazaj, kot bi bilo pisanje klic v temi in bi vedno nekdo ali nekaj odgovorilo.


Modrost oblačila je, da na nas razpade v prah. Pred petdesetimi leti je bilo to še mogoče.


Bedna želja, da bi veljal za bogatega.


*


Bog je neizmerljiv. Kadar napišem njegovo ime, nimam namena prepričevati o njegovem obstoju, temveč bi rad naredil razpoko v zid iz belega papirja.


Pisati – ukrasti zlati prstan s koščenega prsta smrti.


*


Grem po nakupih v Creusot in nakupljeno prinesem v Port-Royal.


S srditostjo ljubosumnežev, z roko, polno bliskajočih prstanov, je nevihta neumorno bičala okoliška drevesa. Zmanjkalo je elektrike in hiša je za vso noč postala podobna Port-Royalu, s svečami na mizah in težkim črnim žametom na stenah in dušah.


Semena plavic, ki so jih našli v romanskih grobovih, cvetijo stoletja po tem, ko so jih zakopali. Pšenična zrna, ki so jih odkrili v piramidah, so vzklila in obrodila »žito mumij«. Branje spisov iz Port-Royala štiri stoletja kasneje obrodi svetlobo v duhu bralca.


Angel branja potiska kamen pred grobom knjige.





Zaljubljeno dekle v metroju je svojo drobno glavo nenadoma naslonilo v ramensko vdolbino svojega prijatelja. Njene veke so se pobesile pod težo večnosti. S tem gibom, v katerem je v dremavici cvetela ljubezen, je ustavila smrt, ki nam od začetka sveta prihaja nasproti. Sedel sem na klopi in ju gledal. Pred očmi sem imel najbolj sijočo razpravo Port-Royala o prezrti milosti tega življenja.


Zidove zapora Santé, ki sem jih videl skozi okno taksija, je prekrivala žalost, ki je preprečevala angelu vstajenja, da bi šel skoznje.


Moj ded je imel v zajčjem raguju rad glavo, ker pa je imel njegov oče rad isti kos, je moral počakati, da je postal sirota, da je lahko užival v svoji najljubši jedi: mama mi pripoveduje to zgodbo, ki jo razumem kot peklensko parabolo o življenju v družbi, kjer vsak preži na smrt drugega, da bo končno lahko požrl glavo kuhanega zajca.


*


Bralec potrebuje neskončno veliko časa, da razpre stavke iz svilenega papirja, ki jih Mallarmé piše o smrti svojega sina, in odkrije relikvijo, ki jo varujejo: punčko, ki toči zlato solzo.


Pisanje je trst, ki se prikloni, kadar gre mimo mojster.


*


Kralj je v Versaillesu bolj prekrit s kurtizanami kot osel z muhami. Avdience ima celo na svojem stolu z luknjo, iz katerega kot božji dekreti prihajajo vonjave njegovega črevesja, medtem ko samotarji v Port-Royalu iz svojega srca, zračnega od obračanja prebranih listov knjig, ustvarjajo veliko ptičnico, ki drhti od bele svetlobe.


Charles de Hillerin, duhovnik v Parizu, ki ga prevzame janzenistična mrzlica, zapusti svojo župnijo in leta 1644 ustanovi miniaturni Port-Royal v Poitouju, ob vznožju pogorja, »kjer mrgoli gadov in kač,« ki jih privablja skrajna vročina tistega kraja. Ne da bi ga skrbelo, ali ga bo kdaj kdo bral, piše hvalnice nebu, ki je spočelo neomajno sonce, smrtonosne kače in dušo, noro prevzeto od dobrote.


Vijolične muhe so kot škofje Bossueti v zraku. Pridigajo nad vsesplošnim razkrajanjem.


*


Srnjak je švignil iz goščave in skočil čez cesto. Moj pogled je uspel ujeti globoko rjavo lesketanje njegovih mišic in prepoznal plemenitost njegovih dni, kjer je vse napetost – celo spanje. Čez cesto je skočila knjiga modrosti, ki jo je napisalo božansko življenje, kot vse nujno potrebne knjige.


Louis l’Épargneur je deset let čevljar v samostanu Port-Royal des Champs. Je kontemplativec, ki spregovori le, da odgovori na vprašanje, in nikoli ne izreče nepotrebne besede. Na njegovi delovni mizi, sredi razkosanih čevljev in trakov novega usnja, na majhnem pultu kraljuje Evangelij. Ko so samotarji leta 1660 pregnani, odide v Pariz, se nastani pri bratih čevljarjih v bližini Saint-Eustacha in opravlja svojo obrt v enaki tišini kot v Port-Royalu. Umre 11. junija 1716, potem ko je bratovščino razveseljeval z rahločutnostjo svoje prisotnosti. Pokopali so ga na pokopališču Nedolžnih, od koder se je vzpel v sinjino, da bi podplatil sandale angelov popotnikov.


Travnik pred oknom je popolna stran pisanja. Vse vibrira, nič ni mrtvega.


Poletje je požgalo vse cvetje na pokopališču Saint-Charles. Da sem prišel do očetovega groba, sem se moral vzpeti po strmi aleji in iti skozi armade sonca. S tal se je v moje noge dvigala kontemplativna počasnost, vse do glave. Bolj sem napredoval, bolj sem bil osvobojen sebe. Prepoten sem prišel do groba in se zavedel, da nebo nikoli ne pusti svojih otrok na cedilu in da je tisto, čemur rečemo življenje, veliko bolj izjemno kot vse, kar mislimo.


Grobovi so edine neizpodbitne besede.





Zdravniki predpišejo Angeliki Arnauld, ko se ji dnevi iztekajo, pitje ženskega mleka. Za Angeliko, ki je mati »ni imela rada«, je to hrana polna grenkobe.


Je nekaj neozdravljivega, kar gre od enega do drugega konca vsakega življenja in ne izključuje ne radosti ne ljubezni.


*


Oprezen glas Jeana Geneta oblikuje v zraku njegovo dušo, prevzeto nad prestanim trpljenjem.


*


V Bibliji iz Port-Royala sem prebral zgodbo o Elizeju, ki obudi otroka od mrtvih. Ko sem dvignil glavo proti oknu, sem zagledal dva bela oblaka, ki sta se združila na čisti modrini. Vrnil sem se k branju, ne da bi si znal razložiti, od kod se je v mojem srcu pojavila vznemirljiva radost – iz knjige, ki je pripovedovala o nebu, ali iz nebes, ki so pripovedovala o ljubezni.


*


Zlati cvetovi košeničic so kot božji izpljunki.


Robidov grm se pozibava v vetru pod oknom moje delovne sobe. Na vrhovih zmagoslavno kraljujejo čisto majhni zeleni listi. Nazobčani, polni strastnega ognja začenjajo svoje življenje v nedolžni nevednosti smrti.


Resnično nekaj vedeti pomeni vedeti, kot novorojenci in starci, da smo potopljeni v svetlobo nevednosti.


*


Vetrc je potegnil čez vrt in niti en listič trepetlike ni ostal ravnodušen do njegovega mrmranja, vsak je odgovoril na svoj način: pred očmi sem imel podobo človeškega življenja, osredotočenega na vse, popolnega.


Pod udarci metulja.


*


Cvetovi rožlina se sklanjajo čez rob besed, v sebi nosijo oznanilo, ki bo, ko pride na ušesa, spremenilo celotno življenje.


Dež, v katerem pojejo kamni, je svetnik zavrnjenih.


*


Klošar je kadil cigaro. Vedno je čudovito videti nekoga, ki ne ustreza predstavi, ki jo imamo o njem. Nepričakovano je pristen podpis božanskega.


Tista mlada ženska na drugi strani steklenih vrat, z otrokoma, ki sta se ji motala okrog nog in jo varovala pred praznino niča: v trenutku, ko je odprla vrata, jo je obsijal sončni žarek zveličanja. Najlepše, kar lahko vidiš v tem življenju, so ljudje in krona, ki jo postrani nosijo na glavi, ne da bi se tega zavedali.





Lajanje psov na podeželski cesti je pregnalo sonce.


Ko je prišla smrtna ura, se je Angelika Arnauld prestrašila obraza, ki se je približal, obraza s strogimi potezami, njenimi lastnimi.


Duša – to malo nebo v očeh, ki se nenehno spreminja in nazadnje zamrzne kot voda.


*


Madelaine Briquet, triletno siroto, leta 1645 zaupajo Port-Royalu. Tam odrašča v radosti. Pri petnajstih letih se nepreklicno odloči za samostansko življenje. Njeni strici, ugledni meščani, bi jo radi od tega odvrnili in jo za štiri mesece potopijo v svet, v upanju, da jo bodo zabave premamile: vendar so le še utrdile njen čut za resnično radost. Leta 1664 neki nadškof naloži redovnicam vprašalnik. Predrzni odgovori mlade Madelaine Briquet pahnejo cerkvenega moža v neozdravljivo melanholijo modrosti. Po tem vprašalniku dvanajst redovnic prestavijo v druge samostane. Madelaine s sestrami, ki so ostale, organizira odpor. Ker ji prepovedo sodelovati pri verskih obredih, se v pismu izpove duhovniku janzenistu, ki ji v odgovoru pošlje posvečeno hostijo. Leta tečejo, nadškof obledi v svojih čipkah, mala Madelaine Briquet umre pri sedeminštiridesetih, bolj sveža od jutranje zore.


*


Črn maček s svojo pozibavajočo hojo – oglena misel, ki se mi približuje.


Naslikano platno neba se je začelo pospešeno odvijati, delavci za kulisami so poprijeli, oblaki, eni svetlejši od drugih, so z vso hitrostjo hiteli pred mojimi očmi in me pustili v pričakovanju začetka igre – tiste, v kateri bo nastopila moja smrt.


*


Leonard Fournier je odraščal blizu Toursa. Pri tridesetih, ko ne zna ne brati ne pisati, proda svoje premoženje in se odpravi na pot. Potepuška svetloba neba ga pospremi do Port-Royala, kjer skrbi za vrt v zameno za hrano. Vsakemu obiskovalcu kot otrok poda Evangelij, da mu ta prebere eno stran. Ko ga kraljevi vojaki naženejo, ga sprejmejo v samostanu Voisins pri Orleansu. Ko pride smrt, ji poda svojo dušo, da bi mu prebrala, kar je v njej čudovitega.





Spalnica redovnic





Gospod Hamon je zdravnik v najbolj mučeniških urah Port-Royala. Redovnice pritiskajo nanj, naj piše knjige, ki jih bodo pomirile. Zaradi tega trpi in pravi, da je to tako, kot bi od fantka zahtevali, naj čisto sam požanje njivo sredi poletja, z razkrito glavo. Mukoma piše razprave, tako sanjaške kot veter v žitu okrog Port-Royala. Zdravi tudi kmete. Ti ga vidijo, kako na oslu jezdi po poteh, plete ali bere knjigo, položeno na pult, pritrjen na sedlo. Branje je njegov raj. Iznajde duhovno lestvico s stopnjami, ki gredo od raztresenega branja do zbrane meditacije in vse do slave, ki je trenutek, ko se bralec, kot otrok na ramenih očeta, dotakne neba, ki je žgoče resnično.


Od knjige pričakujem, da me opogumi in me glede ničesar ne zavaja.


Celo v peklu je morda kakšen angel.


»Ne vedo, kaj delajo,« je najinteligentnejši izrek, kar jih je bilo povedanih. Zaradi njega je Kristus najgloblji videc, s svojim obrazom z zlatimi očmi, prislonjenim na okno realnosti.


Kar je dobro pri Evangelijih, je to, da jih nikoli nihče ni prebral.


*


Drevesa so manj razposajena od rož. Verjetno imajo več odgovornosti.


Dve umetni drevesi sprejemata stranke v banki. Življenje na tem kraju je tako trpinčeno, da celo umetna drevesa dajejo vtis, da hirajo.


*


Ta ne-vem-kaj, kar nudi oporo, je povsod, v ročno izvezenih čipkah praproti, v modrostnih gubah starega zidu ali v procesiji jesenskega listja z njihovimi rdečimi in rjavimi svetniškimi oblačili.


Lasje čarovnice so narejeni iz kač naše naveličanosti.


*


Dež je nenadoma začel tekati vsevprek po pločniku in škropiti mimoidoče, užaloščene ob njegovi otroški radosti.


S čim je mogoče primerjati lesk pesmi, če ne s slepečo svetlobo perila, »odloženega« v prazen grob velikonočnega jutra? Nekdo ali nekaj se je ločilo od svoje smrti. Tako pesem kot perilo, oboje »odloženo«, pričata o vstajenju.


Januarja 1655 Pascal za nekaj časa zapusti Port-Royal in gre v Pariz, da bi uredil nekaj zadev. Tam živi brez služabnika in je zaskrbljen zaradi revnih otrok v četrti, kjer prebiva. Vidijo ga na ulicah, kjer je obkrožen s tropom razcapanih otrok, kot kralj z angelskim dvorom.


*


Na kamniti klopi ob vhodu na pokopališče Saint-Henri, kjer je počivala njegova pred šestimi meseci umrla žena, je pred mano preklinjal svojo hčer in zeta, ker nista skrbela zanj. Njegova bolečina je bila palača, ki jo je rušilo preklinjanje. Na pokopališču, na otroškem delu, so ovčice iz belega mavca s cvetnimi križi na hrbtu mirno mulile travo Večnosti.


*


Pisati kot prirezuješ vejo, da bi iz nje naredil puščico, ki jo je obljubljala.


Jezik je plemenit les, pri katerem je treba slediti žilam, da s postopnim jemanjem, ne da bi ga prelomil, dosežeš prosojnost hostije.


*


Oblaki so se odpravili naprej. Sanjarit gredo drugam. Nebo po njihovem odhodu spet postane presenetljivo prazen vaški trg.


Raj je kraj, ki je eno samo gradbišče.


*


Poezija je misel, ki uide iz ograde razmišljanja, svetlobna kobila, ki preskoči ograjo možganov in se požene naravnost proti svojemu nevidnemu gospodarju.


Prestregel sem oči Boga v živi modrini drobnega peresa šoje.


*


Pri več kot osemdesetih letih je moj bolni oče vstal sredi noči, v paniki, prepričan, da je pozabil priti na svoje delovno mesto v tovarni. Brezmejna stiska je sijala globoko v njegovih očeh. Tisto noč sem zasovražil družbo in njene urnike, ki nomadske duše pribijajo na križ.


*


Poštenost in potrpežljivost sta korenini neba.


Vsi smo ujeti v pravljico in naše najmanjše dejanje ima večne posledice. Nasmeh pastirice spočne svetnika – ali pa hudiča.


Trenutek neučakanosti in že se nam na glavo usuje kup angelske posode.


*


Blagajničarka je imela na zapestju ogromno zlato uro. Zlato je utripalo tudi na njenem vratu in ušesih. Rumeni žarki so prihajali od nje kot od monštrance in se raztapljali v močni svetlobi trgovine. Na zlati uri je vsak premik sekundnega kazalca mladenko približeval dnevu njene smrti in ikono, posejano z zlatom, njeni božanski usodi smrtnice.


Okrog leta 1680 je Madelaine de Fontanges, ljubica Ludvika XIV., ki ji je veter med jahanjem s kraljevim ljubimcem razmršil lase, spela lase na vrhu glave in jih povezala s podvezico, katere vozli so poplesavali na njenem čelu, kar je za naslednjih dvajset let ustvarilo pričesko v nadstropjih, vse višjih in višjih, poimenovano »Fontanges«. Pripomočki, ki podpirajo te pričeske-katedrale, se imenujejo »samotar«, »ohrovt«, »mreža proti komarjem«, »deseta nebesa«, »miš«, »rogljiček«. V spalnici si pred spanjem redovnice v Port-Royalu snamejo pokrivalo in si grejo z roko preko obrite glave, da se osvežijo. Na njej ne najdejo nobenega traku, nobene zaponke iz železa ali blaga, nobenega lažno čudovitega imena.





Preprost zid loči stanovanje gospe de Sablé od samostana Port-Royal v Parizu. Redovnicam je pomagala v hudih časih, zato v zameno dobi pravico do odprtine za vrata, ki se odpirajo na križni hodnik. Gospa de Sablé v Parizu slovi po slastni korenčkovi juhi in po večerih, na katerih v njenem salonu La Rochefoucault in Pascal prekrižata meč svojih misli. Svoj sijaj izgubi samo v stiku z boleznijo: že ob najnedolžnejši se zboji smrti. S plamenom sveče gre pod pismi, ki jih prejme, da jih očisti, in da bi pregnala demone v zraku, v svoji hiši zakuri brinov les vsakič, ko umre katera od redovnic. Mati prednica Port-Royala jo dnevno obvešča o zdravju sester. Ob najmanjšem prehladu ostanejo vrata zaprta. Leta 1678 smrt v hipu odpihne gospo de Sablé, ki se je tako bala smrti. Čas je zbral cvet večerov gospe de Sablé v knjigah velikih moralistov, ni pa ohranil ničesar od vonja enolončnic, ki se je širil pod zaprtimi vrati med tem in onim svetom.


*


Poskakovanje veverice, izgubljene na križišču Croix Menée, je bilo poskakovanje duše, ki beži pred uničenjem sveta, daleč od gozda otroštva.


*


Bachovi Brandenburški koncerti – armada tapetnikov, ki obnavljajo tapete v moji glavi.


*


Z J., kadar govoriva o dežju, govoriva o isti osebi: v domu upokojencev, kjer živi, J. ne preklinja ničesar in nikogar. Vijolična barva tapisona pred njeno sobo jo očara kot zvezdnato nebo vsakič, ko jo zagleda. Dosegla je tisto stanje, ko je življenje le še golo bivanje, neizčrpen vir čudežev.


*


Oblaki belih jutranjih zarij se odpravljajo na bogoslužje svetlobe.


Nič ni bolj podobno bibliji, odprti na pultu v cerkvenem koru, kot široko razprta praprot.


Metulji, ki jecljajo, čebele zlatokopke in veter, ki kot norec vsem šepeta na uho: moji učitelji so pred mano, učijo me, ne da bi mislili na to.


Vijolične lučke cvetoče detelje: blagoslovljen bodi, kdor jih pusti prižgane sredi belega dne. Tako težko vidimo.


*


Moja mama je imela šivalni stroj, ki je imel pogonski mehanizem, ki si ga poganjal s pedalom, in si ga po končanem delu prekopicnil v notranjost polakirane omarice. Enak mehanizem je skrit v Bachovi glasbi. V melodiji je mogoče slišati žvenketanje igle na tkanini tišine, medtem ko angel ritmično pritiska na pedal. Kar počnejo matere in Bach, prinaša svežino v akorde Boga in pomirja hudiča, tega ubogega otroka, polnega paničnega strahu.


*


Šla sva čez pozoren gozd. Najine besede so se med potjo razblinjale kot drobni kovanci, tako majhni, da jih pozabiš na dnu žepa. Gozd je nenadoma začel žareti. To sijanje je bilo podpis Boga na pogodbi iz zraka – zagotovilo, da nič od naših očaranih duš ne bo nikoli zdrsnilo v brezbrižno smrt.





Rdeča vrata





Redovnice Port-Royala prosijo tiste, ki pridejo na novo, da molčijo štiri mesece, preden začnejo peti z njimi: čas, da zapustijo svoje mondene glasove in dobijo pravo barvo glasu.


Po drobnih kamenčkih glasu hodi angel ali hudič. Za razlikovanje med enim in drugim je potrebna tankočutnost, občutek, ki ga ni mogoče razložiti – »posluh duše«, o katerem govorijo janzenisti.


*


Tisti stoletnik, ki je govoril o 1. svetovni vojni, je imel ozek naguban obraz. Njegove oči so bile kot dve jekleni krogli. »Krogle so švigale z vseh strani in pomislil sem: pobrati se moram od tu, nikoli me ne bo imel nihče tako rad, kot imam sam sebe.« Prave besede privrejo iz dna duše. Razletijo se na nebu kot male granate.


*


Poskakovanje črnega mačka v snegu me nauči, kaj bi morala biti lahkotnost duše na tem svetu.


Dotik lahne sapice, ki poboža puh na vrabčkovem trebuhu, voda, ki jo sonce žareče obarva v kozarcu, stavek v knjigi, čil kot deklica, ki skače s kolebnico: resnična opora ni nikoli spektakularna.


*


Moja mati sedi v salonu kot uganka na straneh biblije.


*


Markiza de Sablé naroči služabnici, da vso noč drži ob njenem obrazu svečo, da bo, ko bo odprla oči, vedela, da je še vedno živa.

Knjige so prižgane sveče, ki jih približamo obrazu. Žgoč vosek besed, ki steče po duši, jo potegne iz mučnega dremanja sveta.

Mlad prodajalec se je potil v kaznilnici sredi vzmetnic in žimnic na razprodaji. V pretopli rdeči srajci z oznakami trgovine je bil sam svoj paznik. Imel je velike okrogle oči, dobrovoljno se je potil, trpel muke, ki jih niti sam ni poznal, in po najboljših močeh stregel ljudem, ki niso vedeli za njegovo nesmrtno dušo.


Oči revnih so zbombardirana mesta.


*


Markiza de Sablé, jezna zaradi šale enega od opatov, se ni več hotela srečati z njim. Sporočil ji je, da bo, če mu ne bo oprostila, povabil »vse rdeče in bele otroke«, da na dvorišču zapojejo De profundis. V strahu, da bi zaradi tega umrla, je takoj sklenila mir.


Maček je ujel kobilico, jo spremenil v igračko v agoniji in jo nato pohrustal. In Bogu, ki je bil maček in kobilica, rabelj in žrtev, se je zmešalo.


Pajkova mreža podrhtava v vetru, kot čipkasta katedrala, v kateri izposojevalka stolov s črnimi očmi potrpežljivo čaka prvega vernika.


Med našo dušo in praznino niča je obarvana tančica, ki se lahko v hipu vname.





Redovnice Port-Royala leta 1679, ko se preganjanje nadaljuje, pokopljejo eno od svojih sester. V roke ji položijo pismo, v katerem rotijo Kristusa, naj jim pride na pomoč. Sestro-sla spustijo v jamo in nanjo vržejo prst. Vlaga, črvi in tema začenjajo razjedati poziv kralju nebes proti Sončnemu kralju.


*


Iz časopisa sem izvedel za njegovo smrt. Srečal sem ga samo enkrat, že dolgo tega, in le na hitro. Zakaj torej ta rahla bolečina? Morda zato, ker do nikogar nismo ravnodušni in ker vsak od tistih, ki jih srečamo, ne da bi se tega zavedali, vstopi v naše srce in si tam ustvari svojo sobo, čeprav skromno, na podstrešju, kamor se nimamo namena pogosto odpraviti. Naše srce je bolj gosposko od nas.


*


Govorimo z ljudmi in potem jih nenadoma ni več tu: ostanemo z besedami, odrezanimi kot noga ali nogavica.


Rože na pokopališčih s kričanjem barv preprečujejo, da bi se nebo prehitro spustilo nad grobove.


*


Stara lesena lestev, prislonjena na staro češnjo – obe tako utrujeni, da ne preneseta več druge teže kot težo neba.


*


»Gospod, bi želeli biti kralj?« dvorni izvršitelj vpraša prestolonaslednika pred sobo, v kateri umira Ludvik XIII., s trebuhom, polnim črvov. »Ne.« »In če bi vaš oče umrl?« »Če bi moj oče umrl, bi se vrgel v jamo,« odgovori sončni kraljiček z vlažnimi očmi.


*


Grmada polen na dvorišču: izbrana dela gozda v pričakovanju, da jih bodo razvrstili.

Hrup dveh polen, ki udarita skupaj, prinese duši večjo radost kot glasba – kot bi dva angela v zraku trčila z dvema lesenima kupama in nazdravila minljivosti življenja.


Zvok Haendlove blokflavte je za prodajalca plošč povezan z melanholijo njegovih desetih let: nekega dne se je po ogledu filma o otrocih iz divjine, v katerem je igrala ta glasba, pod sivim nebom vračal domov, ko je nenadoma zagledal otroke svoje starosti, napol gole, ki so se potapljali v bazenu in kričali od veselja sredi prestrašenih rac. Ta prizor se mu je vtisnil v dušo kot podoba nedosegljivega raja, ki mu ga je vsakokrat odprl čarobni ključ zvoka blokflavte.


*


Kruta radost, ki jo daje knjiga v trenutku, ko nastaja.


Imam lonček rumene barve. Moja vloga je, da naslikam regrat na bel zid resničnosti.


*


Desetine sestradanih oblakov, zbranih na obzorju, kot oddelek najemniških vojakov, pripravljen, da se požene v napad.


Metulj z oranžnimi krili je pristal na modrem cvetu osata, kot brezhiben dotik konice božjega čopiča.


Salamander, odet v svoj kraljevski plašč iz marmorne črne kože, je prečkal cesto z neomajno mirnostjo tistih, ki so dojeli bistvo življenja in vedo, da jih življenje ne more z ničemer več presenetiti.





Hodil sem po ulici Martyre v Creusotu, ves prevzet od pogleda na mah na nekem zidcu in na luskine barve na nekih vratih. Mesto je vedno najlepše v tistem, kar je v njem utrujenega. Nežno belo jesensko sonce mi je stopilo v glavo. Čakal me je zobozdravnik. Najprej sem moral mimo trgovine z bonboni z izveskom »La Chique«, nato zaviti v enosmerno uličico, kjer so na koncu žarela pozabljena čudesa – stare mehanične delavnice s stenami iz vinsko rdeče opeke in visok rumenkast plevel v čarovniškem poplesavanju. Se nato povzpeti po stopnicah, ozkih kot zanesljivost, in sesti pred mizo, ki je ponujala ovenele časopise. S seboj sem prinesel knjigo pesnika Jeana Follaina. Svetloba slamnate vinske barve je prodirala skozi motne šipe v čakalnici. Vse, kar doživimo, upa, da bo poimenovano. Svetloba neba je prišla v Creuzot iskat svoje ime v knjigi pesnika, ki je umrl v Parizu 10. marca 1971, ob deset čez polnoč, pod kolesi avtomobila na Quai des Tuileries. Poezija se s somrakom prereka za plen. Vse, česar se dotakne, se vname. Dotakne se rahlo, s koncem prstov, kot nečista ženska v Evangeliju, ki oplazi rob Kristusovega plašča in je ozdravljena. Vsak trenutek je večen. Ko me je zobozdravnik poklical, je odprl vrata in izginil za njimi, in nakazal gibe, ki jih bo naredil angel tistega navadnega dne moje smrti, ko me bo spustil naprej.





Innocent Fai iz bližnje vasi pride v Port-Royal za voznika. Malo denarja, kar ga ima, razda revežem in nima nobene skrbi za prihodnost. Včasih ga presenetijo v hlevu, ko moli »na kolenih, razoglav, med konji«. Nekateri ga imajo za ubogega na duhu, drugi za modrega. Konji vzdrgetajo, ko vstopi, začutijo svoje težko srce vzplapolati v kletki prsnega koša, medtem ko se molitve dvigajo ob njihovih bokih, zamazanih z blatom, do nozdrvi, ki jih tam zgoraj, v stajah iz temnega hrasta, ljubkuje Bog.


*


Sonce z gnilimi zobmi.


Plašni Ludvik XIV. ni prenesel pogleda na njemu nepoznane ljudi.


V stisnjeni pesti pošasti najdeš marjetico.


*


Star Alžirec je na glavnem mostu prodajal kikirikije. Njegova merica je bil kozarec. Moj stari oče ni znal nikomur ničesar odreči: kadar je prinesel domov vrečko kikirikijev, sem vedel, da je šel čez most. Roka časa je potisnila uličnega prodajalca in njegovega plašnega kupca do neba, kjer je merica neskončnost. Danes glavni most še vedno vodi v natrpano srce Creusota. Če dovolj ljubimo življenje, nima smrt nobene moči več.


*


Sivkasto-zeleno jabolko, ki je padlo iz košare, je čakalo v odtočnem kanalu na ulici Martyrs. Sonce je prihitelo k njegovemu vzglavju in tiho nagovarjalo siroto, da bi ne prepustila duše brezupu.


*


Stol, spleten iz bambusa, je bil nenadoma veliko bolj živ kot jaz: bambus, poživljen od svetlobe, je zažarel. Nato je šlo sonce s svojimi milijoni čebelic drugam obesit svoj panj, predstave je bilo konec. Prepozno: sekunda zadostuje, da uzreš Boga, ki žari, skrit za mirnim življenjem.


*


Skarabej v tridelni obleki je bil na poti na sejem. Ustavil sem se na poti in ga pustil mimo. Za nekaj trenutkov je postal moj gospodar.


Ko sem videl veverico, ki je prečkala cesto pred Saint-Serninom, gibko kot Abd El Kader, sem vedel, da nobena žalost ni dokončna.


Nebo ni nikoli enako, kot bi sleherni trenutek iskalo svoj pravi obraz in zavračalo vse možne podobe.


*


»Drevored krastač«, namenjen razmišljanju o psalmih, pokrit gozdiček, poimenovan »Samota«, v katerega stopiš skozi »Rdeča vrata«: resne redovnice iz Port-Royala so dale svojemu vrtu imena, ki so jih lahko našle samo deklice, kakršne so ostale pod strah zbujajočim križem.


V tistih sanjah sem šel z očetom preko sobe, kjer so mlade redovnice vezle in klepetale ob postelji, kjer je počivala njihova mrtva sestra. Do sosednje sobe sva morala priti, ne da bi pogledala obraz pokojnice, kot so naju opomnile besede matere prednice: »Oči mrtvih imajo mehkobo, ki nas prevzame.«





Cerkev in cerkveni kor





Francija sedemnajstega stoletja se je prekrila z mistiki kot podrast s trobenticami. Kvietizem je prinesel prav tako lepe prebliske kot janzenizem. To je za dušo način, da ostane odmaknjena do same sebe, brezbrižna tako do zveličanja kot do pogubljenja, osredotočena le na to, da sledi pretanjenim vzgibom večnosti. Se oprime Boga in ne sebe – pri čemer je Bog le mir, ki se kot mana spusti k tistim, ki ničesar ne čakajo, ničesar nočejo, si ničesar ne lastijo. Kvietizem je nonšalantnost angelov.


*


Obe sestri mojega očeta sta živeli v majhni delavski hiši, zelo mračni. Ko danes pomislim na to mračnost – mešanico saj, vlage in odljudnosti – se mi prikaže obraz obeh sester jasneje, kot če bi živeli na dnevni svetlobi.


Vse, kar se nam prikaže, ima za ozadje praznino niča.


Rembrandt, filozof, potrebuje mrak svojega ateljeja, da osredotoči nase razbeljeno svetlobo svoje samote. Versailles je tista praznina niča, ki spodbudi nastanek Port-Royala. Boječni obrazi dvorjanov spodbudijo gorečnost oči iz Port-Royala, da se razplamti kot požar.


*


Sonce je velik mojster. Danes zjutraj sem videl njegove mojstrovine – prazno steklenico na travnatem bregu pred železniško postajo. Prizor je prekipeval od življenja in čudovitih zelenih odtenkov. Posvečena svetloba je drhtela v vsem, od travne bilke do smaragdno zelenega vrata steklenice, do bele in zlate etikete, obrnjene proti nepismenemu nebu.


Z besedami skušam naslikati svetlobo, ki je pravkar stopila skozi okno in zastala na rožnati povrhnjici hruške. Ne uspe mi in ta neuspeh ni brez radosti – kot bi izgubil pri igri s prijateljem.


*


Nenadoma nisem pri svoji materi videl ničesar drugega kot desno roko, razpokano kot starinska biblija. Koža, zlato rjave barve kot pri Rembrandtu, se je gubala ob korenu prstov kot prevelika rokavica. Tista roka je bila večna, tako živa je bila, pred mojimi očmi jo je naslikal Bog, dekoracijski slikar.


Takoj ko sem zagledal novorojenčke v jaslih, sem prepoznal svoj rod.


Roke novorojenčkov in roke starcev so le milimeter od večnosti.





Od male šole Port-Royala, ki jo je zmlel Ludvik XIV., ni ostalo drugega kot verzi Racina, ki je bil tam vzgojen, in spomin na prehod – prvič v Franciji – od gosjih peres na kovinska peresa, te male živahne kljunčke, ki so tri stoletja pili iz tintnikov iz belega porcelana. Pisanje je bilo v tistih časih najplemenitejše ročno delo. Po očetovi smrti sem med njegovimi stvarmi našel škatlo za cigare, polno jeklenih peres vseh mogočih oblik, namenjenih tehničnemu risanju. Nekatera so bila podobna morskim konjičkom, druga skarabejem ali majcenim srpicam. Svetlikala so se kot solze, polna žalovanja za svojim mojstrom.


*


Obraz mater se kot slap zlije na obraz njihovih otrok v zibki.


Mati Ludvika XII. podpiše pogodbo, v kateri priseže »pred Bogom in angeli«, da bo vse življenje služila svojemu sinu.


Plemenita polt je v slovitem 17. stoletju lahko le bela. Gospa d’Anguittard je tako prilizniško predana dvoru, da se boji, da bo vse izgubila, če bo izgubila belino svoje polti. Beži pred soncem, sprejema samo ponoči in napravi več kur z regratovim sokom, da bi ohranila slonokoščeno polt svojega obraza. Ko umre, jo v skladu z njeno željo pokopljejo v njenem vrtu. Na grobu ji postavijo ptičnico. Ptice, ki jim sonce nalaga številna vprašanja, odgovarjajo z zvrhano mero radosti, ki daleč presega radost, ki jo je kadarkoli občutila gospa d’Anguittard v svoji mukotrpni bojazni, da bi vse izgubila.


*


Grobovi na hribu Saint-Vincent so pahljačasto razporejeni okrog cerkve kot snop nebeških kart.


Na dvorišču male šole stara lipa zliva zlato svoje krošnje na otroško žalost in preprečuje melanholiji, da bi izpeljala svoje morilsko delo.


*


Na tem svetu so pikapolonice in bankirji. Oboji so potrebni, da se še naprej dogajajo čudeži s katastrofo v ozadju.


»Denar ni moja stvar,« ponosno izjavi avtist, ko mu omenijo imenovanje novega finančnega skrbnika.


Rimbaud, piše Mallarmé, je imel »neko posebno ponosno samozavest, ali morda neprijetno, ljudskih deklin, če sem natančen pravzaprav peric, zaradi velikih dlani, ki so pri spremembi s toplega na hladno pordele zaradi mraza.« Svet pluje daleč od milosti, in pozaba se spusti na vse, vendar ni pomoči: Rimbaudove »roke perice« so za vedno vtisnjene v spomin bralca, ki jih je enkrat zagledal.


*


Živahno veselje majhnih zlatih drevesnih listov, ki jih lahen veter odtrga s hrasta – kot bi bilo umreti milost, nepričakovan pritok nenavadne lahkotnosti v vso dušo.


Bachov metronom nas nauči šteti na naše prste ponovno oživljenih.


*


Mavrica, ki jo je narisal angel, je segala čez vrtičke Saint-Sernina. Vsi so bili povabljeni na odprtje razstave.


Odcveteli bezeg, na katerem so ostali nežno izrezani listi, se je upogibal od bolečine. Kot bi se hotel oddaljiti od hiše, katere lastnik je izrekel besede, vredne evangeljske izdaje: »Ne vem imena tega drevesa, ne poznam ga, nasploh me drevesa ne zanimajo.«


V cerkvi v Couchesu zliva sonce, ki sije skozi vitraže, rdečo in rumeno marmelado po kamnitih tleh. Madona na sliki ima srce prebodeno s sedmimi meči, kolikor je dni v tednu.


*


Pretresen nad eno samo besedo sem videl njegov obraz, ki se je dvignil v raj kot otroški balon.


*


Na vrtu hiše v Marcignyju, na ulici Tour-du-Moulin, je stala breza. Srce mi je zatrepetalo, ko sem položil roko na njeno snežno belo lubje, prepredeno z nežnimi svetlo zelenimi ranami. Sveti Tomaž je moral položiti enako negotovo roko na svetleče rane svojega mladega gospodarja. Na svetu je več vrat, ki vodijo na drugi svet. Ni jih mogoče odpreti, vendar je dovolj, da jih motriš, da uzreš nevidno, ki ga branijo. Skrivnosten lesk breze – ta beli žamet in te rane, ki ne obtožujejo nikogar – preroško napoveduje svetlobo, ki se bo nekega dne zlila na naše posvečene duše.


*


V tistih sanjah so bila vrata hiše odprta in do treh četrtin zadelana z nagrmadenimi rokopisi. Skozi prosto četrtino sem videl brezmadežno nebo.


*


Zrak nad travnikom je včasih tako negiben, da srce neha biti kot ob usodni besedi. Nato srce spet začne biti, beseda ni bila izrečena, svetloba spet vrže kocke.


Danes nisem znal narediti ničesar in nisem bil sposoben za nič. Dan je bil bel kot papir, ki ga je zvečer hudič stlačil v svoj žep.


Sprašujem se, zakaj so sršeni tako hudobni, so imeli mar težko otroštvo?


*


V četrti Villedieu, pod drevesom z rdečimi listi, so se vrabci kopali v luži in stresali bel oblak, ki se je zrcalil v njej.


Vedno sem vedel, da moj oče ni mrtev.





Gozdiček samote





Gospod Yveteaux, nekdanji vzgojitelj Ludvika XIII., ki je padel v nemilost, kupi hišo na skrajnem robu Pariza, tam, kjer se začne podeželje, s čimer si prisluži vzdevek »zadnji človek«. Leta 1627, ko se sprehaja po svojem vrtu, se njegove oči skozi odprta vrata na cesto srečajo z žalostnimi očmi noseče ženske. Harfistka je, ki se preživlja z igranjem po kabaretih. V hipu se dotakne vseh strun v duši gospoda Yveteauxa. Nastani jo pri sebi z njenim možem, ji da ključe svoje hiše in svojih najintimnejših misli. Kronika tistega časa zabeleži to povezanost. Pisanje potisne nogo med vrtna vrata zadnjega človeka, jih zadrži priprta, da se v njih naseli melanholična harfistka vse do konca sveta.


*


Ob koncu popoldneva je nad križiščem štirih poti lebdel dolg šal rožnatega in modrega zraka, ki ga je izgubila neznana nebeška kraljica.


*


Stiskala je kruh na prsih kot novorojenčka.


Če bi imeli desetinko pozornosti, s katero maček spremlja let muhe – bi bil svet rešen.


*


Kmalu bo petnajst let, odkar je G. prestopila ognjeni zid smrti. Vse, kar je bilo njenega, je zgorelo, razen dobrote. Vse stvari na tem svetu imajo kolesje, ki se prej ali slej razkrije. Dobrota je edina resnična uganka – to vedo kačji pastirji in morilci.


Za tistega, ki je odšel brez pozdrava ali ne da bi plačal, so v sedemnajstem stoletju rekli, da je »naredil luknjo v noč«.


*


Antoine Arnauld se s tintnim mečem bori za janzenizem. Izženejo ga iz Francije, mu grozijo, zateče se v Bruselj. Tam zadnja leta preživi zaprt v hiši, iz katere stopi le za sprehod po ozkem vrtu, ki so ga zastrli, da sosedje ne bi opazili njegove prisotnosti.


Kadar hoče videti malo neba, odpre knjigo.


*


Hodijo in manj kot meter pred njimi se odseva predstava, ki jo imajo o sebi: njihova duša, arogantna ali plašna, jim odpira pot. Svetnik je tisti, ki hodi in ima pred seboj le svojo predstavo o Bogu – razcveteni mandljevec, ki nam gre nasproti.





Versailles Ludvika XIII. je po besedah Saint-Simona »majhen grad iz kart«. Port-Royal je prepih, ki ga ogroža.


*


Mačja tačka Johanna Sebastiana Bacha na mojem rdečem srcu mi daje čaroben mir, nezaslužen.


V gozdičku, imenovanem »Samota«, se redovnice iz Port-Royala zberejo v krogu. Sedijo na kamnitih klopeh, molijo in ob tem predejo. Takrat se Bogu razodene krhka sreča majhnega otroka ob materi, ki šiva.


*


Bežeče sonce se je stisnilo k oknu Saint-Sernina, ko so ga izsledili lovci.


Pred dvojno mavrico so izpuhtele vse moje skrbi.


*


21. marca 1656 gospod Lemaistre piše »malemu Racinu« v Port-Royal in ga prosi, da mu pošlje knjigo, ki je v knjižnici na gradu Vaumurier, in doda, naj ne pozabi pobrisati prahu z enajstih knjig svetega Janeza Zlatousta in naj okrog njih nastavi »lončene skodele z vodo«, da do njih ne bodo prišle glodalske miši. Miši, prebujene s prisotnostjo tega pisma, smuknejo v čitalnico več kot tri stoletja po tem, ko so bile omenjene. Brez pisanja bi se celo Bog, gospodar miši in vseh živih bitij, pojavil le včasih na hitro in bi takoj izginil.


*


Viharno nebo vdahne travniku morilski sij. Ko je Bog v depresiji, svetloba trpi in izpusti nekaj bledo vijoličnih krikov.


Zdaj, ko je vse porušeno, lahko končno začnemo misliti in ljubiti.


Sanjalo se mi je, da bi morali po smrti Jeana Grosjeana vsi, ki jih je poznal, žrtvovati eno knjigo, ki bi najbolje izrazila njegov svet. Podariti knjigo umrlemu je bil star običaj: vse zbrane knjige so orisale dušo preminulega v vseh odtenkih. Izbral sem eno od Kierkegaardovih knjig in jo dal k tistim, ki so bile že na kupu, tako veličastnem kot kopica sena ali grmada.


*


Ko mater prednico, izgnano iz Port-Royala, vprašajo, kam bi želela biti premeščena, odgovori, da ji je vseeno: »Upam, da bom Boga našla povsod, kjer bom.«


Vse bogastvo hrasta ji leži pred nogami, stotine zlatnikov.


Živ sem, sedim pred leseno mizo, gledam svetlobo, ki dežuje po vrtu – kaj drugega naj bi še prosil?


*


Ni večje radosti, kot je ta, da najdeš pravo besedo: kot bi priskočil na pomoč angelu, ki jeclja.


Trenutek zmanjšane pozornosti in metulj, ki je sedel na stavku, za vedno odleti.


Gospa Gironde, ko omeni svoje številne ljubimce, govori o »umirajočih«.


Iz ust beračev kot tudi iz ust kraljev so vsak dan prihajale zlate veje.


*


Pri enajstih letih si Marie-Charlotte nadene oblačilo redovnic Port-Royala. Deklica je neukročeno ponižna. Umre pri štirinajstih, ko se na smrt prestraši kuščarja, ki se je skril v njeni obleki. Kuščar in mala svetnica izgineta s sveta s hitrostjo bliska.


Bodikava krona Kristusa spominja na armaturo ptičjega gnezda.


*


Prvi sneg je nasmeh mrtvih.


Sneg belega lista papirja je razsvetljeval nebo nad Creusotom. Pogovarjal sem se s svojo materjo in sestro. Prišla je sestrična. Najbanalnejše življenje je najgloblje. Pogovarjali smo se tako veselo o tako lahkotnih stvareh, da smo nevede prestopili mejo svoje smrti, ki bo šele prišla, in obkrožala nas je večnost s svojimi angeli, letečimi nad začudenimi strehami tovarne.


Neka knjiga iz sedemnajstega stoletja trdi, da Norvežani, ki imajo raje trd kruh kot »mehkega«, delajo tudi tak kruh, ki ga spečejo med dvema kamnoma in se ohrani več desetletij, »da ob rojstvu otroka jedo kruh, ki ga je spekel njegov prednik.« Ista knjiga pravi, da se lahko Norvežani tri dni zapored hranijo samo s pestjo snega. Angeli so v tistih časih precej razširjeni.


Furetière imenuje »sneg« čipko, ki je narejena mehansko in nima velike vrednosti. Isto ime uporabi tudi za osvežilne marmelade.


*


Nekaj nas je, ki zmagoslavno nosimo prazno krsto Andréa Dhôtela skozi noč sveta, medtem ko njegova duša sveti v zenitu kot muhasta zvezda dobrega in nepreračunljivega življenja.


Umreti je slast, ki jo bomo vsi okusili, kruh iz svetlobe, katere prestrašeni vrabčki smo.





Marie Dubois, prisotna ob smrti Ludvika XIII., opazi bleščeč premik, ob katerem so se odprla stranska vrata na koncu nebes: »Vsi so videli največjega kralja na zemlji, kako je zapustil svoje žezlo in krono s tako malo obžalovanja, kot bi se odmaknil od gnile kopice sena.«


Kanonik iz Notre-Dame, ki leži v agoniji, vidi svoje služabnike, kako ropajo njegovo premoženje. Opica mu ukrade štiriogelnik in si ga posadi na glavo. Ob tem prizoru se začne kanonik tako silovito smejati, da mu poči absces v grlu in ozdravi. Tallemant des Réaux, ki pripoveduje o tem dogodku, pošlje opico s štiriogelnikom v deveta nebesa pisanja, na varno pred smrtjo.


*


Dobrota se je vtisnila globoko v sovje oči Dina Lipattija. Smrt ji je sledila, izkoristila je njeno brazdo.


Nekaj sekund imamo, da postanemo svetniki ali hudiči, nič več.


*


Nenadoma se mi je prikazal mesarski predpasnik redovnic iz Port-Royala z rdečim križem na prsih v dokaz dobro opravljenega dela, zaslišal sem nasilnost njihovega odgovora na nasilnost sveta in še bolj sem vzljubil ta dekleta, ki jih je neki škof ocenil za »čiste kot angeli, ponosne kot demoni.«


*


Leta 1642 Philippe de Champagne, portretist Port-Royala, slika Oznanjenje, na katerem Devica s pridihom dvomljivega nasmeha gleda, kako k njej prihaja angel v obleki iz vaniljevega sladoleda in plašču iz ribezovega, svetlikajočima se in topečima ob ognju v kaminu. Podoba navdahne prevzeto dušo gledalca, kot navdahne zlati prah.


Za Giacomettija so v muzeju ljudje veliko bolj izjemni kot slike, ki jih občudujejo.


*


Zaviti vrat perutnini pojasnjevanj.


*


Tistega večera sem v Autunu govoril o svojih knjigah. Na koncu mi je majhna deklica pomolila list papirja: »Narisala sem tvojo dušo.« Moja duša je bila podobna dojenčku na breztežnosti belega papirja. Večer se je nadaljeval v hiši, ki je bila tako globoka kot votel zob. Združenje, ki me je povabilo, je bilo videti kot sestanek zarotnikov. Ko sem odhajal, je snežilo. Kar nekaj poti je bilo pred mano. Sneg se je zaganjal v rafalih, meter od mene, iz praznine ali po božji volji. Spremljal me je vse do doma. Nič skrivnostnejši ni bil od obrazov, ki sem jih odkril v hiši v Autunu, ki so prav tako izstopali iz praznine ali po božji volji. Nikoli se ne bom navadil na nič.


*


Le duhovnih kraljev ni mogoče obglaviti.


*


Glava krave – kot nakovalo z izstopajočimi očmi – se je dvigala iz živilskega vagona: videl sem nedolžnost, kot les razcepljeno na kose. Tovornjak se je oddaljil, za rešetkami so se pojavile še druge božje glave, pod sunki vetra, na poti proti zakramentu smrti.


Čakam, da se bom zbudil. Črna soba je na tej strani, ne na drugi.


Iz črnega groba svoje otroške sobe sem ponoči slišal v sosednji sobi svetleč glas očeta in matere, ki sta se pogovarjala o minulem dnevu. Nikoli nisem slišal ničesar lepšega.





Leta 1644 je Philippe de Champaigne naslika Oboževanje pastirjev, nočno sliko, na kateri Devica z dvema prstoma odgrne rjuho, s katero je pokrit dojenček, in razkrije slepečo belo svetlobo. Otrok, ki mu glavo obdaja svetniški sij barve pomarančne marmelade, se zdi obdarjen s tisoč leti modrosti in študija.


Mladenka je na mojo prošnjo odstrla tkanino in mi pokazala otrokov obraz: popolna inkarnacija speče misli, čista mojstrovina duha in telesa. »Pa še prijazen je,« mi je povedala, vsa žareča. Gledal sem jo, ko je odhajala in s svojo vznesenostjo poživila osivelo ulico Leclerc.


Ocean tega življenja preplujemo v svoji zibki – in prav dobro se drži.


*


Spanje mačka posveti dom in sežge vse prikazni v njem.


*


Bachov čembalo je stenska ura Boga. Uporablja jo, da odbira čas, ki nas loči od njega.


Naj moja roka postane razcvetena češnja.


*


Ker se ji je življenje, posvečeno molitvam, zdelo preveliko razkošje, je Suzanne de Saint-Cécile na podstrešju Port-Royala iskala najbolj umazano obleko. Našla oblačila novice, ki je skrbela za krave, jo oblekla, pokleknila pred mater Angeliko in jo rotila, naj ji nameni najbolj umazana dela, in to s takim žarom kot versajski petolizniki, ki so prosjačili za kraljevo naklonjenost.


V sedemnajstem stoletju si iz Creusota v Port-Royal s konjem potoval tri do štiri dni. Danes zadostujeta dve uri z vlakom. Današnji čas, ki tako ljubi potovanja, je potovanja izničil.


Za Lemaistra de Sacyja, prevajalca biblije v Port-Royalu, je potovati pomenilo »videti hudiča, oblečenega na vse mogoče načine.«


*


Ko sem stopil v črno noč, da bi poiskal poleno, so me prebičale zelene zvezde.


*


Kardinal Retz pripoveduje o svojem razbojniškem življenju v tako veselem tonu, da med branjem nekaj svetniškosti pade na dušo bralca.


Naveličanost je edini smrtni greh.


*


André Dhôtel z dvigom slamnika svojih stavkov pozdravi strašno dobrohotnost neba do mimoidočih.


Deževanje sonc.


Celo smrt se nazadnje obrabi.


*


Večina drobnega vrabčkovega poskakovanja nima drugega vzroka kot radostno čudenje nad življenjem. Živali v neumornem iskanju hrane včasih prevzame tudi kontemplativna milost. Ne oziraje se na potrebo, ki jih žene, jim sanjarjenje brez podob odpre nebeško kraljestvo.


Pred uničenjem pokopališča Port-Royala družine dobijo dovoljenje, da pridejo po svoje mrtve. Deset src, zaprtih v pločevinastih škatlah, shranijo kot deset nebeških zlatih palic v sosednjo cerkev Magny.


Sveča, prižgana na pregrinjalu kamina, ima zastrašujočo prisotnost tistih, ki po vrnitvi iz objema smrti govorijo o življenju z odmaknjeno prijaznostjo.


Ne išči svoje koristi, temveč korist tistega, kar vidiš, je pravilo duha.


*


François Visaquet petnajst let vzgaja otroke predsednika Gobelina. Nekega sončnega dne januarja 1645 gre mimo kamnitega križa na dvorišču jakobincev v Parizu: njegova grščina in latinščina izhlapita, v nič drugega več ne verjame kot v neverjetno, vstopi v Port-Royal in ga ne zapusti več. Gobelin mu dolguje sto ekujev. Ne da mu jih, ker ima Visaqueta za »heretika«. Ta se ne pritožuje nad svojim novim siromaštvom, niti nad kapjo, ki ga zadene, niti nad številnimi bolečinami, ki ga pestijo vse do smrti. Sončni žarek, ki se je odbil od kamnitega križa, je predrl njegovo srce. Iz te rane se je zlivala tišina.


*


Resnica je vzdušje: odpreš knjigo, stopiš v prostor in veš.


*


»Skoraj ni več ljudi kot vi, ki bi iskali stare biblije, konec je s tem,« mi pravi prodajalka starih knjig. Zunaj, na ulicah, okrašenih za praznovanje, je iz zvočnikov prihajalo žalostno veselje, kot pepel. Mir duš nima cene.


V tistih sanjah mlad aristokrat s čedno obuto nogo stopi na prvo stopničko odra za usmrtitve. Rekel sem mu, da poznam način, kako preprečiti, da ga bližajoča se smrt ne bi zgrabila: ker vse naše nesreče prihajajo iz tega, da en del naše duše tava v preteklosti, medtem ko drugi tiplje v prihodnosti, zadostuje, da se v celoti naselimo v sedanjem trenutku, da smrt ne najde več naših vrat – globoka zavest, da smo živi, nas naredi večne. Skozi sanje so se pojavljale še druge misli – kot drhtenje prešine polt, preštevilne, da bi si jih zapomnil. Bilo je, kot bi potopil roko v vrečo zlatnikov in bi mi večina spolzela med prsti. Na koncu sanj sem spet zagledal mladega aristokrata. Njegova noga ni stopila na drugo stopničko morišča. Smrt ni več našla poti do njega.


Preden je začel slikati, je Poussin izdelal leseno maketo, v katero je postavil figurice iz mehkega voska, ki so predstavljale osebe. Oblekel jih je v moker batist, da je preučeval gube na oblačilih in opazoval, kako se porazdelijo sence in svetloba. Šele po tem, ko se je naigral s punčkami, se je posvetil slikanju.


Otrok je učitelj učitelja.


Neke noči leta 1672 Poussin, s svetilko v roki, pospremi kardinala do njegove kočije. Cerkveni mož pomiluje slikarja, da nima služabnikov. »Meni pa se veliko bolj smili vaša presvetla visokost, ker jih ima veliko,« odvrne Poussin.


Nekaj je nenehno prisotno v naši bližini, pripravljeno, da nam pomaga.


*


Samo pesniki in smrt znajo brati uro.


*


V samostanu v Uchonu sta dve redovnici, oblečeni v črno. Njun nasmeh, ki se dotakne obraza obiskovalcev, odgovarja nasmehu redovnic iz Port-Royala, izpred štirih stoletij.


Freske z zlatom na plaščih svetnikov iz očesa naredijo otroka.


*


V Vermeerjevih časih se v Delftu otroci igrajo s frnikolami na tleh v cerkvah, primernejših od tlakovanih ulic. Ob potrkavanju frnikol se Bog zdrzne, potegnejo ga iz dremeža njegovih obredij.


Marie de Médicis verjame, da velike muhe, ki letajo po prostorju, prenašajo v druge prostore besede, ki so jih slišale. Takoj ko zagleda muho, ki si utira pot med atomi zraka, ne izreče nobene skrivnosti več.


V vsem je treba iskati nedolžnost – nazadnje jo najdeš.


*


V vsakem trenutku dve pedi od čudeža.


*


Koš angelov in demonov.


*


Smo slepci v palači svetlobe. Služabniki, za katere ne vemo, hitijo okrog nas in odmikajo pohištvo, da bi nas obvarovali pred resnimi poškodbami.


Tridesettonski tovornjak zapelje čez marjetice, ki se takoj za tem zravnajo.





Soba 115





Tistega nedeljskega popoldneva je bilo minus tri stopinje. Moški je stopal po ulici Maréchal-Foch, ki se vzpenja proti bolnišnici, roke so mu visele ob telesu, sirote dlani. Vzhodnik je ledeno vel skozi njegovo obleko, prežeto z neuspehom in vdanostjo v usodo. Gledal sem ga v hrbet. Hrbti so enakovredni obrazom. So računovodske knjige duš. V njih za vsakogar najdeš vrednost polja »dolgovi«. Za trenutek so se nevidne pregrade podrle in med tem moškim in mano ni bilo nobene razlike več: samega sebe sem gledal v hrbet, v brezplodni borbi z vetrom, zgrbljen nad otroškim obupom, ki ga ima vsak na mestu duše. Spoznal sem, da nič ni nikoli neodpustljivo in da je nesmiselno komurkoli karkoli zameriti v tem življenju, kjer so le otroci, katerih srca pomodrijo od mraza, ko se dan poslovi. Ko sem moškega prehitel, ga nisem pogledal v obraz. Biblija njegovega premraženega hrbta mi je povedala že vse o njem, o meni in o vseh. Naprej ga je gnal pogum, ki se ga ni zavedal. Nismo svetniki, samo čisto malo manjka, da to postanemo. Nekega dne bomo odrešeni, se pravi dvignjeni nekoliko višje od najvišjega neba, vse do naročja sonca.





Port-Royal je zdaj sobica na geriatričnem oddelku bolnišnice Hôtel-Dieu v Creusotu. Postelja in fotelj. Nasproti postelje velika ura, ki jo je narisal sadistični Bog. V tej sobi, bolj prazni od janzenistične celice, lahko samo obupaš nad vsem, ali nekega dne doživiš razodetje iz ničesar. Kraljevi vojaki v belih uniformah prihajajo in odhajajo po hodniku. Nobenega vpliva nimajo na to, kar se dogaja v samostanu sobe 115, v celici z upadlim, pretresenim obrazom gospe, ki je ob prihodu sem rekla samo: »Zdaj bo treba misliti drugače.«


Vse bolnišnice so v lunini četrti. Obiskati bolnika je najbolj izjemno potovanje, ki ga je mogoče izvršiti v tem življenju.


Johann Sebastian Bach piše svoje suite za violončelo tako, kot maček opravlja svojo toaleto – z enako tankovestnostjo, da ne bi česa spregledal, gre znova in znova čez ista mesta z nepredvidenimi potezami jezika ali loka.


*


Chapelain, majhen, temnopolt, nemiren in trzajoč, »zapit kot stara kurba«, je eden tistih, ki pripeljejo francoski jezik do prečudovitega razcveta. Angelika Arnauld ima na slikah, ki jo prikazujejo v zrelih letih, obraz krompirja, ki ga je angel ravno potegnil iz zamrznjenega neba. Delavci nevidnega se ne ozirajo na svoj videz.


*


Ko vprašam mamo, ali ne pogreša preveč novic, ki jih je tako rada spremljala, obrne palce proti sebi, da bi mi brez besed povedala: »novice, to sem zdaj jaz.«


Njen obraz se le redke trenutke iztrga strunam bolečine, ki ji onemogočajo, da bi letela. Take so morale biti v celicah Port-Royala kratkotrajne pomladi, kadar je Bog s koncem nohta odkrhnil katero od duš in sprožil čudovit razcvet.





Ti pobalini iz sedemnajstega stoletja so vsi pred mano na mizi, kot svinčeni vojaki. Dobrikali so se drug drugemu, si laskali, se pobijali med seboj. Eni so verjeli, da je Versailles raj, drugi so razglasili, da je Port-Royal edini pristen. Avtoritativna smrt je posekala vse razpravljavce, vendar je njihov glas ostal in tudi njihovo žareče medsebojno obračunavanje: radost do življenja je bila njihova globoka resnica, božanska in nalezljiva še stoletja kasneje.


Pišem zato, da povem, da smo nedvomno na isti zemlji in da je zadnja beseda struna ljubezni, katere zven nikoli ne utihne.


*


Zaprt kozarček iz zelene plastike, s kljunčkom za nalivanje, na omarici pri postelji v bolnišnici: vsa neverjetna moč življenja se je zatekla vanj. Mati prosi, da vanj kanejo par kapljic limone, da se popestri brezokusnost vode in da v njeni palači zasveti plašno sonce. Brez vsakega veselja življenje ne bi več vzdržalo. Celo samotarji v Port-Royalu se omamljajo z vonjem pušpanove vejice, zataknjene pod križ. Kozarček daje materi skromno radost, bežno in vitalno, ki ima mistično intenzivnost božjega darovalca.


Izkoristil sem materino kratko dremanje, da sem prebral dve strani Pascala. Pritisk tišine je dal vsaki besedi gostoto zlata. Nato je mati spet odprla oči in obrnila proti meni obraz, presenečeno poln bolečine. Knjiga ni imela nobene teže več.


*


Richelieu, ki so ga vprašali, koliko maš je potrebnih, da se duša dvigne iz vic: »Toliko, kolikor je potrebnih snežnih kep, da ogreješ peč.«


*


V vsaki sobi bolnišnice, za priprtimi vrati, Žalostna Mati božja ali Snetje s križa v modrikasti svetlobi natančnih čopičev Philippa de Champaigna – kot živ muzej sočutja.


V 17. stoletju so pred vrata hiše, v kateri je bil trpeč bolnik, zapičili količke, da bi oddaljili mimoidoče in odvrnili glasove. Prav tako so po tlakovcih nasuli slamo, da bi udušili živahen hrup cokel. Danes je v bolnišnicah slišati samo hrup večno hitečih negovalcev. Hrup mesta ne seže več do Golgote.


*


Negiben krog sveže vode v skodeli – strese ga rožnati jeziček mačka: življenje, večje od vse modrosti.


Dež, tako lep v svoji brezbrižnosti do ugajanja in vročici svojih dolgih sivih oči.


Lipa pred oknom v ulici Traversière v Creusotu – samostan, ki drhti v dišečih molitvah.


Od porušenega križnega hodnika Port-Royala ostane železen križ, ki označuje središče. Dve vrsti lip nakazujeta galerije, kjer se spreletavajo vrabčki, omamljeni od neba.


Pisanje je prst, uperjen v čudež.





Na otoku Nordstrand na Danskem v noči na 11. oktober 1634 ocean poruši pregrade za obrambo pred morjem. Za obnovo guverner otoka izda poziv zasebnikom za pomoč. V zameno ponudi svobodo veroizpovedi. Nekaj samotarjev iz Port-Royala se navduši. Vnaprej pošljejo denar in sanjajo o deželi, kjer imajo nebo, voda in zemlja modrosive odtenke janzenizma. Vendar se morajo soočiti z versko gorečnico Antoinette Bourignong, ki je tam že spletla svoje gnezdo. Skozi rano procesa odteče vsa kri denarja janzenistov. Opustijo svojo namero in se vrnejo k vsakodnevnemu življenju, neprimerljivo bolj pustolovskemu od sanj o življenju na opustošenem otoku.


Pablo Casals vsak dan svojega življenja zaigra eno Bachovo suito za violončelo, kot bi si pri studencu umil obraz.


*


V enem od slovarjev iz 17. stoletja je beseda »jagoda« razložena kot: »majhen rdeč ali bel sadež, ki raste v vrtovih ali v gozdu. Podoben je prsnim bradavicam dojilj«. Poezija je odtis enega imena na drugem imenu, z drugega področja, pri čemer se obe razvnameta, ko se zavesta svoje prepletenosti.


Moški so potrebni za vsa opravila, tako za delo s konji kot za poimenovanje zvezd. Vsak je potreben in vsak govori o svojem področju s tako natančnimi besedami, da so to pesniške besede, ne da bi se zavedali. Furetièrov slovar iz leta 1690 je napeta vrv, kamor sedajo, ne da bi si polomili krila, vsi ptiči rokodelci francoskega jezika.


Francoščina dokončno stopi izpod plašča latinščine v 17. stoletju. Corneille, ki – z La Fontainom in Pascalom – brusi njen surov diamant, je plašen mladenič, skoraj jecljav, za katerega Fontenelle pravi, da njegova »izgovarjava ni povsem čista.« Naše hibe so drobiž naše milosti.


Na trgu so jabolka voščeno rumene barve, z drobnimi pikicami. Sorta z imenom »klošar«: ime podkrepi njihov okus.


Ne vem, kaj me najbolj vzradosti v Bachovi Glasbeni daritvi: aristokratska plašnost not ali preprosto samo ime tega dela, ki odzvanja v moji glavi z imenom Port-Royala, kot dva ključa na angelovem šopu ključev.


*


Včasih vzamem torbo trgovskega potnika s sabo v pekel, tam preživim eno noč ali eno minuto, nato se vrnem, vendar poznam tisti kraj, ki daje svojo zgoščenost radostnemu čudenju nad življenjem.


Bog je vse, kar je človeško bitje sposobno resničnega.


*


Za svojo mongoloidno hčer, staro sedeminštirideset let, pravi: »To je moja zlata kroglica.«


Ta čudovita zapletena uganka življenja.


Na pločniku nasproti doma upokojencev v Birminghamu sta dva preluknjana rdeča fotelja čakala, da ju odpeljejo. Nanju se je spustilo nekaj listov z drevesa. Ta podoba je bila miniatura hiše na drugi strani, njena resnica brez ličil. Nisem jaz tisti, ki pišem svoje knjige, pač pa zasanjano življenje.


Veliko plimovanje Bachovih koralov buta ob bele previse mojih možganov.


Veličastnost sonca proti umazani šipi.


Življenje čaka samo naše oči, da spozna svojo posvetitev.





Večer, ki vstopa skozi okna Hôtel-Dieu, se bije z zasloni računalnikov, v katerih so bolniki prevedeni v številke, medtem ko so njihove duše, ki jih ni mogoče količinsko ovrednotiti, prepuščene pustosti sob, pozabljene kot nazadnje duše v iskrečih se Descartesovih knjigah.





Ne znam živeti, kdo pa zna? Ni šole ne za okostnjake ne za angele in mi smo v neki meri oboje hkrati. Ne znam živeti, znam le videti čudeže. Sneg, ki je dva dneva onemogočal vsak izhod, se je začel topiti. Njegova belina, posuta z modrimi diamanti, je bila obleka kraljice, ki je brez slovesnega obreda vstopila v mojo kmečko dušo. »Reci le eno besedo in ozdravljena bo moja duša.« Nobene besede ni izrekla, le nakazala jo je. Trava se je spet prikazala s svojo drobno nastopaško samozavestjo pod težkim nebom. Ljudje iz Port-Royala so bili priklenjeni na nekaj spevov evangelistov in na prgišče snega. Za odrešitev sveta bo vedno nekaj duš, prevzetih nad tistim, kar so bežno uzrle ali se jim je zdelo, da so slišale. Port-Royal triumfira zaradi svojega popolnega porušenja: Dobro vedno izgubi, to je njegov način, da zmaga. Živimo ob vznožju zasnežene gore, ki se je takoj ob našem rojstvu začela sesuvati na nas. V vrtoglavici tega plazu se misel prebudi in videnja se množijo. Duša je lastovka, ki spoznava s hitrostjo bliska. Edini odgovor na katastrofo je ta, da jo opazuješ in iz tega opazovanja potegneš večno radost.





Christian Bobin

se je rodil 1951 v francoskem mestu Creusot, kjer živi in ustvarja še danes. Po študiju filozofije je opravljal številne poklice, med drugim je bil zaposlen v knjižnici in muzeju. Objavljati je začel v začetku osemdesetih let, vendar so prvi uspehi začeli prihajati šele v začetku devetdesetih z izidom knjig Svečana oblekca (1991) in Najnižji (1992). Danes njegov opus obsega več kot petdeset del, večinoma kratkih romanov, poetičnih zapiskov in refleksij ter več knjig za otroke.

V slovenščini je leta 1995 izšel izbor kratke proze z naslovom Šibkost angelov v prevodu Aleša Bergerja in leta 2001 roman Najnižji v prevodu Tadeje Krečič Scholten. Pod naslovom Za vedno živa je leta 2008 v prevodu Nadje Dobnik izšel prevod treh kratkih knjig Za vedno živa (1996), Avtoportret z radiatorjem (1997) in Šoja (1998), ki jih tematsko in kronološko nadaljuje roman Vsi so zaposleni (1999).





Kazalo

Lina v parlatoriju

Kapiteljska dvorana

Križni hodnik

Sto stopnic

Notranje pokopališče

Spalnica redovnic

Rdeča vrata

Cerkev in cerkveni kor

Gozdiček samote

Soba 115





Christian Bobin

RUŠEVINE NEBA

Prevod

Nadja Dobnik

Jezikovni pregled

Živa Čebulj

Poetikonove lire

54. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Prevod knjige je podprl Centre national du livre.



Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293051136

ISBN 978-961-7016-23-9 (epub)