Izlitij a :
10., 20. in 30. dan vsakega meseca ; ako je ta dan nedelja ali praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
&
Velja :
za celo leto 2 goldinarja.
Denar naj se pošilja pod napisom:
llpravništvu ,,Mirass v Celovcu.
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
&
Leto XVIII.
V Celovcu, 30. julija 1899.
Štev. 21.
Vabilo
k
XI?. redni yeliXi slaipščini
družbe sv. Cirila in Metoda
na Vrhniki,
v četrtek, dne 3. avgusta 1899. 1.
Vspored:
L Sv. maša ob 9. uri pri sv. Trojici.
II.	Zborovanje ob ’/all. uri v ,Katoliškem domu”.
1.	Prvomestnikov nagovor.
2.	Tajnikovo poročilo.
3.	Blagajnikovo poročilo.
4.	Nadzorništva poročilo.
5.	Volitev jedne tretjine družbinega vodstva.
Po pravilih izstopijo letos naslednji udje družbinega vodstva: 1. Tomo Zupan, 2. Iv. Hribar,
3.	Anton Koblar, 4. Luka S vet ec.
6.	Volitev nadzorništva.
7.	Volitev razsodništva.
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda
v Ljubljani, dné 24. julija 1899. Prvomestnik :	Podpredsednik :
Tomo Zupan.	Ltika Svetec.
Pristavek.
1.	Predvečer, dné 2. avgusta t. 1., naj se ob 8. uri p. n. skupščinarji in p. n. Ljubljančanje prijateljsko snidejo na vrtu gostilne gospoda Ferlinca (pri „Zvezdi“).
2.	Dné 3. avgusta odhod iz Ljubljane z navadnim vlakom ob 7. uri 5 minut zjutraj.
3.	Po zborovanju skupni obed na čitalničnem vrtu ob
1.	uri. Radi obeda se je udeležencem zglasiti do 1. avgusta z naslovom: „Čitalniea na Vrhniki. — Kuvert brez vina stane 1 gld. 50 kr.
4.	Odhod z Vrhnike ob 5. uri 10 minut popoludne.
Spoznajmo svoje slabosti!
Spoznanje svojih grehov je prvi korak k po-boljšanju in spoznanje bolezni prvi korak k zdravju ! Vsaki nàrod ima svoje bolezni in tako tudi mi Slovenci, posebno na Koroškem, nismo brez njih. Le očitno spoznajmo svoje grehe in bolezni, kajti mol-
čati o tej zadevi bi bilo zopet — delo brez uma. Največji naši grehi so : naša nestanovitnost, neodločnost, nepremišljenost in enostranska lahkovernost. Hudi grehi, kajne? A imamo jih vendar! In skrajni čas je, da jih takoj po spoznanju z vsem gnjusom vržemo od sebe. Uzrok njim je pa v uaj-večji meri naša pohlevnost in trdoglavnost ob enem.
Slovenec, po svoji naravi dobrosrčen, veren in pošten, si misli, da so tudi drugi ljudje vsi taki, kot je on. Slovenec po svojem poklicu v veliki večini kmetovalec ali obrtnik živi skromno iu dokler mogoče, zadovoljno od dela svojih rok in žalibog tudi trdoglavno, da se samo s tem in le s tem more vzdržati in preživiti. Ko bi bili časi taki, kakoršne smo imeli pred 50. leti, bi imela ta trditev popolno veljavo; a časi so drugi postali, današnje razmere so podobne tedanjim, kakor je podoben dan noči. To seveda čuti tudi slovenski kmet in obrtnik in zdihuje:	„Slabi časi so, slabi“ ! To pa je
pri mnogih tudi vse, kar verujejo in — vejo. Spoznati čas se branijo, in ker nočejo poznati časa, tudi ne morejo spoznati in vedeti odkod je prišel ta slabi čas za kmeta in rokodelca. „Branijo“ pravim, ker nočejo spoznati, da dandanašnji mora kmet brati dobre knjige in časnike.
Kmet in rokodelec delata z dvema rokama v potu svojega obraza; a pomislita malo, koliko ust morata s tem preživiti. Štiri usta namreč jed6, kar dve roki pridelata in to so : usta državna, deželna, občinska in kar ostane, pride še le na usta kmeta in rokodelca samega. — A kmet je miren, plača iu molči. Prigovarjati mu, naj si naroči dobre slovenske časnike, da bo zvedel, kaj delajo njegovi poslanci z njegovim denarjem in kakšne postave sklepajo, je čudno huda reč, ker mnogo kmetov in rokodelcev trdi, da po branju časnikov in knjig se ne bodo zboljšale njihove razmere, nekateri tudi trdijo, da slovenski brati ne znajo itd.
Zadnje je verjetno, ker nimamo pravih, pametno uravnanih šol, brez katerih ostanemo zmirom in vedno in povsod hlapci, in rečem : hlapci na svoji zemlji! Sedanje šole služijo edino ponemčevanju Slovencev na Koroškem. Trideset let že imamo te šole — nove šole — zveličalne šole — nemške šole — osemletne šole — koliko več pa zna naša mladež? Koliko so se pa zboljšale razmere za kmetski in obrtniški stan? Kje vidite kaj uspeha? Kmetje! Ali spite? Gotovo
ne, a nekaj druzega mnogim manjka, to jej ločnosti in stanovitnosti!
Nàrod brez šol ne more napredovati ; a brez njih vendar ostane na naravni stopinji omike, ako ima krščansko vero — ker ta se oznanjuje ljudstvu v jeziku, katerega ljudstvo govori in razume. Dokler so oznanjevali nemški škofje in duhovniki našim pradedom krščansko vero v tujem, nerazumljivem jeziku, bili so Slovenci le na zunaj kristjani, srce njih je bilo pogansko. Telesno bili so kristjani, a dušno pogani. Ravno tako je tudi z našimi šolami na slovenskem Koroškem. Otrok slovenskih starišev poučuje se koj v začetku pouka v nerazumljivem mu nemškem jeziku. Celih osem let se vadi slovenski otrok v orožju, s katerim naj bi potem pod pretvezo „neobhodne potrebe" udrihal po svojih rojakih in mogoče tudi po svojih — sta-rišib. Pouk v zaničevanju svojega nàroda je menda cilj naših šol na slovenskem Koroškem ; drugega napredka pri naši mladini ne vidimo, ker izjeme so tako redke, kakor so redki pravično, katoliško-nàrodno misleči učitelji pri nas. In zakaj to? Učitelji se na pripravnici vzgojujejo v nemškem duhu in ti vzgajajo zopet našo mladino v tem smislu. To je sistem, kateri se mora tudi našim kmetom priporočati pod pretvezo „nemščina Vam je potrebna", „slovenski vaši otroci itak že znajo," „pis-menega jezika koroški Slovenci nimajo" itd.
In mnogo je kmetov, ki lahkoverno verjamejo, pritrdijo in vse storijo kar si naši nasprotniki želijo v zatiranje našega nàroda in v dokaz, da Slovenci sami nočejo pouka v maternem jeziku. Dostikrat izvira tako delo brez uma tudi iz nevednosti, zato pa Vam kličem: «Kmetje, berite, ali pustite si prebirati slovenske časnike!" Marsikateri bo tukaj mislil: «pustite si prebirati", že prav; a — od koga? Moji otroci znajo manj kot jaz in gosp. učitelj tudi napravi krščansko znamenje če sliši besedo «slovensko" le izgovoriti. (Konec sledi.)
„Bismarckring“.
Za Gradcem — Celovec! V Gradcu so modri mestni očetje sklenili, da naj se mestni trg imenuje po slovečem nemškem bogu Bismarcku, in takoj so za njimi pricincali naši Celovčani in storili dné 18. t. m. enak sklep. V mestnem zboru
Klobase.
(Spisal Bogdan.)
(Dalje.)
«Moj Bog, zdaj mi naj pa še prošnjo odbijejo, potem je pa vsako upanje uničeno," je zdihoval in tu in tam skrivaj uprl pogled v lepe oči svoje ljubljenke. Milica ga je umela in zabolelo jo je srce. Iz otožnega premišljevanja jo je vzdramila tajnica, rekoč, da se bo zapel mešan zbor in da naj Milica poje «naprej".
«Katero bomo pa »urezali«? Kakšno nàrodno zapojmo, da bodo lahko vsi pomagali," pripomni tajnik.
«Vilharjevo »Po jezeru« znajo tudi vsi," odvrne Stanko.
«Dobro, dobro!" vzklikne več glasov. Zapeli so prvo, zapeli drugo kitico. Mogočno in navdušeno so se razlegale besede:
„Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo!“
Rudečica navdušenosti je zalila Stankovo lice. Vstal je in govoril ognjevito:
«Ravnajmo se po besedah, katere smo ravnokar zapeli. Naši bratje, kar jih biva na severu in jugu, pa tudi tujci, ki nam odrekajo pravice, katere je dala sama narava vsakemu in tudi najmanjšemu nàrodu, ki trdijo, da na Koroškem ni Slovencev, —
vsi naj vedó, da se zavedamo, kakšna kri teče po naših žilah. Živel slovenski Korotan!" —Od vseh miz je zaoril krepak «Živijo", vsi so bili navdušeni in tudi Kolenc je razvnet pritrjeval besedam učiteljevim in mu krepko stisnil desnico.
Ko so se peljali Kolenčevi domov, je bil Kolenc izredno dobre volje in je hvalil vse točke prirejene veselice in najbolj zadnjo — prosto zabavo.
V.
Poln veselih, blaženih čutil se je vrnil Stanko tisti večer v svoje stanovanje. Doma je sedel v naslonjač in se zatopil v sladko premišljevanje. Gledal je v duhu ravnokar pretekle dogodke. Kakor iz jutranjih meglic, iz katerih vstane krasen dan, se je dvigala podoba njegove ljubljene Milice, njegove — neveste. Neveste? Dà, ko dobi službo na Okrogih, stopi pred Kolenca in mu pove, da ljubi Milico iz dna srca, da hoče zanjo živeti, zanjo delati, skrbeti, da bode srečna kakor v domači hiši pri materi in očetu, ali še bolj. In Kolenc ne bo odrekel, ne more, ne sme odreči. Prosila ga bo tudi Milica in mu povedala, da bo srečna ž njim, le ž njim. — Toda — toda, — če mu prošnjo —
—	odbijejo ? ! Ali si bode potem upal prositi za roko hčere bogatega posestnika, on, ki ji v sedanji službi ne more zagotoviti ugodnega življenja, on učitelj-revež! Pa kaj bi mislil na to! In vendar,
—	kako lahko ga zadene ta nezgoda! Ne, — v slučaja, da se mu to pripeti, izstopi iz učiteljske službe in vstopi k železnici ali k pošti. Milica pa mora biti njegova! — In s kakšnim veseljem bo deloval potem za teptani svoj nàrod! Vsako delo ga bo še bolj veselilo, vse trpljenje ljudstva mu
bo dajalo še več odločnosti in poguma. To dobro ljudstvo! Kako navdušeno je pritrjevalo njegovim besedam, kako krepko je pelo lepe svoje pesmi! Toda — nasprotniki tudi ne bodo spali, tudi oni bodo govorili ljudstvu sladke besede, in morda bo ves njegov trud zastonj, morda bo moral spoznati, da se zibljejo valovi množice zdaj sem, zdaj tja! In če bo moral spoznati to žalostno resnico, ali bo tudi sam še nadalje vstrajal? — «E, proč temne misli, danes mi ne vzamete poguma!" Legel je v postelj in zmolil še Očenaš za Milico in za — svojo srečo.
Kdor je moral kdaj čakati na kaj posebno važnega, kar naj odloči njegovo srečo ali naj vsaj močno premeni njegov življenski položaj, ta se ne bo čudil, da so potekali Potokarju dnevi grozno počasi. Od jutra do večera je segel neštetokrat v žep in pogledal na uro, pride li kmalu vlak. Če je bil v šoli, je stopil vsakih pet minut k oknu, če je bil prost, je hodil od stanovanja do postaje, od ondot do tajnika, ki je odpiral pisma, naslovljena na županstvo, in zopet nazaj.
«Včeraj je bila nedelja, — včeraj niso sklepali. Jutri pa gotovo pride odlok." Tako se je tolažil in iskal vseh le mogočih vzrokov, da si razloži, zakaj ni pošta prinesla odločbe. Pa — zopet je zašlo solnce in zopet je šel nemiren počivat.
Bil je deževen dan. Stanko je stal v svoji sobi pri oknu in gledal slabovoljen zdaj na temno nebo, ki jé sipalo dež, zdaj na blatno cesto, kjer je lila voda, odnašala zemljo in pesek ter ga nosila v obcestni jarek, ali delala blato, da so ženske privzdigovale krila, moški pa v visokih škornjih stopali po mlakah, da je brizgala kalna voda na vse
gpggr Zahtevajte po v® eli go stil n ali
je napravilo 10 odbornikov svojo posebno zvezo. Nje prvo dejanje je bilo, da so stavili nujni predlog, naj se velikovško obmestje odslej imenuje „Bismarckrin g“. Utemeljeval je ta predlog dr. Krainz, mož slovenske krvi, katerega oče je bil na slovensko prestavil državni zakonik!! Ugovarjala sta drznemu in protiavstrijskemu predlogu samo odbornika Haderer in Jergič. Trinajst glasov (od 27) je bilo za predlog, samo 4 proti (Haderer, Jergič, Kleinmayr, Scherzinger).
Kaj pomeni tak sklep, ni treba obširno razlagati. Sramota je za vsakega Avstrijanca, sramota za Celovec! Sovražnika naše države, sovražnika katoliške cerkve tako proslavljajo ljudje, kateri bi najrajše danes prodali in izdali Avstrijo !
Za onimi odborniki, ki so imeli pogum, glasovati zoper predlog, so takoj prihiteli nemško-nacijonalni biriči, pristaši Schonererja, in jih obsojali na shodu „komunalverein“-a. Odbornik Kleinmayr je zbog tega odborništvo odložil. Odložila sta odborništvo tudi dr.Abuja in Dorflinger. Zoper predlog je mnogo Celovčanov in nabirajo se podpisi za izjavo, ki ugovarja sklepu občinskih odbornikov, naj se imenuje ono obmestje „Bismarckring“.
Vlada pa izdajsko početje celovškega mestnega zbora mirno gleda in ne gane niti mezinca zoper tako proti-a vs tr ij s k o po če t j e ! Značilno!
Dopisi prijateljev.
Iz Medgorij. (Nemškutarsko časopisje na Koroškem.) Obžaljujem vse bralce „Freie S tim men “, „Karntner Wochenblatt“-a iu „Bauern-Zeitung“-e. Če pogledaš v katerega teh „časnikov“, ne najdeš druzega kot zabavljanje čez Slovence, čez njih poslance, čez slovenske duhovnike in sploh čez vse, kar je slovenskega in katoliškega. V teh časnikih izpraznujejo svojo modrost vsi potujčeni Slovenci in prodajo svoje „pristno“ nemštvo; ti časniki so — stranišča za zgubljene eksistence (bitja). Posebno iz nekega stanu, ki je postavljen od Boga in od ljudij na vzvišeno stališče in kojega udje se sami imenujejo „volksbildnerje“, jih je najti veliko, ki zajemajo svojo vsakdanjo dušno hrano samo iz teh „evangelijev“ in ki so pravi apostoli za njih razširjevanje. Trideset let že. osrečujejo koroške Slovence, jim ubijajo v glave edino zveličavno nemštvo, ter dobivajo zato trdo prislužene krajcarje ; a zato pa kmetom ne privoščijo druzega kot sramotilne psovke po svojih časnikih! Pa ko bi še tako človeče znalo kaj razumljivega zapisati, da bi si pameten človek vsaj zrajtal, kaj hoče povedati, in v taki nemščini, kakoršna bi se spodobila za „volksbildnerja£< ! A ne! V enem zgoraj imenovanih časnikov je bil pred kratkim spet tak dopis iz „Mieger“, kateri je zrasel na gnoju nekega „w“. Grafenauer v čajni, medgorski častni občani, medgorske orgle, „tabor“ v Lečjigori, prihodnji kanonik Bayer“, žvepleni dim — to vse zmešaj najbolj ko moreš, dober ti stojim, da take mešanice ne napraviš, kakoršuo je ta penzijonirani „wt<napravil v svojem pondeljskem mačku! Prosit!
Iz Št. Lovrenca na Krki. (Nova zvonova.) Za našo podružnico bomo dobili dva nova zvonova od daleč okrog znanega ljubljanskega zvonarja A.
strani. Potem je začel korakati po sobi gori in doli. Zamislil se je: Še zdaj nobenega odgovora! To mučno neznosno čakanje! Ta visoka gospoda, — ko bi vsaj odgovorila, naj bo že odlok povoljen ali ne! Zatopil se je tako v premišljevanje, da je preslišal žvižg popoldanskega vlaka, ki je prihajal v Praproče okoli pete ure. Kar se mu zazdi, da je nekdo potrkal. Stopi proti durim in zakliče: ,,Notri !“
Nekako plašno vstopi dekle, poseže v nedrije, izvleče precej velik zavitek in dé: „To so dali gospod nadučitelj.“ — Hlastno vzame Stanko v roke papir. „Reci, da zahvalim gospoda nadučitelja, da so poslali v tem deževju."
Dekla izgine iz sobe, Stanko pa razgrne papir s tresočima rokama. Pogleda, — tu le je napisan odlok; „Prošnji se ne more vstreči; služba se je podelila drugemu prosilcu."--------------
Kakor strela so zadele te suhe besede mladega moža. Pobesil je roke težke kakor svinec. Nekaj hipov je stal kakor mrzla soha, v kateri ni življenja in gledal pred se topo kakor človek, ki mu je ugasnila luč pameti. Oslabljen je sedel v naslonjač. Glava se mu je nagnila nazaj, roke so se mu razprostrle in pale na naslonila. Z zaprtimi očmi je sedel, ali bolje rečeno, ležal.
Ko se je vzdramil iz prve otrpnosti, je vstal, storil par korakov, zopet obstal, stopil k oknu, je odprl in potegnil parkrat va-se svežega zraka.
Ko se je vsaj nekoliko umiril, je sedel ter se zamislil. Torej njegovo upanje je uničeno! Večne sme sanjati o sreči, po kateri je toliko hrepenel, katero je hotel uživati združen z Milico. Ona je za-nj izgubljena, dà, izgubljena. Niti misliti ne
S a ma s s e. Veliki zvon bo tehtal 847 kil, manjši pa 207 kil; tedaj skupaj 1054 kil. Blagoslovljenje bo 13. avgusta t. j. nedeljo pred Veliko Gospojnico. Ravno na to nedeljo pride tudi spomin cerkvenega blagoslovljenja. Bog nam daj k tej cerkveni slovesnosti tudi lepo vreme!
Iz Šmihela nad Pliberkom. (Zopet naša pošta!) Ali smem Slovenec biti? Ali se smem pri svojih pismih in naslovih slovenskega jezika posluževati? Tako in enako bi skoraj treba bilo našo poštno upraviteljico (ekspeditorico) pri oddaji pisem vprašati, — upraviteljico, katera je slovenščine popolnoma nezmožna in katera, ne samo, da jo vsaki slovenski naslov mrzi, se celo predrzne strankam groziti, da se bode morala na poštno ravnateljstvo zaradi samoslovenskih naslovov pritožiti. (Cujte, čujte! To je pa vendar več, kakor — predrzno! — Uredništvo.) No, gospodična draga! Dobro, svobodno, le pritožite se, potem nam pa tudi blagovolite naznaniti, kaj Vam bode ravnateljstvo na Vašo pritožbo odgovorilo, da bomo vsaj vedeli, pri čem da smo v tej zadevi. Slavno c. kr. poštno ravnateljstvo v Gradcu si pa vsojamo pri tej priliki vprašati, na kaj je isto pri oddaji šmi-helske pošte mislilo? Ali si je slavno-isto morebiti mislilo, da je naš Šmihel tam kje nad Berolinom in ne več nad Pliberkom? Ali mu ni znano, da je naša občina izključno slovenska iu da je torej neobhodno potrebno, da je pri nas poštni upravitelj slovenskega jezika popolnoma zmožen? Ali poštno ravnateljstvo res misli, da je ljudstvo zaradi poštarice iu ne poštarica zaradi ljudstva tukaj? Kaj je poštno ravnateljstvo pri zadnji oddaji šmi-helske pošte napotilo, da je isto trdi Nemki podelilo, ko je vendar več vsega spoštovanja vrednih prosilcev bilo, ki so tudi slovenščine popolnoma zmožni? Ali se ne pravi to resnici, pravici in potrebi ljudstva v obraz biti? Ali moramo res še celo pri takšni malenkosti vsklikniti : „quousque tandem" — kako daleč naj seže naša — potrpežljivost? — Marsikateri Slovenec si sicer ne more kaj, da bi ne pisal pri naslovih n. pr. „Celovec-Klagenfurt; Velikovec-Volkermarkt". Jaz pa rečem, proč s takšnim polovičarstvom! (Tako je!) Ako namreč hočemo tudi pri pošti doseči svoje pravice, je treba, da se zedinimo, da vsaki rodoljub piše v slovenske kraje samo slovenske naslove! Priporočam pa, da naj se piše kraj, zadnja pošta in dežela razločno in natanko. Da se pa uradniki ne bodo mogli izgovarjati, da imena ne poznajo, ali ne morejo najti v imeniku, naj se ne piše n. pr. „zadnja pošta v Velikovcu, v Doberlivasi, v Borovljah, v Ukvah, na Prevaljih" ampak: zadnja pošta: Velikovec, Do-berlaves, Borovlje, Ukve, Prevalje itd. Slovenci, na dan, pokažite i tu, da ste — Slovenci!
Iz Koprivne. (Drobtinice.) Sedaj, ko imamo manj vreden denar, in modri možje pravijo, da tudi majhne t. j. manj vredne ljudi, se smejo že v časnik tudi manj vredne reči dajati in gorjanci med pisatelje vsiljevati. Evo par novic! Ona dva, ki sta šla z veselim, velikim upanjem v Donavico, sta že pobita v srcu nazaj prikrevsala v gore. „Ni za bit’ pri taki vročini, kakor je v plavžu." „So prečudni ljudje, nimajo nič vere." To so res resni uzroki, raji pri domačih „pri malem živeti, ko na tujem negotove sreče iskati. — Vsled namakanja
sme več nanjo, in tudi — noče. Vzbudil se mu je srd nad celim svetom. „Ha ! Vzori ! — kako sem jih gojil v mladem srcu in mislil sem, trdno sem zaupal, da bivajo v resnici, ne samo v mehkih srcih. Zdaj vidim, da je res, kar so trdili večkrat moji tovariši na pripravnici, da sem sanjač, — norec, da more biti srečen in zadovoljen samo tisti, ki računi z golo istino, ne pa z domišljenimi gradovi v oblakih.
Domovina! — Ha! zdaj vidim, kaj mi je do-neslo navdušenje za nàrodno stvar. In kdo mi bo zdaj pomagal ? Morda tisti, katere sem navduševal javno, ne boječ se, kdo me sliši?! K večjemu kako pomilovalno besedo mi bodo privoščili, pomagati mi pa ne morejo ne ti, ne drugi!
In ljubezen? — Tudi neumnost! Milica me bo morala pozabiti, — no, morebiti me ne bo pretežko — —“
A zdaj ga je nekaj pretreslo iu sramovati se je začel sam sebe. Ali more Milici doslej kaj očitati? Ali ima kak vzrok, dvomiti o resnični njeni ljubezni, o trdni njeni zvestobi? — Vzel je v roko njeno sliko (fotografijo) in uprl vanjo svoje oči. Gledal je in gledal to tolikanj mu drago obličje in začela so se vračati v njegove prsi blažja čutila liki nedolžnim pregnancem. „Ljubiti te hočem vkljub vsemu!" je vzkliknil razvneto. (Dalje sledi.)
Smešničar.
* (Iz jezikoslovja.) Prvi: Ali veš, zakaj pišejo nekateri pojezija namesto poezija? — Drugi: Edino pravilno je pojezija, kajti: kedar poje tudi zijà.	_______
—	deževalo je čez mesec dnij — se je en vrh štajerske Ratihe podrl. Ne daleč pod plazom stoji koča, pa dosegel je ni. Škode ni bilo, strah pa, slišalo se je pri nas in sv. Ani močno gromenje. Kmete pod Ratiho je huje zastrašilo. — Orešenj letos poljanci ne bodo dobili zobati. — Spomladi je
—	ime mora biti, recimo — influenca tu in v soseščini, Kapli in Solčavi močno mučkala in kašelj dolgo nadlegoval. V nekaterih hišah je vse po vrsti, staro in mlado poleglo. — Kdor hoče vedeti, če imamo kaj prodati, naj pride gledat, pa denarja ne žabi !
Iz Bajtiš. (Ogenj. — S amo umor.) Dne 9. t. m. je bil na Bajtišah ogenj. Zgorela je uta z hlevi za delavce. Pretila je velika nevarnost, da se vname tudi druga velika uta z drvami, pripravljenimi za tovarno. Pogasili so domači ognjegasci s pomočjo drugih ljudij. Tudi požarna hramba iz Borovelj je prihitela, a ogenj je bil že pogašen. Kako je ogenj nastal, še preiskujejo. — Dné 22. jul. si je z britvijo prerezala grlo in takoj umrla Marija Korenbrat. Zakaj, se ne vé.
Iz Slov. Plajberga. (Občinske volitve.) Dné 8. julija smo imeli pri nas občinske volitve, pri katerih so nas naši nemškutarji s pomočjo fužinskih gozdarjev v vseh treh razredih potlačili. V tretjem razredu smo bili za šest glasov v manjšini, v drugem samo za enega, za prvi razred s& nismo brigali, ker tukaj v tem razredu volijo samo štirje kmeti, vsi drugi so fužinarji, gostilničarji in drugi taki »gospodje". — Kdor pozna razmere v našem kraju, ta se ne bo čudil, da skoraj vselej propademo. Skoraj polovica posestnikov si išče postranskega zaslužka pri fužinah, bodi si kot drvarji, ali da vozijo po zimi drva, pri volitvah pa morajo voliti samo take može, katere jim fužinski gozdarji narekujejo, drugače so ob zaslužek. Na dan volitve sta prišla tudi dva gozdarja, eden iz Bistrice, drugi iz Podljubela ter stražila pred volilno sobo, da ne bi se kateri spozabil ter volil s Slovenci. Mislim, da tako malokje čutijo potrebo tajnih volitev kot pri nas, kjer tako barbarsko pritiskajo na delavce. Kdor bi se zdrznil po svojem prepričanju svoj glas oddati, je takoj ob zaslužek. Mislim, da se ne bom zlagal, ako trdim, da polovica za nemškutarje oddanih glasov je bilo na ta način prisiljenih. Dokaz temu je tudi to, ker so nekateri dali glasove sami sebi (ker samo to je bilo dovoljeno, če kdo ni hotel dela zgubiti!), da je tako vsaj enega izpustil. Kakšni možje so potem izvoljeni kot odborniki, to ni težko uganiti, to so gostilničarji, delavci, in taki kmetje, kateri imajo kak zaslužek pri fužinah; eden je celo tak med novoizvoljenimi odborniki, kateri plača e n c e 1 krajcar direktnega davka!! Potem ni čuda, da občinske doklade tako strašansko rastejo od leta do leta, kar hočem tukaj navesti. Leta 1894. smo imeli 33% občinskih in šolskih doklad, leta 1898. to je za štiri leta, pa 850/0 in zraven še 10% doklade za vzdržanje občinskega pota, kar znaša vse skupaj pet in devetdeset odstotkov. Mislim, da se v tem oziru ne more katera si bodi občina na Koroškem meriti z našo. Pa kaj to, da se le gozdarji in razni drugi prteni gospodje našim občinskim možem odkrivajo (če jim tudi za hrbtom osle kažejo in se posmehujejo) in po nemško jih pozdravljajo, pa je dobro. Le tako naprej, dokler ne bote sami sebe pognali iz svojega gnezda. Morda drugič kaj več. (Prosimo! — Uredn.)
Od Zilje. (Nekaj o zadnjem potresu in o Ciril-Metodovih kresovih.) Kakor je „Mir“ že poročal, čutil se je dné 3. julija t. 1. nekako 7 minut čez 1/38. uro zjutraj tudi tukaj ob Zilji precej močen potres. Ravno takrat bil je pri meni vrl nàrodnjak korenjaške postave, kateri bi včasih rad luno trkal, ako ne bi bila tako visoko zgoraj. Ko mu takrat povem, da se je ravnokar cela hiša stresla, mi hitro odvrne: »Ali sem jo mar jaz stresel" ? — V čast slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu gorelo je tukaj na predvečer 7. julija sicer ravno ne preveč, ali vendar še precej kresov. Odtod videlo se jih je kakih deset. Prav lepo videl se je kakor sploh tudi sicer kres iz gorjanske planine ; en kres videl se se iz Ojster-nika, dva iz goričke planine, kaki trije iz polud-nikove okolice. Iz Št. Štefana slišal se je pok topičev, kresovi se pa od tega kraja zavoljo njegove lege ne morejo videti. Z daljnogledom gledal sem tja na Poludnik, kjer so lansko leto bile videti celo rakete. Letos jih na tej strani sicer nič ni bilo videti, pač pa sem jih par zapazil za Dobračem proti beljaški strani, ko so se ravno v zraku razletele.
Iz Bori ob Zilji. (Dvojna zlata poroka) obhajala se je dné 17. julija pri podružnici sv. Henrika v Goričah. Že navadne zlate poroke se v resnici štejejo med precej redke dogodke; tu v Goričah pa se je dogodil slučaj, o katerem ne bode lahko kdaj slišati; namreč, da dva zakonska para, ki sta pred 50. leti vkup pri altarju sklenila zakonsko zvezo, da ona dva po preteku 50 let zopet vkup prideta v ravno tisto cerkev obhajat zlato poroko. Bilo je dné 18. februarja 1. 1849., ko so
jflMy Opominjajte se Oiril-lMetodlove cLrnžtoe!
poročali 6. g. župnik Andrej Kernjak pri podružnici v Goričah skupaj ženina Pavla Weberja
р.	d. Mostnarja in Valentina Šumija p. d. Po-grejca ali Pogorelca in njuni nevesti Marijo Liršof in Terezijo Novak. Vsi štirje bili so čisto mladi; najstarejši izmed njih, namreč Pavel Weber, štel je še le 24. leto svoje starosti, najmlajša nevesta pa je bila stara še le 17 let. Dné 18. svečana t. 1. bilo je tedaj že 50 let, kar so ti štirje skupno sklenili zakonsko zvezo. Ker pa je letos bil 18. svečana že postni čas, preložili so zlato poroko na dan 17. julija, t. j. na pondeljek po goričkem sejmu ali „žegnu“. In pravo so s tem pogodili. Velika podružnična cerkev je bila polna ljudij, ki so prišli od vseh strauij, da bi mogli videti tako redko slovesnost. Glasno ihtenje slišalo se je po cerkvi, ko so stari, osiveli zakonski ponovili slovesno obljubo, da hočejo v medsebojni ljubezni in potrpežljivosti lepo vkup živeti, dokler jih smrt ne bode razločila, in ko so si v znamenje te obljube in zakonske zvestobe kakor pri navadnih porokah podali roke. — Bog pa, ki je po svoji dobrotljivosti pustil vse štiri doživeti čas zlate poroke, naj jim izkaže tudi še milost, da bodejo mogli tudi še zanaprej prav veliko let mirno, zadovoljno in srečno preživeti. Živeli!
Iz Kranja. (Konec šolskega leta.) Na
с.	kr. cesarja Franca Jožefa gimnaziji v Kranju se je sklenilo šolsko leto 15. julija s slovesno sveto mašo v župni cerkvi. Koncem šolskega leta je bilo na gimnaziji 385 javnih učencev in 5 privatistov (zasebnikov). Odličnjakov je bilo 63, drugi red je dobilo 31, tretji 16 učencev, ponavljalnih izpitov bo 32. Največ jih je, kakor je samo ob sebi umevno, z Gorenjskega, nekaj tudj z Dolenjskega in Notranjskega, potem tudi iz Štajerskega, Primorskega in iz naše Koroške 6. Izmed naših jih je izdelalo 5 z dobrim uspehom. Tiskanega letnega poročila letos ni, kakor ga tudi lani ni bilo; prihodnje leto se bo objavilo. — Ta krepko se razvijajoči zavod je bil ustanovljen — kakor se naši spoštovani bralci morda še spominjajo — 1. 1895. Najprej sta se odprla dva razreda, vsako leto je prirasel en razred, letos že šesti; leta 1901. bo gimnazija polna. Razen tega je imela v preteklem šolskem letu v vseh štirih nižjih razredih vzporednice, tako, da je bilo vseh razredov 10. Razen gimnazijskega ravnatelja je poučevalo v tem letu 12 profesorjev. Zaradi vedno rastočega števila učencev bo treba razširiti lepo gimnazijsko poslopje, ki se je šele 1897. leta dozidalo.
Iz Maribora. (Frančiškanska cerkev Matere Milosti.) Od več stranij nam dopisujejo in nas povprašujejo uaši zvesti dobrotniki in častilci Marijini, kako napredujemo z našim bogo-Ijubnim delom, z zidanjem cerkve Matere Milosti. — Hvala Jezusu in Mariji! Slikarijo smo ravnokar dokončali. Pridite in si jo poglejte, kličemo z radostnim srcem. Delajo se zdaj orgle, cerkveni tlak in priprave za novi aitar Matere Milosti. Ker so nekateri družbeniki zaostali s svojimi milodari, ne bode nam mogoče iti že letos v novo cerkev. Večinoma so pa družbeniki zvesti ostali, kar nas neizrečeno veseli in tolaži, in za kar smo angelom varuhom, ki tako ljubeznjivo opominjajo na obljubljene milodare, največjo zahvalo dolžni. Družbenikov je zdaj blizu 60.000, družba bo trajala kakove tri ali štiri leta in se torej še zmiraj družbeniki sprejemajo. Da se nam bode to veličastno delo posrečilo, ni več dvoma ; samo zakasnilo se je nekaj časa, ker so nas, kakor smo omenili, nekateri družbeniki zapustili. Kaj bi nam tudi ne bilo mogoče, če mislimo na geslo, ki smo si ga izvolili za to bogo-Ijubno delo :
Vse po Mariji! Vse z Marijo!
Vse v Mariji! Vse za Marijo!
Družba sv. Mohorja.
Rojakom svojim naznanjamo veselo novico, da je število udov družbe sv. Mohorja tudi letos napredovalo! Naša družba šteje namreč TO.IOS ude, t. j. 972 več, kakor lani, in 6563 več, kakor predlanskem. Vidimo torej, da število Mohorjanov stalno raste — naj tako ostane i v bodoče!
Udje se razdelé po škofijah tako-le:
1. Goriška		. . .	8.904	t- j-	več	72
2. Krška			n		424
3. Lavantinska		, . . 24 806		J) manj	364
4. Ljubljanska		. . . 30.742	V		149
5. Tržaško-koperska .	.	.	. .	3.988	V	več	103
6. Sekovska 			1)	manj	65
7. Somboteljska		. .	316	v	več	3
8. Zagrebška		. .	568	v	V	4
9. Senjska		. .	214	v	n	8
10. Poreška		. . 111			7
11. Videmska		. .	197			33
12 Djakovaška 		. .	47)			
13. Bosenska		. .	227>			57
14. Razni kraji		. .	318)			
15. Amerikanci		.	.	790			72
16. Afrika in Azija . .	. .	. .	123	1)	manj	7
Izkaz kaže, da je družba najbolj napredovala v krški škofiji (424), v lavantinski (364) in tržaško-koperski (103). Nazadovala je najbolj v
ljubljanski (149). V drugih je ostalo število nekako na isti visočini kakor lani.
Da smo tudi letos dosegli toliko uspeha, zato gré zahvala najprej Bogu, ki je zopet tako očividno blagoslovil naše delo, dalje požrtvovalnim poverjenikom, ki delujejo z rodoljubnim trudom za družbo, in vsem, ki so ji kakorkoli pripomogli k lepemu napredku. Iskrena hvala vsem !
Udom se bode torej letos razdelilo vkup 468.618 knjig.
Rokopisov je družbenemu odboru v minulem letu došlo nad 55. V seji dné 5. jul. t. 1. je odbor sprejel sledeče:
1.	Fr. Malograjski: „Za srečo.” Obširna povest.
2.	Anton Medved: „Krivica in dobrota." Igra v treh dejanjih.
3.	Dr. Jan. Ev. Krek: „Božji blagoslov.” Povest.
4.	Fr. Finžgar: „Dovolj pokore.” Povest.
5.	J. Kostanjevec: „Za denar.” Povest.
6.	Fr. Ks. Meško: „Norec.“ Slika iz vasi.
7.	P. Bohinjec: «Pri moji kokoši.” Sličica iz naroda
8.	J. M. Dovič: ,Izkoriščevalci.” Dogodbica.
9.	Podravski: ,Dobro se je izvil.” Dogodbica.
10.	Dr A. Pavlica: „Sv Gora pri Gorici.” Opis.
11.	Jurij Trunk: »Žganje — naš sovražnik."
12.	Neimenovan: »Novi civilno-pravdni red.”
13.	A. Obreza: »Kako plačujmo davke.”
14.	Frančišek Podbor: »Krmljenje z fosforo-kislim apnom.”
15.	Isti: »Gospodarske drobtinice.”
Dalje sta se sprejela obširna rokopisa :
16.	Dr. Andrej Karlin:	»Priprava na smrt ali
premišljevanje večnih resnic." Spisal sv. Alfonz Marija Ligvorski.
17.	Dr. Anton Medved : »Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski.” Spominska knjiga ob stoletnici njegovega rojstva.
Za prihodnje leto (1900) pripravlja odbor Mohorjanom že sedaj lep knjižni dar. Izdali bodemo II. zvezek „Slovenske Pesmarice", ki se je že od mnogo stranij zahteval, lepo okrašeno knjigo „Anton Martin Slomšek4*, Ligvorijevo „P ripravo na smrt** itd. — Odbor se nadeja, da bode tako družbi ohranil stare ude ter privabil še prav mnogo novih! To dal Bog!
Noviear.
Na Koroškem.
(Na shod slovenskih posojilnic!) Še enkrat opozarjamo na shod slovenskih posojilnic koroških, ki bode v Celovcu v pondelek dné 31. julija ob uri popoludne v dvorani pri Sandwirtu. Slovenci, zlasti Vi, ki imate opravka pri posojilnicah, pridite na važni shod v kolikor mogoče mnogem številu !
(Zlato mašo) je dné 22. julija praznoval v Št. Juriju nad Celovcem preč. g. duh. svetovalec in župnik Mih. Možič, rodom Žabničan. Občina in požarna hramba sta slavljenca imenovali častnim članom in napravili lepo podoknico. Na dan slavnosti je daroval zlatomašnik slovesno sv. mašo; šentjurski domačin, tajnik J. Rozman je v cerkvenem nagovoru poudarjal pomen tega dneva in duhovskega stanu. Iskreno čestitamo !
(Duhovske zadeve.) Župnijo Baldramsdorf je dobil č. g. Fr. Hilpert, župnik v Vajčahu. — Prestavljeni so čč. gg.: provizor Karol Schi-witz iz Steinbichla v Šmarten na Ravni; kaplan H. S maži k v Prevaljah za provizorja v Št Janž v Rožu; kaplan J. Fugger v Svečah za provi-vizorja v Gorenče; kaplan Jurij Trunk v Šmihelu nad Pliberkom za provizorja v Kazaze. — Na novo nastavljeni so za kaplane čč. gg. novomašniki: P. Kayser v Berg-u; H. Klimsch v Sachsenburgu; Jan. Loigge v Trbižu; Franc Maž ir v Šmihelu nad Pliberkom; Al. Mlinar v Prevaljah; M. Muller v Št. Urbanu; Fr. Neu-wirter na Zgornji Beli; J. Sehvvabl v Šmihelu pri Wolfsbergu. — Za prefekta prideta v Marija-nišče čč. gg. semeniška duhovnika Jernej Pšeničnik in Jožef Štefan. — Umrl je dné 21. julija č. g. župnik in duhovni svetovalec Jožef Braun v Tigorčah, star 73 let. N. p. v m.! — Č. g. Ferd. May er, kaplan na Zgornji Beli, pride za provizorja v Tigorče. — C. g. kaplan Anton O b e r-luggauer je prestavljen iz Greifenburga na Zgornjo Belo. — V stalni pokoj je stopil č. g. Henrik Binder, župnik pri sv. Valburgi. — Do 6. sept. sta razpisani župniji Sv. Valburga in Tigorče.
(Zoper § 14.) Vlada je s pomočjo § 14. vpeljala nov davek na sladkor. Vzrok, da je prišlo tako, je nemška obstrukcija. Celovški mestni zbor je v posebnem sklepu temu ugovarjal, vlada pa je dotični sklep razveljavila. Tudi drugi občinski odbori ugovarjajo paragrafu 14. in napravljajo v ta namen shode.
(Sejmovi meseca avgusta.) Dné 2. Spodnji Dravograd, Beljak. 5. Črna. 14. Beljak. 16. Železna Kapla. 21. Šmihel nad Pliberkom. 24. Labud.
(Drobiž.) Pri Otočah ob Celovcu so našli na polju mrtvega 37 letnega mizarskega pomočnika
gpgp** JPristopite slovensliemn. liat.-pol. in
S. Piskernika. — V Rižah se je obesil 41 letni posestnik J. Hohenwarter. — Dné 22. t. m. zjutraj je pogorel Jezuvitarski** mlin pri Celovcu. Škoda je velika. — V vrbskem jezeru je utonil blizu Gorice 19letni Jan. Moser iz Celovca. — V Ameriko se je podalo pred kratkim iz Ziljske doline šest oseb. — Streljanje na tarčo bode dné 13., 14. in 15. avg. v Borovljah. — Predsednikom deželne sodnije v Celovcu je imenovan g. Rudolf Ulle-pitsch pl. Krainfels, predsednik okrožne sodnije v Celju.
Po drugih slovenskih deželah.
(Nova društva.) V Ormožu so osnovali okr. posojilnico. — Novo delavsko društvo so ustanovili za Medvode in Goriče na Kranjskem.
(Strela.) Ob mnogih hudih nevihtah letošnjega poletja napravlja strela po mnogih krajih ogromne škode. Mnogo ljudij je že ubila. Dné 12. julija ob 4. uri popoldne gredo šolski otroci v Poljčanah na dom in vstopijo pod kap bližnje hiše, ker je že žugala huda ura : grom, blisk, dež in toča. Naenkrat zagrmi in več fantov, ki so pod kapom na klopi sedeli, se zvrne na tla, trije so takoj mrtvi, eden brezzavesten in peti, ko ga vzdignejo, prestrašen zbeži, da ga ni bilo mogoče spoznati — Isti dan je strela ubila na Pobrežah v Gornji Savinjski dolini dve ženski, ki sta na polju pleli. Istega dné je vdarilo ravno tam tudi v kozolec posestnika Sečnika ; kozolec je pogorel. Po kratkem prestanku je zopet ognjena kača z vso silo treščila v neki hrast, ki stoji na polju med Pobrežnem in Gorico, kacih deset minut proč od mesta prve nesreče. Tam so vedrile mati in dve hčeri. Strela je ubila 20 letno Mico Blekač, mater Jero precej pohabila, sestro Franco pa samo omamila. Vsi vaščani so prestrašeni in silno tugujejo za nesrečnimi žrtvami.
—	V Brežicah je strela ubila neko 70 letno žensko, v Prežganjah 8 letno deklico in nekega pastirja, kije med nevihto bežal pod smreko. Ne hodite vedrit pod visoka drevesa ! Zavarujte svoja poslopja proti ognju !
(Strela ubila bogoslovca.) Dné 6. t. m.
popoludne šli so bogoslovci iz Gorice na običajni sprehod. Po 7. uri so se vračali domov. Kar jih doleti nevihta sredi poti pod Kostanjevico. Bogoslovca gg. Plesničar in Vodopivec sta šla nekoliko za drugimi, držeča se pod pazduho. Strela je udarila v topol ravno, ko sta bogoslovca šla mimo. Strela je zadela g. Plesničarja v glavo, in bil je na mestu mrtev. Ž njega je skočila na g. Vodopivca, mu predrla klobuk, šla po eni strani telesa doli ter po drugi strani navzgor do rokava, iz katerega je izginila v zemljo. Vodopivec je ožgan po telesu, vendar je že iz nevarnosti. Plesničarja so pripeljali domov k starišem v židovsko ulico. Kdo naj popiše prizor, ki je nastal, ko so videli stariši svojega siua mrtvega! Tudi najtrje srce se je moralo ganiti. Saj je bil pokojni vrli bogoslovec edini up starišev. Pogreb pokojnega nadobudnega bogoslovca je bil veličasten, udeležba ogromna.
(Kranjska kmetijska družba) šteje 100 podružnic in 4500 udov. Lani je imela 260.000 gld. prometa; njeno imetje znaša 40.000 gld. Ta družba ima na skrbi sledeče zavode : podkovsko šolo. drevesnico, vzorni dvorec (na Viču), kmetijsko gospodinjsko šolo in kmetijsko kemijsko poskušališče. Njeno glasilo „Kmetovalec“ se tiska v 5000 izvodih.
(Tržaški laboni dvakrat pogoreli !) Tržaški mestni očetje so svoječasno sklenili v mestni dvorani vzidati spominsko ploščo v spomin na shod laških županov Istre povodom protesta (ugovora) zoper ustanovitev hrvaške gimnazije v Pazinu. V to ploščo bi bile vsekane Slovane sramotilne besede. Ta njihov sklep pa je namestništvo zavrglo. Ravno isto namestništvo je tržaškim očetom tudi zavrglo sklep, po katerem bi se razveljavila izvolitev viteza Nabergoja. Proti obojni zavrnitvi so se Italijani pritožili na državno sodišče. Toda tudi to ni moglo odobravati italijanskih prismodarij in nasilstev, temuč je odločilo: plošča se ne bo vzidala, vitez Nabergoj pa je postavno izvoljen zastopnik v občinskem odboru tržaškem. Kaj ukrenejo neki sedaj?
(Drobne novice.) Novo cerkev v Čadram-Ijah blagoslovijo dné 29. julija. — Slovenska nižja gimnazija v Ljubljani se s prihodnjim šolskim letom razširi v višjo. — Češki dijaki pridejo dné 6. avgusta zjutraj na Bled in opoludne v Ljubljano. Zvečer bo sestanek v „Nàrodnem Domu**. V torek pojdejo v Postojino, potem v Celje, v Trst in Benetke. — Dné 15. avg. priredi „Slovenska krščan-sko-socijalna zveza** v Ljubljani izlet v Karlovec, kjer se bode blagoslovila nova zastava delavskemu društvu „Nadi“. — Biskup Strossmayer jč mestni občini ljubljanski podaril svojo sliko, katero je izvršila slovenska umetnica g. Ivana Kobilca. Slika bode krasila veliko dvorano ^Mestnega doma".
—	Admiral Dewey, premagalec španskega brodovja pri Manili, je dné 20. t. m. obiskal Trst. Pričakovalo ga je na bregu veliko radovednega občinstva.
gosp. clraštvTi! ~3S9
9G
— Pri sv. Jedrti nad Laškim trgom sta bila poročena dné 2. t. m. 80 letni Jakob Sivec in 64letna Terezija Dobovšek. Pač — stara ljubezen!
Križem sveta.
(Z Dunaja.) Minuli teden je bil na Dunaju rII. praktični krščansko-socijalni kurz“ (tečaj), katerega se je udeležilo okrog 600 oseb. Predavanja o raznih gospodarskih in delavskih vprašanjih so bila zelo zanimiva. — Dunajski krščanski obč. zbor je razširil volilno pravico tako, da dobi okrog 200 tisoč delavcev volilno pravico, skrčila pa se je za bogate Žide. Socijalni demokratje so zavoljo tega napravili izgrede. Pri teh so zaprli več socijal-demokratičnih kolovodij in dr. Adlerja pa Brett-schneiderja na večtedensko ječo.
(SlOTani na šoli politiènilx znanostij v Parizu) so letos dosegli nenavaden uspeh. Iz-vzemši prvo mesto in nagrado v znesku 300 frankov so vsa druga mesta dobili Slovani. Tako je drugo nagrado 200 frankov dobil Hrvat St. Radie, tretjo Poljak Kijorski, četrto Bolgar Mihajlov, peto Hrvat Jelavic, sedmo zopet Poljak Kripski; v vrsti odličnjakov sta tudi dva Rusa.
(Nemška nestrpnost.) O priliki ustanovne slavnosti češkega sokolskega društva „Fugner“ v Herualsu na Dunaju je prišlo do nemirov, katere so uprizorili nemško-ndrodni dijaki. Napadali so na surov način Sokole, goste in sicer tudi ženske. Nemška omika! Nekaj razgrajačev so zaprli. Nemški listi, tudi krščansko-socijalni, so ob tej priliki pisali zelo grdo o Čehih. Jezi jih, da Dunaj ni nemško, ampak večjezično mesto, tudi s slovanskimi narodnostmi.
(Pri maši zastrupljen.) Verzi, župnik v Cicognoli pri Paviji (Laško), se je mudil nekaj dnij v Seravolli pri Genovi. V petek 15. julija je imel v tamošnji cerkvi mašo. Ko se je pri obhajilu dotaknil z ustnicami keliha, da popije posvečeno vino, se je zgrudil na tla in v istem hipu — umrl. Pri preiskavi se je dognalo, da je vzel župnikov nečak, ki je služil pri maši, mesto steklenice z vinom drugo steklenico z neko kislino, s katero so čistili svečnike, ter vlil v kelih strupeno tekočino.
(To in ono.) Potres so čutili oni teden večkrat po Laškem, zlasti okrog Rima. — V Ma-léju na južnem Tirolskem je povila neka žena po imenu Donetti Agata deklico z dvema glavama in tremi rokami. — Vezuv je minuli teden sipal ognjen dež na Pompeje in bližnjo okolico. Ljudje so morali bežati. — V železnarnah barona Rothschilda v Vit kovicah na Češkem je koncem 1. 1898. delalo nad 14.000 delavcev. Izmed teh je bilo ranjenih pri delu tekom leta 4380 in ubitih 14. — Nove bankovce dobimo v Avstriji s kronsko veljavo. Pazijo naj poslanci, da ne bode slovenščina na njih izbacnjena. — Naučno ministerstvo je zaukazalo, da je zopet uvesti duhovne vaje dijaštva na gimnazijah o veliki noči ter da morajo imeti učitelji vero-nauka na gimnazijah glas in sedež pri zrelostnih skušnjah. — Poroka črnogorskega prestolonaslednika je bila dné 28. julija. — V Alumijeru na Laškem je umrl kardinal Mertel, star 94 let. Kardinal je bil 42 let.
(191 samomorov v 6. mesecih) je bilo na Dunaju. Med temi je bilo 43 žensk, 58 se jih je ustrelilo, 56 obesilo, 27 utopilo, 23 spustilo iz višav, 12 se jih je zastrupilo, 11 samomorilcev si je zadalo smrtne rane, 3 so se dali povoziti in eden se je zažgal. Najstareji med njimi je bil 80 letni mož, ki je skočil skozi okno.
(Nov sovražnik trte.) V zahodnih vino-gradnih okrajih Severne Amerike se je prikazal nov trtni sovražnik, neka gliva, imenovana siva gniloba. Gliva se nareja na grozdnih jagodah, ki se vsled tega počasi vsušijo in dobroto vina zelo pokvarijo. Sredstvo, s katerim bi se mogel ta sovražnik vinogradnikov uspešno zatirati, še ni znano.
(Ruski carevič Jurij), brat carjev, je umrl v Abastumanu v Kavkazu. Bolehal je dolga leta. Ker sedanji car Nikolaj nima še moškega potomca, postane carevič mlajši mu brat veliki knez Mihael, ki je star komaj 21 let.
(Učite se ruski!) Nemški nižjeavstrijski obrtniki so naredili pred kratkim izlet na Rusko, da si ogledajo, kako stoji tamkaj z obrtništvom in trgovstvom. Kar so videli, jih je iznenadilo. Vedno se govori in piše po nemških časnikih, da na Ruskem ni omike in ni napredka, a v resnici ga je tam več kot pri nas. Posebno obrt in trgovina imata na Ruskem lepo sedanjost in še lepšo bodočnost. Zato pa ne bo dolgo trpelo, da bo se tudi po Avtrijskem slišal glas: Učite se ruski!
(Novo zlato.) Na Francoskem se nekateri krogi jako pečajo z novo kovinsko zlitino, ki je povsem podobna zlatu. Ta zlitina sestaja iz 96 odstotkov bakra in 4 odstotkov antimona, Te dve kovini se skupaj stopita in zlijeta in zaradi večje gostobe se pridene nekaj magnezija in apna. Kilo-
gram te zlitine stane 3 do 4 franke in je torej tisočkrat cenejša od zlata.
Gospodarske stvari.
Oskrbovanje sadnih dreves.
Zapuščeno in zanemarjeno sadno drevo se mora boriti za svoj obstanek proti vsem nezgodam. Lub se mu potrdi in začne bolehati ; obraste ga mah in še mnogo drugih zajedalk mu gre v živo. Tako drevo slabi od dné do dné, dokler slednjič ne pogine. Kdor svoje sadno drevje oskrbuje leto za letom, odkar je je vsadil, je vsako jesen namaže z zmesjo iz apna in krvi, ta pri svojem drevji ne bo zapazil mnogo starega luba, obraščenega z mahom. Kdor pa že več let svojega sadnega drevja ni čistil in ga konečno vendar le začne vest peči ter bi rad popravil, kar je zamudil, ta naj pod drevo, katero hoče očistiti, raztegne ruto, tako da bodo vsi odpadki padli na njo, katere naj potem sežge, kajti uprav v tem in pod tem suhim, starim lubom ima vsa mrčesja nesnaga svojo zalego, svoja gnjezda. Ko je drevo do dobrega očiščeno, namazati ali pobeliti se mora z apnom. Vsem onim, katerim sadno drevje ne donaša toliko sadu, kolikor se ga sme od drevja navadno pričakovati, priporočamo prav toplo, da odstranijo z drevja ves nepotreben les. Veje ne smejo biti pregoste ; imeti morajo dovolj zraka in svetlobe. Istotako je treba skrbeti, da bode deblo čisto in namazano. Pa tudi gnojé naj sadnemu drevju nekaj let zaporedoma. Ako pa vsa navedena sredstva ničesar ne izdajo, potem vendar ni še treba obupati; saj nam še vedno preostaja drevesno pomlajenje. Drevesu namreč lahko pomladimo krono. Na drevesu pustimo samo nekatere glavne veje, ostale pa skrajšamo ter tako prirežemo, da bode ž njih sčasom zopet lepa krona. Veje moramo vedno od spodaj z žago načeti in še le potem od zgoraj prerezati, da se ne odčesnejo. Nastale rane pa moramo gladko porezati s prav ostrim nožem ter jih potem namazati z lesnim katranom ali z drevesnim voskom.
„Km“
Naznanila.
Razprodaja.
Iz zapuščine rajnega čast. gospoda provizorja
Franca Fenc-a na Rudi se bode potom dražbe razprodala oprava za dve izbi, mnoge lepe knjige itd. Kdaj in kako, pové Anton Kaplan, kaplan v Pliberku.
Mežnarška služba v f1 meča h
se oddl Prosilec, ki mora biti ob jednem tudi organist, naj se oglasi pri farnem uradu v Črneča h.
Nove litanije
presv. Srca Jeziisoveg-a
s posvetilno molitvijo in prošnjo k najsvetejšemu Srcu se dobivajo v tiskarni družbe sv. Mohorja v Celovcu. 25 komadov stane 45 kr. (poštnina 5 kr.); 50 komadov 80 kr. (poštnina 10 kr); 100 komadov 1 gld 40 kr. (pošt. 15 kr.).
Matija Planko
v Celovcu, Salmstrasse št. 6.
priporoča svojo veliko zalogo
sivainih strojev
najboljših vrst črev-Ijarjem, krojačem in šiviljam po najnižjih cenah ter je prodaja tudi na obroke. —
Dalje ima v zalogi vedno na izbiro
železne blagajnice
raznih velikostij, varne proti ognju in tatovom. — V svoji delavnici popravlja po nizki ceni vsakovrstne šivalne stroje in kolesa.
Služba cerkovnika in organista
je za oddati na Zihpoljali poleg Celovca. Prošnje na farni urad Žihpolje.
Častiti duhovščini in cenjenemu občinstvu dovoljujem si naznaniti, da sem v
Friihlichgasse št. 20.
poleg gostilne „Pri Črncu“ („Zum Mohren44) v Celovcu na novo otvoril
pasarsko in kovinsko delavnico.
Vsled dolgoletne izkušnje morem sam
trdno in trpežno izdelovati vsakovrstne cerkvene, kakor tudi druge v mojo stroko spadajoče stvari. Tudi prevzamem pozlačenje v ognju, po-srehrovanje itd. Poprave se izgotove hitro in po ceni. Naročila od zunaj se točno izvršč.
Za prav mnoga naročila in cenjeni obisk prosi udani
Anton Baningartner,
pasar in izdelovatelj kovinskih stvarij.
Celovec, Fròhlichgasse št. 20.
bratov
T RIEGER
v Krnovem (Jagerndorf)
avstr. Šlezija
izdeluje izvrstne in cene
cerkvene orgle.
,Izborna kuharica in v vseh strokah gospodarstva izurjena gospodinja išče službo v kakem župnišču z večjim gospodarstvom katero hi nastopila s 15. avgustom.14
Ponudbe sprejema upravništvo „Mira“.
Tiskarna družbe sv. Mohorja
se uljudno priporoča za natiskovauje vi-zitnic, pismenih zavitkov itd. po najnižjih cenah.
|	Za ]>oi‘Jil»o sačlja. Za pridlelovaxije vina.	|
^ Stiskalnice	1
g
za grozdno vino
6 s stalno delujočim dvojnim tiskalom in uravnavo stiskanja „Herkules“. Jamčimo za naj-ž višjo zmožnost, do 20 odstotkov višjo, kakor pri vseh drugih stiskalnicah.
Sadni in grozdni mlini. Stroji za obiranje sadja.
P Popolne naprave za pridelovanje mošta, stalne in za prevažanje. Stisbal-t niče in mlini za pridelovanje sadnih sokov. Sušilnice za sadje in ze-? lenjad, lupilce in rezalnice, najnovejše samodejne patent-hrizgalnice za grozdje \ in rastline „Syplionia“, izdelujejo in prodajajo z garancijo kot posebnost v najnovejši, najbolj izvrstni in priznano najboljši sestavi
PH. MAYFARTH & Comp.
c. kr. izključlj. privilegirana
tovarna poljedelskih strojev, livarna in plavž na par.
Dunaj, II. Taborstrasse št. 71.
Obdarovani z nad 390 zlatimi, srebrnimi in bronastimi kolajnami.	- ^
Obširni ceniki in mnoga priznalna pisma se delijo zastonj. — Zastopniki in prekupci strojev se iščejo. |
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Teršelič. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.