MED  KNJIGAMI
KNJIGA  POEJEVIH NOVEL
Sto in več let po pesnikovi smrti je skorajda nemogoče brati Poeja^ z nedolžnimi očmi. Preveč črnila se je pretočilo v vsem tem času v njegovo čast in pogubljenje, hvalnice so se menjavale z najbolj črnim zavračanjem v skorajda tako hitrih in rezkih kontrastih, kot jih je ljubil Poe v svojem pisanju. Evropa ga je od Baudelaira dalje v glavnem povzdigovala in slavila; Amerika je nekajkrat spremenila svoje stališče. Za Poejevega življenja ni pravih znakov, da bi mu odrekala priznanje. Pač je doživel nekaj kritik, ki jih je — sklepajoč po užaljenem tonu njegovih polemično pobarvanih satir — slabo prenašal in čez mero zameril, sicer pa ni imel težav pri objavljanju novel in izdajanju pesmi, čeprav so bili honorarji slabi. Pa to pesem poznamo tudi iz drugih sočasnih življenjepisov, na primer iz Heinejevega.
Potem je prišla Poejeva malo ugledna smrt v usodnem oktobru leta 1849. Z njegovo pisateljsko zapuščino se je ukvarjal publicist Griswold, ki je napravil Poejevemu slovesu in literarni zgodovini slabo uslugo s tem, da je nekritično pomešal pesnikov življenjepis in njegovo ustvarjanje. Na tej osnovi, ne na podlagi čisto literarnih kriterijev, se je pravzaprav bojeval stoletni boj okoli Poeja. Griswoldu pogosto očitajo zlonamernost, vendar je ravnal v skladu s puritanskim nazorom, ki ne razlikuje med človekom in njegovim delom, med umetnostjo in njenim ustvarjalcem, ker terja od človeka, da je z vsem svojim bitjem in delovanjem občan. Poe sam je zahteval, naj se umetnina presoja sama po sebi, po svoji lastni notranji vrednosti; to je bila verjetno njegova najbolj revolucionarna zahteva. V očeh zagovornikov pa je bila prav biografija »prekletega pesnika« velikokrat njegov najmočnejši mik in poglavitni adut. Boj je bil torej spopad dveh umetniških in dveh svetovnih nazorov; usoda samega Poejevega opusa pa je bila, kot je videti, z njim le ohlapno povezana.
Ne glede na nasprotujoča si mnenja sta si namreč Evropa in Amerika precej bratsko razdelili Poejevo dediščino. Njegova poezija in tiste novele, ki jih lahko imenujemo »grozljivo ljubezenske«, so oplodile preko Baudelaira francoski simbolizem in se po tem ovinku vrnile v ameriško poezijo dvajsetega stoletja. »Racionalistični« del njegovega opusa pa si je takoj pridobil domovinsko pravico v Ameriki in je zaplodil najbolj razširjeno zvrst književnosti našega časa, kriminalko in znanstveno fikcijo. Tudi ta del se je lepo prijel v Evropi, zakaj dejstvo je, da je Poe starejši od Sira Conana Doyla in tudi od Julesa Verna in da so bila njegova dela zgodaj dostopna tako v Angliji kot v Franciji. Veliko bolj zapletena je videti vplivna pot, ki jo je napravila njegova »čista« grozotna zgodba, tista, ki neprestano variira tematično trojko strah-blaznost-smrt in, če hočemo, še dvojico zilo-čin-samota, ki sta pri Poeju druga drugi pravzaprav samo zrcalna podoba. Imena velikih ustvarjalcev, ki so po ameriškem poetu obravnavali isti tematski krog, so zelo zapeljiva; vendarle si jih brez podrobnejše preiskave ne upamo z njim neposredno povezati. Tudi vprašanje, koliko je »neracio-
^ Edgar  Allan  Poe:  Zlati  hrošč.  Novele.  Prevedel  Jože  Udovič.  Izdala Cankarjeva založba. Ljubljana  1960.
666
nalni« Poe direktno vplival na današnjo književnost ameriškega Juga, posebno na Faulknerja, Penna Warrena in Williamsa, menda še ni do konca raziskano; vsekakor drži, da ga Tennessee Willliams navaja v nekaterih svojih najbolj poetičnih pasažah, tako v Tramvaju poželenje, kjer uporablja Blannhe Dubois cele citate iz pesnitve Ulalume.
Zgubljena generacija dvajsetih let je prisilila ameriško kritiko, da je pesnika znova pretresla. Ta rod je načelno odklanjal kritična merila preteklosti, razen tega pa so se skoraj vsi predstavniki zgubljene generacije nekaj let mudili v Franciji, v samem središču evropskega češčenja Poeja; seveda je tudi prav ta čas ameriško- literarno kritiko začela obvladovati psihoanaliza. Toda pri rojakih Poe niti zdaj ni odrezal dosti bolje. Odkar je nekoliko zbledel poglavitni očitek nemorale, je doživel oster napad s formalne plati. Nezmožen je kompozicijskega napora; v uporabi jezikovnih sredstev je skrajno banalen, tipičen primer širokoustne južnjaške zgovornosti, metaforike si ne izposoja v življenju, temveč med grotesknimi gledališkimi rekviziti. Hujši je očitek, ki zadeva njegovo izvirnost; idejno ni dal prav nič novega, vsa njegova filozofija je na glavo postavljeni racionalizem z mehaničnim preobra-čanjem racionalističnih tez v njihovo nasprotje. Pač pa je pesnik morbidne izkušnje in novejša ameriška kritika priznava, da je ta izkušnja do neke mere splošno človeška. Poe je postal torej vreden znanstvene pozornosti, njegovo raztreseno delo so zbrali, tekstna kritika je ugotovila standardni tekst in konec tridesetih let je izšlo v New Torku prvo Poejevo zbrano delo, namenjeno širokemu občinstvu, ki ga predstavlja kot klasika.
Ta boj učenih peres se razvija nekje nad našimi glavami; zanimiv je toliko, kolikor osvetljuje sredino, iz katere in za katero je Poe pisal. Zakaj, naj je njegovo ustvarjanje še tako »zunaj časa in prostora« in namenjeno vesoljnemu človeštvu, je bilo vendarle v prvi vrsti namenjeno urednikom pisanih ameriških magazinov in njihovemu še bolj pisanemu bralstvu in je moralo pred njima obstati. To se je Poeju posrečilo. Njegove kratke zgodbe in novele so se verjetno močno razlikovale od lagodnih, moralističnih povesti, ki so sicer polnile stolpce teh listov; vendar je v njih brez dvoma marsikaj, kar je bilo tem bralcem zaradi vzgoje in literarne tradicije blizu in samoumevno.
Za nas to ne drži — ali, pravzaprav, drži ravno z nasprotnega konca. Razumljive in »domače« so nam stvari, ki so bile v Poejevem času presunljiva novost: bistra analiza njegovih kriminalnih povesti; razdrapana dvojnost njegovih zločinskih junakov; iz skrbno opazovanih stvarnih detajlov zgrajena fantastična zgodba, ki na vse strani razširja meje človeškega znanja in izkušnje; ostro dojeta odmevnica človeškega strahu, ki zajema vse, od preprostega neugodja zaradi neprijetnega pričakovanja, pa tja do poslednje, mrzle groze, ki pridre na dan iz iracionalnih globin našega bitja in prekriči vesoljstvo v tisoč pošastnih notranjih odmevih. Vse to sta obdelali literatura in psihologija po Poeju spet in spet; Poe pa ostane genialni umetniški oblikovalec tega gradiva,
A zgubljeni smo, kadar se srečamo z njegovo drugo, tradicionalnejšo plastjo, z začaranim svetom njegove romantične fantazije. Tu zares po vrsti srečavamo vse tisto, kar mu očitajo:  smeh brez glasu, jok brez  solza, smrt
667
brez občutka dokončnosti, ljubezen brez srca — nestvaren svet, poln vonja po ceneni gledališki šminki in sejmarski lopi — a vendar pošastno sugestiven, na neki premaknjeni ravni grozljivo resničen svet. Svet, ki se ga od nekod spominjamo; kot bi se daleč nekje za zastorom naše zavesti oglasili potopljeni zvonovi.
Ta spomin odraslemu človeku našega časa ni ljub. Specifični predsodki sredine dvajsetega stoletja nam dopuščajo, da uživamo ob podrobnem opisovanju seksualnih perverznosti, mučenja, trpljenja in smrti, ne pa ob melodrami, patosu in vsem, čemur smo prilepili oznako >jkič«. (Tati in Hein-ricli Boli sta menda edina, ki bi rada vrnila kiču izgubljeni ugled.) Ob prebiranju Poeja pa nam postane jasno, čemu se je naša higienična civilizacija odrekla, ko je pregnala pogrošne sejmarske rekvizite: mladosti. Zakaj dlje ko listamo in prelistavamo Poejevo prozo, njen fantastični prav tako kot njen analitični del, očiteje se razodeva pisateljska narava, ki se je uprla prestopiti prag odraslosti.
Poejevo čarodejstvo je v tem, da z dvema, tremi navodnimi besedami ustvari atmosfero. Morečo, gosto, da bi jo rezal, atmosfero, ki se ji naša odrasla zavest upira, ker jo draži očiti, preprosti mehanizem, s katerim jo je pisatelj dosegell — ki pa ji vendar neizbežno zapade, saj so- tiste besede sprožile v bralcu samostojno verigo asociacij in spominov. Otrok se ne plaši kiča in banalnosti, otrok po naših pojmih nima okusa. Kričeče razglednice, zarisane podobe na vrtiljaku, poslikane voščene figure v panoptiku se spletajo v njegovi domišljiji z Hastnimi doživetji in utrinki odraslega sveta v svojevrstno, vonljivo, neizmerno široko, skriiTiostno in vabljivo podobo sveta, v tisti »začarani svet« našega pričakovanja, ki se spreminja in bogati v puberteti in zreli mladosti in katerega izguba, odčaranje pomeni bolečo mejo naše odraslosti. Toda latentno je ta svet še zmerom navzoč in Poe ima ključ do njega.
Tako mu sledimo skozi fantastične pokrajine in arhitekture, mimo krhkih, hladnih čustev njegovih smrti zapisanih lepotic, mimo odprtih grobnic, iz katerih vstajajo mrliči, in skozi labirinte zapletene duševnosti njegovih maščevalcev in morilcev. Uživamo ob deški bahariji detektiva Dupina, ki »bere tuje misli«, se pravi, odlično logično sklepa, ob lovski latinščini Poejevih »raziskovalcev« in ob otročjem veselju, ki ga navdaja v Tisoč in drugi noči, ko stavi šibki domišljiji arabskih pravljičarjev nasproti čuda modernega sveta.
To je druga presenetljiva Poejeva poteza: pesnik, katerega življenjepis je veriga udarcev, ponižanj, revščine in smrti, v svojem pisanju ne izdaja nezadovoljstva z obdajajočim ga svetom, niti resne kritike njegove moralke. Ta svet zanj nekako ne obstoji in do njegovih moralnih norm je indiferenten, kot je indiferenten otrok, ki še ne odgovarja povsem za svoja dejanja. Včasih so mu celo prikladne, kadar bi rad na hitro opozoril na pokvarjenost svojih junakov, pokvarjenih, ker so jih pač prestopili. Tako je v JVilliamu IVilsonu, ki obravnava zanimivi motiv dvojnika-vesti, ubogi William pokvarjen prav pavšalno.
Nasprotno pa Poe še malo ni indiferenten do čudežev moderne tehnike in presenetljivih »čudežev« narave; saj se jih njegova domišljija lahko oprime in spleza po njih v vrtoglave višine — do skrajno drzne znanstvene fikcije in fiktivnega raziskovanja narave.
Poejev življenju paralelni pisateljski svet ne kaže nobenega razvoja. Ostaja si v jedru enak, svet intenzivnejših barv in večjih možnosti, ki ga je
668
zgradila dokaj nenavadna domišljija in v katerem se za nekaj trenutkov lahko mudimo. Poe je kot pisatelj natanko odmeril dolžino, ki jo bralec lahko preživi med njegovimi sencami, ne da bi se utrudila pozornost in ne da bi se prebudila uspavana kritičnost — in je zgradil na njej celo svojo estetiko. Njemu samemu, jetniku začaranega vrta, ki ga ni mogel zapustiti, ker se ni mogel odreči njegovi grozljivi lepoti kot dopolnilu sive vsakdanjosti, pa so začeli rasti strahovi čez glavo. Predvsem občutek utesnjenosti, zaprtosti, občutek, da je živ pokopan; klaustrofobija je najbolj splošna muka njegovih junakov.
Dosledno uhajanje družbeni stvarnosti v zaprti svet notranjega grozljivega doživetja je najostrejši pesnikov protest proti samozadovoljni ameriški družbi njegovega časa. Pravijo, da je Poe s svojim trpečim junakom vrnil individualni človeški osebnosti dostojanstvo, ki ga je ta v »civilizaciji napredka in razcveta« začela bolj in bollj izgubljati. Nedvomno je z njim izrekel obsodbo zgolj v materialno pridobivanje usmerjeni sredini in laži-filozofskemu zanosu, ki je videl v tedanji znanosti odgovor na vse in je hotel upreči človeško misel izključno v službo vse večje blaginje. Plačal pa je svoj skepticizem glede napredka in znanosti in po naravi dobrega človeka s tem, da je moral neprestano bivati v gradu strahov in poslušati vsako noč, kako se vračajo v življenje.
Slovenski prevod Poejevih novel z odlično spremno besedo prevajalca Jožeta Udoviča je zgovoren prerez skozi Poejevo prozno ustvarjanje. Nekoliko zapostavljen je njegov humoristični del, čeprav je res, da potrebujejo pesnikove satire, ki zelo rade zdrse v grotesko, za današnjega bralca precej komentarja. Srečamo vsa dela, ki so zagotovila Poe ju svetovno slavo: od: Konca Usherjeve hiše in Maske rdeče smrti, Žabjega skoka, Sodčka amontillada. Izdajalskega srca in Črne mačke do Izgubljenega pisma. Umora v ulici Morgue in Zlatega hrošča — čeprav v ne popolnoma razumljivem zaporedju. Prevajalec Jože Udovič je — kot nekoč Bauddlaire — s prevodom Poejevo besedilo ponekod celo izboljšal. Njegovo sočno besedišče je zabrisalo marsikatero banalnost izvirnika in nekatere zgodbe, kot na primer Izdajalsko srce aili Sod amontillada, so dobile v njegovem prevodu klasično slovensko podobo. Jezikovni problem je bil hujši pri grozfljivo ljubezenskih novelah, kot sta Morella ali Eleonora, Tudi tu je prevajalec pomožatil besedilo in nadomestil obrabljene fraze originala z izvirnejšimi obrati. Toda pri tem je izgubil dvoje: slladko cinglJanje »invokacij« v obe noveli in njun hipnotični ritem; pa tudi nervozni slog pripovedovanja, s katerim dosega Poe učinek sprotne, trgajoče se pripovedi, improvizacije. Skrivnost stila ni v seštevanju pik in vejic; vendar je značilno, da je uporabili Poe v besedilu Eleonore sedemnajst pomišljajev in v Morelli devetintrideset, v prvem odstavku Usherjeue hiše pa nič manj kot štirinajst, medtem ko shaja prevajalec vsega skupaj z dvema. Tako je tisto, kar je v Poeju poudarjeno ritmično, muzično in spontano, dobilo v slovenščini veliko bolj dokončno, neprimerno masivnejšo podobo; naglo nizanje domislekov je postallo izdelan program. Izginila je predimenzioniranost Poejevih pretiravanj; a navsezadnje je povečavanje najznačilnejša Poejeva pisateljska metoda. Kleno kmečko besedišče naših klasikov je lepše in  polnejše od  Poejevih meglenih
669
fraz; toda včasih diši preveč po zcmOji, da bi moglo slediti ameriškemu poetu
v njegove g^radove v oblakih.
V celoti pa je prevajalčeva storitev zgledna; z zbirko Zlati hrošč je zagotovil
ameriškemu poetu trajno mesto med svetovnimi klasiki, ki jih  je sprejel in
vsrkal slovenski kulturni krog.                                                  „            ,    , , .
Kapa   Suklje