PLANINSKI VESTNIK
PO POČASTITVI V NEMČIJI JE VALENTIN STANIČ DOBIL ŠE DOKUMENTARNI TV FILM
MOŽ, KI JE GORAM JEMAL MERO
MARJAN RAZTRESEN
Zlepa ni neki Slovenec v tujini doživel tolikšne počastitve kot jo je letošnjega 3. julija v bavarskih gorah in v Berchtesgadnu Valentin Stanič. Nemci (v sodelovanju s Slovenci) so mu na pročelju planinske koče Watz-mannhaus, visoko na pobočju »na j vi i je popolnoma nemške gore« Watzmann, odkrili dvojezično, slovensko in nemško, spominsko ploščo, za katero je izdelal načrt arh. Viasto Kopač, oblikoval pa jo je kipar Marjan Keršič-Belač. Preštevilne planinske obiskovalce te koče In te gore bo plošča spominjala, da je bil Slovenec Stanič »odkar svet stoji« prvi človek, ki je priplezal na vrh prepad nega Watzmanna, nemške gore z največ legendami in strašljivimi zgodbami. Že pred to slovesnostjo je redaktorica televizijskih oddaj "Gore in ljudje« Marjeta Keršič Svetel začela pripravljati dokumentarni TV film o Valentinu Staniču, ki je bil na sporedu 20. septembra ob 21. uri. Tudi spominska plošča na planinski koči pod nemškim Watzmannom je precejšen prispevek k turistični in drugačni prepoznavnosti Slovenije: gotovo so v državi, iz katere je ta mož, velike gore, so prepričani občudovalci lepe bronaste plošče, po gorah te svoje domovine je gotovo hodil ta človek, preden se je pred 200 leti drznil povzpeli na 2713 metrov visoko najvišjo nemško goro Watzmann (preden je Nemčija dobila Zugspitze, ki pa je na meji z Avstrijo in zato najbolj navdušeni nemški gorniki višinsko državno prvenstvo še vedno priznavajo VVatzmannu).
Ne zgodi se torej prav pogosto, da bi v tujini postavljali spomenike zaslužnim Slovencem, duhovnik in pol ¡hi s-tor Valentin Stanič, rojen leta 1774 v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, je glede tega izjema. Proti koncu 18. stoletja je bil med redkimi pionirji raziskovanja Alp, ki se je tveganih gorskh vzponov loteval iz znanstvene radovednosti, pa tudi iz čiste želje po pustolovščini. V času, ko so si v visokogorje upali samo prav redki, pa še ti večinoma v spremstvu domačih gorskih vodnikov, je Stanič sam odhajal v najvišje gore in večkrat na take vrhove, na katerih pred njim še ni stala človeška noga. Bil je prvi na najvišji nemški gori, bil bi tudi v prvenstveni »navezi« na Grossglocknerju leta 1800, pa so ga neke meritve zadržale v dolini, tako da je na Veliki Klek prišel dan za prvopristopnikl, takrat pa je v skale zapičil svojo dolgo palico in se dvignil nanjo, da je bil še višje od vrha in od tistih, ki so bili pred njim na najvišji točki Avstrije...
Tudi na Triglavu je bil, ko je bilo pred njim na vrhu le nekaj ljudi. Ne da bi posebej hotel, je postal prvi, ki je izmeril višine treh najvišjih gora treh držav, Watzmanna v Nemčiji, Velikega Kleka v Avstriji in Triglava v Sloveniji. Na vse te tri in še na druge gorske vrhove je zato poleg najnujnejše osebne opreme vzel tudi preproste
S preprostim Inštrumentom je Valentin Stanič izmeril višine nekaterih najvlšjh gora.
Prepadne vlsočlne. ki Jih j« moral Stanič premagati, da je priplezal na Watzmsnn, Grossgiockner in Triglav.	421
PLANINSKI VESTNIK
merilne inštrumente, takšne pač, kakršni so bili takrat v rabi.
Predvsem nemško govoreči in gorniški svet pozna odslej Valentina Staniča kot izvrstnega slovenskega gornika in prvopristopnika na več visokih gorskih vrhov, Slovenci, predvsem z Banjške planote, kjer je služboval kot duhovnik, so ga poznali tudi kot učitelja, zdravil-ca, umnega kmetovalca, tiskarja in vsestranskega ljudskega prosvetiteija, poleg tega je v odročnih krajih sam cepil ljudi proti kozam, v Gorici je ustanovil zavod za gluhoneme, pa tudi prvo društvo proti mučenju živali v tem delu Evrope,
O tem možu pripoveduje 50-minutni dokumentarni T V film »Valentin Stanič«, za katerega je scenarij napisala Marjeta Keršič Svetel, v naslovni vlogi pa nastopa Miro Nagode. Film je deloma dokumentaren, deloma igran, v njem govorijo o Staniču preučevati njegovega življenja iz Slovenije in Nemčije
Nemci so 3. julija letos pred 200-letnico prvega (Sta-nlčevega) pristopa na Watzmann pri svoji koči pod vrhom gore ob začetku »VVatzmannovega leta« pripravili slavje, kakršnega niso Slovenci niti ob 200-letnici prvega pristopa na Triglav, katerega »akterji« so bili sami Slovenci. Prihodnje leto bodo podobno slavje ob 200-letnici prvega pristopa na Grossgiockner pripravili pod to avstrijsko goro in spet ne bodo mogli mimo Slovenca. ki jim je goro prvi izmeril. O takih (tudi turističnih, saj je pravzaprav vse turizem) promocijah Slovenije nimamo priložnosti prav pogosto pisati.
KDO JE KLEMENTA JUGA PRVI PELJAL V GORE-TRETJIČ IN ČETRTIČ___
VPRAŠANJE SE JE RAZVILO V POLEMIKO
Najraje bi kar pritrdil dr. Tonetu Strojinu. ki na začetku svojega odgovora na moj članek o Klementu Jugu Izraža upanje, da se vprašanje iz naslova ne bo izrodilo v polemiko (svoj prispevek v PV 7-8 1999 na strani 304 je naslovil s podobnim vprašanjem: »Kdo je toga prvi peljal v gore?-). Ne glede na to najino - upam, da dobronamerno - uverturo pa mi vest ne da miru. Menim, da sem bralcem, ki so temu vprašanju na straneh Vestnlka sledili, že zaradi načina odgovora dr. Strojina dolžan nekaj pojasnil. Brez sprenevedanja je {hočeš nočeš) torej polemika tu. Pa pojdimo lepo po vrsti!
NE VEMO, KDO GA JE NAGOVORIL
Dne 20. 3. 1999 sem glavnemu uredniku Planinskega vestnika poslat prispevek z naslovom -Stoletnica rojstva Klementa Juga« In ga prosil za objavo v rubriki ••Odmevi«, po lastni presoji pa lahko tudi kje drugje. Prispevek je bil objavljen uokvirjen v letošnji majski številki PV pod naslovom »Kdo je Klementa Juga prvi peljal v gore«. Vprašanje, ki je ob celovitem obravnavanju osebnosti dr. Klementa Juga lahko le eno izmed 422 mnogih, je tako nehote dobilo bolj polemično noto in v
zvezi z Jugom osrednji pomen. Dr. Strojin celo pravi, da je »to vprašanje danes za nekatere problem«. Lahko le sklepam, da med «nekatere« prišteva tudi mene.
SIcer pa se s tem »problemom« ukvarja tudi sam, ko v svojem prispevku v lanskoletnem decembrskem Planinskem vestniku (Dr. T. S.: Stoletnica rojstva Klementa Juga - Filozofski nazor in etika dr. Klementa Juga v alpinizmu in alpinistiki, str. 529-531) piše o Jugu: »Ne vemo. kdo ga je nagovoril, da je šel v gore.« Na to, da ga je za prvo planinsko turo na Triglav pravzaprav nagovoril prijatelj Zorko Jelinčič, sem ga opozoril na posvetovanju ob stoletnici Jugovega rojstva v Solkanu, kasneje pa v svojem omenjenem prispevku v PV. Izšel je letos v maju, torej približno sočasno s knjižico Dr. Klementjug 1898-1924-gradivo pogovora ob stoletnici rojstva dr. Klementa Juga (Solkan. 4. 12. 1999). V njej je v prispevku »Filozofski nazori in etika dr. Klementa Juga v alpinizmu in alpinistiki« v poglavju »Jugova pot v gore« (str. 33) dr, Strojin svojo prvotno tezo popravil in zapisal: »Zorko Jelinčič ga je nagovoril, da je Sel v gore. Iz njegovega spisja vemo: da je pokazal žilavo naravo in pristnost tovarištva v go-
Valerttln Stanič, kol ga je v dokumentarnem Tv filmu upodobil Miro Nagode. sicer tudi jamarski reševalec.