Njiva
Leto II.	Štev.	1—2.
 !»•»,•»---------------------------------------- -/M'	'T'	-................. -•.......'V-	-•.»	*	‘	   'V*'
BOGDAN GAVRILOVIC:
O živih silah narodnega edinstva.
(Letošnji svetosavski Kovor rektorja bco.Krajske univerze.)
Tri leta so potekla, odkar je končala velika svetovna vojna. Ro intenzivnosti in velikosti plamena, po trdovratnosti, in po svojih posledicah ta vojna brez dvoma presega vse druge, tudi največje in najbolj krvave spopade v svetovni zgodovini. Spopadle se niso vojske poedinih držav, marveč celi oboroženi narodi na raznih kopnih in morjih v silnem naletu, z vsemi moralnimi energijami, z uporabo vseh ogromnih materijalnih virov do vrhunca razvite civilizacije. Vse slike, ki smo jih v svoji zavesti hranili o podjetjih Aleksandra, Hanibala, Cezarja, Tamerlana in Napoleona, so zbledele ob mučnih prizorih poslednje velike svetovne drame, ki se je deloma brez naše krivde odigravala tudi na naši rodni grudi in vsled katere je celo naše i notranje i zunanje življenje prošlo skozi obupno dolgo niz prememb, strašnih kriz in največjih preizkušenj.
Ali «vivere est militarc». Po tem prirodnem zakonu je Srbija leta 1914. vstopila v titansko borbo proti sovražniku, kateremu je Evropa že na berlinskem kongresu dala sankcijo za izvrševanje krivice, iz katere je po besedah g. Poincareja pričenjala serija atentatov na narodovo voljo. Teh atentatov sc je posluževala podonavska monarhija v svoji notranji in zunanji politiki v kateri je brez dvoma eden glavnih vzrokov njene katastrofe. Ta katastrofa je značilna za razvoj centralnih in južno-iztočnih oblasti Evrope, vendar pa sama po sebi ne bi bila mogla izzvati v moralni, socijalni in politični atmosferi celega sveta onega velikega in radikalnega poloma, ki smo ga podedovali od vojne.
Po priznanju Metternicha je Avstrija s svojimi političnimi koncepcijami in idejami vsakokrat zaostajala po sto let, za drugimi velikimi evropskimi državami in z njene državne organizacije se ni dal posneti kategorični imperativ one politične zavesti, ki se je v toku 19. veka jasno formirala v naziranjih in ideologiji celega kulturnega sveta. Ona vrhutega ni imela svojega .nacijonalnega jedra in v svojem imperija-lizmu ni niti moralno niti fizično mogla predstavljati sile, dovolj jake, da nametne svojo vlast in svoje gospodarstvo celemu svetu. Kolikor se je imperijalizem v Avstriji tudi pojavljal, je bil vendarle bleda slika onega drugega imperijalizma, ki je zagospodoval v duši ijemškega naroda najprej za časa Friedricha Velikega in potem v dobi Bismarck-T reitschke-Nictzsche.
Nemški narod je imel dovolj stabiliziran geografski položaj, dovolj izpolnjene zgodovinske aspiracije, in njegov kulturni vpliv je segal daleč izven evropskih mej ter od dne do dne rastel, zato Nemci niso imeli razloga, da izzovejo vojno. Še manj pa iz materijalnili razlogov, ker pomeni svetovna vojna burjo, ki se poleže šele v ekonomski katastrofi celega sveta. V gospodarskem pogledu se je nemški narod pred vojno razvijal nagleje in bolje kakor katerikoli drugi na svetu,' in znana beseda, da rabi Nemčija samo «prisojcn prostorček*, je bila lažnjiva, ker je Nemčija imela mnogo več. Prave razloge za izzvanje vojne je treba iskati drugje, namreč v oblasti moralnih sil, v zavesti in posebni strukturi duše nemškega naroda, v njegovem razumevanju pravde in svobode, ki jo bo ta narod dosegel v pravem paroksizmu in ves prevzet z idejo sile. To misel so žal učili tudi z vseučiliščne katedre in jo znanstveno utrjevali. Ves pijan te ideje nasilja, ki je postala filozofija in vera celega naroda, je ta narod kakor brez uma drl v spopad, pogazil pogodbe, ropal zasebno lastnino, ubijal starce, žene in deco, palil in rušil znamenite kulturne spomenike prošlosti.
Toda onih dvaintrideset granat, ki so se zarile v zidinc naše univerze in uničile toliko nam vsem tako dragih spomenikov dveh znamenitih generacij, — te granate niso mogle razbiti niti oslabiti uiti pogasiti duha, ki je ostal živ, oni isti, ki je leta 1914. vodil Srbijo v to strašno vojno, v kateri je pomrla četrtina njenega naroda, da more živeti ves narod od Triglava do Vardarja.2
V teh težkih trenutkih je bilo ne samo za naš narod v Srbiji, marveč za ves naš narod postavljeno eno samo vprašanje, vprašanje obstanka, ki še ni nikdar v celi naši prošlosti imelo toliko etične in politične vsebine kakor tokrat.
Srbija je bila ta čas moravsko-vardarska zemlja, Avstrija pa je poleg drugih krajev držala v svojih rokah basen srednje Donave in jadransko Primorje z Zagorjem. Z mnogimi primeri iz prošlosti pa sc da dokazati, da so te tri geografske cdinicc vedno predstavljale eno kulturno in ekonomsko celoto in v tem je tudi vzrok, zakaj so vse
1 Znani Nemec dr. Helfferich, bivši tajnik državnega zaklada, je izračunal, da je pred vojno narodno imetje Nemčije znašalo 300 milijard mark. Po njegovem računu je narod v Nemčiji.letno zaslužil 43 milijard mark, potrosil pa letno 34 do 34-5 milijard, nemško narodno imetje se je torej množilo za letnih 8 do 8-5 milijard mark, t. j. 10 do II milijard frankov. (Holffcrich, Deutschlands Volkswolilstand 1888—1913.) Francosko narodno imetje pai je rastlo letno za 3 do 5 milijard frankov, angleško po računu L1oyda Georgea za 7 do 10 milijard. (Girand, Histoirc de la Grande Guerre.) V težnji za ekonomsko nadvlado nad vsenr svetom sc je Nemčija bala tudi »velikosrbske idoje» in je bila mnenja, da bo njen «Machtbereich» nehal že pri Pragi in Trstu, ako ta ideja zmaga. (Lcnz, Macht und Wirtsehaft.)
2 Srbija in Orna gora sta med svetovno vojno izgubili 23 % vsega svojega
prebivalstva iz 1. 1914., Rusija 9%, Italija 6%, Britanija 3-7 % itd. (Hickmann,
Geographisch-statistischer Universalatlas, 1921.)
«države, ki so vladale eni teh geografskih edinic, težile za tem, da zavladajo tudi ostalima dvema ali vsaj eni med njima». Tako je že po tem moralo priti do spopada med Srbijo in Avstrijo. Spopad pa je bil neodvračljiv že tudi zato, ker so vse te tri geografske edinice etnično predstavljale eno celino, v kateri so se zlasti na prehodu od 19. na 20. vek posebno jasno pokazale težnje za ujedinjenjem. Tako je v oni dobi, v kateri je nacijonalna misel v celem narodu došla do največjega poleta, moralno pravo bilo brez dvoma na naši strani.
Naši sovražniki so mnogo pred vojno začeli gojiti v sebi nado, da so sebe dobro zasigurali s tem, da ustvarjajo med nami razcepe in da pri tem niti ne izbirajo sredstev, pač pa da s kulturnimi cezurami ohranjujejo sile, ki so nas razcdinjavale. Ista nada budila se je v njihovi duši tudi med vojno in to ne samo na fabulozni «Hindenburgovi liniji*, ampak tudi na naši fronti, ria položajih, ki smo jih držali na Kajmak-čalanu in njegovih odgrankih. Toda strašno so se prevarali! Kajti ta vojna je po bitkah pri St. Ouentinu in Cambrai-ju v svoji konečni likvidaciji uničila ne samo to celo civilizacijo, marveč je začela v triumfu prava, pravde in svobode z zametkom povsem novega sveta in novega življenja, čegar manifestacije se danes še ne dajo jasno naslutiti. Toliko pa je jasno, da je v tem svetu narodna misel od predora junaških polkov na Vetreniku in Sokolu odprla vrata, skozi katere bo stopala v svobodno in ujedinjeno našo domovino, v oni skupni narodni dom, čegar konture so se v naši prošlosti pojavile v konceptih in tvorbah Ljudevita Posavskega (820.) in kralja Tvrtka Bosanskega (1377. in 1390.)
Vredno je, da sc ustavimo pri tej in še prejšnji prošlosti za trenutek in da si ob njej pojasnimo niz pojavov, ki spremljajo našo zgodovino.
Znano je, da je naš narod z etnično skoro identičnimi plemeni v 7. veku naselil zemlje, v katerih živi tudi danes. Te zemlje sp bile na meji dveh posebnih svetov, iztočnega in zapadnega, med seboj različnih po življenju, idejah, naziranjih, izkratka po načinu mišljenja in življenja, po mentaliteti. Takoj po svojem prihodu v nove kraje je zapadel naš narod vplivu dveh popolnoma različnih kulturnih sfer in na splošno se mora reči, da je bil hrvatski narod bolj vezan na zapad in vplive zapadne rimske kulture, srbski narod pa je bil po svojem geografskem položaju z enim svojim delom močno zagazil v iztočno sfero vpliva bizantinskega sveta, z drugim delom pa v zapadno sfero.11 V življenju Srbov, kakor Hrvatov pa se vidijo «nikakor neznatni sledovi najbližjega sosedstva drugega sveta*.	0
8 St Stanojevič, Borba za samostalnost katoličke crkve u Nemanjičskoj državi (Izdanje Srpskc kraljevske Akademije, 1922 g.) i St. Novakovič, Neko-
lika teža pitanja iz srpske istorije (Godišnjica XXXII, p. 14 i dalje). — V
neki drugi svoji študiji (Heraldički običaji u Srba u primeni i književnosti, Godišnjica VI, p. 13) pravi Novakovič, da se je u Srbiji Srednjega Veka «litcrarna i religiozna kultura naslanjala na istok a materijalna, trgovačka i vojnička više na zapad*.
\
V teli kulturno različnih sferah so Srbi in Hrvati sprejeli tudi krščansko vero.* Pri tem prehodu se pojavljajo neki zelo značilni in istočasno prav važni momenti.
V veri bi moral biti izražen notranji človek, čegar zunanje življenje bi ne smelo biti nič druzega, ko. verna slika notranjega življenja. Iz teh razlogov se vrše z menjavo vere v naši notranjosti značajni prelomi in že zato se ne more a priori smatrati, da je do teh prelomov moglo priti brez posebne reakcije. Mi nismo zaradi vere ubijali krščanskih misijonarjev, kakor Germani, vsaj zgodovina tega nikjer ne omenja, in kar je posebno značilno, tudi če bi se to bilo kedaj kje dogodilo, bi bili razlogi drugi. Naša stara poganska vera je bila po svoji etični vsebini blizu krščanski,5 in že potem smemo sklepati, da je že v strukturi takratne kolektivne narodne psihe njena osnovna primordijalna črta :— globina. Ker sc je pa zopet prehod v krščanstvo vršil postopoma, i v srbskem i v hrvatskem krilu naroda, nam ta činjeniea potrjuje, da je naš narod že v oni dobi — v dobi svojega popolnega mraka — težko zapuščal svoje tradicije, in na njej temelječo svojo zavest.
Ena edina reakcija se je v tej dobi javila pri Srbih, pa ne zaradi vere, marveč ker so smatrali, «da jim je nova vera vsiljena od državne oblasti*. Znane odporne črte so se že takrat javile v srbski psihi in so se pozneje še bolj. razvile zlasti za časa turškega robovanja ter odsevajo iz vseh akcij srbskega naroda, tudi iz vseh pravcev njegove moči in celo tudi iz področja njegovega intelektualnega in moralnega razvitka. Ako tem lastnostim prištejemo še ono, ki jo je g. Cvijič nazval samosvojnost srbske psihe," in na katero se on često vrača v svojih študijah o duševnih lastnostih naroda, potem mislim, da bo kmalu jasno, zakaj se resnično sveta, znamenita, nacijonalna srbska cerkev Sv. Save po svoji vsebini, značaju in moči toliko razlikuje od drugih pravoslavnih cerkev in zakaj je ona tako zrastla z narodovim življenjem, da ni nikdar prišlo do spora med to cerkvijo in med narodom. Ko pa so sc takšni spori v mnogo poznejšem času tudi pojavili, je srbski narod branil cerkev Sv. Save pred predstavniki svoje službene, cerkve, ker so ti predstavniki po mišljenju naroda opustili velike atribute nacijonalnc cerkve.
Ta samosvojnost ni samo značilna za srbsko psiho, ona sc javlja v hrvatskem delu našega naroda, ki je še ob početku svojega novega življenja težil za tem, da dobi njegovo življenje slovansko narodno obeleženje in v oddaljeni prošlosti se ta samosvojnost najbolje pojavlja v glagoljaštvu, ki kakor znano, ne obsega samo cerkve in jezika, marveč tudi vse ostalo, kar je «javnemu življenju dajalo slovansko obeležje
' Stanojevič i Corovič, Odabrani izvori za Srpsku istoriju, I, p. 63.
5 St. Stanoyevitcli, Lai civilisation du peuple Serbc ali inoyen žge. Revne de 1’Orient Chretien, deuxieme secrie, X. 1915, p. 289.
" J. Cvijič, Geografski i kulturni položaj Srbije. (Govori i Clancj, Il.knj., p. 29—51.) /
in ga v neki meri odvajalo od kosmopolitičnega gospodstva latinščine*.7 Slovanska maša in glagolsko pismo so značili jačenjc slovanske narodne misli, temu pa so se upirali razven Rima tudi drugi faktorji, ki so odločali v zemlji, kjer so živeli Hrvatje. Zato sta se hrvatska maša in glagolsko pismo začeli samo v onem delu hrvatskega naroda in v tem delu z veliko in zgodovinsko znamenito borbo ter se obdržali do današnjega dne. Ker je katoliška cerkvena organizacija bila v tej borbi močnejša od težnje hrvatskega naroda za svojo samostojno narodno cerkvijo, ni cerkev mogla postati nacijonalna organizacija v Iirvat-skem delu našega naroda in zato je ves srednjeveški značaj hrvatskega narodnega življenja bil samo deloma slovanski in zato se slovansko obeležje tega življenja javlja samo v ožjih mejah glagolske pismenosti. Opomniti je treba le, da je ta cerkveni jezik, ki se je pri hrvatskih glagolaših obdržal do današnjega dne, bil od preokreta, ki sta ga izzvala slovanska apostola Ciril in Metod v srednjem veku, naš zajedni srbsko-hrvatski književni jezik in se je kot takšen javljal kot prva črta srbsko-hrvatskega kulturnega edinstva ravnotako v iztočnih kakor v zapadnih delih srbsko-hrvatskih zemelj.
Ali vkljub tej kulturni zajednici so v zavesti srbskega in hrvatskega dela našega naroda nastale razlike vsled drugih zgodovinskih procesov. Država Ljudevita Posavskega je trajala le malo časa in takoj po njenem propadu, skoraj istočasno ž njim, sta nastala prva srbska in prva hrvatska država, ena v Zagorju, druga v Primorju, vsaka s posebno izraženo kulturno in politično zavestjo. Te države so tekom vekov propadle, zapustile pa so v duši srbsko-hrvatskega naroda dve posebni zavesti, zavest srbsko in zavest hrvatsko, ki sta često menjali svoj obseg, svojo vsebino in svoj pomen, dokler se nista zvili v eno kulturno in politično misel in se v tem procesu pretopile in definitivno utrdile v današnjo srbsko-hrvatsko-slovensko zavest.
Čeprav je ta problem velikega pomena po svoji historični in po svojih drugih straneh, vendar ne moremo na tern mestu navajati vseh živih sil, ki bude v narodnem življenju mnoge uspavane energije in postajajo važni faktorji v formiranju te obče narodne zavesti, ki se vedno bolj in vedno jasneje javlja v mnogih pokretih narodne misli, posebno v onih znamenitih pokretih na prelomu 19. in 20. veka, ko dobiva ta ideja po dolgem gibanju svoje določene konture in obenem splošno narodno sankcijo. V naslednjem hočemo omeniti samo najvažnejše momente iz tega procesa. Ta razvoj je bil v teku 19. veka bicentričen, a bil je razdeljen na dva kroga, na posebni srbski in posebni hrvatski krog. če se spomnimo na vse prilike, ki jih je naš narod doživel tekom 19. veka, moramo reči, da je do te dvojnosti moralo priti in da je ta dvojnost tudi učinila, da se spasi in v svoji celoti pojavi obča narodna misel. Veliko vprašanje je namreč, ali bi se bili mogli Hrvatje v svojem geografično in politično izjemno mučnem položaju obdržati kot etnična celina, če bi v 19. veku bila srbska nacijo-
r Članak V. Jagiča, O lirvatskoj glagoljskoj književnosti n Vodnikovoj
• Povjesti lirvatske književnosti*, Zagreb. 1913, p. 10.	'	'
nalna ideja, ki je oni niso mogli niti razumeti, kamo-li sprejeti, edina organizatorna nacijonalna ideja. V tem bicentričnem sistemu je bil hrvatski del našega naroda v mnogo slabšem položaju kakor srbski in zato se on včasih z večjo, včasih z manjšo nado na uspeh, vedno pa toplo in iskreno zalaga v raznih nacijonalnih pokretih, da izmenja dualni karakter narodne misli. Takoj bomo videli, kako so nastali ti krogi, kako so se oprijemali posebne narodne zavesti, kako so se križali in se nazadnje pretvorili v en sam krog, ki obsega ves naš srbsko-hrvatsko-slovenski narod, kot on sam nacijonalno-politični in nacijonalno-kulturni organizem: 19.vek je vek demokratizma in nacijo-nalizma. V tem veku menja beseda narod svoj pomen, kakršnega je imela več stoletij v političnem slovarju. 2ive sile, ki so do tega veka ustvarjale države, so bile ali vladarji ali oligarhije ali cerkve ali vere. Po francoskih enciklopedistih in po onem vrenju, ki so ga oni izzvali s svojimi idejami v veliki francoski revoluciji, so se mesto teh sil pojavile nove zgodovinske žive sile: Narod in društva ter njihove mnogostranske in često povsem različne težnje. Te nove žive sile so v teku 19. veka popolnoma uničile nekatere onih drugih sil, ki so bile dotlej eminentne važnosti v zgodovinskem razvoju, neke druge pa so znatno oslabele in izmenjale. Še le po teh procesih je mogel demokratizem objeti narode kontinentalne Evrope in otvoreno pričeti borbo z onimi državami, ki so ljubosumno čuvale in branile s tradicijo podedovane in v zgodovini stvorjene svoje osnove.
Prvi derivat tega demokratizma je bil duh narodnosti, to pa je, kakor pravi Sorel, ideja, «da imajo narodi pravico, da razpolagajo sami s seboj, da ljudje, ki imajo zavest, da pripadajo eni in isti naciji, imajo pravico, da jo obrazujejo, in da je neodvisnost za vsako nacijo načelo življenja in njenega dostojanstva«.
V tem veku demokratizma in takoj v pričetku njegove vladavine se pod Karadjordjcm na jugoiztočnem odgranku narodnega masiva ustvari nova srbska država, država, Seljakov, poljedelcev, živinorejcev. Država je teritorijalno majhna. Njeii geografski položaj labilen. Življenje v njej patriarhalno, patriarhalna kultura primitivna. Kakor v kleščah se nahaja mala državica med dvema velikima silama Avstrijo- in Turško, ki še nista likvidirali svojih starih obračunov. Na samem pragu iztoka in zapada bi morala ona kot historijski fenomen prej ugasniti nego se obdržati. Mi pa sc moramo danes zares «sine ira et studio« vprašati, v čem so bile potencijalne, notranje in latentne sile te države, da je v svojem razvoju zadobila vendar toliko moči, da je v najvažnejšem in najbolj kritičnem trcnotku svoje zgodovine mogla izvršiti svojo veliko politično in nacijonalno misijo.
Celi srbski narod je po propadu starih srbskih držav zašel pod turško robstvo, ki je bilo nasilno in težko. Vkljub tem neugodnim prilikam je pa tudi v tej dobi nekaj znamenitih pridobitev: Surovi turški režim je predvsem dosegel, da je srbski narod v svoji kolektivni duši — občutljivi in gibčni, hrepeneči po višji božji pravici — stvoril največje rezervoarje narodne moči. Dalje je pod turško upravo staro
srbsko plemstvo popolnoma izginilo, celi narod je postal raja, s tem pa si je cel narod pridobil popolnoma jednostno socijalno strukturo. Ves narod se je zavedel svoje enotnosti nasproti tlačitelju, razentega pa je socijalno izenačenje imelo za posledico popolno demokratizacijo vsega narodovega življenja. Zato so takoj po ustvarjenju nove srbske države bile težnje za demokratskim režimom tako močne, da so v toku nadaljnega razvoja definitivno odredile državi demokratski tip. Ta efekt je izraz razvoja, ki se je formiral v srbskem delu našega naroda v dobi turškega robstva. Ta demokratizem je v njem morda bolj razvit, ko pri katerem drugem narodu na svetu.
Reakeijonarna in fevdalna Avstrija je vedno bila proti demokratizmu, pa vendar ni mogla ugasiti demokratskega duha v onem delu naroda, ki je živel pod njo. Ravno v onem času, ko se v Avstriji beseda demokracija sploh ni smela spregovoriti, so se naši graničarji borili na Nizozemskem s Francozi in Bartenstein pravi zanje, da oni «niti najmanj ne skrivajo, kako mila so jim francoska načela svobode*.8
Toda le v svobodni srbski zemlji je' ta duh mogel najti pravega izraza in pridobiti pravi pomen, zato je bila Srbija edina zemlja, v kateri sta besedi država in narod imeli popolnoma isti pomen. Po Kantovi teoriji o državi mora biti država kot etična ustanova tvorba zavednega svobodnega človeka in za človeka. Naš demokratski narod v Srbiji ni poznal Kanta, ko je ustvarjal svojo državo, toda ustvarjal jo .ie za državljane te države in v tej tvorbi je bila njegova izvanredna moč. Ce je Louis XIV. mogel svoj čas reči za svojo osebo «L’Etat c’est rnoi* je v Srbiji brez dvoma mogel isto reči o sebi uarod kot kolektivna osebnost in posledice vsega tega so bile ogromne.
Pri nas se navadno pravi, da je v Vukovi borbi za narodni jezik jasno očrtana afirmacija narodne zavesti, jaz pa mislim, da je ona imela mnogo širši in globlji značaj. Nacijonalna zavest našega naroda, ki je žive! v Srbiji, je specifična zavest, ki se po svoji vsebini lazlikuje. n. pr. od nacijonalnc zavesti onega dela srbskega naroda, ki je živel izven Srbije, a največja razlika med njima je v tem, da se je nacijonalna zavest naroda v Srbiji po svoji vsebini in obeležju vedno skladala z državno zavestjo, dočim je pri drugih delih našega naroda nacijonalna zavest bila poprej naravnost protivna državni zavesti. Pravi pomen Vukove borbe leži v tem, da je zmaga Vukovih načel, da so njegova načela prisilila že iz početka javno državno in kulturno življenje, da se je moralo pričeti razvijati na narodni osnovi.
Gaj je rekel za Srbe znamenite besede: «Pri Srbih je vse narodno od oltarja do pastirja*. To je v velikih potezah točno, toda le tedaj, kadar govorimo o onem delu srbskega naroda, ki je živel v Šumadiji, tem znamenitem zametku naše sedanje države. Iz te etnično aktivne oblasti so valoval: močno etnični valovi na vse strani, zlasti na sever in zapad, in. zato so v sami Srbiji vse inštitucijo — vojska, cerkev in šola — bile nacijonalnc inštitucije in zato jo — pa brez zamere, da
* Bartenstein, Kratak izveštaj o stanju raso]onega m.nog^brojnoKa Ilirskega naroda, a prevodu Sandičevu, 186(5 g., p. XXVI.
naglašam to s posebnim ponosom — tudi naša beograjska univerza po veliki koncepciji narodnih idealov in po obsegu svojega dela bila ne samo kosmopolitska znanstveno prosvetno kulturna, ampak v isti dobi in isti meri tudi velika državno-nacijonalna inštitucija.
V turški dobi pa si je srbski narod pridobil še drugih pridobitev. Narodno-cerkvena organizacija izza vlade Nemanjičev se je razprostirala samo na oblasti stare srbske države. Z obnovo Pečke patriarhije pod Turki (leta 1557.) se je pa njena oblast razprostrla na vse zemlje od Budimpešte do pod Skoplje in tako je ona kot velika nacijonalna organizacija združila v čvrsto zajednico skoraj vse Srbe ter med njimi budila in hranila svete tradicije stare prošlosti.
K temu pride še narodna poezija, ki slavi vse kar je po narodovem razumevanju pomembno za narod in njegovo prošlost, in zelo verjetno je, da tiči v narodni poeziji prvo mesto pri ustvarjanju narodne zavesti in notranjega narodnega edinstva. Neštevilni moralni psihološki elementi narodnih pesmi so ustvarjali v narodu moralno solidarnost, in baš ona je brez dvoma v vseh peripetijah zgodovinsko-kuiturnega razvoja najrealnejše in morda edino absolutno obeležje naroda.
Tako se je nacijonalno-demokratska zavest razvila v srbskem delu našega naroda daleč pred 19. vekom. Ta zavest se je vsled zgodovinskih činjenic in močnih potez, ki so jih te činjenice izzvale v strukturi narodne duše, javljala v vseh zgodovinskih momentih, ki so bili mnogokrat kritični in često nepovoljni. Javljala se je skoraj kot postulat krvi živega organizma narodovega in dobiva na ta način obeležje elementarne sile, ki se ne ustraši največjih žrtev in naporov. Ta zavest je ustvarila psihični tip raznim oblikam srbskega nacijo-nalizma in iz nje je nastal tudi racijonalistični nacinalizem Dositeja Obradoviča, romantični nacijonalizem Svetozara Miletiča, realistično socijalni nacijonalizem Svetozara Markoviča in nazadnje pod kraj 19. in pričetkom 20. veka kot sinteza vseh pravcev nacijonalnih struj in idej pri Srbih, Hrvatih in Slovencih, današnji realni nacijonalizem, ki obsega s svojo vsebino in ideologijo vse Srbe, Hrvate in Slovence kot en sam edinstven narod.
Četudi je ta realni nacijonalizem s svojem bistvu v srbskih delih naše zemlje izražen brez dvoma že koncem 18. veka v nacijonalizmu Dositeja Obradoviča, in četudi je v velikem delu očrtan pozneje tudi v koncepcijah Vukovih ter v idejah znanega omladinskega pokreta v 60. letih prošlega stoletja, je dobil po svoji notranji vsebini in po svoji zunanji obliki svoje končno obeležje šele v ideologiji onih kulturnih pokretov, ki so se javili v krilu-hrvatskega dela našega naroda, v drugi in tretji četrtini prošlega veka. '
Stanje v katerem se je nahajal hrvatski narod pred temi pokreti, je bilo obupno, in razlike v življenju Srbov in Hrvatov so bile takrat velike, večje kakor kedajkoli. Tudi v srednjem veku so bile razlike med njimi velike, toda obstojala je tudi neka notranja sorodnost. V turški dobi je ta sorodnost izginila, velike razlike, ki se javljajo pričetkom 19. stoletja v notranjem narodnem življenju Srbov in Hrvatov, so nastale vsled tega, kef so se v tej historični perijodi eni in drugi
razvijali — politično, kulturno, socijalno in ekonomski — v povsem različnih prilikah in okolnostih. Res, da srbske države ni bilo, ali je živel srbski narod. Hrvatska pa je kot država v tem razdobju živela in obsojala, toda njen narod je bil mrtev in vrlo velika je bila opasnost, da kot nacija ugasne.
Pa četudi Hrvatje v tem času niso imeli svoje samostalne države, so vendar v težnji, da jo kolikor toliko obdrže, stopali v pogodbeno zvezo z drugimi državami in ko se ni mogla več hrvatska država obdržati z vsemi atributi svoje vlasti, se je obdržalo vsaj njeno zunanje državnopravno obeležje. Zato je imela politična borba na Hrvatskem državnopravni značaj, v procesih pa, ki jih je vodil hrvatski narod, mu je bil obtoženec vedno za sodnika. V teh borbah se je cesto odlikovalo staro patriotsko hrvatsko plemstvo, ki se je vedno poživljalo na državno pravo, in ker to pravo ni bilo nacijonalno ampak teritorijalno, je patriotizem tega plemstva veljal teritoriju, ne pa narodu in njegovemu edinstvm Iz takšnega razumevanja se seveda ni mogla razviti nacijonalna zavest ne v plemstvu ne v narodu, vendar je pa imelo ta uspeh, da se je i v plemstvu i v narodu očuvala zavest države in državne samostojnosti.
V tej dobi na Hrvatskem kakor v nobeni drugi srednjeveški državi ni narod imel nikakršnega vpliva v javnem in političnem življenju, pokoril se je vsaki vlasti, in neposrcdnji njegovi gospodarji, — cerkev, plemstvo, Dunaj ali Pešta — radi svojih specifičnih interesov niso imeli namena, da ga dvignejo iz one letargije, v katero je zapadel.
Predvsem je hrvatski narod bil moralno pod vplivom svoje kosmo-politske cerkve in ta cerkev je kot univerzalna vedno težila za tem, da s svojo idejo enako zajame in izenači vse narode. Ona je anaci-jonalna. Mi govorimo seveda samo o katoliški cerkvi in njenem principu, ne pa o katoliškem svečeništvu, ki je dalo narodu Divkoviča, ali Kačiča-Miošiča, ali narodnega biskupa Vrhovca, ali svetlo in veliko osebo Strossmayerja ali Račkega. Vendar pa tudi ono ni moglo v hrvatskih delih naše zemlje v bistvu izbrisati kosmopolitski značaj katoliške cerkve. Ta cerkev ni hotela vzbuditi ne nacijonalnili ne demokratskih čustev niti v onem delu hrvatskega naroda, ki je nekaj časa živel pod francosko oblastjo, >-;e že seznanil s temi čustvi, in tako hrvatski del našega naroda po svoji anacijonalni cerkvi ni mogel priti do svoje nacijonalne zavesti.
Pa tudi fevdalna razdelitev države ni mogla razviti demokratske zavesti v narodu, ki je bil tudi sicer zasužnjen bodisi od Dunaja, bodisi od Pešte. Tako je hrvatski narod stopil na ono široko in zgodovinsko, znamenito areno, v kateri je pravo naroda bilo največji dispenzator civilizacije in kulture, ravnotako, kakor v prvi dobi svojega življenja na sedanjem ozemlju, namreč kot etnično amorfna in inko-herentna masa brez nacijonalne in demokratske zavesti in brez notranje solidarnosti, ali kakor govori neki hrvatski pisatelj, stopil je v 19. vek «rastrgan, bez nacijonalne etike i sa slomljenom kičmom».”
“ Marjanovič, Savremena Hrvatska. (Izdanje Srpske Književne Zadruge, Beograd, 1913, p. 51.)
O
V tej dobi polne malodušnosti hrvatskega naroda se vzbudi ilirski pokret, iz katerega nastane nacijonalno lirvatstvo one dobe. Gaj je stal pred zelo težkim problemom. Uspavane, po raznolikih tradicijah diferencirane in z raznolikimi provincialnimi upravami raztrgane mase je bilo treba združiti v eno celoto in z vstajenjem nacijonalnc misli stvoriti osnove novemu narodnemu življenju. Te velike naloge sc je mogla lotiti samo velika in navdušena generacija, ki se je zaradi svoje velike ideje odločila ne samo za velike napore, marveč tudi za velike žrtve.
«Narod brez narodnosti je telo brez kosti.» Ta Gajeva misel ga je vodila v borbo v času, ko so struje romantično-nacijonalucga pokreta zajele celo Evropo in poleg nje zlasti ves slovanski svet. Na čelo tega pokreta sta se pri Slovanih postavila dva velika apostola slovanske misli in slovanskega edinstva, Jan Kollar in Pavle Šafafik, oba slovaškega pokoljenja.
Njun učenec naš Gaj, je sledil svojim učiteljem ter vsled velike edinstvene narodne ideje storil isto, kar sta mutatis rnutandis storila njegova učitelja. Zaradi te ideje se je Gaj odrekel eni svojih dragocenih svetinj, zamenil je svoj kajkavski jezik za štokavščino, ki je našla svoj najdovršenejši in najpopolnejši izraz v pravopisu in jeziku Vukovem in v bogati zakladnici srbskega narodnega blaga.10 Ta čin nam za ono dobo in v onih prilikah potrjuje, koliko je Gaj, ki je s svojim ilirizmom objel vse južne Slovane, med njimi seveda tudi Slovence, bil prepričan, da bo edinstvo jezika potegnilo za seboj tudi edinstvo celega ilirskega naroda. Njemu kajkavcu je bil seveda slovenski jezik bližji nego srbski, toda v borbi s Prešernom in Kopitarjem Gaj ni popustil, marveč je iz političnih razlogov ostal pri svoji prvotni misli, ki se je v ostalem bila pojavila že mnogo ranije, koncem 17. in početkom 18. veka, v idejah in spisih Senjanina Pavla Rittcra-Vitezoviča in Zagorca jezuita Andrije Jambrešiča. Cc bi se Prešern in Kopitar bila javila pri Slovencih po ilirizmu ali če bi v svojem delu ne bila dosegla one višine, v katere sta se v istini povzpela, bi bilo vprašanje enega jezika vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev takrat rešeno in ni treba govoriti o tem, koliko bi v preteklosti v vseh pravcih narodnega življenja bila pomenila sila enega samega jezika. V svoji težnji, da čim ožje zbliža in ujedini južne Slovane, je hotel Gaj, da -se poleg latinice v njegovih novinah pojavi tudi cirilica. Najbolj karakteristično v njegovem delu pa je, da je stalno strcmil za tem, da svoj nacijonalizcm bolj nasloni na istočni nego na zapadni del našega naroda, ker je smatral, kakor sam pravi, da so «Srbi sačuvali u večoj čistoči stare narodne erte i običaje nego ostale ilirske narodnosti®.11
10 «Tim odvažnim činom«, pravi k. Šišič, t. j. «Uredjenjem jedinstvene orto-grafije i Vukove štokavštinc, Gaj je izveo največe djelo svoje, odstranivši njime i poslednju zagradil, što je dijelila Hrvata od Hrvata, a onda Hrvata od Srbina«; v. Ferdo Šišič, Hrvatska Povijest, III. dio, p. 194.
11 To je trdil znani historik Ilirizma Platon Kulakovski. — A. Belič, Srbija i Južnoslavensko pitanje, 1915, p. 70.
Čeprav Gaj za svojo ilirsko idejo ni osvojil vsega našega naroda je vendar dosegel mnogo, zelo mnogo: stvoril je hrvatsko nacijonalno zavest, združil je Hrvate v eno celoto in na takrat mračno nebo narodnega življenja je v žarkih barvah pričaral zarjo velike misli narodnega edinstva. Ce pomislimo še na to, da je takrat narodni jezik kot edini element nacijonalne zavesti v hrvatskih delih naše zemlje imel mnogo globlji pomen kot v srbskih, potem šele vidimo, kolikega pomena je bil ilirski pokret za hrvatstvo in za notranje življenje hrvatskega naroda. Od tega pokreta dalje šele stopa hrvatski narod v zgodovino kot nacija, koje psihologija se je toliko približala nacijo-nalni psihologiji Srbov, da vidimo Srbe in Hrvate oboje že leta 1848., kako so po inicijativi beograjske vlade skupno, in to prvikrat, odkar so se naselili v svojih današnjih naselbinah, borijo proti skupnemu sovražniku.12
Toda takoj po tej borbi, po kateri bi bili morali iti avstrijski Srbi v Vojvodino, Hrvatje pa v svojo samostalno in razširjeno zemljo, je nastopil absolutizem, ki je s svojo germanizatorno in antidemokratsko težnjo hotel udušiti pravkar vzbujeno nacijonalno zavest. Pod tem režimom je zbiral hrvatski narod svoje moči in vkljub krizam, ki so se neprestano pojavljale v njegovem javnem in političnem življenju je vseeno v svoji duši obdržal in dalje oblikoval ilirsko misel, ki je početkotn 60. let prošlega veka dobila svoj največji polet in najrealnejši pomen v idejah Strossmayerja in Račkega in v njihovem jugoslovenstvu.
«Prosvetom slobodi», tako je govoril Strossmayer, in vse njegove koncepcije, kulturne, nacijonalno in politične, so izhajale iz te misli, ki je tako osvojila njegovo dušo, da je bila vedno izraz njegovega prepričanja in njegove zavesti. Narod je treba osvoboditi mraka je mislil Strossmayer, da bo v prosvetljenosti zagledal svojo edino rešitev v duhovnem edinstvu. Najznamenitejši in najboljši njegov sotrudnik Rački pravi: «Narodom u pravom značenju reči postaje skup ljudi jednoga-jezika, jednih običaja, jednoga zivotnog tipa, istom onda, kada doraste do svijesti o svojem duhovnom jedinstvu, kada se oseča jednim*, i dalje —: «Želi li .lugoslovjenstvo jednim narodom u duhovnom smislu postati to bi imalo nastojati, da se sjedini u jednotn književnom jeziku... Ovo toli žudjeno jedinstvo-svili Jugoslovjcna, a ponajprije Srbo-Hrvata i Slovenaca, pospješiti bi imala Jugoslovjenska Akademija*. Zato je tudi osnovana .lugoslavenska akademija v Zagrebu, ki bi po besedah Račkega morala biti «književno sredotočje od Soče do Dunava, od Jadranskog do črnoga mora*.
V času, ko se je osnovala zagrebška .lugoslavenska akademija (1867), je beseda književnost imela širši pomen v književnem jeziku kakor danes. Ona je po razumevanju Storossmayerja in Račkega po-
12 Madjarski historik Josef R.Tliim je pied kratkim objavil temeljem doslej neznanega gradiva dunajskih arhivov studijo o poizkusu ustvaritve kraljevine «južnih Slovanov* pred sedemdesetimi leti. — v. J. Radonič, Srbija kao Južnoslovenski Pijemont i t. d. (Novi Život, knj. VI, p. 101—102.)
menila i znanost i «književno sredotočje», o katerem govori Rački, in morala je vsekakor značiti tudi znanstveni center.
Pomena znanosti, posebno njenih nacijonalnih panog ni v našem narodu doslej nikdo lepše očrtal ko Rački. V enem svojih svečanih go-1 vorov v akademiji pravi o znanosti: «Ona mora v našem narodu iz-gladiti ostrine dualističnega narodnega razvoja in obe polovici naroda dovesti v duševno zajednico. Ta naloga jej je danes olajšana s tem, ker obe polovici naroda... nista več navezani na dva, kakor nekdaj, marveč na en sam vseobči izbor ljudske prosvete*.111 Ta duševna za-jednica in izravnavanje ostrin dualističnega narodovega duševnega razvoja sta bila za Strossmayerja in Račkega najvišji ideal. Ko se je po njunih naporih in zlasti vsled delovanja Strossmayerjevega otvo-rilo tudi zagrebško vseučilišče 1874., je Strossmayer napisal znamenite besede: «Uda tijela našega još su i dandanas rastrgana. Sveučilište upravo naše svetu zadaču ima, da narod složi i združi, da se ono, što je nepravda i udes hudi od tijela našega otrgnuo, i opet majei našoj opčoj priljubi. Sveučilište naše ima upravo biti ono sveto ognjište, na kom se bratska srca na ljubav, slogu i jedinstvo razigrati imaju. U samom našem užem domu dva brata rodjena, jedne majke sinove, još predsude neke razstavljaju. .lednu krv, jednu dušu, dva dična imena, koja jedno te isto znače, često put razdvajaju. Do Sveučilišta je, da te predsude i razmirice prestami, da se brača u jednu dušu i jedmi svetu namjeru spoje*.
2e iz tega, kar je tu navedeno, se jasno vidi, da je kulturno edinstvo naroda «od Soče do Vardara, od Jadranskog do Črnog mora* in posebno njegovega hrvatsko-srbskega jedra bilo glavni ideal «Jugoslo-venstvu*. Toda kakor je ilirizem imel poleg kulturno-literarnih tudi svoje politične tendence, istotako je v jugoslavizmu koncepcija kulturnega edinstva vseh Jugoslovanov izzvala tudi koncepcijo o njihovi državni Zajednici. Kakor sta Strossmaycr in Rački dobro znala, da so žive sile sodobne države demokratizem in naeijonalna zavest, sta oba še s početka svojega dela pričela buditi v narodnu in demokratsko zavest.
Čim se je Strossmayer prvikrat pojavil kot biskup pred svojim narodom, ga je takoj pričel učiti: «Duh sadašnjeg vremena naziva se duhom slobode, duhom jednakosti i bratirnstva, duhom narodnosti i do-moljublja*.15 Rački pa na drugi strani odreka vsako vrednost zgodovinskemu pravu in naglasa, kako vsako pravo v vsaki dobi izvira samo iz naroda in njegove zavesti in se vrača vanj: «Državnici, koji be/. obzira na ovo pitanje snuju osnove na historičkom pravu, ter ga šilom protiskuju, gdje je s pitanjem o narodnosti u sukobu, spadaju u stani školu prošlosti, vojuju proti sadašnjosti, tiemaju nikakove budiičiiosti*."’
13 Smičiklas, Život i djela Dra. Eranje Račkoga. (Izdanje Jugoslav. Akademije, 1K95 g., p. 61.)
14 Smičiklas, Načrt života i djela Biskupa J. .!. Strossmayera. (Izdatije Jugoslavenske Akademije, 1906, p. 318.)
'5 ibid. p. 10.
1,1 A. Belič, op. cit. 73.
Ta naziranja Račkega so bila v pr v »m redu naperjena proti Madžarom, ki so svojo politiko na iztoku opirali na historično pravo. Razbiti madžarske srednjeveške tradicije in utopije, je po njegovem in Stross-mayerjevem mišljenju značilno vzbuditi v narodu vsaj idejo o državni zavesti, ki bi prej ali slej morala najti svoj pravi izraz v samostojni narodni državi.
Po tej koncepciji bi ta narodna država kot posebna celota stopila v avstrijsko federacijo. Račkega biograf Zagorski pravi: «Rački je kakor Palaeky smatral, da bi bilo Avstrijo treba izmisliti, a ko bi je ne bilo» in takoj dalje, da je za Račkega «solidarnost Srbov 'in Hrvatov bila pogoj napredka vseh balkanskih držav*.17 Rački pa zopet pravi: «Bis-kup Strossmayer in njegovi pristaši so v svojem političnem delovanju od leta 1860. vedno imeli en cilj, eno svrlio, eno zadačo: ujedinjenje, namreč hrvatske zemlje in njeno državno samostojnost v okviru habsburške monarhije*.18 A Smičiklas: «Od prvega govora Račkega iz leta 1861. pa vso 301etno dobo bi mogli nanizati cel venec misli, čijih jedro je: .Hrvatska samostalna jest uzdanica svega jugoslavenstva1.*1" V tem je bila njihova politika in njihova politična akcija.
Ona pa ni temeljila samo na tej ožji koncepciji. Nikdo ne more zanikati, da je kulturno edinstvo vseh južnih Slovanov kot načelo jugo-slavizma bilo samo prestralo, pod katerim se je krilo njihovo politično in državno edinstvo, če se pa ono po Strossmayerjevem prepričanju takrat še ni moglo uresničiti in če so Strossmayer in njegovi somišljeniki šli naprej za tem, da naš na Avstrijo in Madžarsko strgani narod ujedinijo v eno samostojno hrvatsko državo, so oni delali na to, kar se jim je zdelo dosegljivo, istočasno pa so brez vsake ljubosumnosti ali zavisti toplo in iskreno podpirali veliko narodno politiko kneza Mihaila, čeprav so vedeli, da bi po tej politiki Srbija stala na čelu jugoslovanske države in da so Srbi oni, ki so v centru kroga «pozvani da budu jezgra buduče konsolidacije, a ne Hrvati, koji su na periferiji* njegovi.-’"
Do koncepcije o ujcdinjenju vsega našega naroda in ne samo enega njegovega dela, v okvirju /monarhije, so v ostalem došli tudi neki srbski politiki iti državniki, in četudi te misli niso našle odmev v duši srbskega naroda, so se vendar pojavljale in da govorimo odkrito, so se tudi morale pojaviti vsled težkih prilik, v katerih se je razvijalo naše narodno življenje. Onim Srbom, ki bi iz pretirane nacijottalne ljubosumnosti hoteli zmanjšati pomen političnega dela Strossmayerja in Račkega, in še bolj oni, ki bi se drznili, da v zamračenih trenutkih svoje duše grdijo sveti pomen teh dveh velikih Jugoslovanov, pravim, naj ne pozabijo, da je po bombardiranju Beograda isti Rački, ki je videl bodočnost Jugoslovenstva v samostojnosti Hrvatske, napisal te
17 Zagorsky, EranSois Rački et la Rcnaissance scientifique et politique de la Croatie, Pariš, 1909, p. 157—158.
Smičiklas, Život i djela ete., p. 33.
111 ibid. p. 43.
•" M. S. Piroeanae, Knez Miliailo i zajednička radnja balkanskih naroda, Beograd. 1895 g.
proroške besede: «Mi smo se premili na rik turskili topova iz beograd-ske tvrdjave, te začeli nadu, da če ovaj gnusni čin biti početak velikih čina kojima če Srbija biti središte». In naj tudi ne pozabijo, da je Strossmayer, ki je hotel raztrgane ude naroda v Avstriji in Madžarski	zbrati «u okviru habsburške monarhije*	v eno	državno
zajednico,	tudi pri posvečenju	svoje katedrale v	Djakovu, tega
simbola narodnega edinstva, izgovoril leta 1882. te znamenite besede:5' «Jedinstvo, sloga i ljubav našega naroda bila mi je i jest mi i sada jedina i največa želja na ovom svijetu. Ja sam za to jedinstvo, za tu slogu i ljubav vazda mislio, vazda radio... 1 ja kada se budem rastajao sa ovim svijetom poslednja če mi molitva biti za jedinstvo naroda mog: Vsemoguči vječni Bože, srniluj se momu dobrom narodu i ujedini ga.»
Evo tako sta čutila, mislila in govorila Strossmayer in Rački.Z višine, v katero sc je povspel v krilatem poletu svojega genija, je Strossmayer s svojim sokoljim pogledom premeril ves narod, in v prvi iskri, ki se je vnela v njegovi duši ter užgala idejo edinstva vseh južnih Slovanov, se je zalesketalo edinstvo srbskega in hrvatskega naroda. Rački, ki je na svoje oči videl, kako se po stoletnem naporu ujedinjuje italijanski narod s tem, da so se velike tradicije nacije vzdignile nad tradicijami poedinih pokrajin, je pod okriljem «največjega Jugoslovena* še utrdil svoje prepričanje, do katerega je prišel v Italiji, ter se je od golega pristajanja na Strossmayerjeve misli povspel na čelo onega znamenitega pokreta, iz katerega se je v hrvatskem delu našega naroda razvila srbsko-hrvatska zavest.
Cc se danes govori, da je «zavest edinstva Hrvatov in Srbov rezultat njihovega kulturnega razvitka v 19. veku,*22 se ne sme nikdar izpregledati, da je v procesu tega kulturnega razvitka moral hrvatski narod vzeti nase večje napore ko srbski ne samo zato, ker je v srbskem delu naroda, narodna zavest jako strujila iz naroda v narodovo inteligenco, v hrvatskem pa obratno, marveč tudi zato, ker je Zagreb često, vrlo često,	da ne rečemo vedno	pogrešal onega svobodnega	daha, v
katerem je	vedno bila največja	moč Beograda.
Pa četudi je srbsko-hrvatska narodna misel zajela ne samo Srbe in Hrvate ampak tudi Slovence, vendar ona sama po sebi in kot edini element zajedniške zavesti ni mogla na zgodovinsko danem nam neugodnem političnem terenu ustvariti osnove našega skupnega življenja. Potrebna je bila še druga misel, ki v celokupnem lirvatsko-slovenskem narodnem delu razkraja stare mentalne in moralne formacije. Šele ko je združena hrvatsko-srbska mladina, naslanjajoča se na nacijonalno srbsko-hrvatsko zavest, probudila in utrdila v narodu i demokratsko zavest. Šele odtlej je skupna zavest kot sinteza dveh zavesti, nacijonalnc in demokratske, mogla našemu današnjemu nacijonalizmu dati glavno obeleženje in realno vsebino v demokratskem in moralnem občutenju solidarnosti z našim narodom in njegovimi širokimi masami. Ta zavest je spojila v eno misel Beograd, Zagreb
21 Smičiklas, Načrt života etc., p. 36—37.
a> A. Belič, op. cit. p. 60.
in Ljubljano, zabrisala je konture teh krogov, ki so bili opisani okrog Beograda in Zagreba, stvorila je eno nacijo, srbsko-hrvatsko-slovenskp nacijo.
Vstajenje te nacije je našlo svoj pravi izraz šele v ujedinjeni domovini, narod srbsko-hrvatsko-slovenski pa je bil, ako smem tako reči, etno-biološki ujedinjen že mnogo mnogo poprej, že tedaj, ko v mraku, ki je nad nami vladal, še ni moglo niti pomisliti na edinstvo in še manj na ujedinjenje.
To etno-biološko edinstvo, izraz naše skupne krvi in vseh pojavov, ki izhajajo iz te ene krvi, pojavov psihičnih, duhovnih, mentalnih, je združevalo v eno latentno celoto vse kraje naše zemlje in se razprostiralo povsodi po njih in je obsegalo mnogo večji prostor, kakor je oni, v katerem sedaj obstoji edinstvo srbsko-hrvafskega jezika.
Poskušati hočem, da samo 'z nekaj besedami obeležim vzroke, ki so izzvali, in procese, ki so formirali to edinstvo, in verujem, da se bo pravo moč njegova pokazala v vsem svojem blesku šele tedaj, ko bodo latentno potencijalne energije, ki se nahajajo v njem, v kulturnih procesih došle do svoje prave vrednosti.
Pri doselitvi našega naroda v današnje kraje ni bilo nikakršne kohezije v njem, in ona ni mogla nastati niti tedaj, ko si je narod pozneje stvoril svoje države.23 Nacijonalnega sentimentalizfna današnje dobe ona doba ni poznala, in narod, ki ga je religija razcepila na dva dela, ni mogel ustvariti kulturne identičnosti v zgodovinski dobi, v kateri je religija bila edini dispenzator kulture. Da so naša plemena ostala v daljnem svojem	razvitku razločena, bi ona	morda nikdar	ne bila
postala ena nacija	niti v tej naši	sedanji dobi,	v kateri vera	več ne
daje obeležja nacije.
Po turški invaziji so pričela premikanja narodnih inas, in ta premikanja so trajala okrog 500 let! Hrvatske struje so se premaknile proti severu in zapadu, del hrvatskega naroda je prispel celo do Dunaja in na Moravsko, drugi je dospel do morja in celo preko njega. V 16. veku je velik broj Hrvatov pribegnil na Kranjsko in Štajersko. Še večja premikanja pa so	se dogajala v	tej dobi pri	srbskem delu	našega
naroda, kjer sploh	ni nikdo ostal	na svojem starem mestu. Posebno
še velja to za prebivalstvo dinarskih in centralnih oblasti balkanskega poluostrova. Nekatera teh «metanastazijskih» kretanj so se izvršila v okviru balkanskega poluostrova, neka pa so gnala narod izven tega okvira na sever čez Savo in Donavo, v Panonijo, tako da so ti kraji postali podaljšek etnografije in civilizacije balkanskega poluostrova.** Med vsemi temi strujami je bila dinarska metanastazijska ,struja najaktivnejša. Iz ulja teh narodnih mas so odletali celi roji, ki so se razmestili po Hercegovini, Črni gori, med Skadrom in Kopaonikom, med južno Moravo in severnim Vardarom. V teh pokretih je dinarska
** St. Novakovič, Les problems serbes, Archiv fiir slav. Phil. XXXIV, 1913, p. 203.
3* Cvijič, La Pčninsule Halkanigue, Pariš, 1918, p. 112 129.
struja segla na severu do Peste, na zapadu do morja, na severozapadu pa preko Zumberka, do Ptuja, Maribora in Ljubljane.
V takšnih prilikah so se splele etnične grupe in religije, ves narod se je premešal in kompozicija stare populacije se je preinačila ali docela izmenjala, izkratka stvoril se je nov etnični kozmos. V njem se je mnogo pravoslavnih Srbov pokatolilo in pounijatilo, mnogi Hrvati so postali Slovenci in obratno mnogi Slovenci Hrvati, posebna plemenska krv je dobila priliva plemenske krvi ostalih plemen in iz tega izmešavanja je nastalo etno-biološko edinstvo našega naroda.
(i. Cvijič je v svojih dosedanjih študijah o naseljih srbskih zemelj navedel vplive raznih metanastazijskih struj v okviru balkanskega poluostrova in iz podatkov, ki jih je proučil in utrdil, sc more brez dvoma zaključevati, da je med Srbi in Hrvati, ki stanujejo na balkanskem poluostrovu, brezdvomno etno-biološko edinstvo. V tem praven je v svojih študijah zlasti v zadnji dobi prehodil tudi druge oblasti naše zemlje in po prvih konturah tega njegovega dela se že vidi, da je to edinstvo 'resnično. Kako lepa slučajnost sc javlja v teh rezultatih, do katerih je došla naša znanost baš v vprašanjih narodnega edinstva: Ko je tajnik Jugoslovenske Akademije v Zagrebu dognal, da ni v jeziku Srbov in Hrvatov nikakšne razlike, je predsednik Srbske Kraljevske Akademije v Beogradu dognal, da struji v nas Srbih, Hrvatih in Slovencih ena kri, in da so naše moralne, psihične in intelektualne predispozicije iste.
Danes, ko struji svobodna narodna misel po vseh dolinah in dobravah naše lepe zemlje, dartes, ko deluje ona, da izbije iskro narodnega osveščenja iz vspavanih energij tudi v najbolj oddaljenih kotih, tudi mi ne bomo sramotili svoje slavne prošlosti, marveč bomo izpolnjevali svojo lepo sedanjost, da zgradimo slavno bodočnost, ne več s prosveto k svobodi, kakor je rekel naš veliki učitelj, ker svobodo že imamo, marveč s prosveto k notranjem narodovemu izenačevanju.
Spomnimo se: Narod je v 5. veku našega štetja zapustil svoja ognjišča in nevedoč, na kaj naleti na svojem potu, je stopal s karpatskih višin v panonske ravnice ter odtod korakal dalje v svoja današnja naselja. Spomnimo se, kakšna zgodovinska sila cepi ta narod na razgrniti Iztoka in Zapada, in koliko je ta razcep prinesel bede, trpljenja in vsakojakih izkušenj, koliko muk, vrvenja in krikov, koliko z ničemer zasluženega ponižanja in žalitev narodovega ponosa, koliko demonski postavljenih pasti in zanjk povsod, koder je v kristalnočistih potokih šla struja narodovega duha in njegove misli. Spomnimo se izkratka, kako s trnjem posuta in s krvjo nakvašena je bila steza, po kateri se je v nizu dolgih vekov mučil ta narod, in poglejmo, kako so skozi soparo še ne posušene, še vroče in še kadeče se krvi, tega edinega porfirja narodove utehe, njegove nade, časti in dostojanstva, — vidi v jasni svetlobi veličasten sprevod prvih izbranih, ki pristopajo z gorečimi svečami in v tihi molitvi v Večnost, in tu na oltarju Prava, Pravde in Svobode ustvarjajo resnično narodno edinstvo ...
Evo v viziji sliko naše zgodovine, ki je sedanjemu pokolenju pustila svetinjo narodnega edinstva. Ono je danes tu med nami, ali one
notranje svetlosti še ni, ki vodi duše iz mraka in prinaša mir. Ta mir še ni osvojil naših src. Naša naloga je, da potihnejo te pomladne burje v prvem jutru našega skupnega življenja in da dovršimo ono vckove pričakovano in v duhu gledano zgradbo, ki so jo naši predniki ustvarjali s svojo krvjo in z napori svojega genija.
Naprej z vero, brez strahu, v zanosu in smelem zaletu, veliki Jugoslovanski Misli nasproti!
VARAŽDINAC:
Hrvatska državna tradicija i Jugoslavija«
Od odličnega zagrebškega prijatelja smo prejeli daljši članek, iz katerega .priobčujemo sledeči del:
Hrvatsko državno pravo bila je kičma u teh: naroda, koja je mnogo puta bila pognuta, a nikad slomljena.
Razumemo, da je simbol nekad nezavisnog naroda, ta sveta uspomena postala narodna svetinja, a ne razumemo, da mora biti balast, koji sprečava narod u razvitku. Sa tradicijama ove vrste trebalo je raščistiti pre nego što smo stupili u zajednicu sa srpskim delom naroda, pošto su prestale imati raison d’ etre.
Oslobodjenjc i ujedinjenje zateklo nas je nespremne; onaj proces likvidacije sa prošlošču, koga je imalo sprovesti svako pleme za sebe pre nego što je stupilo u novu zajednicu, svršava se tek sada za zajedničkim stolom, sa mnogo borbi i trzavica. Dešava se ono, šta je običaj u svakoj borbi: stvari, same po sebi sitne, postaju krupne, čim su postale teza koja se brani, čim su postale barjak, oko koga se sakuplja jedna vojska.
Borbe, koje su se vodile pre izmedju političkih stranaka u Hrvat-skoj, vode se sada izmedju Beograda i Zagreba, umesto u Zagrebu samom. A ovo mora da sc jedanput svrši. Ne možemo živeti jedan pored drugog uvučeni u našu prošlost kao puž u svoju kuču. Stvarne različitosti koje nas odvajaju, jedno pleme od drugog, čine- nam se velike. Biče one male u svetiti istorije i u očima naše decc. Ostavimo vremenu da ih izjednači. A one zamišljene diferencije bez stvarne vrednosti, onaj arsetial narodnog sentimentaliteta, s tim moramo obračunati več mi sami.
Namerno ne dajemo hrvatskim državo-pravnim gravaminama onog stvarnog značaja i one važnosti, koja im se daje od izvesne hrvatske strane — dabome, ne od sviju Hrvata, čak ni od sviju iz Banovine. Nikako nečemo u njima videti ono, što su bila za vreme tudjeg go-spodstva: sredstvo obrane od podjarmljivanja. Takovo shvačanje bilo bi u bratskoj našoj državi sasvim pogrešilo i moglo bi izazvati reakciju od strane, protiv koje je upereno. Ta bi pak mogla postati za Hrvatsku sudbonosna, jer su srpska prava 11 Hrvatskoj sasvim drukčije osnovana nego su bila madžarska.
N
Baš sadanje vreme pak, kad se Hrvati iz Banovine drže u potpunoj apstinenciji u pogledu parlamentarnog rada i učestvovanja u upravi zemlje, a Beograd nista,ama baš nista ne preduzima što bi ličilo na zelju za srpskom supremacijom u Hrvatskoj, najbolji je dokaz za to, da je udaranje na tradicionalna prava kao zaštitu od podjarmljivanja potpuno suvišno.
Radimo na torne, da si uredimo našu zajedničku kuču — tu moraju pasti izvesni zidovi i moraju se pre mala odelenja pretvoriti u sale ili konkretno: iz okruga sastavljajmo oblasti, iz pokrajina državu. Mnogo se govori o parcelaciji Hrvatskc; zašto sc ne govori o komasaciji Srbije? Srpsko pleme briše svoje okruge, da li to ne znači brisati tradicionalne svetinje? Srpski okruzi naslednici su starih turskih upravnih jedinica, nahija; vekovima su okružne, nahijske varoši predstavljale upravne centre, jer nijc bilo prestonice. Po nahijama, okruzima oslo-badjalo se Srpstvo od Turaka. 1 danas još srpskom scljaku okružna varoš ne znači mnogo manje nego Beograd; sa okružnim načelnikom svršava se zanj hijerarhija državne administracije. A ipak sue to se briše, baca se u arsenal starina i prilazi se novom.
Treba da se izluči pojam i stvarnost onog hrvatskog državnog prava, koje je danas barjak, oko kojeg sc sakuplja sve ono u Hrvatskoj, što ne može da prekine sa mentalitetom prošlosti.
Hrvatsko državno pravo je pravo Hrvatskc države. Stavljamo pitanje: Da li je godine 1918., u mahu ujedinjenja, bilo moguče govoriti o Hrvatskoj državi? Da li je 1918. godine postojalo u Hrvatskoj ono, što sačinjava pravni pojam: «Država», naime državna teritorija, narod, koji je svestan svog državnog suvereniteta i priznanje tog suvereniteta od inostranstva, ili bar tolikd političke snage, da je bila kadra zastopati državnu misao prema vani? Ne, jasno da nije postojalo. Prvotni geo-grafsko-državnopravni pojam «Hrvatske» za vreme Tomislava, nema ništa zajedničko sa banovinom od godine 1918. — O svesti hrvatskog naroda, o narodnom suverenitetu govoričemo docnije, a epizoda suverenosti Narodnog Veča pokazala je jasno šta drži inostranstvo o hrvatskom državnom pravu.
Država dakle nije postojala, a postojalo je pravo na državu. Prava bez nosioca, subjekta prava, nema; apstraktnog prava nema, postojati može samo uspomena na izčezlo pravo. Kaže se: autonomija hrvatskc banovine, koja joj je bila uvek priznata, dokaz je da je ono pravo hrvatskog suvereniteta, zaista postojalo.
Ako se hrvatski narod smatrao zaista suverenim, onda je mogao samo dobrovoljno ograničiti svoj suverenitet, onda je mogao samo dobrovoljno odstupiti drugomu narodu vršenje svojih suverenih prava. A u Hrvatskoj? Godine 1595. ukinula je Austrija, ne da bi pitala Hrvatski Sabor, banski položaj. Godine 1734. otcepila je Austrija od Hrvatske, bez ikakve saglasnosti Sabora, vojnu granicu. Godine 1779. ukida Marija Terezija Hrvatski Sabor i stavlja hrvatsku upravu pod Madjarsku. Da spasi iluziju autonomije, predaje Hrvatski Sabor u go dinama 1790. do 1792. upravu banovine Madjarima i proklamuje «dobrovoljno» madjarski jezik službenim jezikom banovine. Može li
se zamisliti kompletnija abdikacija — ne suvcrcniteta — nego i provin-cijalnc autonomije? Stranci su nesmetano parcclirali «Mrvatsku držav-nu teritoriju® i hrvatski narod je jasno pokazao, koliko mu jc stalo do svoje suverenosti s time, da je sam predao upravu svoje zemlje stran-cima i njihov jezik usvojio kao službeni' jezik. Godine 1854. postala je banovina «k. u. k. Statthalterei«. Došlo je do nagodbe 1868. godinc. Ona jasno nosi obeležje čina oportuniteta državne centrale prema jednoj provinciji. Najbolja potvrda torne je pakt lirvatsko-srpske koalicije sa Pestom od 1903. godine, u kojem ona nudi Madjarima pomoč protiv Beča, ako Madjari pristanu na to, da prošire autonomna prava Hrvatske, koja obuhvata nagodba od 1868. godine; radi sc dakle o oportunističkom iskoriščavanju političke situacije, o pozivanju na suverena prava nema govora.
Jeste, bilo jc peripetija u ovoin razvoju Hrvatske samostalnosti. A one ne stoje u nikakovoj vezi sa hrvatskim državnim pravom, nego proističu iz narodne svesti, koju hrvatski narod — ne njegovi zvanični predstavnici i štitnici njegovih prava — nikad nije izgubio. Bilo je doba Ilirizma, tarno do njegovog največeg predstavnika Strossmayera, koji je pokret probudio svest o narodnom jedinstvu hrvatskog i srp-skog naroda; bilo je drugo svetlo doba hrvatske istorije, doba Jelačiča. A baš ban Jelačič pravi je simbol hrvatske istorije. Godine 1848. stupa čak u vezu sa srpskim knezom i črnogorskim vladikom, valjda pod uplivom ideja i političkih koncepcija lliraca, a taj isti Jelačič godinu dana docnije postaje opet čistokrvni «k. u. k. Feldmarschalleutnant®, zaboravlja svoju hrvatsku otadžbinu i tuče sc sa celom Madjarskom za svog cara. Nije mogao da se oslobodi habsburških svojih okova i služio je dalje bečkog cara kao «k. u. k. Statthalter® do godine 1859. No ideje Stanka Vraza, Ljudevita Gaja i Strossmayera ostavile su svoj trag. 1 ako je postalo hrvatsko državno pravo samo relikvija, pronikla je druga misao kao kažiput hrvatskom narodu u lepšu budučnost: osečaj jedinstva, bar ktilturnog jedinstva izmedju Zagreba i Beograda.
Železna ruka svetskog rata utišala je «gravaminiranje» lirvatskih državnopravnih stranaka, koje su pod zastavom Starčeviča postale pravi politički kuriozitet po svome beskrajnom šovinizmu. C. kr. policija imala je razumevanja samo za bezuslovni patriotizam i torne su se pokoravali u Zagrebu svi pravaši sa gospodinom Radičem na čelu. Tek 27. oktobar 1918. godine okuražio je opet hrvatske državnoprav-nike, kad je naime austro-ugarska vojska počela bežati na sve strane i kad je kapitulirao Karlo pred narodnostima, da spasi svoj presto. U Zagrebu odjedared počeli su opet govoriti o svojoj suverenosti — a sasvim su zaboravili, da jc Hrvatski Sabor preneo svoja «državnopravna» prava na «Narodno Vcče Slovenaca, Hrvata i Srba». Ako su izvesne stranke pri torne mislile, da su se na taj način približile velikolirvatskoj ideji Mile Starčeviča, koji je pod Hrvatskom podrazumevao sve teritorije od Triglava do Zemuna i od Baje do Jadrana, onda su se prevarili. Vrlo brzo se naime pokazalo, da zagrebački suverenitet nimalo ne imponujc ni u Ljubljani, ni u Sarajevu, ni u Novom Sadu, pa čak ni u prestonici trečeg dela «trojcdine kraljevine«, u Splitu. Kako jaka ie bila
HRVATSKA DRŽAVNA TRADICIJA I JUGOSLAVIJA.
narodna svest u Hrvatskoj o hrvatskcm suverenitetu, dokaz za to- bilo je, da je Narodno Veče, več posle osam dana svoga opstanka, moralo deliti svoje suvercnstvo sa bezbroj varoških i seoskih odbora i narodnih veča n eeloj Hrvatskoj. Pozivu suverenog Narodnog Veča na mobilizacija nijc se odazvao tiijedan čovek n eeloj Hrvatskoj, a Narodno Veče izmirilo se s time. '	•
S time nečemo da kritikujemo slaba upravu onog revolucionarnog doba, koja je bila suviše improvizirana, a da bi mogla funkcionisati perfektno i ustanovičeino samo, da je bio hrvatski narod tako navikao na tudje vlasti, da je do te mere izgubio uspomenu na svoju nekadanju samostalnost, da se domačim vlastima pokoravati nijc liteo.
Sta je mislilo inostranstvo o suverenoj Hrvatskoj vidimo iz činjenice, da Narodno Veče ni na jednu od svojih mnogobrojnih nota, upučenih velesilama, n i j e dobilo odgovora. Na žalost, pobrinula se Italija za tragična riotu u onim danima kratke epizode, kad je Zagreb izigravao prestonicu suverene države, i prodirala sve dublje u našu zemlju.
Cudnovato je i to, što Hrvatska pre sloma Austrije nije imala ni reči kritike za Krfsku deklaraciju, koja ne spominje ni jednom rečju historička prava suverene države, a koju je potpisao dr. Trumbič, koji važi još i danas kao najodličniji predstavnik Hrvata. Čak za vreme kulminacije hrvatske samostalnosti u novembru 1918. godine, tvori Krfska deklaracija podloga za zaključke o ujedinjenju sa Kraljevinom Srbijom. U onim danima izginule su poslednje nade, da bi Hrvatska mogla kao suverena država stupiti u pregovore sa kraljevinom Srbijom. Dr. Korošec bio je očekivan kao Mesija, da se vrati iz Pariza sa priznanjem Narodnog Veča kao legitimnog predstavnika SHS teritorije u bivšoj austro-ugarskoj monarhiji. Vratio se,, ali praznih ruku. Pod doj-inovima pljačke «zelenog kadra* moralo je Zagrebačko Narodno Veče zamoliti za pomoč srpsku vrhovnu komandu i srpska konjiča je za par dana obračunala sa «zelenim kadrom*.
Pod pritiskom pretnje Srema i Vojvodine, da če ona priključiti se Srbiji, a još više pod dojmom pretnje Dalmacije, da če ona bez obzira na Zagreb iči svojim putem, došlo je do sednice Narodnog Veča od 23. novembra 1918. godine.
.članovi Narodnog Veča, koji danas tvore Hrvatsku Zajednicu, kolebali su se dugo, da li da čekaju dolazak dra. Korošca ili idu u Beograd. Rešili su se šilom prilika na poslednje. U adresi, koju je pred naslednikom prestola pročitao dr. Pavelič u ime Narodnog Veča, nala-zimo izraze kao: «... želja bi Narodnog Veča bila... trebalo bi po našem mišljenju ...»; sve to malo liči na nagodbu izmedju dve suverene države! Da li to nisu molbe?
Sada imamo več prilično jasnu sliku, kako je stajalo sa suverenitetom hrvatske države u goditii 1918.
Inostranstvo nikakovog prava suverene države na hrvatskoj teritoriji nije priznavalo. A i prema jedinoj državi, koja je zauzimala prijateljski stav prema vladi Narodnog Veča, — kraljevini Srbiji, vlada u Zagrebu nije se ponašala kao suverena država prema inostranstvu.
Sasvim pravilno shvatajuči, da nije bio zeleni kadar onaj, koji je prisiJio Karla na abdikaciju, nego srpska pobeda na Kajmakčalanu, zvao je narod srpskog vojnika na pomoč protiv Talijana u Logatcu, na Rijeci i u Šibeniku, i vlada Narodnog Veča primila je srpsku vojsku kao svoju narodnu vojsku. Političko shvačanje i razvoj stvari uzeo je pravac, koji je bio jedino ispravan: Mi iz prcka i Srbija smo brača, jedan narod, medju nama nema mesta za državnopravna razmatranja i pravnički formalizam.
Tako su mislile na kraju 1918. godine zemlje preko Save i Dunava, tako su poslednjih sto godina mislili i najbolji sinovi hrvatskog naroda.
Nikakvog stvarnog, zaista postoječeg prava, ne bi se odrekla Hrvat-ska,ako se ne bi pozivala više na svoje suvereno državno pravo. Ako se s ove i one Strane Save i Dunava ne stvara naročita barijera protiv asimilacije, ta če se izvršiti, bar u toliko, koliko sc tiče onih pojmova i gledišta koja su. preduslov za zajednički državni život, vrlo brzo, i to jeste dužnost naše generacije. Iduče pak, doživečc 01111 transformaciji!, koja treba da stvori iz triju plemena jedan narod, sa jcdnom narodnem dušom.
FRANCI-: VEBER:
, Ob Einsteinovi teoriji.
Znano je, da se govori dandanes vsepovsodi o neki totalni relativnosti prostora kakor časa in s tem vzporedno obenem o relativnosti vsega našega spoznavanja. Zato hočem v sledečem podati vse one razlike, ki so potrebne, da moremo v znanstvenem smislu stati na 1 stališču ne samo moderne fizike, ki de facto operira le z relativnim prostorom in časom, temveč tudi moderne spoznavne teorije, ki se smatra kljub temu za opravičeno govoriti o objektivnosti našega spoznavanja.
I.	O relativnem prostoru oziroma času.
Da so prostorni kakor tudi časovni podatki, ki in kakor jih dojemamo s pomočjo svojih prostornih in časovnih občutkov, vseskozi le relativnega značaja, o tem seveda ni nobenega dvoma. Zato priča že primer premikanja zemlje okrog solnca, dočim nam naši odgovarjajoči občutki vsaj z ozirom na prostor govore le o popolnoma mirnem stanju. Semkaj spada tudi sledeči Poincarejev primer: če bi se v sobi, v kateri se nahajamo, naenkrat v kateremkoli smislu spremenile katerekoli prostorne dimenzije (stene, klopi pred nami, naših oči, naših rok itd.), a tako, da bi pri tem vsa posamezna razmerja med temi dimenzijami ohranila isto vrednost, tedaj bi mi pri katerikoli objektivni prostorni spremembi de facto ne opazili in ne mogli opaziti nikake spremembe. To kar nam je v trenotku en meter, lahko postane v prihodnjem trenutku 1000 km, a vendar ostane za nas popolnoma eno in isto, čc se le pri tem v istem smislu prostorno spremeni tudi vse drugo. Iz tega enostavnega primera sledi z vso jasnostjo, da
so vsa ona naša prostorna določila, s katerimi hočemo izreči katerokoli faktično dolžino, širino ali visočino, v resnici le relativnega značaja, predpostavljajoč zakonito razmerje k drugim prostornim določilom. Kar velja za prostor, velja udi za čas. Isti «zdaj», ki ga ugotavljam jaz z ozirom na svoje trenotno življenje, je ugotavljal n. pr. Sokrat pred toliko in toliko stoletji. In kakor kaže meni v tem dvajsetem stoletju neki dogodek značaj, da sc je izvršil «včeraj», tako je isti značaj mogel tudi Sokrat pred toliko in toliko stoletji ugotoviti o kateremkoli zanj «včerajšnjem» dogodku. Tudi glede časa so nam torej potom naših časovnih občutkov dana le najrazncjša razmerja med posameznimi časovnimi določili, ki so lahko popolnoma jednaka med najraznejšimi takšnimi določili (na primer med mojim zdaj in včeraj, med Sokratovim zdaj in včeraj itd.) in ki nam torej nikakor ne omogočajo, postaviti katerokoli posamezno časovno določilo na neko nepremakljivo mesto v znanem enodimenzionalnem časovnem kontinuvu. Takih in podobnih primerov bi lahko navedel še več, ki vsi kažejo, da se v nekem popolnoma določenem smislu mora v resnici govoriti le o relativnem značaju prostora kakor časa.
2e zdaj pa konstatiram, da nima ta relativni značaj prostora kakor časa prav nič opraviti z vprašanjem objektivnosti ali neobjektivnosti našega spoznavanja, in sicer enostavno iz tega razloga ne, ker predpostavlja tudi ta relativnost, če hoče biti sploh tudi znanstveno zastopana, objektivnost našega spoznavanja v strogem pomenu besede. V tem slučaju spoznavamo namreč objektivno vsaj razmerja med posameznimi prostornimi ali časovnimi določili, dočirn nam ostane tukaj neznana le zadnja determinacija teh prostornih oziroma časovnih določil. Naj ima en «centimeter» katerokoli nerelativno, to je objektivno dolžino, njegovo razmerje do enega «metra» je vedno isto, namreč baš to, da vsebuje en meter sto centimetrov. In naj spada trenutek, ki ga pravkar ugotovim s pomočjo svojega časovnega občutka objektivno na katerokoli mesto v časovnem kontinuvu, razmerje n. pr. ene »minute* do ene «ure» ostane tudi tukaj na vsem časovnem kontinuvu popolnoma isto. Z drugimi besedami: Tudi v slučaju, da ne govorimo o drugem nego le o orisanem zgolj relativnem prostoru kakor času, moramo govoriti o objektivnem spoznavanju, ker v tem slučaju spoznavamo vsaj zakonite relacije med katerimikoli posameznimi prostornimi, oziroma časovnimi podatki, o teh podatkih samih pa ne izrekamo le s tem še sploh nikakšne sodbe.
Kakor znano, je tudi prostor, oziroma čas, s katerim operira moderna matematika in fizika, le omenjenega relativnega Značaja. O fiziki velja to še v posebnem oziru v toliko, da govori ona sploh le o prostoru, kakor času, ki nam je dan neposredno s pomočjo naših prostornih in časovnih občutkov, dočim se povzpenja matematika od tega psihološko empiričnega prostora do onega znanega tridimcnzijonalnega kontinuva, ki ga ponazoruje grafično tako, da si misli v katerikoli smeri troje premic, ki stoje vertikalno druga na drugi. Da je ta empirično fizikalno kakor tudi idealno matematični prostor z ozirom na
t
vse svoje posamezne prostorne temelje (tukaj, tam, zgoraj, spodaj itd.) vseskozi relativnega značaja, je jasno:
Iz istih razlogov kakor zgoraj moram tudi v tem fizikalno matematičnem prostoru eksaktno in precizno ugotavljati izključno le katerekoli relacije med posameznimi prostornimi določili, dočim je v naprej izključeno, da bi s katerimikoli matematičnimi ali fizikalnimi metodami mogli ugotoviti neko prostorno točko, ki ji gre v omenjenem prostornem kontinuvu kot popolnoma determiniranemu individuu. le eno popolnoma nepremakljivo mesto. Kar velja za prostor velja mutatis mutandis tudi za čas ... Razumljivo je torej, da govori in more govoriti matematik kakor fizik le o relativnem prostoru kakor času, kar pa iz zgorajšnjih razlogov tudi tedaj, če bi v resnici bil lojalen le ta relativni pojem prostora kakor časa, nima nič opraviti z vprašanjem relativnosti ali absolutnosti našega spoznavanja.
II.	O absolutnem prostoru, oziroma času.
Drugo vprašanje, nego ali je prostor, oziroma čas relativen ali absoluten, je, ali prostor kakor čas de faeto eksistira ali ne. Čeprav v sledečem ne nameravam odločiti tega zadnjega vprašanja, hočem pa vendar pokazati, da prostor kakor čas, ki naj eksistira, oziroma, ki •mu naj že v principu pripisujemo sploh eksistenčno možnost, he more biti omenjenega relativnega značaja, če se mi posreči to dokazati, tedaj pa je s tem ipso faeto izrečeno,, da morajo oni, ki govore danes o relativnem prostoru kakor času, ali priznati, da je poleg tega prostora kakor časa treba razločevati še drug prostor kakor čas, ali pa da je prostor kakor čas nekaj, kar je že v principu nemožno, da v kateremkoli smislu eksistira. Moji argumenti, da orisani relativni prostor, oziroma čas izključuje svojo eksistenco, so sledeči:
1.	Vsaka relacija mora po svojem bistvu biti relacija med nečim, kar ni ona sama, ker razpade vsaka relacija, ki bi naj ne bila relacija med nečim, kar ni ona sama, v trenotku v prazen nič. Tako je n. pr. relacija razlike med belo in črno barvo baš relacija med tema barvama in je na prvi.pogled jasno, da si mora vsakdo, ki si odmisli v nič ti barvi, odmisliti v nič tudi omenjeno relacijo med njima, če imenujem one pojave, med katerimi statuiramo v danem slučaju katerokoli relacijo, temelje te relacije, tedaj si sicer moremo še misliti, da so ti temelji zase zopet svojevrstne relacije itd. naprej, kar pa ne more iti in infinitum, ker bi v tem slučaju cela vrsta teh druga na drugi slonečih relacij končno bazirala na relaciji ali na relacijah, ki bi ne bile relacije med ničim, kar pa je v smislu prvega zakona, da mora vsaka relacija biti relacija med nečim, kar ni ona sama, protislovno. Iz tega zakona sledi torej, da predpostavljajo katerekoli relacije bodisi neposredno bodisi posredno kot svoje temelje končno pojave, ki niso več relativnega temveč absolutnega značaja. Kdor si odmisli te zadnje pojave, ža tega morajo v smislu iiašega zakona izginiti v prazen nič tudi vse na teh pojavih bodisi neposredno bodisi posredno sloneče relacije. Če je temu tako, tedaj je pa jasno, da predpostavljajo tudi vse prostorne kakor časovne relacije končna poedine
prostorne kakor časovne temelje, ki ne smejo in lic morejo biti več >relativnega značaja, ker bi v obratnem slučaju tudi vsem odgovarjajočim prostornim kakor časovnim relacijam v hipu pripadal značaj praznega niča. Iz tega pa obenem sledi, da je izključena eksistenca kateregakoli prostora kakor časa, ki bi v omenjenem smislu bil le relativnčga značaja. Če bi namreč katerokoli posamezno prostorno kakor časovno določilo (tukaj, tam, zdaj, včeraj itd.) po svojem bistvu bilo določeno le po svojem razmerju k drugim prostornim kakor časovnim določilom, tedaj bi katerokoli tako posamezno prostorno kakor časovno določilo morali smatrati le za neko prostorno kakor časovno relacijo, ki bi ne bila sama relacija med ničim, toraj ne-možna ali protislovna relacija. Kar pa naj eksistira, mora biti v prvi vrsti možnega, to je neprotislovnega značaja, iz česar sledi, da eksi-stentnlm posameznim prostornim kakor časovnim določilom ne more iti le značaj orisane fizikalno matematične relativnosti. Da me vsakdo razume: Tudi ta eksistentna prostorna kakor časovna določila stoje med seboj v znanih fizikalno matematičnih relacijah. Kar trdim, je le, da bi te relacije same ne zadoščale za njihovo eksistenco in da morajo, če so naj sploh eksistentno možna, poleg teh relacij imeti še lastne, popolnoma določene strani svojega bistva, ki jih mi sicer ne dojemamo, ampak ki jim, če naj eksistirajo, morajo pripadati in ki jim obenem šele dajejo le po eno in nepremakljivo mesto v kateremkoli prostornem kakor časovnem kontinuvu. Moj pojem eksistentnega in obenem absolutnega prostora kakor časa torej nikakor ne nasprotuje fizikalno-matematičnemu in relativnemu prostoru kakor času, ker kaže ta moj prostor kakor čas že v principu vse relacije, ki jih znanstveno more ugotoviti matematik in fizik, a poleg tega še nekaj več, namreč totalno determinacijo vseh svojih prostornih kakor časovnih temeljev, ki je ne more ugotoviti ne fizika ne matematika, ki pa jo v smislu našega omenjenega zakona nerelativnih temeljev katerihkoli relacij brezpogojno zahteva eksistenca kateregakoli prostora kakor časa.
2.) 2e zgoraj sem rekel, da so nam v fizikalno matematičnem pro-. štoru v najboljšem slučaju znana le razmerja med katerimikoli posameznimi prostornimi kakor časovnimi določili, dočim bi v tem prostoru nikakor ne mogli brez teh relacij razlikovati katerokoli prostorno kakor časovno določilo samo od drugega. Torej pa nam je v tem fizikalno matematičnem prostoru kakor času o kateremkoli posameznem prostornem kakor časovnem določilu le ravno toliko znano, , kolikor nam je znano na primer o premoženju osebe A in B, če nam ni nič druzega znano, nego da ima na primer A dvakrat več premoženja nego B, ali kolikor nam je znano n. pr. o inteligenci osebe A in B, če nam ni nič druzega znano, nego da je A dvakrat pametnejši nego B itd. Kakor nam je v teh in podobnih primerih lahko sicer najeksaktnejše znana gotova relacija na primer med dvema premoženjema ali med dvema inteligencama in kakor v teh primerih vendar nič ne vemo o dotičnih premoženjih ali inteligencah samih, torej n. pr. ali poseduje A 1000 K, B 500, ali pa poseduje A 100.000 K, B pa 50.000, popolnoma
v istem smislu so nam v fizikalno matematičnem prostoru znane le zakonite relacije med posameznimi prostornimi kakor časovnimi določili, dočim s tem še prav nič ne vemo o zadnji determinaciji teh določil samih. To pa se nič druzega ne pravi, nego da stopajo v tem slučaju ta posamezna prostorna, kakor časovna določila pred nas le v oni splošnosti, da bi jih sicer, če gledamo le nanje, lahko stavili na katerokoli mesto prostornega kakor časovnega kontinuva, v istem smislu kakor bi premoženje ali inteligenco osebe A, če nam ni nič druzega znano, nego njeno razmerje do drugega premoženja ali druge inteligence, lahko stavili na katerokoli mesto v «premoženjskem» ali «inteligenčnem» kontinuu. Ta rezultat najde svoje potrdilo tudi v empiriji. «Tukaj», ki ga konstatiram z ozirom na svojo osebo, stoječ v tej sobi, bi se prav nič ne razlikoval od prostornega določila «tukaj», ki bi ga konstatiral, če bi se naenkrat vsled katerihkoli siceršnih sprememb ne nahajal na primer v Evropi, temveč v Ameriki z isto neposredno okolico (iste stene, okna, ista prostorna razmerja do mene itd.). Kar velja za prostor velja seveda tudi za čas, z ozirom na katerega dojemam tudi določila kakor «zdaj», «prej», «pozneje», ki bi jih pa objektivno lahko postavil na katerokoli mesto časovnega kontinuva. Katerikoli od nas de facto dojeti posamezni prostorni kakor časovni podatki, ki le služijo tudi fiziki kakor matematiki kot temelji odgovarjajočega fizikalno matematičnega prostora kakor časa, torej v resnici niso nikakšni prostorni ali časovni individui, ki bi se nepremakljivo razlikovali od vseh svojih vrstnikov, temveč le več ali manj splošni prostorno-časovni podatki, stoječi z odgovarjajočimi individui v istem razmerju, v katerem stoji na primer trikotnik sploh (matematičen trikotnik) do kateregakoli individualnega de facto pred menoj nahajajočega se trikotnika. Kakor moramo o splošnem trikotniku sicer reči, da ima na primer tri stranice, a le, da «more» biti ehakostranski ali različno-stranski, le da more kazati bele ali črne stranice itd., dočim velja le o kateremkoli individualnem (de facto pred menoj ležečem trikotniku) da mu vse njegove lastnosti popolnoma isti-nito pripadajo in ga obenem nepremakljivo ločijo od vseli drugih pojavov iste vrste, tako morem tudi o kateremkoli fizikalno matematičnem posameznem prostornem podatku sicer reči, da stoji v tem in tem razmerju s tem in tem drugim podatkom iste vrste itd., da pa sam le «niore» stati sicer na kateremkoli mestu dotičnega prostorno časovnega kontinuva, dočim bi le o kateremkoli popolnoma individualno določenem posameznem prostornem kakor časovnem podatku mogel reči, ne le da ga spajajo z drugimi podatki iste vrste zakonite relacije, temveč obenem, da pripada njemu samemu le eno nepremakljivo mesto v celokupnem prostornem, oziroma časovnem kontinuvu. Če so pa prostorni in časovni temelji, ki zadoščajo, da je na njih zgrajen fizikalno matematični prostor, oziroma čas, na sebi le več ali manj splošnega, ne pa individualnega značaja, tedaj je s tem zopet izkazano, da bi ta fizikalno matematični prostor ne mogel eksistirati, ker je jasno, da more eksistirati le to. kar je individualno določeno. Kakor eksistentno premoženje osebe A, o katerem mi sicer
ni nič znano, nego da je na primer dvakrat večja nego ono osebe B, de facto ne more biti le «dvakrat večje premoženje*, temveč če naj eksistira, obenem premoženje gotove popolnoma določene faktične količine (na primer ali 1000 K ali 100.000 K), tako mora tudi katerokoli ,posamezno prostorno kakor časovno določilo poleg svojega značaja, da stoji v tem ali tem razmerju s katerimkoli drugim prostornim, oziroma časovnim določilom, imeti še, če sploh naj eksistira, svojo lastno povsem individaualno stran.
III.	O času kot takozvani četrti prostorni dimenziji, — sklepne misli o razmerju spoznavnega problema z modernim problemom prostoru in časa.
Znano je še, da se govori dandanes vsepovsod (osobito pa v lajič-nih krogih!) o času kot neki «četrti dimenziji* prostora, to sc pravi o časovni dimenziji, ki bi šele v zvezi z ostalimi tremi dimenzijami (širina, visočina, globočina) tvorila celokupni prostorni kontinuv. K temu takoj pripomnim, da gre pri tem v predmetni strokovni literaturi le za funkcijonelne odnošaje med prostorom in časom, dočim se tukaj noben avtor ne veže glede vprašanja, ali stoji torej čas z ostalimi prostornimi dimenzijami v istem razmerju, kakor na primer globočina z visočino, visočina s širino in narobe. Nasprotno: Lorentz sam, ki zasluži gotovo ime najboljšega strokovnega interpreta omenjenega nauka o štiridimenzijonalnem prostoru, prisoja le spoznavni teoriji, ne pa na primer fiziki ali matematiki kompetenco dati odgovor na omenjeno principijelno vprašanje. Moje stališče napram temu vprašanju pa je sledeče: Nikakor ne zanikavam zakonitih funkcijonelnih odnošajev med prostorom in časom in tudi popolnoma umevam, da je moderna fizika s svojim sovpoštevanjem časovne dimenzije storila korak naprej, osobito če pomislimo, da baš na primer v stari to je v klasični Newtonovi mehaniki ne igra čas nikakršne uloge. Popolnoma drugo vprašanje pa je, ali tvori torej čas le iz tega razloga s prostorom v resnici že le eno v vseh svojih posameznih delih nepretrgano «tclo», to je kontinuv svoje vrste, ali pa gre tu nazadnje vendar za pojave oziroma za vrste, ki sc stvarno ne dado med seboj primerjati in ki so v tem smislu disparatuega značaja. Da velja le zadnje, za to govori osobito dvoje:
a)	Časovna določila pripisujemo in moramo pripisovati kakor fizičnim tako psihičnim pojavom (doživljajem), prostorna pa izključno le fizičnim (kamen, gora, zemlja itd.). Sklicujoč se na svoja izvajanja v »Uvodu* in »Sistemu 1», pa trdim, da so fizični pojavi na eni strani in psihični na drugi disparatnega značaja, ki izključujejo vsak nepretrgani prehod od prvih do drugih. Fizično in psihično torej skupno ne more tvoriti kontinuva v strogem smislu besede, iz česar pa zdaj takoj sledi, da takšnega kontinuva tudi ne moreta tvoriti naš (tridimenzionalni) prostor in čas, ker je analitično jasno, da je tudi vsaka lastnost A, ki pripada, oziroma vsaj more pripadati nekemu pojavu X, že tedaj in v toliko disparatna z vsako drugo lastnostjo, B, ki pripada, oziroma more pripadati kateremukoli z X samim disparatnemu pojavu Y. Prostorna določila pripadajo vsemu fizikalnemu, a ne psi-
hičnim pojavom, časovna določila pa pripadajo obenem tudi psihičnim pojavom, torej tudi takšnim pojavom, ki so s fizičnimi disparatni: torej je tudi prostor sam s časom samim v razmerju disparatnosti.
b)	Če bi naj bil čaš četrta dimenzija prostora, tedaj bi moralo biti možno si misliti, da bi katerokoli posamezno prostorno določilo (iz našega tridimenzionalnega prostora) spadajo tudi v naš enodimenzionalni časovni kontinuv, in sicer v istem zmislu, kakor spada v ta kontinuv katerokoli siceršnje časovno določilo. Ako bi se namreč o nobenem posameznem prostornem določilu iz vesoljstva vseh onih prostornih določil, na katerih sloni naš tridimenzionalni prostor, ne dalo reči, da spada zase tudi v naš enodimenzionalni časovni kontinuv in sicer v istem zmislu kakor 'spada v ta kontinuv katerokoli drugo pravo časovno določilo, tedaj bi ta kontinuv ipso faeto bil že pretrgan od ostalega prostornega kontinuva in bi se ne bi več dalo reči, da tvori on s tem prostornim kontinuvom zopet en pravi kontinuv višje vrste. Na prvi pogled pa je jasno, da je tako razmerje kateregakoli pravega prostornega določila (tukaj, tam, zgoraj, spodaj itd.) do našega enodimenzionalnega časovnega kontinuva v naprej izključeno: naj mislimo na katerokoli tako prostorno določilo, bodisi v zgolj psihološko empiričnem, fizikalnem ali matematičnem zmislu besede, izključeno je in ostane, da bi katerokoli takšno določilo moglo spadati samo v časovni kontinuv na ta način, da bi tvorilo z drugimi temelji tega kontinuva (zdaj, prej, pozneje itd.) le eno nepretrgano vrsto. Od kateregakoli zdaj morem prihajati potom še tako majhnih diferenciacij le do drugega zdaj, prej, pozneje itd., toda nikoli do kateregakoli tukaj, tam ali zgoraj itd. Pač lahko vrsta katerihkoli prostornih podatkov glede svojih varijacij teče vzporedno z varijacijami odgovarjajočih časovnih podatkov, pri čemer je ta zaporednost lahko naravnost zakonito funkcijonelnega značaja, (le primer za tako zakonito vzporednost tvori na primer funkcijonelno razmerje med časovno brzino in prostorno dolžino kateregakoli premikanja), kar pa je nekaj povsem drugega, nego vprašanje, ali moremo od kateregakoli časovnega podatka samega prihajati potom minimalnih diferenc do kateregakoli prostornega podatka samega kakor na primer pač moremo v našem tridimenzionalnem prostoru od kateregakoli prostornega podatka (na primer tukaj) potom nepretrganega stopnjevanja prihajati do kateregakoli drugega prostornega podatka (na primer tam) ali kakor na primer pač moremo v takozvanem tudi tridimenzionalnem barvenem prostoru od katerekoli posamezne barve (na primer sive) potom nepretrganega stopnjevanja priti do katerekoli druge barve (na primer bele, črne, rdeče, rumene itd.). Ravno taka ^tvarna kontinuiteta med prostorom in časom je pa v naprej izključena, iz česar obenem zopet sledi, da našega časa ne moremo smatrati za četrto dimenzijo prostora v strogem kontinuletnem zmislu besede, nego le tako, da statuiramo med časom in prostorom zakonite funkcijonelne odnošaje. Taki funk-cijonclni odnošaji pa morejo vladati in vladajo tudi med disparatnimi pojavi na primer tudi med takšnimi kakor je psihično na eni strani in fizično na drugi. Matematika kakor fizika ima in mora imeti v misli
le takšna funkcijonelna razmerja med prostorom in časom in pojmovati torej tudi izraz: četrta prostorna dimenzija vsaj z ozirom na čas le v tem zgolj funkcijskem zmislu besede.
Ce premotrimo vse te izsledke pod enotnim vidikom spoznavnega problema, se vidi, da spoznavni teoriji ne preti in ne more pretiti glede objektivnosti spoznavanja nikakšna nevarnost od strani modernega problema o prostoru in času. Tudi v slučaju relativnosti prostora kot časa, bi spoznavanje, kakor smo videli, ohranilo svoj objektivni značaj. Poleg tega pa so nam zgorajšnja kratka izvajanja še pokazala, da je ravno v principijeluih vprašanjih, tikajočih se prostornega in časovnega problema, le spoznavna teorija poklicana, da izreče svoje besede. Zadnje velja prav gotovo o vprašanju eksistentne možnosti kateregakoli prostora kakor časa, kakor tudi o vprašanju kontinuitete ali diskontinuitete med prostorom in časom samim, naj potem ta prostor oziroma čas eksistira ali ne. Kdor to negira, ne zna ločiti jasno probleme in vprašanja, ki spadajo v matematiko in fiziko, od onih, ki zanimajo spoznavno teorijo, čeprav zadevajo vsi ti problemi v našem slučaju vsaj cum grano salis isti pojav, namreč «čas» in «prostor». Kdor je zgorajšnjim sicer kratkim (obširneje in z vsemi za tako vpraašnje potrebnimi kavtelami moremo o vsem tem govoriti šele na drugem mestu), ta tudi ne more dvomiti, da tudi ona teorija, o kateri se danes vsepovsod govori, namreč Einsteinova teorija prostora in časa, kot zgolj iizikalua teorija, ki zadeva v prvi vrsti le problem fizikalno-empiričnega merjenja (Massproblcm), ne zadeva in ne more zadeti onega jedra na teh vprašanjih, ki zanima — spoznavno teorijo.
Listek.
Monakovska „Jugend“ ob pričetkih naše moderne.
Pred 25 leti je bila naša mlada literarna generacija utaborjena na Dunaju. Cankar in Zupančič sta prišla na Dunaj 1.1896.; Govekar je bil že prej tam.
Na Dunaju jih je nemško literarno življenje naravno pritegnilo k sebi. Zdaj vemo že vsaj nekoliko, kaj so naši takratni nastajajoči literatje na Dunaju čitali. Med revijami, ki jih omenjajo, se nahaja tudi monakovska «Jugetid», ki je začela izhajati baš 1.1896. Cankar n. pr. je maja meseca 1897. z Vrhnike pisal Aškercu: »...dolgčas je neznansko: nobene družbe, nobenih novih knjig. Na Dunaju sem se tako navadil na moderna krasna tednika ,Die Zeit' in ,Ju-gend‘, da zdaj silno težko živim brez njih...»'
Ogledal sem si prve štiri letnike omenjene monakovske revije (1896, 1897, 189S, 1899) in tu podajam njih analizo v glavnih potezah.
• Jugend*3 je začela izhajati 1.1896. Izdajal jo je Georg Hirth, a urejal Fritz v. O s t i n i, nemški pisatelj in kritik (roj. 1861. v Monakovem), ki sc le
' Cankarjev Zbornik, str. 83/84.
3 Natančnejši naslov: Junend, Munchener illustrierte Woehenschrift filr Kunst und Leben. Vsak letnik je obsegal dva zvezka (od januarja do julija, od julija do decembra). Format velik, leksikonski, kakor pri nekdanjem zagrebškem »Vijencio.
razvijal obenem z impresionizmom in monakovsko umetniško Secesijo.3 Med pisatelji, ki so brž od začetka prispevali za list ali vsaj obljubili prispevke, se imenujejo n. pr.: Conrad Alberti, M. G. Conrad, Franz Ewers, Paul !1eyse, Arthur Schnitzler itd.
V svojem programatskem proglasu sta izdajatelj in urednik izjavila: da hočeta zamašiti vrzel kulturnega življenja v Nemčiji, ki je nastala, ker med ilustriranimi tedniki ni nobenega, ki bi ustrezal idejam in težnjam vedno boga-teje se razvijajočega javnega življenja «in kiinstlerisch durchaus freier Wclse». ♦ Ein .Programm* im spieBbiirgerlichen Sinne des Wortes haben wir n i c h t — dank unserer Programmlosigkeit — einem ,Programme‘, das wir strikte aufrecht erhalten wollen — ist das Feld unserer Tatigkeit eln (so) unbegrenzt weites...»
List je prinašal literarne črtice in slike,1 povesti (tudi prevedene), pesmi, epigrame in satirično-duhovite izreke in je bil bogato (često humoristično) ilustriran. Satira je bila obrnjena proti lažni morali in političnim izrastkom. Nagote je v ilustracijah bilo prav mnogo.
Brž v 1. številki 1.1896. sc nahaja moralna satira: «Wie die Tugend einzog In Schwarzenau». Neka stara dvorna dama, ki je svoj čas močno živela, je videla nekoč na nekem vodnjaku kip nagega dečka (kip je bil tam že več stoletij). Zgražala se je nad figuro in končno dosegla, da se je v kraju začelo generalno »čiščenje*: preoblekli ali preslikali so vse nage figure, vse umetnine po cerkvah in drugod. In efekt? Prihodnje leto je bilo istotoliko nezakonskih otrok kakor prej, a zapeljanih devic je bilo še nekoliko več.
Versko proti napačnemu pojmovanju morale sega tudi na pr. slika v 18. št.
I.	zvezka 1896.: Slika predstavlja nago žensko in pod njo svinje: vse svinje so od nje proč obrnjene, le ena svinja (se zdi) jo obkruljava. Spodaj je podpis: «Den Reinen ist alles rein, den ...»
V 2. št. so «mora!ne povesti«, ki z vsem svojim značajem ironizirajo smešne moralnosti. Ena teh povesti »LaB dich votn Zorn nicht hinreiBen!* pripoveduje: Neka žena je imela več oboževalcev. Mož je bil potrpežljiv, enkrat pa se ipak raztogoti in vrže v jezi čašo ob tla, a komad stekla mu pri tem poškoduje oko. »Der Ungluckliche bereute bis an sein Lebensende die rasche Tat und ermahnte oft seine Sobne, sich niemals vom Zorne hinreiBen zu lassen.» ironično-moralne povesti se nahajajo n. pr. še v 38. št. 11. zv. 1897.
Satira je tudi politična. V pesmi Karla Meissnerja (Dunaj), št. 9, 1896. ogovarja župan cesarja:
Majestiit! dies ist ein historischer Ort, wo edle Seelen sich ducken:
Ilir groBer Vorfalir geruhte dort historisch auszuspucken!
3‘Fritz Frelherr von Ostini je bil najprej oficir, potem žurnalist.
1 «Jugend» naglaša umetniški pomen literarnih črtic; tako piše Marie Herzfeld v št. 22, 1898. (»Vom Skizzenhaften in der Literatur*: In friiheren Zeiten war die Skizze ein Hilfsmittel In der Kunst — eine Vorstudie, Entvvurf. Heute ist sie Selbstzweck geworden, die Kunst selbst». Črtica je zavladala v naši literaturi. Podobno, kakor tu Herzfeidova, je — menda v »Slovanu* — pisal o črticah Oton Zupančič.
Wo!len Majestat in Onadcn geruh’n,
— ich sage dies nicht, um zu schmcicholn — zur Freude des Volkes dasselbe zu tun,
Allerhochst sich auszuspeicheln:
So gewiinne der Platz an historischem VVert...-wir wiirden uns gliicklicli schatzen ... und liier dem Merrscher allverelirt uns’re Kinder ein Denkmal setzen!
Posebe se ironizira Ferdinand bolgarski (n. pr. v I. At. 1896.), enkrat tudi srbski Milan (1899., II. zv., št. 31.).
Cesto čujejo politiki svojo obsodbo; v njili dnevnikih 'se baje nahajajo take-le beležke: «Bei jeder Bestechungsgeschichte zerfallen die Schuldigen in zwc! Teile: in jene, die viol, und in jene, die nocli mehr eingesteekt haben* in: »Der in den Staatsdienst kommen will, kruinmt sich bei Zeiten». Na jezuite meri n. pr. slika v št. 5. 1.1898.
Vse programski ostre, konservativne struje so bile listu jako nasprotne. Na 8. nemškem katoliškem shodu (1897.) v Landshutu «wurde die ,Jugend‘ erst heschmutzt und begeifert, dann gevierteilt, zuletzt verboten».s Nastopil je naj-silneje proti njej bavarski knez Lovvenstein; imenoval jo je »ein Schmutz- und Schmierblatt* ter jo krivil tendencioznega favoriziranja in pospeševanja nečistosti." Poslanec Centruma-v nemškem državnem zboru DaJler je — najbrž v parlamentu samem — list imenoval ein »Schmutzblatt*. »Jugend* mu je odgovarjala (št. 12., 1898.) v pesmi pod istim naslovom, češ, da razume njegovo jezo, ker «Jugend» pač pazi na Nemčijo in nje veličino, a Rimu in njegovim mračnjakom je to trn v zavidnem očesu, dalje, ker je ona «oft den Vorhang weggezogen, der euer Gaukolspiel markiert, damit das Volk, das ihr belogen, sieht, wer die Puppen dirigiert» in ker končno ona veselo dalje širi mnenje vseh pametnih ljudi, najsi tudi bedasta druhal poka od zavisti in jeze.
«.Jugend» je bila, kajror vidimo, vneta za veliko svobodoumno Nemčijo ter je za avstrijske razmere, posebno za parlamentarne, imela mnogo satire. V času ostrih nacionalnih bojev in obstrukcij v dunajskem državnem zboru le (1898., II. zv., št. 47) klicala v «Lied der Dcutschen Osterreichs*: »Aber einig mulit du werden, einig, deutsches Osterreichl* in v «Hektors Abs.chied* (nemški avstrijski poshmec se odpravlja v parlament ter se poslavlja od žene) pravi nemška Andromaha, da se boji zanj, zakaj
«du verstehst sie nicht, denn du kannst nicht czechisch, nicht slowenisch, polnisch, ungrisch, bosnisch, italienisch, kannst nur deutsch, was dorten keiner spridit*.
Posebno ostro satiro izliva na Cehe. Nemški Avstrijec vpraša nekoga, od kod da je doma. Ta, mu pove, da je Ceh; na to oni očetovski pomilovalno:
5 «Jugend» v št. 41., II.zvezka 1897. pod naslovom: «Die Jugend auf dem Scheiterhaufen*.
" Knez je najbrž rekel, da bi list trebalo sežgati, ker dodaja redakcija: »Verbrennen Sie inmierhin die ,Jugend*, die Sie gekauft haben — das ist Ihr Recht — die anderen aber lassen Sie gefalligst ungeschoreu«.
»Jesscs, Jesses, so jun« und sclion a Bolim’!« (R. R. v 14. št. 1898. pod naslovom: «Friili verdorben«), Roga se Cehom, češ, Francozi so praškega Sokola pozdravljali z «Eljen»7 itd. ter imenuje vso avstrijsko »kostimlrano družbo« precej gnilo pustno coprnijo.f>
List se je zval «Jugend», a ne kakor da bi mislil samo na mladino po letih, ampak, ker je programski naglašal mlado, svežo življensko silo, ta pa da se ne meri po letih, klical je k sebi «mladost vsake starosti« (»Jugend jeden Alters«) in se hotel boriti proti «griinlakierten Greisen« in »schinmielgrauen Jungen«.0 Z ostrimi izrazi je označeval filistrsko starinski modro mladino, mladino brez mladosti. «Kerle, die mit der Brille auf der Nase und mit Tinten-fingern auf die gekommen scheinen, Streber auf Schulbanken, Primajungen, die ’s dem Herrn Professor sageit, wenn der Hans die Schule geschwanzt hat und der Max iiber deti Pfarrhofgarten gestiegen ist, seinem holden Baschen ein Biischel Reseden zu stehlen. Burschleiti, die immer die besten Noten und ein sanftes Gevvissen haben, die keinen verbotenen Schoppen trinken, Liebes- und Preundschaftstraume mit grinsender Verachtung ansehen und die Anwartschaft auf eitie glanzende Laufbahn sclion als Ouartaner in der Tasche tragen. Kerle, die nie iiber cine Hecke springen, weil sie die Hose zerreiBen konnten, die alles Lustige und Verbotene nicht etwa aus Grundsžitzen, sondern eintach aus Scheu vor der Haselrute liegen lassen«.10
In letnik 1898. začne s krepkim uvodnikom «Anti-l;in de slede*, češ, ustanoviti hočemo »zvezo mladine« z dvema frontama, z eno proti onim, ki zabavljajo čez sedanji čas, češ, najslabši je od vesoljnega potopa, z drugo proti ottim, ki mislijo s frazo o koncu stoletja prikriti svojo lastno nravno in telesno propalost, z dvema frontama torej proti «Fin de siecle-filistrom« in proti »Fin de sičcle-kicošem (Gecken)«. Vrag naj bi vzel oboje, a najbrž jih ne mara!
In uvodna pesem 1899. pozdravlja mladeniče, »die pfeifen auf den graulichen Philister, der keine Freude gelten liiBt und in ein trockties Fachregister sicli Jede Lebensblutne preBt«.
Naravno je, da list s tako splošno krepko življensko tendenco ni mogel odobravati živčno-slabotne, pesimistične, v ožjem pomenu besede dekadentne poezije (umetnosti), ki se je takrat pojavljala kot konec simbolistične literarne smeri. »Stimmung, Stimmung! Nicht zugreifcn, nichts anpacken! nur atideuten! Komien ist eine Schande, Schaffen ist sclion viol zu grob, Vollenden aber eine Gemeinheit. Nur Empfinden! Hier ein orangengelber Fleck und doi*t hinten ein siiBlilamattgraugelber Strich — das ist ein Bilci! Oben links ein: «0 Weh!», dann cine Seite voli Gedankenstriche und uiiten rechts ein: »O jehl«. Das ist Pocsie!... Das Unbe\vu6te, das ist das ganz GroBe in der Kunst... Statt vor Katzenjamtner umzukommen, frisieren sie sich noch als Gotter. Die Gotter der Nirvana... Weg auch mit diesen Kerls! Unsere Zeit ist nicht alt, nicht mikle! \Vir leben nicht unter den letzteti Atemziigen einer ersterbenden Epoche, wir stchen ant Morgen einer kerngesunden Zeit, es ist eine Lust zu leben.«11
7 »Loki« v svoji pesmi v št. 10., 1889.
s »ein ziemlich fauler Faschings-Zauber« («Lokl» v pesmi v št. 12., 1897.).
" V uvodni pesmi 1896.
10 V 1. št. 1896.
11 V uvodnem članku 1898.
Dekadente je kot ponesrečene epigone «Jugend» ločila od njih mojstra P. Ver-laina. Ko je 1.1896. Verlaine umrl, je «Jugend» v nekrologu pisala, da je skupina dekadentov v njem pač videla svojega mojstra, a da on o njej ni hotel nič vedeti; njegov jasni, sveži, dobro francoski jezik, ki ga je pisal v svojih boljših spisih, nima nič skupnega s temno, zavito govorico, ki z njo dekadenti skrivajo siromaštvo svojih misli.13
V več pesmih se ironizira simbolizem. V 3. št. 1896. čitamo stihe;
Die Jungfrau rieclit an der Lilie, dem duftenden Jungfrauensymbol, und denkt dabei an den neusten symbolischen Blumenkohl.
Der Kohl h at einen tiefen poetisch-mystischen Sinn: es steckt das Liebesgeheimnis
der Symbolisten drin.	A.	L'.
v št. 4. pa »Venvehte Kliinge aus dem Garten der neuen gelstlgen Kunst. Vnn unserem Spezial-Symbolisten» (!) s kitico:
♦Den Purpurpfiihl, drauf meine Glieder ruhten, stach scharf und kalt ein violetter Strahi und in der Dammerung lethe-bleiche Fluthen sank meiner Schwermut zitternder Opal*.
V št. 7. je naslikan «grb simbolistov*: ženska in pod njo neke druge reči In zraven pripis; »Ich weiB nicht, was soli es bedeuten*.
V letniku 1897., št. 9, se opisuje »estetska čajanka*, ki jo kralj Alkinoos daje Odiseju; Nausikaa čita na tej čajanki svoje poezije, n. pr.:
*Wenn der Frosch mit bleichem Antlitz schreitet iiber monderhellte, syinbo-lisch gelbgetiinchte VViesenfluren, zu der fernen, riicksiciitsvollen Nachtvlole,
Flfjtet er mit krankem Herzen, bleichen Augen, stummen Hiinden, dekadenten Augenbrauen und defekten Lungenfliigeln cine schmaekvolle Triole ...»
Dekadentsko dušo je prikazal K. G. Hardenberg v črtici: *Dic Decadenten (Eine Cafehausstudie)*:13 V zakajeno kavarno prideta dva gospoda, eden s koničasto brado, drugi plavolas. Naročita absinta, takega, kakor ga je pil Verlaine; blaženo se pri tem nasmeje plavolasec, kakor se samo more smehljati človek, čigar duh plava v posebnem popolnem svetu nad tihimi zelenomodrimi vodami. Zamišljena, niti ne opazita, da je natakar že prinesel absint. «Sie sprachen nicht!... Wozu wohl? Die Ketten ihrer Gedankenspharen liefen ein-ander parallel, ihre Nervenstrangc wirkten aufeinander leichter, weniger an-strengend alsl das rauhe Wort, dessen sie sich nur maBvolI bedienten...» ♦Vidim v violičastern mraku črn cipresni gaj,» je rekel prvi in drugega je streslo, *v violičastern mraku vidim modro hišo in v hiši stanuje človek, ki nad vse ljudi človekuje (menscht)*. Ta izraz preleti s sladko grozo drugemu
13 V 6. št. 1896. Karikatura je predstavljala Verlaina z vražjimi kremplji in z dekadenco kot repom.
13 1898, II. zv., št. 42.
duha. Molčal jo oni s koničasto brado, tiho sta sedela drug proti drugemu, toda njuni duši sta glasno vpili v blaženih užitkih, glasno in bakhantski — dolg čas. Nato sta sc dvignila, da nc bi podlegla slasti. S povešeno glavo sta stopala skozi dvorano, njune povešene rame pa je težila velika trudnost zahajajočega stoletja..."
•Jngend* se je torej borila proti dekadenci v življenju in v umetnosti; oznanjevala je življenje in mladost ter bi odobravala duha takih pesmi, kakor je n. pr. v št. 15. I. ISO«.:
«A n d a s L e b e n*.
ki sc začne:	»Ober	allen VVolken
Bist du, o Sonnel'
Vendar se tudi ona ni mogla ubraniti pesniške snovi in dikcije, kakor je zavladovala takrat, in ki jo kaže pesem Arna Holza v 5. št. 1899.:,s
«lm Hause, wo die ernsten Amticlii brennen, auf vergoldeten Stiihlen sitzend, itrinkt man Chablis, Pilsncr und Sect, kommt dann peti a peu auf Nietzsche, zuletzt vvird getanzt. lch kiisse entziickt der Hausfrau die Hand, enttausclu: einen alteren, glatt rasierten Herrn mit baumvvollnen Handschuhen und Wadenstriimpfen dtircli einc Mark Trinkgeld und •verschwinde.»
%
Sedaj bi se morali vprašati, ali je najti kaj notranjih vezi, ki bi vezale to in takšno «Jugend» z literarnim dolom naših literatov, ki so jo čitali? Toda za take študije potrebujemo še več 'gradiva. Tu le to konstatiram: Leta 18%. je imel Cankar še «prograin», 1.1899. je pa (v epilogu Vinjetam) zavrgel vsako programnost, baš kakor «Jugend»; ■ vendar je treba uvaževati, da je brezprogramnost v strožjem pomenu besede bila vsa onodobna impresionistična literarna smer. Veselo življensko noto, kakor jo poje «Jugend», je prej in laž.je nego Cankar v sebi našel Oton Zupančič.
Ne dvomim pa, da je «Mladost», ki so jo 1.1898. na Dunaju začeli izdajati lirvaitski vseučiliščniki (Dušan Plavšič) in ki so pri njej sodelovali tudi Cankar, Govekar in Zupančič, dobila svoje ime po monakovski «Jugend».
Dr. h'. Ilešič.
'* Ta satira bi sc dala prenesti na razpoloženje v Cankarjevi črtici «Ob zori*.
’B Mari ta pesem ni satira.
■v- -4-
Pregled.
Notranja politika.
ZAKON O OBOI UPRAVI.
Obča uprava. — Okrožja.
Srezi. — Prehodne določbe.
I.
Zakonodavni Odbor je v petek, 10. t. m. sprejel zakonski predlog o obči upravi, kakor ga je pododbor predložil,, z čisto neznatnimi spremembami, katere jc priporočal izvestitelj. Predlog je bil pred plenumom Narodne skupščine v celini sprejet. Tako je storjen prvi znaten korak, da dobimo v doglednem času organske zakone o ureditvi naše uprave, državne kakor samoupravne, centralne kakor lokalne.
Zakon o obči upravi je v tesni zvezi z zakonskimi predlogi o razdelitvi države r.a oblasti in o oblastni in sreski (okrajni) samoupravi, ter o samoupravi neposrednih mest Beograda in Zagreba. Zato po .-to ji tudi med temi zakoni formalni junkdm, da morajo stopiti vsi istočasno v veljavo.
Načrt zakona o obči upravi je bil izdelan v ministrstvu za izjednačenje zakonov, delujmo preštudiran v posebni strokovni komisiji, v kateri so bili poleg referenta ministrstva Sagadina, prvi strokovnjak:.' kakor predsednik kasacijskega sodišča v Beogradu Mihajlo Jovanovič. prejSr.ji univ. prof., sodami minister pravde Lazar Markovič, in pri načelnem pretresu, dokler ni težko obolel, tudi univ. prof. Ladislav Polič iz Zagreba. Vlada je načrt, kakor ga je komisija odobrila, sprejela in Narodni skupščini predložila. Tu se je bavii z njim detajlno pododbor Zakonodavnega Odbora pod predsedstvom Ljuoe .Jovanoviča.
Predlog zakona o obči upravi ima za predmet ureditev obče državne uprave v upravnih jedinicah, ki jih predvideva ustava, to so oblasti, okrožja In srezi (okraji). V našem starem zakonodavstvu odgovarja ta zakonski predlog osnovnemu zakonu o vladni in izvršujoči oblasti, in sličnim zakonom, drugih držav. Ima torej v viau samo državno upravo. Samoupravo urejuje drugi zakonski pred-
log «o oblastni in srezki samoupravi«, ki je tudi že v pododboru sprejet in jc prišel že v soboto, 11. t. m., pred plenum Zakoubdavnega Odbora v razpravo ter bil na to v plenu sprejet.
Ali on ne urejuje vseh panog državne uprave, ampak le one, ki jih znanost in praksa pozna pod imenom obče uprave. Prvi početki državne uprave so bili povsod v kontinentalnih državah osredotočeni okoli brige za vojsko in zunanjo politiko, za finance, za civilno in kazensko pravosod-stvo in za održavanje reda in mira V državi. To poslednje imenovalo se je policija. V moderni državi pa so posli «policije» ogromno narasli, in iz »notranjih* zadev« ali «notranje uprave« — izraz, ki je nadomestil «policijo» so se s časom še diferencirale posebne panoge uprave, kakor prosvetna uprava, uprava verskih zadev, uprave trgovine in industrije, poljedelstva, šum in rudnikov, železnic, pošt in telegrafa, javnih zgradb, narodnega zdravja, socialne politike, agrarne reforme i. t. d., v eni državi nekaj več, v drugi nekaj manj panog in pod raznimi imeni. Tako so tudi v naši državi poleg ministrstva notranjih zadev nastala posebna »strokovna« ministrstva. Koliko bo.takl-h ministrstev v bodoče, to ima odrediti zakonski predlog o cehtrvlr.i upravi, ki se še nahaja pred Zakonodavnim Odborom.
V zadnji dobi opazovati je bilo in se še v kontinentalnih državah opaža tendenca da se emancipacija teh »strokovnih« upravnih panog in notranje uprave, ki je v centralni upravi popolnoma upravičena, razširi tudi na vse nižje upravne jedi,dec, tako da bi v vsaki teh jedlnic ol'o toliko samostojnih uradov, kolikor je v centralni uprav; ministrstev. Tudi v naši državi obstoja ista tendenca. K temu je doprineslo še nekaj nezaupanje namro-ti pokrajinskim vladam, ki* so često delale prav na svojo pest in ministre postavljale pred svršene čine. Tako so se «oslobodile» odnosno centralizirale najprej finance, potem trgovina in obrt, ishrana, narodno zdravje, agrarne reforme, gradjevine in na koncu jc hotelo tudi poljedelstvo, da bo za sebe.
Toj tendenci, ki ni v interesu uprave iu ki silno podražuje celi upravni aparat, stopila je že ustava na pot (član 134 prehodnih odredb), definitivno pa bo zdaj stvar urejena z zakonom o obči upravi. Ta zakon (čl. 1) podreja vse posle iz obče uprave v sreze vel. županu odnosno sreskemu poglavarju, a kot posle obče uprave označuje one, ki jih v centralni upravi vrše ministrstva notranjih zadev, prosvete, poljodelstva, javnih zgradb, trgovine in industrije, narodnega zdrav-lja, socialne politike, ver, glede gozdov in rudnikov pa v toliko, v kolikor se ne nanašajo na upravljanje državnih domen. Iz kroga obče uprave izpadejo torej, če abstrahiramo od sodne uprave, uprava železnic, pošte in telegrafa, in pa cela finančna uprava. To poslednje je za naše prejšnje zakonodavstvo novina, ker so poprej bile politične oblasti (namestnijc, okrajna glavarstva) tudi nositeljice finačne uprave. Toda, komur so razmere znane, ve da je ta veza poetične uprave s finančno bila le navidezna, stvarno so fin. ravnateljstva poslovala neposredno z ministrstvom financ. Zato, in ker je že triletni inter-regnum stvari v temelju predrugačil, ostanejo tudi po našem zakonu finance izven področja obče uprave, in ne spadjao v kompetenco velikega župana.
Sprejet je za občo upravo v oblasti in srezu «birokratski» sistem v nasprotju s kolegijalnirn ali gubernijal-nim. Formalno so vsi akti oblastva in srezke upravne oblasti akti šefa teh oblasti, velikega župana odnosno src-skega poglavarja, in referenti so samo njegovi pomožni organi. Upravna praksa je pokazala, da kolegijalni sistem ne da željenih rezultatov, ker prenaša osebno odgovornost na kole-gijalno. Vendar pa zakon upošteva potrebo samostalnosti za strokovne referente v davanju strokovnih mnenj in v čisto tehničnem poslovanju.’ To je vsekakor napredek v primeri z dosedanjim stanjem bilo v katerikoli pokrajini.
Da ne bi razna odelenja istih ali po materiji sorodnih stvari rešavala na različne načine, na drugi strani pa, da se ne hi za potreben kontakt med odelenjl udomačil zamudni pismeni postopek, odreja zakon, da se morajo
taki posli pred končno odločitvijo na skupnem sestanku starešin odeletri pretresti.
II.
Mnogo je bilo borbe za okrožja, okruge (županije). Te jedinice imajo v Srbiji, Bosni, Hrvatski in Vojvodini. Tudi v Sloveniji in Dalmaciji smo imeli okrožja do leta, 1868. Dosledno onemu načrtu organizacije državne uprave, kakor g;i ima v vidu ustava za okrožja in mesta v novi organizaciji. Najnižjai upravna oblast državne uprave je srez, nad njo oblast, in potem samo še centralna vlada. Oblasti bi imele nadomestiti na eni strani pro-vincijalne vlade, na drugi okrožja, tako da bi, kakor po teritorijalnem obsegu tako po širini kompetence, stale približno v sredini med okrožji in provincijalno vlado. Vendar je to v teoriji lažje izvedljivo nego v praksi. Mesta, ki so dosedaj sedeži okrožnega urada, mislijo, da bodo degradirana, če bi ta urad izgubila, vsa pa ' morejo pc Lrti oblastna mesta. Da se ;prenod nekoliko ublaži, moral je mdavctvcrec uči-tiiti kompromis: okrožja kot samoupravne jedim.ee se odstranijo: kot državne uprave pa ačasno — di kier se ne uvidi uotreba, da so od/cč — ostanejo z delokrogom, ki jim ga odredi zakon.
Iz teh vidikov je vlada preJložila v načrtu zakona v obči upravi rešitev, da okrožni načelniki (v županijah podžupani) ostanejo, toda ne kot samostojni uradi, ampak kot eksponlrani organi velikega župana z glavno nalogo, da nadzorujejo upravo po srezih. Razim tega se jni še poverava posel, za katerega ni potreba nobenih posebnih strokovnih pomožnih organov in ki ga lahko sam; upravljajo, t. i. da rešujejo v imenu vel. župana pritožbe zoper upravne akte sreske oblasti v policijsko-kaznenih stvareh.
Prirodno je bilo, da sc je ta delokrog onim, ki se težko ločijo, od okrožij, zdel zelo, zelo premajhen, nasprotnikom pa je nudila solucija po vladinem predlogu ceno orožje zoper celo inštitucijo. Češ, če jim več ne daste, še tega ni treba. Vlada je končno popustila in tako je bil v Odboru sprejet dostavek, da se razun prvotno navedenih poslov lahko .okrožnim načelnikom poverijo še drugi posli. To
mora odobriti minister notranjih zadev in mora tako prenašanje tudi biti publicirano. Na drugi strani pa je Odbor napravil dobro korekturo, da se okrožna načelstva taim, kjer bodo oblastni uradi, takoj ukinejo.
Iz slovenske opozicijonalne strani se je očitalo, da se reže z dvojnim nožem, češ, drugod bodo vendar imeli okrožja, mi v Sloveniji (in Dalmaciji) pa ne. Iskreno to sicer ni bilo, zato pa — demagoško. Ce se bo pokazala potreba, da se tudi pri nas uvedejo okrožja, — za sedaj te potrebe pač nikdo ne vidi — potem ne bo težko tega izjednačenja doseči, iz kaprice pa se ne ustvarjajo novi uradi. Skoraj gotovo je, da se bodo okrožni načelniki tudi tam, kjer se jih še zdaj pridrži, pokazali kot nepotrebni in da bo čez nekaj let cela institucija postala zrela, da se odpravi.
III.
Uiede najniž.je, sreske upravne oblast, se kaj novega ni niti predlagalo, niti v debati povedalo. Težnja načrta te, da sreski poglavar — to je novo službeno ime — postane težišče cele administracije. On ima generalno kompetenco za vse, kar ni po zakonih dano drugim oblastim ali pa pridržano za višjo inštanco, t. j. velikega župana. Debata se je vodila le o potrebnih kvalifikacijah in tu se je spet pokazalo, da dobra tendenca, dobiti čim sposobnejše in izkušenejše uradnike na odgovorna mesta, povsod in vsaj za nekaj let naleti na dejstvo, da takih ljudi zdaj še nimamo.
Zanimivejše je bilo vprašanje, kako veliki naj bodo srezi. To vprašanje pa se zopet tiče samo nas Slovencev in Dalmatincev, ker nimajo drugi kraji naše prostrane države prav nič volje, da bi to vprašanje pokrenili in s tem do nedoglednosti obremenili ves problem upravne organizacije. Zato je tudi predsednik pododbora Ljuba Jovanovič spretno spravil ves ta problem iz diskusije pri tem zakonskem načrtu in ga odkazal na načrt zakona o razdelitvi na oblasti.
Razen v Sloveniji in Dalmaciji so srezi kot najnižje jedinice državne uprave približno po številu prebivalstva enaki, štejejo namreč okoli 30.000 prebivalcev. To je tudi maksimum. ki ga dobra uprava dopušča, V
Sloveniji iti Dalmaciji pa nas spominjajo	na, sreze	te	vrste le še	naši
sodni	okraji, ki	so	bili do leta	1868.
tudi politični okraji. Takrat so istočasno, ko so odstranili okrožja, povečali politične okraje tako, da ti obsegajo teritorijalno po več sodnih okrajev in štejejo nekateri čez 100.000 prebivalcev. Jasno je, da, so taki srezi iz stališča uprave preveliki, narodu preveč oddaljeni. 2e v Avstriji so se zaradi tega polagoma ustanavljala nova	glavarstva	in	ekspoziture.	Oni
spet,	ki jim je srez	kot samoupravna
edinica bolj pri srcu, se boje, da bi mali srezi v gospodarskem oziru ne pomenili skoro nič, in so zato krepko vstali proti temu, da bi vsak sodni okraj postal tudi politični in samoupravni srez. Oboje gledišče ima dobre razloge za sebe, seveda se iz stališča večjih stroškov sme predlog na povečanje števila srezov ravno tako malo pobijati, kakor na primer razdelitev Slovenije na dve oblasti. Ce bo država našla sredstva za druge kraje, jih bo pač morala tudi za naše.
Tudi pri odrejanju velikosti srezov kot samoupravnih edinic, ne smemo zgubiti iz vida, da imamo nad srezi še oblast kot krepko samoupravno edinico in da česar srez ne bo zmogel, bo morala prevzeti na sebe oblast.
Vlada je končno po čisto interesantni debati napravila nekak kompromisni korak in pristala na to, da se v zakon sprejme še dolbčba o srezkih izpostavah, ki se lahko ustanovijo v večjih srezih za posamezne oddaljene kraje. S temi izpostavami se bo moralo v prvih letih tudi delati v Sloveniji in Dalmaciji, če ostane pri tem. da bo več sodnih okrajev ostalo združenih v en politični in samoupravni srez.
IV.
Omeniti še moramo prehodne določbe. To so prav za prav najtežji in najvažnejši del vsega načrta. Načrt zakona obvezuje vlado, da v roku d mesecev imenuje velike župane in da s početkom 5. meseca začne njihovo poslovanje.
Vse nadaljne pa zavisi od tega, ali imamo posla z oblastmi v Srbiji ali pa, v «prečanskih» krajih. V Srbiji imate iznad sreza in okruga samo centralno vlado; preko pa imate še pokrajinske vlade ki se imajo likvidirati.
Zakonski načrt v teni oziru pravilno razlikuje med enim in drugim stanjem. Odbor je to sprejel, kakor je bilo predloženo, kajti na takih problemih so po ceni lavorike tudi za »vse boljše zuajočo* opozicijo precej težko dosegljive, nasprotno pa je možnost nesmrtne blamaže precej velika. To je opozicija v praksi tudi občutila.
Odbor je takoj po sprejetju zakona vzel v pretres načrt zakona o oblastni in srezki samoupravi, ki je tudi že sprejet v Narodni skupščini. Nato pride razdelitev sama na red. Cutudi oni,	ki bi	želeli, da iz vsega	tega
ne bi bilo ničesar, skrivaj upajo, da se bo na razdelitvi vse razdrlo, vendar je v danili prilikah za onega, ki ima zdrav vpogled v gibajoče sile, jasno, da bo tudi ta najtežji problem najbržc kmalu in povoljno. In tako se	bo proti	jeseni začelo v	vseli
delih naše države živahno novo gibanje,	kakor	na	zgradbi, ko se ji	je potožil dober	in	čvrst temelj. Kot	enega
od teli temeljev lahko smatramo in pozdravljamo zakon o obči upravi.
Zunanja politika.
RUSIJA IN EVROPA. KONFERENCE PRED GENOVO.
Mala antanta. — Baltiške države. Cičerinovo in Hardingovo stališče. — Svetovni vrvež.
Sovjetska vlada je v zadnjih mesecih , izdala vrsto dekretov, ki so mnoge politike zapadne Evrope dovedli do mnenja, da treba dosedanje odklonilno stališče napram sovjetom zamenjati z drugim, v nadi, da bo vendarle došlo do obnove Rusije pod njenim vodstvom. Sovjetska vlada je tudi napela vse svoje sile, da premosti prepad med seboj in staro Evropo. Zlasti je poskušala pri zapad-nem kapitalu vzbuditi zaupanje v svojo gospodarsko zmožnost in jim poskusila vliti novih nad z vrsto dekretov o svobodni trgovini, o koncesijah, o kreditu industrijskim podjetjem itd. Tudi si je hotela dati na zunaj lepšo politično barvo, kakor da postaja njen sistem manj trdovraten in neupogljiv. Tako je izprva iz svojih ječ izpustita vrsto uglednih socialnih demokratov in jih izgnala. Svoji prosluli Cerezvičajki je dala drugo ime: «Komisarijat za no-
tranje zadeve*. Vkljub temu pa se je' zmotila v uspehih te taktike. Zmotila Se je tudi v podmeni, da ji je mogoče sodelovati s svojimi političnimi nasprotniki in da bo Evropa ob tej »zamenjavi kurza* Rusiji zopet zaupala. Končno je sovjetska vlada porabila brošuro Semjonova, bivšega člana socialno-revolucionarne stranke, in in-scenirala na toinelju te brošure proces proti raznim članom izvršilnega odbora te stranke. Aranžma tega procesa je značilen za temelje sovjetskega sistema. Pred sovjetskim revolucijskim tribunalom so obtožefli voditelji stranke, obtežujejo jih pa izpovedi človeka, ki je po soglasni sodbi ruskega socialno-demokratskega organa in po izjavi znanega ruskega publicista iu pisatelja Maslova navaden provokator, in obtoženi so činov, baje učinjcuih v letih 1917.—1918.1 Na temelju teh obdolžitev je dala sovjetska vlada zapreti nekaj desetin najuglednejših ruskih socialnih revolucionarjev in socialnih demokratov, čeprav je že po teh njihovih «čtnih» sovjetska vlada sama legalizirala te stranke! lnsceniranje tega procesa je mogoče le, ker je vkljub na zunaj «iz-premenjenemu* kurzu njega bistvo iu taktika ostala brez vsake spremembe ista kakor poprej. Ta sistem vje sistem nasilja, ki seveda ne trpi svobode mišljenja in ne pozna najbolj elementarnih temeljev državljanskih pravic. To dokazuje tudi nedavna izjava komunistične delavske opozicije, ki je proglasila, da «vodijo voditelji stranke kruto- in neusmiljeno borbo proti delavstvu, ki se drzne imeti svoje lastno mnenje*, iu da oni celo »hočejo uničiti delavsko demokracijo*. V teh okolnostih je insccniranje procesa vzbudilo v socialističnih krogih zapadne Evrope mogočen odpor. Vsak dan se množe protesti proti temu nasilju, in francoski socialisti, nemške zveze strokovnih organizacij, češki socialisti, Anatole France in mnogi drugi so poslali v Moskvo oster protest proti temu sovjetskemu terorističnemu procesu. Pa tudi v nesocialističnih krogih je najnovejše nasilje komunistov vzbudilo veliko pozornosti, ker je s tem procesom in s protestom komunistične delavske opozicije podan dokaz, da so imeli prav oni, ki niso verjeli v možnost sodelovanja s sovjetsko Rusijo.
Tačas pa gleda Evropa veliko rusko apokalipso.
V »Kulturnih izvestjih« (Moskva) objavlja gospa Kalinina (soproga sovjetskega komisarja) pretresljive slike iz zemlje gladu. Iz zemlje, ki je eno samo pokopališče. Kdor je živ, beži, ali se udaja mrtvemu, gluhemu molku, molku razuma in srca. Le ruski grobovi tulijo.
Z zemlje gladu so ruske matere poslale berlinskemu podpornemu odboru ta klic:
»Me ruske matere bomo to zimo morale umreti gladu in mraza. Ves svet prosimo in rotimo, da se pobriga vsaj za našo deco, da nedolžna ne bo delila naše usode. Vzem!te našo deco k sebi, da vsaj ona ne bo trpela za krivico, ki smo jej jo me storile, ko smo jo rodile v življenje, ki je hujše ko umiranje. Vas vse, ki imate deco ali ste jo imeli pa izgubili, ali ki se jo bojite izgubiti, pri spominu na vašo'mrtvo deco in v iimenu še živeče vas prosimo, ne pozabite nas! Nam ni več pomoči. Privoščite nam pa naj višjo srečo, ki jo pozna mati, — dajte nam gotovost, da bo vsaj naša deca rešena!«
Zemlja, s katere prihaja ta klic, se razteza od Vjatke do Kaspija, od Ca-ricina do Orska, torej na širino za petdeset Jugoslavij, in od Jekaterino-slava do Scvastopola, torej na ozemlju za osem Jugoslavij, in ruskega ljudstva je bilo nad 40 milijonov glav Izročenih gladu, smrti pa nad četrtino tega števila, več kot mrtvecev v vsej svetovni vojni, — da ne omenjamo fizičnih in moralnih posledic te katastrofe.
»Pustite politiko iu pomagajte!« kličejo matere in nudijo svoto deco.
Tačas zapirajo komunisti svoje politične nasprotnike in Evropa se pripravlja na genovsko konferenco: »Prhnum vivere...»
• La Russie est ruinee, Monsieur!« Ce ti istino ponavljajo venomer, postaneš truden. Pa ruska nesreča je preveč splošna, da bi vplivala drugače ko monotono. Tako reagira na katastrofo človeštva človeški rod, majhen, sebičen, demoraliziran, izmozgan, nevreden odrešenja, svobode in bratstva, ki ga zametuje najWj takrat, ko ga je najbolj potreben.
Genovska konferenca se prične v kolikor se ye do danes — dne 10. aprila- Dnevni red jej je določen v teh glavnih točkah:
1.) Raziskovanje metod za izvrše-rtje sklepov vrhovnega sveta v Cannesu z dne 6. januarja 1922. (Glej «Njivo» L, št. 19/20.)
2.) Utrditev evropskega miru.
3.) Temelji medsebojnega zaupanja, ne da bi sb kršile sklenjene pogodbe.
4.) Finančna vprašanja: a) obtok denarja, b) centralne in emisii*k<v
ke, c) javne finance, v kolikor se tičijo obnove, £) menični kurzi, d) organizacija javnega in zasebnega kredita. —
5.) Gospodarska in tmvvska vprašanja: a) olajšave in garancije uvoza in izvoza, b) zakonite in pravne garancije za obnovo trgovine, c) varstvo industrijske, umetniške in literarne svojine, č) konzularna uredba, d) ino-zemci in trgovina, e) tehnična pomoč za industrijalno obnovo, in f) prometna vprašanja.
Mala antanta in Poljska, gredo v Genovo z enotnim programom:
1. Program, ki so ga zastopniki velesil v Cannesu izdelali za, Genovo, naj se izvrši, točke pa, ki so takrat bile iz programa izključene, naj se ne omenijo.
2. Beograjska konferenca ekspertov je določila skupne smernice gospodarskih zahtev Male antante in Poljske v Genovi.
3. Mednarodne trgovske in transportne zveze se morajo olajšati, toda ne da bi te olajšave dale povod ali možnost za napad na samostojnost ene dogovorjenih držav, med katerimi se ne sme delati nikakršna razlika.
4. Dogovorne države se udeleže pogajanj le v onih zadevah, kjer so same udeležene.
Po bukareški zaroki, bratislavskem sestanku iu beograjski konferenci strokovnjakov se je vršlia v Varšavi velika konferenca Poljske in baltiških držav (gl. «Njivo», l„ št. 19/20) o skupnih smereh baltiških držav In Poljske in o baltiški zvezi. Do takšne zveze sicer še ni prišlo, ugotovljena je pa skupna smer: Enoten nastop držav Češke, Jugoslavije, Rumutlije, Poljske, Litve, Estonske in Lotiške v Genovi, in medsebojna garancija statusa quo napraim vsem možnostim s severa, zapada, juga in iztoka. Var-
šava še posebej pomeni diplomatsko borbo med Rusijo in Poljsko za baltske države
V podrobnostih je varšavska konferenca ustvarila sim razum v sledečih točkah:
1. Konflikte med udeleženimi državami rešuje razsodišče.
2. Sedanje meje se pogodbeno osi-gurajo.
3. Nobena država ne pristopi k nobeni pogodbi, ki bi bila. naperjena proti eni med njimi.
4. Carinske, poštne in železniške zadeve se bodo medsebojno uredile po genovski konferenci v smislu genovskih sklepov.
5. Vse udeležene države se bodo skupno uprle vsaki diskusiij o pogodbah. ki so jih sklenile z Rusijo, in bodo skupno določale svoje stališče in svoj položaj v zadevah, ki sc tičejo obnove Rusije. Končno se vrši, ko to pišemo, konferenca ruskih in baltiških zastopnikov v Rigi.
Rusija l>o v Genovi zastopana, če si ne premisli v zadnjem hipu. G. Ci-čerin bo nastanjen v Santi Margheriti žalnega spomina. Poincareju je Ci-čerin brzojavil, da se mora genovska konferenca bistveno razlikovati od dosedanjih evropskih konferenc. «Na njej ne sme biti razlike med zmagovalci in premaganci, velikimi in majhnimi državami, meščanskimi in sovjetskimi vladami. V popolni enakosti naj sc posvetujejo vsi udeleženci, kako je mogoče sodelovanje vseh na obči gospodarski obnovi.* Obenem protestira Cičerin proti odločitvam, ki jih je «neka skupina velesil* sklenila že pred konferenco in ki po mnenju te skupine tvorijo fa.it ac-ccmpli, pred katerega so druge države enostavno postavljene. «S tem je odstranjeno s konference vsako samostojno mnenje, vsaka svobodna izmena misli in pogledov*. Protestira tudi proti taktiki Velike in Male Antante in trdi, da je v Rusiji zagotovljena svoboda, dela, da se varuje pisemska tajnost, da so odpravljena izredna sodišča in da delujejo redna, inostranci da uživajo vsako varnost, lastniki koncesij vsako garancijo, trgovina, je svobodna. Država si je pridržala monopol zunanje trgovine, toda zasebni kapital se lahko udeležuje. Poseben zakon garantira posest zlata in drugih kovin. Za akcijske
družbe in menjični promet veljajo predpisi občega državljanskega" zakonika, kakor povsodi drugod. V smislu canneških sklepov se Rusija udeleži konference z državami, ki druga drugi garantirajo nedotakljivost notranje svoje ureditve, in upa, da bo njenim zastopnikbm garantira^ na udeležba na rešitev vseh v Genovi obravnavanih problemov.*
Na Cičerinove navedbe je treba še enkrat, kakor smo storili pričetkom referata, opozoriti na to, da se sistem vkljub sličnim navedbam v praksi ni izpremenil, in se sklicujemo na izjavo 21 članov komunistične opozicije s Kolontajevo in Šljapniko-vim.
Genovska konferenca pa ne bo pravcati svetovni parlament. O dveh bistvenih zadevah svetovne obnove namreč Genova ne bo razpravljala, o reparacijah in o razoroženju. To je dosegel bulonjski dogovor (Gl. »Njivo*, I, 1919/20). Vslcd tega je tudi Amerika odklonila svojo udeležbo v posebni Hughesovi noti Ricciju:
»Udeležba Amerike je bila predmet g'obokega razmotrivanja. USA sc resno zanimajo za vsako konferenco, ki velja resnim ukrepom gospodarske obnove Evrope. Toda po študiju resolucij v Cannesu in dnevnega reda genovske konference se zdi nemogoče, da bi sc ne sklepalo, da konferenca ni več gospodarska, kajti problemi, čijih rešitev edina more odpraviti glavne vzroke gospodarskega nereda, so izključeni iz nameravanega dela (konference). Zato se zdi, da gre bolj za politično konferenco, pri kateri bi udeležba USA ne bila potrebna. Ameriški narod želi sodelovati pri obnovi evropskega gospodarskega življenja, ne vmešava se pa brez vzroka v evropske politične afere.
Tudi pri izboljšanju položaja rus-skega naroda hočejo Zedinjene Države sodelovati, vendar pa je vsak takšen uspeli nemogoč, dokler se ne lotijo dela osebe, ki so v prvi vrsti odgovorne za sedanji ruski gospodarski nered.»
K tej Izjavi, enako boleči za Evropo kakor za Rusijo, pride še energična gesta Amerike, ki zahteva ogromen delež nemških plačil zase v povračilo stroškov renske okupacijske armade. S tem dokazuje Amerika
KNJIŽEVNOST
absurdnost sedanjega reparacijskega sistema. Genovska konferenca bo prva v vrsti svetovnih konferenc z Nemčijo, Rusijo in nami, in njen pomen je najprej načelen: Prva konferenca po Brestu Litovskem, kjer bodo udeleženci Rusi, — prva konferenca z Nemčijo (v Cannesu so bili le «zaslišani») — prva konferenca, ki se bo pečala s celim problemom evropskih kreditov, prometa in stabiliziranja valut ter njihovega novega izenačenja na temelju jiovoustvarje-nega zlatega standarda, na katerem bi se ustvarila zlata pariteta, ki bi bila različna od one pred vojno. V teh točkah in v problemu osiguranja pred prevrati in spopadi pa je toliko pozitivnega, da se utegne po konferenci tudi Amerika aktivno udeležiti svetovnega obnavljanja, če bodo posledice te konference dovolj stvarne in solidne ter dovolj stabilna podlaga za nadalnje lečenje svetovne in zlasti evropske bolezni.
Tudi internacionale se skušajo približevati. Druga in Poltretja sta kon-ferirali v Frankfurtu, sedaj se vrše med Drugo, Poltretjo in Tretjo informativni razgovori o možnosti združenja v novo internacionalo. Čeprav se mi danes niti ono ne zdi mogoče, je vendar storjen tudi tu korak naprej. Vse evropsko in svetovno urejevanje se danes premika v takšnih negotovih, poedinih korakih, kakor če hodiš v temni noči po neznanih potih in tiplješ pred seboj...
Takšni koraki negotovega iskanja se pojavljajo tudi v drugih predelih sveta. Indija vre in Anglija ni še našla izhoda. Zato vztraja, pri starih metodah in duši uporno gibanje s silo. V Egiptu se je smer izkristalizirala. in Egipt je danes nova samostojna država, ena več v številu novih. Irska, Egipt,'-Indija, Transvaal so nove etape internacionaliziranja britanskega imperia in pojavi svetovnega vrveža, čegar del so tudi naše domače težave.
Postopoma, korakoma. To velja tudi za osvobojenje neodrešene naše domovine, ki je bila pred letom dni anektirana in čaka, da pride zopet na vrsto v velikem svetovnem dogajanju. Postopoma, korakoma. Danes smo še objekt za metode d’ Annunzija in Ca-brune na Reki.
Književnost.
NOVA KNJIGA.
'Politično življenje Slovencev (od
4.	januarja 1797. do 6. januarja 1919). Spisal dr. Dragotin Lončar. Predelana in pomnožena druga izdaja. V Ljubljani, 1921. (»Slovenska Matica*.)
Dr. Lončar nikjer ne navaja, da se okrog leta 1910. prvič pojavi — po ruskem vzorcu, toda deloma z romantičnimi metodami — delo jugoslovanskega političnega prozolitstva, pri čemer se neki izrecni iredentistični smisel skriva za legalno formo propagande in za legalnimi besedami, ki krijejo ilegalne pojme. I ako zahteva »Glas Juga» »avtonomijo Jugoslovanov« in pri tem misli na pravo državno samostalnost. »Veda« prihaja v svojih zadrhti številkah do zaključka, da je nacionalizem' stremljenje za samostojnostjo, in vojna zateče jugoslovansko omladi-no v stanju ne dovolj jasno formuliranega, v bistvu pa pravilno razumljenega, iredentskega nacionalizma, ki ga še najbolj pravilno spoznajo njega direktni antagonisti (klerikalci) ter ga pobijajo s svojo princevgen-sko idejo. Postanka te ločitve duhov dr. Lončar ni podal, raznih elementov, ki vzdržujejo odpornost in tako pomagajo novi revolucionarni ideji, ni analiziral, da, včasih jih je celo kronološko pomešal.
Doba je šla mimo avtorja, ki jo hladno registrira po nekaterih zorno njih znakih, ne omenja pa niti važnih nacionalističnih in drugih omladinskih glasil, niti ne omenja skupine, ki je v naši notranji politiki izvajala te ire-dentsko-nacionalistične ideje in se postavila končno na čelo slovenski politiki, dokler se ni njeno težišče preneslo z Dunaja. Sicer se pa avtor peča z brezpomembnimi spisi in čini, ki v javnosti niso našli odziva, niti niso nanjo vplivali. Jugoslovansko gibanje bi bilo presneto malenkostno, če bi obstojalo samo v resolucijah, ki so le zunanji izraz onega političnega življenja Slovencev, o 'katerem nam avtor ne govori. Zato pa tudi ne pozna Jugoslovanov kot politično-kul-turne individualnosti, ampak govori le o etnografsko-zemljepisnih «južnih Slovanih«. Tako je Lončarjev spis za dobo od let 1907/1908 dalje le golo naštevanje, ni pa sintetična slika dobe.
/