TONČKA JEMECIZ PETELINJEGA JE DOBILA TURISTlCNI NAGELJ
Pletarski krožek za ohranitev tradicije
Le redki Ijudje v naži občini ne poznajo Tončke Jemec, kmetice in ohranjevalke pletarske tradicije, doma iz zaselka Petelinje na Dol-skem. Njene lepe izdelke, ki imajo vsi znak kvalitete, lahko občudu-jemo vsako leto na razstavi domače obrti v Zadvoru. Prav dobro jo poznajo tudi učenci podružnične osnovne šole Edvarda Kardelja v Dolskem, saj jim že tri leta odkriva skrivnosti pletarskih veščin. Za mentorstvo nad pletarskim krožkom in za njena prizadevanja pri ohranjevanju pletarske tradicije je RTV Ljubljana Tončki Jemec podelila turistični nagelj.
Tončka Jemec, prijazna in zgo-vorna ženska, pred nekaj leti so ji podelili tudi naziv »mojstrica do-mače obrti«, je najbrž že veliko-krat pripovedovala, kako nastajajo njene mojstrovine. Tudi otrokom, ki obiskujejo njen krožek, v lan-skem šolskem letu jih je bilo kar 46, v skupini pa jih je 10 do 15, razloži in pove ves postopek. Po-kaže jim, kako se delajo vitrice, kako se klinčki nabijejo v leseno dno košarice, ki jo šolarji pletejo sami, le za trden začetek poskrN
Tončka; tudi robijo šolarji sami, na koncu vstavijo še lesene ročke. Za pletenje so potrebne palice enoletne vrbe. Morajo biti brez grč in dovolj elastične. Tončka ima nekaj vrb vsajenih kar doma, palice pa ji prinašajo tudi drugi ljudje, ki vedo, da jih potrebuje pri krožku v šoli. Potočno ali rečno vrbo se reže spomladi, aprila ali maja, ko postane muževna, go-jeno vrbo pa nekoliko prej. Nato se palica olupi, posuši in cepi na tri dele, včasih tudi na štiri, če so debele; na koncu se jih še obdela z obličem, tako da so vitrice tako debele, kolikor je potrebno.
Pletenja je Tončko naučila mama, pletel pa je tudi njen oče. Pri hiši je bilo pet otrok in ker je bila ona najstarejša, oče in mati pa sta bila bolehna, je morala skrbeti za mlajše braie. Zato ni mogla v šolo in še danes ji je včasih žal, da se ni izučila poklica, čeprav jo je veselila medicina. Mama jo je tola-žila: »Nimaš šole, tako kot drugi, znaš pa plesti in si boš s tem zaslužila kakšen dinar.«
Tončka Jemec svojih izdelkov ne proda veliko, saj se utegne s tem opravilom ukvarjati predv-sem pozimi, poleti pa le, če je kakšen deževen dan. Skrbeti mora za kmetijo. Prav zdaj ima v delu košarico za rute, ki je namenjena za darilo. Svoje sorodnike in znance najraje obdaruje s pletar-skimi izdelki, ki jih je naredila sama. So najlepše in najprimer-nejše darilo, saj so ročno delo in jih v trgovini ni mogoče kupiti.
Za mentorstvo na osnovni šoli v Dolskem se je odločila iz bo-jazni, da bi pletarstvo, ki je bilo v tem kraju še pred vojno zelo razvito, zamrlo. Ženske in moški, ki so to znali početi, so pomrli, njihovi otroci so v službah in na to komajda še utegnejo pomisliti. Med šolarji pa je za pletenje veliko zanimanja. Tončki Jemec je le žal, da otrokom ne more dati več, jim
Izdelki Tončke Jemec, ki so belo pisani, predstavljajo pravi slo-venski motiv. V zadnjem času je spletla tudi cekar, ki ima vple-teno.kito iz pšenične slame. Taki cekarji so dandanes velika red-kost, če sploh v Sloveniji še ob-stajajo. (Foto: D. J.)
pokazati vsega, kar sama zna. Na-uči jih le osnov, za kaj več ni časa. Ko je zvedela, da ji je RTV Ljubljana podelila turistični na-gelj, sta jo obšla veselje in žalost hkrati; veselje, ker je to visoko priznanje, žalost, ker je pomislila, da se taka priznanja človeku pode-ljujejo takrat, ko je na vrhu svoje ustvarjalnosti. Tončka Jemec pa ima še veliko načrtov in zamisli. DARJA JUVAN