173 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIV (2018), 89 RECENZIJE KNJIG Lucija Klun Tamara Narat, Urban Boljka (ur.): Generaciji navidezne svobode: otroci in starši v sodobni družbi. Ljubljana: Založba Sofija (Knjižna zbirka Naprej!), 2017. 332 strani (ISBN 978-961-7003-20-8), 20,00 EUR. Monografija z indikativnim naslovom Generaciji navidezne svobode: otroci in starši v sodobni družbi si zada nalogo pregleda in analize mnogoterih teoretskih in družbenih implikacij koncepta otrokocentričnosti. Za razliko od koncepta »patološkega narcisizma«, ki je bil utemeljen v teoriji objektnih odnosov in je z razširjeno rabo laiciziral ter postal del poljudne predstave o sodobnih patologijah osebnosti, koncept »otrokocentričnosti« doživlja vzvratni proces: je v osnovi laičen pojem, ki se ga parcialno vpeljuje v različ - na znanstvena dela, redko pa je temeljni predmet analize. Knjiga je poskus poljuden koncept »profesionalizirati« oziroma strokovno preovrednotiti njegove raznolike in kontradiktorne rabe. Avtorji v dvanajstih poglavjih razdelajo idejo otrokocentričnosti v njegovi socialni in zgodovinski pojavnosti ter jo umeščajo na teoretsko polje, na prešitje socialne psihologije, sociologije, pedagogike, filozofije vzgoje in antropologije. V monografiji obravnavane ideje lahko v prerezu razdelimo na vsaj dva načina. Najprej glede na to, na kateri kolateralni produkt »otrokocentričnosti« se nanašajo oziroma ga v svoji analizi konstruirajo. Besedila so, predvsem zaradi splošnega man - ka koherentnega teoretskega modela otrokocentričnosti, konceptualno produktivna: z obravnavanjem vprašanja otrokocentričnosti kot osrednjega koncepta oblikujejo/ producirajo tudi konceptualno periferijo – odvode in proizvode te ideje. (So)produkti otrokocentričnosti, kot so ustvarjeni v besedilu, so pojmovanja otrokocentričnih staršev in stilov vzgoje (v besedilih so omenjene: permisivna vzgoja, demokratična vzgoja, vsedopuščajoča vzgoja; »helikopter starši«; »matere tigrice«, »zadušljivo materinjenje«; »alfa starševstvo«, »senzibilno starševstvo«, »invazivno starševstvo«; »overparenting ali pretirano starševstvo«), otrok kot plod otrokocentričnosti, patološki narcis (kot produkt permisivne vzgoje), otrok kot projekt, investicija, človeški kapital in otrokocentična druž - ba in izobraževalne institucije – nove oblike biopolitičnega nadzora, aktivno učenje, izobraževanje, ki je osrediščeno na otroka, in nevarna družba sodobnosti, v kateri, kot posrečeno opiše Zoran Kanduč (str. 29), »na nebogljen naraščaj prežijo pohotni pedofili, lakomni ugrabitelji, brezsrčni prodajalci prepovedanih drog, spletni nadlegovalci, nasilni vrstniki, otroški pornografi, pijani in ponoreli vrstniki, objestni kadilci, malomarne varu - ške, fanatični teroristi, oporečna živila, onesnažena voda, zastrupljen zrak, premočno sonce, rizična cepiva, nezdrave igrače, zasvajajoče elektronske naprave, videoigrice in družabna omrežja, pohujšljive erotične podobe na spletu in tako naprej«. Druga mogoča delitev besedil v monografiji je glede na časovni fokus: nekateri prispevki se ukvarjajo predvsem z zgodovina kovanja ideje otrokocentričnosti. Najbolj koherenten pregled napravi Alenka Švab, ki koncept predstavi kot poznomoderno posebnost, ki pa je ne moremo razumeti »brez razumevanja procesov modernizacije in geneze moderne družine, v kateri se je moderno razumevanje otroštva konstruiralo« 174 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIV (2018), 89 BOOK REVIEWS (str. 54). Otrokocentričnost ima torej socialnozgodovinske temelje v modernem indivi - dualizmu, spolni delitvi in nuklearizaciji družine kot zasebne in intimne skupnosti (Aries 1991). Ob zgodovini družinskih oblik je mogoče ukoreninjenost koncepta iskati tudi v zgodovinskih idejah pedagogike: prvi ozir na otroka kot naravno dobro in celovito bitje se pojavi pri Rousseauju sredi 18. stoletja, za konstrukt otrokocetričnosti pa je mnogo bolj pomembno obdobje konec 19. stoletja, ko se začne enotno progresivno reformno gibanje (npr. Dewey 2012). V Evropi je k temu procesu bistveno prispeval tudi Piagetov kognitivni konstruktivizem, ki je vzpostavil idejo, da obstajajo empirično preverljive resnice o otrokovem razvoju. Drugi se posvečajo predvsem sodobnim vplivom otrokocentričnosti na starševstvo, institucije in družbo. Metka Mencin Čeplak na primer predstavi otrokocentričnost v izobraževanju, pri tem pa se osredotoči na kurikularne izide (kurikulum, ki naj bi temeljil na otrokovih potrebah in interesih) ter novo vlogo uči - telja kot organizatorja spoznavnega procesa in usmerjevalca, ki otrokom pomaga, da »avtonomno gradijo svojo vednost in, kar je najpomembneje, razvijajo svoj kognitivni potencial« (str. 133) In nazadnje, del prispevkov se ukvarja s prihodnostjo otrokocentričnosti oziroma s prihodnostjo družbe, kakršno nakazuje model otrokocentričnosti. V tej podkategroiji je med prispevki največja raznolikost, od oblikovanja »nove« distributivne pravičnosti z idejo vpeljave otroškega (in kasneje doživljenjskega) univerzalnega temeljnega dohod - ka, ki deluje kot nekakšen otrokocentrični opomnik Rawlsu (2012), do novih konstrukcij »ideje otroka«. Po srednjeveškem otroku, ki je esencialno grešen, potreben prevzgoje in je »edini stvor, ki ga je potrebno vzgajati« 1 (Kant 1988), po povojnem ranljivem otroku, ki ga je treba s konvencijami in zakonodajo varovati in ščititi ter izobraževalno in vzgoj - no žlahtniti, Katja Jezernik, Robi Kroflič in Petra Štirn Janota znotraj otrokocentričnosti opažajo novo idejo »bogatega, zmožnega otroka« (str. 154), otroka, ki ima moč za moralno, avtentično delovanje, ki je lahko avtonomen in sočuten, celo subverziven. Kot utegne bralec razbrati, gre za izjemno raznoliko, notranje neskladno koncep - tualno malho. V tem smislu je najbolj primerno pojmovanje Tamare Narat in Urbana Boljka, ki v prvem poglavju otrokocentričnosti pripišeta vlogo »krovnega konstrukta« (str. 7). Ta krovni konstrukt pod sabo zbira pisani venček in pripušča vznikanje tiso - čerih poljudnih diskurzov o tem, kakšni naj bi bili »dobra« vzgoja, dober starš, dober otrok, dobro življenje. Avtorji monografije pri tej cvetoči pluralnosti ne napravijo reza, distinkcije in ne olajšajo naloge »razbiranja« negotovemu bralcu. Otrokocentričnost ostane mlahav, prazen označevalec, ki je lahko karkoli ali pa sploh nič. A morda je to tudi največja prednost tega dela. Otrokocentričnost kot »sodobni družbeni pokrov« številnih podsistemov ne obstaja, razen v poskusih apropriacije otroka/prihodnosti s strani določenih ideoloških paradigem. Sodobna družbena nagnjenost k ideološkemu ugrabljanju »otroštva« je morebiti najbolj značilna lastnost sodobne otrokocentričnosti, ki v monografiji ostane nenagovorjena. Otroštvo, konstruirano v raznorodnih ideologijah in 1. Kantovo besedilo o pedagogiki je nastalo na osnovi njegovih zapiskov za predava - nja, ki jih je imel na univerzi v Koningsbergu v zimskem semestru 1776/77 , poletnem semestru 1780 in v zimskem semestru 1783/84. 175 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIV (2018), 89 RECENZIJE KNJIG pogledih, spremljajo poskusi »zabetoniranja«; dokončne razlage in razkrite resnice tega, kar je esencialno otroško. Ob teh idejah se konsolidirajo določene družbene skupine. Na kratko, vsem »gre za otroke«. Monografija pa, kljub konceptualni zmedi, vseeno odpira vprašanje in neguje dvom o končnih razlagah o pomenu otrokocentričnosti. Najbolj celosten pogled na otrokocentričnost tako ponujajo perspektive, ki so avtorjem skupne in se ob njih teoretsko srečujejo; táko je na primer vrednotenje vloge otroko- centričnosti pri vzdrževanju družbenega reda, nadzora in pri reprodukciji družbene neenakosti; raziskovanje, kakšno specifično vlogo ima otrokocentričnost v podsistemih družbe – na primer v izobraževalnem sistemu, potrošnji, instituciji družin in v znanstvenih vedah. In nazadnje, kakšno možnost za avtonomijo in emancipacijo otrok, staršev in drugih družbenih akterjev ponuja dihotomija otrokocentričnost – neotokocentričnost; oba koncepta sta namreč plod iste vladnosti in ujeti v mrežo oblasti v postmoderni družbi oziroma kot jo večina avtorjev povzema po Becku (2001): v družbi tveganja. Če smo prej vozlišče otrokocentričnosti prepoznali med različnimi vedami ali pa med različnimi družbenimi skupinami (ki vzpostavljajo »konkurenčne reprezentacije), je mogoče koncept še bolj koncizno (strokovno) mapirati: na presečišču kognitivnega konstruktivizma, strukturalizma, psiholoških idealov liberalizma, progresivne pedagogike in individualizma, celo personalizma. Avtorji se na tem mestu postavijo v kolono za prelom s to slike; a kljub nominalni kritičnosti v vseh primerih ne uspejo v dekonstrukciji prevladujočih predstav. Uverturo v polemiziranje z otrokocentričnostjo bi lahko predstavljali nujni preseki lažnih dihotomij med progresivno in konzervativno/tradicionalno pedagogiko, med novo in staro otrokocentričnostjo, med socialnim konstruktivizmom in pozitivizmom. Pri dvojcih ne gre za nezdružljive epistemološke razlike, temveč predvsem za neenake spoznavne procese. Vendar pa je krovni konstrukt otrokocentričnosti preobsežen za en sam spoznavni postopek, zato ga moramo zapopadati v delih in postopoma. Navedene dihotomije so lažne tudi zato, ker so »sterilne«, ker pedagoško smer in cilje vzamejo za stalne in ideološko obstojne, v resnici pa so to, glede na socialni, zgodovinski in vsakokratni pedagoški kontekst, spremenljive. Kot je zapisano v poglavju »O vzgojnih prisopih med permisivnosjo in otrokocentričnostjo« (str. 177): »Akademska pedagogika že od začetkov svari pred metodičnimi poenostavitvami razmišljanja o vzgoji, saj med našimi cilji, vzgojnimi dejavnostmi in realnimi vzgojnimi učinki ni kavzalnih povezav / .../ Hitro se vzgojnih idej, ki so morda v osnovi napredne, polastijo družbene ideologije. Premislek o vrednosti pojmovanj, kakršno je ideja otrokocentirčnosti, mora biti zato dovolj poglobljen, da se takšne ideje neupravičneno ne zavržejo ali poveličujejo«. Otrokocentričnost je ob očitnih kazalnikih (osrediščenost na otroke, nadzor, orke - striranje razvoja) tudi pojavnost za sodobnost značilnega ideološkega gravitiranja družbenih polemik k otroštvu. Vsa družbena vprašanja se prelamljajo na anticipaciji prihodnosti, katere nosilci so – otroci. Včasih so delali »fizično delo«, delo v realni pro - dukciji, sedaj pa delajo ideološko delo, torej delo v »simbolni produkciji«: ob otrocih se zvrstijo identitetne izbire, razredni okus, vera v boljši jutri, potrošnja, itd. – družine se ob otroku oblikujejo kot enota. Družina nosi izjemno ideološko pomembnost v družbi tveganja in negotovosti ter efemernih identitetnih oprijemališč. 176 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIV (2018), 89 BOOK REVIEWS Otroštvo je točka zgoščevanja ideologij (konzervativizma, liberalizma, progresivizma, radikalizma), ki svoje vrednotne ocene nanašajo na otroštvo. Otroci so, neodvisno od dejanskih subjektivitet, temveč od gledišča, tirani, grešniki, reveži, nedolžni splavljeni abortusi, izkoriščani, izkoriščevalci ... Na otroštvu se zvrstijo kontradikcije sodobnosti: avtentičnost proti nevarnostim družbenega vplivanja in pohujšanja, po drugi strani civi - liziranost/družbena omika proti barbarstvu. Centralnost koncepta otroštva je v tem, da je mesto pripenjanja in legitimacije ideologije in znanstvene produkcije. Nenazadnje tudi za recenzirano delo. Literatura Ariès, Philippe (1991): Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana: Studia humanitatis. Beck, Ulrich (2001): Družba tveganja: Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Za - ložba Krtina (Zbirka Temeljna dela). Rawls, John (2012): Pravičnost kot poštenost: reformulacija. Ljubljana: Založba Krtina. Kant, Immanuel (1988): O pedagogiki. Problemi: revija za kulturo in družbena vpra - šanja, 1 1: 147–158. Dewey, John (2012): Šola in družba. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.