ACTA H! STRI Ali * 11 • 2003 • t prejelo: 2002-04-15 UDK 323.2:342.28(497.1 >" 199i RAZPAD JUGOSLAVIJE S S ISTEMSKO-TEORETSKEGA VIDIKA France BUČAR Sl-SOOO Ljubljana, Kersnikova 11 IZVLEČEK S sistemsko-teoretskega stališča je bil razpad Jugoslavije nujnost. Družbeni sistemi se integrirajo na temeljit skupnih lastnosti. Čim višja je stopnja skupnih lastnosti, toliko večja je intenziteta povezanosti. Vsota skupnih lastnosti sistemskih delov, ki so oblikovali Jitgoslcnnjo, je bila zelo nizka, zato tudi minimalne možnosti integracije na temelju take različnosti. To pa je s teoretičnega in praktičnega vidika izziv tudi za združujoča se Evropo. Če je Jugoslavija razpadla, ker ni bila sposobna različnih delov integrirati v sistem, ki bi bil sposoben obstoja na temelju vsem delom skupnih sistemskih lastnosti, tedaj to pomeni, da vzrok za njen razpad ni bil v različ- nosti njenih sestavin, ampak v vzorcu integracije. Po drugi strani pa je nekdanja Jugoslavija tudi pozitivni primer za obstoj družbenega sistema kot naravne danosti. Ključne besede: razpad Jugoslavije, politični sistemi, federalizem, Evropska unija, integracije LO SFALDAMENTO DELLA JUGOSLAVIA COME FAELIMENTO TEORICO DEL SISTEMA SINTESl Dal punto di vista teórica lo sfaldamento del sistema della Jugoslavia era necessario. 1 sist.emi sociali infatti si integrano in base alie qualita comitni. Piú alto é il livello delle qualita comuni, piii alta, e l'intensitd dei. collegamenti. La somma delle qualita comuni delle pañi del sistema che han no formato la Jugoslavia é stata. molto bassa, in se güito ci sono state puré possibilitci minime di integrazione in base a tali diversitá. Dal punto di vista teorico e pratico questa e una sftda per l'Europa che si unisce. Se é avvenuto lo sfaldamento della Jugoslavia, perché questa non si é dimostrata capuce di integrare le differenti pañi nel. sistema, il quale sarebbe stato capace di esistere in base a tutie le pañi delle qualita comuni del sistema, aliara questo significa, che la causa per il suo sfaldamento non era nella diversitá dei stioi 175 ACTA HISTRIA K • 11 • 2(103 • J France BUČAR: M Z P A D JUCOSI.AVUF. S SiSTEMSKO-TEORETSKECiA V f D i t A . 175-180 elementi, ma nel campione d'integraz.ione. Dallahra pa rte ta Jugoslavia di un tempo e anche un esempio positlvo per 1'esistenza di itn sistema sociale inteso come dono naturale. Parole c h ki ve: sfaldamento de IIa Ju gos ki vi a, sistema politico, federalismo, Unione Europea, int.egrazioni Razpad Jugoslavije si praviloma razlagamo s tem, d a j e bila to umetna tvorba, ki je z enovitimi pravili ravnanja povezovala tako različne sestavine, d a j e bilo njihovo sožitje vnaprej izključeno. Če to drži kot temeljni razlog, potem tudi EU nima po- gojev za obstoj, vsekakor ne razširjena EU. S sistemsko-teoretičnega vidika je mogoče v sistem integrirati tiste sestavine, ki imajo enake sistemske lastnosti, ozi- roma je mogoče sistem integrirati samo na osnovi tistih lastnosti, ki so skupne vsem njegovim sestavnim delom. S tem je določena intenziteta sistemske povezanosti: čim več sistemskih lastnosti je skupnih, toliko večja je. S tega vidika Jugoslavija kot družbeni sistem nikoli ni imela pogojev za tesnejšo integracijo, ker je bilo le malo sistemskih lastnosti, ki bi bile skupne vsem njenim delom. Sistemi nastajajo in se integrirajo na temelju skupnih lastnosti in s tem potreb njihovih sestavin. S tem so določene tudi njihove meje. Ker so sistemske lastnosti različno razporejene, so meje sistema tam, kjer se te nehajo; in nasprotno, sistem se na temelju svojih lastnosti povezuje v vrsto različnih sistemov, tako da z nekaterimi svojimi lastnostmi postaja podsistem enega ali več drugih sistemov. Problem torej ni v različnosti, ampak v načinu integracije. Sistemske lastnosti opredeljujejo identiteto sistema in njegovih delov, saj posa- meznikova identiteta izhaja iz njegovih lastnosti: To, kar je, je zaradi svojih lastnosti, in na temelju teh lastnosti se povezuje v različne sisteme. Če mu onemogočimo tako sistemsko svobodo, smo ga degradirali v njegovi osebnosti. Onemogočili smo razvoj njegovih potencialov. Ras t je namreč v povečevanju sistemskih lastnosti po vrsti in količini. Tudi njihovo pomembnost in vrstni red določa posameznik, del sistema in tudi sistem kot celota. Vsiljevanje lastnih sistemskih lastnosti okolju pomeni podrejanje okolja; krčenje različnosti, k i j e znamenje in pogoj višje razvitosti, vedno ustavlja razvoj. Poenotenje nikakor ni nujno pot v višjo stopnjo razvoja. Zato je na primer svoboda na ekonomskem področju, v nasprotju z administrativnim urejanjem, vedno vodila do višje razvitosti. In ne nasprotno. Jugoslavija je bila od svojega nastanka v vsem svojem delovanju nasprotje teh splošnih sistemskih zakonitosti. S tem ni rečeno, da kot družbeni sistem ni imela pogojev za nastanek in obstoj. Tudi Jugoslavija je nastala kot odgovor na neke po- trebe, ki so bile skupne vsem njenim delom. To je bila v prvi vrsti skupna zaščita proti okolju, ki s i j e zgodovinsko prizadevalo za dominacijo nad tem območjem, torej 1 7 6 ACTA HISTRIAE • i I - 20(13 • 1 IViiiKC B L J Č A R : R A Z P A D . I U G O S I A V L 1 E S S I S T E M S K O - T E O R E T S K E G A V I D I K A . I 7 5 - I S O prizadevanje za ohranitev ah pridobitev svobode. Vse druge potrebe in možnosti, gle- dano s sistemsko-teoretičnega vidika, so bile samo dopolnilne tej osnovni in nikakor ne nujno dosegljive samo v okviru take skupnosti. Povedano v političnem jeziku, samo v tem je bilo zgodovinsko in naravno poslanstvo Jugoslavije. In nikoli pravilno dojeto in razumljeno. Jugoslavija nikoli ni imela pogojev, da se oblikuje kot integrirana država. Kvečjemu kot obrambna oziroma samozaščitna skupnost. Vse, kar je nastajalo zunaj tega ali ni bilo vsaj komplementarno temu osnovnemu cilju, je bilo nenaravno in vsiljeno kot pritisk za sistemsko poenotenje. Poenotenje na temelju dejansko obstoječe različnosti pa je protisistemsko in se lahko vzdržuje samo kot okupacija okolja. Tako so sicer pretežno nastajale velike nacionalne zahodnoevrop- ske države, kjer pa je bilo žarišče takega pritiska vendarle utemeljeno na presežni kritični masi integracijskega jedra. V neki meri celo do današnjega dne ne povsem uspešno, V primeru jugoslovanske skupnosti seveda povsem nemogoče, celo ne gle- de na to, d a j e do njega prihajalo z zaostankom več stoletij. Predvsem je domnevno integracijsko jedro, srbski element kot sestavina sistema, po svoji moči v vseh pogledih zaostajal za okoljem, ki si ga je hotel podrediti, razen v vojaškem kot vzvodu za podrejanje, Jugoslavija kot dejanski sistem je tako obstajala v glavnem le v strukturi državne prisile, kot naravni družbeni sistem pa je bila v pretežni meri fikcija. Ker kot enovita ali celo kot federativna država nikoli ni imela pogojev za obstoj, je zato kot oblika prisilne integracije zavirala razvoj vseh. Država je pravna struktura, pravna struktura pa temelji na povsem jasno določenih sistemskih mejah, in je torej zaprt sistem. Kot taka zavira ali celo onemogoča integracijo zunaj svojega okvira. Za Jugoslavijo je bilo to usodno. Vprašanje nacionalne države prihaja danes pred povsem novo presojo in nove izzive. Izziv nacionalni državi so najprej postavile gospodarske multinacionalke, že za- radi omejenosti nacionalnega trga. Problem pa je dosti širši. Lahko bi ga opredelili kot sodobno zahtevo po novih oblikah integracije, ki v mnogih pogledih negira in presega integracijski okvir klasične nacionalne države. To je izziv, ki g a j e v praktični obliki, brez kake poprejšnje teoretične razprave, neposredno doživela in z nezmožnostjo svojega obstoja dokazala Jugoslavija. Kar se danes dogaja v EU, je šele parcialno, čeprav vsaj delno tudi že teoretično osmišljeno, soočanje s tem izzivom, ki pa je Jugoslavijo že pred tem zajel v vsej kompleksnosti in ki mu seveda nikakor ni mogla biti kos. Zato so bile zahodne države tako odločno proti njenemu razpadu. S tem so namreč branile svoj lastni integracijski model. Razpad Jugoslavije je tako pomenil začetek dokončne erozije tega modela. Če so pozneje razpad Jugoslavije sprejele kot dejstvo in priznale obstoj držav naslednic, njihovo spoznanje pomeni, da to ni bila politična napaka, kot so se hotele začetka same potolažiti za svoje nerazumevanje razvojnega dogajanja. Pomeni bolj, da so se začele tudi same zavedati izziva, pred katerim stojijo. Geslo, ki so si ga izbrale za novo integracijo: "Vsi različni,vsi enaki" seveda nikakor še ni odgovor 1 7 7 A CTA HJSTRIAE • U • 20(13 • i France l-Ji ČAR: KA/1 'AD JUGOSLA Vli t . S SiST£MSKO-ii:ORE'f'SK.EC;.-\ VIDIKA I 75-1 SO nanj. Je le zavest o njem. Če se še tako čudno sliši. Jugoslavija je bila s svojim neuspehom znanilec nove dobe. Različnosti se ne da skrčiti na enakost v okviru integracijskega modela dosedanje nacionalne države, kar je dokazala Jugoslavija. Različnost jo negacija enakosti. Poenotenje torej ni pot. k enakosti. Pač pa je ta pot v možnostih sistemske povezanosti v najrazličnejše smeri, ki povečuje različnost in jo legitimira kot enakopravnost. Zato tudi EU ni in ne more biti samo ena od strukturnih oblik dosedanje nacionalne države, čeprav na najširši evropski ravni. Dognati mora svoj lastni, nov, originalni model integracije, za katerega vemo, da mora biti odprt, celo omogočati, ne samo dovoljevati različnost. To pa je seveda izziv tudi za narode na prostoru nekdanje Jugoslavije. Če so si ustvarili svoje lastne države, to ne pomeni, da bi morali in mogli nadaljevati model klasične nacionalne države, kar s e j e že doslej skrajno neugodno pokazalo v odnosih med Slovenijo in Hrvaško pa tudi v prepočasnem ali celo povsem ustavljenem procesu demokratizacije v večini teh držav. V veliko primerih smo bili priča celo regresiji. Jugoslavija kot državna struktura je stvar preteklosti, Jugoslavija kot model državne integracije pa je v veliki meri preživela kot miselni preostanek v večini političnih elit teh novih držav in onemogoča novo sožitje na tem prostoru. Da ne govorimo o Srbiji, ki se je samolastno razglasila za njeno naslednico. Kot vzorec državne integracije pa je resnično njen pravi naslednik. Izvorna potreba, ki je narekovala Jugoslavijo kot posebno skupnost vrste narodov na tem prostoru, ki nekatere svoje življenjske potrebe lahko zadovoljijo le v sode- lovanju, namreč še vedno živi. Potrebe ne naslajajo samo kot proizvod našega miš- ljenja in našega odnosa do okolja, ampak predvsem zaradi stanja tega okolja samega. Skupna potreba območja je, da se ustvarijo take medsebojne razmere, da bo zagotovljeno mirno sožitje vseh narodov na njem. Mir in varnost sta prvi in osnovni pogoj za sleherni napredek in razvoj na višjo raven gospodarskega in družbenega življenja. Zaostajanje v razvoju, ki je v veliki meri posledica pretekle usode tega območja, sta s svoje strani razlog za nove težave, socialne nemire in izvoz nestabilnosti tudi k sosedom. Mir in varnost tako nista vprašanje, ki bi zadevalo samo nekatere narode na tem območju, aH da bi nekateri, ki že živijo v relativnem zatišju, lahko dejali, da jih prepiri pri sosedih preprosto ne zadevajo, ali da bi celo temeljili svojo politiko na načelu: čim prej in čim dalj od tega kotla zla in nemirov. To je tudi naš slovenski problem. Če še tako poudarjamo, da ne sodimo na Balkan, in smo celo svojo državno osamosvojitev močno utemeljevali na izhodu iz države, k i j e povsem tuja našemu srednjeevropskemu kulturnemu vzorcu, ostaja dejstvo, da smo z Balkanom sosedi. Kamenje, ki leti po zraku pri sosedih, kaj lahko prileti tudi čez naš plot! Pri sosedih pa ne frči samo kamenje po zraku. Predvsem ne pozabimo za izjemne možnosti, kijih imamo pri njih. Tudi če so danes močno obubožani. Naš nacionalni interes je, da se naši balkanski sosedje čim prej dvignejo na raven, ki ji nekako megleno in brez natančnejše opredelitve pravimo evropska raven. Bal- 1 7 8 ACTA H1ST1UAI. • 11 • 21(03 - 1 Fj jiict' BUČAR: RAZMAH II GUSL AYIJE S S(S TI: N!SkO-Tf ;ORI:TSKl: