ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 30, 2022, 4, pp. 757-1232
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
KOPER 2022
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
V čast Salvatorju Žitku 
In onore di Salvator Žitko
In honour of Salvator Žitko
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 30, leto 2022, številka 4
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, 
Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir 
(USA), Žiga Oman, Polona Tratnik, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), 
Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, 
Andrej Studen , Marta Verginella, Salvator Žitko
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Lara Petra Skela, Marjan Horvat, Žiga Oman
Petra Berlot
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl., slo.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 
18 / Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian 
Research Agency, Mestna občina Koper
Koprsko pristanišče (avtor: Salvator Žitko, 1962) / Porto di Capodistria 
(autore: Salvator Žitko, 1962) / Port of Koper (author: Salvator Žitko, 1962).
Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra 2022.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Volume 30, Koper 2022, issue 4
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Darja Mihelič: Korenine piranske družine Petrogna/Petronio (1257–1350) ..............
Le radici della famiglia Petrogna/Petronio di Pirano (1257–1350)
The Roots of the Petrogna/Petronio Family of Piran (1257–1350)
Marijan Premović: Banditry in Zeta in the Balšić Period (1360–1421) ....................
Brigantaggio a Zeta nel periodo dei Balšić (1360–1421)
Razbojništvo v Zeti v času Balšićev (1360–1421)
Dušan Mlacović: Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in 
njegovih portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja .................
Capodistria nel tardo medioevo: osservazioni sulla città e le sue 
porte dopo una disamina dei quaderni dei vicedomini 
capodistriani della fine del XIV secolo
Late Medieval Koper: Observations about the Town and Its Portae 
from a Survey of the Books of the Koper Vicedomini from 
the End of the 14th Century
Darko Darovec: Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587–1724) ........................
Il libro di capitani degli Slavi di Capodistria (1587–1724)
The Book of the Koper Captains of the Slavs (1587–1724)
Lovorka Čoralić: Zadarski plemić Josip Antun Fanfonja – zapovjednik 
mletačkih prekomorskih pješačkih postrojbi u 18. stoljeću ........................................
Il nobile Giuseppe Antonio Fanfognia di Zara – comandante delle 
formazioni di fanteria oltremarina della serenissima nel settecento
Nobleman of Zadar Joseph Anthony Fanfognia – Commander of 
Venetian Overseas Infantry Units in the Eighteenth Century
Claudio Povolo: Violenza e inimicizie tra cinque e seicento. Due pratiche 
sociali nella loro dimensione antropologico-giuridica ................................................
Violence and Enmity between the 16th and 17th Centuries. Two Social 
Practices in their Legal Anthropological Dimensions
Nasilje in sovražnost v 16. in 17. stoletju. Družbeni praksi 
v pravno-antropološki dimenziji
757
799
819
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
909
855
933
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Žiga Oman: Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim 
mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671) ............................................
Vicini e nemici: risoluzione dei conflitti davanti al consiglio comunale 
di Lubiana nella prima età moderna (1521–1671)
Neighbours and Enemies: Dispute Settlement before the Ljubljana Town 
Council in the Early Modern Period (1521–1671)
Tilen Glavina: »Lakomen volk in uničevalec Kristusove vere.« 
Vergerijane (1550): povod ali rezultat pregona 
Petra Pavla Vergerija? ................................................................................................
«L’avido lupo e distruggitore della fede di Christo». Le Vergeriane (1550): 
pretesto o conseguenza della persecuzione 
di Pier Paolo Vergerio?
“A Greedy Wolf and Destroyer of the Faith of Christ.” Le Vergeriane (1550): 
A Cause or a Result of the Persecution against 
Pier Paolo Vergerio?
Furio Bianco: Tra storia e stampe popolari in età moderna. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro 
di Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671) ..................................................
Between History and Popular Print in the Modern Age. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di 
Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Med zgodovino in ljudskim tiskom v novem veku. Perfetta, e veridica 
relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli medesimi, 
fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di Zrin, 
e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Borut Klabjan: Za boga, narod in domovino! Katero? Vprašanje verskih, 
narodnih in državnih pripadnosti ter vloga češke in moravske 
duhovščine v Istri pred in po prvi svetovni vojni .......................................................
Per dio, nazione e patria! Quale? La questione delle affiliazioni religiose, 
nazionali e statuali e il ruolo del clero boemo e moravo in Istria prima 
e dopo la prima guerra mondiale 
For God, Nation and Motherland! Which One? The Question of Religious, 
National and State Affiliation, and the Role of Czech and Moravian 
Priests in Istra before and after World War I
Andrej Rahten: Josip Vilfan v prvem desetletju panevropskega gibanja ..................
Josip Vilfan nella prima decade del movimento paneuropeo
Josip Vilfan in the First Decade of the Paneuropean Movement
1057
1015
1075
1039
973
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Martin Bele: Prispevek k podrobnejši osvetlitvi družinskih vezi in mladostnih 
let dr. Antona Korošca – družina in mladost Bižikovega Toneta ................................
Contributo a una delucidazione più dettagliata dei legami famigliari e degli 
anni giovanili del dott. Anton Korošec ‒ la famiglia e la gioventù di Tone Bižik
Contribution to a More Detailed Exposure of Family Relations and 
Younger Years of Dr. Anton Korošec – Bižik Tone
Urška Lampe: Tajna misija Josipa Smodlake v Rim: prvi poskus neposrednega 
sporazuma med Jugoslavijo in Italijo, oktober 1945–januar 1946 ..............................
La missione segreta di Josip Smodlaka a Roma: il primo tentativo di 
accordo diretto tra la Jugoslavia e l’Italia, ottobre 1945-gennaio 1946
The Secret Mission of Josip Smodlaka to Rome: The First Attempt at a Direct 
Agreement between Yugoslavia and Italy, October 1945–January 1946
Ana Šela: Delovanje slovenske službe državne 
varnosti v osemdesetih letih 20. stoletja ...................................................................
Il funzionamento del sloveno servizio di 
sicurezza nazionale negli anni ottanta 
Functioning of the Slovenian State Security Service in the 1980s
Aleš Maver: Narod na preklic? Oblikovanje beloruske identitete 
v primerjavi s slovensko ............................................................................................
Una nazione a revoca? La formazione dell’identità bielorussa 
a confronto con quella slovena
A Nation to Recall? Formation of Belarusian Identity 
Compared to the Slovenian Case
Marjan Horvat: Uporabe ljudskih pravljic v legitimizaciji političnih 
ideologij 20. stoletja: nenavadni primer slovenske verzije pravljice 
Repa velikanka in jugoslovanski samoupravni socializem .........................................
L’uso dei racconti popolari nella legittimazione delle ideologie politiche 
del novecento: l’esempio insolito della versione slovena del racconto 
La rapa gigante e il socialismo di autogestione jugoslavo
The Use of Folktales in the Legitimization of Political Ideologies of the 
20th Century: The Unusual Case of the Slovenian Version of the Folktale 
The Gigantic Turnip and Yugoslav Self-governing Socialism
Polona Tratnik: The Pre−Enlightenment Formation of the Emerging Modern 
Scientific Episteme and Building Community from Mythical Discourse .........................
La formazione pre-illuministica dell’emergente episteme scientifica moderna 
e la costruzione della comunità partendo da un discorso mitico
Predrazsvetljensko oblikovanje modernega znanstvenega epistema in 
grajenje skupnosti iz mitskega diskurza
1215
1095
1159
1115
1185
1137
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1057
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? 
VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN DRŽAVNIH PRIPADNOSTI TER
VLOGA ČEŠKE IN MORAVSKE DUHOVŠČINE V ISTRI PRED IN PO 
PRVI SVETOVNI VOJNI
Borut KLABJAN
Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije, 
Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija
e-mail: borut.klabjan@zrs-kp.si
IZVLEČEK
Članek se ukvarja z vlogo, ki so jo imeli duhovniki iz Češke in Moravske v Istri 
v času od druge polovice 19. stoletja do desetletja po prvi svetovni vojni. Posebna 
pozornost je namenjena njihovi družbeni vlogi v času afirmacije nacionalne ideje 
v habsburški monarhiji in njihovemu pomenu kot glasnikom nacionalnih zahtev 
slovenskega in hrvaškega prebivalstva bodisi pred bodisi po prvi svetovni vojni, 
ko je Istra postala del Kraljevine Italije. Na podlagi literature iz tistega obdobja 
in arhivskega gradiva avtor pokaže na nekatere vidike njihovega delovanja in 
odpira vprašanja v pojmovanju nacionalnih in verskih identifikacij ter državne 
pripadnosti.   
Ključne besede: Istra, češki duhovniki, moravski duhovniki, fašizem, Češkoslovaška, 
Italija, Avstro-Ogrska
PER DIO, NAZIONE E PATRIA! QUALE? 
LA QUESTIONE DELLE AFFILIAZIONI RELIGIOSE, NAZIONALI E 
STATUALI E IL RUOLO DEL CLERO BOEMO E MORAVO IN ISTRIA PRIMA 
E DOPO LA PRIMA GUERRA MONDIALE
SINTESI
Il saggio analizza il ruolo del clero istriano proveniente dalla Boemia 
e dalla Moravia dalla seconda metà dell’Ottocento fino agli anni Venti del 
secolo successivo. L’attenzione si concentra perlopiù al loro ruolo sociale 
all’interno delle comunità istriane ai tempi dell’affermazione dell’idea nazio-
nale nell’Impero asburgico, indagandone l’impatto come rappresentanti delle 
richieste nazionali slovene e croate sia prima che dopo la Grande guerra, 
quando l’Istria fece parte del Regno d’Italia. Sulla base della bibliografia 
Received: 2022-11-27                            DOI 10.19233/AH.2022.41
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1058
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
dell’epoca e di materiale d’archivio inedito, l’autore pone l’accento su alcune 
questioni relative all’interpretazione di identificazioni nazionali e religiose e 
di appartenenze statuali.
Parole chiave: Istria, preti boemi, preti moravi, fascismo, Cecoslovacchia, Italia, 
Austria-Ungheria
UVOD1
»Malo ima župa u kontinentalnoj Istri u kojima nije djelovao koji svećenik 
Čeh,« je jasna ocena, ki jo je Fran Novljan, istrski kulturnik in politični dela-
vec, objavil v tekstu iz leta 1931 v listu Československo-jugoslavenská revue 
(Novljan, 1931, 341). Revija je bila glasilo Češkoslovaško-jugoslovanske lige, 
organizacije, ki je nastala po prvi svetovni vojni zato, da bi razvijala skupne kul-
turne aktivnosti ter spodbujala medsebojne gospodarske povezave med državama, 
ki sta nastali iz ruševin Avstro-Ogrske. Sedeža sta bila v Pragi in Beogradu, v 
glavnih mestih, a podružnice je imela v mnogih večjih krajih, med drugim tudi v 
Ljubljani in Mariboru (Kersič-Svetel, 1996). A stiki med okoljema se ne pričnejo 
z oblikovanjem dveh držav po razpadu habsburške monarhije in drugih cesarstev 
v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi po prvi svetovni vojni, temveč temeljijo 
na medsebojnih stikih iz prejšnjih let in desetletij. Namen tega članka ni opisati te 
raznolike povezave, ampak izhajajoč iz primera čeških in moravskih duhovnikov, 
ki so v času habsburške monarhije delovali v Istri, opozoriti na povezavo med 
vprašanjem povojne državne pripadnosti in kako je vprašanje državljanstva imelo 
večplastne pomene.  
V nedavni študiji so Kirchner Reill, Jelićić in Rolandi v bistvu identificirali dve 
glavni smernici, ki so jih države uporabljale za kategorizacijo prebivalstva in njiho-
vo vključitev v državno kolesje (Kirchner Reill, Jelićić & Rolandi, 2022, 326–327). 
Hkrati opozarjajo, da je primer severnega Jadrana po razpadu Avstro-Ogrske odprl 
več možnosti: niso samo države izbirale, kdo lahko postane član njihove skupnosti, 
tudi posameznice in posamezniki so pragmatično odločali o tem, v sklopu katere 
države želijo nadaljevati svoje življenje in ali prevzeti tudi njihovo državljanstvo. 
Situacij je bilo nič koliko in zlasti obmejna območja predstavljajo hvaležno polje 
za razstavljanje unitarnih vzorcev, saj njihova heterogenost omogoča, da se prebi-
valstvo srečuje z različnimi kategorijami pripadnosti (Hämäläinen & Truett, 2011; 
Ballinger, 2012; Hametz, 2017). Zato bo pričujoča študija na naslednjih straneh, 
1 Članek je rezultat dela na projektu J6-3121 Desetletje dekadence. Državljanstvo, pripadnost in brezbrižnost do 
države na severno Jadranskem mejnem območju, 1914-1924 in v okviru programske skupine P6-0272 Sredoze-
mlje in Slovenija. Oba financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Zahvaljujem 
se anonimnim recenzentom za dragocene popravke in Lari Petri Skela za pomoč pri urejanju besedila.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1059
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
na podlagi literature iz tistega obdobja, arhivskega gradiva iz češkoslovaškega 
ministrstva za zunanje zadeve v Pragi in iz Državnega arhiva v Trstu ponudila nekaj 
primerov spopadanja z vprašanji državljanstva, teritorialne pripadnosti, lojalnosti 
in kako se ti zrcalijo v življenjskih izbirah češke in moravske duhovščine v Istri po 
prvi svetovni vojni.
DELOVANJE ČEŠKIH IN MORAVSKIH DUHOVNIKOV V ISTRI 
V ČASU HABSBURŠKE MONARHIJE 
Večina tekstov, ki se ukvarja z vlogo duhovščine v Istri, obide ali le bežno 
omeni pomen čeških in moravskih duhovnikov.2 Njihovo vlogo so delno prika-
zali le nekateri slovenski in hrvaški duhovniki ter njihovi sodelavci ali pa redki 
preučevalci istrske stvarnosti, po večini njihovi sodobniki. A v 19. stoletju so 
območja Češke, Moravske in Istre spadala v habsburško monarhijo in po njeni 
razdelitvi leta 1867 na avstrijsko in ogrsko polovico so delila skupno usodo 
avstrijskega dela države. Zaradi pomanjkanja domačega klera se je tržaški škof 
Jernej Legat, ki je bil od leta 1846 do smrti leta 1875 na čelu tržaško-koprske 
škofije, obračal v širše zaledje monarhije, da bi zapolnil to vrzel. V okolici 
Trsta je želel zavarovati nezasedene župnije, v mestu pa povečati število cerkva 
in tako omejiti uveljavljanje liberalnih idej. Novi idejni tokovi so se namreč 
širili bodisi v širši družbi bodisi v vrstah klera, ki je bil drugod v monarhiji med 
nosilci novih idej, ki jih je s seboj prineslo leto 1848 (Ferrari, 2002, 252–261). 
Tako je ob Legatovi smrti v tržaško-koprski škofiji delovalo že šestindvajset 
duhovnikov po rodu s Češke, trinajst pa jih je bilo v poreško-puljski škofiji. 
Tudi v času Legatovega naslednika, Juraja Dobrile, ko so Trst pretresale hude 
polemike med občinsko upravo in cerkveno oblastjo, je bil škofov glavni cilj 
izoblikovanje novih cerkvenih kadrov. Osip zanimanja za duhovniški poklic in 
neprimernost tedanjih duhovnikov, ne pa želja po »poslovanjenju« italijanskih 
območij, kot so v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja začeli pisati 
lokalni liberalno-nacionalni časopisi, je škofa sililo k iskanju novih rešitev (Fer-
rari, 2002, 263–265; Trogrlić, 2006, 99–100; Žitko, 2016, 96–117). Duhovnike 
je bilo treba iskati izven bogatih meščanskih družin, ki že dalj časa niso kazale 
zanimanja za tak poklic. Nujna je bila preusmeritev na nižje sloje prebivalstva 
bodisi v urbanem okolju bodisi na podeželju; zato so bili razpisani posebni de-
narni skladi, ki bi zagotovili priliv novega osebja, takega, ki bi bil obenem vešč 
jezika župljanov. Tako so se, ob slovenskih in hrvaških, začeli vedno bolj uve-
ljavljati tudi češki in moravski duhovniki, ki so bili zaradi relativne jezikovne 
sorodnosti med najprimernejšimi za to, da so pokrili kadrovski manko. Njihovo 
2 Med najnovejša pregleda, ki pa ne obravnavata vloge čeških in moravskih duhovnikov v Istri, spadata knjigi 
Škunca, 2014 in Trogrlić, 2019 ter članek Trogrlić, 2015. Med novejša dela, ki vsaj delno obravnavajo v širšem 
smislu temo pričujočega članka, spadata še Agičić, 2000 in Gašparič, 2010. Problematiko sem načel tudi v svoji 
knjigi Klabjan, 2007.   
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1060
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
število je naraslo v naslednjih letih na pobudo Ivana Glavine, ki je bil imenovan 
za tržaško-koprskega škofa 19. marca 1882. V času njegovega škofovanja je 
nacionalna polemika na Tržaškem, predvsem pa v Istri, dosegla zelo ostre tone 
(Darovec, 1992, 62–66). »Slovani« so v percepciji italijanskega liberalno-nacio-
nalnega meščanstva zamenjali Nemce kot glavni nacionalni nasprotnik. Večkrat 
so prav duhovniki, zaradi svoje vloge v slovenskem in hrvaškem nacionalnem 
gibanju, postali tarča najostrejših napadov (Dukovski, 2004, 106). Delovali so 
v Istri, na Krasu in vedno pogosteje uveljavljali slovenščino in hrvaščino tudi 
v urbanih središčih. »Slovanski« duhovnik je v očeh italijanskih liberalcev in 
nacionalistov, pa tudi med mnogimi katoličani, postal stereotipizirana figura 
razglašalca in širitelja »panslavističnih« idej (Blasina, 1995; Wörsdörfer, 2003, 
141; Žitko, 2016, 99–100).
Zaradi zdravstvenih težav se je škof Glavina leta 1885 zdravil v znanem 
termalnem središču v Karlovih Varih (Karlsbad, v nemščini) in tako sprožil 
vzpostavitev tovrstnih stikov med tržaškim in širšim severnojadranskim pro-
storom na eni ter češkim prostorom na drugi strani. Na njegovo pobudo so leta 
1886 praški Národní listy objavili novico, da v Istri primanjkuje mašnikov, zato 
se je skupina triinštiridesetih kandidatov prijavila za sprejem v semenišče v 
Gorici. Poteza je v italijanskih liberalno-nacionalnih krogih sprožila negodova-
nje in je služila za napad na škofovo delovanje (Ferrari, 2002, 269). Občinski 
svetnik Piccoli je med zasedanjem občinskega sveta 29. decembra 1886 označil 
navzočnost čeških in moravskih semeniščnikov ter povečano prisotnost drugega 
slovanskega klera kot »žalitev italijanstva dežele« (Valdevit, 1979, 128). 
Kljub polemikam so češki in moravski semeniščniki zaključili študij v Go-
rici, od koder so bili poslani pastirovat v razne istrske kraje. Josef (ali Josip) 
Vaník, dolgoletni župnik in pomembna kulturna osebnost na Pazinskem, je v 
letih svojega službovanja napisal župnijsko kroniko, v kateri je ohranjen se-
znam čeških in moravskih bogoslovcev, ki so leta 1887 študirali v goriškem 
semenišču.3 Zaradi pomanjkanja duhovnikov so se morali večkrat premikati po 
raznih župnijah in zaradi tega je Fran Novljan, pomembna kulturna in politična 
istrska figura iz prve polovice 20. stoletja, v enem od redkih tekstov, ki so 
posvečeni prisotnosti in delovanju češke in moravske duhovščine v Istri, zapisal 
stavek, ki uvaja pričujočo študijo. 
Iz analize virov izhaja, da podatka ne gre interpretirati samo kot količinsko 
navzočnost nekaj desetin duhovnikov, temveč se jasno kaže, da je prav njihova 
nadpovprečna kulturna raven pripomogla h krepitvi in širitvi kulturne izobrazbe 
med Slovenci in Hrvati v Istri. Nemalo se jih je lotilo uvajanja petja v cerkve 
3 Seznam, ki sem ga objavil v svoji knjigi (Klabjan, 2007, 193), je citiran po delu duhovnika Antona Kosma-
ča (1998, 48). Našteta imena pa se ne ujemajo s seznamom, ki ga je objavil duhovnik Ivan Bartolić (1995, 
118–120), ki se kot Kosmač sklicuje na isti vir. Nepodpisani članek z naslovom Češki svečenici u Istri, ki 
je izšel v glasilu istrskih in primorskih emigrantov v Jugoslaviji Istra, delno dopolnjuje seznam z imeni, ki 
se ne pojavljajo v drugih virih.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1061
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
in v javni sferi, poleg tega pa je med njimi bilo tudi precej glasbenikov, zlasti 
violinistov, čelistov itd. Kot piše lindarski župnik mons. Ivan Bartolić, je bil v 
času petdesetih let prejšnjega stoletja pri starejših vaščanih še živ spomin na 
Josipa Ptašinskega, moravskega duhovnika, ki je nekaj časa služboval v sose-
dnjem Muntrilju in za katerega so govorili, da »nikad nijedan onako nije svi-
rao« (Bartolić, 1995, 109). Vendar Ptašinski, ali Josef Ptašinský oziroma Józef 
Ptaszyński, ker je bil oče Poljak, mati pa Moravka, še zdaleč ni bil pomemben 
samo zaradi svojega glasbenega talenta. S svojim etnografskim delom se je 
vpisal med najpomembnejše zbiratelje narodopisnega gradiva in kot eden od 
utemeljiteljev etnografije v Istri. Leta 1890 je v časopisu Naša sloga, ki je takrat 
izhajal v Trstu, objavil apel v treh zaporednih številkah z naslovom Sačuvajmo 
narodno blago (pjesme, običaje itd.), a pobuda, da bi Istrani skrbeli za lastno 
kulturno dediščino, ni imela širšega uspeha (Ptašinski, 1890a; Ptašinski, 1890b; 
Ptašinski, 1890c). 
Zato se je odločil sam zbirati podatke o vsakdanjem življenju istrskega človeka, 
zapisoval je pesmi in pripovedi, opisoval običaje, plese in raznovrstne družbene 
pojave, ki so mu služili pri pripravi dela Narodni život Hrvata i Slovenaca u Istri. 
Tekst pa je ostal v rokopisni obliki in je po besedah Zorice Šimunović shranjen v 
Slika 1:  Fotografija skupinskega izleta z ladjo na otok Krk leta 1890 (DiZbi.HAZU).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1062
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
arhivu Akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (Šimunović, 1975, 185). Niti 
načrt o vzpostavitvi etnografskega muzeja v Istri mu ni uspel, tako da je leta 1903 
odšel službovat v Cleveland, v Združene države Amerike, a zbrano gradivo in ne 
nazadnje fotografska zapuščina, ki jo je pustil za sabo, pričajo o njegovi osebni 
angažiranosti, hkrati pa o družbenem pomenu češkega in moravskega duhovništva 
v tem delu Istre. Mnogi drugi duhovniki so se namreč odlikovali z organiziranjem 
dejavnosti, ki so okrog vaške cerkve zbrale lokalno prebivalstvo; organizirali so 
pevske zbore, kot na primer Anton Ellner, ki je najprej v Boljunu in nato v Brestu 
ustanovil mladinski in ženski cerkveni zbor, in Ivan Vrabec, ki je pevski zbor 
vodil v Kastvu (Šepić, 1931). 
V novo okolje so se novi duhovniki praviloma dobro vživeli in zato je 
marsikdo izmed njih tam tudi ostal. Božo Milanović, hrvaški duhovnik, teolog 
in politik, piše, da med hrvaškimi, slovenskimi in češkimi duhovniki tistega 
časa v Istri ni bilo zaznati nobenih razlik (Milanović, 1992, 22). Po njegovih 
podatkih je bilo leta 1900 v tržaško-koprski škofiji dvajset duhovnikov s 
Slika 2: Fotografija Šavrinke iz koprske 
okolice v zapuščini Josefa Ptašinskega, 1890 
(DiZbi.HAZU).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1063
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
Češke in Moravske, Ivan Bartolić pa navaja, da samo trije od triinštiridesetih 
goriških semeniščnikov niso zaključili študija in da so bili vsi drugi poslani 
po župnijah tržaško-koprske in puljsko-poreške škofije (Milanović, 1973; 
Bartolić, 1995). 
Zaradi aktivne vključenosti so v tem okolju pustili svoj pečat; poleg že 
opisanih na to kaže tudi primer župnika Josipa ali Josefa Vrbke. Vrbka je bil 
doma z Moravske, nedaleč od Olomouca, in je od konca 19. stoletja služboval 
v Vižinadi, Poreču, Tinjanu, Račicah in Lanišču. Tam je leta 1907 ustanovil 
tamburaški zbor in leto kasneje čitalnico »Gorska vila«, ki velja za prvo čital-
nico na tistem območju. Aktiven je bil na družbenem področju in leta 1913 dal 
pobudo za ustanovitev posojilnice, kar je predstavljalo pomembno pridobitev 
za ekonomsko rast istrskega ruralnega okolja. Podobno je mogoče trditi tudi 
za že prej omenjenega Josefa Vaníka. Vaník je deloval v Žminju, Karbunah 
in Lindarju; od leta 1891 do leta 1905 je tudi poučeval v šoli v Karbunah, od 
leta 1908 je bil prodekan in od leta 1913 dalje (do leta 1931) dekan pićenske 
dekanije, predsednik, blagajnik in upravitelj »Seoske zadruge« v Lindarju, kjer 
je bil tudi med ustanovitelji »Mjekarske zadruge«. Tudi prej omenjeni Josip 
Ptašinski, ki je najprej župnikoval v Sv. Ivanu od Šterne in nato v bližnjem 
Muntrilju, je s svojim delom segel daleč preko meja duhovniške dolžnosti in na 
podlagi raziskav na terenu zbral ter sestavil najzajetnejšo študijo o etnografiji 
Istre v 19. in v začetku 20. stoletja. Etnografske spise je objavil tudi v časopisu 
Naša sloga, ki je v tistem obdobju posvečal veliko pozornosti nacionalnemu gi-
banju v Istri (Barbalić, 1952). Tudi ko se je preselil v Združene države Amerike, 
je prek pisem hrvaškim političnim in kulturnim veljakom (med drugim Matku 
Laginji, Matici Hrvatski in Jugoslovanski akademiji v Zagrebu) priporočal 
izdajo svojih del in manjših raziskav, ki so jih opravili drugi njegovi kolegi, 
predvsem Čehi. Opozarjal je še zlasti na potrebo po etnografskem muzeju Istre 
in vseskozi poudarjal pomen ohranjanja slovanske identitete Istre ter njenih 
ljudi (Miličević, 1995). 
Moravska je bila precej bolj zaznamovana s katolištvom kot Češka, a trenu-
tno ni mogoče jasno določiti, koliko duhovnikov je bilo enih in koliko drugih. 
Vsekakor je njihova prisotnost spodbudila prihod drugih Čehov in Moravcev. 
Tako sta za duhovnika Františka (Franja) Stavelika, rojenega nedaleč od Olo-
mouca na Moravskem, ki je služboval v Poreču, Kaštelirju in več kot trideset let 
v Karojbi, skrbeli njegovi sestri Ana in Josefina, ki sta se iz Moravske preselili 
v Istro (Bartolić, 1995, 111). Število migrantov se je najprej širilo po zaslugi 
družinskih mrež in sorodstvenih povezav. V Istro so  prihajali trgovci, obrtniki, 
zdravniki, lekarnarji in predvsem šolniki, kot na primer Anton Ryšlavý, učitelj 
v Kastvu, in brat tamkajšnjega župnika Františka (Franja) Ryšlavýja (D'Alessio, 
2008, 249). Poleg večjih obalnih središč, kot so bila Trst, Pulj ali Reka, kjer so 
Čehi imeli tudi svoja društva, so torej naseljevali tudi kraje v notranjosti. Ob že 
omenjenih jih je bilo največ v Pazinu, največjem centru v notranji Istri, kjer je 
bila prisotna dejavna češka kolonija. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1064
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
V nacionalno-bipolarni konfliktni situaciji so se češki prišleki v glavnem postavili 
na slovensko ali hrvaško stran in se včasih aktivno izpostavili v nacionalnem boju, 
kot je bil primer Josipa Šebeste. Ta je prišel v Istro za bratom Antonom, župnikom v 
Lanišću, Kastvu, Tinjanu in drugih istrskih krajih, in se od začetka stoletja nastanil 
v Pazinu. Služboval je kot železniški zdravnik in v mestu odprl lekarno, poimeno-
vano po sv. Cirilu in Metodu. Zaradi svojih tesnih povezav s hrvaško skupnostjo in 
slovanske orientacije je po vojni imel nemalo težav z italijanskimi oblastmi, ki so ga 
hotele kratkomalo izgnati iz dežele. Z družino je ostal v Pazinu in lahko nadaljeval s 
svojim delom šele po posredovanju tržaškega češkoslovaškega generalnega konzula 
Jana Šebe.4 Ob Josipu Šebesti in duhovniku Ljudevitu Žvačku, ki je tudi deloval na 
4 ASTs (Državni arhiv v Trstu), Fond Commissariato Generale Civile – Gabinetto, fascikel 85, dokument br. 
2039/3030, 21. 7. 1920. 
Slika 3: Fotografija mlekarice iz okolice Trsta v 
fondu Josefa Ptašinskega, leto 1890 (DiZbi.HAZU).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1065
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
Pazinskem, je bil v mestu zelo dejaven še Ivan Novak, tiskar in knjigarnar. Ta je s svojo 
trafiko med drugim oskrboval pazinsko hrvaško gimnazijo in vse do polovice dvajsetih 
let predstavljal referenčno točko za hrvaško gibanje na Pazinskem (D'Alessio, 2003, 
103). Tudi drugi tam živeči Čehi, kot na primer Václav Hradek, lastnik trafike in brat 
župnika v Novakih, František Sykora, zobozdravniški tehnik, ter urar Hradil, so se 
aktivno vključili v lokalno družbeno okolje in pripomogli k soustvarjanju istrskega 
raznolikega istrskega okolja. 
ČAS PO PRVI SVETOVNI VOJNI: UKREPI PROTI DUHOVNIKOM
Čeprav Istra ni bila neposredno bojišče v Veliki vojni, so bili mnogi Istrani 
vpoklicani v vojsko in življenje civilnega prebivalstva je bilo vsekakor zazna-
movano z vojnim stanjem (Mandić, 2013; Svoljšak, 2017). Po končanih spopadih 
je habsburška monarhija razpadla in območje severnega Jadrana je na podlagi 
Londonskega pakta zasedla italijanska vojska. Nove oblasti niso bile pripravlje-
ne na večetnično sestavo pokrajine in so dopustile, da se je v Julijski krajini, kot 
so poimenovali deželo po letu 1918, razvil tako imenovani obmejni fašizem – 
»fascismo di confine« (Dukovski, 1998; Kacin Wohinz, Verginella, 2008; Vinci, 
2011). Čeprav so italijanske oblasti že takoj po vojni pričele z asimilacijsko 
politiko v na novo pridobljenih pokrajinah, je z vzponom na oblast fašistične 
stranke ta skupek političnih, gospodarskih in kulturnih smernic totalitarne dodal 
izrazito protislovensko in protihrvaško ost, kar se je odražalo tudi na cerkvenem 
področju. Cerkvene oblasti, bodisi tiste na lokalni ravni ali v Vatikanu, so bile 
nemalo zaskrbljene zaradi nacionalnih napetosti na območju, ki je z Rapalsko 
pogodbo novembra 1920 prešlo pod Italijo (Blasina, 1993, 32). Duhovniki so 
od samega začetka zasedbe, novembra 1918, nasprotovali uvajanju italijanščine 
v verske obrede in drugim podobnim ukrepom ter bili zaradi tega tudi tarča 
fašističnih napadov. Italijanski nacionalistični krogi so že takoj po vstopu Italije 
v vojno dosegli sprejetje represivnih ukrepov proti slovenskim, hrvaškim in tudi 
furlanskim duhovnikom na ozemlju, ki ga je sproti zasedla italijanska vojska. Ni 
znano, ali so bili med preganjanimi tudi češki ali moravski duhovniki, vendar 
se je po končani vojni preganjanje še stopnjevalo (Pelikan, 2002, 211). Tržaško-
-koprski škof Andrej Karlin je bil že takoj med nezaželenimi s strani italijanskih 
vojaških oblasti, pred božičem leta 1918 pa je postal tudi žrtev fizičnega napada 
in kmalu zatem odšel. Zamenjali so ga z bivšim škofom italijanske vojske An-
gelom Bartolomasijem. Podobno se je dogajalo tudi z nekaterimi duhovniki, ki 
so iz Istre odšli po nekaj tednih ali mesecih italijanske zasedbe, predvsem zaradi 
nesoglasij z okupacijsko vojsko. Zgovorno je bilo ravnanje italijanskih okupacij-
skih oblasti s Ferdinandom Hrdým, župnikom v Sv. Lovrencu pri Labinu, v dneh 
po italijanski zasedbi Istre: 15. novembra 1918 so vojaki, bersaljerji odreda v 
Labinu, prišli v vas. V odsotnosti vaškega župnika so vdrli v cerkev in nato napa-
dli tudi župnišče, kjer so, po župnikovih podatkih, uničili knjižnico in raztrgali 
številne knjige, razbili pohištvo in raztrgali opravo, ki jo je župnik uporabljal 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1066
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
pri maševanju. Kot piše Hrdý, so odnesli več predmetov: debelo srebrno ogrlico 
s križem, zlato uro, dva zlata prstana, dragoceno sliko in več drugih predmetov, 
med njimi tudi župnikove nove čevlje. Župnikovo sestro, ženo vaškega učitelja, 
so prisilili, da jim je odprla shrambo, od koder so odnesli 5 kg medu, 20 kg suhih 
fig, 20 kg mandljev in 10 kg moke. Celotno škodo je župnik ocenil na 9950 lir. 
Po povratku je Hrdý dogodek prijavil češkoslovaškemu predstavniku v Pulju dr. 
Fíši, da bi posredoval pri italijanskih oblasteh in zahteval, naj župniku izplačajo 
škodo. Nekateri predmeti, ki so bili last župnije, so bili vrnjeni cerkvi, toda 6. 
januarja 1919 so po maši v Šajinih pri Filipani župnika pričakali karabinjerji in 
ga v bogoslužnih oblačilih odpeljali najprej v Labin, nato v Pazin in kasneje v 
Trst, kjer so ga zaprli. V tem času so se v njegovi hiši nastanili častniki italijan-
ske vojske. Vse to je Hrdý prijavil tako češkoslovaškemu predstavniku v Pulju 
kot češkoslovaškim predstavništvom v okoliških središčih, in sicer v Ljubljani, 
v Zagrebu in v Trstu. Iz njegovih pisem je mogoče razbrati, da je bilo treba 
vzrok napada in posledične aretacije iskati v njegovem vztrajnem pridiganju 
v hrvaščini in zaradi njegove zadržanosti do italijanske okupacije nasploh. Ko 
je 18. junija 1919 iz Zagreba, kamor se je zatekel, pisal guvernerju Julijske 
krajine, ga je vprašal, zakaj so mu bile storjene vse navedene krivice, in v 
polemičnem tonu zatrjeval: »Zato ker sem se rodil Čeh […] in zato, ker kot 
Slovan, živeč med Slovani, nisem hotel zatajiti svojega naroda in svojega 
maternega jezika!«5
Podoben je primer Ljudevita Žvačka, ki je deloval v Gračišću, Cerovlju in 
več kot 33 let v Gologorici. Tu je, podobno kot zgoraj opisani primeri, podrobno 
zapisoval dogodke in stanje v okolici ter bil s svojim delovanjem pomemben člen 
lokalne skupnosti (Miličević, 1995, 160). Zaradi svoje dejavnosti je bil že od leta 
1919 pod strogo kontrolo in predmet ostrih kritik s strani italijanskih vojaških 
in civilnih oblasti. Kapetan Giovanni Lorenzon, poveljnik garnizije v Cerovljah 
pri Pazinu, je že 23. junija obvestil nadrejene, da je duhovnik Žvaček »spletkar, 
nadležen in politično nevaren«.6 V naslednjih mesecih so se proti njegovemu 
delovanju večkrat pritožili karabinjerji iz Pazina; njihov poveljnik, podpolkovnik 
Aldo De Vecchi, je zabeležil, da je »najnevarnejši hrvaški propagandist na tem 
območju«, podpolkovnik Giovanni Mantese, vodja garnizije v Pulju, pa ga je 
označil kot »aktivnega propagandista v škodo Italije« in predlagal njegovo inter-
nacijo.7 Žvačkov položaj je bil resen. Njegova predvojna aktivnost v prid hrvaških 
nacionalnih zahtev mu prav gotovo ni koristila in v novih povojnih razmerah 
so bila njegova stališča v popolnem nasprotju s prakso italijanskih oblasti na 
Pazinskem. Njemu v prid je moral osebno intervenirati češkoslovaški generalni 
5 AMZV, Generalní konsulat Terst 1918-1939, škatla 1, dokument št. 3236, z dne 27. 6. 1919.
6 ASTs, Fond Commissariato Generale Civile – Atti Generali, fascikel 288, dokument št. 52, z dne 
23. 6. 1919. 
7 ASTs, Fond Commissariato Generale Civile – Atti Generali, fascikel 288, dokument št. 41/6, z dne 4. 
7. 1920; ASTs, Fond Commissariato Generale Civile – Atti Generali, fascikel 288, dokument št. 24/11, 
z dne 14. 6. 1920. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1067
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
konzul Šeba; posegel je pri komisarju za Julijsko krajino Antoniju Mosconiju, ki 
je njegovi želji ustregel. Politično situacijo je sredi septembra 1920, ko je Julijska 
krajina še čakala na povojno razmejitev med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, 
ocenil kot neprimerno za njegov izgon iz dežele.8 
Kljub zmernemu optimizmu, ki je vladalo bodisi na relaciji Beograd–Rim 
bodisi v mednarodnem okolju po sklenitvi rapalskega dogovora o razmejitvi 
med sosednjima državama novembra 1920, se je stanje naknadno spremenilo po 
zamenjavi političnega režima in s prihodom fašistične stranke na oblast oktobra 
1922. V fašističnih načrtih o homogenizaciji italijanske družbe so ne-italijanski 
duhovniki v Julijski krajini predstavljali moteči element za fašistično kontrolo na 
terenu (Jurca, 1978). Tako je moral tudi Žvaček, podobno kot drugi prej omenjeni 
duhovniki, oditi leta 1923. Pred prisilnim odhodom se je od svojih faranov javno 
poslovil v časopisu Edinost, kjer je 14. decembra 1923 opisal svoj primer. Nave-
del je, da je 18. novembra 1923 prejel dekret, da mora takoj zapustiti Gologorico, 
in se javno zahvalil češkoslovaškemu konzulatu, ki se je zavzel za to, da je lahko 
za nekaj dni preložil odhod in uredil najnujnejše osebne zadeve. Preden naj bo 
»nasilno odgnan, kot državljan češkoslovaški, iz Istre«, kot je zapisal, se je obrnil 
neposredno na vernike:
Težko mi je bilo pri srcu, ko sem pomislil na vse tisto, kar si pretrpelo in kar te še 
čaka; posebno pa sedaj, ko ostajaš brez svojih duhovnikov, ki so te ljubili in trpeli 
zate. Sedaj ostajaš osamljeno, brez obrambe, izpostavljeno na milost in nemilost 
onim, ki te tlačijo. Ali kljub vsemu – ne obupuj! Pride dan pravičnosti, ko uvidijo 
tudi tvoji nasprotniki, da trpiš po nedolžnem. Vse tvoje trpljenje bo z rdečimi 
črkami zabeleženo v zgodovini, tako da bo tudi poznejši naraščaj občudoval tvojo 
vztrajnost in bo še močneje ljubil tvoj jezik, ki ga ti, dobro ljudstvo, govoriš.9
Kot drugi prebivalci so morali tudi številni duhovniki, ki so bili rojeni zunaj 
Julijske krajine, v drugih deželah bivše avstro-ogrske monarhije, po 74. členu 
Senžermenske mirovne pogodbe zapustiti pokrajino (Grah, 2001, 610). Zlasti s 
tistimi kategorijami ljudi, ki so bili novim razmeram nasprotni, so italijanske 
oblasti ravnale zelo strogo. Mnogim niso dovolile vrnitve domov, druge pa so 
izgnale. 
Med češkimi in moravskimi duhovniki so nekateri, po besedah kasnejšega 
češkoslovaškega generalnega konzula v Trstu Edvarda Machatýja, glede na 
spremenjene razmere pokazali dovolj diplomatskega duha, da so si zagotovili 
italijansko državljanstvo. Oblasti so ga dale štirim izmed njih, medtem ko so 
bile prošnje vseh drugih zavrnjene in tudi kasnejše pritožbe niso bile sprejete. 
Vsekakor je bilo vsem jasno, da bodo morali zapustiti Julijsko krajino, vendar 
8 ASTs, Fond Commissariato Generale Civile – Atti Generali, fascikel 288, dokument št. 629/20, z dne 13. 9. 
1920. 
9 Edinost, 14. 12. 1923, Župnik Zvaček – v slovo!, 1.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1068
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
večina, čeprav ne vsi, ki je tu delovala več kot 30 let, se od svojih župnij ni 
hotela ločiti. Medtem ko so se eni pritoževali, so drugi duhovniki s precejšnjim 
upanjem gledali na zavlačevanje tržaških cerkvenih oblasti in dosegli, da so 
zaradi zdravstvenih ali finančnih vzrokov ostali na svojih mestih do pomladi 
leta 1924. Vse odločnejšemu pritisku fašističnih oblasti pa se potem niso mogli 
več upirati.10 
Na seznamu izgnanih duhovnikov, ki ga je pripravil duhovnik Jakob Soklič, 
tudi sam žrtev izgona leta 1928, potem ko je več let deloval v Hrušici pri Pod-
gradu, v Škednju pri Trstu in v Klancu pri Kozini, je naštetih 39 duhovnikov, 
ki so bili izgnani iz tržaško-koprske škofije, od katerih je bilo najmanj devet 
Čehov in Moravcev (Soklič, 1928, 73–74). Zgodovinar Egon Pelikan, sklicujoč 
se na knjigi Rudolfa Klinca in Frana Barbalića, navaja izgon 72 duhovnikov 
slovenske in hrvaške narodnosti iz tržaško-koprske škofije samo v času voja-
ške uprave, tj. od konca prve svetovne vojne do sklenitve Rapalske pogodbe 
12. novembra 1920 oziroma priključitve 5. januarja 1921 (Pelikan, 2001). Za 
obdobje do leta 1931 Ivan Grah trdi, da je bilo iz Julijske krajine, Liburnije in 
Kvarnerskih otokov izgnanih približno 340 duhovnikov, redovnikov in drugih 
klerikov (Grah, 2001, 607–608). 
Strogost novih oblasti je na svoji koži okusil prej omenjeni župnik Josip 
Vrbka. Na cesti v Trst so ga karabinjerji prijeli in zaprli; naslednji dan so ga 
pospremili do meje s Kraljevino SHS. Za surovo ravnanje italijanskih oblasti je 
kmalu zatem izvedela javnost in sledili so tudi uradni protesti. Posredovala sta 
tako češkoslovaški generalni konzulat v Trstu kakor češkoslovaško veleposlani-
štvo v Rimu, ki je italijanskemu zunanjemu ministrstvu poslalo protestno noto 
z namenom, da bi Vrbkov odhod za nekaj mesecev odložili. V odgovoru pa je 
italijansko zunanje ministrstvo potrdilo nalog o izgonu in duhovnika obtožilo, 
da je še vedno in stalno nadaljeval svojo »protiitalijansko dejavnost«.11 Češko-
slovaški generalni konzul v Trstu Machatý je pozorno opazoval »italijanske 
metode proti drugorodcem« in podrobno spremljal dogajanje s češkimi in mora-
vskimi duhovniki. Bil je v stalnem stiku s škofovim vikarjem Josefom Vaníkom, 
ki je bil prav tako kot ostali pod pritiskom italijanskih oblasti, in mu priporočil, 
da bi bilo najbolje, če bi se vsak preganjani duhovnik izselil iz Julijske krajine 
in se tako izognil mučnemu izgonu čez mejo, kot se je zgodilo duhovniku Vrbki. 
»Italijanski uradi,« je zapisal Machatý, »ravnajo premišljeno in sistematično 
izpolnjujejo en sam namen: poitalijančenje slovenskega ozemlja«. Pri uresni-
čevanju svojih načrtov so se naslonili predvsem na šolo in cerkve, zato je bil 
položaj čeških in moravskih duhovnikov precej težak. Še toliko bolj, ker so med 
slovanskim prebivalstvom delovali kot »pravi duhovniki-buditelji« in so po 
odstranitvi tržaškega škofa Andreja Karlina, ki je bil že konec decembra 1918 
žrtev italijanskih nacionalističnih izpadov, ostali brez svojega zaščitnika. Na 
10 AMZV, škatla 37, dokument št. 16957/adm/23, z dne 31. 12. 1923.
11 AMZV, škatla 37, dokument št. E/6 – B. 231245, z dne 14. 11. 1923.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1069
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
njihova mesta so prihajali italijanski »konkurenti«, je zapisal Machatý, ki so po 
mnenju fašistov bolj ustrezali načrtu poitalijančevanja. Prihajali so iz »starih« 
italijanskih provinc, kot na primer iz Piemonta in Veneta, ter za to dobivali 
dodaten finančni priliv (sussidio straordinario) (Trogrlić, 2019, 227–238). Pri 
tem so tudi cerkveni voditelji večkrat ostali pasivni, je trdil Machatý, in tudi 
sami postali izvajalci vladnih načrtov.12
Četrtega decembra 1923 je češkoslovaški veleposlanik v Rimu Vlastimil Ky-
bal osebno interveniral pri Benitu Mussoliniju s prošnjo, da ne bi več prihajalo 
do prisilnih izgonov duhovnikov, in tudi češkoslovaški predstavnik v Vatikanu, 
Václav Pallier, je o dogajanju v Istri seznanil Sveto stolico ter se 15. decembra 
1923 osebno srečal s kardinalovim državnim tajnikom Pietrom Gasparrijem. Toda 
ne Kybalovo posredovanje pri Mussoliniju ne Pallierjevo v Vatikanu nista prine-
sla bistvenih sprememb in večina čeških ter moravskih duhovnikov je zapustila 
območje Julijske krajine. V začetku leta 1924 je odšel František Hamala, ki je več 
let župnikoval v Lovranu in Šumbergu, ki pa je po besedah konzula Machatýja, 
nasprotno od večine drugih kolegov, novico o izgonu sprejel z olajšanjem in 
zadovoljstvom.13 
Češkoslovaški konzul Machatý je navezal stike z vsemi duhovniki, ki se 
niso izselili oziroma niso bili izgnani, in vsi so izrazili željo, da bi ostali na 
svojih mestih. Nekaterim izmed njih je to tudi uspelo, vendar samo zaradi 
visoke starosti ali zaradi slabega zdravja. Nekateri so nadaljevali s svojim 
odklonilnim odnosom do novih oblasti in večina tistih, ki je ostala na območju 
Julijske krajine, se je opredelila proti fašističnim metodam. Zato so bili neka-
teri od njih, kot na primer František Cvejn, František Halama, Václav Hrádek, 
Josef (Josip) Petrák, Václav Šilený, Josef Vaník, Ivan Vrabec, Josef (Josip) 
Vrbka in Ljudevit Žvaček, leta 1923 s strani prefekture v Pulju označeni kot 
»preti infidi«, kar je pomenilo, da so bili pod stalnim nadzorom oblasti (Klen, 
1955, 17) in da jim je bilo treba odvzeti italijansko državljanstvo oziroma 
jim ga ne dodeliti – brez njega od škofa niso mogli pridobiti dovoljenja za 
pastoralno delovanje (Trogrlić, 2019, 239). Nekateri od omenjenih so bili 
kmalu potem izgnani: zatekli so se v Jugoslavijo, kot na primer Petrák, kjer je 
na Sušaku leta 1929 umrl, ali so nadaljevali z delovanjem na Češkoslovaškem, 
kot sta storila František Kemr in Josef Velhartický, saj so v nasprotnem prime-
ru, v Italiji, tvegali konfinacijo. 
Ni nam dano vedeti, ali so se tisti, ki so s svojim delom nadaljevali na obmo-
čju Julijske krajine, vključili v delovanje organizacije Zbor svečenikov svetega 
Pavla, ki se je ponovno ustanovila leta 1920 in združevala katoliško usmerjeno 
inteligenco ter delovala v prid slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Italiji. 
Kot kažejo zgoraj zbrani primeri, je mogoče ugotoviti, prvič, vpletenost čeških in 
moravskih duhovnikov v istrsko dogajanje od druge polovice 19. stoletja vse do 
12 AMZV, škatla 37, dokument št. 16479/adm/23, z dne 30. 11. 1923.
13 AMZV, škatla 37, dokument št. 1559/adm/24, z dne 7. 2. 1924.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1070
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
dvajsetih let 20. stoletja, drugič pa, kako so se italijanske oblasti znebile nezaže-
lenih posameznikov na več načinov: če je bila vojska precej neposredna in duhov-
nike pospremila čez mejo, so civilne oblasti pazile, da ohranijo videz legalnosti in 
uporabile državljanstvo, točneje njegov odvzem oziroma nepodelitev kot sredstvo 
izsiljevanja. V tem smislu primer čeških in moravskih duhovnikov odpira nova 
vprašanja, ki gredo onkraj relativno ozkega primera njihove prisotnosti v Istri in 
zadevajo upravljanje državljanstva ter inkluzivnost in ekskluzivnost države v na 
novo priključenih pokrajinah po prvi svetovni vojni.  
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1071
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
FOR GOD, NATION AND MOTHERLAND! WHICH ONE?
THE QUESTION OF RELIGIOUS, NATIONAL AND STATE AFFILIATION, 
AND THE ROLE OF CZECH AND MORAVIAN PRIESTS IN ISTRA BEFORE 
AND AFTER WORLD WAR I
Borut KLABJAN
Science and Research Centre Koper, Institute for Historical Studies, Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenia
e-mail: borut.klabjan@zrs-kp.si
SUMMARY
The article examines the role of the Bohemian and Moravian Clergy in Istria 
in the first decades of the Twentieth Century. It analyses the reasons of their pres-
ence in the area starting from the mid-Nineteenth Century, when the bishop of 
Trieste/Trst and Koper/Capodistria Legat initiated fulfilling vacant positions with 
priests from other parts of the Habsburg monarchy, a practice developed by his 
successor Glavina. In the last decades of the Nineteenth Century several dozens 
of students from Bohemia and Moravia attended the seminary in Gorizia/Gorica. 
Most of them left for Istria after schooling and Fran Novljan, a local intellectual 
and politician noted that “there were little parishes in the internal parts of Istria 
where a bohemian priest was not operating”. Many of them integrated fully in the 
new communities and became fundamental reference points for local societies, in 
religious, but also in social, economic and cultural terms. This article uses their 
case to address the question of multiple options of citizenship and State affiliation 
in the changed context of post-World War I Istria, which was occupied by Italian 
forces in November 1918 and later annexed to the Kingdom of Italy. Following 
the attitude of Italian authorities and the repressive measures towards unwanted 
individuals, it opens a wide range of questions related to inclusion and exclusion in 
European post-imperial borderlands.
Keywords: Istra, Czech priests, Moravian priests, fascism, Czechoslovakia, Italy, Austro-
-Hungary
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1072
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
VIRI IN LITERATURA
Agičić, Damir (2000): Hrvatsko-češki odnosi na prijelazu iz XIX. u XX. Stoljeće. 
Zagreb, Ibis grafika.
AMZV – Archív ministerstva zahraničních věci (Arhiv ministrstva za zunanje zadeve), 
Fond Zastupitelsky Úred Taliansko, ZÚ Řím.
ASTs – Archivio di Stato di Trieste (Državni arhiv v Trstu).
Ballinger, Pamela (2012): Borders and the Rhythms of Displacement, Emplacement 
and Mobility. V: Wilson, M. Thomas & Hastings Donnan (ur.): A Companion to 
Border Studies. Oxford, Wiley-Blackwell, 389–404.
Barbalić, Fran (1952): Narodna borba u Istri od 1870. do 1915. godine. Prema bilje-
škama iz »Naše sloge«. Zagreb, Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti.
Bartolić, Ivan (1995): Češki i Moravski svećenici u Istri od 1890. do 1930. Pazinski 
memorijal 19, Pazin, 107–120.
Blasina, Paolo (1993): Santa Sede, clero e nazionalità al confine orientale 1918–1920. 
Note e documenti, Qualestoria, XXI, 1, 29–50.
Blasina, Paolo (1995): Chiesa e problema nazionale, il caso giuliano 1870-1914. V: 
Ara, Angelo & Eberhard Kolb (ur.): Regioni di frontiera nell'epoca dei nazionalismi. 
Alsazia e Lorena / Trento e Trieste, 1870-1914, Bologne, Il Mulino. 
D'Alessio, Vanni (2003): Il cuore conteso. Il nazionalismo in una comunità multietni-
ca. L'Istria asburgica. Napoli, FILEMA.
D'Alessio, Vanni (2008): From Central Europe to the Adriatic: Habsburg Citizens 
between Italians and Croats in Istria. Journal for Modern Italian Studies, 13, 2, 
237–258.
Darovec, Darko (1992): Pregled zgodovine Istre. Koper, Zgodovinsko društvo za 
južno Primorsko, Primorske novice.
DiZbi.HAZU – Digitalna zbirka Hrvatske akademije znanosti i Umjetnosti. Zbirka 
fotografija ONŽO.
Dukovski, Darko (1998): Fašizam u Istri 1918–1943. Pula, C.A.S.H..
Dukovski, Darko (2004): Istra: kratka povijest dugog trajanja. Pula, Istarski ogranak 
društva Hrvatskih književnika.
Ferrari, Liliana (2002): Le chiese e l'emporio. V: Storia d'Italia. Le regioni dall'Unità 
a oggi. Il Friuli – Venezia Giulia. Torino, Giulio Einaudi, 237–288.
Gašparič, Jure, Kubů, Eduard, Lazarević, Žarko & Jiří Šouša (ur.) (2010): Češi a 
Slovinci v moderní době. Politika, společnost, hospodářství, kultura / Slovenci in 
Čehi v dobi moderne. Politika, družba, gospodarstvo, kultura. Ljubljana, Pelhřimov, 
Inštitut za novejšo zgodovino.
Grah, Ivan (2001): Istarsko svećenstvo i nacionalna borba (1918.–1943.). V: Manin, 
Marino (ur.): Talijanska uprava na Hrvatskom prostoru i egzodus Hrvata (1918.-
1943.). Zbornik radova s menunarodnog znanstvenog skupa »Talijanska uprava na 
Hrvatskom prostoru i egzodus Hrvata (1918.–1943.)«, (Zagreb, 22.–23. listopada 
1997.). Zagreb, Hrvatski institut za povijest – Društvo »Egzodus istarskih Hrvata«, 
597–615.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1073
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
Hämäläinen, Pekka & Samuel Truett (2011): On Borderlands. Journal of American 
History, 98, 2, 338–361.
Hametz, Maura (2017): Borderlands. V: Arthurs Joshua, Ferris, Kate & Michael Ebner 
(ur.): Everyday Perspectives on Fascism. New York, Palgrave McMillan, 151–178. 
Istra. Zagreb, Istra, 1930–1938.
Jurca, Leopold (1978): Moja leta v Istri pod fašizmom. Ljubljana, Družina.
Kacin Wohinz Milica & Marta Verginella (2008): Primorski upor fašizmu 1920–
1941. Ljubljana, Slovenska matica.
Keršič-Svetel, Marjeta (1996): Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama. 
Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
Kirchner Reill, Dominique, Jelićić Ivan & Francesca Rolandi (2022): Redefining 
Citizenship after Empire: The Rights to Welfare, to Work, and to Remain in a Post-
-Habsburg World. Journal of Modern History, 94, 2, 326–362.
Klabjan, Borut (2007): Češkoslovaška na Jadranu. Čehi in Slovaki ter njihove pove-
zave s Trstom in Primorsko od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Koper, 
Annales.
Klen, Danilo (1955): Neki dokumenti o svećenstvu u Istri između dva rata. Zagreb, 
JAZU.
Kosmač, Anton (1998): Boršt skozi čas. Trst, Mladika.
Mandić, Davor (2013): Istra u vihoru Velikog rata. Sudbina evakuiraca 1914.–1918. 
Pula, Susreti na dragom kamenu.
Milanović, Božo (1973): Hrvatski narodni preporod u Istri. Knj. 2, 1883–1947. Pazin, 
Istarsko književno društvo sv. Ćirila i Metoda.
Milanović, Božo (1992): Istra u dvadesetom stoljeću. 1. knjiga, Pod Austrijom i Itali-
jom. Pazin, Istarsko književno društvo Juraj Dobrila.
Miličević, Josip, (1995): Istarski svećenici i etnografija. Pazinski memorijal. Pazin, 
19, 157–168.
Novljan, Fran (1931): Uzorna kulturna saradnja. Česki svečenici u Istri. Českosloven-
sko-jugoslavenská revue, I, 8, 341–344.
Pelikan, Egon (2001): Slovenska in hrvaška duhovščina v tržaško-koprski škofiji med 
obema vojnama. Acta Histriae, IX, 1, 245–256.
Pelikan, Egon (2002): Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Primorski 
krščanski socialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško desnico 
– zgodovinsko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac. Ljubljana, Nova revija.
Ptašinski, Josip (1890a): Sačuvajmo narodno blago (pjesme, običaje itd.). Naša sloga, 
1, 13. 3. 1890.
Ptašinski, Josip (1890b): Sačuvajmo narodno blago (pjesme, običaje itd.). Naša sloga, 
1, 20. 3. 1890.
Ptašinski, Josip (1890c): Sačuvajmo narodno blago (pjesme, običaje itd.). Naša sloga, 
1, 27. 3. 1890.
Soklič, Jakob (1928): Istra kliče... Spomini izgnanega istrskega duhovnika. Ljubljana, 
Jugoslovenska matica.
Svoljšak, Petra (ur.) (2017): Istra u Velikom ratu. Glad, bolesti smrt / L'Istria nella 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1074
Borut KLABJAN: ZA BOGA, NAROD IN DOMOVINO! KATERO? VPRAŠANJE VERSKIH, NARODNIH IN ..., 1057–1074
Grande guerra. Fame, malattie, morte / Istra v Veliki vojni. Glad, bolezni, smrt. 
Koper/Capodistria, Histria.
Šepić, Vinko (1931): Kratak dodatak članku o Českim svećenicima u Istri. Istra, 11, 
1–2. 
Šimunović, Zorica (1973): Význam a místo Josefa Ptašinského v jugoslávské etnolo-
gii. Národopisné aktuality, X, 3, 179–188.
Škunca, Stanko Josip (2014): Prošlost Crkve u Istri. Pazin, Državni arhiv u Pazinu.
Trogrlić, Stipan (2006): Katolička crkva u Istri. nacionalno-političke i idejne podjele 
(1880.-1914.). Pula, C.A.S.H.
Trogrlić, Stipan, (2015): Antifašizam istarskog hrvatskog i slovenskog svećenstva 
1920. – 1939. V: Radošević, Milan (ur.): (Anti)fašizam u prošlosti i sadašnjosti. 
Pula, Udruga antifašističkih boraca i antifašista Grada Pule–Associazione dei 
combattenti antifascisti e degli antifascisti della Citta di Pola, Istarsko povijesno 
društvo–Societa Storica Istriana, 67–89.
Trogrlić, Stipan (2019): Katolička crkva u Istri između otpora i potpore talijanskoj 
vlasti u Istri, 1918.–1943. Pazin, Državni arhiv.
Valdevit, Giampaolo (1979): Chiesa e lotte nazionali: il caso di Trieste (1850–1919). 
Udine, Aries Edizioni. 
Vinci, Annamaria (2011): Sentinelle della patria. Il fascismo al confine orientale 
1918–1941. Roma-Bari, Laterza. 
Wörsdörfer, Rolf (2003): Cattolicesimo »slavo« e »latino« nel conflitto di nazionalità. 
La disputa per la lingua liturgica e di insegnamento nelle diocesi adriatiche 
dell'Austria-Ungheria, dell'Italia e della Jugoslavia (1861–1941). V: Cattaruzza, 
Marina (ur.): Nazionalismi di frontiera. Identità contrapposte sull'Adriatico nord-
-orientale 1850–1950. Soveria Mannelli, Rubbettino, 123–170.
Žitko, Salvator (2016): Avstrijsko primorje v vrtincu nacionalnih, političnih in ideolo-
ških nasprotij v času ustavne dobe (1861–1914). Koper, Založba Annales.