»KO ZACVETIJO V LJUBLJANI KOSTANJI...»
Nekako tako se sliši prijetna in nekoliko otožna pesem o cvetočih kostanjih, kijo včasih slišimo na naših radijskih valovih. Še nekaj pesmi je na to temo, ki bi jih bilo v tem mesecu prijetno slišati, ker nas spomnijo na mogočna drevesa, ki se v maju razkošno razcvetijo in dajo Ljubljani prelepo pomladno podobo. Kakšna bi bila Ljubljana brez značilnih košatih krošenj divjega kostanja ob Ljubljanici, na grajskem griču, v Tivoliju, Ambroževem trgu in drugje? Maja se v krošnjah teh mogočnih dreves razcveti na tisoče kot sveče stoječih cvetočih grozdov, ki z opojnim vonjem vabijo zaljubljence v svoje zavetje. V vročent poletju nudijo najglobljo senco, jeseni pa padajoči rjavor-deči plodovi in šušteče listje pojejo sprehajalcem pomirjajočo pesem o minu-lem.
Divji kostanji so sicer v naših krajih in tudi Ljubljani tujci, ki pa so v minu-lih 200 letih postali »meščani« Ljub-ljane, del njene podobe. V naši občini nimamo večjih značilnih kostanjevih drevoredov. Še največ jih je v nekda-njem grajskem parku na Kodeljevem, Selu in na Fužinah. Skupine dreves pa rastejo še širom po občini, povsod tam, kjer so bile nekoč imenitne go-stilne s senčnimi gostilniškimi vrtovi, na katerih je bilo v vročih dneh tako prijetno posedeti in srkati hladno pivo.
Divji kostanj pa ima tudi svojo zgo-dovino. Njegova pradomovina je Azija. Divje raste še v Bolgariji, se-verni Grčiji in Albaniji. Leta 1576 so
ga iz Carigrada prinesli na Dunaj. Morda se je v letih turških vpadov zasejal tudi kje v naših krajih. saj so ga baje Turki imeli za krmljenje konj, zato so mu rekli tudi »konjski ko-stanj«. A načrtno so ga za okras ter za krmljenje goveje živine in drobnice začeli po naših krajih in Evropi širiti šele sredi 18. stoletja. tako kot robi-nijo (mi ji narobe rečemo akacija). Marijan Britovšek piše v knjigi Raz-voj fevdalne agrarne strukture. da so leta 1749 priročniki za kresijske urad-nike že vsebovali predpise za Češko in druge dežele, naj spodbujajo pod-ložnike h gojitvi okrasnih dreves, med katerimi je bil tudi divji kostanj. Znani   naravoslovci   tedanje   dobe
v njem niso videli nobene vrednosti, Dunaju pa je bil všeč in začeli so ga saditi v vseh avstrijskih deželah, Evropi in sredi 18. stoletja tudi po Kranjskem. Z njim so krasili graščin-ske. mestne in trške drevorede. Enega prvih drevoredov divjega ko-stanja so zasadili okrog leta 1770 v Dolu pri Dolskem, na Erbergerje-vem posestvu. Listje in plodove so priporočali za živinsko krmo. Na Po-stojnskem so si posamezniki prizade-vali, da bi posadili čim več dreves na vse gole iin še posebno na srenjske pašnike. Obljubljali so, da jim bodo kostanji čez 15 let dali izdatno krmo za živino iin drobnico. V Vipavi, Pla-nini in Postojni so ustanavljali dreves-nice divjega kostanja. Seme jim je pošiljala fcmetijska družba, ki je ve-liko pripoimogla k širjenju tega dre-vesa. Leta. 1845 so saditev priporočale tudi Noviice. Kot so zapisale, je bil vagan (dwa mernika) kostanjevega zdroba p© hranljivosti enak vaganu ovsa. Nefcateri so menili, da bi plo-dove divjega kostanja lahko koristno uporabili ttudi za izdelavo mila. Kljub najboljšimi priporočilom pa vse kaže, da se na   Notranjskem niso preveč
navdušili zanj, saj so posadili več lip in topolov kot pa kostanjev. Na Po-stojnskem se je veliko bolje obnesia robinija (akacija), za katero je praški
profesor Bohač trdil, da bi njeno listje ob sušnih ali deževnih letih lahko na-domestilo živinsko krmo, ker da je po hranljivosti enako detelji ali graščici. To zadnjo so še najbolj s pridom upo-rabili za utrjevanje nasipov in usekov pri gradnji južne železnice. Izhaja iz severne Amerike, razširjena pa je po vsej Sloveniji, kjer teče železnica. Obe drevesi dočakata 200 let.
SLAVKO GERLICA