Štefan Lazar: TITANA. Roman. I* madžarsčine prevedel Fr. Kolpnc. Dalje. — Gleijte, tu je naredba, — je pokazal liat. — Vlada ukazuje, da ga strogo čuvamo, ker je ta stroj cast države Vzhodnega solnca . . . In tudi vas moramo čuvati, ne da bi vas radi San-Franciska zadela 'kaka nesreča . . . recimo kako privatno maščevanje ... 0, gospod, ko bi vedeli, kako velika odlika je to zamel Mutsuhito Dsain je obledel. — Odidite! — je razdraženo ukazal redarjem. — Naše po&tave učijo, da uradnih oseb v uradnem postopanju ni dovoljeno motili, ali ovirati, — se je smejal g- češplja sedaj že s trpko vljudnostjo. — 0, toda jaz nisem užaljen, jaz vas razumem in vse popolnoma ovažujem, vendar pa vas prosim, da se ne protivite, ker stojite aasproti oboroženi sili in . . . Globoko se je priklonil, potem pa vzravnal. — Imam odloeno naredbo, da stroj odpeljem, — je javil z resno vljudnostjo. — Kam? — se je splašil Mutsuhito Dsain. — Zaenlkrat na policijski komisarijat. — Zakaij? — se je zadrl razdraženo. — V varstvo — je vljudno odgovoril. — Hata Jyroshi, japonski odposlanec mednarodnega sveta, ki se je sestal v zadevi uničenja v San-Francisku in v Nagasaki, je javil, da vi zopet hočete streliti v Ameriko, tega pa japonska državna oblast ne more dovoliti. Vojna napoved spada pod oblast mikada in vlade . . . — V svoji zadevi jaz sodim, ne pa mikado! — je vzplamtela v Mutsuhito Dsainovih očeh jeza. — Stroj sem jaz ustvaril, jaz sem osvojil zracno električnost, ne pa mikado . . . — Toda mikado in vlada sta žal odgovorna za take 6ine privatnikov, — se je zresnil g. češplja. — Pred vojno napovedjo »tojimo ravno r«dl vu . . . — Obranim Japon&ko! — se je tolkel po prsih Mutsubito Dsain. — A od tu ne bodete nesli stroja ... G. Češplja se je hvaležno priklonil. — Japonski narod nikdar ne pozabi, aiko mu v sflučaju sile priskocite oa pomoč, Jcar je sicer tudi dolžnost nas vseh . . . da, nasproti vam bo predvsem hvaležen, zaenkrat pa protestira, da bi samovoljno začenjali vojno . . . Predajte stroj ... — Ne dam! — Zasedem ga. — Ne dovoiim! .. . — Ustreliti vas dam — se nra je ledeaio smejal gospod Češplja. — Predajte stroj! Roko je položil na fulminoid. — Ne dotikajte se gal — je krical Mutsuhito DsaLn. — Življenjska nevarnost je ... — Nič za to, — mu je g. Češplja zrl odločno v oci. — Povelje sem dobil, da ga spravim odtod in da se ga dotaknem, četudl eksplodira . . . — Gospodl — je padla Mutsuhito Dsainu k nogam deklica. — Ne klubujl — Ukaz mikada in vlade je svetl — Razstavite ga! — je pokazal g. Česplja na stroj. Redarji so se zganili. — Pazite ... — je hitel tje Mutsuhito Dsain. — Pokvari se ... zelo fia io oboutljiv mehanizem je ... in potem smo v rokah Zedinjenih držav. G. Češplja se je dotaknil zmanstvenikove roke. — Raje nam pomagajte, — se mu je smejal dobrohotno. — Ne! — je zadivjal. — Ne dam ga . . . Moj je! Moje orožje — Alice! Ne dam ga! — G. Češplja ie segel po revolverju. — Zgrabite ga! — je ukazal. — En trenutek . . . djin — djin . . . zgrabili so ga ko polipi in ga položili na belo preprogo. Zvezali so ga. — Na delol Tn v dveh minutah so raudrli fuimlnoid. — Do videnja, — se je priklonil g. Češplja azredno vljudno. Mutsuhito Dsain ni odgovoril. Na polmTtev je ležal na preprogi. G. Češpdja se je ftklonil na njega ln tnu odprl verigo. ¦ — Deklioa! Dekle se je streslo s tihega joka. Gospodar je otmedlel, — je kazal na njega. — Oživi ga. — Moj dragi ... — se je zgrudila na obraz poleg goepodarja Zvonček. Na obrazu policijskega šefa se je prikazalo sočutje. — Ubogi bistroumnež! — je stal nad njim s sanjavun smehom. Dekle, skrbi za njega .. . XIX. In Mutsuhito Dsain je imel v spanju prikazeai. ( ... Glu ... glu . . . glu . . . dolge trobente piha nmožice, ki se počasi in zlovoljno vali proti svetišču Osneva, mesec se srebrno-plavo-rumeno razliva nad vrhovi padog in praznično noč osvetljuje tisoč lampijonov . . .) — Dragi, zbudi sel ( . . . Daljne doline dihajo vonj sena, od morja pa piha prijeten veter, tih smeh zveni na mmeni karavani, ki sedaj ropota z ropotačami za ptiče in v maski s hudičevo glavo počasi zapleše . . . ) — Mutsuliito Dsain, moj gospod, moj gospodar . . . ( . . . Truma deklic se podi pod vznožjem mogočnih granitnih stopnic, v visokih kitah imajo cvetlične šopke, t škilastih mačjih očeh sije razposajenost, na srebrnih šopih plaščev zvonekljajo majhni zvončki. Joj, kako lepo je to!) — Mati, Breskva, pomagaj, teci po zdravnika . . . ( . . . Množica šumi, svetišče riše rujavo senco v mesečni svetlobi, tako je, ko kak velikanski čebelnjak, v katerega prinaša v duši razigrana množica med. Hihihihi . . . Ko da gozd prihaja! Možje v siovesnem pohodu dvigajo v višavo mogočne veje . . . han, han . . . tisoči lampijonov 6e svetlikajo na cvetno-zelenih vejah. Čarobna nočl Hali-halihaliho . . . ) — Sin Kwannona, ti si moja du?a . . . in ako umrjei tudi jaz umrjem. Keci, le fiesedo reci, ubogi moj Ijubljenec! ( . . . Cepetanje se sliši, prihaja pohod v maskah, pred njim pleše mišičasta, plečasta postava pod strašno masko lisičje-glavega boga riža . . . za celo glavo se dviga nad množico . . . Ko da je Overton v japonski narodni obleki — in bi za masko skrival zaničljivi obraz, da bi ga nikdo ne spoznal . . . Primite ga! Tam gre morilec Nagasaka . . . Toda lisioje-glavi bog riža se razkadi v rakah množice . . . ibila je le šala . . . hahahahaha . . . ) — Modri mož, pomagaj mu in dam ti svoj dijaman in »rstan! On te tudi poplača, če odpre žalostne oči, ker je bogat, njegova duša pa je še bolj bogata ... ( . . . Glu, glu, glu! . . . doni meterska steklena tro.enta, nad nrnožico se dvigajo kipi bogov, pot v svetlobi mvije in oči godrnjajočih malikov strahotno zro v sveto aoč. Dra—dra—drasta .. . vzklika množica, ki roma k sve:išcu. Skakajoče želve, okro svetišča se čarobno svetlika, /sakdo se veseli, samo an, Mutsuhito Dsain, je zapuščen _a sam reva . . .) — O, gorje mi! Od mojega diha odpade tudi črešnjev ;vet . . . Reši ga, modri mož, reši mojega ubogega Ijubjenca! — Ne moti me, dekle, vse storim, le <ne joči in ne moti. (Orjaška drevesa, svete kriptomerije razprostirajo ;emne veje v svetlo noč, na velikem gnničevju praprota se :rese dežna kapljica . . . solza trpecih je to . . . Pred cvetičnimi cajarnarmi gre irmožica mimo, z vejicami maha o .reči kriči, taiko prodre po granitnih stopnicah na dvorišče »vetišča, katerega iz enega granitnega kamna izsekana /rata se temno smejejo času ... V ospredju se reži kamelit nestvor, krog njega se suce svet sanj, svetišče je odprto, j zlatem žarku se svetlika, duhovTiiki nepremicno sedijo la svojih ločenih pros.orih . . . in ljudstvo se vsiplje, le ijega ne pusfi prvi duho\iiik noter: Proč! Zatajil si bogove >cetov, prokletstvo tisocrokega Kvvaraiona je nad teboj!) — Ne jokaj, dekle, mladi gospodar prenese napad . . . (Glu . . . glu . . . glu . . . Trombe utihnejo, okno sve- :išča postane polagoma temno, stra&ne glave malikov se že _omaj vidijo. Na pTOStem polju hodi in ga obdaja od vseh rtrani mir, le majheh pes reži za njim. Hm! On nikdar ni mel psa, toda ta mali, beli psiček ne gre od njega! Kako svest mu je! Nikdar ga ni božal in vendar ga tako hvaležno jleda . . . Toda nininmi!) — Dekle, moli! Tu je odločilni moment . . . ( . . . Izmed grmičevja pridejo divji psi in bli-žajoč se ttrusijo zobe, da bi ga raztrgali . . . Trije strašni krvo.očni [>si . . . Van, vao — cvili beli psiček, po robu se jim posta.i in brani gospodarja . . . Veliki bog! Napadejo ga in ga nrcvarijo, srce mu iz.rgajo, toda psiček . . . mali psirek l& ne pusti . . . Gorje! Krvoločni psi imajo človeške glave. Dverton! . . . Alice! . . . g. Češplja! . . . in raztrgajo tudi neloga psa ,. . uboga Zvonček . . . _iaj, jaz, jaz! . . .) — Verujem v te in se ti molim, o kralj mogoSnosfi! Stori me za najsrežnejšo ženo na zemlji: o_>dravi mojega ubogega ljubljenca! Verujem v tvojo svetlobo, ki preplavi fso zemljo in vlije svetlobo v naše srce in naš um, da bi nas vse z\'eličal . . . Muitsuhito Dsain je tvoj sin . . . ozdravi ga! (V svetli, sveži vodi plava truma rudečih rib, na sivih kamenih otookih spijo drobne želve, na cvetovih vodnih rastlin leta plav kačji pastir . . . Halo! Solnce vstaja . . . Mutsuhito Dsain zbudi se! Veliko delo te čaka . . .) Odprl je mrzličme oči. .. — Živi — je šepetala Zvonček. Bolniku se je vrnila zavest. — Kje je fulminoid? Dekle je s sklenjenimi rojkami, nemo klecalo poleg njega. — Sanjalo se ti je, Ijubi — se mu je tiho smehljala. Mutsuhito Dsain je zaorl trudne oči, usta je zaprl in izpod trepalnic se je p-ikazala solza, ko kaka svetla marjetica ... XX. Cvetlicne vaze je postavila krog velikega, pozla^enega Budovega kipa, ki je prestoloval na oltarju v steni v sredi lotusovega cveta. Roke je sklenila in se je vrgla na čelo pod večno luejo, ki je s pospanim migljanjem čuvala v ooci, polni cvrčkovega petja. — Kličem te, o Ama—Teras—Omi—Kami, ki si'kralj veličanstva! V sedmih nebesih sediš, nagni se z ušesom iz solnčnega doma in usliši mojo prošnjo . . . Duh cvetlic je sladko lebdel krog oltarja. Padla sem, a ne na kamen, marveč na lastnem srcu sem se spodtaknila, v prahu sem, ko zavržena krizantema in neozdravljiva bol je razprostrla nad menoj sinje-modro tančico. Kličem tel Tihi plamen večne luči se je mehko razlil po njenih laseh. Priseci nip. Na žalostnem, krotkem obrazu je bila pobožnost. — In tudi vas kličem, drugi bogovi: Buda, Omidah, Benten in Kwannon, ki ste v osebah različni, po bistvu pa ste eno. Uslišite nie, ker je moja bol tako velika, da sega od konca enega neba do drugega. In v srcu itak nima prostora ... — Umrli duhovi vladarjev, tudi vi ne ostanite daleS in prikaži se v uri boli tudi ti, Ottoke, sveti duh mojih prednikov, ki tudi v rneni živiš, a vendar ne bivaš v mojem srcu, ker je hisa moje duše prazna in temna . . . V rako je vzela iz modragorinega korena narejeno ropo.ačo in je ropotala, da bi postali poklicani duhovi pozorni. Globoko se je priklanjala pred oltarjem in njena inolitev je bila Iko petje mesocnega oloveka. Budov kip je mrtev zrl v nič. — Kličem tudi vas, duhovi zraka in Tnorja, M na hrbtn tajfuna drvite od strani Lune in Kamčaske . . . Roke tn noge sem umila v čisti vodi, dušo pa s solzami, da bi va» dostojno sprej«]a. Srce čaka. Pridite! — Steklene palčice coleke harfe so zunaj zacingijale^ od odprte verande je pripihljal v sobo duhteč vetric in ja z dihom poljubll na čelo, ki je bilo rudeče od svetlobe večne luči. Delde ga je zaoutilo in pobožnost se je v oček spremenila v neki nadzemni občutek. — Duhovi skrivnih in nečistih krajev, tudi vi ne izostanite, ko odprem modro votlino svoje duše — je nadaljevala molitev kakor to predpisujejo svete knjige. — Grobni duhovi dežele korenja, vi tudi pridite in sence najstarejših narodov, prikažite se vsi pred mojim oltarjem, ki sem ga okrasila s cvetjem Ln boljo . . . haho! Ploskala je z malimi dlamni, cepetala je z <__ogan_. in tako zbirala krog sebe duhove nebes in zemlje in hvala je odhajala skozi rudeče pobarvana usta ko vrelec, ki toplo in čisto izvira v globini. — Čast, hvala in slava velikemu božanstvu in vsenr duho\x>m od svetlosti do teme! Orimas . . . Molim in ležej •na čelu dajem aahvalo, da ste ohramli v življenju mojega ljubega. Hvala ... Brez besede je molila. Le dusa je govorila. Na dolgl trepalnici se je svetlikala solza, na ustih pa se je saninv© poigraval hvaležen smehljaj. — Ker zelo ljubim Mutsubito Dsaina, dasi me on ne Ijuibi. Odpuistim mu. In odpustila sem tudi onemu belenro dekletu, ker mi je vzela ljubega, tega pa ne morem preboleti, da je ubožca sunila v bol in obup . . . Obraz ji je bil še svet od molitve, v očeh pa je zagorela iskra, ni bila iskra ijeze, marvoc plamen Ijubezni. — Veliki mož, ki ga ljubim, ozdravi, a zastonj ozdravi, ker bo duša na veke bolna. Belo dekle jo je ranilo, sunilo v trpljenje in bol in to trpljenje, muka mojepa ljubljenca je smrtna močvara. Iz nje se on več ne more rešiti. Ujela ga je in ga drži, dokler se strune duše ne aprostijo . . . Samo da ga ne pustiml Nali, rumeni nip hoče nekaj storiti ... O, moj bog, ubožica. Stoletno japonsko bodalce je potegnila izpod zlatoplavega plašča in ga je pokazala Budi: — Verujem v te in te prosim: dovoli, da bi mogla postati sveta, kakor si ti, dasi grem sedaj morit . . . Vem, da kdor se maščuje, sam sebe uniči, a vendar grem v ladjo in preplujem neskonono vodo, da bom lahko zahtevala račun belega dekleta o nesreči svojega ljubljenca . . . Glas se je dvignil, ko kaka kitarska fuga, roke je razširila, tako se je upogibala na desno in levo, pred nesmrtaim zborom vseh duhov in umrlih mikad. . — Piodala sem dragocenosti in g. Sladkor, prijate.j belokožcev, mi je preskrbel potrebne listine za pot, jaz torej grem, bogovi in duhovi. Gospa Kihn-san mi je tudi posodila obleko, kako nosi belo dekle, tako lažje pridem v njeno bližino, da bi jo umorila. In jo tudi umorim,.ker mi bodete pomagali, ki čuvate Dai Nipona, japonsko oločie in narod, ki vedno z veseljein umrje za domovino. Orimas! Oči so jej zalile solze. Na obraz je padla in poljubila zemljo. S tresočim se glasom je govorila, potem pa je začela pretresujoče jokati. • v — Slabotna sem in grešnica, operite me, da bom ko sneg, ker radi ljubega padem v greh. 0, Ama—Teras— Omi—Kami s slabim razumom vidim pot, ki si mi jo odlocil. Verujem v te in te molim, ker si mi razsvet.il um; tudi Jaz se žrtvujem za domovino; njega pa so zbičali z bičem bolesti in so ga ponižali v duši, ko onega Kristusa, ki je za narode umrl na križu .. . XXI. — Bojim se radi očeta, — se je brala neka slaba slutnja na Alicinem čelu. — Javno mnenje se je obrnilo proti nam. ¦— Časopisi podžigajo jezo množice — je kimala teta — Vojska je neizogibna . . . Bettsy. — Vsak dan prinašajo nove nezmožnosti. — Oče meni, da se morda posreči poravnati nasprotja. — Kaj bo z Overtonom? — Očitajo mu, da je morilec nmožice. — Detektivi ga spreroljajo na vsaikem koraku. In to je zaenkrat dobro. Ni se nam treba bati tajne jeze Japoncev. — — Overton bo žrtev — je vzdihnila teta. — Ako bo vojna, bo prva skrb Japonske, da se reši Overtona; ako pa mednarodna komisija poravna nasprotja, ga poklicejo na odgovornost kot morilca množice. — — Tetka, ne plaši me! — je obledela Alice. — Overlonov plinski regulator je v Nagasaku ubil vec tisoc ljudi, kakor tudi Mutsuhito Dsainov elektricni stroj ni prizanesel San-Francisku ... — Bili sta enaki katastrofi! — Toda ali je dovoljeno povzročiti samovoTjno fake katastrofe? I Mutsuhito Dsain i Overlon sta grešnika, velika grešnika in radi svo.iega strašnega čina bodeta kaznovana pred svetovnim sodiščem . . . — Kaj se je zgodilo z Mutsuhito Dsainom? — Zaenkrat tudi njega čuvajo, ko Overtona. Z ozirom na njune osebe sta bila izdana enaka odloka. Oba sta izgubila stroje. Ali ne čitaš časopisav — Ne, — je rekla Alice bleda. — Vsakega časopisnega porooila se bojim, v tako čudno luč spravljajo mojo Ijubez&n. — Večji del mene krivijo radi katastrofe. Toda ali sem res kriva? — Ne ,— je razmišljala teta Bettsv, — in vendar, — je dvignila sivo glavo. — Ker ko si odslovila g. Mutsuhito Dsaina, si zclo naglašala razliko med belo in rumeno raso. Ali ni rekel takrat — bomo videli? Dekletove ustnice so se stresle. — Kaj hoce od mene, ta podli Japonec? Tetka Bettsy menda vendar ne mislite, da bi šla za žono k njemu? — Sedaj je že pozno — je vzdihnila teta Bettsy. — Prepir je končala usoda. Grem pripravljat večerjo . . . Zlatoobrob.jen mehek večerni mrak se je spuščal nad park. Teta Bettsy je šla v hišo, Alice pa je zamišljeno gleda!a stolpe v daljavi, na vrhu katerih se je zlato-plavo svetlikal poslavljajoci se solnčni žarek, ko v črni šalici piamen špirita. Naglo se je stresla. Vrtnioni grm »e je odprl. — Kaj je? — se je začudila. Malo ženšče je stalo pred njo. Komaj večje od kakegn nipa. Zgane se, skoraj opoteka še v črni obleki, ki je žo preživela modo, obraz ji pokriva gosta tančica, pogled pa ji prodiira sko«. Vsa njena prikazen je nemo, živo ocitanje. — Kdo ste? — jo je osuplo gledala. Črni nip je dvignil zlatocvetlicno tančico. — Iz Mutsuhito Dsainove hiše prihajam, — je lomila augleški jezik. — Jaz sem njegovo dekle, Zvonček . . . Na rumeno-belem obrazu se ji je temnila razdraženost. Mrlič, ki je prihajal iz groba na raoun . . . Belo dekle se strese. — Kako pridete sem? — jo je gledalo preplašeno. Preko kamenitega zida sem splezala, — se je smejalo dekle mrzlo. — Pri vratih straži policaj. — — Morda ste prinesli sporočilo? — se je stresla Alice. — Ne, — jo je gledala deklica nepreanično. — Kdo vas je poslal k meni? , — Nikdo. Sama sem prišla. — — In kaj hočete? — Umoriti te hočem, — je dvignila plamteči obraa. Pogleda sta se srečala. Oko ddcleta je magnetiziralo bel« deklico. — Zakaj? — se je smejala mrzli&io. — Zakaj me hočete umoriti? — Ker si mi vzela Ijubljenca, — ji je fiedala v oci 8 plamtečo boljo. — Vzela si mu srce in si ga užalostila! — jo je trdo zgrabila za roko. — Zlomila si mu dušo, kakor nepremišljen otrok zlomi igračo in si ga isunila v tako obupanost, iz katere se nikdar ne reši . . . Zato te umorim, belo dekle, ti brezsrčen malikl Stiskala ji je roko, da je Alice zaječala od boli. — Zakaj si želela Ijubezen od rumenokožca, ko s_ bela? Kako bi tudi mogla razumeti dušo našeca naroda? Naši bogovi so drugi, tudi srce je drugačno, miselnost druga, tudi v morali in čednostih se ločimo- od vas, ki imate ljubezen le za 3redstvo, da bi postali 9ie5ni. Naša ljubezen je večno sanjarjenje, tiho upanje, žalostno trpljenje . . . Reci, zakaj si se dvignila zoper mojo srečo, ti bclo dekle? Konec prihodnjiS.