Maja Dacar Analiza reprezentacij kulture v časopisu Večer za obdobji na koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let preteklega stoletja Povzetek: V članku so obravnavane reprezentacije kulture v časopisu Večer oziroma mehanizmi, ki kot odsev določenih mentalitet te reprezentacije omogočajo. Reprezentacije kulture v Večeru so opazovane na diahronem nivoju. V raziskavo je zajeto obdobje od konca osemdesetih let (leti 1987 in 1988) do začetka devetdesetih let (leti 1990 in 1991). Ključno vprašanje je, ali je za to obdobje, ki je zaznamovano s prelomnim dogodkom osamosvojitve Slovenije, značilna kontinuiteta ali diskontinuiteta na kulturnem področju. V interpretativni sklop podatkovne baze iz Večera bi se med drugim lahko umestila model kulturnopolitičnega programa, ki gaje v osemdesetih letih razvijala slovenska kulturna politika, in model prekrivanja zgodovinskih časov, ki gaje razvil Michel Vovelle. Ključne besede: družbene reprezentacije, mentalitete, kultura, kulturna politika, mediji, uporabniki Abstract: This article focus upon representations of culture in the daily newspaper Večer, respectively upon mechanisms which enable it. The representations of culture are observed on diachronic level: the paper consider the period from the end of the eighties till the begining of the nineties. The paper deals with the issue of continuity or discontinuity in the field of culture during this critical period of time, a period of transition between communist rule and democratic government. The right approach to the complex problem of mentalities must take into account the prepositions of the model of cultural political programm, developed by Slovenian cultural politics in the eighties and of the model of multiplied and overlaping historical times, developed by Michel Vovelle. Key words: social representations, mentalities, culture, cultural politics, media, consumers Uvod V članku na kratko podajam raziskavo rcprezentacij kulture v časopisu Večer, ki sem jo opravila v okviru ciljnega raziskovalnega projekta (CRP) z naslovom Reprezentacije kulture v slovenskih medijih (2000-2002). Raziskava je zajela sondažne vzorce (iz vsakega izmed obravnavanih letnikov v celoti meseca februar in september) iz obdobja na koncu osemdesetih (leti 1987 in 1988) in na začetku devetdesetih (leti 1990 in 1991) let 20. stoletja. Osredotočena je bila predvsem na mehanizme, ki reprezcntacije kulture pravzaprav omogočajo in ki delujejo na vsebinskem in formalnem nivoju. Najprej bom predstavila elemente zbirnih kategorij in poskusila opredeliti nekaj osnovnih pojmov, s pomočjo katerih sem analizirala reprezentacije kulture v omenjenem dnevniku. Elementi, opazovani na vsebinskem nivoju, so zvrst umetnosti, tip dogodka, provenienca dogodka, provenienca akterjev, spol primarnih akterjev, prisotnost sekundarnih akterjev in nominalna rcprezcntacija vseh fizičnih oseb znotraj posameznega prispevka o kulturi' v Večeru. Elementi, opazovani na formalnem nivoju, so stran, na kateri je bil objavljen prispevek, velikost prispevka (v cm2, preračunanih v odstotke, glede na celotno stran), velikost naslova prispevka, prisotnost slikovnega gradiva in tip objave prispevka. Kombinirani, vsebinsko-formalni mehanizmi rcprezentacij so opazovani na treh tematskih straneh časopisa Večer, kjer so običajno predstavljeni prispevki o kulturi: Kultura in izobraževanje, Knjižni razgledi in Kultura v soboto. Reprezentacije kulture v Večeru so obravnavane na kratkem diahronem nivoju.2 Osnovno vprašanje, ki sc zastavlja, jc, ali so za obdobje med letoma 1987 in 1991 vzporedno s političnimi in gospodarskimi spremembami, ki so spremljale osamosvojitev Slovenije, značilne tudi spremembe na kulturnem področju, natančneje, v mehanizmih rcprezentacij kulture, kijih lahko imamo za odsev določenih mentalitet. Iz podatkov, dokumentiranih v tabelah 1-15, je mogoče razbrati, da v vseh štirih letih ni bilo večjih sprememb v rcprezentacij ah kulture v Večeru. Dejansko se izkaže, da so mehanizmi rcprezentacij med drugim odsev modela kulturnopolitičnega programa iz osemdesetih let, ki ga po osamosvojitvi skuša ohranjati slovenska kulturna politika, pa naj to počne zavestno ali ne. Na osnovi te ugotovitve je razvidna in tudi lažje razumljiva vloga medijev v sodobni družbi kot posrednikov že izoblikovanih ideoloških modelov rcprezentacij. Hkrati je takšno stanje mogoče povezati z modelom prekrivanja 1 Za osnovno zbirno enoto smo vzeli prispevek, ki označuje en članek, se pravi, sklenjen tekst oz. zapis o kulturi v časopisu Večer. Prispevek je lahko krajši ali daljši, lahko je avtoriziran ali neavtoriziran oz. naslovljen ali tudi nenaslovljen. 2 Na tem mestu je moja analiza le sumarna in predstavlja šele začetek raziskovalnega dela. V magisteriju nameravam diahrono raven razširiti na primerjavo omenjenih reprezentacij kulture z reprezentacijami kulture pred dobrim stoletjem. zgodovinskih časov, ki predvideva več različno hitro premikajočih sc zgodovinski časov, čas ekonomske zgodovine, čas družbene zgodovine in najpočasnejšega med njimi, čas zgodovine mentalnih struktur.3 Glede na to, da koncept mentalitete vključuje vse tiste mentalne realnosti v dolgem trajanju, ki so na eni strani neformulirane, na videz »brez pomena«, in ki po drugi strani vodijo k nivoju nezavedne motivacije oziroma so povezane s skupkom reprczentacij in s skupkom praks in oblik vedenja, je vsebina sestavka povezana predvsem s kompleksno problematiko vloge skupkov reprczentacij v sodobni družbi, čeprav tudi problematika vloge skupkov praks in oblik vedenja ni povsem izključena iz obravnave.4 Pri tem je treba poudariti, da kompleksnost problematike družbene vloge skupkov reprczcntacij vzpostavlja že sam razvoj bogate terminologije v disciplinah, ki se s to problematiko ukvarjajo. V sociologiji in socialni antropologiji so se od Emila Durkhcima naprej v kontekstu preučevanja neevropskih kultur uporabljali izrazi »kolektivne reprezentacije«, »načini mišljenja« ali »kognitivni sistemi«, termin »mentaliteta« pa je leta 1922 vpeljal Lucien Levy-Bruhl.5 Prav tako v dvajsetih letih dvajsetega stoletja jc v t. i. »sociologiji znanja« Karl Mannheim pisal o »svetovnih nazorih«, »miselnih navadah« ali »stilih mišljenja«. Zgodovinarji, od Luciena Febvra in Marca Blocha, ustanovitelja Analov (francoske revije Annales E. S. C., ki izhaja od leta 1929), do Gcorgcsa Lefebvra, zgodovinarja francoske revolucije, so razvijali strokovno izrazje in s tem pojmovni ter konccptni aparat, ki je vključeval termine in koncepte, kot so »zgodovinska psihologija«, »kolektivne mentalitete« in »mentalna orodja«, med drugim tudi že omenjene »kolektivne reprezentacije«. Kasneje se je, zlasti med zgodovinarji, povezanimi z Anali, kot sta npr. Jacques Le Goff in Roger Charticr, vse bolj uveljavljala tcndenca po nadomestitvi termina »mentalitete« z izrazom »reprezentacije« ali »kolektivni imaginarij«.6 Vzporedno s terminološkim razvojem so se dogajale tudi konceptnc spremembe.7 Ves čas pa so se zgodovinarji rcprczcntacij ukvarjali z zgodovino vsakdanjega mišljenja in identičnimi temeljnimi problemi: v sklop osnovne problematike so sodila vprašanja o delovanju kolektivnih, 1 M. Vovelle. Ideologies and Mentalities. Polity Press, Cambridge 1990, str. 122, 141. In: F. Braudel. Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in nemogoče. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV. XVIII. stoletje. Studia humanitatis, Ljubljana 1988. 4 M. Vovelle. Ideologies and Mentalities. Polity Press, Cambridge 1990, str. 8. 5 Glej tudi članek Jacquesa Le GofFa, »Mentalitete. Dvoumna zgodovina«. V,- Monitor ISII, letn. Ill, St. I 2, str. 173 185. 6 P. Burke. Varieties of Cultural History. Polity Press, Cambridge 1997, str. 163 165 in 181 182. 7 Ukvarjanje z zgodovino mentalitet je bilo sestavni del epistemoloških novosti v historiografiji, med katere sodita tudi nova opredelitev same zgodovinske vede kot zgodovine sedanjosti in nova opredelitev zgodovinskega časa, ki identificira posebne zgodovinske čase različnih družbenih skupin in upošteva različna gibanja časa in podobe časa na posameznih socialnih področjih. Glej D. B. Rotar. »Alberto Tenenti in nova zgodovina« (spremna beseda). V: A. Tenenti. Občutje smrti in ljubezen do življenja v renesansi. Studia humanitatis, Ljubljana 1987, str. 515, 516. nezavednih verovanj oziroma percepcij - gre za vprašanja o tem, kaj ljudje mislijo in na kakšen način.8 Od osemdesetih let 20. stoletja dalje seje v zgodovinopisju in sorodnih disciplinah rcaktualiziral koncept kolektivne memorije? V francoskem, pa tudi v italijanskem in anglosaškem zgodovinopisju si sodobni avtorji teren preučevanja načinov spominjanja in memorije delijo z antropologi, sociologi, literarnimi zgodovinarji in drugimi preučevalci preteklosti ter načinov prenosa podatkov iz preteklosti v sedanjost.10 V anglosaški produkciji je bilo sprva več prostora namenjenega tehnikam zapominjanja skozi čas, v zadnjem času pa tudi družbeni razsežnosti memorije. Po temeljni predpostavki teorije memorije lahko zgodovinarji identificirajo le tiste memorije, ki so se prek posameznih in posameznikovih spominov ali kontinuirane serije spominov določene skupnosti materializirale v rcprczcntacijah oziroma podobah. S samo prepoznavo le-tch pa še ni samodejno omogočen vpogled v mišljenje ljudi iz preteklih zgodovinskih obdobij. Zgodovinarji, ki na tem mestu naletijo na neprehodno oviro, pravzaprav lahko preučujejo le različnost načinov reprezentiranosti določenih podob skozi čas. Podobe memorije kot rcprczcntacije, fiksirane v ikonografiji in diskurzu, postanejo konkreten dokaz poskusov družbe oblikovati lasten imaginarij. Z identifikacijo podob, s katerimi so zgodovinski akterji reprezentirali svoj svet, lahko zaznamo strukturo njihovega kolektivnega imaginarija in odsev družbene vloge in moči družbenih skupin, ki so jim te podobe pripadale. V tem kontekstu je mogoče izpostaviti tezo, da je možnost obstajanja družbene memorije odvisna od uspešnosti umestitve specifične reprezentacije v okvire družbeno priznanih konceptualnih struktur in moči družbene skupine, kiji specifična memorija pripada. Pri tem seje treba zavedati, da je kolektivna memorija locirana na več mestih in da ni zamejena samo z uradno priznano memorijo določene družbe, kakor so zgodovinarji mislili doslej." * Glej P. Burke, op. cit., str. 182, 162. 9 Pionirsko vlogo pri tej teoretični formulaciji ima M. Halbwachs, kije pisal o kolektivni memoriji (»memoire collective«) že med obema svetovnima vojnama. Šele v zadnjih dvajsetih letih je historiografija oz. so historiografije različnih tradicij dale širše priznanje njegovi teoriji memorije, katere sestavni del je razlikovanje med »souvenirs« (individualnimi spomini) in »memoire collective« (kolektivno memorijo) kot ključnima elementoma kontinuiranega procesa doseganja konsenza o skupnih načinih mišljenja oziroma skupnih reprezentacijah kolektivne memorije. Pri tem je treba poudariti, da pomembnost določitve medsebojnih odnosov obeh ključnih elementov v procesu vzpostavljanja kolektivne memorije, ki kot najpomembnejša sestavina družbenih vezi omogoča sam obstoj družbenih skupin, napeljuje k nujnosti doslednih prevodov obeh terminov tudi v slovenskem jeziku. O problematiki prevoda obeh terminov v slovenski jezik glej T. Kramberger. »Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije« (spremna beseda). V: M. Halbwachs. Kolektivni spomin. Studia humanitatis, Ljubljana 2001, str. 214 216 (op. 7), 230, 240. 10 V ameriškem t. i. »postmodernem zgodovinopisju« se za označevanje področja včasih poleg kolektivne memorije uporablja tudi termin družbena memorija (social memory). Za nekaj zanimivih študij o memoriji in spominu glej članek L. Valensi in N. Wachtel »Zgodovinska antropologija«. V: Monitor ISH, letn. III, št. 1 2, str. 170 172. 11 P. H. Hutton. History as an Art of Memory. University Press of New England, Hanover 1993, str. 6-9. Analiza tematskih strani Večera Analiza rcprczcntacij kulture je zajela vse tri tematske strani, ki so sestavni del časopisa Večer. Kulturo in izobraževanje, Knjižne razglede in Kulturo v soboto. V nadaljevanju podajam nekatere rezultate v tabelarnem zapisu s kratkimi komentarji. Count tip objave Uvodnik Reportaža Komentar Intervju Recenzija Novička Pisma bralcev Literarni tekst Drugo Napoved vsota zvrst Literatura 25 1 2 1 14 1 2 20 66 Film 1 19 6 19 1 6 52 Gledališče 64 6 3 37 29 2 44 185 Balet 4 2 1 7 Ples 4 3 5 12 Klasična glasba 11 1 3 3 1 7 26 Druga glasba 28 1 2 7 9 42 89 Opera 10 2 8 7 1 10 38 Likovna umetnost 41 1 5 4 54 2 98 205 Multimedija 2 1 3 Vec umetniških zvrsti 13 1 5 24 43 Kulturna dediščina 7 5 2 5 19 Kulturna transmisija 24 1 1 1 12 1 7 47 Drugo 128 46 16 9 35 9 24 40 307 Literarni tekst 3 3 Fotografija 3 1 1 1 3 9 vsota 1 383 59 34 78 195 11 3 35 312 1111 Tabela I. Tematska stran Kultura in izobraževanje v Večeru: zvrst in tip objave za vsa štiri leta skupaj Na tematski strani Kultura in izobraževanje konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let v zbirni kategoriji zvrst umetnosti prevladujejo prispevki o drugem12 (307 prispevkov), likovni umetnosti (205 prispevkov), gledališču (185 prispevkov) in drugi glasbi (89 prispevkov), ki so predvsem v obliki reportaže ali poročila, krajše napovedi dogodka ali prireditve in kratke vesti ali novice (tabela 1 *). Dokaj številni so tudi prispevki o drugem v obliki komentarja ali glose (46 prispevkov) ter prispevki o gledališču v obliki rcccnzije ali kritike (37 prispevkov). Tudi sicer so prispevki v obliki reportaže ali poročila (383 prispevkov), krajše napovedi dogodka ali prireditve (321 prispevkov) in krajše vesti ali novice (195 prispevkov) med naj pogostejšimi, po 12 V kategorijo »drugo« smo razvrščali vse tiste mejne ali problematične primere rcprezentacij kulture, ki jih nismo mogli nedvoumno razvrstiti v ožje specificirane rubrike (zapise o ljudskih veselicah; podelitve diplom ali priznanj, nejasne komentarje ali glose o kulturi na splošno idr.). Zbirno kategorijo »drugo« smo vpeljali v vsako od temeljnih zbirnih rubrik, saj sc je pokazalo, da so prav primeri, ki jim ni mogoče najti skupnega imenovalca, najpogostejši. Bralca in bralko prosim, da to upošteva tudi v nadaljevanju. ‘ Bralcu in bralki in še posebej lektorici Olgi Tratar se opravičujemo zaradi tehnične nezmožnosti, da bi popravili napake, ki so v grafičnih prikazih. številnosti jim sledijo prispevki v obliki recenzije ali kritike (78 prispevkov) in komentarja ali glose (59 prispevkov). Večina prispevkov zavzema od 1 do 25 % tematske strani (1036 prispevkov), tip dogodka, na katerega sc nanašajo, je največkrat kulturni dogodek ali prireditev (601 prispevek), drugo kot tip dogodka (253 prispevkov) in izobraževalna dejavnost (167 prispevkov) (tabela 2). Count zasedba strani 1-25% 26-50% 51-75% 76 in vec % vsota tip dogodka Kulturni dogodek/prireditev 601 27 3 2 633 Kulturna politika 15 4 19 Simpozij, izobraževalna dejavnost ipd. 167 14 1 182 Drugo 253 23 1 277 vsota 1036 68 5 2 1111 Tabela 2. Tematska stran Kultura in izobraževanje v Večeru: delež na strani in tip dogodka za vsa štiri leta skupaj Od 1111 dokumentiranih prispevkov z omenjene tematske strani se jih dobra polovica nanaša na kulturne dogodke v Sloveniji, njihovi glavni akterji pa so Slovenci, živeči v Sloveniji (676 prispevkov). Dokaj pogosti so tudi prispevki o kulturnih dogodkih v Sloveniji, med katerimi skupaj z domačimi nastopajo še tuji akterji (119 prispevkov), ter prispevki o kulturnih dogodkih iz tujine in s tujci kot glavnimi akterji (81 prispevkov) (tabela 3). Count provenienca dogodka Slovenija Drugi predeli bivše Jugoslavije Tujina Drugo vsota provenienca akterjev Slovenci/e, ziveci v Sloveniji 676 7 26 709 Slovenski zamejci/ke in izseljenci/ke 6 4 10 Drzavljani/ke preostalih držav na območju bivše Jugoslavije 18 31 11 60 Tujci/ke 25 14 81 2 122 Drugo 2 1 3 domači in tuji 119 42 37 9 207 vsota 844 96 159 12 1111 V kar 1003 prispevkih od dokumentiranih 1111 so prisotni sekundarni akterji13 (tabela 4). Primarni akterji so zelo pogosto moškega spola, največkrat je glavni akter en sam in je moškega spola (307 prispevkov) ali je glavnih akterjev več in med njimi prevladuje moški spol (281 prispevkov) ali pa je glavnih akterjev več in so samo moškega spola (223 prispevkov). Po številnosti sledijo prispevki, v katerih delitev po spolu med glavnimi akterji ni določljiva (166 prispevkov), najmanj pa je prispevkov z glavnimi akterji ženskega spola. V 67 primerih je glavni akter en sam in je ženskega spola, v 21 primerih med več glavnimi akterji prevladuje ženski spol, lc v 11 prispevkih prevladujejo predstavnice ženskega spola. Gburt spol primemihatoaj» vsota äterjeen sem in je nresk d T3 ~ Sao® o ^ CO O c c -O o 03 C N CD “ TJ E Q) 03 n O CD > co o o -O D Q. E ~ 2 £ 03 03 C C/) 'o 'E CO c/) , . 'u c O) CD ro *o S 03 03 — C l— Z> 3 E 3 3 o O) E E 03 * Q □ Za razliko od prispevkov z omenjenih tematskih strani prispevki na tematski strani Kultura v soboto največkrat zavzemajo od 26 do 50 % strani (42 prispevkov), precej pa je tudi dokumentiranih prispevkov, ki zavzemajo od 51 do 75 % strani (22 prispevkov), še vedno pa so dokaj pogosti tudi prispevki, ki zavzemajo od l do 25 % strani (29 prispevkov). Prispevki sc nanašajo predvsem na drugo (65 prispevkov), le 16 sc jih nanaša na kulturni dogodek ali prireditev in 13 na izobraževalno dejavnost (tabela 12). Count zasedba strani 1-25% 26-50% 51-75% 76 in vec % vsota tip dogodka Kulturni dogodek/prireditev 4 7 4 1 16 Kulturna politika 1 2 3 Simpozij, izobraževalna dejavnost ipd. 4 4 3 2 13 Drugo 20 29 15 1 65 vsota 29 42 22 4 97 Tabela 12. Tematska stran Kultura v soboto v Sobotni prilogi Večera: zasedba strani in tip dogodka za vsa štiri leta skupaj Kot kraj provcnicncc kulturnih dogodkov v prispevkih skoraj vedno nastopajo kraji znotraj meja Slovenije, akterji kulturnih dogodkov pa so pri tem praviloma Slovenci, živeči v Sloveniji (50 prispevkov). Kraji v tujini kot mesta, kjer so se odvijali kulturni dogodki, pri katerih so glavni akterji tujci, nastopajo v Večerovih reprezentacijah kulture na tematski strani Kultura v soboto v 19 primerih (tabela 13). Count provenienca dogodka Slovenija Drugi predeli bivše Jugoslavije Tujina Drugo vsota provenienca akterjev Slovenci/e, ziveci v Sloveniji 50 1 2 53 Slovenski zamejci/ke in izseljenci/ke 1 1 2 Drzavljani/ke preostalih držav na območju bivše Jugoslavije 3 6 1 10 Tujci/ke 19 19 Drugo 3 3 "Domači in tuji skupaj" 5 2 2 1 10 vsota 59 9 25 4 97 V skoraj vseh prispevkih s tematske strani Kultura v soboto so prisotni sekundami akterji (95 prispevkov), glavni akterji so predvsem moškega spola (tabela 14). Od skupno 97 dokumentiranih prispevkov jih je 32 z enim glavnim akterjem, in to moškim, 29 z več glavnimi akterji, med katerimi prevladujejo osebe moškega spola, in 22 z več glavnimi akterji, ki so samo moškega spola. Prispevkov z (ženskimi) glavnimi akterkami je vsega skupaj 5, kar je slabih 20 odstotkov (ob upoštevanju napake, ki izvira iz nedoločljivih primerov). Count spol primarnih akterjev vsota akterje en sam in je moški akter je en sam in je zenska akterjev je vec in so samo moškega spola akterjev je vec in so akterjev je samo vec -zenskega prevladuje spola moški spol akterjev je vec -številčno je zasedba po spolu enaka delitev po spolu ni določljiva sekundarni niso prisotni 1 1 2 akterii so prisotni 32 4 22 1 29 2 5 95 vsota 32 4 22 1 29 3 6 97 Tabela 14. Tematska stran Kultura v soboto v Sobotni prilogi Večera: spol primarnih akterjev in prisotnost sekundarnih akterjev za vsa štiri leta skupaj Dve tretjini prispevkov sta delo moških avtorjev (64 prispevkov), samo v 24 primerih je avtor prispevka ženska (tabela 15). Count avtor prispevka moški zenska avtorizacija agencije avtor sploh ni naveden vsota zvrst Literatura 6 1 2 1 10 Film 1 1 2 Gledališče 5 2 7 Balet 1 1 2 Klasična glasba 1 1 Druga glasba 3 3 Opera 4 4 Likovna umetnost 3 3 6 Vec umetniških zvrsti hkrati 1 1 Kulturna dediščina 5 4 9 Kulturna transmisija 2 4 1 7 Drugo 22 7 29 Literarni tekst 10 1 5 16 vsota 64 24 3 6 97 Sklep Ustrezna interpretacija dokumentirane baze podatkov, kije tu iz različnih razlogov še ne moremo širše razviti, vključuje razumevanje vloge medijev v sodobni družbi kot posrednikov izoblikovanih ideoloških modelov reprczcntacij.14 V tem kontekstu je eno od vprašanj, ki sc zastavlja, to, ali je po prelomnem političnem dogodku osamosvojitve Slovenije mogoče zaznati vzporedne spremembe na kulturnem področju, natančneje, v kulturnih reprczcntacijah v časopisu Večer. Ker je iz podatkov, predstavljenih v tabelah 1-15, možno razbrati, da tako koncc osemdesetih let kakor na začetku devetdesetih let mehanizmi reprezentacij kulture ostajajo večinoma nespremenjeni, bi opisano stanje (ki pa bi mu morda za prcciznejše vrednotenje morali dodati še analizo reprezentacij kulture v poznih devetdesetih letih) nemara lahko povezali z modelom prekrivanja zgodovinskih časov, ki gaje razvil Michcl Vovelle.15 Model med drugim predpostavlja več različno hitro premikajočih in prekrivajočih sc zgodovinskih časov: čas ekonomske zgodovine, čas socialne zgodovine in najpočasnejšega med njimi, čas zgodovine mentalnih struktur. Kot je mogoče razbrati iz kulturnih prispevkov, objavljenih v časopisu Večer, spremembam političnega in gospodarskega sistema ne sledijo spremembe mehanizmov reprezentacij (oziroma za njimi stoječih mentalitet) na kulturnem področju. Lahko bi rekli, daje po osamosvojitvi Slovenije še vedno mogoče prepoznati težnjo po upoštevanju določil, ki jih je v svojem modelu kulturnega političnega programa razvila slovenska kulturna politika v osemdesetih letih (ena od opornih točk tega programa je npr. 57. številka Nove revije, v kateri so bili leta 1987 objavljeni t. i. »prispevki za slovenski nacionalni program«), ki jo opredeljuje predvsem poudarjena skrb za »narodno samobitnost« in za kontinuiteto že »obstoječih narodnih vrednot«, ki ostajajo kot take neproblcmatizirane. Idcnti (icirana številnost prispevkov o kulturnih dogodkih, povezanih z gledališčem, »drugo« glasbo (narodna, ljudska, pop, cerkvcna) in likovno umetnostjo v Sloveniji in s Slovenci kot glavnimi kulturnimi akterji, ter maloštcvilnost prispevkov o preostalih zvrsteh umetnosti, zlasti o klasični glasbi in kulturni dediščini, in prispevkov o slovenskih zamejcih, izseljencih ter tujcih kot glavnih kulturnih akterjih se med drugim prekriva z usmeritvami slovenske kulturne politike osemdesetih let. Pri tem izstopa dejstvo, da imajo tc usmeritve še starejše temelje, postavljene v času agitpropa Ker je v obdobju agitpropa, denimo, imela država neposreden nadzor nad kadrovsko, finančno in programsko politiko gledališča, je lahko uresničila zamisel o gosti mreži poklicnih gledališč, na osnovi katere je skušala gledališče kot pomemben kulturnopolitični element približati prebivalstvu. V okvir prizadevanj agitpropovske kulturne politike, da bi kultura prispevala h graditvi novega družbenega reda, sodi tudi zapostavljanje 14 M. Vovelle, op. cit., str. 122. 15 Isti. razvoja klasične glasbe, ker je bila profesionalna in preveč resna in zato povsem v neskladju s predstavo o amaterski, zabavni kulturi delavcev.16 S to predstavo se je poleg podobe o vlogi gledališča ujemala tudi podoba o vlogi likovne umetnosti, zato je bilo tej zvrsti umetnosti omogočenega veliko razstavnega prostora po Sloveniji.17 V devetdesetih letih so si oblasti močno prizadevale ohraniti kulturno infrastrukturo iz osemdesetih let, kljub političnim in gospodarskim spremembam. Strukture v zvezi z načini delovanja kulturnih ustanov so ostale skoraj enake, sredstva za kulturo so sc stabilizirala.18 Infrastruktura poklicnih gledališč je preživela spremembo političnega sistema, kulturna politika je vsem poklicnim gledališčem podelila status javnih ustanov, zaposlenim pa status državnih uslužbcnccv. Tudi slovenska uradna glasbena politika jc (bila) še vedno zaznamovana s tradicionalizmom. Pri državnem financiranju so imele prednost predvsem vodilne glasbene ustanove, v slabšem položaju so bili neinstitucionalni umetniki na glasbenem področju. Dediščino prejšnjega sistema so predstavljali številni razstavni prostori po Sloveniji; poleg nacionalnih institucij jc obstajalo kar 800 začasnih in 250 trajnih razstavnih prostorov. Ker seje kulturna politika ukvarjala predvsem s financiranjem kulturnih institucij in manj z oblikovanjem ciljev in s hierarhičnim strukturiranjem in ker posledično ni bila razvita nobena vertikalna podlaga za horizontalno in vertikalno sodelovanje, je razumljivo, daje v Večeru malo prispevkov o kulturni dediščini. V takšnem sistemu je namreč vsaka institucija prepuščena sama sebi oz. institucije delujejo zaradi samih sebe, brez solidne družbene mreže in strateške programske opore. Nekateri muzeji so npr. konec devetdesetih let izgubili polovico obiskovalcev. Tudi na področju založništva so, kakor poudarja Poročilo evropske strokovne komisije, nujni ukrepi države, ki bi olajševali produkcijo slabše prodajanih leposlovnih del, poezije, esejistike in klasike.19 Med skupinami prispevkov, ki se nanašajo na različne provenience akterjev, je skupina prispevkov o slovenskih zamejcih in izseljencih najmanj številna. Tudi ta podatek bi lahko povezali z usmeritvami slovenske kulturne politike. Slovenska kulturna politika se je namreč ukvarjala tudi s problematiko kulturne dejavnosti slovenskih zamejcev in izseljencev. V osemdesetih letih je nastal koncept enotnega slovenskega kulturnega prostora, ki naj bi v kulturnem snovanju povezoval vse Slovence po svetu. V ta namen je kulturna skupnost oblikovala tudi poseben program za kulturne stike s Slovenci zunaj domovine. Vendar to zaradi obojestranske ideološke ekskluzivnosti pogosto ni bilo mogoče.20 16 V. Čopič in G. Tomc. Kulturna politika v Sloveniji. I. del: Nacionalno poročilo o kulturni politiki Slovenije. FDV, Teorija in praksa. Ljubljana 1997, str. 165, 173. Morebiti jc historiat tega še daljši in sega globoko v 19. stoletje. 17 M. Wimmer. Kulturna politika v Sloveniji. II. del: Poročilo evropske strokovne komisije. FDV, Teorija in praksa. Ljubljana 1997, str. 332. 18 Ibidem, str. 301, 370. 19 Ibidem, str. 324 339. Med maloštevilnimi skupinami prispevkov zlasti izstopajo skupine prispevkov avtoric kot predstavnic ženskega spola, potem skupine prispevkov z ženskami kot glavnimi kulturnimi akterkami ter skupine prispevkov, v katerih na nivoju nominalne reprezentacije fizičnih oseb prevladuje ženski spol. V vseh treh omenjenih, po spolu diferenciranih zbirnih kategorijah v Večerovih prispevkih dejansko prevladuje moški spol. Na osnovi teh dejstev se izrisuje strategija strukturacije slovenske kulture v celoti, katere rezultat je androcentrizem kulturne produkcije in recepcije.21 Dokaj malo je v Večeru dokumentiranih tudi prispevkov o tujini. Dejstvo je, daje v šestdesetih letih deloval Zavod Socialistične republike Slovenije, ki se je ukvarjal tudi z mednarodnim kulturnim sodelovanjem. Po ustanovitvi Kulturne skupnosti Slovenije seje začelo večati število akterjev, ki so sodelovali pri odločanju o programu kulturnega sodelovanja s tujino. Število mednarodnih kulturnih stikov je začelo naraščati. Poleg kulturnega sodelovanja s tujino je Kulturna skupnost Slovenije spodbujala kulturno sodelovanje z drugimi narodi Jugoslavije. Leta 1991 je bil Zavod RS za mednarodno sodelovanje ukinjen, njegove pristojnosti pa porazdeljene med razna ministrstva. Vse do leta 1993 je nova država zgolj ohranjala kontinuiteto s prejšnjim obdobjem. Najpomembnejše prireditve, kot npr. grafični bienale in pisateljsko srečanje v Vilenici, so preživele, medtem ko so bili stiki z republikami nekdanje Jugoslavije zelo okrnjeni zaradi vojne. Čeprav je v letih 1993-1995 prišlo do rasti kulturnega sodelovanja s tujino, se mora nacionalna politika na tem področju še dokončno izoblikovati.22 Na osnovi opisanih razmer v slovenski kulturni politiki lahko dokaj hitro dobimo vtis o »zamrznjcnosti« tako določenih postopkov kakor mišljenja, ki sc skriva za njimi. Med možne vzroke odsotnosti političnega programa za nacionalno kulturno politiko sc lahko uvrstijo tudi ostanki izredno razdrobljenega samoupravnega sistema, skupaj s sledovi stare ideologije. Ker je v okviru SFRJ v osemdesetih letih Slovenija imela kolektivno samopodobo napredne republike na več področjih, seje mogoče izoblikovalo mnenje, da razen na političnem področju nc bodo potrebne bistvene spremembe.23 Pri opazovanju kompleksne vloge družbenih reprezentacij v novi in majhni državi z drugega, a nič manj pomembnega vidika jc zanimiva predpostavka Mary Douglas o pomembni, če ne ključni vlogi »kognitivnih usmeritev« posameznikov v zapletenem procesu formiranja in stabiliziranja socialnih vezi posameznih družbenih skupin. Avtorica, ki na nekaterih mestih nadgrajuje teorijo Emila Durkhcima in Ludwika Flecka 20 V. Čopič in G. Tomc. Kulturna politika v Sloveniji. 1. del: Nacionalno poročilo o kulturni politiki Slovenije. FDV, Teorija in praksa. Ljubljana 1997, str. 199. 21 T. Kramberger, S. Mihelj in D. B. Rotar. Obravnavanje kulture v slovenskih medijih: končno poročilo CRP. ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana 2002, str. 111-114. 22 M. Wimmer. Kulturna politika v Sloveniji. II. del: Poročilo evropske strokovne komisije. FDV, Teorija in praksa. Ljubljana 1997, str. 228 230. 23 Ibidem, str. 394 -351. ter teorijo racionalne izbire Mancura Olsona, poudarja, da podreditev posameznikov večji družbeni celoti ni spontana in da seje v kontekstu usklajevanja njihovih osebnih interesov z interesi družbene skupine treba osredotočiti na elemente, ki vplivajo na posameznikovo racionalno izbiro v korist skupnosti. Pri tem ne more vzdržali teza o izvzetosti manjših socialnih skupin iz tega zapletenega družbenega procesa. Predstava o majhnih, statičnih skupnostih, ki obstajajo na osnovi medsebojnega zaupanja med člani, ni primerljiva s pridobljenimi empiričnimi podatki in jc le idealiziran pogled, ki ga ohranja politična retorika. Obstoj skupin je, ne glede na njihovo velikost, neločljivo povezan s procesom ohranjanja družbenih vezi. Eden od ključnih elementov tega procesa pa so nepretrgana pogajanja med člani o skupnih kognitivnih temeljih.24 Z vidika sodobne kulture sc lahko v kontekstu kontinuiranega procesa pogajanj o skupnih kognitivnih usmeritvah v središče pozornosti postavi kompleksnost interakcij med mediji kot institucionalnimi producenti in uporabniki kot perceptorji družbenih reprezentacij. Natančneje jc problematika opredeljena kot vprašanje odnosa med dejanjem pisanja in dejanjem branja oziroma med t. i. primarno in sekundarno produkcijo reprezentacij. V sklop izpostavljene problematike se umeščata dve osnovni predpostavki. Po prvi jc branje vsakdanja praksa, »način delovanja«, ki ne poteka nekje v nedoločljivem družbenem ozadju; po drugi bralci niso le pasivni kulturni uporabniki, kijih usmerjajo družbena pravila. Pri tem se ne izrisuje namera, implicitno opredeliti posameznika kot osnovno enoto analize družbe, ampak identificirati vsakdanje prakse ali oblike akcij, za katerimi stojijo posamezniki, etiketirani z izrazom »konzumenti« (porabniki). V prizadevanjih za izpolnitev zastavljenega namena se v začetni fazi opazujejo načini, s katerimi posamezniki manipulirajo z medijsko posredovanimi reprezentacijami. V naslednji fazi so opazovane razlike in podobnosti med medijsko produciranimi reprezentacijami in težko določljivo sekundarno produkcijo reprezentacij, ki jc neločljivo povezana s procesi uporabe medijskih reprezentacij. Zaradi ključnosti predpostavke, da posamezniki v procesu uporabe elementov dominantne kulture proizvajajo številne transformacije lc-tch, da bi jih prilagodili lastnim interesom in pravilom, je problematika usmerjena predvsem v identificiranje razlik med primarno in sekundarno produkcijo rcprezcntacij. Poskušajo sc določiti postopki, učinki in možnosti vsakdanje kolektivne aktivnosti pri produkciji transformacij posredovanih reprezentacij. Te aktivnosti so prepoznane kot številni fragmentarni postopki, artikulirani v različnih oblikah v detajlih vsakdanjega življenja, ki so nam zato skoraj neznani. Njihova neopaznost pa ne zmanjšuje dejstva, da gre za ustvarjalne, taktične postopke, sproti prilagodljive posameznim situacijam, razpršene v obstoječi mreži družbenega reda, v kateri manipulirajo z vzpostavljenimi družbe-nokulturnimi mehanizmi kot tihimi procesi. Branje kot vsakdanja praksa ima vse značilnosti tihe produkcije in nikakor ne predstavlja maksimalno razvite pasivnosti 24 M. Douglas. How institutions think. Routlcdge & Kegan Paul Ltd. London 1987, str. 18 29. uporabnika. Bralci med branjem posegajo v tekst tako s svojimi dejanji kot s svojimi spomini. Med uporabo teksta lahko le na hitro preletijo strani, preskakujejo vrstice ali skušajo na hitro ugotoviti pomen z iskanjem ključnih besed. Pri tem sc sproži živahno gibanje številnih plasti njihovih spominov in kolektivne memorije skupnosti, ki ji pripadajo, ki sc naložijo na izhodiščno plast piščevega miselnega sveta. Te vsakdanje kolektivne aktivnosti je treba povleči iz družbene marginalnosti, kamor so potisnjene zaradi slabe prepoznavnosti, in jim priznati kulturno legitimnost, ki si jo zaslužijo.25 Problematiko identifikacije procesov uporabe in s tem povezane sekundarne produkcijc rcprezentacij dominantne kulture v kontekstu analize, kaj je javno mnenje in kako ga prepoznamo, je natančneje razčlenil G. Hauser. Na podlagi Habermasove teorije o javnem mnenju jc kot pomembno izpostavil tisto dimenzijo javnega mnenja, ki vključuje skupna verovanja, vrednote in stereotipe, ki usmerjajo vsakdanje prakse in ki so povezani z zavestjo o pripadnosti družbeni skupini, njeni zgodovini in priznanim normam. Ta dimenzija jc prepoznana predvsem s preučevanjem javnega diskurza, ki ohranja nepretrgan dialog o družbenih pomenih. Avtor navaja tezo M. Bahtina, po kateri sc družbeni pomeni vedno razvijajo na osnovi konstruktivnega dialogiziranja-naša uporaba jezika stalno vstopa v dialog z jezikom, ki ga uporabljajo sogovorniki. Teza se morda lahko poveže z izpostavljeno problematiko odnosov med primarno (medijsko) in sekundarno (uporabniško) produkcijo rcprezcntacij, saj vključuje tako neposredno kakor posredno interakcijo med posamezniki, skupinami in cclo družbenimi razredi. Poleg tega jc izhodiščna točka diskurzivnih izmenjav locirana na nivoju posameznikov kot notranji boj za pomen med avtoritativnim diskurzom (lahko bi rekli institucionalnim diskurzom ali institucionaliziranim diskurzom) in diskurzom posameznika, ki ni splošno družbeno priznan.26 Če se osredotočimo na tekst in ga interpretiramo v perspektivi diskurzivnih proccsov, sc razkrije kot retorični dialog med avtorji in uporabniki. Avtorji oziroma pisci z določeno uporabo jezika usmerjajo uporabnike oziroma bralcc v bogat svet podob, ki omogoča številne interpretacije in rekonstrukcije. Obenem pa opazovanje načinov, kako uporabniki dejansko pcrcipirajo njim namenjena sporočila in kako jih uporabljajo, omogoča celosten vpogled v procese, s katerimi javni diskurz oblikuje naše politične, družbene in kulturne odnose. Razumevanje teh kompleksnih proccsov vključuje iskanje odgovorov na vprašanja, kateri so diskurzivni indikatorji javnega mnenja, kako sc formirajo in kako funkcionirajo, kje sc pojavljajo, in nenazadnje, kdo jc »javnost«, ki izraža mnenja o skupnih zadevah. Nujna je rekonstrukcija pogosto razpršenih, prepletenih in stalno razvijajočih sc 25 M. de Certeau. The practice of everyday life. University of California Press, Los Angeles, London 1984, str. XI XXL Glej tudi M. de Certeau. »Bralci in branja v dobi elektronske tekstualnosti«. V: Monitor ISH, letn. IV, št. 1-4, str. 131 152. 26 G. A. Hauser. Vernacular Voices: the rhetoric of publics and puhlic spheres. University of South Carolina Press. Columbia 1999, str. 1 8. retoričnih elementov javnega diskurza, ki nakazujejo, kako aktivni udeleženci dialoga, ki so jim izjave namenjene, te pravzaprav razumejo, sprejemajo, o njih razpravljajo in nanje odgovarjajo. V središču pozornosti je oz. bi moral biti dejanski potek interakcije med udeleženci dialoga in ne iskanje idealnih, racionalnih diskurzivnih praks, ki jih implicira liberalna demokratična teorija diskurza. Da izvemo, kaj javnost misli, moramo pri družbeni konverzaciji opazovati, kdo komu govori in o čem ter kakšen je naslovljcnčcv odgovor. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da sc dialog vedno razvija med specifičnimi udeleženci kolektivnih procesov določanja pomenov, ki potekajo v specifičnih situacijah, da retorične resnice niso niti sprejemljive zunaj teh okvirov niti racionalne znotraj njih ter da so akcije udeležencev osnovane na specifiki njihovih interesov.27 V tem smislu je pričujoči članek, ki je razgrnil nekatere skupke družbenih reprezcntacij kulture in označil spccifičnc poudarke in anomalije v njih za krajše časovno obdobje osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja v časopisu Večer, zgolj zastavek neke raziskovalne smeri. To pa pomeni, daje z njim začrtano izhodišče za prihodnje delo in za analize družbenih reprezcntacij bodisi kulture bodisi drugih manifestacij družbenega življenja, ki na poseben in kompleksen način odsevajo mišljenjske vzorce iz ozadja skupnosti, ki oblikujejo kolektivni imaginarij, mentaliteto in memorijo. Maja Dacar ISH - Institutum Studiorum Humanitatis Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana Breg 12, Ljubljana, Slovenija e-mail: budget.sales@s5.net 27 Ibidem, str. 277 280. Literatura Burke, Peter. Varieties of Cultural History. Polity Press, Cambridge 1997. Certeau, Michel de. The practice of everyday life. University of California Press, Los Angeles, London 1984. (Prevod: S. Rendall.) — »Bralci in branja v dobi elektronske tekstualnosti«. V: Monitor ISH, letn. IV, št. 1-4, 2002, str. 131-152. (Prevod: T. Kramberger.) Čopič, Vesna, in Tomc, Gregor. Kulturna politika v Sloveniji. I. del: Nacionalno poročilo o kulturni politiki Slovenije. FDV, Teorija in praksa. Ljubljana 1997. Douglas, Mary. How institutions think. Routledge & Kegan Paul Ltd, London 1987. Hauser, Gerard A. Vernacular voices: the rhetoric of publics and publics spheres. University of South Carolina Press, Columbia 1999. Hutton, Patrick H. History as an art of memory. Univesity Press of New England, Hanover 1993. Kramberger, Taja. »Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije« (spremna beseda). V: M. Halbwachs. Kolektivni spomin. Studia humanitatis, Ljubljana 2001. Kramberger, Taja, Mihelj, Sabina, in Rotar, Drago B. Obravnavanje kulture v slovenskih medijih: končno poročilo CRP. ISH - Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana 2002. Kulturna politika v Sloveniji. Simpozij o slovenski kulturni politiki (zbornik simpozija). FDV, Ljubljana 1998. Le Goff, Jacques. »Mentalitete. Dvoumna zgodovina«. V: Monitor ISH, letn. III, št. 1-2, str. 173-185. (Prevod: Drago B. Rotar.) Rotar, Drago B. »Alberto Tenenti in nova zgodovina« (spremna beseda). V: A: Tenenti. Občutje smrti in ljubezen do življenja v renesansi. Studia humanitatis, Ljubljana 1987. Valensi, Lucette, in Wachtel, Nathan. »Zgodovinska antropologija«. V: Monitor ISH, letn. III, št. 1-2, str. 155-172. (Prevod: T. Kramberger.) Vovelle, Michel. Ideologies and Mentalities. Polity Press, Cambridge 1990. (Prevod: E. O’Flaherty) Wimmer, Michael. Kulturna politika v Sloveniji. II. del: Poročilo evropske strokovne skupine. FDV, Teorija in praksa. Ljubljana 1997.