Štev. 70.
V Ljubljani^ dne 16. oktobra 1907.
Leto I.
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V LJUBLJANI.
POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV.
NOVA DOBA
NAROČNINA ZA CELO LETO 8 K, ZA POL LETA 4 K, ZA ČETRT LETA 2 K.
V LJUBLJANI S POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE.
GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE.
IZHAJA VSAKO SREDO IN SOBOTO. — ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PETIT-VRSTE PO 15 H, ČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, ČE SE TISKA DVAKRAT IN PO 8 H, ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VRAČAMO. — NA NARO(?BE BREZ ISTODOBNE VPOŠILJATVE NAROČNINE SE NE
OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI.
Vseslovenski trgovski škod.
Za nedeljo 20. t. m. sklicuje slov. trgovsko društvo „Merkur“ shod vseh slovenskih trgovcev v Ljubljano. Važen poskus je to slovenskega trgovstva, spopolniti svojo strokovno organizacijo. Delavstvo je bilo prvo dokazalo, da je z organizacijo po posameznih strokah doseglo ono vsestransko upoštevano silo, ki je danes nihče več prezirati ne more in — ne sme. Ta dobri zgled je potegnil za seboj tudi druge stanove, da so se pričeli stan za stanom organizovati. Učitelji, uradniki vseh strok, obrtniki, kmetje — vse se organizuje v to svrho, da nastopa lahko kot celota, da kot taka imponuje ter doseže to, kar posamezniku ni dano. Izvršuje se načelo samopomoči, ki je mi vedno in povsod poudarjamo. Prejenjati mora že ono lačno, brezupno pričakovanje pomoči od zunaj. Odkod naj pa pride ta pomoč? Kdo neki jo bo dal nam — Slovencem? „Pričakovati pomoč od zunaj z upanjem, da morda vendar le kedaj pride, ni druzega, kakor uspavanje samega sebe v večno brezdelnost in ko-modnost. Organizovati seje torej pričel tudi slovenski trgovski stan.
Koliko pomena pripisuje Slovenska Gospodarska Stranka slovenskemu trgovstvu, trgovini in trgovcem, dokažemo najbolje s tem, ako iz našega programa navedemo trgovstva tičoči se odstavek:
„V a ž n o s t trgovskega stanuje razvidna iz dejstva, da je gospodarski kulturni in socialni napredek vsakega naroda zavisen od njegovega gmotnega položaja in da so gmotno trdni le oni narodi, ki imajo krepko razvito kupčijo. Iz tega vzroka vidi strankav domačem trgovstvu jako važen gospodarski element in vsled tega hoče posvetiti njegovemu razvoju in njegovi okrepitvi vso svojo pozornost.
Pred vsem hoče stranka skrbeti za zadostno splošno in strokovno izobrazbo t r -govskega stanu in zato bo z vso vnemo delovala na to, da dobimo Slovenci za dostno število meščanskih šol trgovskega značaja in dostojno število nižjih in višjih specialnih trgovskih šol, zlasti pa trgovsko akademijo v Ljubljani in v Trstu.
Za svbodni razvoj trgovstva, zlasti malega trgovca bo stranka zahtevala izdatnih legislativnih odpomočkov proti nepošteni konkurenci. Obenem bo ščitila trgovske pomočnike in uslužbence pred izkoriščanjem po njih delodajalcih in jih bo vsled tega izkušala združiti v posebno stanovsko organizacijo.
Poleg tega hoče stranka skrbeti, da se čim prej ustanovi slovenska trgovska zveza ki bo imela lastna skladišča za k o n -sumno in drugo blago, iz katerih bo preskrbovala svoje člane in katere namen bo posredovati uvoz in izvoz raznega tržnega blaga. Kolikor je v danih razmerah mogoče, naj bi dobivala slovenska trgovska zveza blago iz lastnih tovarn in podjetij. Trgovski kredit in denarni promet pa naj bi posredovala zve-zina trgovska banka, katere ustanovitev smatra stranka za našo nujno trgovsko in gospodarsko potrebo.
Z zastopniki trgovskih pomočnikov in uslužbencev pomnoženi glavni (osrednji) odbor trgovske zveze naj bi stal sploh na čelu vsemu našemu trgovskemu gibanju. V njegov delokrog naj bi spadalo torej tudi urejevanje mej-sebojnih razmer med trgovskimi delodajalci ter njih sotrudniki in uslužbenci. V spornih trgovskih vprašanjih naj bi fungiral tak pomnoženi zvezin odbor kot trgovsko razsodišče."
Tako naš program! Ako ga primerjamo s predavanji, ki so na dnevnem redu vseslovenskega trgovskega shoda, vidimo, da se bodo razprave na shodu vršile v smereh, kakor jih kaže program S. G. S. Morda gremo mi še za korak dalje. To pač leži v značaju programov, ki se skušajo približevali idealu. Vendar toplo in z velikim zadoščenjem pozdravljamo vseslovenski trgovski shod, ki ga sklicuje društvo „ Merkur" brez ozira na domače politično strankarstvo. Že imena predavateljev, ki pripadajo raznim slovenskim političnim strujam, nam dokazujejo, da zamoremo računati na zgolj stanovsko in strokovno prireditev. In kakor bi slovesno protestovali,
ko bi katerakoli stranka vseslovenski trgovski shod hotela fruktifikovati v svoje samopašne strankarske namene; ravno tako obsojamo, čekdo pobija napovedani shod iz strankarskih političnih nagibov. Shoda se udeleže tudi naši stranki pripadajoči trgovci in trgovski sotrudniki, ki smatrajo shod za početek velekoristnim činom na trgovskem polji; izgubil bi pa shod značaj v s e s 1 o v e n s t v a , ko bi ga katera stranka hotela izrabljati za se. V tem slučaju bil bi shod le prazna demonstracija, bobneča fraza, početek — koncu.
Vseslovenski je shod — to se po našem razumevanju pravi, da hočejo slovenski trgovci vse Slovenije organizovati svoje delo sebi v prid, s tem pa v korist celotnemu narodu slovenskemu. Zborovanje slovenskih trgovcev iz vseh krajev, kamorkoli sega slovenska beseda, hoče postaviti temelj, na kterem naj delujejo v svoji celokupnosti v prospeh slovenske stvari. Shod pa naj predvsem poda smer in pravec, po kterem naj se enotno ravna slovenska trgovska politika. Zato kličemo: nazdar vseslovenskemu trgovskem shodu! Besedam pa naj slede
—	dejanja!
Shod „Slovenske Gospodarske Stranke" za občino Menjavaš
pri Kibnici.
„Slovenska Gospodarska Stranka" je sklicala na nedeljo, dne 13. t. m., po želji ribniških in dolenjevaških pristašev in prijateljev stranke javen shod na vrtu dolenje-vaškega župana g. Ignacija Merharja v Prigorici. Shod je bil napovedan ob štirih popoldne.
Ob navzočnosti približno 150 mož, vrlih kmetov-posestnikov dolenjevaške občine in lepega števila odličnih zastopnikov trga Ribnice otvori zborovanje gospod doktor Schiffrer shod, želeč, da se shod vrši dostojno in mirno, ter da na glasovanje predlog g. I v. Rusa, trgovca iz Loškega potoka, da se izvoli predsednikom shoda domači župan g. Ignacij Merhar, podpredsednikom gg. Anton Klun in Anton Dejak, zapisnikarjem pa g. Fr. Burger ml. Predlog je bil soglasno sprejet.
LISTEK.
t	____
Pastir liba.
Spisal R.
Mi vsi — pastirji Struških brd — smo ga poznali kakor brata. Bil je srednje velikosti, silno star, na levo nogo šepast in po glavi plešast. Tuintam mu je molel še izpod zamazanega, oguljenega in ozkokrajega klobuka kosem dolgih sivih las in se v solncu nekako rumenkasto svetlikal. Njegov obraz so razoravale nenavadno globoke gube in ga pačile krog ustnic v nekakšen smešnožalosten izraz. V levem kotu ust je držal od jutra do mraka kratko pipo, komaj med jedjo jo je odlagal in komaj takrat jo je poprijel z desno roko, kadar je pravil po svojih mislih silno važno zgodbo. Pastir je bil od mladih nog in tja do groba. In vsi drugovi-pastirji smo ga cenili zlasti zaradi njegovega pripovedovanja. Starec je bil takrat in mnogo dogodkov je štelo njegovo življenje.
Nekoč — mlad pastir je bil še tedaj; sredi Struških brd je stala še tista ogromna in votla bukev, ki jo je podrl pred petimi leti vihar — nekoč je pasel čisto sam nekaj vaških krav, sedel v senci ogromne bukve in gledal na vas, ki je ležala v dolini.
Na cerkovnikovo hčer je mislil takrat, na tisto močno in resno Mano, ki je imela oči svetle, okrogle in velike kakor italijanski tolarji in ki je pobegnila pred davnim časom z nekim mladim človekom, ki je poslikal vaško cerkev.
Na vseh straneh so se vzpenjali izza gora gor proti nebu črni oblaki, plazili se višje in višje, zakrili solnce in zagrnili naposled nebo popolnoma. Močna sapa — skoro vihar — je potegnila od juga proti severu, zabučal je gozd, kakor bi ga udaril Bog po plečih. Živina se je umaknila pod drevje, ki je rastlo tuintam samotno in košato med brdi in grapami.
Miha je pogledal naokrog, nazadnje na bukev in se umaknil nevihti v votlo deblo. Odprtina se je širila nekoliko višje od tal, in ko je lezel Miha v duplo, se je opraskal po obrazu. No, brez nevarnosti. V votlini je bilo prostora za dva, Miha se je zravnal držal v rokah svoj dolgi lovski rog tako, da je slonel dolnji konec baš na njegovih bosih nogah, in čakal, da mine nevihta.
Zunaj je treskalo in grmelo in se bliskalo, dež je lil kakor iz čebrov in preko gozda je zavijala nenavadno močna sapa.
Nenadoma — ko se je Miha sklonil, da bi pogledal skozi odprtino, je opazil velikega rjavega medveda, ki je tekel od hoste dol naravnost proti bukvi. Miha se je naglo
zravnal, stisnil rog tesneje k nogam in čakal. Že je stal medved pred bukvijo, od dlake je otresnil parkrat vodo in potisnil zadnji konec v votlino, da je sedel baš na Mihovih nogah in spodnjem delu njegovega pastirskega roga, a s sprednjimi nogami je slonel na robu odprtine, svojo mokro in debelo glavo je molel iz nje, gledal po dolini naokrog in zacmokal včasih, kakor bi se domislil bogve kakšne sladkosti.
Mihi se je hudo godilo. Spočetka je stal kakor oka-menel tesno ob notranji drevesni steni, misli so mu popolnoma izostale in čutil je, kakor bi mu spustil kdo pod kožo hladne, ledene vode, ki je tekla potem po vseh udih. Ko se vendar položaj ni hotel izpremeniti, se je Mihi povrnila stara, mogoče malo preplašena zavest in pričel je misliti. Najprej je čakal kakor kip, da bi medved odšel čisto mirno in sam od sebe. Nevihta je zunaj že nehala, solnce je že sijalo, a medved je sedel mirno na Mihovih nogah, gledal nekam gor v veje in hlastal po muhah, ki so priletele in mu sedale krog oči in gobca.
Miha se je mahoma spomnil drugače: medved je sedel na njegovem rogu, treba zatrobiti na vso moč in zverino prestrašiti. In Miha se je tiho in počasi sklonil do dolgega rogu, dihnil globoko vase, in rog je zapel s silnim glasom:
„U-u-u-u-“
Predsednik nato pozdravi navzoče izražajoč svoje veselje na tako lepi udeležbi. Nova stranka, katere program še ni znan zborovalcem, stopa z današnjim shodom med dolenjevaške občane, vendar pa je prepričan, da bodo zborovalci, ko bode izpoznali namen te stranke, z veseljem pritrdili njenim načelom. Pozdravlja došle zastopnike stranke iz Ljubljane upajoč, da bo današnji shod obrodil naj-lepših sadov.
Besedo povzame nato g. dr. Vladimir Ravnihar:
„častiti zborovalci! Ko tako zborujemo v prostorih vašega vrlega gospoda župana, v katerega rokah je najvišja oblast v občini, se mi zdi, da je naša S. G. S. že stem stopila na ravno ona tla, kjer mora pričeti s svojim delovanjem — pri občini.
Občina je temelj vsemu javnemu življenju. Ona je prvina, ki s drugimi enakimi tvori sestavine višjega reda, deželo, državo, in če so občine trdne, bo tudi dežela, država. In utrditev vsega tega je naš namen. Naše delo gre torej od občine do občine, in ker je pri nas temelj vsemu v prvi vrsti kmetski stan, posveča naša stranka v prvi vrsti svojo delo utrditvi kmetskega stanu.
Ako hočemo delati za občino, moramo stopiti iz svojega zasebnega življenja, iz svoje rodbine, v širši krog, v javnost, kjer se zasebni interesi stikajo z javnimi. Delati moramo za neko večjo rodbino, s katero nas sicer ne vežejo krvne vezi, temveč vezi skupnosti, splošnosti.
Občina je velika družina, kateri načeluje župan kakor hišni gospodar svoji družini. Kakor tu mora skrbeti posameznik zato, da se redno opravljajo dela pri hiši in na polju, kakor mora tu skrbeti za blagor vsakega posameznega člana družine, tako mora skrbeti župan in občinski odbor, ki ste ga Občinarji postavili občini na čelo, za celo občinsko družino. In to je lahko. Saj so tu združene vse naše moči, in v združenju je moč. In to tem lažje v kmetskih občinah, katerim je že samoobsebi podlaga nekaka zadružna misel.
Naša klerikalna stranka je prva začela misliti na čira obširnejšo izvedbo zadružne misli, ali žalibog zelo nespretno in nerodno. Začeli so s konsumi. Brali so po knjigah in časopisih, kako konsumi lepo napredujejo v Nemčiji in drugod, in kar čez noč so hoteli preplaviti celo Kranjsko s takimi zadružnimi ustanovami, žal v nesrečo marsikateri občini in marsikateremu posamezniku. In zakaj ? Ker s o u s t a n a v 1 j a 1 i konsume tamkaj, kjer ni bilo nikake potrebe zanje.	t
S. G. S. se v svojem programu bistveno razločuje od klerikalne in liberalne stranke. Glavni namen obeh teh strank je, pridobivati ljudi zase za čas volitev, vse drugo jim je postranska stvar. Nam paje gospodarsko vprašanje življensko vprašanje, gospodarstvo samo zaradi gospodarstva! Gospodarstvo nam je sredstvo in namen. Drugih namenov nima naša stranka nikakih.
Gospodarstvo je dandanes mogoče dvigniti res le potom zadružništva, toda kakega? Naša stranka priporoča v prvi vrsti male posojilnice R a j f -ajznovke za eno, dve, ali kvečjemu tri občine. Kmet, ki bi moral sicer ali daleč v mesto ali trg k hranilnici ali posojilnici, kar mu povzroča velikanske stroške, ali pa pasti v kremplje kakemu oderuhu, dobi pri domači posojilnici z majhnimi stroški primerno posojilo. Tu ga vsak pozna njega in njegove razmere, prihrani pot sebi in porokom, te in one stroške. Dobiček pri takih posojilnicah sicer ni velik, ali vendar se lahko ž njim nabavijo na primer poljedelski stroji ali druge take stvari za zadružnike.
Nadalje imamo nakupovalne in prodajalne zadruge.
Medved je Bkočil in bežal ter bežal, ne da bi se ozrl. In tudi Miha je zlezel za njim iz dupla in se veselil svoje sreče. In ta dogodek je bil od tistihdob zanj največji ponos. Kadar je hotel na koga vplivati, mu je povedal, kaj je napravil z medvedom.
Ob tistem času je mislil Miha na cerkovnikovo Mano
—	na tisto* ki je imela oči kakor tolarje. Mislil vedno, nikjer ni imel miru. Nekoč ponoči — okrog sv. Petra in Pavla je bilo — ni mogel napraviti drugače, kakor da je vstal in šel pod njeno okno. Čevlje je sezul, da bi se ne čuli po peščeni poti koraki, psu je vrgel že oddaleč kos črnega kruha, da bi ne lajal, in tiho in oprezno je stopil pod njeno okno. In nalahko je potrkal enkrat . . . dvakrat.
Gledal je in videl, kako se je zganilo nekaj belega, znotranje okno so že odpirale visoko do ram gole roke, obraz pa so še zakrivali nageljni, ki so cveteli na oknu.
„Kdo je?“ — je vprašal tih ženski glas.
„Miha“ — je odgovoril hudo blažen.
„Kdo ?" — je vprašal prijazni glas.
„Pastir Miha“ — je nekoliko glasneje. In v istem hipu se je stegnila prav do njegovih ust okrogla ženska
Nakupovalne zadruge imajo namen zadružnikom nakupovati semena, krmo, gnojila, stroje itd. v veliki množini naravnost iz tovarn. Predmeti se dobijo mnogo ceneje, ker se kupijo v večjih množinah, in dobiček, ki ga sicer vtakne v žep prekupec, imajo zadružniki. Dobi se dobro blago in pristno, kajti zadruga ne bo kupila, ako ne bo tvorničar jamčil za dobroto in pristnost.
Večje važnosti kot te, so pa prodajalne zadruge, katerih namen je spravljati v denar kmetijske pridelke. Zadruga pokupi pridelke od zadružnikov, je v zvezi z veletržci, stalnimi odjemalci, določuje tako cene brez prekupcev in spravi velike množine pridelkov lažje v svet, kakor pa posameznik, ter prihrani zadružniku potne in vozne stroške. Končni dobiček se razdeli med zadružnike na ta ali oni način.
Take zadruge so: mlekarske zadruge, kakorš-nih je že lepo število na Kranjskem, katera po njih zalaga skoraj vsa primorska mesta s svojimi mlekarskimi proizvodi. Mlekarske zadruge pa kot take nadalje vplivajo na umno živinorejo, umno obdelovanje travnikov in pašnikov, sploh na umno kmetsko gospodarstvo. Sadjarskim zadrugam je namen spravljati v denar sadne pridelke, sadje, mošt itd. Druge take zadruge so vinarske, lesne, živinorejske. Melioracijskim (izboljševalnim) zadrugam je namen izboljševanje zemlje, osuševanje mokrotnega sveta, napeljavanje vodovodov, zaokroževanje posestev, pogozdovanje itd., perutninarskim gojitev in prodaja perutnine, j a j č a r -s k i m prodaja jajec itd. itd.
S takimi zadrugami se da unaprediti kmetsko gospodarstvo. Pri vsem je le eno potrebno:	zadruga
taka ali onaka, naj se ustanovi le tam, kjerje zanjo resnična gospodarska potreba! Če se bo delalo tako, potem smemo pričakovati pravega blagostanja za naše ljudstvo.
Občine, ki se zavedajo teh svojih nalog, bodo stale na vrhuncu blagostanja, in blagostanje v občini, to je vse. Potem ne bo treba Občinarjem iskati zaslužka izven svoje domovine, ne bo treba s trebuhom za kruhom v Nemčijo ali Ameriko, temveč vsak bo lahko ob poštenem zaslužku živel v svojem domačem kraju. Da, zdrava občinska gospodarska politika, to mora biti slovenska politika. In tako politiko si je zapisala na svojo zastavo „Slov. Gospodarska Stranka" ter jo hoče izvesti od občine do občine.
Govornik nato obravnava najvažnejša tekoča politična vprašanja, v prvi vrsti avstrijsko-ogrsko n a g o d b o , izražajoč upanje, da bo avstrijski državni zbor pritrdil le taki nagodbi, ki ne bo v škodo tostranski državni polovici. Nadalje govori o ljubljanskem gimnazijskem vprašanju, kakor ga je že obravnaval naš list, ter o deželnem zboru kra n j-s k e m, kateremu bo naloga izpremeniti deželni in deželni volilni red. V tem pogledu zahteva S. G. S. odpravo veleposestniške kurije ter uvedbo splošne in enake volilne pravice. Opozarjajoč na skorajšnje deželnozborske volitve, zaključi: Tedaj pač dobro pomislite, koga bodete volili v deželni zbor, da bo v resnici zastopal vas in vaše želje in zahteve. Volite moža iz lastne srede, ki vas pozna in ga vi poznate; edino le tak mož bo mogel zastopati vas in vaše gospodarske korist! (Odobravanje in bravo-klici!)
Nato govori g. župan Ignacij Merhar o domačih razmerah v dolenjevaški občini, katera se trudi že 5 let za dovod dobre pitne vode. Ves trud pa je zastonj, ker deželni zbor ne deluje. Brez deželne podpore pa je državna izključena. Nasprotno pa veliko trpi občina vsied povodnji. Komaj kmet polje obdela, že mu pokonča polje povodenj, in kar mu doraste, mu vzame zopet voda.
pest, Miha je padel nenadoma vznak preko pota in začutil v ustih slan okus. Tudi koraki so se začuli nekje v bližini, in Miha je tako naglo vstal in zbežal, da je zgubil pri tem en črevelj.
Tako je bilo takrat, a stvari so se zasukale. Kaj je napravil z medvedom, je pomislil Miha, in obšel ga je velik ponos.
„Tole ji povem" — je sklenil — „in videli bomo."
In pričel je naglo misliti, kje in kako bi se z njo sešel, da bi se zgodilo vse kolikor mogoče gladko in ne tako nerodno, kakor prvikrat.
Vedel je, da hodi Mana pozno zvečer po vodo na studenec, tudi na kateri kamen postavlja škaf pri zajemanju, je natančno vedel. In šel je in privezal tisti kamen v mraku na dolg konopec, obdržal v roki konec in legel z njim v gosto grmičevje tik struge.
Ko so že vsa vaška dekleta odšla, je prišla Mana. Postavila je Škaf na isti kamen, kakor vselej prej, zajemala je vodo in pela. In Miha je potegnil za konopec.
Škaf se je zvrnil v plitvi potok, Mana je zakričala, a Miha je vstal iz grmovja, kakor bi zrastel tisti hip iz tal, privihal visoko nad kolena hlače in šel naravnost v potok za škafom.
In kmalu se je vrnil z njim in ga izročil Mani.
Redkokdaj se posreči poljske in travniške pridelke nepokvarjene spraviti pod streho. Letos pa so še nekatere vasi mnogo trpele vsled črva. Državno podporo je težko dobiti, odpis davka se pač doseže, ali komisije stanejo skoraj toliko, kolikor se davka odpiše. In tem žalostnim razmeram je kriv neposlujoči deželni zbor; poskrbeti bomo morali, da se tu izpremene razmere, ki ubijajo kmetsko ljudstvo. — Splošno odobravanje je sledilo govornikovim besedam.
Nato se oglasi k besedi g. Ivan Rus, trgovec iz Loškega potoka, ki v markantnih, . mestoma z burnim odobravanjem pretrganih besedah oriše žalostni položaj kmeta vsled brezmiselnega boja strank za nadvlado v deželnem zboru in deželi. In temu so krivi tudi kmetje sami, ki volijo take ljudi v deželno in državno zastopstvo in pustijo, da se v njihovih lastnih vrstah vsled lastnega medsebojnega nepoznanja seje prepir, iz katerega žanjejo svoje dijete ljudje, katerim ni mar kmetskega napredka.
V	desetih minutah je pregledal državni poslanec za ribniški okraj vso škodo, ki jo je storila povodenj, ter potem naročil, da naj bi kmetje poslali prošnje za podporo na Dunaj. Kmet naj leta od Poncija do Pilata, da mu kdo sestavi tako „s temeljitimi dokazi podprto" prošnjo, dasiravno ima gospod poslanec 24 ur časa in 20 K plače na dan; seveda za svoje volilce nima časa. S takimi ljudmi moramo obračunati. Kmetje nismo niti liberalci niti klerikalci, spoštujemo vero, dasiravno nam to odrekajo ljudje, katerim nečemo polniti njihovih malh, zato pa tudi pravimo: pomagajmo si sami in Bog nam bo tudi pomagal!
Ko se je nato še soglasno izvolil krajevni odbor S. G. S. za dolenjevaško občino, je predsednik s toplo zahvalo zborovalcem in govornikom zaključil to velepomembno zborovanje, izražajoč trdno prepričanje, da bo ta shod obrodil obilo najboljših sadov.
Ta shod je bil po svojem številu četrti ehod S. G. S. v ribniškem sodnem okraju, ter je kot vsi prejšnji, pokazal, da se kmetsko ljudstvo živo zanima za program S. G. S. in da si pridobiva naša stranka v tem probujenem, stanovsko zavednem, v hudem boju za svoj obstanek doma in daleč izven svoje domovine bridko izkušenem ljudstvu najkrepkejšo zaslombo. In kako tudi ne, saj pravična stvar mora prej ali slej prodreti steno laži in slepila, ki so jo znale zgraditi okrog našega dobrega kmetskega ljudstva razne lažiliberalne in ravnotako lažikrščanske stranke. V tem krepkem, samozavestnem ljudstvu je moralo najprej priti na dan prepričanje, da je zadnji čas, da odrine od sebe one politične šušmarje, ki smatrajo kmetsko ljudstvo za kost, s katere naj se obere zadnja kitica v razne osebne in strankarske politične namene, kateri so kalnejši, kakor voda, ki je zalila pred tednom ribniško dolino, ljudi, ki vidijo srečo naroda v svojem lastnem žepu, ne pa v blagostanju ljudstva in njegovem gospodarskem napredku. S. G. S. si sme šteti v čast, da je marsikomu odprla oži s svojim nastopom, in to svoje delo bo nadaljevala do končne splošne zmage svojih načel, katera mora priti, ne v korist stranki kot taki, temveč slovenskemu narodu!
Politični pregled.
Državni zbor.
V	petek se je vršil pod predsedstvom ministrskega predsednika ministrski svet, katerega so se udeležili vsi miuistri. Ob tej priliki se je sestavilo poročilo o avstrijsko-ogrski nagodbi in določile dispozicije za državni zbor. Danes je prva seja, ki pa se bo najbrž poleg poročila o cesarjevi bolezni izpolnila le s samimi formalnostmi.
„Dober človek sem" — je rekel, in Mana se je zahvalila.
*In pogum imam" — je dostavil.
„Za škafe" — se je pošalila Mana.
„Poslušaj!" jo je zavrnil Miha hudo važno. In pričel je praviti, kaj je napravil z medvedom. Na dolgo je vse razložil, zelo pozorno je gledal v Manin obraz; objema je čakal.
Mana se je na glas smejala, in uprav takrat je prišel po stezi mlad in gosposki fant in se pred njo ustavil. To je bil tisti, ki je slikal cerkev in z Mano pobegnil.
»Poslušaj!" — je rekla in prosila Miho naj pripoveduje še enkrat. In Miha je pravil drugič in še z večjim ponosom. Kaj si čakal, Miha?
Tudi tisti gosposki fant se je smejal, ob koncu je posegel v žep, mu dal dvajsetico in odšel z Mano proti vasi.
A Miha je stal ob potoku in strmel v mesec, ki je odseval v vodi kakor zlat kolač. In nenadoma ga je obšla velika togota. Krčevito je stisnil v svoji pesti dvajsetico in jo zakadil v potok.
„Ti, hudič! — Ljubezni je treba, ne medveda!"
Avstrijsko-ogrska nagodba.
Kakor se domneva, ne bo vlada takoj predložila na-godbe državni zbornici, ker vsled cesarjeve bolezni nista mogla ministrska predsednika poročati cesarju o nagodbi ter leta ni še dobila predsankcije. Težkoče, ki so nastale vsled pomislekov vnanjega ministrstva, so odstranjene. V nedeljo se je vršila pod predsedstvom ministra vnanjih zadev konferenca, katere sta se udeležila oba ministrska predsednika, ogrski minster a latere grof Zicby in skupni finančni minister baron Burian, in v kateri se je dosegel popolen kompromis. Treba je torej edinole še cesarjeve predsankcije in nagodba se potem predloži obema državnima zboroma.
Deželni zbori.
Deželni zbori so zaključili svoje delovanje. Izmed vseh drugih, ki so obravnavali večinoma le deželne proračune in druge manj važne zadeve, sta se dalmatinski in gališki deželni zbor bavila z daleč segajočimi izpreraembami, s preureditvijo deželnega reda in deželnega volilnega reda.
V	Galiciji, kjer se je tudi državnozborski volilni red prikrojil po željah in zahtevah vlastelinstva, seveda ni misliti na splošno in enako volilno pravico, pač pa se je dalmatinski deželni zbor odločno postavil na to stališče. Vendar pa je tudi tu posegla vlada s svojo zavirajočo roko vmes ter se izrekla proti splošni in enaki volilni pravici. Prihodnje zasedanje bo šele pokazalo, ali naj tu obvelja upravičena zahteva prebivalstva, ali le nasilstvo vlade.
Preosnova avstrijskega ministrstva.
Mnogo se je v zadnjem času pisalo in govorilo o preosnovi ministrstva, in posebno po slovenskih časnikih je krožila misel o jugoslovanskem ministru in/ kandidatih za to mesto.
Sedaj je to vprašanje nekako potihnilo, dasiravno se gotovo temu ali onemu jugoslovanskemu „odličnemu parlamentarcu" porajajo želje po zlatem ministrskem stolcu in morda tudi po »zlati" ministrski plači. Pač pa bo najbrž sedaj, ko se zopet začne zasedanje državnega zbora, iznova padla v svet kaka nova vest, kateri si bomo dovolili dostaviti svoječasno primeren komentar.
Bavnotako se je mnogo govorilo o vstopu nem. kršč. soeialca Gessmanna v ministrstvo. Toda leta odločno zanikava namen stranke, da bi kak njen član vstopil v ministrstvo, češ, da naj vlada, ki je sklenila nagodbo, isto tudi zastopa pred parlamentom, kajti novo vstopivši člani hi je ne mogli zastopati, ker ne poznajo razvoja cele stvari. Nemška kršč. soc. stranka torej ne mara prevzeti odgovornosti za nagodbo na svoje rame.
Trgovinska pogodba s Srbijo.
Avstrijska vlada je sVoj čas pretrgala pogajanja o trgovinski pogodbi s Srbijo, ker le-ta ni hotela sprejeti pogojev avstrijske vlade o nabavi novih srbskih topov iz Škodove tvprnice v Plznu. Bilo je še več drugih vprašanj, zaradi katerih so se pogajanja razbila, sedaj pa se poroča, da se pogajanja prično iznova dne 24. t. m. Novo se pre-rajajoči jugoslovanski državi pač želimo, da izzide iz teh pogajanj kot zmagovalka v korist našemu bratskemu narodu srbskemu.
Dnevne vesti.
—	V „Slovencu“ se je oglasil včeraj neki B.(enko-vič?) in se zavzel za razdelitev I. državne gimnazije in za ustanovitev samostojne nemške spodnje gimnazije. Pravi celo med drugim, da bi se mu niti ne zdela ravno velika nesreča, če bi potem Nemci zahtevali in dosegli tudi svojo višjo gimnazijo v Ljubljani. V svoji naivnosti pravi potem, da Nemci zaradi svojega majhnega števila morda ne bodo zamogli zalagati te nove gimnazije z zadostnim številom učencev, in če se to zgodi, se bo sama posušila.
—	O tej razdelbi smo že govorili in se bomo še bavili z njo. Za danes pa konštatujemo, da se da iz včerajšnjega „Slovenčevega" članka marsikaj sklepati. Ne bomo se menda motili, če sklepamo sledeče: Klerikalni politiki so v svojem barantanju za nemške glasove za novi deželni volilni red novo nemško gimnazijo že koncedirali ali pa vsaj že skoraj obljubili. Predno se pa oficielno prizna rezultat te nad vse sramotne in naravnost izdajske kupčije, se mora občinstvo nekoliko preparirati. Zato so naročili pri gori omenjenem B. članek, ki naj bi občinstvo nekako pripravil na razglasitev že davno sklenjene kupčije, člankarju B. se je pa ta zagovor vrlo slabo posrečil, menda, ker je sam v dnu duše prepričan o perfidnosti cele spletke. Po dolgem uvodu, v katerem si hoče nadejati lice ogorčenega narodnjaka s tem, da govori o neznosnih naših srednješolskih razmerah, pride do gori omenjenih sklepov. Natančneje se ne bomo bavili s člankom. Konštatujemo pa, da se je tu zgodil zopet v naši slovenski politiki nič več nenavaden slučaj, v katerem so se žrtvovali najvitalnejši narodni interesi zgolj strankarskim in celo po večini osebnim interesom. Kakor v zadnjem času pogosto, rodila je tu zopet naša domača lastna politika samo škodo v narodnem oziru. Mandati, županski stolči, ministrski stolči in drugih vrst polne jasli odločujejo o najvažnejših naših življenskih vprašanjih, seveda vedno le v škodo narodni stvari. Požrtvovalnih, narodno-od-
ločnih mož dosedaj nimamo na vodilnih mestih. Sramotno in žalostno za ves naš narod!
— Prenapolnjena I. državna gimnazija. Kadar se zida pri nas kako gimnazijsko poslopje, se navadno zida tako, da je v par letih premajhno. Tako se je zgodilo z gimnazijo v Kranju, in ravno tako s I. državno gimnazijo. Potem je pa treba iskati prostorov za slovensko mladino po raznih zadušljivih luknjah ali celo misliti na tako škandalozno razdelitev zavoda, kakor se namerava sedaj na I. državni gimnaziji. Šesti razred I. državne gimnazije šteje letos 56 učencev. Treba bi bilo torej paralelke, ali ni prostora zanjo. Kaj torej storiti? Stvar je lahka: oddali so 7 dijakov, stanujočih v Poljanskem ,in Šentpeter-skem delu mesta, II. državni gimnaziji, in stvar je urejena. Ker se šolsko leto na II. drž. gimnaziji prične šele prihodnji teden, prišli so dijaki, ki prestopijo na to gimnazijo, nenadoma do enega tedna počitnic, proti čemur se gotovo ne bodo pritožili. Redovi, katere so dobili dosedaj, se ne štejejo. Prestop torej ne bo ravno pretežaven, edino nekaj je le, kar se mora tem »prehodnikom" olajšati: nabava učnih knjig, katere se ne strinjajo z onimi, ki so predpisane na 1. drž. gimnaziji. Popolnoma upravičena zahteva je, da ravnateljstvo II. državne gimnazije oskrbi te dijake iz podporne zaloge z onimi knjigami, katere zahteva učni načrt zavoda. — Radovedni smo le, koliko časa bo potrajalo tako mešetarjenje z našo mladino. —
— Imenovanja. Za suplente na II. državni gimnaziji v Ljubljani so imenovani gg. dr. Franc Čadež, Franc Kralj, dr. Ivan Lokar, Pavel Lokovšek, dr. Pavel Pestot-nik in dr. V. Tiller; za pomožnega učitelja g. Leopold Andree. — Deželne vlade tajnika Karol Ekel in Ivan Krese sta imenovana okrajnim glavarjem za Kranjsko.
— Osebna izprememba pri kranjski deželni vladi. Iz Trsta se poroča dunajski »Deutsche Zeitung", da baje namerava odstopiti tržaški namestnik princ Hohenlohe, na njegovo • mesto pa da pride deželni predsednik kranjski S c h w a r z. Koliko je resnice na tej vesti, se ne da kontrolirati.
— „Slovenija“ bo torej ime novemu časopisu, glasilu izvrševalnega odbora narodno-napredne stranke. Izpo-četka so hoteli imenovati ta časopis »čas", ali našle so se umne glavice, ki so konštatirale, da izhaja na Slovenskem, da, celo v Ljubljani, časopis, ki ima ime „Cas“, in da bi se potemtakem mogel zamenjavati novorojeni »čas" s starejšim, že v življenju utrjenim »časom", dasiravno zelo dvomimo, da bi se mogel najti človek, ki bi zaraenil teološko-znanstveno revijo z glasilom ljubljanskega občinskega odbora. Nam ni mnogo ležeče na tem, ali naj se list imenuje „čas“ ali »Slovenija", pač pa vemo toliko, da se z ustvaritvijo tega lista uresničuje znani nemški rek: »Ein jedes Tierchen hat sein Pl&sirchen", ali po domače: k vsakemu koritcu je treba posebnega škafka. In okrog ljubljanskega magistrata in njegovega območja je mnogo, mnogo koritec, iz katerih je prijetno in dobro zajemati.
— Časniška vest. Glasilo slovenske socialne demokracije »Rdeči prapor" začne s tekočim tednom izhajati po dvakrat na teden.
— Venček triglasnih narodnih pesmi za šolo in dom. Sestavil in na svetlo dal Anton Kosi. Natisnila »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. I. zvezek. Cena 50 vin. Deset znanih narodnih pesmi, prirejenih za otroške glasove. Priporočamo.
— Občni zbor »Slovenskega lovskega kluba“ se vrši danes zvečer ob 8. uri v hotelu »Ilirija". Namen lovskega kluba je širiti med lovci zmisel za racionalno lovljenje sploh. Klub namerava izdelati lovski kataster dežele Kranjske, zbrati lovsko štatistiko in na podlagi podatkov dokazati pomen lova v narodnem gospodarstvu. Baviti se hoče z izpremembo lovskega zakona in delovati nato, da se spravi lov v pravično razmerje z agrarnim vprašanjem. Svoječasno namerava izdajati tudi slovenski lovski tist. Klub bo dajal svojim članom nasvete v lovsko-pravnih vprašanjih in bo članom v vseh zadevah, ki se tičejo lova, na roko. Udnina znaša za člane v Ljubljani 5 K, za člane izven Ljubljane 2 K na leto. Klubu želimo najboljših uspehov.
— Požar. V noči od sobote na nedeljo je začelo goreti v šupi veletržca Elije Predoviča na Mesarski cesti štev. 4. Šupa je bila napolnjena s slamo. Vnelo se je kaj hitro celo gospodarsko poslopje, kjer je bila nameščena tudi ledenica, tehtnica za prašiče, shramba za seno in skladišče za kože in vozove. Goreti je začelo okrog polnoči. Ogenj so opazili bližnji sosedje, ki so tudi takoj začeli z reševanjem. Medtem je dospelo tudi vojaštvo in en oddelek požarne brambe. Vsled silne megle stražnik na Gradu ni opazil požara, zato sta druga dva oddelka gasilcev prispela mnogo kasneje na lice mesta. Gasilci so mogli edinole ubraniti, da se ogenj ni razširil na druga poslopja, gorečih predmetov ni bilo mogoče rešiti. Škoda znaša približno 100.000 K. G. Predovič je bil zavarovan za 20.000 K. Sumi se, da je požar zanetila zlobna roka, kajti goreti je začelo, kakor pravijo ljudje, skoraj hkrati na dveh ali celo na treh mestih. Policija je aretirala nekega delavca, o katerem se sumi, da je zažgal iz maščevalnosti.
Požar je eden največjih, kar jih je bilo v zadnjih časih v Ljubljani. Pravijo, da ni bilo takega, odkar je pogorelo deželno gledališče. Poleg g. Predoviča trpi največjo škodo g. JJreskvar, kateremu je požar uničil celo skladišče kož, gostilničarka g. Jožefa Dolinšekova, kateri je zgorelo več prašičev, in mesarji, kateri so imeli v sušilnici veliko mesnine. Požarna bramba je storila v polni meri svojo dolžnost, in zadnja straža je delovala na pogorišču še v nedeljo cel dan.
— Slovenskim umetnikom! »Družba sv. Cirila in Metoda" namerava založiti lepe, umetniško izdelane narodne znake. Ti znaki naj bi se nosili v gumbnici in bi imeli biti elegantni ter sorazmerno ceneni, da se morejo razširiti med vsemi sloji našega naroda. Za najlepši osnutek razpisuje vodstvo družbe sv, Cirila in Metoda nagrado 50 K. Rok je do 15. novembra t. 1. Nasloviti je na »Družbo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani".
— Družba sv. Cirila in Metoda je razposlala lepo število nabiralnikov v javne slovenske lokale. Nekateri teh »augeljčkov" delujejo prav marljivo v gmotno korist družbi. Pri g. Zalazniku v Ljubljani bo nabran prav kmalu prvi stotak; prav pohvalno delujejo nabiralniki tudi v Trstu, v Ptuju, v Laščah itd. Po nekaterih hišah pa so nabiralniki prašni brez dela in uspeha. Gospodarje in goste dotičnih hiš prosimo, naj se spominjajo ob raznih prilikah naše družbe, naj ne puste, da bi nabiralniki samevali prazni v
—	skritih kotičih. Družbi naj se pošiljajo tudi iz teh manj važnih nabiralnikov darovi, če so tudi skromni, in tudi poročila o zanimanju za nabiranje takih prispevkov. Družba ima vse nabiralnike v evidenci, njihovo delovanje pa izkazuje v mesečnih izkazih.
— Novi nabiralniki družbe sv. Cirila in Metoda so uže na potu. Vsem rodoljubom, ki so se zanje priporočali, se pošljejo takoj, ko dospejo, nadejamo pa se, da se zglasi še toliko novih odjemalcev, da bo družba kmalu oskrbela novo izdajo. Nabiralnik ostane družbena last, pošlje pa se brezplačno in franko.
— Družba sv. Cirila in Metoda naznanja, da so naročili do sedaj večje število računskih listkov: »Narodni Dom" v Ljubljani, g. A. Domicelj na Rakeku in g. M. Mikuž pri Sv. Luciji ob Soči. Naj dobe mnogo posne-malcev.
— Iz krškega okraja. Izvrsten mošt so pridelali letos vsi vinogradniki našega okraja. Da dobi vino primerne odjemalce, bo v Krškem v četrtek 24. t. m. vinski sejem, ki se nadeja zbog neprekosljivih vrlin naših dalečznanih dolenjskih vin, najboljšega obiska. Letošnje vino je izvrstne kvalitete, ker je dozorelo grozdje v najlepšem času.
— Celjski „Nemci“ pač nimajo sreče s svojo »Nemško hišo", za katero so beračili denar po celem nemškem svetu, katera jim je pa nakopala poleg silnih dolgov še občutna nasprotstva v lastnih vrstah. In sedaj še taka smola z gostilničarji 1 Nobeden jim ne ostme, kar seveda ni čudno, kajti od praznih prostorov gostilničar ne more živeti. Tujcev ni, celjski »Nemec" se rajši zavleče v svojo staro gostilno kakor pa v prefino »Nemško hišo", gostilničar naj pa lovi muhe in živi od »nemškega zraka". Sedanja gostilničarka se že seli in nasledniki si bodo podajali kljuko. Celjska mestna hranilnica, v kateri je veliko, veliko tisočakov slovenskega ljudstva, bo pač končne tista, ki bo za svoj dragi denar, ki ga je vtaknila v to zgradbo, imela prazno, neporabno poslopje in velikansko škodo.
— Celovški „Mir“ odgovarja v uvodniku zadnje svoje številke na notico, ki smo jo priobčili glede, na njegovo izpremenjeno smer. Razvija nekak program, katerega se hoče držati njegovo novo uredništvo. Programa samega se ne bomo dotikali, naj si ga začrta kakorkoli hoče; uspehi nam bodo pokazali njegovo vrednost ali nevrednost Prepričani pa smo, da s takimi načeli, če bo namreč razdelil koroške Slovence šiloma in brez potrebe v prijatelje in sovražnike, in bo celo iskal stika z Nemci, kakor napoveduje, ne bo dosegel nič dobrega za ohranitev slovenske narodne posesti. Ker se pa člankar, gosp. Val. P o d g o r c , dotika tudi nekaterih teoretičnih vprašanj glede narodnosti in vere, potem glede nevarnosti krščanskih Nemcev i. d., pri tem pride tako z naravno pametjo kakor tudi z logiko v precej ostre konflikte, treba je, da si nekoliko natančneje ogledamo njegova izvajanja, če na pr. trdi, da »nemštvo od Lutrove dobe ni napredovalo več nikamor", moramo to imenovati z najmilejšim izrazom gorostasno nevednost. Trditev pa, da »brezverskega nemškega gospoda in narodnega radikalca Slovenca narodnost neloči," že precej meji na navadno blaznost. V enem odstavku trdi »da nam bi bili Nemci stokrat bolj nevarni, če bi bili v pretežni večini krščanskega mišljenja," v drugem pa na dolgo in široko dokazuje, da nam »krščanski Nemci niso nevarni". Da niso nevarni, pa zopet sledi iz tega, »ker si niso zapisali v program raznarodovanja". Kaj za Boga je treba pisati Nemcem v program točke, kakor je raznarodovanje, ko jim je to vendar prešlo že tako v kri in ko vživajo ravno glede tega od strani naše vlade, raznih javnih oblasti in ne v zadnji vrsti tudi od strani cerkve najizdatnejšo in pogosto kar odkrito podporo? če enotno versko naziranje res združuje ljudi, zakaj novi »Mir" razdružuje v enotno
verskih Slovencih na Koroškem? (Par slovenskih protestantov na Koroškem menda vendar ne bo dalo celi politiki druge smeri?) Vprašamo gospoda Podgorca: Zakaj pa išče V Slovencih po vsej sili verskih nasprotnikov? Kje pa so Slovenci, ki hočejo vzeti slovenskemu narodu na Koroškem vero ? Sam sicer trdi, da verski nasprotniki, celo če so Nemci, glede raznarodovanja niso nevarni, ker kmet pusti rajši vse drugo, kot svojo vero; zakaj se pa potem tako grozno boji »slovenskih gospodov", ki so iste vere, kakor kmet, in ki še nikdar te vere niso najmanj napadali? Je to boj z mlini na veter in navadno sleparjenje ljudstva, če se straši s sovražniki, katerih ni, in z navarnostmi, ki so le izmišljene. Nekoliko bolj se strinjamo z zadnjim odstavkom članka, ko se člaukar trudi razumevati pojem radikalno-narodnega dela tako, kakor se sploh mora razumeti: „o d 1 o č n o , dosledno, požrtvovalno nesebično delovanje, to je za nas edino pravo narodno delo Odločno narodno delo pa ne dopušča nikakega koketovanja z Nemci, tudi če so krščanski socialci, ne, in to je ravno tista točka, v kateri se morda vendar ločimo od mnenja gospoda Podgorca. Ce misli, da je najboljša naloga slovenskega časopisa na Koroškem, da pripravlja Slovence počasi na prehod, v nemški krščanskosocialni tabor, potem ne uvide-vamo, čemu je sploh še slovenskega časopisa treba, čemu je treba žrtvovati česa v narodno obrambo, čemu treba govoriti še o potrebah in položaju koroških .Slovencev"? Komur pa je na tem, da se reši in ohrani-čim več Slovenstva na Koroškem, za ouega ni druge politike, kakor radikalno-narodna, ki vidi v vseh Nemcih politične sovražnike, ki vedno in povsod izvršujejo z velikim uspehom in od vseh strani podpirani delo raznarodovanja v Slovencih, naj si to zapišejo v program ali ne, in ki se poslužujejo vseh sredstev: sile in zvijače, liberalstva in verske gonje, v dosego tega svojega cilja.
— Germanizacija po državni železnici. Kakor je znano, službuje v Gorici na državnem kolodvoru kot načelnik zloglasni hajlovec W i e s e r , kateri redno očituje svojo nemškonacionalno zagrizenost z odpuščanjem slovenskih delavcev. Pred dnevi je zopet odpustil nad dvajset delavcev, med njimi samo enega Nemca, drugi pa so bili sami Slovenci. Njihova mesta bodo seveda zasedli od daleč naročeni nemški delavci. Nikakor nočemo nikomur odrekati pravice do zaslužka, pa bodisi te narodnosti ali one, toda z vso pravico pa smemo zahtevati od naprave, za katero je slovenski narod dal in še daje ogromne svote, da daje zaslužek v prvi vrsti domačinom, ne pa privandranim tujcem. In če že slovenski poslanci nimajo toliko moči, da bi dosegli premestitev enega Wieserja, enega vsenemškega agitatorja, naj vsaj poskrbe, da ne bo ta hujskač gonil naših ljudi od njihovega zaslužka. Škandal bi bil, ako bi slovenska državnozborska delegacija — delegacija se glasi zelo imenitno — niti tega ne mogla doseči.
— Proti premestitvi slovenskega moškega učiteljišča v Gorico je prošli četrtek protestiral mestni svet goriški. Predlagal je ta protest starešina Pinavcič (čista italijanska kri). V tej seji se je tudi posebno odlikoval starešina Jug, ki se je bridko pritoževal, da Slovenci mažejo italijanske napise. Slovenski oče tega irredentovsko italijanskega Juga se je preselil iz Solkana v Gorico, in sin njegov je pa protestiral proti slovenskemu prodiranju v Gorici! Takih imenitnih značajev se pač v lahonski Gorici ne manjka.
— Umetniška razstava v Trstu. Dne 19. t. m. se otvori v Trstu slovenska umetniška razstava, in sicer ta dan za povabljence. Za širše občinstvo bo razstava otvor-
jena v nedeljo dne 20. t. m. Na razstavi bodo zastopani skoraj vsi slovenski umetniki s svojimi proizvodi. Slovenski umetniški klub nSava“ bo zastopan z najmanj 40 umotvori. Razstava bo potemtakem podala precej popolno sliko slovenske umetnosti, kakor je sedaj.
* Cesarjeva bolezen. Kakor smo že poročali v zadnji številki, je cesar toliko obolel, da ni mogel sprejeti v avdijenci obeh ministrskih predsednikov. Cesar biva v Schonbrunnu. Samoobsebi je umljivo, da vzbuja cesarjeva bolezen velikansko pozornost ne samo na Dunaju, temveč po celi državi in tudi izven nje. Kolikor se da izvedeti iz uradnih poročil, se je cesar prehladil, pokašljuje, da ga pri pokašljevanju bode v prsih, da se ponavlja od časa do časa lahka vročina. Pri cesarju sta zdravnika dr. Kerzl in dr. pl. Neusser. Zdravniška poročila so si skoraj vedno enaka. Noč prebije cesar še dokaj mirno, spi po nekaj ur prav dobro, le tupatam ga napade kašelj. Tudi hrani se še dovolj redno. Cesar opravlja skoraj, kakor da ne bi bil bolan, svoje vladarske posle. Privatna poročila govore o večji nevarnosti, češ, da se vladarja oprijemlje lahka pljučnica, ki bi mu znala v njegovi starosti postati nevarna. Mogoče je, da se resnični položaj cesarjev nekoliko prikriva, da bi se razburjenje, ki ga je sploh povzročila cesarjeva bolezeu, ne povečalo. Zadnja poročila: Uradno poročilo pravi; da je cesar prebil noč od pondeljka na torek dokaj dobro, brez mrzlice, akoravno ga je večkrat napadel kašelj. Cesar je vstal ob 5. uri zjutraj in delal. Cesar je tako pri moči, njegovo razpoloženje tako dobro, da boljšega ni želeti. Nasprotno pa privatna poročila za-trjujejo, da cesarjevo zdravstveno stanje ni ugodno. Dopoldne se je konstatiralo zvišanje temperature. Cesar se čuti trudnega in se mora večkrat vleči v naslonjač. Značilna je izjava dr! Kerzlova na vprašanje, ali je bolezen nevarna: „Na to ne morem odgovoriti, tudi ne smem. Treba je največje previdnosti. Bolnik je star 77 let. V tej starosti je vsaka bolezen združena z nevarnostjo. Upam, da bo močna konstitucija vladarjeva bolezen še prema-
* Delavske razmere v Argentiniji. Po novejših po ročilih so razmere za poljedelske delavce skrajno neugodne. Ponovno opozarjamo, naj se posvare oni poljedelski in drugi delavci, ki nameravajo na delo v Argentinijo. Lani se je naselilo v Argentinijo jako veliko oseb. Letos je bila pa za koruzo jako slaba letina. Vse to je uplivalo, daje silno naraslo število brezposelnih delavcev.
Etika in politika,
Predaval v „Akademiji“ dne 24. februarja 1907 g. vseučil. docent g. Albert Bazala iz Zagreba. ===== Ponatisk iz „Nove Dobe". =====
Brošura po 30 vin. se dobiva v knjigotržnici g. Lav. Schwentnerja v Ljubljani.
Sukno
in modno gosposko blago, damsko fino blago in loden
najceneje dobavlja
A. Skorkovsky v Humpolcu (Češko).
Tovarniška zaloga v Pragi
II., Jungmanov trg (nasproti spomenika). UzorcI brezplačno.
Ustanovljeno 1842.
Telefon štev. 154.
Tovarna oljnatih barv, lakov in Arneža. Slikarija napisov. Dekoracijska, stavbinska in pohištvena pleskarija. Električni obrat.
Prodajalna:
Miklošičeva cesta 6
nasproti hotela „Union“.
Delavnica: Igriške ulice 6 Ljubljana.
x X- w w w x w x vf w w w ^ w
iLTA-TAT A-T a t &.T. aJat &t 4 a t at at at at at j
Opoldanski, ozir. večerni abonnement!
Priznano najboljšo domačo hrano po naj nižji h cenah
priporoča
hotel »ILIRIJA«
Popoldne ob 2. in po gledališču vedno sveža hrana. Priznano izvrstna štajerska, dolenjska, metliška in istrska vina, kakor tudi izborno domače pivo iz delniških pivo-varen Zalec-Laški trg, ter originalno plzensko pivo.
Za točno in solidno postrežbo je najbolje preskrbljeno. Za mnogobrojen obisk se udano priporoča
FriC Novak, hoteUer.
POZOR!
Stalni gostje in abonenti uživajo pri vseh igrah v hotelski kavarni znižane cene!
POZOR!
? J/v* j, £i'' j. 9 X"‘v1 XV ’ V X “v1 ZT-V X 'v'	X ‘v' -X ‘v’
iiniMiimiiiiiiiiii 1^
   |>
m
Prva
Ivan Rakoše i. dr. = Straža-Toplice =
priporoča
Slivovko navadno K l-— lit. Tropinovec navad. K 1-— lit. III.	*	110	„	„	III.	„	MO	„
II.	„	1-30	„	„	JI.	„	1-20	„
I.	„	1-60	„	„	I.	„	140	„
Drožnik III. „ 1'30 „ Brinjevec III. „ 140 „
II.	„	1-50	„	„	II.	„	1-80	„
I. „ 1-80 „	I.	„ 2— „
’/io
narodna grenčica narodni liker od K 1-10 do K 120 liter.
Destilacija vsakovrstnih najfinejših likerjev od K T- do K T60 liter,
Uvoz in izvoz čajnega ruma od K 1’— do K 2’— liter i. t. d., i. t. d.
Odpošilja se v steklenicah, zabojih in sodih, ter se prazna nepokvarjena posoda sprejme nazaj v račun in sicer steklenice 10 vin. komad in sodi 5 vin. liter franko Straža-Toplice. Na zahtevo se pošljejo vzorci brezplačno!
Vinsko žganje (konjak) od 3 do 8 K Špecijaliteta ^SIOVBHGC^
Modna trgovina Pavel Magdič, Ljubljana, Prešernove ulice št. 7
Svilnato blago, baržuni, pliši in tenčice,
Čipkasto blago, pajčolani, čipkasti ovratniki, čipke, vložki, svilnate vezenine. Jabots, Fichus, damski ovratniki in kravate.
Svilnati in baržunasti trakovi. Pozamenterija, porte in žnore, režice, kre-pinoe in žnore za tapetnike.
Krepi in flori la žalovanje.
Zlate in srebrne režice, čipke in žnore. Šerpe iz svile, čipk in volne. Nogavice za dame, dekleta in otroke. Jopice, hlačke, otročje perilo in odeje za vozičke.
Oprava za novorojenčke, posteljne podloge iz kavčuka.
Sukanec za Šivanje, pletenje in vezenje.
Gumbi in različne igle. Različne podloge in potrebščine za krojače in šivilje.
Idrijske čipke, vezene čipke in vložki.
Pajčolani za neveste, mirtovi venci. Damsko perilo, spodnja krila, predpasniki in kopalne obleke.
Modrci in potrebščine za modrce. Glace-rokavlce ln rokavice za uniformirance, pletene, letne in zimske rokavice. Kopalno perilo, dišave, milo in ustna voda. Krtače za obleko, glavo in zobe.
Srajce za gospode in dečke, spodnje hlače, ovratniki, zapestnice, naprsniki in žepne rute. Pravo Jagrovo normalno perilo, trikot-srajce, Jopice in hlače. Mrežaste in potne jopice, srajce, čepice in šport-pasovi.
Nogavice, naramnice, odeje ln blazine za potovanje.
Kravate, gumbi za manšete.
Za lovce: telovniki, nogavice, rokavice, dokolenice.
Ogrevalo! za kolena, meče, prsi, hrbet, trebuh in glavo. Nahrbtniki, ovratniki, robci.
Narodni trakovi in zastave, narodne čepice, torbice in drugi domači narodni Izdelki Itd.
Pncmnrl I Berite	ker so za
uUSpUlL! Vas važne in koristne!
Kazpošiljam po poštnem povzetju
za 12 R 50 vi«, krasno, dobro in moderno opravo
katera obstoji iz sledečih predmetov:
Fina bela ali barvasta srajca št. ... 1 Dobre spodnje hlače. Lepa spalna srajca. 1 ovratnik po želji. Krasna kravata. 1 par trpežnih nogavic. Močna brisalka. Izvstne naramnice. 3 dobre žepne rute.
Vse v žkatlji lepo aranžirano. Razpošiljam z obratno pošto. Ako bi kaj ne ugajalo, vrnem denar nazaj, 4
o,,.** |_ CI,AJJrt,| Kupujte samo pri narodnih tvrdkah! Trgovci, ne naro-3VOJl K JVUJ1III• čajte blaga pri protislovenskih tvrdkah!	:
Odgovorni urednik: Franjo Feldstein. Izdaja konzorcij »Slov. gosp. stranke*. Lastnina „Slov. gosp. stranke41. Tisk ^Učiteljske tiskarne- v Ljubljani.