t Matej Cigale. Veliko soboto, 20. dan aprila zjutraj je na Dunaji umrl c. kr. vladni svetnik Matej Cigale.*) — Ta smrt je smrt jednega najmarljivejših in najzaslužnejših slovenskih sinov. Življenje Cigaletovo je bilo neprestano delo in trud okolo slovenskega jezika, kateremu je postavil dvojen dom: veliki nemško-slovenski slovar Wolfov in pa znanstveno terminologijo. A postavil mu je še tretji dom: usposobil ga je za urade, udomačil ga v najvišje, to je pravno in državno življenje. Za to poslednje je res živel Matej Cigale. On je vseh štirideset let svoje moške dobe dan za dnem odbiral, likal in čistil jezik za rabo pravnikom. In mi vsi smo glede pravniškega jezika njegovi učenci, četudi, žal, nismo zajemali naravnost iz del njegovih. Umrl je zlasti torej nam pravnikom. Uže 1862. leta je pisal dr. Razlag v svojem „Slov. Pravniku": „Prva zasluga — da se pri nas na *) Porojen je bil dne 2. septembra 1819. 1. v Dolenjih Lomih pri Črnem vrhu. V šolo je hodil 1. 1830. v Črnem vrhu, od 1831.—33. leta pa v Idriji. Gimnazijo je pohajal v Gorici od 1833.—39. leta, v prvih treh letih drugi, v poslednjih prvi „praemifer", osobito sloveč latinec. Ostal je še naslednji dve leti v Gorici na filozofiji. Leto 1841./42. prebil je v Ljubljanskem semenišči, 1. 1842./43. v Gradci in leto po tem na Dunaji na vseučilišči. V semenišči je našel Slovence in jel se zanimati za slovenščino, do dobrega se je nje, hrvaščine in češčine naučil na Dunaji, občujoč s Petrom Kozlerjem in z mladimi Slovani. Tu je tudi spisal svoje prvo delce za „Novice" 1. 1845., in bil je to popis prve avstrijske razstave na Dunaji za cesarja Ferdinanda. Do-vršivši 1846. I. jus. nastopi C. 1847. 1. sodno praktiko v Gorici pri mestno-deželnem sodišči (tribunale civico-provinciale). Tu sta z avskul-tantom Ant. Mažgonom napravila prvi uradni prevod po naročilu grofa Stadiona, tržaškega gubernatorja, prevod občinskega ustava. Z novim 9 - 130 — Slovenskem olajša oskerbljevanje pravosodja častitim sodnikom in narodu samemu — ide gospodu Matevžu Cigaletu, c. kr. mini-sterialnemu spisovavcu kot uredniku slovenskega za nas neprecenljiv zaklad zaderžajočega deržavnega zakonika, kteri je s svojim dvanajstletnim trudom izkerčil pot tudi za to stran narodnega delovanja, za kar mu tukaj v svojem in gotovo tudi v imenu svojih rojakov izrekujem gorečo zahvalo." Koliko več iskrenega spomina je pokojniku dolžan današnji »Slovenski Pravnik"! Začel je Cigale za slovenske pravnike živeti uže 1848. leta. Tedaj so navdušeni rodoljubi bili osnovali „ slovensko društvo v Ljubljani" z namenom, da bi gojilo domači jezik in književnost njegovo. Takoj se je to društvo tudi lotilo prevajanja avstrijskih zakonikov. Dva odbora sta bila v to postavljena. V jednem je kriminalni aktuvar Anton Mažgon največ delal za prevod držav- letom 1848. šel je C. v Celovec in tu pri notranjem-avstrijskem in primorskem sodišči apelacijskem opravil preskušnjo za sodnika. A pošli so mu tedaj novčni pomočki vsi, in ker so tudi podporščine avskul-tantom, na katere se je prej zanašal, bile zaradi prevratnih dogodkov povsod ustavljene, popustiti mu je bilo državno službo. Udal se je zato pozivu, ki mu je došel iz Ljubljane, naj prevzame uredništvo novega časnika ,, Slovenije". Urejeval je „Slovenijo" od dne 1. julija 1848. 1. do sredi septembra 1849. 1. Ta čas je bil tudi tajnik „slo-venskemu društvu v Ljubljani", katero je zastopal v začetku 1849. 1. v Pragi na shodu češko-moravskih „slovanskih lip". Začetkom meseca oktobra 1849. 1. bil je C. poklican na Dunaj in uže dne 25. januvarija definitivno imenovan za ministerijalnega koncipista v uredništvu državnega zakonika, kjer je ostal do svoje smrti. Z najvišjim odlokom z dne 30. decembra 18 66. 1. prejel je naslov in značaj ministerskega tajnika, a z najv. odlokom z dne 28. februvarija 1883. 1. naslov in značaj vladnega svetnika. Poročen je bil od 1. 1855. z gospo Marijo, rojeno Pačesovo iz Prage, ki mu je bila ves čas skrbna družica. Bolezen je nosil C. v sebi uže mnogo let, dobivši jo po mnenji zdravnikov od preobilega dela, katerega mu ni nikedar bilo zadosti. Skoro vsako leto je moral zadnje čase za nekaj tednov ostajati doma v sobi. Nazadnje je, dasi videti čvrst v lice, usahnil. Pokopan je med nebroj-nimi grobovi na daljnjem Dunaji. - 131 — je bilo potem v listih „Slovenije", kjer je še urednik Cigale popravil kako stvarco; državljansk zakonik je tu natisnen do § 620. 9* ljanskega zakonika, v drugem odboru pa se je Cigale trudil okolo kazenskega zakonika. Kar se je zakonov tako preložilo, tiskano — 132 — Rodoljubno zanimanje za razvoj slovenskega pravniškega jezika se mu je izpremenilo v resen poklic, ko je Cigale bil pozvan na Dunaj. Malo poprej je z ustavo z dne 4. marcija 1849. 1. tudi slovenski narod bil dobil svoj glas v javnem življenji in pravico samosvojega jezika. Nobeden jezik ni se niti tedaj pravični vladi videl premalo razvit za javno rabo, in izdana je bila za pravosodnega ministra Bacha cesarska naredba, naj prične izhajati občni državni list za zakone in vlado v vseh deželnih jezikih, v vsakem z isto pravotno močjo. Tudi je pravosodno ministerstvo sklicalo julija meseca 1849. 1. na Dunaj komisijo, katera naj bi slovanskim jezikom avstrijskim ustanovila juridično-politično terminologijo, tako da bi zadostovala potrebam novega zakono-davstva in nove uprave, da bi najprej služila pri urejanji državnega zakonika, potem pa bila tudi pripraven pripomoček v praksi sploh. Sestala se je ta komisija prvič na Dunaji dne 1. avgusta 1849. 1. Izmed Slovencev so bjli pozvani dr. Fr. Miklošič, vseuči-liški profesor in uradnik dvorske knjižnice, dr. Matija Dolenec. odvetnik na Dunaji, in iz Ljubljane uže imenovani A. Mažgon, ki pa ni prišel, ker ga je bila preje smrt dohitela. Po nasvetu ostalih dveh udov Slovencev je bil za tem poklican iz Ljubljane Cigale. Ko je došel na Dunaj, uže je delovala komisija v petih odsekih; vsako slovansko „narečje" (češko, poljsko, malorusko, slovensko ter ilirsko-srbsko) je imelo svoj odsek. Bil pa je še šesti odsek, da je pripravljal gradivo, katero je bilo prevesti. Kar se je v odsekih preložilo, to se je potem praviloma vsako popo-ludne prečitalo v zborujoči komisiji. Vsak član je imel o sleharni besedi pravico, da je pripomnel kaj, a končno sodbo o izrazu je izrekel vender samo dotični odsek. Cigale se je komisije udeleževal od dne 12. oktobra dalje ter je slovenski del južno-slo-vanske terminologije zdelal in uredil s pomočjo J. Navratilovo. Prišla je ta terminologija na svetlo 1853. leta s Cigaletovim predgovorom z dne 16. aprila 1853. 1. Južni Slovani so sicer bili za to, da bi se terminologijski slovar izdal za vse jezike v jedni knjigi, a severni Slovani so bili za vsakosebne izdave in šele potem za skupno izdavo. Naposled je odločilo ministerstvo, naj se za prvo tiska češko-slovaška, za njo poljska in maloruska posebna izdava, da pa je, kakor to izrecno žele dotični odseki, z južnoslovanskimi jeziki počakati, dokler se ne izda jeden slovar, — 133 — ki bode paralelno obsegal vseh pet, oziroma šest terminologij. Izšle so res posebne izdave za severne jezike, ali skupnega terminologij skega slovarja vsem slovanskim jezikom še današnji dan nimamo. Izginila je iz zalog tudi južnoslovanska terminologija. „Zlasti po' krepkem prizadevanji gosp. doktorja Matije Dolenca, dvornega in sodnega pravdosrednika na Dunaju" — piše Cigale v omenjenem predgovoru — „(se je) vender to doseglo, da so bile tri južnoslavjanska narečja v jeden zvezek natisnjene, nekaj za to, da bi se s tim bližnja njih sorodnost očitno kazala, nekaj pa za to, da bi se tu nasvetovani pravoslovni izrazi in izreki vzajemno podpirali, opravičevali in dopolnjevali." V tem pa je Cigale bil tudi uže imenovan začetkom 1850. 1. za slovenskega urednika „ občnemu državnemu zakoniku in vladnemu listu za avstrijsko cesarstvo". Iz prva je bil ta posel odločen uže tedaj slavnemu jezikoslovcu dru. Fr. Miklošiču, kateri ga je bil pa samo zato prevzel, da zastopi pot kakemu ne-sposobniku. Ko torej spozna Cigaleta in njegove vrline, odpove se sam tej službi ter v odpovedi nasvetuje namesto sebe Cigaleta. Ta je bil tudi res potrjen, iz prva sicer samo začasno, tako da je uže prvi list državnega zakonika z dne 1. novembra, 1849. 1. on „imprimoval". Odslej je bil oficijalni prelagatelj Dunajske vlade ne samo za zakone, naredbe in ukaze, ampak tudi za uradne tiska-nice, n. pr. poštne, poštno-hranilnične, vojaške i. dr., katere v občenji rabimo vsak dan. Prememb je seveda mnogo doživel z državnim zakonikom. Naj poglavitne]'ša je bila tista, ki jo je ustanovil cesarski patent z dne 27. decembra 1852. 1., št. 260. drž. zak. Po njem je počenši z 1. 1853. na Dunaji izhajal samo nemški državni zakonik z jedino pravotnim tekstom. Deželni zakoniki pa so imeli po dva oddelka; prvi oddelek je obsegal dvojezično tiste zakone in razglase iz državnega zakonika, ki veljajo za dotično deželo, drugi oddelek pa deželne zakone in ukaze deželnih oblastev. Slovenske prevode za prvi oddelek je prirejal Cigale na Dunaji, in pošiljali so jih v litografijah v Gradec, Celovec, Ljubljano in Trst. Tako je bilo do konca 1859. 1. Bili so torej od novembra 1849. 1. do konca 1859. 1. od Cigaleta poslovenjeni vsi zakoni in razglasi, tičoči se slovenskih dežela, med njimi nekateri jako obsežni in važni zakoni, kakor zakon o menicah, oba kazensko-pravdna reda, kazenski zakonik — 134 — z 1. 1852. (izdan nemško-slovenski 1. 1853. tudi posebe), pravilniki sodne oblasti, zakoni o sodniškem delovanji zunaj pravde, rudarski, gozdarski, obrtniški zakon i. t. d. Po cesarskem patentu z dne 1. januvarija 1860. 1. drž. zak. št. 3 so se slovenski prevodi hipoma skrčili. Odpravil je namreč ta patent deželne zakonike, in samo tiste razglase, za katere bi različna ministerstva pri vsakem posebe izrecno ukazala, samo tiste je bilo za nemške občine nemški, za druge občine pa zopet v njihovem jeziku posebe tiskati in občinam ob državnih stroških dajati. Državni zakonik pa se je izdajal, kakor poprej, samo nemški. Tako obsega slovenski letnik 1860 samo 72 razglasov na 108 straneh, nemški državni zakonik istega leta pa jih šteje 280 na 525 straneh. Sreča je, da med razglasi ni nobenega posebno važnega zakona. V tem času je tudi v Celovci prenehalo tiskanje slovenskih prevodov. (Prim. sploh več o tem Cigaletov sestavek v „Prav. slov." z 1. 1870. str. 5.) — Naslednje leto začeli so zopet v natiske, občinam namenjene, jemati vsak razglas, bodisi zakon, ali ukaz, kateri je veljal za dotično deželo, in tako so zopet vsi novejši zakoni od 1861. 1. do 1869.1. prevedeni na slovenski jezik. Še le zakon z dne 10. junija 1869. 1. drž. zak. št. 113. je uredil razglašanje zakonov in ukazov, kakor se vrši še današnji dan po „državnem zakoniku za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane" v vseh (8) jezikih, ki so navadni po teh deželah. Za deželne zakone in razglase deželnih oblastev pa veljajo ali prejšnji patenti ali pa novejši zakoni. Ta doba je dolga doba. Niti pravnik je lahko ne pretehta, ako je posebe ne preudarja. Na tisočine je v teh štiridesetih letnikih razglasov, na tisočine prevodov Cigaletovih! Koliko truda, koliko duševnega napora! A pomisliti je nam še, da je Cigale prevajal na jezik, kateremu je moral on- sam sproti iskati pravniških in državno-znanskih izrazov in rekel. Pomisliti je, da je osobito v začetku njegovega uradništva nova doba rodila tudi nekoliko takega prava, za katero niti nemško zakonodavstvo in slovstvo ni imelo utrjenih izrazov, da pa tisti čas slovenska literaturica niti ni imela slovarja, razen preprostega Murkovega. Tudi so do tedaj zakonski propisi bili objavljeni zgol z nemškim jezikom. Tisto malo, kar je bil Vodnik prevel, bilo je pogubljeno, in izmed večjih prevodov je bil znan le baje Metelkov prevod — 135 — „postave za col in državino samoprodajo" z 1. 1837. Urednik slovenskega državnega zakonika in oficijalni prelagatelj je torej moral pričeti čisto iz novega. Bila je to velikanska naloga, in le velikan vztrajnosti, kakeršen je bil Cigale, kije poleg tega gojil v svojem srcu vedno živ plamen ljubezni za slovenski napredek, v glavi pa imel zdrav jezikoslovni razum, — le tak mož dovršil jo je tako, da imamo sedaj skoro*) jedino po njem razvit pravniški jezik, ki povse zadostuje za slovensko uradovanje in javno življenje. Tudi prevod občnega državljanskega zakonika, ki ga je ministerstvo 1. 1853. izdalo na svetlo v malo izvodih, delo je v mnogočem Cigaletovo. Mažgonov zgoraj omenjeni prevod bil je dospel do § 620.; od tod do konca ga je dognal dr. Josip Krajnc, profesor na vseučilišči Graškem, in potem predložil mini-sterstvu, katero je vse gradivo izročilo v pregled uredniku državnega zakonika. Cigale je res, nekoliko s pomočjo Luke Svetca, Krajnčev rokopis predelal in popravil po mnoga mesta. — Začetkom 1887. 1. pa je Cigale priredil in dogotovil drug, nov prevod obč. drž. zak., in sicer po terminologiji državnega zakonika in v slovenščini, kakeršna nam služi dandanes. Oznanil ga je sam uže vlani v „Slov. Pravniku" št. 3., vender pa se mu ni izpolnila želja, da bi bilo delo tiskano za njegovih živih dni.**) Živel je res Matej Cigale tesno s slovenskimi pravniki, blag jim prijatelj, četudi ne tovariš. Osobito ga je veselilo pravno-literarno delovanje naše. Zastavil je pero tudi sam, tako n. pr. v „Prav. slov." 1. 1862. o menicah, 1. 1870. o slovenskih prevodih, v „Slov. Pr." 1. 1888. o svojem „grajanskem zakoniku". Cesto je pravnikom tudi dajal jezikoslovne svete po „Novicah". Jako je bil zadovoljen, da se je ustanovilo v Ljubljani pravniško društvo, in pripravljen je bil, da bi sodeloval pri društveni izdavi slovenskih zakonov. Še na društvenem shodu dne 17. aprila culi smo njegovo pismeno poročilo do društva, da je voljan pripomoči, „če mu dopusti zdravje". Tedaj pač ni nikdo mislil, da nam ga vzame še isti veliki teden! *) Sotrudnika sta mu po neke čase pri uredništvu bila Fr. Levstik (ko je bil na Dunaji; njegov je n. pr. prevod zemljeknjižnega zakona) in prof. J. Stritar. **) Tiskani v drž. tiskarnici, a menda ne izdani so njegovi „Primeri odlokov, vpisov in potrdil o vpisih v zemljeknjižnih rečeh". Na Dunaji, 1888, — 136 — Da je bilo Cigaletovo življenje še na mnogo drugo stran trudovito in plodovito, to kazati prepuščamo drugim. Večji del ga pripada, kakor smo videli, nam pravnikom. On sam pa je imel od svojega truda in dela najmanj koristi. Tudi ne verjamemo, da bi veličastvo sveta bilo moglo izvabiti tega skromnega, plemenitega in značajnega moža od tihega dela, h kateremu je bilo * uprav njega treba. Tem večjo in izvenredno ceno ima torej njegov nesebični trud, tem lepši je spomin njegov, ki se bode obnavljal z vsakim rodom med nami! „Legitimatio ad causam" pa „legitimatio ad Da se razločno ustanovita pojma legitimatio ad causam (legitimacija za stvar) in legitimatio ad processum (legitimacija za pravdo), to je toli važnejše, ker se s tema legitimacijama pravno popolnoma različno ravna, in se ž njima vsled njunega različnega pravnega značaja tudi različno ravnati mora. Legitimacija v širšem pravniškem pomenu nam znači oni pravni položaj kake osebe, v katerem ima ta pravico do kakega pravnega delovanja v širšem pomenu besede. Legitimacija ad causam pomenja isto, kakor upravičenje kake osebe za tožbo (za zagovor) v materijalnem smislu besede proti določenemu tožencu (tožitelju) in je torej izkaz, da pravica, za katero se kedo poganja v tožbi (v ugovoru), pristoji uprav zoper določenega toženca (tožitelja)•). N. pr. pri tožbi za povračilo posojila je toži-teljeva legitimacija ad causam pojasnjena z izkazom, da je posojilo, o katerem je govor, uprav toženemu tožencu odštel, — pri rei vindicatio, da je reč, do katere trdi tožitelj lastninsko pravico, uprav v posesti toženčevi, — pri negatorni tožbi, da uprav toženec sega v lastninsko svobodo itd. itd. — S tožiteljevo legitimacijo ad causam uctiva je toženčeva legitimacija ad causam passiva sama ob sebi združena, in če ni one, ne more biti te. ') Unger, System des osterr. Privatrechtes, 2. Bd., S. 461. Dr. Majaron. processum. — 137 - Samo ob sebi je to umevno, če pomislimo, da je legitimacija ud causam zgolj izkaz, da se zahteva, zaradi katere teče pravda, opleta uprav pravdnih strank. A tudi toženec se mora mnogokrat izkazati ad causam in sicer vsegdar tačas, kadar se brani zoper tožbeno zahtevo s samostalnim pravnim zahtevkom; n. pr. zoper rei viudicatio se brani toženec z exceptio rei venditae et traditae itd. Tu mora toženec trditi in oziroma dokazati one okolnosti, iz katerih izhaja, da mu pristoja n. pr. exceptio rei venditae et traditae uprav proti tožitelju. Legitimaciji ad causam nasproti je legitimacija ad processum upravičenje za tožbo (zagovor) v formalnem pomenu, to je, da se poda sodišču tožbeni spis (zagovorni spis), — kratko, da je smeti storiti vsa ona pravdna dejanja, ki so po veljavnih pravdnih pravilih potrebna, da se kak pravni zahtevek šiloma v veljavo spravi (da se kak pravni zahtevek, za katerega se nasprotnik poganja, odbije). Takšno upravičenje tožiteljevo moremo imenovati legitimatio adiva ad processum, toženčevo pa legitimatio passiva ad processum. Vender naravne zveze ni med njima, ker biva prav lahko druga brez druge in hodi vsaka svoje poti. Mogoče je, da, tožitelj nima legitimacije ad processum, lahko pa jo ima toženec, in nasprotno. Po tako ustanovljenem pojmu legitimacije ad causam in ad processum se takoj razjasni pravno nasprotje med obema, ki sta uprav popolnoma različna pojma. Legitimacija ad causam sme se kot vprašanje materijalnega prava razsojati le po zakonskih, materijalno pravo določujočih pravilih, a za vprašanje po legitimaciji ad processum merodavna so le formalno (pravdno pravo) določujoča pravila. Med tema vrstama legitimacij ni nobene pravne zveze; in conereto lahko ni ene ali druge, lahko pa tudi ni ob enem niti ene niti druge. N. pr. nedoletnik se poprime rei vindikacije in ne more izkazati, da je toženec v posesti vindikovane reči: tu manka aktivne legitimacije ad processum in legitimacije ad causam • ali A toži župno cerkev B za povračilo posojila, in župna cerkev se loti pravde po predstojniku župne cerkve, ognivši se finančne prokurature, — tu se sicer nahaja legitimacija ad causam, ako se je posojilo cerkvi pravnoveljavno odštelo, manka pa pasivne le« gitimacije ad processum. — 138 — Po teh občnih opomnjah nastaja prevažno vprašanje, kaki pravni učinki nastopijo po našem veljavnem pravu, če manka legitimacije ad causam, in kaki, če manka legitimacije ad processum. Najprej hočemo preudarjati in motriti legitimacijo ad processum. Uže po občnih pravnih načelih ne more biti utemeljene dvojbe, da se tam, kjer bodi si tožencu bodi si tožitelju pravdne legitimacije manka, o razsodbi stvari same ne more govoriti, da se o tožbenem zahtevku ne more izrekati. Saj je naravno, da se o stvari sami more razsojati šele, kadar glede pravdne legitimacije ni več dvojbe, kajti šele potem se more sodnik lotiti pretresa in razsodbe pravnega materijala, podanega od obeh strank, ker je šele potem gotovo, da so to storili taki, ki so imeli do tega pravico. Na govore in odgovore neupravičencev se ne more in ne sme ozirati. Uže logika torej zahteva, da je postopanje nično, če se je postopalo s tako osebo, kateri manka legitimacije ad processum. Ako pa postopanje nič ne velja, ako je nično, izreči se tudi sodba glede stvari ne more, kajti na podlogi neveljavnega in ničnega postopanja storjena sodba mora po doslednosti biti tudi neveljavna in nična. Ako se ne more poskušati ali se je zaman poskušalo, da se dobi postopanju pozneje veljava s tem, da jo potrdi ad processum izkazani, ne preostaje drugega, nego da se neveljavno postopanje uradoma razveljavi in sicer, da se ga razveljavi toliko, kolikor ga je neveljavnega; ad processum izkazanemu se seveda ne more zabraniti, če pozneje prizna, da njega vežejo pravdna dejanja, katera je zanj — brez pravice — kedo drugi opravil. Da nastopa po našem veljavnem civilnopravdnem pravu, ako manka legitimacije ad processum, dosledno ničnost, kakor smo ravnokar razložili, in da se po njej razveljavi dotično postopanje, poskušali bodemo v naslednjem dokazati. O legitimaciji ad processum govorita osobito 63. in 64. obč. sod. r., in pravi § 64. cit. do besede: „ . . . od tistega torej, ki ni upravičen, da bi sam tožil za svojo pravico ali jo branil, ni vzprejeti nikakega spisa, nego ga je takoj zavreči ..." — V pojasnilo temu zaukazuje dvorni dekret z dne 4. junija 1789.1. št. 1015. zb. pr. zak. lit. f.: ako bi se bil kak tak spis vzprejel, a se še le v postopanji bodi kakor koli pokaže, da prihaja spis — 139 — od stranke, katera nima pravice braniti se samo, — onda je vse, kar se je do tega časa zgodilo, razveljaviti, postopanje takoj ustaviti in vso stvar uravnati. Po tem takem je postopanje nično in neveljavno in mora se uradoma razveljaviti za vse one slučaje, v katerih je man-kalo legitimacije ad processum, ter ena ali druga stranka nima pravice, da bi se zastopala samo. Po jasni analogiji se mora to tudi v onih slučajih, v katerih manka legitimacije ad processum, zgoditi, kadar za eno ali drugo stranko neupravičen zastopnik posreduje: n. pr. A toži B-a in prosi, da se tožba B-a vroči odvetniku C, češ, da je pooblaščenec. Prošnji se ustreže, in tožba vroči C-u, ki se pravde loti, vender pa zanikava pooblaščenje, katerega tudi A ne more izkazati, ter so zaman poskušali, da bi bil B postopanje pozneje odobril; — ali A toži selišče B v roke občinskega predstojnika C-a, in v postopanji se pokaže, da občinski predstojnik C po zakonu nima pravice zastopati kraja B-a, ker ima ta po zakonu poseben upraviteljski organ; ali A toži župo B v roke župnega predstojnika, kateremu se vroči tožba, in ki odgovarja osebno ali po zastopniku, katerega je sam izvolil, ne pa po finančni prokuraturi, katera je v to postavljena po zakonu itd. — Ti slučaji so zgoraj navedenim popolnoma podobni, kajti tudi tukaj odgovarja oseba, katera do tega nima pravice; torej se mora tudi v teh slučajih, ako se je to šele v postopanji pokazalo, postopanje kot nično odpraviti, ustaviti in uravnati, in če bi bila uže sodba storjena, mora se z vsem postopanjem vred ovreči. Ako bi se pa med slučaji S 64. obč. sod. r. in slučaji, v katerih posredujejo neupravičeni zastopniki, ne hotelo najti jasne analogije, moremo še pokazati na dvorni dekret z dne 22. junija 1789.1. št. 1024. zb. pr. zak. (do češkega apelacijskega sodišča), kateri v zvezi z dvornim dekretom z dne 19. decembra 1785. 1. št. 809. zb. pr. zak. vsako dotično dvojbo izključuje z jasnimi besedami. Prvi navedeni dvorni dekret pravi do besede: „ako se po zakonu zastopstvu .tiskalnega urada odkazana pravda ne razpravlja po fiskalnem uradu, ampak po kakem za to neupravičenem zastopniku, mora višji sodnik postopanje s sodbo vred razveljaviti in stvar zakonitemu zastopstvu odkazati," — in drugi imenovani dvorni dekret: „ker se nahajajo v zbirki pravosodnih — 140 — zakonov in naredeb za vlade Njegovega Veličanstva tudi oni zaukazi in povelja, ki so se tačas izdala le posameznim uradom na posebna vprašanja, naj si sodni uradi, če bi prišli morebiti v prihodnje do enakih dvojb, . . . dvojbe po le-teh zaukazih sami pojasnijo in odstranijo". S tem menda smo dokazali, da je, če manka legitimacije ad processum, v vseh slučajih utemeljena ničnost postopanja, na katero je uradoma paziti, — da se mora torej postopanje uradoma razveljaviti in uravnati, kakor to uže določujejo navedeni zakonski propisi. (Konec prihodnjič) E. Iz sodno-zdravniške prakse. Piše med. dr. Fran Zupane. (Dalje.) III. Ubodline. Pri ubodlinah nahajamo primerno neznaten ubod,1) od koder se nadaljuje več ali manj v globočino prodirajoča rana — prehodna cev.2) Ker so te poškodbe pri nas največkrat z nožem storjene, je ubod na koži navadno režast; ostri robovi kožne rane ločijo se namreč polagoma ter se zopet spojijo ostrokotno na obeh konceh. Sem ter tja, a redkokedaj se pripeti, da ima z nožem storjen ubod zagvozdasto (klinasto) podobo. To se pa zaradi tega tako redko zgodi, ker se pri vsakem nožastem orodji til ostrine 3) proti osti (špici) vedno bolj zožuje, tako, da je ost več ali manj dvorezka; kadar je pa enkrat rt4) nožev kožo režasto prodrl, podaljša nadalje prodirajoč nož rano samo v jedni meri, druga polovica rane raztegne se pa le začasno in sicer tako dolgo, dokler nož v njej tiči, potem se pa vsled prožnosti kože zopet skrči. Pri ubodih na koži se torej navadno ne da določiti, kam da je bil brid5) in kam da je bil til ostrine obrnen. ') Einstich, Einstichsoffminy. -) Stichkanal. s) Riicken der Schnehle. 4) Mes-aerspitze. b) geseharfter Theil der Schneide. — 141 — Ako se je pa nož tudi v kost zaril, nastane zagvozdast (klinast) ubod, ki se povse zlaga s presekom noževe ostrine. Pri ubodlinah v lobanjske kosti troskvi se dostikrat steklasta ploskev, istotako odvzdignejo se radi od zunanje ploskve omejeni robovi rane. Dolgost uboda se ne ujema vedno povse s širokostjo do-tičnega rezila. Navadno je rana (ubod) nekoliko večja, ker skoraj vedno brid ostrine nekoliko podaljša rano takrat, ko nož iz nje potegneš. Včasih, akoprem redkokedaj, je ubod tudi nekoliko krajši, nego širočina noža, s katerim je bil ubod storjenj s topim nožem ali z nožem, ki ima širok til, vtisne ali nategne se namreč med ubodcem koža vsled svoje prožnosti kopičastoJ) in pozneje se zopet skrči, ko odstraniš vplivajoče orodje. Vpliv skrčljivosti - prerezane kože na vnanjost uboda treba vedno v poštev jemati. Le-ta kaže se posebno na mestih, na katerih je koža samo rahlo spojena s podlogo, dalje na mestih, na katerih, kakor n. pr. nad sklepi ali na vratu, se koža posebno lahko pregibuje. Na vnanjost uboda vpliva razven skrčljivosti kože tudi smer, v kateri so bila kožna vlakenca vsled ubodca ločena; posledica obeh navedenih faktorjev pa je ta, da so ubodline n. pr. z robatim bodalom storjene, isto tako lahko mnogokotne kakor krožne. Pomen prehodne cevi je odvisen osobito od globočine; čim globokejša je le-ta, tem češče so združene ž njo poškodbe važnejših delov telesa, večjih žil, telesnih duplin in droba. Širo-kost preboda hodi zato v poštev, ker je splošno prebod tem neznatnejši, čim tanjše je bilo poškodujoče orodje. To pa velja skoraj brezizjemno samo za celo tanka, iglasta bodala, s katerimi moreš sem ter tja zelo globoko vbosti v važne dupline, v drob in celo v srce, ne da bi nastale pomenljive posledice. No, da pa tudi take ubodline niso brez pomena, učijo nas skušnje, in iglobod v srce,2) ki so ga priporočali včasih pri navidezno umrlih (zamrlih)3), da bi le-ti zopet oživeli, smatrati se nikakor ne more nenevarnim sredstvom. Ker bodalo, ako je trčilo na trdo podlogo n. pr. na kost, lehko izdrkne, razumno je, da bode smer preboda cesto različna od prvotne smeri sunka. Ogrodje1) ali čeva prodirajoči prebod l) kegelfiirmig. ') Acupunctur des Herzens. *) Scheintodter *) Theraat, Brustkorh. — 142 — ne spaja se večkrat neposredno z ubodom, in na to se je posebno takrat ozirati, kadar je ob jednem več ubodov na ogrodji ali potrebušji1). Dalje se lahko pripeti, da je rezilo samo dotikalno površje zadelo, in da na to nastane podolgasta, žle-basta rana — prebod —, kateri bi se na prvi hip lahko z ureznino zamenjal. Hofmann videl je ubodec z nožem, ki je med 7. in 8. rebrom v pazdušni črti2) prodrl ogrodje, razparal levi vrh prepone3) in spodnji rob levih pljuč, po tem otvoril na zadnji plati srca oba srčna prekata4) in srčni pretin6), tako, da ni bilo videti na notranjih poškodovanih ustrojih nikjer pravcatega cevastega prebo.Ia, marveč opaziti je bilo samo žlebaste ločitve poškodovanih delov. IV. S t r e 1 i n e. Na strelinah razločujemo vstrelino6), to je prva vnanja rana, katero projektil truplu prizadene, na dalje pa pot, katero si dotični projektil v ustrojih naredi, prestrelino7). Krogla (oblo) lahko ostane v truplu," in takrat končuje prestrelina slepo, ali je pa predere, in to drugo vnanjo rano imenujemo izstrelino**). Kakovost v s t r e 1 i n e odvisna je povsem od daljave, iz katere je priletel projektil. Pri strelih iz neposredne bližine vpliva razven prpjektila tudi neposredna sila razpokajočih plinov in plamen užganega smodnika. Obe te sili učinjata to, da je vstrelina skoraj brezizjemno luknjasta (luknji ali rupi podobna) in da je le-ta skoraj vedno večja od dotičnega projektila, tem večja, čim več smodnika je bilo uporabljenega. Pri strelih iz pušk, pištol (samokresov) vidimo torej neprimerno večje — velikanske — vstreline, nego pri strelih iz revolverja. Vstrelina je povse krožna,J), kakor bi bila izbita z votlim dletom, ali pa tudi nepravilno natrgana; takšna je bolj pogosto pri strelih iz pušk in samokresov, nego pri strelih iz revolverjev in to posebno na mestih, na katerih je bila koža skoraj neposredno nad kostmi napeta n. pr. na lobanji, na rebrih ') Bauchgegend. ») Axillarlinie. 3) Zuerchfell. 4) Jlerzkammer. 5) Septum, Scheidenand. e) Eingangbffnting des Projectils, Einschuss. ') Schusskanal. ") Ahs-trittstiffnung des Projectils, Ausschuss. 9) kreisformig. — 143 — i. t. d. V tem hipu, ko namreč projektil kožo prebije, razprostre se zaradi manjšega odpora razpokajoči plini med kožo in trdnejšo kostjo, in na to se koža odloči od podloge in razpoči ali natrga, počenši od prvotne okrogle rane. Istinitost navedenega tolmačenja potrjuje tudi to, ker so robovi isto tako klapasto natrganih kakor krožnih vstrelin skoraj vedno več ali manj izpodmleti. in ker je tu tudi mezdra okajena od. smodnika. Učinek plamena smodnikovega znači se s tem, da je obližje vstreline zakajeno nekaj vsled puha smodnikovega, nekaj vsled vtrošenih na pol sežganih zrno strelnega praha, daljo s tem, da so lasje le-tam opaljeni, oziroma, da so deli obleke sežgani. Razumno je, da je najskrajno obližje vstreline vedno najbolj zakajeno; tudi si lahko misliš, da se le-to mesto takrat najbolj začrni, kadar orožje na golo telo sprožiš, no pa tudi nasprotno ne bode pogrešati okolo vstreline več ali manj okajenega pasa1), osobito, ako ni bila obleka dotičnika predebela. Po strelih iz daljave se tem bolj pokaže učinek projektila samega, čim večja je bila daljava, v isti meri pojenjuje tudi učinek vseh drugih gori omenjenih faktorjev. Najprvo izpade neposredni učinek razpokajočih plinov in to tem prej, čim manj je bilo smodnika uporabljenega, torej pri revolverjih prej, nego pri pištolah. Za tem izgine učinek plamena užganega smodnika in to zopet prej pri revolverjih, nego-li pri samokresih, in pri teh zopet prej, nego pri puškah. Tu pa že treba pomisliti, da plamteči ali žareči, na krogli (oblu) obviseli zamašek ali nabitek2) more, osobito pri strelih s puško, opaliti še na precejšnjo daljavo. Na še večjo daljavo se tudi koža nič več ne začrni. Tourdes je našel, če je streljal z navadnim samokresom, na dva metra dalječ. še vtrošena zrnca smodnika, z večjim revolverjem pa isto v daljavi jednega metra; z navadnim revolverjem se je na 40 ctm. daljave še koža začrnila. Jednake učinke zapazil je tudi Hofmann. Pri večjih daljavah se vpraša samo po projektilu in od le-tega zavisi potem jedino vnanjost vstreline. Splošno učinjajo okrogle svinčenke okrogle (luknjaste) rane, podolgaste (zašiljene) krogle pa pogosto režaste rane, tako da jih je dostikrat težko razločiti od ubodlin. Ako je bil dotični zašiljeni projektil zelo majhen, ') Zone. 2) Pfropf. — 144 podobna je včasih vstrelina povse neznatni opraski, ki se hitro in brez gnojenja zaceli; notranji ustroji pa so lahko zelo poškodovani, tako da nas dostikrat še le raztelesitev ') pouči o pravem vzroku smrti. Vsled razteznosti in razkolnosti2) kože je vstrelina, s temi ali onimi kroglami provzročena, navadno manjša od pro-jektila. Vzrok temu je le isti, kakor je bil že naveden pri ubod-linah, pri katerih je ubod tudi sem ter tja ožji od ostrine rezila. Oblo (krogla) namreč vtisne kožo v truplo in jo potem še le na vrhu kopičastega vtisa predere, a na to se koža zopet skrči in poravna. Zaradi tega je najti tudi v obsegu vstreline praviloma več ali manj obtolčeno in oguljeno kožo. Tudi kakovost prestreline odvisna je od daljave, iz katere je strel priletel; ako se je to zgodilo od bližine, vplivajo vsi zgorej navedeni momenti in to tem bolj, ker se razpokajoči plini, zoženi v majhnem prostoru, še z večjo silo razprostirajo, tako da se dostikrat n. pr. cela lobanja razžene; vrhu tega treba n. pr. na lobanji v poštev jemati učinek kostnih drobirjev, kateri, s tolikšno silo odkrhneni, vplivajo skoraj projektilu jednako. Razvidno je torej, da ima podloga prvotno zadetega mesta najvažnejši pomen za te v najskrajniši bližini storjene poškodbe; no prezirati se seveda ne sme tudi množina smodnika, ker učinek vseh teh navedenih faktorjev je ta, da je cela lobanja dostikrat razgnana in da je celo krov ali svod lobanje8) čisto razprhnen in odtrgan. Revolver razdeva redkokedaj tako zelo, osobito prebije mali žepni revolver, ako ga proti glavi izstreliš, lobanjo samo luknjasto, akoprem tudi tu, počenši od rupe v kosti, lobanja večkrat dobi razpoke. Streli iz bližine, proti ogrodim naperjeni, razdenejo zelo tudi notranje ustroje, ker tudi tu pridejo že gori navedeni faktorji v poštev; a njihova sila prej opeša, tako da vidimo konečno vender le samo učinek projektila, to je krajšo ali daljšo prestrelino. Pri strelih iz daljave vpliva na kakovost vstreline samo le projektil, čeravno je tudi v tem slučaji učinek odvisen od svojstva zadetega mesta. Ako je bilo mečje zadeto, nahaja se ') Section. 2) Spaltbarkeit. 3) Schadeldach. - 145 - več ali manj jednakolika prestrelina, če pa so bile kosti zadete, vplivajo več ali manj s silo v bližnje mečje prodirajoči kostni odcepi na kakovost prestreline. Mer prestreline se ne strinja zmirom s prvotno merjo strela; kosti namreč odklonijo dostikrat več ali manj projektil; včasih se celo pripeti, da ob njih projektil obleti cele dele telesa. Opaziti je to večkrat na ogrodih, če je projektil na rebro trčil, dalje na lobanji, katero krogla prebije, ki potem drkne ob notranji strani lobanjskih kosti naprej. Tudi tu treba misliti na slučaj, da strel morebiti ni bil sploh naperjen na dotičnika, da se je namreč slučajno krogla kje odbila in tako, od prvotne smeri odklonjena, zadela ponesrečenca. Projektil tiči navadno na slepem konci prestreline in se dostikrat polagoma poseda, tako da ga najdemo pozneje večkrat na čisto drugem mestu. Umevno je, da se krogla, priletevša na kost, več ali manj splošči, in to je tudi vzrok, da so vstreline v lobanjskih kosteh skoraj vedno večje od projektila. Hofmann hrani kost lobanjske kosti — temenice —, v kateri prav na rahlo tiči pogačasto1) sploščena krogla; pod le-to je v istem premeru vnanja kostna ploskev krožno napočena, steklasta ploskev pa je v še enkrat večjem premeru istoliko odkrhnena. Dalje tudi se projektil lahko ne le samo splošči, ampak tudi razcepi na več koscev. Vse take izpremembe projektila imajo veliko važnost v sodno-zdravniškem oziru in le-te dostikrat zelo otežijo odgovor na vprašanje, kak da je bil namreč projektil (je li bila prava kroglasta ali zašiljena krogla, ali sesekan svinec i. t. d.). Premembo vnanjosti projektila treba tudi takrat v poštev jemati, kadar imamo primerjati n. pr. najdeni projektil z gotovim strelnim orodjem in tako odločiti, ali je bilo mogoče, da je bil ta projektil izstreljen iz tega določenega strelnega orodja. (Dalje prihodnjič.) ') Jcnchenjormig. Ki — 146 — Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Katastralna mapa ne dokazuje lastninske pravice in parcelnih mej. K. je lastnik gozdne parcele 1966. v kat. občini L. ter toži 10 posestnikov iz BI., da bi mu priznali, da je neki svet, ki ga zazname-nuje s črkami e, f, c, d in g, kos omenjene parcele in samo njegova lastnina. Prvi sodnik pa ne ugodi tej tožbeni zahtevi iz nastopnih razlogov: Toženci ne priznavajo, da bi bil v tožbi določeni svet kos parcele 1966., naglašujoč, da je napominani svet solastnina vseh posestnikov iz BI., ki so jo priposestovali. Glede nasprotnih trditev v pravdi mora tožnik dokazati, da je prepirni svet del parcele 1966., in da je on izključljivi lastnik tega sveta; in če se mu to posreči, morajo toženci dokazati, da se je pri-posestovanje prepirnega sveta zakonito zvršilo. Tožnik dokazuje z zvedencem, da spada prepirni svet. k parceli 1966. Poklicani, od strank vzprejeti edini zvedenec izreče pri sodniškem ogledu, da spada večina prepirnega sveta k parceli 1966., ostali svet pa da je kos parcele 2324/,, ki kaže javen pot; a mere ne določi natančno. Izključljivost lastnine dokazuje tožnik s pričami. Ker so pa zaslišane 3 priče naglašale, da so prepirni svet rabili vsi posestniki iz BI., izpodleti mu dokaz. Pet prič tožencev pa je po smislu § 137. obč. sod. r. dokazalo, da so vsi posestniki iz BI. prepirni svet zadnjih 50 let tako poscsto-vali in uživali, da so tamkaj pasli živino, rušo rezali in tja odvažali blato, a tožnik da jim ni ugovarjal. Ta si je tudi stoprav zadnje desetletje pričel lastiti svet, a posestniki iz BI. se niso podali. Ker tožnik ni dokazal, da spada ves prepirni svet k parceli 1966., ter se mu ni posrečilo dokazati, da je izključljivi lastnik prepirnega sveta, — ker so pa nasproti toženci s pričami dokazali, da so prepirni svet priposestovali (§ 1468. obč. drž. zak.): zato zahteva tožbe, ki bi se morala na določila § 369. obč. drž. zak. opirati, ni upravičena in se mora odbili. — 147 — Višje deželno sodišče v G. je potrdilo razsodbo prvega sodnika dne 5. januvarija 1887. 1. št. 1328, sklicujoč se na naslednje razloge: Tožnik zahteva, da se mu prizna lastninska pravica do kosa gozdne parcele, tožba je torej lastninska tožba. Po smislu § 369. obč. drž. zak. mora pri tej tožbi tožnik dokazati, da ima toženec prepirno reč v svoji oblasti, in da je ta reč tožnikova lastnina. Ker tožnik tudi zahteva, da se mu prizna izključljiva lastninska pravica, mora tudi dokazati, da je prepirni svet njegova izključljiva lastnina, in to tem bolj, ker toženci priznavajo, da je tožnik solastnik prepirnega sveta. Ker toženci priznavajo, da so zadnji čas na prepirnem svetu posestna dela opravljali, dokazano je tudi, da imajo oni svet v svoji oblasti. Treba je torej, da tožnik dokaže svojo izključljivo lastninsko pravico do prepirnega sveta. To hoče tožnik dokazati s tem, da je prepirni svet del gozdne parcele 1966. obč. L., da je ta parcela skladni del vloge 110. obč. L., in da je on vpisan kot lastnik tega zemljišča. Toženci sicer ne priznavajo prve trditve, a tudi vse te trditve skupaj ne morejo dokazati tožnikove lastninske pravice do prepirnega sveta. To, da je gozdna parcela 1966. pripisana vlogi 110. obč. L., dokazuje sicer po smislu § 431. obč. drž. zak., da je tožnik lastnik parcele 1966., nikakor pa ne, da je tudi lastnik prepirnega sveta. Prepirni svet meri, kakor sta prijavili stranki v zapisniku z dne 26. februvarija 1886. 1., do 80 štir. sežnjev in je primeroma majhen kos gozdne parcele 1966. Ko so se sestavljale nove zemljiške knjige, sodišča niso imela naloga mero, obseg, meje in podobo posameznih parcel določiti. To piše zakon z dne 25. julija 1871. 1. št. 96. drž. zak., potem deželni zakon za Kranjsko z dne 25. marcija 1874. 1. št. 12. dež. zak. in ministeiski ukaz z dne 18. maja 1874. 1. št. 13. dež. zak. Zaradi tega pa tudi zapisniki o pozvedbah za novo zemljiško knjigo, katerih se tožnik poslužuje v dokaz svoje trditve, da so mu toženci priznali lastninsko pravico do parcele 1966., niso dokazljivi. Če pa sestava nove zemljiške knjige ni imela namena pozvedovati, da se ujema kata-stralna mapa z obsegom in podobo parcel v naravi, zemljiška knjiga tudi ne more dokazovati o lastnostih parcel.*) *) Drngače razlogi odločbe najvišjega sodišča z dne 19. decembra 1888. 1. št. 12157, katera je predrugačila razsodbi okr. sodišča v Gornjem gradu z dne 30. aprila 1888. 1. it 1617, in višjega dež. sodišča v (Iradei z dno 9. 10* — 148 — Katastralna mapa pa tudi sama ob sebi ni dokazilna, ker uže začetkom ni bila napravljena v to svrho, in ker se v njej nahajajo tudi dejanske pomote, kar le-ta slučaj očividno dokazuje, ker od strank poklicani zvedenec izreka, da se mapa glede parcele 1906. ne ujema s svetom, kakeršen je v naravi. Tožnik bi torej moral na drug način dokazati svojo lastninsko pravico do prepirnega sveta, a tega niti poskusil ni. Dokazoval jp sicer v repliki s pričami, da je od leta 1867. sam in pred njim njegov oče in pravni prednik K. J. 25 let po prepirnem svetu opravljal posestna dela; a tega ni storil, da bi s tem pravni naslov lastnine, morda pri-posestovanje dokazal, ampak le, da bi trditev toženca, da ni nikedar posestoval prepirnega sveta, ovrgel. Sicer bi pa moral tožnik dokazati svojo izključljivo posest za ves čas priposestovanja, česar pa tožnik niti trdil ni. Njegove priče so pač pripovedovale, da je on in tudi njegov oče prepirni svet rabil, a pristavile so, da so tudi posestniki iz vasi B. in G. istotako uživali prepirni svet. Toženi so pa s svojimi pričami po smislu §§ 137., 141. in 144. obč. sod. r. tudi dokazali, da so prepirni svet soposestovali in uživali uže več nego 30 let brez motitve. Izpovedi prič tožnikovih in tožencev pa vsaj dokazujejo, da niti tožnik niti njegov pravni prednik ni izključljivo užival prepirnega sveta, in da so toženci isti svet vedno souživali. Ker tožnik ni dokazal naslova za izključljivo posest, in so toženci v priposestovani pravici soposesti, odbila se je tožba. Najvišje sodišče je nižji razsodbi potrdilo z odločbo z dne, 20. aprila 1887. 1. št. 4321. //) Zvršilna prisoditev tirjatve je šteti med stvarne pravice; čl. V. odst. 2. zakona z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak., se torej ne tiče prisoditve, ampak le prepovedi. Anton B. je dosegel na podlogi pravomočne razsodbe proti Izidorju J-u zaradi 726 gld. s prip. po odloku okrožnega sodišča Uherske Hradište z dne 17. aprila 1888, št. 2865 zvršilno prisoditev in izplačilo Izidor J-ove pokojnine, ki mu jo daje c. kr. priv. severo-zahodna železnica v letnem znesku 290 gld. 88 kr. avgusta 1888. 1. št. 6542. Najvišje sodišče tu izreka, da je katastralna mapa, kadar je sestavni del zemljiške knjige, zemljeknjižna mapa, ki ne dokazuje le, da parcela spada k posestvu, ampak tudi, kako parcela leži in kakšne meje ima. Glej rAllg. osterr. Ger. Ztg." št. 4. 1889. 1.) — 149 — Z odlokom z dne 4. avgusta 1888, št. 5607 je, imenovano sodišče odbilo prošnjo Izidor J-ovo, naj se na podlogi zakona z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. izreče za naprej neveljavnost zgoraj imenovane prisoditve. Moravsko-šlezijsko višje deželno sodišče je z odločbo z dne 28. avgusta 1888, št. 7505 predrugačilo imenovani odlok tako, da mora počenši z obrokom, ki meseca avgusta 1888. leta zapade, prenehati pravna veljava z odlokom z dne 17. aprila 1888, št. 2865 v prid Antonu B-u dovoljena zvršilna prisoditev pokojnine, ki pristoja Izidor Ju kot bivšemu uradniku c. kr. priv. avstr. severo-zahodne železnice v letnem znesku 290 gld. 88 kr. Izidor J. je bil namreč kot, uradnik c. kr. priv. avstr. severo-zahodne železnice zaseben uradnik in ima na podlogi priloženega izkaza 2D0 gld. 88 kr. letne pokojnine. Ker je pa po čl. II. zakona z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. smeti od pokojnin v zasebnih službah stalno nameščenih podvreči zvršilu le tisti znesek, ki presega znesek 500 gld. letne plače, — ker je torej po tej določbi Izidor J-ova pokojnina prosta rubeža in ker je po čl. V. tega zakona prepovedi, če so se dosegle glede v čl. II. imenovanih tirjatev, predno je v moč stopil ta zakon, odpraviti na prošnjo dolžnikovo, ako se ne strinjajo z določbami tega zakona, ker je nadalje rečeni zakon obveljal že avgusta meseca, morala se je uslišati dolžnikova prošnja, da naj prisoditev po-kojnine preneha z obrokom, ki je zapadel avgusta meseca. Najvišje sodišče je z odločbo z dne 4. decembra 1888, št. 14112 premenilo odločbo višjega deželnega sodišča ter obnovilo odlok prvega sodnika, — zategadelj, ker se je s pravomočnim odlokom z dne 17. aprila 1888, št. 2865 dovolila zvršilna prisoditev in izplačilo pokojnine, pristoječe Izidor J-u, kot bivšemu uradniku c. kr. priv. severozahodne železnice v vsem njenem znesku, potem ker zvršilne prisoditve in izplačila ni smeti smatrati za samo prepoved, ampak za redno zvršilo, kajti o njej je govor v 31. poglavji obč. sod. r., katero piše sploh le o zvršilu, ne pa o prepovedi, naposled zato, ker po čl. V. odst. 2. zak. z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. ni moči iz določeb tega zakona ovreči obstoja in daljne veljavnosti stvarnih pravic (k njim pripada po § 308. obč. drž. zak. tudi zastavna pravica), katere je kedo dosegel v zvršilnem postopanji. J. K. — 150 — Kazensko pravo. a) Zanimivejše razsodbe v obrano zakona (§§ 33. in 229. kaz. pr. r.)*) VI. Kedaj so dopuščena poostrenja kazni po smislu § 2 5 0. kaz. zak.? Z razsodbo z dne 28. februvarija 1889 št. 15260. je kasaeijski dvor razveljavil razsodbo c. kr. okr. sodišča v K. z dne 10. februvarija 1888 št. 195., v kateri je bila izrečena odprava (Absehaffung) zaradi prestopka po §§ 460. in 461. kaz. zak. obsojenega M-a S-a iz kraljevine dalmatinske, to pa iz naslednjih razlogov: Z razsodbo c. kr. okrajnega sodišča v K. z dne 10. februvarija 1888 št. 198 bil je M. S. zaradi prestopkov po §§ 460. in 461. kaz. zak. krivim spoznan ter po §§ 267. in 460. kaz. zak. z uporabo §§ 240. in 249. kaz. zak. obsojen v 15-dnevni zapor; ob enem se je izreklo, da ga je po prestani kazni odpraviti iz kraljevine dalmatinske. Ta razsodba je stopila v pravno moč, ker se M. S. ni pritožil. Izrek, da je M-a S-a odpraviti iz Dalmacije, pa ni utemeljen v zakonu. Okrajno sodišče opira ga na določbe §§ 240. in 249. kaz. zak., katere je z ozirom na obtožence vo narodnost bilo uporabiti po nazoru tega sodišča. A § 240. kaz. zak. navaja samo razne kazni pri pregreških in prestopkih, med katerimi je tudi odprava iz kake kronovine (lit. g), in v § 249. kaz. zak. poudarjajo se načini odprave; te zakonite določbe pa ne pripuščajo sklepa, da je smeti to vrsto kazni uporabiti na pričujoči slučaj. Po § 460. kaz. zak. je pač pripuščeno, da je smeti zapor po kakovosti okoliščin poostriti; upravičen je bil torej sodnik poostriti izrečene kazni zapora po smislu § 253. kaz. zak. (s postom, trdim ležiščem); ni pa smel razven kazni zapora izreči tudi kazni odprave; kajti četudi določa § 250. kaz. zak. v obče, da je združitev več v § 240. kaz. zak. omenjenih kaznij smatrati za poostrenje, vender je uprav po § 250. kaz. zak. dopuščeno tako poostrenje samo v tistih slučajih; kadar in kolikor je določeno v kazenskem zakonu. To pa v *) Glej „Slov. Pravnik", 1888. L, št. 7. — 151 slučaji § 4G0. kaz zak. ni, ker se tam nodprava" ne omenja z nobeno besedo. Iz teh razlogov ugodilo se je po smislu § 292. kaz. pr. r. ničnostni pritožbi c. kr. generalne prokurature v obrano zakona ter razveljavil dotični izrek okrajnega sodišča. l>) 0 povračilu škode, provzročene po zaseženi tiskovini (§ 491. kaz. pr. r.). C. kr. državno pravdništvo Ljubljansko je št. 252. „Slov. Naroda" zaplenilo; a c. kr. deželno sodišče te zasege z odločbo z dne 6. novembra 1888. 1. št. 8510. ni potrdilo, in c. kr. višje dež. sodišče Gr.tško je dne 1-1. novembra št. 1 1378. proti temu vloženo pritožbo c. kr. državnega pravništva Ljubljanskega kot neutemeljeno zavrglo. Vsled tega je Narodna tiskarna Ljubljanska s prošnjo z dne 27. novembra 1888. 1. šf. 9181. škodo, storjeno jej po tej zasegi, naznanila ter prosila, da se jej prisodi povrnitev škode 82 gld. 56 kr. Dotično škodo je zračunila Narodna tiskarna tako-le: Stavek in tisek.......35 gld. 96 kr. Papir..........5 , 20 , Kolek..........9 „ — , Izguba na oglasilih.....32 n 40 „ Skupaj ... 82 gld. 56 kr. Tej prošnji c. kr. dež. sodišče Ljubljansko z naredbo z dne 8. decembra 1888 1. št. 9388. ni ustreglo; kajti § 491. kaz. pr. r. dovoljuje povračilo take škode le za slučaj, če je ista izkazana, — torej le za slučaj, če se dokaže, da je vsled zasege Narodna tiskarna trpela tako škodo, ter da je le-ta nastala zgol zbog zasege, n. pr. ko bi bila tiskarna napravila drugo izdajo, ki je pa ni o tej priliki, ampak stroški so naznačeni v navedenem računu le kot stroški prve izdaje, torej je bilo le stroškov, kolikor jih je itak z redno izdajo. Proti tej naredbi je Narodna tiskarna dne 20. decembra 1888. 1. št. 9883. v pravem času vložila pritožbo, poudarjaje, da je bila vsled zasege priinorana dan po zaplembi dati svojim naročnikom poldrugo polo priloge ter je, kar se razvidi iz priložene št. 253. „Slov. Naroda", tako napravila s tem dejanski drugo izdajo, — da jo stane ta izdaja, kar se, tiče stavka, papirja, tiska in porabe strojev najmanj 41 gld. 16 kr., in da ima pri inseratih na vsak način škode 32 gld. 40 kr., 152 - kajti inseranti sigurno ne bodo plačali zneskov za inserate v zaplenjeni številki. C. kr. višje dež. sodišče (Iraško je z naredbo z dne 28. decembra 1888. 1. št. 12830. zavrglo to pritožbo, premislivši, daje sicer, kakor je razvideti iz pritožbi pridejane številke 253. „Slov. Naroda", v njej večinoma vsebina zasežene štev. 252., ne izimši inseratov, v novic tiskana, kar bi izdajatelju tega časnika vsekakor dajalo pravico zahtevati odškodnine na podlogi § 491. kaz. pr. r., da pa tega Narodna tiskarna v svoji prošnji za odškodnino, predloženi c. kr. deželnemu sodišču, ni navedla, torej le-to tudi ni moglo s čim uvideti, da se je škoda sploh pripetila ; — dalje premislivši, da ne glede na to tiskarna tudi ni sodišču predložila nobenih podatkov za razsojo o primernosti naznačene škode in nobenega izkaza ali potrdila o nje količini, kar bi po smislu § 491. kaz. pr. r. na vsak način bila morala storiti, kajti sodišču ne pristoje dotične poizvedbe. Deželno sodišče Ljubljansko je prošnjo A-a za vknjižbo B-u na podlogi kupne pogodbe pristoječe pravice, da lahko A-u prepove zvišati ali razširiti novo, na od B-a kupljeni in za A-a uže prepisani zemljiški parceli sezidano hišo, zavrnilo z odlokom 1. decembra 1888. 1. št. 9802., ker hiša ni še vpisana v zemljiški knjigi, ter se za njen vpis tudi ne prosi, uradoma pa se ta vpis na podlogi predloženega stavbin-skega načrta ne more ukazati, ker prositelj ni priložil stavbinsko-uradnega potrdila po smislu § 7. zak. z dne 29. marcija 1869. 1. št. 67. drž. zak. Višje deželno sodišče je z odločbo z dne 6. februvarija 1889. 1. št. 1794. ta odlok predrugačilo ter zaukazalo vknjižbo navedene pravice, in to zato, ker sta iz stavbinskega načrta, od obeh strank potrjenega, ter iz priložene mapne skice lega in obseg hiše natanko razvidna, — potem zato, ker je s tem predmet služnosti, glede katere se prosi zemljeknjižnega vpisa, dovolj natanko zaznainenovan, — zato, ker to, da hiša ni še vpisana v zemljiški knjigi, v zemljeknjižni Iz zemljeknjižne prakse. a) K § 12. zemlj. zak. — 153 mapi pa ne narisana, ne more ovirati zemljeknjižnega vpisa napominane služnosti, ker bi ta vpis glede na kupno pogodbo in njene gori navedene priloge bil tudi tedaj dopusten, če bi ta servitutna pravica nanašala se na hišo, ki se bode šele sezidala; — naposled zato, ker sedaj je le še do tega, da se zemljiška knjiga in kataster spravita v soglasje, sedanje nesoglasje pa nikakor ne opravičuje odklonitve zaprošenega vpisa služnosti. Okrajno sodišče v V. je na razdelitveni odlok, izdan od istega sodišča, oprto prošnjo za vknjižbo izbrisa vkupnih zastavnih pravic do zvršilnim potom prodanih, v zemljiških knjigah istega sodišča glede izbrisnih zastavnih pravic kot sovložkov vpisanih zemljišč zavrnilo, ker je bilo prošnjo po smislu §111. obč. zemlj. zak. vložiti pri sodišči L. kot zemljeknjižnem sodišči glavnega vložka. Višje deželno sodišče v Gradci je z odločbo z dne 23. janu-varija 1889. 1. št. 363. na prosilcev rekurz odlok prvega sodnika iz njegovih razlogov potrdilo. Drugače pa je v podobnem slučaji razsodilo višje deželno sodišče v Pragi. Ok rajno sodišče v Toplicah zavrnilo je enako prošnjo, kažoč na določbo § 111 obč. zemlj. zakona. Višje deželno sodišče, v Pragi pa je z odločbo s 16. marcija 1886. 1. št. 6116. rekurzu ugodilo ter izreklo, da rešilo prošnje za vknjižbo zastavnih pravic na podlogi razdelitvenega odloka in prisojila pristoji le onemu sodišču, ki da razdelitveni odlok*), ter da ima v takem slučaji določba § lil. zemlj. zak. samo ta pomen, da mora navedeno sodišče, če hoče zvršiti dovoljeno vknjižbo izbrisa vkupnih zastavnih pravic, naprositi zemljeknjižno sodišče glavnega vložka. Načrt novega kazenskega zakona. (Dalje in konec.) Pri dvoboji nakana, vsmrtiti pozvanca, kazen poviša (§ 209.); uboj ima novo definicijo (§ 219.); tudi za tistega, ki človeka vsmrti vsled prošnje, je posebna kazenska določba v načrtu (§ 221.); pojem *) Quo jure? h) K § 111. zemlj. zak. umora se poJaje kot nekaka izjema ubojev (§ 223.): ne samo otroci, marveč vsaka oseba je predmet izpoložitvi ali opustitvi dolžne oskrbe, če dotična oseba nima sicer pomoči (§ 228 ); slučaj, če kcdo provzroči smrt človeško iz malomarnosti, je izločen iz dosedanjega § 335. kaz. zak. (§ 229.); telesne poškodbe so kaznjive le na predlog, če niso kratile zdravja ali motile poklica ali provzročile posebnih muk, če niso bile nevarne za življenje in prilično v slučajih sedanjega § 156. kaz. zak. in pa, če je poškodba imela smrt za nasledek (§ 240.); učitelji so vender uradno kaznjivi, če se kot taki nad učenci zneso (§ 456); tudi uradniki imajo posebno stališče, če se na enak način zmotijo (§ 374.); sedanja §§ 143. in 157. kaz. zak. sta vzprejeta v posebno točko; kedor le slučajno zaide v tepež, se ne kaznuje (§ 236.); tatvina ima novo definicijo, izpuščene so besede „zaradi svoje koristi" (§ 257.); vender so še te besede ostale v druzih kazenskih slučajih (§ 272, § 307, § 317); lovci, ribiči niso baš tatovi, marveč se zakrivijo zaradi sanupridnosti (§ 310, § 311, § 312); prestopek tatvine se ne zasleduje uradno, marveč le na predlog poškodovanca (§ 49 1.); če je kazen zaradi tega večja, ker je bil kedo zaradi tatvine uže kaznovan, mu vender prejšnji zločin po preteklih 5 letih ne škodi; znamenita je kazen v § 261. kot podvojna kazen lažjih slučajev, tudi pri poizne-veri imajo uradniki hujše stališče (§ 382.) ; nenavadna je nikavna štilizacija pri najdenih ali pomotno pridobljenih rečeh, ki se poizneverijo (§ 264.) in nenavadno je določena denarna kazen po dvojni vrednosti vkradene ali poiz-neverjene stvari pri zvršenem zločinu (§ 265.); v pojem prevare je vzpre-jeto zvršeno oškodovanje (§ 275.); pri ponarejanji listin je naštetih mnogo slučajev (§§ 288., 289.); načrt si zasigura obstanek i za bodoče slučaje (§ 293. i f.); lahkomiselna zdravniška pričevala se za-branjujejo posebe (§ 294. i. d.) ; bankerot in krivdna krida sta na novo urejena (22. pogl.); hazardne igre, ki se definujejo v § 306., spadajo med pregreške v posebnih slučajih (§§ 306., 307.); mnogo dejanj se kaznuje le vsled predloga (§ 86.), in tako so postala kaznjiva dejanja (§g 283., 284., 308., 309.); razkritje pismenih ali drugih tajnostij, ki jih kedo ve vsled posebnega svojega posla, so zgol privatni de-likti (§§ 314., 315.); strožje se ravna z uradniki, kakor sploh (§5 371., 373., 382., 379., 392., 380., 381., 386.—388.); civilnim določbam glede okoristja pri mladoletnikih se kazensko pripomore zdatno (§ 316.); zakotni pisači so trše prizadeti (§ 320.); poškodba reči se kaznuje le na predlog poškodovanca (§ 321 ), razven v kvaliiikovanih, — 155 celo novih slučajih (§ 223.) ; v obče nevarnih zločinih so posebno zadeti anarhisti, sooijalisti, nihilisti (25. pogl.); raztegnene so kazenske določbe v obrambo pred nevarnostjo z mehaničnimi motorji (§ 341. i. d.); telefon je uže pod kazenskim varstvom (ravno tam in dr.); negativna določba najvišje kazni (§ 354.); kedo je uradnik, pove se v §§ 394., 395.; sodniški uradniki stoje zase (§ 365.); tudi ponujalec daril zapade kazni (§ 356.); nešteti so skoraj slučaji v obrambo proti kurup-ciji uradnikov (§§ 371.—378., 383., 384., 387., 388., 390.—392.), a tudi drugih pravnih pomočnikov (§ 389.); orožnega patenta slučaji so določeni v §§ 397. i. d.; pokora občinstva pod uradne naredbe (§401. i. d.); tudi proti časnikarstvu in reklami se daje zdatna pomoč (§§ 406., 413 ); nespodobno vedenje v uradih ni samo disciplinaren slučaj (§ 422.); lahkomiselne priče identitete zapadejo kazni (§ 425.); zloraba naslova ,.c. kr." in enakih se zabranjuje (§ 438.); če se kedo koplje javno, ne da bi bil primerno opravljen, zapade kazni (§ 449.); trpinčenje živalij v načrtu (§ 451.); obrezovati Židov ne sme, kedor nima uradnega privoljenja (§ 454.); v 6. poglavji prestopkov je znešena vrsta celo različnih prestopkov v obrambo lastnine, ki nimajo posebnega imena in se bodo natezavali le s paragrafi. Mnogo izvrstnih določil je v načrtu, a eksemplifikacija tolikšna, da bode dajala povod nepriličnostim, ker že kurzorno čitajočemu se vsiljuje cesto slučaj, ki nima rešila v načrtu. Dobil bode vsekakor mnogo popravkov. Književna poročila. — Die Gesctzc iiber Uitfall- und Krankeniersicheriing. Von Dr. Ferd Seltsarn. II. Das Gesetz iiber Kranken-Versicherung. Wien, 1889. Manz. — Cena 60 kr. Kar je zakonskih določil o zavarovanji bolnih delavcev, razvrščena so v tej 95 stranij imajoči knjigi jako pregledno. Posamezna poglavja so: O osobah, ki morajo biti zavarovane, — o bolniških blagajnicah, — o zavarovanji, — o zahtevah iz zavarovanja, — kako je te zahteve vresničevati, — o oblastvih, katerim je zvrševati ta zakon, o prestopkih zakona in o kaznih, o svobodi glede pristojbin. Vse je tudi pisano jasno in torej priporočanja vredno — Die Blutrache bel den Siiddaven. Ein Beitrag zur Geschichte des Strafrechts. Von Dr. M i 1 e n k o R. V e s n i <5. Stuttgart. Gebriider Kroner. 1889. Ta 70 stranij obsezajoča knjižica je ponatis iz časopisa za primerjajoče pravoznanstvo (VIII. in IX. zvezek). V uvodu govori pisatelj o izvoru in po- — 156 — stanku krvne osvete, o bistvu krvne osvete in kako se zvršuje, o krvnem ,'po-mirjenji, ter kako zamre krvna osveta. V zgodovinskem delu podaje pregled zgodovine krvne osvete v Slovanih sploh, potem zgodovino krvne osvete v južnih Slovanih posebe in zlasti v Srbih. V posebnem delu piše o krvni osveti in to o družbinskih njenih podstavah, ter kakšen je razlog upravičenosti in zavezanosti v krvno osveto, in kako se le-ta zvršuje. Naposled še govori o mirovnem sodišči in o mirovnem postopanji. Pisatelj je z,i to svojo inauguralno disser-tacijo spretno uporabil mnogo literature, in čitatelj najde v knjižici naštete skoro vse važniše vire za izpoznavanje južno-slovanske pravne zgodovine. O priliki utegnemo priobčiti kaj iz tega dela. — Financijalno zakonoslovje iliti nauka ugarsko-hrvatskoga positivnoga finan-cijalnoga prava. Po magjarskom izvorniku, prof. dra. V. Mariske priredio J. Samuel Kocian, minist. perovodja kod kr. ug. fin. uprav, sudišta. D Osieku, 1889. Str. 600. Ciena 3 for. 50 nč. Kakor kaže uže naslov te knjige, ki je ravnokar izišla, založen je v njej nauk pozitivnega finančnega prava za Ogersko in hrvatsko, z ozirom tudi na avtonomni položaj Hrvatske-Slavonije. Vsebina jej je obilna in v njenih XXI. oddelkih more vsak najti vse, kar zasekava v finančno stroko. Knjiga ni le gol prevod slovečega izvirnika, ampak J. S. Kocian, vrl hrvatski pisatelj, predelal je marsikaj v njem in seveda tudi popolnil ga z novejšimi in najnovejšimi zakoni. Kdor se hoče poučiti o teh rečeh, ta knjiga bode mu dobro rabila. Naročila sprejema pisatelj v Budapešti (I. Var), a naročnina se pošilja tiskarni Julija Pfeiffera v Osieku. — Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko. Leto 188!). I. Kos. Izdan in razposlan 7. januvarja 1889. 1. Razglasilo c kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 28. decembra 1888 leta, št. 13504, s katerim se ustanavlja priprežnina na Kranjskem za dobo od 1. januvarja do 31. decembra 1889. leta. 2. Ukaz c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 31. decembra 1888. leta, št. 3292 Pr., s katerim se prenarejajo §§. 4, 12. in 13. ukaza z dne 9. decembra 1887. leta, drž. zak. št. 30. 3. Razglasilo c. kr. deželne vlade na Kranjskem z dne 31. decembra 1888. leta, št. 3366 Pr , o povišbi naklade na najemščino od stanovališč v glavnem deželnem mestu Ljubljani za leta 1889. do 1898. 4. Razglasilo c. kr. deželnega predsedništva za Kranjsko z dne 3. januvarija 1889. 1., št. 8 Pr., o razpisu deželne priklade za normalno-šolski zaklad leta 1889. 5. Razglasilo c. kr. deželne vlade na Kranjskem z dne 3. januvarija 1889. leta, št. 24 Pr., o pokritji nedo-statka pri deželnem zakladu za leto 1889. — II. Kos. Izdan in razposlan 1. fe-bruvarja 1889. 6. Razglas deželnega odbora Vojvodine Kranjske z dne 17. decembra 1888. 1, št. 8018. Statut deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu pri Novem Mestu. 7. Zakon z dne 8. januvarija 1887./9. L, veljaven za Vojvodino Kranjsko, s katerim se določujejo posamezne prenaredbe o postopanji glede pravic, podvrženih po cesarskem patentu z dne 5. julija 1853. leta, drž. zak. št. 130, odkupu ali uredbi. — III. Kos. Izdan in razposlan 3. aprila 1889. 8. Razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 16. marcija 1889. 1. št. 647/Pr., obsezajoče ukaze, izdane na podstavi zdravstvenega zakona z dne 24. aprila 1888. 1., drž. zak. št. 12. — IV. Kos. Izdan in razposlan 6. aprila — 157 — 1889 9 Razglasilo c kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 6 januvarija 1889. 1., Si 13091, iz leta 1888 , s katerim se prenarejajo z razglasilom z dne 8. junija 1872 1., dež. zak. št. 15., in z dne 1. avgusta 1872. 1., dež. zak. št. 27.. raz-glašena določila ter se dajo na znanje nova določila o obdarjanji (premiranji) konj. 10. Razglasilo c. kr deželne vlade na Kranjskem z dne 20. marcija 1889. 1, št. 650/Pr., o pobiranji 4°/0ne naklado na najemščino od stanovališč v mestni občini Novo Mesto (Rudolfovo) za leto 1889. do vštetega leta 1898. — Državni zakonik v slovenski i z daj i. (Dalje). Kos II. Izdan in razposlan dne 26. januvarija 1889. 7. Dopustno pismo od 10. decembra 1888, za lokalno železnico (parno žlebovko) od postaje Levovsko-Kleparovske v Levov 8. Razglas ministerstva za finance od 7. januvarija 1889, o omejenji uradnih dnevov podružnico Dunajske velike eolnije na Matzleinsdorfskem kolodvoru. 9. Zakon od 14. januvarija 1889 o pomnožbi vozil državnih železnic. 10. Ukaz ministerstva za pravosodje od 21. januvarja 1889 v tem, kaj kdo potrebuje, da bode nameščen v upravno službo kaznilnic. — Kos III. Izdan in razposlan dne 26. januvarija 1889. Razglas ministerstva za notranje reči od 22. januvarija 1889, o zavarovalnicah, ki jih je ustanoviti po § 9. od 28, decembra 1887 (Drž. zak. št. 1 od I. 1888) za zavarovanje delavcev glede kake nezgode, katere teritorijalne meje bodo njihovi okraji imeli in kje bodi sedež vsake izmed njih. 12. Ukaz ministerstva za notranje reči od 24. januvarija 1889 o obliki in vsebini naznanil o nezgodah, kakeršna je podajati po § 29 zakona od 28. decembra 1887 (Drž. zak od 1. 1888., št 1) o zavarovanji delavcev glede kake nezgode. 13. Razglas ministerstva notranjih reči v sporazumu z ministerstvoma za trgovine in pravosodje od 24. januvarija 1889, s katerim se po § 13. zakona od 28. decembra 1887 (Drž. zak. od 1. 1888., št. 1) o zavarovanji delavcev glede kake nezgode, naznanja vzorno ustar.ovilo za zavarovalnice, ki jih je ustanoviti po § 9. tega zakona. — Kos IV. Izdan in razposlan dne 1. februvarija 1889. 14. Ukaz mini nisterstva za trgovino od 20. januvarija 1889, s katerim se po § 52. zakona o zavarovanji delavcev glede kake bolezni določajo nadzorna oblastva za vršbene bolniške blagajnice zasobnih paroplovstvenih podjetij. 15. Razglas ministerstva za finance od 25. januvarija 1889, da se je kralj ogrski eolniji Mitroviški razširila pravica, po tem da se je mala eolnija I. razreda v Klenaku pretvorila v malo rolnijo II. razreda. 16. Cesarski ukaz od 27. januvarija 1889, s katerim se na podlagi zakona od 11 februvarija 1881 (Drž. zak št. 10) o konzularni sodni oblasti v Egiptu, podaljšuje utesnjenje sodne oblasti avstro-ogerskih kon-zulskih sodišč in delovito prenesenje te oblasti na nova sodišča, ustanovljena v Egiptu. — Kos V. Izdan in razposlan dne 16. febrnvarja 1889. 17. Razglas ministerstva za deželno bran in ministerstva za finance od 8. januvarija 1889, s katerim se daje na znanje, da je občina Leobersdorf dodatno bila vvrščena v 8. razred vojaško-najmovinske tarife (Drž. zak. od 1 1885 št. 168). 18. Razglas ministerstev za finance in trgovino od 15. januvarija 1889, o eolnem postopku z nekimi kemijskimi proizvodi. 19. Razglas ministerstva za finance od 24. januvarija 1889, da je mala eolnija II. razreda preložena iz Bosanca v Buneštje. 20. Ukaz ministerstva za trgovino v porazumu z ministerstvom za notranje reči od 2. februvarija 1889, s katerim se postavlja rok, do kdaj je zdanjim — 158 — podpornim blagajnicam pri zasobnih paroplovstvenih podjetjih premeniti pravila zakonu o zavarovanji delavcev glede kake bolezni ne ustrezajoča. 21. Ukaz ministerstva za pravosodje od 6. februvarija 1889, da se občina in grajščina Lagie\vniki odkazuje pod okoliš Podgorskega okrajnega sodišča v Galiciji. 22. Razglas ministerstva za notranje reči od 6. februvarija 1889, o izrecilih izmenjanih s kraljevsko grško vlado o vzajemnem pripuščanji delničarskih družeb in komanditskih družeb na delnice. Drobne vesti. (Iz kronike društva „P ravnik a".) Dne 17. aprila je bil zvečer prvi društveni shod v Ljubljani. Zbralo se je 17 članov. Predsedoval je načelnik dr. Papež, ki je najprvo pozdravil navzočne, potem pa podal kratek pregled „Pravnikovega" razvitka in stanja. Povedal je, da zanimanje za društvo, ki se je pokazalo koj oh ustanovitvi, ni rasti prenehalo, in to je videti najbolj iz števila članov in naročnikov na „Slov. Pravnik, katerih je več in več. Oso-bito se v tem številu odlikujejo slovenski pravniki, in to — dejal je — je simptom njihove zdrave duševne moči, katera vodi v kulturno napredovanje. Društvena statistika kaže zrlo ugodno. Članov in naročnikov je 325 Po proračunu za prvo društveno leto znašajo dohodki 1459 gld., in tega plačajo društ-veniki 879 gld., a naročniki 580 gld. S številkami je torej dokazano, da je bila presrečna misel, naj se osnuje društvo, ker so namreč po njem dohodki 300 gld. večji, nego li bi bili, ako bi imeli samo 325 naročnikov. Izdatki za društveno glasilo so proračunjeni na 1110 gld., prebitka se torej kaže 349 gld., in bila bi tako dana trdna podstava društvenemu namenu po smislu § 2, a) pravil. A skrbel je društveni odbor tudi za druge namene, ker uže pripravlja prvi zvezek društvene izdave zbranih slovenskih zakonov (§ 2, b) in ker je tudi uže osnoval strokovno knjižnico (§ 2, c), vredno 70 gld., katera se je pred kratkim zdatno pomnožila, ko je si. društvo ,Pravnicka Jednota" v Pragi doposlala svoje publikacije, in ko je poprejšnji lastnik „Slov. Pravnika", gosp. dr. Mosche, podaril jej lepo število izvrstnih knjig. Le-t6 naj bi posnemali tudi drugi, in načelnik bode skušal, da tako pridobi knjižnica še v kratkem od dragih članov in društvenih prijateljev. Z današnjim shodom pa se dopolnjuje tudi namen, izražen pod e) § 2. pravil, tako da čaka rešitve le še odstavek d), ki je zgol finančno vprašanje. Naposled je načelnik izpregovoril še o smrti dra. F. Snppančiča, staroste odvi tnikov in ljubeznivega tovariša, in zbor je ž njim vred izrazil svojo sožalost ter soglasno pritrdil, da se društvena deputacija vdeleži drugi dan pogreba. Poročilo načelnikovo se je cesto odobrujoč jemalo na znanje. — Društveni tajnik dr. M a j a r o n je na to predaval o „novem črnogorskem imovinskem zakoniku" ter za sedaj zlasti podal pregled določil. Več iz tega predavanja v prihodnjem listu. — Tretja točka dnevnega reda bilo je posvetovanje o izdavi zakonov v slovenskem jeziku. Pričelo se je z govorom dra. Ferjan-čiča, ki je razvijal misel, da nujno treba priročne zbirke, izdane pod avtoritet o - 159 — društva „Pravnika". Glede načina, kako prirediti gradivo, popustil je misel, izraženo v 2 št. letošnjega „81. Prav.", in odobruje nazore ter nasvete, ki so priobčeni v 4. št. društvenega glasila, samo da se naj novi prevodi tesno drže oficijalnega teksta. Povprašal je tudi g. Cigaleta na Dunaji o tej reči in dobil pismen odgovor, ki ga prečita. Urednik držav. zak. pravi tu, da je skrbeti za terminologijski slovar, vsaj tak, kakeršna je „nemško-češka terminologija"; ker pa je v to treba mnogo časa, naj se za sedaj najprvo ponatisnejo v priročno zbirko prevodi zakonov, popravljeni po sedanjem stanji slovenščine; on sam bode rad konečno pregledal dotične rokopise, če mu zdravje dopusti, a večjega dela si ne upa lotiti se, pač pa bi izročil društvu svoj novi prevod ,grajanskega zsi.konika", da ukrene, kaj je popraviti, in da ga potem izda. Dr.Ferjančič naposled nasvetuje, naj shod izreče društvenemu odboru naročilo, da skrbi za izdavanje slovenskih zakonov, oziroma naj izrecno odobri korake, ki jih je odbor uže storil v tem pogledu Zbor je temu rad pritrdil, a poprej je bil živ razgovor. Dr. Skofič je razlagal, da ne bo dovolj, držati se oficijalno prevedenega teksta; ta ni dosleden in ima več besed za isti pojem; ni nezmotljiv za nas, ker ga ni naredil zakonodavec, samo uraden je, ne pravoten ; v meničnem in trgovskem zakonu je več očitnih, celo stvarnih hib, katerim se nihče ne bo pokoril; treba torej tudi besedilo zakona drugačdti, in ostane naj le toliko oficijalno, kolikor je potrebno. Dr. Tavčar naglasa, naj ne odlašajmo zaradi praznih pomislekov izdavanja; čim preje, tem bolje za prakso za sedaj; kasneje naj se žitvuje več truda in časa s pomočjo jezikoslovcev; uže .Narodna Tiskarna" je bila sklenila, da bode izdavala zbirke, a sedaj hoče založiti, kakor je uže dogi vorjeno z odborom, kar društvo izda. Govorili so o tem tudi še dr. M a j ar on, Gogola, dr. Ferjančič, dr. Krisper in Leveč, poslednja zlasti o terminologiji. Naposled je bil odobren tudi nasvet dra. Hurini k a, da je naprositi slav. deželnega zbora kranjskega in mestnega zastopa Ljubljanskega, da društvu podelita novčne podpore za izdavanje prevodov. S tem je bilo oficijalnega shoda konec, in pričel se je prosti razgovor. — V kratkem bode zopet sklican društveni shod. (Osobne vesti.) Imenovani so: Dvorni svetnik T. Napret senatskim predsednikom najviš. sod. na Dunaji; drž. pravdnik dr. A. Gertscher v Celji viš. dež. sod. svetnikom v Ljubljani; okr sodnik v Gradiški P. vit. Maffei pl. Glattfort in drž. pravd, namestnik v Gorici Teod. Doliak dež. sod. svetnikoma v Trstu; okr. sod. pristav v Červinjanu Aug. Fioresi pl. Weinfeld dež. sod. pristavom v Trstu; avskultant E Suppanzigh okr. sod. pristavom v Červinjanu in avskultant Anton Tentor okr. sod. pristavom v Sežani; okr. sod. pristav v Radovljici Fr. An dol še k okr. sodnikom v Ložu; okr. sod. pristava Ant. Frass v Pliberku in dr. M. Bouvier v Velikovci dež. sod. prista-voma v Celovci; avskultant Al Dekleva okr. sod pristavom v Kozjem; avskultant Jos. Si t ter okr. sod. pristavom v Marenbergu; avskultant E. Mert-litsch okr. sod. pristavom v Velikovci; avskultant J. Stepischnegg okr. sod. pristavom „extra statum" začasno k okrož. sodišču v Celji; avskultant za Štajersko dr. F. K oče v ar in avskultant za Solnogvaško dr. V. K. Supan avs-knltantoma za Kranjsko; vladni tajnik Fr. Kolenc v Celovci okrajnim gla- — 160 — varjem na Koroškem; konc. praktikant pri fin. ravn. kranjskem Fr. G e iger fin. koneipistom v Radovljici; vladni konceptni praktikant Jos. Pollak začasnim vladnim koneipistom; finančne straže komisar Jos. Peinitsch višjim fin. str. komisarjem; finančne straže respicijent E. Jakhel fin. str. komisarjem; računski oficijal A Altenburger računskim revidentom, računski asistent. And. Rieder računskim oficijalom in rač. praktikant Fid. Jagodic nič. asistentom, vsi na Kranjskem; davk. kontrolor K. Taučer davkarjem; davk. pristavi Alb. pl. F o d r a n s p e r g , G. Reven, Jos. K a u č i č in T. K u m m e r davk. kontrolorji; davk. praktikant R. Debelak in A pl. L e h m a n n davk. pristavoma. Premeščeni so: Okr. sodnik Greg. Ž e r i o v iz Loža v Tržič; okr. sodnik J. P ii c h 1 e r z Tržiča v Žužemperk; okr. sod. pristav R. Bratu S iz Kozjega v"Pliberk; davk. nadzornik v Pazinu dr. VI. G 1 o b o č n i k na Dunaj k finančnemu ministerstvu. — Nastanil se je v Sevnici odvetnik dr. A. Kaučič. Dmrl je: dr. Fr. S u p p a n t s c h i t s c h , odvetnik in bivši predsednik kranjske odvetniške zbornice v Ljubljani, v 79. letu svoje dobe. (V z b o r n i c i p o s 1 a n c e v) je bila prošli teden razprava o pravosodnem etatu. Dne 7. in 8. maja se je napadalo, a tudi branilo slovensko uradovanje. Več o razpravi priobčiti, nam prostor v tem listu ne dopušča. (G o s p. dr. F e r j a n č i č) je določen članom permanentnega odseka za novi načrt kazenskega zakonika. (Razpisano) je mesto urednika slovenski izdavi državnega zakonika v c. k r. uredništvu drž zakonika na Dunaji z dohodki VIII. činovnega razreda. Prošnjiki naj izkažejo dobo svojih let, svoje dosedanje študije ter službe in podvreči se morajo uradnemu izpitu, pri katerem bodo zakone in ukaze prelagali z nemščine na slovenščino in s slovenščine na nemščino. Prošnje je podati c. kr. ministerstvu za notranje reči ali pa c. kr. deželni vladi v Ljubljani najkasneje do dne 6. junija 1889. Izpit bode dne 27. junija 1889. 1. pri ministerstvu za notranje reči ali pa pri deželni vladi, pri katerih izmed teh je prošnjik svojo prošnjo podal, in sicer ob 9. uri dopoludne. (Občnega državljanskega zakonika) v slovenskem prevodu iz 1. 1853. se je v c kr dvorni in državni tiskarni našlo zadnjič še okolo 100 izvodov po 1 gld. Kedor želi, da ga gotovo dobi, lahko se tudi obrne do gosp. dra. Andreja Ferjančiča, državnega poslanca na Dunaji, kateri nam je to vest poslal in ki drage volje posreduje. (Malih zastav) se je v okoliši višjega deželnega sodišča Graškega od dne 1. februvarija 1889 naprej zemljeknjižno izbrisalo 5178 v vkupnem znesku 253.402 gld. 85 kr. (Zakon z dne 31. marcija 1875, drž. zak. št. 52 in z 22 junija 1888, drž. zak. št. 115.) ^Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva ^Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gl., za pol leta 2 gl. Uredništvo je v Ljubljani, št. 8 na Bregu; upravništvo pa na Križevniškem trgu št. 7.