Pomlad.
Zložil Griša.
v
Ze brsti življenje, v srcu valovi, v divjem hrepenenju pOIje mlada kri!
Kakor bor košati, ki ga moč doji, ko iz zemlje črne srka srčno kri . . .
Srce je naraslo drzno do neba, korenine močne segajo do dna —
Srka, pije, vživa neizčrpno slast — kot iz zemlje grudi moč orjaški hrast!
Ah, oskrunil sem.
Zložil Griša.
Ah, oskrunil sem žuljave roke, zajokalo je v prsih mi srce:
„Kaj ne pojdeš žet polja zlatega ? polja, sladkih nad prebogatega ?
Glej, na vzhodu dan v halji svatovski vzbuja rosno plan k žetvi bratovski!"
Že prihajajo gostje na polje — upi vstajajo, srpi se bleste . . .
Bratje, naš je dan, jesen se šibi — bratje, pojmo žet sladki plod moči!