387
Obrtnija.
Razvoj modernega in znanstvenega socija-
lizma.
(Spisal  Kržetov).
Mcderni socijalizem, ki se je razvil po francozki revoluciji, ni pojav posameznih fantastov, kakršni so se pokazali v srednjem veku, temveč ima svoj temelj globoko v sedanjem družabnem redu.
Iz srednjeveške male obrti se je izcimila največ v sedanjem veku velika industrija, zraven pa je francozka revolucija prevrnila prejšnji družabni red. Postavila je vse na glavo, kakor pravi Hegel. Razum se je proglasil za vladarja in raztrgale so se vezi, v katerih so tičali stoletja nižji stanovi. Fevdalizmu je odklenkalo, ustal je pa tretji stan — meščanstvo. Vlada razuma je proglasila jed-nakost vseh ljudij. »Svoboda, bratstvo, jednakost" so oznanjevale zlati vek. Ali ta jednakost je imela vrednost le pred zakonom. Že v tej dobi se je pokazal prepad, ki se je vedno bolj širil mej meščanstvom in četrtim stanom, ob vedno se množeči industriji, ob odkritji doslej neznanih naravnih   sil in ob hitrem napredku tehnike.
Buržoazija je že s svojim porodom nosila v sebi svojega sovražnika. Prejšnji cehovski mojstri so postali kapitalisti, okrog sebe pa so zbirali delavce, ki so bili potisnjeni na stran pri konkurenčnem boju.
#
Na mesto prejšnjih grehov fevdalcev se je odkrila javnosti nagota buržoazije. Obetani večni mir s^ je spremenil v krvave vojske, število zločinov je rastlo od dne do dne, revolucionarna deviza »bratstva** se je kazalo v konkurenci. „Podkupovanje je zamenjalo prejšnjo silo, pravo prve noči so podedovali od fevdalcev tovarnarji, prostitucija je presegala vse meje."
Že razvoj kapitalizma je kazal te lastnosti. Ali masa delavstva še ni bila zmožna nastopiti samostojno proti kapitalistom. Čutila se je tlačeno, trpečo, pričakovala, pa pomoči   od zunaj,  od kake višje  moči ali od slučaja.
Istih mislij so bili tudi prvi socijalistiški pisatelji. Oni se še niso mogli otresti utopistiških idej komunistov iz prejšnjih stoletij. Iskali so le sistema, po katerem bi se ustanovil nov družabni red, najti so hoteli rešitve v slučajnih mislih svojega razuma.
Ti pisatelji so bili: S t. Simon, Fourier in O w en.
Grof St. Simon* (1760—1825). je skušal prvi utemeljiti podlago modernega socijalizma. Svoje misli je oprl na nauk slovečega nacijonalnega ekenoma Ad. Smitha, da je človeško delo izvor in temelj vsega bogastva. Zato naj se ne loči človeštvo po privilegijih rojstva, temveč po osebni zmožnosti za delo. Delo naj bo podlaga vsem družabnim uredbam. Največe število državljanov pripada delavskemu stanu; zato morajo tudi delavci (v najširjem pomenu) zavzemati prvo mesto v človeški družbi. Revolucija preteklega stoletja bo še le končana, ko se zagotovi popolna jednakost vseh ljudij. V to je pozvana država; ona naj se zveze z delavci, ki v resnici delajo in imajo fiziško ter intelektuvalno premoč, da zaženo liberalno buržoacijo sedanjosti v ničevost njenega izvora in ustanove kraljevstvo jednakosti in miru mej ljudmi. — Etiški temelj svojim naukom je dal St. Simon v krščanski zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.
St. Simon je bil teoretik, praktično sta hotela izvesti njegove nauke učenca Jernej Enfantin in Saint-Amand Bazar d. Enfantin je dosledno po učiteljevih naukih zahteval, da se odpravijo dohodki zemljiških posestnikov in kapitalistov, ki niso nastali iz dela. Bazard pa je hotel preobraziti vse dedno pravo, da se odstrani nejednakost in krivičnost v lasti. Država naj podeduje vse imetje in je razdeli po zaslugah.
Charles Fourier** (1772—1887) je prvi na-svetoval, kako naj se praktično organizuje človeštvo v novi dobi. Pravi, da je božja volja privlačnost, ki spaja ves svet in se kaže v stvareh kot nagon. Tudi človek ne sme zatirati teh nagonov, ki se javljajo kot izraz božje volje, temveč jih mora zadovoljiti. Iz tega pa nastane sreča, sredstvo za to zadovoljitev pa je organizacija dela
* Najvažnejši njegovi spisi: V organisateur, Du svsteme in« dustriel, Le nouveau Christianisme itd.
** Znan po spisih: Theorie des quatre mouvements, Le nouveau  monde industriel et societaire, Traite de V association do-mestique.
388
na ta-Je način: Država naj eksproprijuje vse zemljiške posestnike in kapitaliste; zato naj jim pa da akcije. Izmej dohodkov naj pripade 5/i2 delavcem, 4/i2 kapitalistom in V12 talentom. Na vsako štirijaško miljo naj se sezida velikansko poslopje, phalanstere, v katerem bi stanovali vsi prebivalci tega kraja in imeli vse skupno. Vsa produkcija naj bi bila skupna; tako bi se prihranilo mnogo dela, istotako bi se moglo tudi pri konsumciji mnogo privarčevati. Vsi ljudje bi morali delati, toda delo naj bi bilo vsakemu v veselje. Če bi se kdo naveličal jednega posla, polotil bi se drugega. Tako bi bilo dovolj, če bi delal vsak človek šest ur na dan. /es svet bi se razdelil v 500.000 falanstor, središče pa bi bil Carigrad.
St. Simon- Fourier in vrstniki so še živeli pod uplivom, ali vsaj posledicami revolucije, ki so se kazale tudi v Angliji, kjer se je vršil sicer mirno, ali vender ne manji prevrat. Tu je skušal s humaniteto paralizovati bedo, ki je nastala z novimi gospodarskimi razmerami, jeden največjih človekoljubov sedanjega stoletja, Robert O wen (1771—1858).
(Konec sledi.)
397
Obrtnija.
Razvoj modernega in znanstvenega socija-
lizma.
(Spisal Kržetov). (Konec.)
Owna je njegova človekoljubnost privedla do socija-lizma. Bil je tovarnar. Dočim je pa večina njegovih tovarišev iskala le dobička iz zamotavših se gospodarskih razmer, lahko ga loveč v motni vodi, skušal je Owen na vse načine olajševati stanje delavcev. Od 1. 1800—1829 je bil ravnatelj in sodrug velike papirnice v New-Lanarcku na Škotskem. Od raznih vetrov zmetano delavsko ljudstvo N. Lanarcku je privel do take stopinje omike, da so postale pijanost, policija, sodišča povsem neznana. Ustanovil je prve otroške vrtove, zmanjšal delavski dan, mej letnimi štirimesečnimi tovarniškimi krizami je dajal delavcem prejšnjo plačo itd. In vendar je tovarna podvojila svoje dohodke. Tu je začel premišljevati Owen: 2500 mojih ljudij je nakopičilo toliko bogastva, kakor pred polsto-letjem jedva 600.000 ljudij. Kaj je vzrok temu ogromnemu napredku ? Kdo je nakopičil toliko bogastva ? Vse je delo delavskih rok in strojev, ki so rezultat delavskega truda. Delavcem naj torej tudi pripada bogastvo. Nove sile proizvajanja, ki koristijo sedaj le pojedincem, naj bodo v  blaginjo vsem v obliki  skupne lastnine.
Tako je Owen prišel do komunizma in ga skušal takoj tudi praktično uvesti na raznih krajih. Tri naprave so mu ovirale pot: osebna lastnina, vera in sočutna oblika zakona. Začel je boj s temi faktorji, a s tem izgubil simpatije, katere si je v toliki meri pridobil prejšnje čase. Videl je, kako mu izpodletavajo komunistiški načrti, ali še po preselitvi v Ameriko je delal z vsemi silami za svoje ideje, čeprav je potrošil pri tem vse svoje veliko premoženje. — Vsi uspehi angleških delavcev začetkom tega stoletja so zvezami z njegovim imenom.
To so torej socijalisti, še na pol v oblasti utopistov. Vsak je skušal naj svoj način, po razumu in slučaju rešiti svetovni problem in človeštva. Daleč presega vse oče naukov, katere oznanjajo sedanji socijalisti po vsem svetu, naukov, katere slede iz materi jalis ti škega na-ziranja zgodovine Nemec Marx.
Pred Marxom pa si oglejmo še dva moža, ki se navadno imenujeta, kadar se govori v razvoju nemškega socijalizma, Rodbertusa in Lassalla.
Karla Rodbertusa Jagetzova (1805—1875) štejejo nekateri nad Marca, ker je povzel od njega nekatere ideje. Rodbertus meni, da naj skrbi uže sedaj država za to, da preide v socijalistiško obliko Omeji naj torej število delavskih ur, za odmerjenje plače naj se osnujejo posebni odbori, obstoječi iz delojemalcev in delodajalcev itd. — Rodbertus ni bil torej nikakor revolucionaren socijalist; za uresničenje bodoče socijalistiške države je naračunil pet stoletij. Uprav zato ni mogel najti
398
zaupanja v hitro misleči masi delavstva. To je elektri-zoval uže v svojo vnanjosto, še bolj pa z zgovornostjo in organizatoriškimi zmožnostimi strastni socijalistiški agitator Lassalle.
Ferdinand Lassalle (1825—1864) je nastopil kot socijalist še-le 1. 1863, ali vender je smel pisati La-veleye, da je storil sam na Nemškem tolike, kakor na Francozkem vsa revolucija 1848. leta. Ni imel sicer globokih mislij kakor njegov vrstnik Marx, ali delavce je znal tako pridobiti za se, da je vse slepo drlo za njim. Skušal je organizovati nemško delavstvo na narodni podlagi in s pomočjo države mirnim potem. Država naj podeli delavcem 400 milijonov tolarjev, s katerimi bi se ustanovile produkcijske zadruge. Dobička od teh zadrug naj bi ne uživala država, temveč naj bi se razdelil mej delavce v obliki dividend, drugo plačo pa bi dobivali na dan ali na teden« Ker pa ni misliti, da bi sedaj država storila ta korak, naj skušajo dobiti delavci oblast v državi in to na podlagi obče in direktne volilne pravice.
Mej privrženci Lassallovimi (Der allgem. deutsche Arbeiterverein) in Marxovimi mejnarodnimi socijalisti je prišlo do konflikta, ki se je poravnal še-le na kongresu v Gothi (1875), ko se je sprejel skupni program.
V sedanji dobi mislimo večinoma na Marksiste, če govorimo o socijalistih. Karol Marx*, (1818—1883) je glavni ustanovitelj modernega in znanstvenega soci-jalizma.
„Za obe veliki odkritji, materijalistiško naziranje zgodovine in odkritje tajnosti kapitalistiške produkcije s posredovanjem precene (Mehrwert), imamo se zahvaliti Marxu. Ž njim je postal socijalizem znanost." S temi besedami je označil Engels svojega prijatelja.
Po materialističnem naziranji zgodovine se nahaja vse na svetu v večnem razvoju in teku. Trajen in nespremenljiv je le prehod. V tem svetovnem razvoji se tudi vedno spreminja družabni red. Vzrok družabni spremembi pa je produkcija in menjava produktov. V teh dveh faktorjih je iskati vse prekucije. Gospodarska veda je za to tudi podlaga drugim vedam.
Kakor ima vsak vek svojo vero, moralo, pravo, politiko in filozofijo, tako bo tudi s socijalistiškim vekom. Današnja človeška družba pa že prehaja v socijalistiško in s tem prehodom vred v popolnoma drugače nazore o veri, morali in pravu. Ta prehod — isto nas priveda na drugo Marxovo odkritje — je naraven pri sedanjem ka-pitališkem gospodarstvu.
Po Ricardovem ^železnem delavskem zakonu", katerega se je oklenil tudi Marx, dobe ljudje za navadno delo vedno le toliko, da morejo živeti; ko bi dobili več, množili bi se hitreje. Nastalo bi več delavskih rok; zato bi se moralo   delati   ceneje.   Ako bi dobili manj, zginili
* Max je izdal uže L 1874 s prijateljem Engelsom znani program komunistiške stranke, ki obsega do malega uže vse misli poznejših spisov. L. 1859. je izdal: Zur Kritik der pol. Oekonomie, 1, 1867 pa glavno delo »Des Kapital«. Drugi in tretji zvezek tega dela je izdal Fr. Engels, morda bolj na škodo socijal. znanosti nego na korist, ter trajno vrednost ima le prvi zvezek .
bi drug za drugim,   ker  bi  ne  mogli živeti, in nestalo bi  pomanjkanje.
Tudi Ricardovo teorijo o ceni je povzel Marx. Blago ima menjalno vrednost delavskih ur, ki so se porabile za njegovo izvršitev, produkcijo. Ti produkti pa ne pripadajo delavcu, temveč podjetniku, tovarnarju, ki jih zamenjava po postavah o cenah za drugo blago ali za denar. Delavcem pa plača podjetnik le toliko, kolikor rabijo za najpotrebnejši živež n. pr. sedemdeset dnij, dočim se je porabil za ves produkt sto dnij. Trideset dnij pripade torej podjetniku zastonj. Kapitalist po takem živi ob tujem, neplačeneoa delu, on je zajedavec družbe. Precena jpri-stoji delavcu kot stvarniku produkta. Zato naj preide vsa produkcija v roke državi ozir. družbi, ki naj razdeljuje produkte.
Ti nauki in posledice iz njih, prenesene v praktiško življenje, so oni motor, ki giblje vse sedanje življenje in ki  skuša ob jednem prestvariti našo družbo.