Alen Sajtl in Ana Ramovš Digitalizacija in digitalna transformacija v ustanovah za dolgotrajno oskrbo – sistematicni pregled literature POVZETEK S staranjem prebivalstva se veca tudi povpraševanje po storitvah dolgotrajne oskrbe, a število usposobljenih zaposlenih v tem sektorju ne sledi potrebam. Trenutno sta med najbolj obetavnimi rešitvami digitalizacija in digitalna transformacija dolgotrajne oskrbe. O tem smo opravili raziskovalni pregled clankov v okviru projekta DigiCare4CE, ki ga financira program Interreg Srednja Evropa. Za sistematicni pregled kljucnih dejavnikov za uspešno digi­talizacijo in digitalno transformacijo v ustanovah za dolgotrajno oskrbo sva pregledala podatkovne baze Pubmed in Web of science Core Collection. Pri pregledu sta bila uporabljena metoda PICO in diagram PRISMA. Vkljucitve­ni kriteriji so bile raziskave, ki so se osredotocale na institucionalno okolje v dolgotrajni oskrbi, populacija zaposlenih v dolgotrajni oskrbi, rezultat v obliki dejavnikov, ki spodbujajo ali ovirajo digitalizacijo ali digitalno transformacijo ter clanki objavljeni v anglešcini in dostopni v polni obliki. Iskalna strategija je ponudila 165 zadetkov, od tega je 10 clankov izpolnjevalo vse vkljucitvene kriterije. Za potrebe pregleda sva oblikovala 7 dejavnikov, v katere je bilo mo-žno umestiti kar najvec izsledkov vkljucenih raziskav. Rezultati so pokazali, da se osebni dejavniki (možnost soustvarjanja, zaznavanje koristi in možnost usposabljanja) najpogosteje pojavljajo tako kot spodbujevalci ali ovire pri di­gitalizaciji. To kaže, kako pomembno je, da izhajajo digitalne rešitve iz realnih, prepoznanih potreb. Izstopa pa nuja, ki je edini dejavnik, ki se pojavlja samo kot spodbuda in ne tudi ovira; ta dejavnik kaže najvecji vpliv. Najin sistematicni pregled literature je pokazal, da obstaja veliko raznolikih dejavnikov, ki lahko spodbujajo ali ovirajo digitalizacijo dolgotrajne oskrbe. Prav tako se je izkazalo, da so tako spodbujevalci kot ovire le razlicni plati istega kovanca. Prica smo postopnemu prehodu iz fokusa na tehnicne in organizacijske dejavnike proti eticnim ter osebnim dejavnikom. Kljucne besede: digitalizacija, digitalna transformacija, dolgotrajna oskrba AVTORJA Alen Sajtl (1984) je univerzitetni diplomirani psiholog in doktorski študent socialne gerontologije (AMEU), zaposlen na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Po koncanem študiju je delal kot ko­ordinator aktivnosti na podrocju duševnega zdravja in dela s starejšimi ljudmi. Na Inštitutu se posveca raziskovanju, razvoju starosti prijaznih skupnosti ter socialno varstvenem programu Staranje brez nasilja. Ana Ramovš (1986), dr. med., spec. urgentne medicine. Na Inštitutu Antona Trstenjaka opravlja razvojno in raziskovalno delo na podrocjih dolgotrajne oskr-be, zdravega staranja, preventivne medicine, digitalnih rešitev, javnega zdravja, geriatrije in etike. Je vodja programa Slovenske mreže starosti prijaznih mest in obcin. Koordinirala je vec slovenskih in mednarodnih projektov, vkljucno s projektom DigiCare4CE, s katerim je povezan ta prispevek. Delo Inštituta redno predstavlja tudi v mednarodnem prostoru, med drugim z aktivno udeležbo na svetovnih IAGG kongresih, in sicer leta 2013 v Seulu, 2017 v Kaliforniji ter leta 2023 na IFA kongresu v Bangkoku. ABSTRACT Digitalisation and digital transformation in long-term care facilities (LTC) - a systematic literature review As the population ages, demand for long-term care services is also incre­asing, but the number of qualified staff in the sector is not keeping pace with demand. Currently, one of the most promising solutions is the digitalisation and digital transformation of LTC. We conducted a systematic review of articles on this topic in the framework of the DigiCare4CE project funded by the Interreg Central Europe programme. To systematically review the key factors for su­ccessful digitalisation and digital transformation in LTC settings, we consulted the Pubmed and Web of science Core Collection databases. The PICO method and the PRISMA diagram were used in the review. The inclusion criteria were research focusing on the institutional setting in LTC, the LTC workforce popu­lation, the outcome in the form of factors that promote or hinder digitalisation or digital transformation, and articles published in English and available in full text. The search strategy yielded 165 hits, of which 10 articles met all inclusion criteria. For the purposes of the review, we developed 7 factors in which it was possible to fit as many of the included research findings as possible. The results showed that personal factors (co-creation opportunity, perceived benefits and training opportunity) emerged most frequently as both facilitators and barriers to digitalisation. This shows how important it is to derive digital solutions from real, identified needs. What stands out, however, is necessity, which is the only factor that appears only as an enabler and not as a barrier; this factor shows the greatest impact. Our systematic literature review has shown that there are a wide variety of factors that can promote or hinder the digitalisation of long-term care. It has also shown that both facilitators and barriers are just different sides of the same coin. We are witnessing a gradual shift from a focus on technical and organisational factors towards ethical and personal factors. Keywords: digitalisation, digital transformation, long-term care AUTHORS Alen Sajtl (1984) is a university graduated psychologist and doctoral stu­dent of Social Gerontology (AMEU), working at the Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Relations. After graduation, he worked as a coordinator of activities in the field of mental health and work with older people. At the Institute, he focuses on research, the development of age-friendly communities and preventive social care programme Ageing without Violence. Ana Ramovš (1986), MD., Specialist in Emergency Medicine, carries out rese­arch and development work at the Anton Trstenjak Institute in the fields of long­-term care, healthy ageing, preventive medicine, digital solutions, public health, geriatrics and ethics. She is the programme manager of the Slovenian Network of Age-Friendly Cities and Municipalities. She has coordinated several Sloveni­an and international projects, including the DigiCare4CE project addressed in this paper. She has also regularly presented the Institute’s work internationally, including by actively participating in the IAGG World Congresses in Seoul in 2013, California in 2017, and the IFA Congress in Bangkok in 2023. 1 UVOD Svetovno prebivalstvo se stara, s tem pa tudi povpraševanje po zdravstvenem in socialnem varstvu. Vendar pa število zaposlenih v tem sektorju ne sledi spremembam, ljudje, ki tradicionalno zagotavljajo neformalno in prostovoljno oskrbo, pa so pod vse vecjim pritiskom. Vse vecja vrzel med potrebami in viri je izziv za države v Evropi, vse pa si prizadevajo za ureditev oskrbe in podpore, ki bi bila prilagojena in bolje pripravljena na prihodnost (Digital change in health and social care | The King’s Fund, b. d.). V luci pomanjkanja usposobljenih oskrbovalcev in vse vecjega povpraševanja po dolgotrajni oskrbi digitalne tehnologije obetajo velike priložnosti za premago­vanje obstojecih težav in izzivov v sektorju dolgotrajne oskrbe (Krick idr., 2019). Raziskovalna dejavnost na podrocju digitalnih tehnologij in oskrbe je v razcvetu, saj jo spodbuja pricakovanje, da lahko informacijske tehnologije po­magajo oskrbe potrebnim ljudem ohraniti samostojnost ter izboljšati kakovost življenja in zdravja, podpirajo pa tudi formalne in neformalne oskrbovalce. Prve študije poudarjajo pozitivne ucinke elektronskih sistemov, na primer na varnost uporabnikov in izboljšanje procesa oskrbe, kar bi lahko pripomoglo k najboljši možni uporabi razpoložljivih virov. Raziskave in praksa dokazujejo, da lahko tehnologija pomaga pri reševanju tega izziva. Vendar pa je še vedno redko mo­goce najti dobro usklajenost med tehnologijo in potrebami, številne potencialno koristne tehnicne rešitve pa ne pridejo do tistih, ki bi jim lahko koristile (Krick idr., 2019). Prihod novih tehnologij ponuja priložnosti za preoblikovanje storitev, da bi se te lahko bolje spopadale s temi pritiski. Poleg tega izvajalci in tisti potrebni oskrbe išcejo nacine uporabe digitalne tehnologije za boljše nacrtovanje sto­ritev, zagotavljanje bolj informirane oskrbe na kraju izvajanja in vecjo varnost zapisov (Digital change in health and social care | The King’s Fund, b. d.). V okviru dolgotrajne oskrbe izrazi digitizacija, digitalizacija in digitalna preobrazba pomenijo razlicna podrocja in globine vkljucevanja tehnologije v oskrbo, zato sledijo opredelitve. Digitizacija (ang. digitization) se nanaša na proces pretvorbe informacij iz analogne v digitalno obliko. Na primer, zdravniško anamnezo s skeniranjem spremenimo v obliko PDF ter jo arhiviramo na racunalniku. Digitalizacija vkljucuje uporabo digitalnih orodij in tehnologij za lažje opravljanje že obstojecih dejavnosti. Ce nadaljujemo s prejšnjim primerom, lahko to anamnezo v elektronski obliki sedaj pošiljamo preko spleta vsem po­trebnim deležnikom, ki jo lahko tudi dopolnijo ali spreminjajo. Digitalizacija se izvaja na podlagi podatkov, pridobljenih s pomocjo digitalnih tehnologij: digitizacija torej omogoca digitalizacijo. Digitalizacija je v celoti povezana z zagotavljanjem storitev, ki jih zagotavlja zdravstvena oskrba. Digitalizacija v dolgotrajni oskrbi se osredotoca na izboljšanje ucinkovitosti in natancnosti delovnih procesov s pomocjo tehnologije (Meißner & McNair, 2021). Digitalna preobrazba (ang. digital transformation) presega digitalizacijo, saj temeljito spreminja nacin zagotavljanja in upravljanja oskrbe. Cilj digitalne preo­brazbe je izkorišcanje tehnologije za inovacije in celostno izboljšanje vseh vidikov oskrbe. Je proces, ki vkljucuje veliko število zaposlenih in od njih zahteva, da bistveno spremenijo nacin opravljanja svojih nalog (Meißner & McNair, 2021). Naš cilj sistematicnega pregleda je bil najti dejavnike, ki spodbujajo digita­lizacijo ali digitalno transformacijo ustanov dolgotrajne oskrbe, in dejavnike, ki to ovirajo. 2 METODE Sistematicen pregled literature sva izvedla preko podatkovnih baz Pub-med in Web Of Science Core Collections do vkljucno 8. 3. 2024. Uporabljen specificen iskalni niz ob pomoci Boleanovih operaterjev je bil: ((digital trans­formation) AND (long term care)). Tabela 1: Vkljucitveni in izkljucitveni kriteriji Kriterij Vkljucitev Izkljucitev populacija zaposleni v dolgotrajni oskrbi ali uporabniki; neopredeljena ali splošna populacija primerjava spremembe, pred in po digitalizaciji ali digitalni transformaciji; brez primerjave rezultat nabor spodbujevalnih ali zaviralnih dejavnikov; brez spodbujevalnih dejavnikov ali ovir jezik anglešcina; ostali jeziki dostop polni clanki povzetki, ni dostopa 3 REZULTATI Rezultat raziskovalne strategije je bilo 165 clankov, od tega jih je bilo 34 podvojenih. Pregled naslovov je izlocil 98, pregled povzetkov pa še nadaljnjih 6 clankov. Podrobnejše branje preostalih 27 clankov je izlušcilo 10 clankov, ki izpolnjujejo vse vkljucitvene kriterije (glej slika 1). 3.1IZBRANE ŠTUDIJE Študije obravnavajo razlicne vidike dolgotrajne oskrbe. Podatke sva naprej razdelila na dejavnike, ki digitalizacijo spodbujajo ter dejavnike, ki digitalizacijo zavirajo. Poleg tega sva za potrebe pregleda oblikovala 7 kategorij dejavnikov. Šest kategorij je skupnih spodbujevalnim in zaviralnim dejavnikom: osebni, organizacijski, pravnoeticni, tehnicni, ekonomski in podatkovni dejavniki. Ka­tegorija nuja pa se pojavlja le kot spodbujevalni dejavnik. Osebni dejavniki vkljucujejo dejavnosti, spretnosti ali lastnosti, ki se nana­šajo na posameznikovo osebno rast, ucno pot in izobraževalna prizadevanja. Ta kategorija vkljucuje na primer priložnosti za usposabljanje za uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT), zmožnosti za sooblikovanje in zaznavanje koristi. Organizacijski dejavniki se nanašajo na prakse ali lastnosti, ki so povezane z vrednotami, normami in splošno kulturo organizacije. Ta kategorija zajema vidike, povezane s tem, kako je organizacija strukturirana, kako je vodena ter skupna prepricanja in vedenja, ki oblikujejo njeno identiteto. Sem spada na primer ucinkovitost vodenja, za spremembe odprto organizacijo in komuni­kacijska strategija. Slika 1: Prisma Flow chart diagram Pravnoeticni dejavniki vsebujejo nacela povezana s pravnimi zahtevami in eticnimi standardi. Ta kategorija zajema vidike, povezane z zagotavljanjem skladnosti odlocitev z zakonodajo. Sem spadajo na primer politike in zako­nodaja, spremljanje in odgovornost (varnost, zašcita, zasebnost), medsebojna združljivost ter moralno sprejemljiva vedenja. Tehnicni dejavniki se nanašajo na prakse, orodja in vidike povezane s tehnologijo, racunalniškimi sistemi, programsko opremo, strojno opremo in upravljanjem digitalnih informacij. Ta kategorija zajema razlicne vidike, ki prispevajo k razvoju, vzdrževanju in varnemu delovanju tehnoloških sistemov. Sem spadajo na primer primerna infrastruktura, možnosti razširitev, medse­bojna združljivost ter zanesljivost tehnologije. Ekonomski dejavniki so kljucni pri oblikovanju politik in strategij za digita­lizacijo dolgotrajne oskrbe ter za zagotavljanje, da so koristi teh tehnologij cim bolj dostopne vsem, ki jih potrebujejo. Vkljucujejo investicijske in operativne stroške ter izboljšanje dobicka ali zmanjšanje stroškov na racun optimizacije. Podatki kot dejavnik omogocajo boljšo in bolj prilagojeno oskrbo, pove-cuje ucinkovitost, varnost in dostopnost storitev ter podpirajo stalni razvoj in inovacije v tem pomembnem sektorju. Sem spadajo na primer analiza stanja pred, med in po digitalizaciji storitev, ki usmerjajo nadaljnji razvoj. 8 7 število clankov 6 5 4 3 2 1 0 osebni organizacijski pravno/eticni tehnicni ekonomski podatkovni nuja Slika 2: Delež izbranih clankov, ki vsebuje dejavnike, ki spodbujajo digitalizacijo 9 8 število clankov 7 6 5 4 3 2 1 0 osebni organizacijski pravno/eticni tehnicni ekonomski podatkovni Slika 3: Delež izbranih clankov, ki vsebujejo dejavnike, ki zavirajo digitalizacijo 3.2DEJAVNIKI, KI SPODBUJAJO DIGITALIZACIJO 3.2.1 OSEBNI DEJAVNIKI Možnost soustvarjanja Najpogosteje omenjeni dejavniki, ki spodbujajo digitalizacijo, so osebni dejavniki, ki so prisotni v sedmih od desetih vkljucenih raziskav. Pri tem še posebej izstopa možnost soustvarjanja, ki je izpostavljena v šestih raziskavah. V eni od raziskav ugotavljajo, da aktivna vkljucenost zaposlenih v sou-stvarjanje procesa digitalizacije in priznanje vodstva znatno olajšata proces. Oblikovanje storitev se nanaša na vse dele storitve, vkljucno z nacrtovanjem in organizacijo ljudi, infrastrukture in komunikacije (Dugstad idr., 2019). V drugi raziskavi ugotavljajo, da se je zavezanost k digitalizaciji povecala, ce so razlicni sodelujoci uporabniki zacutili, da so bile njihove zamisli upoštevane in ko je proces soustvarjanja pregledno odražal kako in zakaj so bile zamisli udeležencev upoštevane (Kuoppakangas idr., 2023). Podobno ugotavljata tudi Valk-Draad in Bohnet-Joschko (2022), da neposre­dna vkljucenost uporabnikov, povracilo njihovih prizadevanj in enostaven dostop igrajo pomembno vlogo pri uspešnem izvajanju telemedicine v zdravstveni oskrbi. Pri tem je pomembno poudariti, da možnost soustvarjanja vkljucuje vse predvidene uporabnike, torej ne samo zaposlene v dolgotrajni oskrbi ampak tudi oskrbovance. Med epidemijo covida-19 se je kot ucinkovito izkazalo tudi vkljucevanje oskrbovancev v soustvarjanje njihovih lastnih storitev dolgo­trajne oskrbe (Kuoppakangas idr., 2023). Tudi v drugi raziskavi ugotavljajo, da uporabniki lahko prispevajo svoje znanje in izkušnje povezane z oskrbo. Hkrati pa zaradi vkljucenosti v proces vedo, kaj lahko pricakujejo na celotni poti, in dobijo oporo za ponovno vzpostavitev vecjega nadzora (de Mooij idr., 2022). Vseeno je pri tem pomembno, da se potrebe uporabnikov opredelijo in oblikujejo v tehnološko podprtih storitvah (Dyb & Kvam, 2022). Poleg tega, da tehnološki razvoj služi širšemu namenu, mora izpolnjevati tudi potrebe uporabnikov. Uporabniki morajo prepoznati smiselnost v soustvarjanju. Digitalni transformaciji lahko koristi skupinsko socialno ucenje, ki podpira smiselno soustvarjalno delo med uporabniki (Kuoppakangas idr., 2023). Cilj postopkov oblikovanja storitev je izboljšati kakovost zdravstva in social-nega varstva ter razviti storitve, ki so koristne in uporabne z vidika uporabnikov.Želja po soustvarjanju nastopi le, ce uporabniki zaznavajo koristi ali smisel v digitalizaciji (Dugstad idr., 2019). Zaznavanje koristi Proces digitalizacije olajša tudi pozitivno dojemanje (potencialnega) upo­rabnika tehnologije, zlasti dojemanje koristi inovacije. Kljucno je prepricanje, da je nova tehnologija boljša od tradicionalnih metod, da je potek dela optimi­ziran. O pomembnosti zaznave koristi poroca vec vkljucenih raziskav. V eni od njih so uporabniki, ki so bili zadovoljni s tehnologijami in enostavnostjo njihove uporabe, bolj verjetno podpirali njen razvoj (Rigby idr., 2023). Tudi Valk-Draad & Bohnet-Joschko (2022) poudarjata, da sta dejavnika, ki naj­bolj olajšujeta sprejetje IKT v klinicnih okoljih, uporabnost in enostavnost uporabe teh storitev, kot ju zaznavajo zaposleni (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Vec raziskav pa izpostavlja, da se z razvojem novih praks v digitalnem okolju spreminja tudi zaznana smiselnost teh praks, te pa lahko podpirajo uspešno digitalno transformacijo. Korist in smisel prakse sta torej prepletena. V praksi je mogoce zaznano smiselnost uspešno graditi in krepiti (Dugstad idr., 2019; Kuoppakangas idr., 2023). Možnost usposabljanja Gre za enega najpogosteje omenjenih dejavnikov. Temelji na tem, da osebje, ki ima možnost pridobiti ustrezna znanja in spretnosti za dostop do naprav, bolje sprejema uvajanje digitalnih sprememb (Rigby idr., 2023). Tudi drugi raziskovalci ugotavljajo, da priprava, usposabljanje in izobraževa­nje zdravstvenega osebja lahko poveca vkljucenost zainteresiranih deležnikov v digitalno transformacijo (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Možnosti usposabljanja vkljucujejo usposabljanje povezano s tehnologijo, kot so usposabljanje osebja, podpora uvajalcev sprememb (ang. change agents, change champions, slov. super uporabnik, ambasador sprememb, prvak orga­nizacijskih sprememb …) ali posebno tehnicno podporo (Rigby idr., 2023). Uvajalec sprememb je posameznik, ki aktivno spodbuja in pospešuje spremembe v organizaciji. Gre za osebo, ki formalno prevzame odgovornost za vodenje drugih skozi prehode in pomaga pri uvajanju novih procesov ali kulturnih sprememb. Obicajno gre za zaposlenega ali celo vodjo v organizaciji, ki najbolje razume dinamiko v organizaciji in je strokovnjak za podrocje, na katerem se uvajajo spremembe. Možnost usposabljanja je še posebej pomembna za uvajalce sprememb, saj bodo le tako lahko zagotavljali strokovno znanje o tehnologiji, zagovarjali poseg pri drugih ter izvajali dejavnosti usposabljanja in pomagali pri odpravljanju težav (S idr., 2019). 3.2.2 ORGANIZACIJSKO KULTURNI DEJAVNIKI Ucinkovito vodstvo Organizacijsko kulturni dejavniki so se izkazali za zelo pomemben dejavnik in so bili prisotni v šestih od desetih vkljucenih clankov. Med njimi izstopa predvsem vloga vodstva pri ucinkoviti digitalni transformaciji in zavedanje, da se digitalizacija ali digitalna preobrazba zacne pri vodjih. V eni od raziskav avtorji ugotavljajo, da samo poglobljeno razumevanje rabe digitalnih orodij in tehnologije vkljucenih v zdravstvene in oskrbovalne procese, omogoca trajnost ucinkov in ne samo zacasnih lokalnih (Fletcher idr., 2023) A vodstvo ni le vrh piramide, ampak je prisotno na razlicnih nivojih od tistih na vodilnih položajih v izvršnih odborih, klinicno vodstvo odgovorno za uvajanje digitalnih inovacij, do tistih, ki bodo inovacije vsakodnevno upo­rabljali (Fletcher idr., 2023). Medicinske sestre, oskrbovalci ali zdravniki so v tem pogledu kljucnega pomena, saj lahko izkušnje, pridobljene z uspešnim (in neuspešnim) izvaja­njem digitalnih pobud prenesejo do višjih ravni vodstva, njihovo znanje pa se lahko vkljuci v predpise, ki usmerjajo prihodnje posege (Fletcher idr., 2023). To zahteva porazdelitev vodenja v celotnem sistemu zdravstvenega varstva, tako da bodo vodje na vseh ravneh dejavno vkljuceni v cilje strategije digital-nih inovacij in preobrazbe ter si delili odgovornost zanje (Fletcher idr., 2023). Kljucno vlogo tu igrajo že omenjeni uvajalci sprememb. Njihovo vkljuce­vanje je pogosta strategija za podporo koncnim uporabnikom pri sprejemanju novih tehnologij. Gre za nosilce sprememb v organizaciji, ki med koncnimi uporabniki olajšajo izmenjavo znanja, pomagajo premagati odpor ter spod­bujajo zaupanje in motivacijo med skupinami pri sprejemanju novih posegov (Rigby idr., 2023; S idr., 2019). Uvajalci sprememb so z vidika kolegov prepoznani kot verodostojni in opremljeni s strokovnim znanjem. Njihova vloga je spodbujanje sprememb preko zagotavljanja smernic, strokovne podpore pri uvajanju nove tehnologije in izvajanje usposabljanja. Dragoceni so tudi pri vzdrževanju tehnologije ter odpravljanju in odzivanju na težave (Rigby idr., 2023; S idr., 2019). Uspeh uvajalcev sprememb je odvisen tudi od podpore vodstva, ki podpira ali zavraca spremembe, ter vloge uvajalca sprememb. V organizacijah, kjer skrbno nacrtujejo vlogo uvajalcev sprememb, se je mogoce izogniti zmedi pri vlogi, ce so njene znacilnosti dobro opisane in opredeljene (Rigby idr., 2023). Jasna komunikacijska strategija Vodstvo je pomembno, a je ucinkovito le, ce je sposobno prihajajoce spre­membe ustrezno skomunicirati (Rigby idr., 2023). V eni od raziskav porocajo, da aktivno ozavešcanje zdravnikov o telemedicini poveca zaupanje zdravnikov v pozitiven ucinek telemedicine (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Interno komunikacijo pa lahko uspešno dopolnjuje tudi komunikacija izven institucije, kot so na primer kampanje za obvešcanje o zdravju, ki so jih zacele vlade ali zdravniška združenja (Meskó, 2022). A komunikacija ne sme biti le enosmerna; ena od raziskav posebej poudarja, da uvajanje digitalnih sprememb spodbuja predvsem dvosmerna in proaktivna komunikacija (de Mooij idr., 2022). 3.2.3 TEHNICNI DEJAVNIKI Enostavnost rabe Polovico izbranih clankov je izpostavilo tehnicne dejavnike kot spodbuje­valce digitalizacije v ustanovah dolgotrajne oskrbe. Najpogosteje je omenjeno dobro oblikovanje oziroma enostavnost rabe, ki izhaja iz dobrega oblikovanja. Ena od raziskav navaja tehnicne spodbujevalce, ki so vkljucevali enostavnost rabe tehnologije, usposabljanje za uporabo tehnologije ter posebno tehnicno podporo (Rigby idr., 2023). Podobno tudi v drugi raziskavi opisujejo kot od­locilne dejavnike tiste, ki olajšujejo sprejetje informacijske in komunikacijske tehnologije v klinicnih okoljih ter uporabnost in enostavnost uporabe teh storitev (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Primerna infrastruktura Vec raziskav potrjuje, da je primerna tehnicna infrastruktura pogoj pri nacrtovanju ucinkovitega sistema digitalizacije zdravstvenih informacij in da bi morale bolnišnice in druge ustanove vložiti precej sredstev v zacetne stro­ške, predvsem v infrastrukturo sistema, v tekoce vzdrževanje, shranjevanje in stroške analize podatkov (Lu idr., 2021), s tem pa se olajša vzpostavitev novih klinicnih postopkov (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Ce je infrastruktura dobro zasnovana, lahko uporabnikom omogoci, da smiselno prispevajo k svoji oskrbi kot aktivni partnerji. Pomembno je, da so za dostop do oskrbovalnega osebja jasne poti, hkrati pa možno tudi samostojno reševanje in odkrivanje težav (de Mooij idr., 2022). Most k zahtevnejšim infrastrukturnim rešitvam je lahko uporaba prepro­ste infrastrukture. Rezultati ene od študij kažejo, da je v tehnicnem smislu že možnost video pogovora okrepila vkljucenost in ucenje uporabnikov med procesom soustvarjanja ter jim pomagala vzpostaviti pozitiven odnos do same tehnologije (Kuoppakangas idr., 2023). 3.2.4 PODATKOVNI DEJAVNIKI Obstajajo razlicne vrste podatkov, ki lahko olajšajo uvajanje sprememb. Razlicni avtorji izpostavijo nekaj potencialno najkoristnejših. Podatki za analizo potreb Velika kolicina podatkov in sodobna tehnologija sta obetavna kombinacija v smislu analiz, ki presegajo cloveške zmožnosti, na primer pri dolocanju pro­blematicnih podrocij ali analiz neizpolnjenih potreb. Z izkorišcanjem velike kolicine podatkov so povezane številne priložnosti; zato se vse vec organizacij zavzema za izgradnjo sistema velikih podatkov. S shranjevanjem in analizo podatkov pa so povezani tudi precejšnji stroški (Lu idr., 2021). Zato je eno glavnih vprašanj kako zagotoviti in uporabiti veliko kolicino zaupnih podatkov o uporabnikih. Na splošno organizacija, ki zagotavlja zdra­vstvene informacije in podatke uporabnikov, pricakuje, da bodo informacije strogo zaupne. Zato je treba velike kolicine podatkov iz razlicnih virov filtrirati in integrirati, a hkrati zašcititi pravice bolnikov (Lu idr., 2021). Merjenje rezultatov v sistemu, ki ga omogoca višja raven znanja in integra­cije procesov, bi lahko pomagalo uskladiti razpršene spodbude, spodbudilo preoblikovanje ter prineslo boljše izdelke in storitve, ki izboljšujejo uporabnost za uporabnika (Fletcher idr., 2023) . Podatki o uvajalcih sprememb Pomembni so tudi podatki o uvajalcih sprememb opisanih v okviru razisko­vanja, priprave, izvajanja ali vzdrževanja. Kako in kdaj so bili uvajalci sprememb zaposleni, izbrani ali imenovani (npr. prostovoljsko ali izbrano, neformalno ali formalno priznano delovno mesto); ali je imel uvajalec sprememb za to namenjen cas ali je bila vloga vkljucena v njegovo obicajno vlogo; kolicina casa, ki ga je tedensko posvecal tej vlogi in njegova priprava nanjo; vešcine, potrebne za to vlogo in vrsta vpliva, ki ga je uporabil, npr. socialne vešcine, interes in/ali sposobnost usposabljanja (Rigby idr., 2023). 3.2.5 EKONOMSKI DEJAVNIKI Ekonomski dejavniki vkljucujejo analizo stroškov in koristi (cost – bene­fit), ki se izraža na razlicne nacine. V eni od vkljucenih študij zakljucujejo, da digitalizacija medicinskih informacij vodi v izboljšanje dobicka in zmanjšanje potratnih splošnih stroškov (Lu idr., 2021). Zmanjšanje skupne porabe za zdra­vstveno varstvo sta izpostavila tudi Dyb & Kvam (2022), saj je le to bistveno za trajnost prihodnjih zdravstvenih storitev. Pri tem poudarita, da je potrebno okrepiti tudi zaupanje strokovnjakov v digitalno oskrbo. V eni od raziskav avtorji ugotavljajo, da ima pomembno vlogo pri uspešnem izvajanju telemedicine v dolgotrajni oskrbi tudi ekonomsko povracilo za trud vseh vpletenih (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). 3.2.6 PRAVNI IN ETICNI DEJAVNIKI Zakonodaja in predpisi imajo pomembno vlogo pri uspehu sistema digita­lizacije medicinskih informacij (Lu idr., 2021). Dokazana so bila tudi prizadevanja politike in zdravniških združenj, ki za­gotavljajo smernice za uporabo digitalnih zdravstvenih tehnologij ter podpirajo storitve oskrbe na daljavo in tako olajšujejo proces digitalizacije (Meskó, 2022). 3.2.7 NUJA KOT DEJAVNIK Vec raziskav poudarja pomen covida-19 pri uvajanju sprememb. Ko se je pojavil covid-19, je sprejemanje digitalnih zdravstvenih tehnologij skokovito naraslo. Tehnološka revolucija v zdravstvu in sociali se je zaradi pandemije zgodila v nekaj mesecih, vendar kulturni prehod zaostaja (Meskó, 2022). Podobno ugotavljajo, da je pandemija povecala željo zdravstvenih delavcev po digitalni preobrazbi. Hkrati je ustvarila dodatne pritiske za soustvarjanje novih storitev v dolgotrajni oskrbi hitreje, kakor je to omogocala digitalna platforma, zlasti glede na potrebe starejših in casovne omejitve, ki jih je pov­zrocila pandemija covida-19 (Kuoppakangas idr., 2023). Ena od posledic je bila hitra in razširjena uvedba številnih digitalnih orodij, rešitev in pobud. Telemedicina in telezdravje se tako vse pogosteje uporabljata v zdravstvenem sistemu, deloma tudi zaradi pandemije covida-19 (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). 3.3.DEJAVNIKI, KI ZAVIRAJO DIGITALIZACIJO Odprava ovir je postala kljucna za uspešno izvedbo digitalizacije medi­cinskih informacij. Tako nekatere avtorje še vedno preseneca, da je ob zako­reninjenih kulturnih, infrastrukturnih in organizacijskih ovirah do digitalne preobrazbe sploh prišlo (Fletcher idr., 2023). 3.3.1 PODATKOVNI DEJAVNIKI Pomanjkanje podatkov, ki temeljijo na raziskavah Žal se vecina organizacijskih procesov uvajanja informacijske tehnologije konca s testiranjem sistema in usposabljanjem uporabnikov, pri cemer je malo nadaljnjih revizij, s katerimi bi ocenili, v kolikšni meri sistem dejansko pomaga ali otežuje delo uporabnikom (S idr., 2019). Zdravstvene ustanove, ki so nove v tem sistemu, ki temelji na podatkih in nimajo natancne strategije uvajanja, imajo težave zaradi zacetnega pomanjkanja ustreznih izkušenj. Z drugimi besedami, majhne zdravstvene ustanove obicajno niso sposobne uporabljati in analizirati digitalizacije medicinskih podatkov, kar vodi v neucinkovito izvajanje sistema (Lu idr., 2021). Pomanjkanje standardizacije nabora podatkov in ogromna kolicina po­datkov, ki nastajajo vsak dan, presega omejitve tradicionalnega izvajanja in shranjevanja relacijskih podatkov. Zato se pricakuje, da bo sistem množicnega shranjevanja izboljšal zmožnost razširitve (Lu idr., 2021). Tehnološka infrastruktura, ki temelji na modelu bolniške oskrbe, omejuje vrednosti in povecuje stroške neucinkovitost in obremenitev zdravstvenih timov. Da bi nadgradili zagon, ki ga je pripeljal covid-19 in izkoristili vse prednosti digitalizacije prakse, mora priti do preoblikovanja modela oskrbe (de Mooij idr., 2022). 3.3.2 OSEBNI DEJAVNIKI Pomanjkanje znanja in izobraževanja Osebni dejavniki so med najpogosteje zabeleženimi ovirami, še posebej izstopa pomanjkanje potrebnih vešcin. V eni od raziskav ugotavljajo, da so šte­vilni zdravstveni delavci in storitvene organizacije zadržani pri uvajanju takih tehnologij. Vzrokov za to zadržanost je vec, prevladujeta pa splošno pomanj­kanje znanja in spretnosti v zvezi z digitalnim zdravjem (Dugstad idr., 2019). Ovire so vkljucevale precejšnje razlike v digitalni zrelosti razlicnih ustanov, neenakomerno porazdelitev uporabnikov po razlicnih delih zdravstvenega sis-tema, zaupanja osebja in uporabnikov v tehnologije in njihove pripravljenosti za uporabo ter spretnosti in talentov, ki so potrebni za izvajanje prepotrebnih digitalnih posegov (Fletcher idr., 2023). Osebje mora imeti dovolj izkušenj in sposobnosti pri delovanju, poseganju v napravo, pregledovanju podatkov in in-terakciji z uporabnikom pri zbiranju zdravstvenih informacij v digitalni obliki, kar pogosto pomeni dodatno obremenitev za klinicno osebje (Lu idr., 2021). Empiricni podatki so razkrili, da se bodo uporabniki v primeru razocaranja nad digitalno platformo za soustvarjanje, kadar na primer ocenijo, da se ne morejo nauciti novih tehnicnih vešcin, obrnili k že znanim digitalnim orod­jem, kot so videotelefon ali digitalne platforme, kot sta WhatsApp in Skype (Kuoppakangas idr., 2023). Negativen odnos do tehnologije Informacijska tehnologija (IT) ima tudi nenamerne škodljive posledice, kot so vecja zapletenost upravljanja informacij in dokumentacije, zmanjšana neposredna komunikacija in vecje težave pri usklajevanju oskrbe. Zaradi teh negativnih posledic številni uslužbenci gledajo nanjo kot na oviro pri svojem delu (S idr., 2019). Raziskovalci opozarjajo tudi na pomembnost prepoznavanja in odpravlja­nja protislovij, ki sicer lahko povzrocijo odpor uporabnikov do IT. Nasprotja zmanjšujejo motivacijo za izboljšave, razvoj in inovacije pri delu z ljudmi. Na primer neskladje med orodjem in naravo dela lahko zmanjšajo motivacijo ljudi za uporabo teh orodij pri njihovih delovnih aktivnostih ter ustvari odpor do orodij (S idr., 2019). Eden od raziskovalcev poudarja pomembno dejstvo, da uporabniki zaznava­jo nemoten dostop ne le do svojih negovalnih ekip, temvec tudi do odgovorov, ki jih išcejo. Ce zacutijo ovire, bodisi zaradi slabo zasnovanih orodij bodisi zaradi pretiranega obvoza sistema, to zmanjšuje zaupanje v tehnološke rešitve (de Mooij idr., 2022). Spet drugi ugotavljajo, da so odpor sprožile zaznane grožnje stabilnosti in predvidljivosti identitetam vlog in skupin ter osnovnim vrednotam zdravstve­nega varstva (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Povecan obseg dela Pri preoblikovanju velikih kolicin neobdelanih podatkov v smiselne in-formacije se pojavi tudi vprašanje dodeljevanja kapitala in cloveških virov. Ta pojav povzroca vecje delovne obremenitve osebja, zlasti ce ni usposobljenih kadrov, ki bi se ukvarjali z velikimi kolicinami medicinskih podatkov (Fletcher idr., 2023). Spet drug vir pravi, da so v nekaterih primerih povzrocili zapletene rešitve in povecali obseg papirnatega dela. To je tipicen rezultat poskusov uvajanja novih orodij, ne da bi hkrati spremenili prakse; ce je proces pred avtomatiza­cijo neoptimalen, bo ostal neoptimalen, priložnost za izboljšanje procesa pa bo zamujena (Meskó, 2022). Zapletenost upravljanja vodi v to, da veliko osebja IT obravnava kot motnjo pri svojem delu (S idr., 2019). 3.3.3 TEHNICNI DEJAVNIKI Neustrezna infrastruktura Številni zdravstveni delavci in storitvene organizacije so nenaklonjeni uvajanju takšnih tehnologij zaradi pomanjkanja ustrezne infrastrukture (Dugstad idr., 2019). Infrastruktura ustanov za dolgotrajno oskrbo je bila pogosto neprimerna za uporabo telemedicine (Valk-Draad & Bohnet-Joschko, 2022). Infrastrukturni viri so vprašanje, ki ga je treba nadalje obravnavati; te ovire vkljucujejo nezadostne zmogljivosti in nezadostno delovno silo za vzpostavitev digitalnih sprememb (Lu idr., 2021). Iz tega izhaja vec problemov, eden od njih je slaba integracija med obsto­jeco infrastrukturo IT in funkcionalnostjo digitalnega zdravstva, pri cemer je morda najbolj perece povezovanje podatkov o pacientih s sistemskimi stiki (de Mooij idr., 2022). Nestabilnost sistema Po mnenju ene raziskovalne skupine je bila kombinacija nestabilnosti infrastrukture IT in nepripravljenosti podporne službe IT, da bi prispevala k soustvarjanju vrednosti z zdravstvenimi in oskrbovalnimi službami, najtrdo­vratnejša ovira (Dugstad idr., 2019). Podobno vidijo neodgovorjena vprašanja o razvoju sistema kot glavni vzrok za težave, s katerimi se srecujejo zdravstvene ustanove pri prvi uvedbi sistema (Lu idr., 2021). Eden od raziskovalcev pa ugotavlja, da je nedokoncanost digitalne platfor-me negativno vplivala na stopnjo zadovoljstva uporabnikov in ogrozila njihov zaznani obcutek samouresnicevanja in ucenja (Kuoppakangas idr., 2023). Pomanjkanje povezljivosti Raziskovalci ugotavljajo, da pomanjkanje povezljivosti še povecuje težave pri izvajanju tehnologije digitalizacije medicinskih informacij (Lu idr., 2021). Pomemben dejavnik je tudi hitrost predstavitve in iskanja podatkov na trenutnih zdravstveno-oskrbovalnih platformah. Težave pri analizi in uporabi podatkov pa povecujejo tudi razlicni pogoji in zahteve glede kakovosti uporabe podatkov na razlicnih oddelkih (Lu idr., 2021). Poleg tega tesno sodelovanje med vkljucevanjem in povratnimi informa­cijami bolnikov, klinicnimi izvajalci in vodstvom zdravstveno-oskrbovalnega sistema zagotavlja, da je znanje o ustvarjanju podatkov vkljuceno v analizo za pridobitev smiselnih klinicnih rezultatov. V zvezi s tem je pri zbiranju, analizi in uporabi digitalizacije medicinskih podatkov potrebno sodelovanje med deležniki iz razlicnih oddelkov in celo razlicnih strok (Lu idr., 2021). 3.3.4 PRAVNI IN ETICNI DEJAVNIKI Zakonske zahteve Spremembe v predpisih in politikah so še ena kljucna dejanska ovira, ki preprecuje nemoteno digitalno preobrazbo. Pravila za ustvarjanje in uporabo podatkov v obstojecih predpisih pogosto niso jasno in ustrezno opredeljena. Velika težava je zlasti nerazumevanje v zvezi z zakoni in predpisi, zlasti tistimi, ki so povezani z varstvom zasebnosti uporabnikov (Lu idr., 2021). Varnost podatkov in zasebnost Gre za eno najpomembnejših vprašanj pri digitalizaciji medicinskih in-formacij. Neskladna uporaba osebnih zdravstvenih podatkov je omejena, kar povzroca neucinkovito vkljucevanje in težave. Poleg tega pravne težave in spori, ki jih povzrocajo napake pri zbiranju in uporabi digitalizacije medicinskih podatkov, povzrocajo težave pri dodeljevanju odgovornosti zaradi nejasnih predpisov. Koristi digitalizacije medicinskih informacij morajo temeljiti na zaupanju in varnosti izvajalcev in uporabnikov. Vendar je preglednost in kakovost podatkov težko nadzorovati zaradi prikrivanja in posebnosti zdra­vstveno-oskrbovalnih procesov (Lu idr., 2021). O trenutnem okolju, ki obdaja digitalno zajemanje in shranjevanje podat­kov, potekajo burne razprave, saj si zdravstveno-oskrbovalne organizacije, oblikovalci politik in pravni sistem prizadevajo razviti ustrezne strukture in varovala za zašcito zasebnosti uporabnikov. Med temi nelocljivimi razmerami sta zasebnost in varnost uporabnikovih podatkov eden od najpomembnejših dejavnikov za zmanjšanje pripravljenosti uporabnikov, da so del sistema. Uporabniki menijo, da je njihova zdravstvena dokumentacija lahko kršena zaradi zmožnosti uporabe aplikacij za digitalizacijo medicinskih podatkov v nosecih napravah v zdravstvu (Lu idr., 2021). Eticni pomisleki Številni zdravstveni delavci in storitvene organizacije neradi uvajajo takšne tehnologije. Razlogov za to zadržanost je vec, med drugim eticni pomisleki, strah, da bo tehnologija povzrocila oslabitev odnosa oskrbe ter splošno po­manjkanje znanja in vešcin v zvezi z digitalnim zdravjem (Dugstad idr., 2019). Ustvarja se nevarna vrzel med tem, kar je tehnološko možno z oskrbo na daljavo, laboratorijskimi preiskavami na domu ali zdravstvenimi senzorji, in tem, cesar si uporabniki in zdravniki dejansko želijo. In ceprav pri teh podat­kih vsekakor obstaja tveganje za zlorabo, lahko ob ustrezni in eticni uporabi koristijo vecini bolnikov (de Mooij idr., 2022). 3.3.5 ORGANIZACIJSKI DEJAVNIKI Nejasnost vlog Med vecjimi ovirami za uspešno izvedbo digitalizacije so negotovost in nejasna pricakovanja glede vloge uvajalcev sprememb ter pozna vkljucitev v proces izvajanja digitalizacije. Da bi pripomogli k uspešnemu uvajanju novih tehnologij, lahko uvajalci sprememb v organizacijah dejavno podpirajo po­sameznike ali delovne skupine v procesu sprememb, kar pa je onemogoceno, kadar so v spremembe vkljuceni pozno in niso podprti pri izvajanju sprememb. Zato je treba vlogo uvajalcev spremembe obravnavati kot bistveno in jim v pod-pornem organizacijskem okolju zagotoviti ustrezna sredstva (Rigby idr., 2023). Podobno menijo tudi drugi avtorji, ki ugotavljajo, da so nejasne vloge in postopki uvajalcev sprememb pri soustvarjanju digitalne platforme, ceprav nenamerno, upocasnili proces digitalizacije (Kuoppakangas idr., 2023). Kultura brez soustvarjanja Možnost soustvarjanja je med najmocnejšimi dejavniki, ki pospešujejo digi­talizacijo in izhaja iz osebne potrebe po soustvarjanju. Kadar pa je soustvarjanje onemogoceno, je to obicajno plod organizacijske kulture, ki soustvarjanju ni naklonjena, zato jo prištevava k organizacijskim omejitvam. Avtorji ene od raziskav ugotavljajo, da je nepripravljenost podporne IT službe, da bi prispevala k soustvarjanju skupaj z zdravstvenimi službami, bila najbolj pereca ovira pri digitalni preobrazbi (Dugstad idr., 2019).Vendar pa mora biti tudi soustvarjanje ucinkovito. Glede na empiricne podatke se udeležencem ene od raziskav soustvarjanje digitalne platforme ni zdela privlacna ideja in so menili, da zagotavlja malo dodane vrednosti pri delu strokovnjakov za oskrbo. Udeleženci so porocali, da je proces digitalnega soustvarjanja tog in pocasen ter da se je veliko pre­dlaganih idej izgubilo, kar pomeni, da niso mogli videti, ali so njihove ideje sploh vkljucene v digitalno platformo. Negotovost glede tega, ali bodo njihove ideje vidne, je ocitno ogrozila obcutek samouresnicitve in pripravljenost za vkljucevanje in sodelovanje v takšnih dejavnostih v prihodnosti. Zaznana smiselnost digitalne preobrazbe se zmanjša, kadar potrebe in pricakovanja deležnikov niso razumljene in izpolnjene (Kuoppakangas idr., 2023). 3.3.6 EKONOMSKI DEJAVNIKI Vecina prejšnjih študij je pokazala, da so zdravstvene ustanove prenehale z uvajanjem velikih podatkovnih skladišc predvsem zaradi casa in stroškov, povezanih z razvojem sistema digitalizacije medicinskih informacij. S shra­njevanjem in analizo podatkov so namrec povezani tudi precejšnji stroški. Natancneje, stroški integracije so obicajno visoki, stroški razvoja vmesnikov pa še vecji (Lu idr., 2021). Pomanjkanje financnih sredstev je glavna ovira pri izvajanju ukrepov e­-zdravja in e-oskrbe, vkljucno s tehnologijami za spremljanje (Dugstad idr., 2019). Digitalni posegi so odvisni tudi od financnih sredstev, ki so na voljo za naložbe v informacijsko infrastrukturo. Vprašanje zagotavljanja virov vzbuja pomisleke glede tega, ali je doseženi napredek lahko trajnosten. Zaradi višine dolga, ki se je nabral med bojem proti covidu-19 ter trenutnega in predvidene­ga stanja britanskega gospodarstva, se pojavljajo tudi dvomi o sredstvih, ki bi jih bilo mogoce v prihodnjih letih nameniti nadaljnjim pobudam za digitalne inovacije (Fletcher idr., 2023). 4 RAZPRAVA Prvo, kar je iz pregleda razvidno, je številcnost in raznolikost dejavnikov, ki pospešujejo ali ovirajo digitalizacijo, kar kaže na kompleksnost podrocja in potrjuje ugotovitve predhodnih raziskav (Bail idr., 2022; De Leeuw idr., 2020., Gagnon idr., 2012). Relativna pomembnost dejavnikov je pri razlicnih avtor­jih razlicno izražena, a vsi opažajo zelo podobne dejavnike kot raziskovalci vkljuceni v sistematicni pregled. Drugo izstopajoce dejstvo je, da so si dejavniki, ki pospešujejo ali zavira­jo digitalizacijo v dolgotrajni oskrbi, zelo podobni. Tako gre pravzaprav za kontinuum, kjer na primer transformacijsko vodenje digitalne spremembe olajšuje, na drugi strani pa so bolj tradicionalne strukture nadzora, ki krepijo razlike med delovnimi skupinami in laissez-faire vodenje, ovira pri izvajanju digitalizacije (Trenerry idr., 2021). Pri dejavnikih še posebej izstopa »nuja«, edini dejavnik, ki je samo spodbu­jevalni in ne tudi ovira. Nuja kaže na to, da kljub velikemu številu dejavnikov lahko izreden primer, v tem primeru epidemija covida-19, spremembe znatno pospeši. Kaže torej, da je tudi sistem dolgotrajne oskrbe sposoben reorgani­zacije in hitrega odziva na spremembe. Tehnologijo zlahka zamenjamo za vrsto tehnicnih sprememb, saj je teh­nologija tehnicna, v resnici pa na razlicne nacine sodeluje z ljudmi in je zato prilagodljiva (Digital change in health and social care | The King’s Fund, b. d.). Pri digitalnih spremembah gre torej tako za ljudi kot za tehnologijo, zato ni presenetljivo, da so se osebni/individualni dejavniki, kot so spretnosti in dosto­pnost do digitalnega znanja (digitalna pismenost) ter možnost soustvarjanja, izkazali za enega najpomembnejših dejavnikov, ki olajšuje (ali ovira) proces digitalizacije. Sodobna literatura temu pritrjuje, hkrati pa še bolj izpostavlja, kako ra­znoliki so osebni dejavniki. Poleg že naštetih so ti lahko povezani s pogosto menjavo in nezadostnim številom osebja in virov v ustanovah za oskrbo ali pomanjkanjem casa za oskrbovalce (Lapp idr., 2022); pogoste ovire so tudi rotacije delovnih mest, delovna mesta s krajšim delovnim casom ter pogosta uporaba nadomestnega osebja in osebja v dežurstvu, ker izvajalci oskrbe niso bili dovolj seznanjeni s tehnologijo. Sem sodi tudi pomanjkanje podpore so-delavcev in drugih zdravstvenih delavcev pri uporabi tehnologije (de Veer idr., 2011). Morebitne spremembe so zamudne, povecana delovna obremenitev pa je glavna skrb zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev (Gagnon idr., 2012). Ustavimo se na kratko še pri dojemanju koristnosti uvajanja digitalne reši­tve. Poleg možnosti soustvarjanja je dojemanje koristi najpomembnejši izmed osebnih dejavnikov za uspešno digitalizacijo ali za zaviranje le-te. Podatek iz osebnega vidika potrjuje dejstvo, da morajo biti vodilo digitalizacije v usta­novah dolgotrajne oskrbe realne potrebe, ki jih digitalna rešitev na smiseln in ucinkovit rešuje. Smiselnost in ucinkovitost pa bo praviloma vecja ali vsaj bolje prepoznana, ce bodo ljudje vkljuceni v proces sooblikovanja ali vsaj uvajanja rešitve. Ob pregledu obstojece literature za ovire pri digitalizaciji lahko opazimo, da pri ovirah prevladujejo organizacijski dejavniki. Sem spadajo na primer tradicionalno upravljanje, odsotnost kulture soustvarjanja ali organizacijski spomin, ki opisuje organizacijsko pomanjkanje izkušenj pri obsežnih spre­membah, neustrezno komuniciranje. Eden od virov navaja, da je neustrezna organizacijska kultura ena od glavnih ovir pri 60 % neuspešnih poskusov (Digital change in health and social care | The King’s Fund, b. d.). Že samo s komuniciranjem je povezanih veliko izzivov, na primer ustrezna uporaba sistemov pri komuniciranju z drugimi izvajalci zdravstveno-oskrbo­valnih storitev, napacno obvešcanje o posodobitvah in spremembah ter napac­no obvešcanje zaradi dokumentacije na razlicnih mestih (Iyanna idr., 2022). V našem pregledu tega ne moremo potrditi, saj so se vsi ostali dejavniki (z izjemo ekonomskega) izkazali za pomembnejše. Razliko lahko deloma po­jasnimo tudi s trendom. Raziskave, ki poudarjajo organizacijske in tehnicne dejavnike, so resda najštevilcnejše, niso pa vec najbolj aktualne. V ospredje raziskovanja stopajo osebno individualni ter pravno eticni de­javniki. Skladnost z obstojeco zakonodajo in zavezanost k eticnemu ravnanju sta v tem procesu bistvenega pomena, vendar lahko razlicne politike olajšujejo ali ovirajo digitalizacijo. Pristojni regulativni organi izdajajo posebne smernice in sprejemajo ustrezne zakone, ki so v skladu z naravo sektorja zdravstvenega in socialnega varstva ter zagotavljajo pravno zašcito izvajalcem zdravstvenih storitev pred neupravicenimi sodnimi postopki in odgovornostjo, ki izhaja iz njihove upo­rabe inovacij na podrocju e-zdravja. (Meißner & McNair, 2021). Narašcajoci so predvsem eticni pomisleki. Ena od ovir so pomisleki glede dojemanja stanovalcev o delu osebja pri uporabi tehnologije in negotovost glede vplivov na oskrbo (Bail idr., 2022). Cilj je stanovalcem ponuditi cim udobnejše bivalno okolje, zbiranje podatkov bi moralo biti omejeno le na primere, ko so stanovalci bolni ali jim grozi bolezen. Ustanove za dolgotrajno oskrbo, kot so domovi za nego in oskrbo, so v bistvu domovi stanovalcev, kar pomeni, da je treba za zagotavljanje domacega in udobnega okolja doseci uravnotežen pristop glede zbiranja podatkov. Kljub prizadevanjem vseh vpletenih, da bi jih preprecili, se pri vsakodnevnem izvajanju pametnih sistemov oskrbe pri demenci še vedno lahko pojavijo dodatni eticni izzivi (Hine idr., 2022). Vprašanje zasebnosti in varnosti je ovira, ki predstavlja eticni, pravni in tehnicni problem ter je poglavitna skrb uporabnikov (Granja idr., 2018). Zago­tavljanje zasebnosti in varnosti pacientovih elektronskih zdravstvenih zapisov in osebnih podatkov je najpomembnejše, vendar bi se z njimi v bolnišnicno oskrbovalnem okolju odprle možnosti za vec orodij za podporo odlocanju, ki bi lahko potencialno zmanjšale delovno obremenitev osebja in pomagala izboljšati kakovost oskrbe (Lapp idr., 2022). Sistematicni pregled ima tudi svoje omejitve. Ena ocitnejših je, da se razisko­valci podrocja pogosto ne strinjajo, kje je meja med digitalizacijo in digitalno preobrazbo, kar pogosto otežuje primerjavo razlicnih prispevkov. Druga omejitev je, da je v pregled vkljucenih vsaj toliko raziskav iz zdra­vstvenega kot iz oskrbovalnega sektorja. Prekrivanja je sicer veliko, so pa tudi velike razlike, ki niso zajete. Pri zdravstvu gre na primer obicajno za enkratne ali obcasne stike z osebjem in tehnologijo, medtem ko gre pri oskrbi za reden, nenehen stik. Nenazadnje je dolocena težava tudi majhno število eksperimentalnih študij, ki bi temeljile na podatkih in ne na kvalitativnih študijah ali celo predvideva­njih. Pomanjkanje uporabnih podatkov se je pokazalo za pomembno omejitev tudi pri digitalizaciji. 5 ZAKLJUCKI Rezultati raziskovalne faze evropskega projekta DigiCare4CE so pokazali, da je napredek neizogiben. Digitalizacija in digitalna transformacija dolgotrajne oskrbe že potekata in je le še vprašanje casa in velikosti obsega. Tehnologija je že zrela, implementacija in humanisticni vidik pa zaostajata. Pri tem se odpira predvsem vprašanje realnih potreb, možnosti za njihovo reševanje s pomo-cjo tehnologije in kako tehnologijo integrirati s cloveškim vidikom storitev, pomembna pa so tudi eticna vprašanja. Zato gre raziskovanje pospeševalcev in ovir pospešeno v smeri pravno eticnih pomislekov; kako prilagoditi zako­nodajo in predpise, kako omiliti potencialne strahove pred izgubo varnosti in zasebnosti. Zdi se, da so prednosti številcnejše in mocnejše od omejitev, a pomembno je, da se opozarja tako na vse pasti, ki jih tehnologija skriva, kot na primere dobrih praks, ki jih ne manjka. Samo tako bomo premostili oviro tradicije, ki je mocna v oskrbovalnem sektorju. Napredek pa je možen na vseh podrocjih, tako pri posameznikih, organizacijah kot pri državni regulaciji. LITERATURA Bail K., Gibson D., Acharya P., Blackburn J., Kaak V., Kozlovskaia M., Turner M. & Redley B. (2022). Using health information technology in residential aged care homes: An integrative review to identify service and quality outcomes. V: International Journal of Medical Informatics, 165, 104824. https://doi.org/10.1016/j.ijmedinf.2022.104824 De Mooij M., Foss O. & Brost B. (2022). Integrating the experience: Principles for digital transformation across the patient journey. V: Digital Health, 8, 20552076221089100. https://doi. org/10.1177/20552076221089100 De Veer A. J., Fleuren M. A., Bekkema N. & Francke A. L. (2011). Successful implementation of new technologies in nursing care: A questionnaire survey of nurse-users. V: BMC Medical Informatics and Decision Making, 11(1), 67. https://doi.org/10.1186/1472-6947-11-67 Digital change in health and social care | The King’s Fund. (b. d.). Pridobljeno 2. avgust 2023, s https:// www.kingsfund.org.uk/publications/digital-change-health-social-care Dugstad J., Eide T., Nilsen E. R. & Eide H. (2019). Towards successful digital transformation through co-creation: A longitudinal study of a four-year implementation of digital monitoring technology in residential care for persons with dementia. V: BMC Health Services Research, 19(1), 366. https://doi. org/10.1186/s12913-019-4191-1 Dyb K. & Kvam L. (2022). Beyond the Point of No Return: A Discourse Analysis of Healthcare Professionals’ Perceptions of Digitally Supported Person-Centred, Integrated, and Proactive Care. V: International Journal of Integrated Care, 22(4), 5. https://doi.org/10.5334/ijic.6446 Fletcher M., Read C. & D-Adderio L. (2023). Nurse Leadership Post COVID Pandemic-A Framework for Digital Healthcare Innovation and Transformation. V: SAGE Open Nursing, 9, 23779608231160465. https://doi.org/10.1177/23779608231160465 Gagnon M.-P., Desmartis M., Labrecque M., Car J., Pagliari C., Pluye P., Frémont P., Gagnon J., Tremblay N. & Légaré F. (2012). Systematic Review of Factors Influencing the Adoption of Information and Communication Technologies by Healthcare Professionals. V: Journal of Medical Systems, 36(1), 241–277. https://doi.org/10.1007/s10916-010-9473-4 Granja C., Janssen W. & Johansen M. A. (2018). Factors Determining the Success and Failure of eHealth Interventions: Systematic Review of the Literature. V: Journal of Medical Internet Research, 20(5), e10235. https://doi.org/10.2196/10235 Hine C., Nilforooshan R. & Barnaghi P. (2022). Ethical considerations in design and implementation of home-based smart care for dementia. V: Nursing Ethics, 29(4), 1035–1046. https://doi. org/10.1177/09697330211062980 Krick T., Huter K., Domhoff D., Schmidt A., Rothgang H. & Wolf-Ostermann K. (2019). Digital technology and nursing care: A scoping review on acceptance, effectiveness and efficiency studies of informal and formal care technologies. V: BMC Health Services Research, 19(1), 400. https://doi. org/10.1186/s12913-019-4238-3 Kuoppakangas P., Stenvall J., Kinder T., Lindfors J. & Talonen A. (2023). Detecting and managing the mechanism of perceived meaningfulness of work and digital transformation in public sector health and social care services. V: Technological Forecasting and Social Change, 194, 122663. https://doi. org/10.1016/j.techfore.2023.122663 Lapp L., Egan K., McCann L., Mackenzie M., Wales A. & Maguire R. (2022). Decision Support Tools in Adult Long-term Care Facilities: Scoping Review. V: Journal of Medical Internet Research, 24(9), e39681. https://doi.org/10.2196/39681 Lu W.-C., Tsai I.-C., Wang K.-C., Tang T.-A., Li K.-C., Ke Y.-C. & Chen P.-T. (2021). Innovation Resistance and Resource Allocation Strategy of Medical Information Digitalization. V: Sustainability, 13(14), Article 14. https://doi.org/10.3390/su13147888 Meißner A. & McNair S. (2021). AGEING AND TECHNOLOGIES. Creating a vision of care in times of digitisation. A paper for policymakers. https://doi.org/10.25528/062 Meskó B. (2022). COVID-19’s Impact on Digital Health Adoption: The Growing Gap Between a Technological and a Cultural Transformation. V: JMIR Human Factors, 9(3), e38926. https://doi. org/10.2196/38926 Rigby K., Redley B. & Hutchinson A. M. (2023). Change agent’s role in facilitating use of technology in residential aged care: A systematic review. V: International Journal of Medical Informatics, 179, 105216. https://doi.org/10.1016/j.ijmedinf.2023.105216 S. Q., P. Y., & A. B. (2019). Contradictions in information technology mediated work in long-term care: An activity theoretic ethnographic study. V: International Journal of Nursing Studies, 98. https://doi. org/10.1016/j.ijnurstu.2019.05.017 Valk-Draad M. P. & Bohnet-Joschko S. (2022). Nursing Home-Sensitive Hospitalizations and the Relevance of Telemedicine: A Scoping Review. V: International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(19), 12944. https://doi.org/10.3390/ijerph191912944 Naslova avtorjev: Alen Sajtl: alen@iat.si Ana Ramovš: ana.ramovs@iat.si