ZGODOVINSKI ČASOPIS • 36 « 2n02 • 3-4 (126) • 287-326 287 ^ 1 Dušan Kos Grb in mit Primer psevdokraljevskega izročila o gospodih Svibcnskih (12.-19. stoletje) Grb ni bil le prepoznavni znak imetnika, pač pa tudi vidno sredstvo za njegovo statusno potrjevanje. Imetnik sije zlasti od 14. stoletja, ko seje začelo podeljevati plemenitost in grb tudi s cesarskimi diplomami, prizadeval uveljaviti takšno grbovno podobo, ki bi ga genealoško potrjevala oz. statusno še bolj izpostavljala kot bi ga smel njegov dejanski izvor; po drugi strani so že obstoječim grbom začeli s pomočjo učenih piscev iskati pojasnila, ki bi potrdila oz. pojasnila mite, stara izročila in nove hipoteze o visokem izvoru rodbine. Zlasti od baroka je med plemstvom prihajalo do, recimo temu »paralelnosti svetov« - dejanskega in mitičnega. Kranjski gospodje Svibenski (Schärffenbcrg), ki jih v tem članku jemljemo kot izstopajoč Primer za diskurz o prepletanju grbov in mitologije, so bili ena tistih rodbin, ki je imela že v srednjem veku čast živeti v paralelnih svetovih. Realni svet jim zaradi krute resničnosti od 14. do 16. stoletja ni bil pretirano naklonjen ali pa z njim vsaj niso bili zadovoljni. Svet mitov, 'maginacij in iluzij ter slučajnih podobnosti pa jim je prav zaradi posebnosti njihovega grba omogočal dvig nad povprečje. Široko polje ugodnih in daljnoročno koristnih porok, po kate- nh so vseskozi tako kot vsi ljudje na tem svetu hlepeli, jih je v 15. stoletju pred popolnim Propadom rešilo bolj po sreči in naključju, a niti slučajno to ni bila posledica fantazem in legend.1 Genealoška stvarnost Svibcnskih niti ni bila slaba. Vseeno pa ne takšna, daje ne bi bilo Potrebno naprej nenehno oplemenitevati, olepšavati, spreminjati. Seveda ravno toliko, daje bila bleščeča genealogija poslušalcem še verjetna, po drugi strani pa nepreverljiva. Pri iskanju (navidezne) resničnosti je potrebno slediti drobnim ostankom v mlajših genealoških zapisih podobo kralja AftDH v: O. Ncuhcckcr, Wappenkunde (München 1*MI », 170 in 171 si.; H. Waldnct. Die alleren Wappcnhihler Pine internationale Pbcrsicht (Herold Studien 2, Berlin 1992), 25. h G. A. Scylcr. (Icschichte der Heraldik (J Sichiihuhcis grolics Wappen buch. Band A. Neusiadt an der Aisch 1970), 210. isti avtorje na drugem mestu /apisal. da V večini primerov, ko so v grbovnih podobah krone na glavah 0Mb, krone ne pomenijo statusnih irangirnih) kron. niti šlemnih kron. temveč s« običajno le slemno okrasje. V 14. stoletju je krona na Kita dokončno izgubila hierarhičen pomen («OT. 2\ 1 . Pri tem gre vendarle za drugačen problem, saj krona v wibenskem grbu ni bila \ zvezi » šlemom o/, je bil ta kasneje le dodatek krom. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 36 • 2002 » 3-4 (126) 289 so krone pomenile božje otroštvo in »krono življenja« kot končni cilj ljudi.7 S krožno obliko je poudarjala popolnost in nebeškost, superiornost; simbol slednje je bil krog. Krona je obljub- ljala nesmrtnost in odrešenje, zato je bila simbol oblasti, zmage, celo poroke. Ob tem je bila pomenljiva simbolika heraldičnih barv v svibenskem grbu, ki je že v srednjem veku obljub- ljala veliko, do baroka pa dodelila barvam take lastnosti: zlata je srednjeveškim učenjakom pomenila razum, ugled, srečo, visokost in (viteško) krepost; modra zvestobo, modrost, pravičnost in stanovitnost. Zlata je bila barva sonca, modra planeta Jupitra. Sonce (Sol, He- lij) in Jupiter (Zevs) sta bila bogova svetlobe, zaščitnika zvestobe, prava, reda.' Ker so bili Svibenski od srede 12. stoletja člani ministerialsko-vazalskih spremstev štajerskih teritorial- nih in deželnih gospodov, je pri tem problemu bistveno vprašanje, zakaj so si privzeli v grb »kraljevski« simbol in ne nek enostavnejši heraldični znak ali pa celo varianto grba svojega gospoda. Recimo tako, kot so storili nekateri spanheimski ministeriali na Dolenjskem (Kostanjeviški, momaljski, Žumberški spanheimsko rdeče-srebrno šahirano prečko) ali andcški na Kamniškem (Kolovški in Kamniški andeškega orla).* Tu trčimo na uganko, ki je ne more- mo zlahka pojasniti le s povzemanjem starejših genealoških zgodb. Kakšne so bile kraljevske aspiracije Svibenskih in do česa? Do neke namišljene kraljevske ali knežje dediščine? Do državnih, t.j. cesarskih ministerialov in zaupnikov kraljev oz. cesarjev v 11., 12. in 13. sto- letju? Ali do nečesa, o čemer je govorilo neko povsem drugo izročilo? Svibenski po socialnem izvoru niso bili kraljevskega rodu. So pa s krono v grbu uspeli uveljaviti heraldično »kraljevskost« prej kot kdor koli drug zunaj kraljevskih dinastij. Večina plemstva si je krone upala upodobiti v grbih šele s cesarjevim oz. kraljevim dovoljenjem od 14. stoletja naprej. Bolj kot je bil grb enostaven, večkrat je prihajalo do podvajanj grbov; zlasti, če jemljemo v ozir celoten kulturni krog krščanske Evrope. Vsakdo naj bi praviloma imel drugačen grb, kar pa zaradi številnosti upravičencev v resnici ni bilo mogoče doseči. Še leta 1381 je vojvoda Leopold III. zaradi nevednosti, ali še verjetneje - zaradi nepomembnosti in za njegovo heraldiko tako rekoč neškodljivosti dejstva, da je nekdo na drugem koncu Evrope že imel enak grb, podelil Hansu Starkenbergerju grb s tremi kronami - povsem enak tistemu, ki gaje že imela kraljevina Švedska.10 Naj pripomnim, da vsi meni znani nemški plemiči Scharfenbergi (rodbin s tem imenom je bilo v srednjem veku precej) niso imeli krone kot grbovne podobe, torej Svibenski grba zanesljivo niso prevzeli od njih. Na Nemškem je bila krona razmeroma priljubljena kot glavni grbovni element. Toda grbi s krono niso bili simbolno tako pomenljivi kot svibenski, saj so bile v njih krone kombinirane vsaj s pomožni- mi simboli. Če je imel grb kraljevine Švedske od leta 1277 v pečatnikih in od leta 1364 kot uradni simbol kvadrirano kombinacijo treh zlatih kron (2:1) v 1. in 4. polju ter vzpenjajočega se kronanega rdečega leva v zlatem v 2. in 3. polju, in je bil grb pruskega mesta Königsberg že delno »govoreč« (zlata trilistna krona na zlatem trohribu v modrem), je bil tak izbor razum- ljiv." To pa se ni dalo primerjati s svibenskim ali pa s tistimi v Siebmacherjevi grbovni knjigi iz leta 1605, kateri so grbi koroških plemičev Schecken (zlata trilistna krona v modrem, s 7 Geslo Krone Viktorja H. Elbema v: Lexicon des Mittelalters (odslej cit.: LexM) 5. 1546. P. Ritter, Stcmmatographiae Illyricanae liber primus (Zagrabiae 1702; izd. I. Banac v: Grbovi. Bilježi identi- teta, Grafički zavod Hrvatske. Zagreb 1991; odslej cit.: Vitezović 1702). 57-58 (122); Neubecker 1991. 56: geslo Farbensymolik R. Suntrupa v LexM 4. 289-290. 9 Paravicini 1998. 353-354. J. Kraßlcr. Steirischcr Wappenschlüssel (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchiv 6, Graz 1968). 160-161. y Siebmachcr. New Wappenbuch (Nürnberg 1605; pomanjüana reprodukcija v: Die bibliophilen Taschenbücher 538, Harenberg Kommunikation, izd. H. Appuhn, Dortmund 1988). 2 {Schweden), 223 (Königsberg). Grb mesta Köln je od ok. leta 1288 vseboval tri zlate krone v rdečem (Waldner 1992. 25). 290 D. KOS: GRB IN MIT trojno perjanico iz sredine krone), tirolskih Schürfov (nekakšno enostavno trirogeljno zlato pokrivalo v modrem), bavarskih Jagendorfov (tri zlate krone v razmerju 2:1 v rdečem) ali augsburških patricijev Haintzlinov (zlata krona, nad njo srebrn slonji rilec?, vse v modrem).12 Omenim naj še leta 1254 izpričani grb nekega Ernoxa (?) von Landskron, ki pa je bil očitno v zvezi z imenom staufovskega gradu, saj je bil sam le gradiščan, tako kot pred njim v 40. letih 13. stoletja Gerhard von Sinzing." Podobno velja za množico nemških meščanskih rodbin, ki so imele že vsaj v 16. stoletju v grbih eno ali več kron, običajno v kombinaciji še z dodatnimi heraldičnimi elementi. Toda med njimi ni bilo »Scharfenbergov«.14 Scharpffen- bergi iz bavarske Zgornje Pfalze po Siebmacherju niso imeli krone ali trohriba v grbu, pač pa deljen in polrazcepljen ščit (1. polje zlato, 2. srebrno, 3. modro)." Neki istoimenski meščani so imeli pšenično klasje s srpom in dvema puščicama v vznožju."1 Saški Scharfenbergi so imeli dve desnopoševni prečki.,7In pri tem smo se omejili le na območje novoveškega ri- msko-nemškega cesarstva in evropskih kraljevin! To je že bil čas bohotenja novega plemstva in omenjene rodbine niso bile ne toliko stare in ne tako ugledne kot Svibenski, njihovi grbi pa ne tako jasni v kraljevskem smislu. Iz podalpske regije pa velja omeniti desno polovico grba trga Vojnik, upodobljenega v pečatih od 15. stoletja naprej, ki je prvotno menda vseboval zlato krono v zelenem polju. Vojniški tržani pa so še leta 1763 trdili, daje njihov grb vseboval le zlato kronano granatno jabolko v modrem polju, pri čemer so ne le pozabili na levo polo- vico starega grba, pač pa nevsakdanje upodobljeno krono zamenjali z jabolkom.1* Tako so se v barvah in vsebini približali preprostosti svibenskega grba. Na tem mestu bralca opominjam, da sta imela Svibno in Vojnik vil. stoletju podobno lastniško zgodovino, v začetku 13. sto- letja pa sta bila tamošnja gospodarja celo v svaštvu (Henrik II. Svibenski seje poročil z neko Vojničanko). as nastanka vojniškega grba je v resnici manj skrivnosten kot svibenska enig- ma, saj najbrž ni nastal prej kot v 14. stoletju. Vendar pa Svibenski z vojniško doto niso prevzeli grba Vojniških. Tudi če bi ga, motiva krone ne bi pojasnili, problem bi le prestavili k Vojniškim. Sploh pa je bil grb svobodnih gospodov Vojniških drugačen od trškega in sviben- skega inje po navedbi Hansa Pircheggerja menda vseboval podobo mačka." Pri heraldičnem izvoru svibenske krone se pojavi več hipotez. Prva izhaja iz že omenjene artusijanske mitologije, ki soje bili polni viteški romani 12. in 13. stoletja. Tu velja opozoriti, da so Henrik II. Svibenski in njegovi sinovi najbrž poznali pesnika Heinricha von Türlina, avtorja priljubljenega viteškega romana »Krona«, ki je nastal v 30. letih 13. stoletja najbrž na spanheimskem dvoru v Šentvidu na Koroškem.20 Je ta roman (so)vplival na svibenski grb? 12 Siebmacher 1605, 27 (Schäflenberg), 43 (Schürf), 47 (Schecken), 79 (lagendorf), 217 (Haintzlin). 11 Waldncr 1992, 25; B. Arnold, German Knighthood 1050-1300 (New York 1999), 218. 14 Großes Wappen-Bildcr-Lexikon der bürgerlichen Geschlechter Deutschlands. Österreichs und der Schweiz (izd. O. Neubecker. 2. izd.: Augsburg 1992). 771-773. Rodbine Schweigger, Dietschi. Cron, KUng. Precht so imele celo le po eno trilistno krono v grbu, tako kot Svibenski. «al mi kovine in barve njihovih grbov niso poznani. " Wappen-Bilder-Lexikon 1992. 87; J. Siebmachcr's großes Wappenbuch, Bd. VI/1: G. A. Seyler, Die Wappen des bayerischen Adels (Nürnberg 1884, reprint: Neustadt an der Aisch 1971 « Bd. 22), 175. 16 Prav tam, 676. 17 J. Siebmacher's großes Wappenbuch, Bd. V1712: G. A. von MUlverstedt (Nürnberg 1907, reprint: Neustadt an der Aisch 1977 = Bd. 20), 106. " B. Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem (Ljubljana 1988). 192. 19 M. Pirchcgger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (Buchreihe der SUdostdcutschcn Historischen Kommission 10, München 1962), 211. 20 H. Dopsch, österreichische Geschichte 1122-1278. Die Länder und das Reich. Ostalpcnraum im Hochmitte- lalter (skupaj s K. Brunnerjcm in M. Weltinom, izd. H. Wolfram, Wien 1999), 96-98. O artusijanski mitologiji gl. geslo »Artus (Arthur), Artussage. Artusromane« skupine več avtorjev v LexM 1. 1074-1089. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 ' 2002 • 3-4 (126) 2JM Druga je »tehnična«: risarsko namreč ne bi bilo težko spremeniti prvotnega svibenskega- scharffenberškega (ostrega) heraldičnega (tro)hriba (govoreči grb!) v enostavno trilistno kro- no.21 To bi lahko storil že Henrik II., recimo zaradi impresioniranja nad romanom »Krona« ali pa že njegova oče in ded pod vplivom dvorske kulture. V prvem ohranjenem pečatu Hen- rika II. na listini iz leta 1235 krona na daleč res spominja na zaobljen hrib, ki je nakazan v polkrožnem loku nad enostavnim čelnim obročem. Šele tri lilije (listi) nad lokom določneje pojasnjujejo, da gre za krono. Taka krona je izhajala iz heraldičnih in sfragističnih osnov kron nemških kraljev in cesarjev od druge polovice 12. stoletja do srede 13. stoletja.22 Zani- mivo je, da so skoraj enako krono nato imeli nekateri Svibenčani v pečatnikih še v prvi tretjini 14. stoletja, le da so lilije nadomestili enostavni križi, ščit s krono pa je lahko imel nad levim vogalom šlem z okrašeno perjanico.21 Od srede 13. stoletja in s pečatniki Henrika III. so svibenske sfragistično-heraldične krone postajale bolj podobne pravim sodobnim kronam gotske dobe.24 Tako bi bila sprememba iz hriba v krono razumljiva, s tem pa tudi sprejemljiva izpeljava domneve o spremembi treh piramid v krono (gl. nadaljevanje). Asociacijsko in oblikovno so bili troglavi heraldični hribi zelo blizu heraldičnim kronam v risarsko slabših delih še daleč v baročnem času.25 Ker centralna državna in deželna oblast na Kranjskem vse do zadnje tretjine 13. stoletja ni prišla do veljave, se ob samovoljno spremembo takšnega grba ni nihče obregnil. Dejstvo je, da jim je okolica grb priznala; konec koncev jim ga tudi ni mogla odreči. Prav tako smiselno je mogoče pojasniti prevzem heraldične podobe s konkretno naklo- njenostjo Svibenčanov staufovskim vladarjem v 13. stoletju. Posebej pa cesarju Frideriku II., ki seje v 30. letih dejavno vmešal v razprtije med vojvodo Friderikom in štajersko-avstrijskim plemstvom. S krono na pečatniku na listini iz leta 1235, ki je imela tipično obliko iz staufo- vskega obdobja, bi Henrik II. Svibenski simbolno poudaril odklon od Babenberžanov in priznal za svojega neposrednega gospodarja kar cesarja. Glede na dejstvo, daje Henrik sredi 30. let zanesljivo osebno spoznal cesarja (vsaj na Dunaju leta 1237), je takšno razmišljanje lahko blizu resnici. Nasploh izboljševanje statusa in ugleda ter izkazovanja politične usmeritve 21 Tüdi Josef Kraßkr je pri upodobitvi grba iz pečatnika nekega Mamberga iz leta 1350 zapisal, da je trohrib »skoraj v obliki krone« (Kraßler 1968, 105). Neki nemški meščani Scharfenbergi so imeli npr. (logičen) govoreči grb: oster hrib (Wappcn-Bildcr-Lexikon 1992, 87), drugi trohrib. na katerem seje vzpenjal gams - podobne variante je imelo mnogo nemških meščanov (Wappcn-Bildcr-Lexikon 1992. 329). Ob tem velja omeniti, da bi teoretično 'ahko prišlo tudi do spremembe treh heraldičnih konic (ali heptagulamega reza) v krono kot je namigoval «e Schön- lebcn leta 1664 in 1680 (Joannes Ludovici Schönlcbcn. Gencalogia illustrissimae Familiae Dominorum a Gallen- berg (1664) v Arhivu Republike Slovenije, Zbirka rokopisov (sign. 49), Iv; Joannes Ludovici Schönleben, Appendix ad Annates et Chronologiam Camiolae sive genealogica (1674) v Arhivu Republike Slovenije, Zbirka rokopisov (sign. 1/42), 631; gl. tudi nadaljevanje tega poglavja). Takšen grb so imeli Attemsi (Kraßler 1968. 47). ki so bili v resnici sorodniki Puchsov - tuscijski mejni grof Ulrik II. (1136-1170). prvi. ki se je imenoval tudi po Attemsu v Furlaniji (npr. F. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch der Herzoglhums Krain (I. Band 777-1200. Laibach 1882/ 3; II. Band 1200-1269, Laibach 1884 u. 1887; odslej cit.: URBKr) I. St. 79, 106. 128). je bil pravi bratranec Henrika '• Prisa in njegovih bratov in sestre (sin Wergandovega brata Ulrika I.). Gl. L. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski (Rad historičkog-filologičkog i filozofičko-juridičkog razreda Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knji- 8a 250 (112), Zagreb 1935). 238. Vendar je to manj verjetno, saj bi potemtakem Svibenski v resnici izhajali iz dru«ine mejnega grofa Ulrika II. in bi «e zaradi statusa in ugleda ohranili attemško ime in grb. Sploh pa gre dvomiti, da so Attemsi in Svibenski imeli »e izoblikovan grb »e ok. leta 1150. 22 MDC 4/1, št. 2099. Gl. Neubecker 1991, 172-173. 23 Arhiv Republike Slovenije. Zbirka listin (odslej cit.: ARS ZL). listina 1323 VIII 19. 24 Gl. pečate pečatnike Svibenčanov na ARS ZL 1335 XI 25.; ARS ZL 1337IV 15; ARS ZL 1338 V 31. Radeče itd. 25 D. Kos, Pot na Avalon. Zgodovinski časopis 51 (1997), 183; Neubecker 1991, 170. 292 D. KOS: GRB IN MIT s pomočjo heraldike v 13. stoletju ni bilo nenavadno.26 Zato tudi sprememba svibenskega grba ne bi bila nobena posebnost: gospodje Ptujski, od srede 40. let 13. stoletja svaki Sviben- skih, so v tistem času namesto heraldičnega krzna (t. i. Feh) prevzeli v svojo heraldiko na glavo obrnjeno sidro od gospodov Treunskih in črva od koroških Hollenburgov, lastnikov gradu Vurberk. Res pa je, da tu ni šlo za predelavo starega grba, pač pa za privzem povsem novega, že oblikovanega. S tem so Ptujski utemeljili novo rodbinsko posestno in genealoško osnovo. Podobno je veljalo za Svibenske, ki niso imeli puchškega grba,27 pač pa so s samo- svojo heraldično simboliko želeli nakazati posebno rodbinsko izročilo. Nedokazljiva, a vab- ljiva domneva je tudi, da so bili prvi Svibenčani v času razcveta viteške kulture in rojstva heraldike udeleženci križarskih vojn. Plemstvo iz slovenskih dežel je imelo ob tem srečo, da je živelo na robu ozemelj, po katerih so potovali križarji in romarji. Maloštevilno podalpsko plemstvo je dobilo vsaj posreden stik z Orientom, verjetno pa so se tja podali tudi sami, že vsaj sredi 11. stoletja. V kronikah in redkih listinah so bili našteti v bistvu tisti dinasti in gospodje, s katerimi so se Svibenski v resnici poznali in srečevali. Ker so imeli visoki gospodje v spremstvih mnogo nižjih vitezov, v virih seveda anonimnih, je na udejstvovanje evropske- ga plemstva v križarskih pohodih in romanjih pravzaprav treba gledati drugače: iz vsake plemiške družine, ne glede na to, ali je razpolagala z dovolj premoženja za opremo in potnino ali ne, se je v dveh stoletjih obsedenosti z Orientom vsaj en član odpravil na vzhod. Bolj zanimiva kot udeležba, ki je bila nekaj najbolj normalnega v življenju plemiča, je bila prav- zaprav morebitna neudeležba in razlogi zanjo. Ob vsem tem je bilo ne le mogoče, pač pa skoraj zanesljivo, da sta bila v pohodih svojega gospoda vojvoda Leopolda v prvi četrtini 13. stoletja zraven tudi Henrik I. in Henrik II. Svibenska, tako kot večina njima podobni vitezov. Mitičnost Svibcnskih Še o dejanskem izvoru svibenskega grba ni mogoče reči zadnje besede, je z njegovimi mitološkimi elementi drugače. V 16. in 17. stoletju so začele vsepovsod nastajati posebne genealoške študije, posvečene tudi plemiškim rodbinam srednjega razreda, ne le vladarskim hišam. Največkrat po naročilu in zato s tendencioznimi legendarnimi vstavki. Prva znana genealogija Svibenskih v nemškem jeziku je prišla leta 1646 izpod peresa Valentina Preuenhue- berja oz. njegovega istoimenskega sina, saj je oče umrl že leta 1642. Genealogija, kije nasta- la najbrž po naročilu, je bila natisnjena šele leta 1871, ko jo je s komentarji v opombah in po zagotovilih neokrnjeno objavil Egon Gaston von Pettenegg.28 Preuenhueber st. je po letu 26 G. Scheibclreiter, Anthroponymie, Symbolik und Selbstverstündni» (v: Personennamen und Identität. Na- mengebung und Namengebrauch als Anzeiger individueller Bestimmung und Gruppenbezogener Zuordnung, izd. R. Härtel v: Grazer Grundwissenschaftliche Forschungen 3; ter G. Hödl v: Schriftenreihe der Akdcmie Friesach 2. Graz 1997). 82-84. 27 Paravicini 1998, 357-358. Grb Puchsov je menda vseboval tri levopoüevne puKice (Kraßler 1968, 130). 28 Naslov: »Genealogia des uralten Löbl. Hermgeschlechtcs der Herrn v. Scherffenbcrg auf liohenwang und Spilberg. durch Valentinum Preuenhueber zusambengetragen anno 1646« (= Preuenhueber 1646, za obdobje do leta 1400 na straneh 107-109 in 127). Hugo Hebenstreit je navedel Preuenhucberjevo genealoško zbirko »Collectanea genealogica« (Hs. 30) v Gornjeavstrijskem de*elnem arhivu v Linzu, fond Schltlssclberger Archiv (H. Hebenstreit, Die Herren von Schärffenbcrg und ihre Beziehungen zu Linz. Historisches Jahrbuch der Stadt Linz 1966, 165.op. I; II. Hebenstreit, Die Herren und Grafen von Schärffenbcrg (tipkopis v petih zvezkih v knjižnici Obcrösterreichischcs Landesarchiv, Linz, l/I, I si.). Najbr» pa je uporabljal tudi Streinov rokopis Hs. 5/17, ki omenja nekaj avstrijskih Svibenčanov/Scharffenbergov od 15. do 17. stoletja (Oberösterreichisches Landesarchiv, SchlUsselbcrger Archiv, Hs. 5/17, pg. 91-92), ter rokopis Joba Hartmana Ennenckla »Collectanea Genealogica I-II«; z mnogimi imeni, izpisanimi iz originalnih listin od 13. do 16. stoletja (Job Hartman Ennenckl, Collectanea Genealogica I-II: z regi- strom Johanna Georga von Hohcneckha v Obcrösterreichischcs Landesarchiv, SchlUsselbcrger Archiv, Sammlung Hoheneck. Hs. 109 in 110). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 • 2002 • .V4 (126) 293 ..... . - ., , , . , 1637 je napisal še nekaj genealogij plemiških rodbin kot del nedokončanega projekta o genea- logiji celotnega gornjeavstrijskega plemstva, kamor so od srede 14. stoletja do preselitve na Gornjo Štajersko v 16. stoletju in izumrtja avstrijske veje sodili nekoč kranjski Svibenčani. Prcuenhueber se je uspel na trenutke izogniti baročnemu fantaziranju, predvsem zato, ker je največjo pozornost posvetil zgodovini novoveških Schärffenbergov/Svibenskih po letu 1400. za kar je imel na razpolago nekaj primarnih virov. Za starejšo genealogijo seje kljub molku o izvoru svojih glavnih virov (večino listin iz obdobja do ok. leta 1400 so Svibcnski po običaju morali predati skupaj s prodanimi gospostvi novim posestnikom) oprl na Wolfganga Laziusa, verjetno pa tudi na Joba Ennenckla in Reicharta Streina von Schwarzenau. Preuenhue- berjeva dela so postala glavni vir mlajšim genealogijam drugih rodbin, ki so nastajale v habsburških deželah v 17. in 18. stoletju. Toda šele Preuenhueberjevi namigi o davnem izvo- ru Svibcnskih so omogočili mlajšim piscem heraldično in genealoško fantaziranje. Sviben- ska genealogija je postala vzorčni primer, kako so stare legende, povezane tudi s stvarnimi dejstvi (imenoslovje, izpovednost grbov itd.) zamirale, ponovno vzplamtele. izginjale, nado- mestile pa so jih nove, času in modi ustreznejše. O vseh elementih svibenske genealogije na tem mestu ne gre razpravljati, pač pa le o heraldičnih. Že v prvem stavku je Prcuenhueber brez zadržkov zatrdil, da Svibcnski izvirajo iz rodu nekdanjih kraljev Bosne: o kraljevskem izvoru pa naj bi pričala krona v njihovem grbu. Z omenjanjem Bosne je uveljavil neko starejšo intrigo, ki je med genealogi nato živela do 19. stoletja. Šlo je za pri njem necitiranega Martina Zeillerja, ki je leta 1632 v svojem delu »Itinerary Nemčije« pri opisu gradu Spielberg na Donavi povzel Laziusa in še dodal, da naj bi bili Svibcnski kraljevskega izvora. Zeiller je priznal, da o tem ni mogel najti zanesljive vesti, razen da mu je je bilo rečeno, da izhajajo iz rodu bosenskih kraljev.2' Zeiller kraljevskega izvora ni mogel najti pri Laziusu, pač pa je očitno povzel govorice, ki so pričale o tem, da so Scharffcnbcrški/Svibenski vsaj v 17. stoletju negovali neko srednjeveško izročilo. Od kod je Prišlo in kdaj je nastalo? V »neki stari knjigi«, mislil je na enega od rokopisov »Kronike koncila v Konstanci« (1414-1418) Ulricha von Richentala, je Preuenhueber videl grba in napisa »Rex Scherffenberg« in »Rex Britaniae«. Preuenhueber pa sam kljub temu ni potegnil pričakovanega zaključka - da so bili Svibcnski »dokazano« kraljevskega rodu. Pač pa je lakonično ugotovil, daje rod zelo star, daje imel nekoč sedež na kranjskem gradu Svibno. ki Pa mu gaje deželni knez odvzel. Pcttenegg je v opombi navedel Laziusov odlomek ter mlajši Schönlebnov odlomek iz »Gallcnberške genealogije« (gl. nadaljevanje). Zaključimo lahko, da sta v najkasneje v 16. stoletju v javnosti krožili vsaj dve genealoški teoriji o izvoru Svi- bcnskih: Laziusova, ki je izhajala iz psevdospanheimske, in »kraljevska«, ki je temeljila na konstanški kroniki. Ta druga je izdatneje vplivala na samo rodbino in tudi na mlajše avtorje, ker je izhajala iz heraldičnih osnov. Za utemeljitev heraldične legendarnosti Svibcnskih v novem veku je bil najbolj zaslužen kranjski genealog in zgodovinar, ljubljanski dekan in ribniški nadduhovnik Janez Ludvik Schön- •eben; za promocijo njegovih zapisov pa njegov znanec Janez Vajkard Valvasor. Teoretično bi Schönlcbcn do leta 1680 uspel preučiti Preuenhucberjevo genealogijo Svibcnskih, saj je nekaj glavnih prvin ohranil in jih razširil, večidel pa je tako kot Preuenhueber povzemal po Laziusu in še nekaterih, za nas manj pomembnih nemških piscih. Težko je verjeti, da bi mu Schärffcnbcrgi (od njihove preselitve v Avstrijo je smisclneje uporabljati njihovo originalno ime. ne pa sviben- sko, saj jih z izvornim gradom in slovenskim jezikom ni povezovalo nič več) odstopili izvod svoje kronike. Nenazadnje bi obe gotovo citiral pri svojih objavah, tako kot tiste, ki jih je videl M. Zeillcr. Itinerarium Gcrmaniae nov-antiquae. Teutsches Reyßbuch durch Hoch und Nieder Teutschland (Straßburg 1632). 191 (cap. 8, lib. I). 294 D. KOS: GRB IN MIT in uporabil. Rokopis Preuenhueberjeve genealogije, kakor tudi ne novoveška Scharffenberška kronika, Kranjcu torej nista bili poznani. Nenazadnje je celo Valvasor opozarjal, daje bil Schön- leben predvsem kabinetni raziskovalec, ki svojih domnev ni preverjal na terenu inje bil odvisen od tistega, kar mu je prišlo v roke - kot je Schönleben sam priznal, predvsem iz kranjskih samostanskih in mestnih arhivov.30 V 16. in 17. stoletju pa so imele posamezne veje Schärffen- berških politične in sorodstvene stike z nekaterimi starimi kranjskimi plemiškimi rodovi. Kako intenzivni so bili ti stiki in ali bi jih uspel Schönleben izrabiti za informiranje o starih Sviben- skih, ni mogoče ugotoviti. Razpoložljive podatke je nadgradil do skrajnosti, delno pa jih je celo prestopil in se podal v »paralelne svetove«. Tako je Schönleben najzgodnjšo svibensko genea- logijo leta 1680 prvi sistematično postavil na spektakularnejšo raven; povsem drugačno od skromnih Laziusevih, Streinovih in Preuenhueberjevih poskusov. Takšno, ki je bila povšeči po slavi hlepečim baročnim plemičem. Takšno, ki je izvor rodbin postavljala vsaj onkraj prvega milenija, če je bila že antika preveč oddaljena. Glavno Schönlebnovo delo za genealogijo Svibenskih je bilo posvečeno neki drugi stari kranjski rodbini - Gallenbergom. Iz dela »Genealogija Gallenbergov« iz leta 1680, ki je imelo za osnovo rokopis iz leta 1664 ter deset let mlajšega dela »Dodatek k kranjskim ana- lom«, v katerem je predstavil rodovnike in izvor večine kranjskega plemstva,31 je povzel opis gradov Svibno in Osterbcrg tudi Valvasor v »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Bralca naslednjih vrstic, ki pozna osnovna dejstva slovenske zgodovine 10. in 11. stoletja, ni potreb- no posebej opozoriti, da pogosto nič ni tako, kot je (bilo) zapisano, »daje bilo nekoč«. Takole je začel Schönleben v začetku genealoškega dela latinsko pisane gallcnberške genealogije, Valvasor pa je odlomke prevedel v nemščino: »Arnulf, ki izhaja iz rodu frankovskih vojvod, a je njegova vrsta večine (prednikov) težko določljiva, je bil okoli leta 928 ali še prej z drugi- mi plemenitimi vitezi poklican k obrambi meja rimskega cesarstva; potem se je naselil v Slovenski marki in spodnji Kranjski, kjer je na nadvse visokem hribu, nedaleč od bregov Save, pozidal grad Schärffenberg, katerega ruševine se vidijo še danes.« Valvasor sam je po citatu nadaljeval, da so se ti »grofje Scharffenberški« nato delili v različne linije, od katerih so ena grofje in gospodje Gallenbergi, drugi pa Osterbergerji. Med grofi Scharffenberški je bil, povzema Valvasor, celo bolgarski kralj. Nato najstarejšo zgodovino Scharffenberško- Svibenskih, za katero je imel na razpolago Schönlebna in Christalnick-Megiscrjevo Koroško kroniko, zaključi z enostavno ugotovitvijo, da so imeli grofje (sic!) svibenski grad in gospo- stvo še dolgo v posesti in da so bili zelo mogočni. Pripoved nato preide na legendo o Viljemo- vem prstanu. Njeno ozadje je Valvasor povzel po Christalnick-Megiserju." 30 O Schönlebnovem genealoSkem delu gl. A. Corelh, österreichische Geschichtschreibung in der Barockzeit (1620-1740) (Wien 1950), 37-38. 152-153. 51 »Genealogia illustrisimae familiae sac. rom. imp. comitum de Gallenberg« (Labaci 1680). »Appendix ad Annales et Chronologiam Carniolae sive genealogica« (= Schönleben 1674). Poleg teh je Schönleben sestavil tudi genealogije Ursinijev (1680), Auerspergov in Attemsov (1681). 32 Schönleben 1680, 11: Arnulphus e Ducibus Franconiae oriundus, incertum qua maiorum serie, circa annum 92S. vel citius, evocatus cum plurihus aliis nobilihus ad tutandos limites Romani Imperii, consedit in Marcha Vindo- rum stali najplc- menitcjSi plemiški rod z uzurpiranim (bolgarskim) kraljevskim grbom./aradi nujnega razliko- vanja so se Gallcnbergi pozneje odpovedali temu grbu. To grbovno-genoaloško zgodbo je Schönlebcn dodatno podkrepil z istim izvorom nekaterih drugih štajerskih plemiških rodbin, ki so imele pozneje drugačne grbe in imena. V odlomku o bosensko bolgarskem kraljevskem izročilu je Schönlebcn v bistvu le nadgradil l.aziuso\ in Prcucnhucbcrjcv kratek namig o svibenskem sorodstvu z bosenskimi kralji. Najbrž ga ni našel pri omenjenih avtorjih, pač pa (jfL- hff* «1*4+&£"?"'Äff' , • Lluuk '-, ^4 'lr SI. 2: hol 2r z domnevnimi grbi GolUnbergOV OZ. Svihmskih i: dela; Joannes Ludovk i S< honiehen. Genealogie ültutrissimae FamiUae Dominorum |M)\|\skl< VSOPIS- I • • • JO I <&*'*&» M OE S I A. viocfia cceruleo diademata jaćht (ti agro; Auro olim femper paneque dives humus» rlujus ac eft pridem iubverla Corona decorisj Jpfaque nunc psu^m feminat, akcr edic. ? MOL • ': Grb Moesie v grbami knjigi Pavla Ritt* a (iz Viuzovic 1702, si 29) v citiranem delu »Österreichische Berenwerk« Johanna Jakoba Puggerja Manj verjetno je, (;i bi ga prevzel i/ svibensko-schflrffenberSkega ali gallenberSkega izročila. Rugger (1516- 5'5), bogatafi, prijatelj učenjakov in cesarski svetnik, je sredi 16. stoletja poloval po Hvropi 1,1 iji'hucijsko skupaj s pomočniki zbiral gradivo za zgodovino Habsburžanov. Delo je izšlo •TO leta 1655 pod temeljitim uredništvom Sigismunda von Birkena (Betulius). Taje s pomočjo ,l/"ih del po cesarjevem naročilu predelal Fujzgerjeve zapiske in upodobil tudi domnevni * ciganki« kraljevski ^'rb. ki seje (xl svibenskega razlikoval le \ tem. da sta bili v Ščitu dve r°ni ena nad dlllgO (Spodnja je bila obrnjena navzdol). Ali, kot je Sehonlcbcn suho komen- 302 D. KOS: GRB IN MIT tiral: »razlika je majhna, barve so iste«.5' V resnici pa je šlo pri tem grbu za izmišljeni grb neobstoječe kraljevine Moesia, ki gaje malo kasneje (1702) upodobil in opisal tudi Pavel Ritter-Vitezović v svoji heraldični zbirki »Ilirski grbovnik« (slika 3). Vitezović si je grbe Mezije, ki jo je v njegovem času imel za Turkom podložno Bolgarijo, in še nekaterih balkan- skih dežel brez heraldiČnih tradicij, enostavno izmislil oz. prevzel iz starejših, prav tako fantazijsko naravnanih del.60 V resnici pa je bosensko-svibenska tradicija še starejša od 16. stoletja in vodi k že omenjeni upodobitvi grba nekega Svibenčana/Scharffenberga v kroniki vesoljnega cerkvenega koncila vKonstanci (1414-1418), natisnjeni leta 1483 v Augsburgu. To delo je poleg Preuenhueberja upošteval tudi Schönleben v gallenberški genealogiji. Schönlebcn je pregledal prvo tiskano izdajo kronike in tisto iz Frankfurta iz leta 1575. Po razlagi očividca in pisca kronike v dru- gem desetletju 15. stoletja, konstanškega meščana Ulricha von Richentala (ok. 1360-1437), so med množico zahodnih knezov in kraljev ali vsaj njihovih odposlancev prišli na koncil tudi grški cesar, kralji, knezi in poslanci »azijskih« (npr. sultan Babilonije - v srednjem veku so bili tako označevani arabski vladarji, tatarski kan itd.) in »afriških« (mislil je na jugovzhodne predele Evrope) kraljev in cesarjev.61 Nad vrati prenočišč so obesili svoje grbe in grbe gospo- dov. V spisku vseh udeležencev je Ulrich naštel na stotine pomembnejših prisotnih oseb, nekatere pa je ilustriral z risbami grbov. Med orientalskimi poslanci je opazil grbe despota Srbije (»Rascie«), Velike in Male Vlaške - vse »pod turško nadoblastjo«. V aulendorfskem rokopisnem kodeksu, kije najstarejši ali vsaj najpopolnejši, napravljen sredi 15. stoletja (po predlogi iz 20. let istega stoletja), je na str. CCCCLXXVII tudi naslednji zapis z grbi: Kaiser von Bulgary (slika grba). Rex Chaldeorum (grb). Der kayser von Bulgari muß noch ainen haben zu vicarien von Ordo und hett under im regem Chaldeorum (dva grba). Rex Scherffen- berg. Rex Britanie. Die sind under kayser soldan (dva grba). Rex de Morocht. Rex Syrie ..." V augsburškem tiskanem izvodu iz leta 1536 so na različnih folijih grbi »kralja Britanije pod sultanom« (fol. LXXXIIV) - kvadriran grb, v 1. in 4. polju je rdeča trilistna krona v zlatem, na fol. XCIXr pa napis Der Durchleuchtig Künig vonn Scherffenberg ist vnder dem Soldan. Po slovensko bi to pomenilo: »presvetli kralj Svibenski je pod sultanovo oblastjo«. Spodaj je upodobljen grb z zlato trilistno krono v modrem, pod krono pa ena poleg druge tri zlate krogle. Na različnih straneh so še drugi grbi z zlatimi kronami: na fol. LXXVIV in LXXVIIIV je švedski grb (tri zlate trilistne krone, 2:1, v modrem), na fol. CLVIIV pa kvadriran grb gospoda Laurentza von Batscach (1. in 4. polje: zlata trilistna krona v modrem). S tem se pojavi vprašanje, ali je bilo povezovanje Svibenskih s kraljem zgolj napaka pri vidni prepoz- navi grba, izvirna špekulacija 15. stoletja in Ulricha von Richentala, ali celo del neke stare psevdotradicije, ki sojo slišali in razširili v Konstanci? Poskusimo interpretirati pojav Ulrichovih omemb in grbov, ne da bi prestopili tanke meje med fantaziranjem in še upravičenimi domnevami. Ulrich je bil očividec bleščečih dogodkov v Konstanci. Zanj je podatke menda zbiralo več oseb. Tudi sam je kot nekak reporter med koncilom hodil od hiše do hiše in si zapisoval, kar je videl in slišal od stalnih in začasnih stanovalcev. Ker pa so se ob prepisovanju njegovih konceptov pisarji izmenjevali z ilustra- torji, je gotovo lahko prišlo do zmešnjave z lističi, zlasti tistimi z grbi. Zaradi hcraldične 39 Schönleben. Gallenbcrg 1680. 3. 7. O Fuggerju: Coreth 1950, 52. 60 Vitezović 1702. si. 29 (str. 65), opis: str. 69 (126); gl. uvod Iva Banaca in str. 19. 61 Gl. L. Hellmuth, Die Assassinenlegendc in der österreichischen Geschichtsdichtung des Mittelalters (öster- reichische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-Historische Klasse, Historische Kommission, Archiv für österreichische Geschichte 134. Wien 1988), 155. 158; Chronik des Constanzer Concils 1483, 203-206. 62 Chronik des Constanzer Concils 1483. 204. ZGODOVINSKI ČASOPIS • S6 • 2002 • 3-4 (126) 303 zmešnjave in želje po čimvečji eksotičnosti seje Ulrich npr. vdajal špekulacijam in opisoval grbe, ki jih na prenočiščih gostov zanesljivo ni bilo; ne gostov ne grbov - npr. biblijskih kraljev; na fol. LXXVIIr je upodobljena celo varianta grba kralja Artusa (zlat križ v mo- drem!).61 Za svibenski grb sta torej možni zlasti dve razlagi. Prva: Ulrich je med švabskimi plemiči v Konstanci navedel tudi nekega Fridrich von Scharpfenberg.M Očitno je šlo za tiste- ga Friderika, ki gaje pozneje omenjal tudi Schönleben (gl. zgoraj), a je v resnici šlo za viteza 2 gradu Schatfenberg v bližini gradu Hohenstaufen v današnji deželi Baden-Württenberg. Morda je prišel celo neki, tedaj že avstrijski Svibcnčan (Schärffenberg), recimo v spremstvu kralja Sigismunda, salzburškega nadškofa, avstrijskega vojvode idr.; manj verjetno pa skupaj z grofom Hermanom II. Celjskim, ki je na otvoritev koncila leta 1414 menda prijahal s kar 300 vitezi. Ulrich je izmed teh izrecno navedel le ok. dvajset oseb.65 Večina spremstev viso- kih gospodov seje zaradi visokih stroškov kmalu vrnila domov, Svibenčan/Scharffenberger pa bi utegnil ostati dlje. Dovolj dolgo, da ga je Ulrich ali njegov pomočnik opazil. Druga hipoteza: poleg drugih je bil na koncilu tudi nek kralj iz jugovzhodne Evrope, ki je tedaj že bila vsaj posredno podložna turškemu sultanu. Imel je podoben znak oz. kvazi grb kot Svi- benski, zato gaje imel Ulrich za Svibenčana. Ob tem kralju bi vsebinsko najprej pomislili na bosenskega kralja oz. njegovega odposlanca, ki je prišel prosit podpore za obrambo pred Turki. Dejansko je skupaj s kraljem Sigismundom in njegovo ženo Barbaro Celjsko prišla tudi hči Stjepana II. Kotromanića Elizabeta küngin von Woßen (vdova po pokojnem ogrskem kralju Ludviku) skupaj z nekaj rojaki. Kot znak visokega položaja so njeni heroldi, ki jih je omenjal Ulrich, nosili njen grb ali vsaj znak s krono - tako, kot sojo imeli Svibenski.66 Tu torej verjetno leži Ulrichovo enačenje Svibenskih s kraljestvom. Toda, kako je Ulrich sploh lahko versodostojno enačil oba »subjekta«? Zdi se, da je Ulrich tako mirno lahko pod Bosno zapisal še Svibenski, ker so bili ti v njegovem času relativno dobro znani celo v Švici, na Švabskem in Bavarskem. Zato je do beraldične zamenjave lahko prišlo tudi, če Svibenčana sploh ni bilo v Konstanci. To potrjuje upodobitev svibenskega grba v znamenitem Ziiriškem zvitku grbov (»Wappcnrolle von Züri- ch«), najstarejšem v originalu ohranjenem tovrstnem heraldičnem viru v srednji Evropi iz ok- let 1335-1345. Kljub temu, daje zvitek verjetno nastal na območju Bodenskega jezera (od tam je največ upodobljenih grbov), vsebuje tudi mnogo grbov dežel, cerkvenih ustanov, mest in plemiških rodbin iz Nemčije in vzhodnoalpskih dežel. Med njimi pa so - pozor! - tudi grbi kraljevin oz. kraljev Maroka, babilonskega »kralja sultana« (kronana glava), Lip- schga (under dem Soldan) in Britanije ali Dersia (trije meči nad hribom).67 Torej takšnih, kot J'h je nekaj desetletij pozneje »videl« Ulrich v bližnji Konstanci. Jih je v resnici že kar v Zuriškcm grbovnem zvitku? Originalni izvod zvitka vsebuje kar 450 grbov in 22 praporov, dve mlajši kopiji pa še 108 grbov, ki so v originalu izgubljeni. Skupaj 558 grbov. Med njimi Je na 102. mestu tudi svibenski grb (Scharpfenberg) (slika 4).68 Očitno je ugled Svibenskih, vsaj posredno pa tudi z njimi povezane (heraldične) zgodbice, sestavljalca zvitka prepričal, da ga je vključil v zbirko, kjer je tudi edini grb s krono kot edinim simbolom. Ilustrator svibenskega grba pravzaprav ni natančno poznal, saj je uporabil napačne barve: modro oz. M Neubecker 1991, 31; Chronik des Constanzer Concils 1483. uvod na str. 1-8. M Chronik des Constanzer Concils 1483. 198. Chronik des Constanzer Concils 1483, 210-210. no i— 67 , , Chronik des Constanzer Concils 1483, 35. 37. 50. 72, 92. 183. Die Wappcnrolle von Zürich. Pergamentstreifen II Vorderseite (intemetna objava). St. 7 (Britania ali Bersia). I (Marrack = Maroko). 15 (Lipschga), 20 (kung Soldan von Babylon). Gl. tudi J. Siebmacher's großes Wappenbu- Bm ° ° Hupp' Beiu"ä8e z"r Geschichte der Heraldik (Neustadt an der Aisch 1972). 10. Wappcnrolle 1996, M. 102. 304 I) KOS i,kh IN Mil skoraj Crao krono in svetlo (belo) polje. Se daleč zunaj Kranjske (njenega deželnega grba meti grbi sosednjih dežel. npr. Koroške. Avstrije, Štajerske Ltd. sploh ni) je bilo ime Sviben- skiho/. Sehart tenbcrških ena redkih kranjskih blagovnih znamk, kije kaj pomenila v viteškem miljeju, verjetno predvsem zaradi aktivne vloge v habsburških idr. vojnah. Mnogi plemići so tudi po /amrtju križarskih državic v 14. stoletju iskali zaslužek in slavo po vsem /nanem sveta; od Skandinavije, Britanskega otočja, do Španije, severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Balkana (Srbija) itd. Peter Suchenwirt je opisal poti več vitezov z druge polovice 14. stoletja. npr. Albrehta Niirenberškega. Iriderika Chrcw/./pccka, Ulrika I. Celjskega, I mlcrika von Locken. Hansa Trauna (slednjega v Zürich!).69 V /uriškem grbovnem zvitku sicer ni grbov gospodov Ptujskih in grofoA Celjskih, tedaj najbolj znanih habsburških najemnikov in knežjih spremljevalcev z območja današnje Slovenije, kar pa ne zanikujc njihove slave. Od nam bližnjih rodbin so v zvitku Upodobljeni grbi Ortcnburžanov (št. 83), Slulvnbcigov (št. ISO) in Wallseejev (št. 49)." Tudi ti verjetno zaradi i/ra/itcjšc vojaške in politične dejavnosti zunaj matičnih dežel. Nekateri Svibcnski in njiho\i sorodniki, ki so se imenovali v 14. sto- letju pogradu Planina (Montprcis). so se od začetka 14. stoletja do60. let 14. stoletja zvečine v službi Habsburžanov izpričano bojevali daleč zunaj Kranjske: Rudolfi, in Hugo I. v Švici, na Bavarskem, Švabskem, sevemi Italiji V letih 1313 1326. Svibensko-Planmski so se / enakim grbom vdinjali Habsbiii/anom v vojnah proti mestu Zürich (!(. švicarski prisežni zvezi, v Furlaniji in v severni Italiji v letih 1351-1355, Ulrik V. in Hertcl leta 1363 na Bavar skem ter Rudolf Svibcnski konec 14. stoletja pod salzburŠkim praporom. Nek Svibcnčan se je utegnil v 14. stoletju skupaj s Švicarji znajti celo v Prusiji. kamor je evropsko plemstvo od 13. stoletja zahajalo vsako leto na romanja oz. udcjsl\o\anj,i \ bojih proti Lilovcem in Pru- ^Tt 4' ' Ä SI. 4. 4. Svibenski grb i ZOriŠkem grbovnem zvitku '/.;. WappenmlU- 1996, St. I"2) "' Peter Suchenwift'l Werke tat dem vier/ehnlen Jahrhunderte. Ein BtytTIf /ur Zeil- und Sitleiijiesihulite (izd A PrimitWT Wien 1827). VII. XIV. XVI. XVII. XVIII iid 7,1 Pctcr Suchenwill je imel /.\ ibrVDBfl Mte/.i tu.li Ulfikl W,illscc|cvskcpi in DJegOVO VOJaiko iulc|M\< »vanje na Zahodu (Suchenwirt. XIII). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 ' 2002 • 3-4 (126) 305 som na strani Nemškega viteškega reda. Že leta 1254 je odšel v Prusijo npr. goriški grof Majnhard v spremstvu češkega kralja Otokarja. Z njim so odšli mnogi furlanski ministerial) oglejskega patriarha.71 V letih 1371-1372 in leta 1378 pa je bil tam komaj dvajsetletni vojvoda Leopold III., leta 1377 pa tudi njegov brat, 29 letni Albreht III., ki je tam celo prejel viteški udarec. Z njim je prišlo pet grofov in petdeset vitezov, med njimi tudi grof Herman I. Celjski - človek, ki so se ga tam spominjali po gostijah in po tem, da je prav on podelil viteški udarec vojvodi Albrehtu in mnogim drugim plemičem. Hermanov brat Ulrik I. se je od 40. let do smrti leta 1368 bojeval tudi v Bosni in Srbiji proti srbskemu carju, v Bolgariji, v Dalmaciji, na Tirolskem, v Litvi in Prusiji, kjer je prejel viteški udarec. Ni nemogoče, da bi bil v vojvodovem ali grofo- vem spremstvu tudi kateri od Svibenčanov.72 Pripomniti še velja, daje bil v znamenito pesniško antologijo, v Codex Manesse iz začetka 14. stoletja, uvrščen tudi minezenger Svibenski ((Schar- fenberger). Ker je kodeks nastal zahodno od Vzhodnih Alp, je jasno, daje bil rod Svibenskih na Zahodu poznan tudi po tej, recimo ji kulturniški plati. Zato tudi ne preseneča članstvo Evstahija Svibenskega in Bernarda Ptujskega v bratovščini sv. Krištofa na Arlbergu, ki je nastala v drugi Polovici 14. stoletja in bila potrjena leta 1386. V bratovščinski knjigi, bogato ilustrirani z grbi članov, sta upodobljena grba obeh navedenih vitezov (slika 5).71 Ulrich von Richental in njegovi bralci resnične svibenske genealogije niso poznali. Kro- na v grbu pa je UIricha zaradi mnogih gostov iz vzhodne Evrope in (Male) Azije pripeljala do sklepa, da je sicer šlo za Svibcnčana, a obenem tudi za kralja iz dežel, podložnih turškemu sultanu. To v tistem času ni bilo nenavadno razmerje in je bilo bralstvu logično: nenazadnje je bilo dobro obveščenemu zahodnjaku znano, da so celo v Perziji, med Tatari, mongolskimi gospodarji in drugimi muslimani na bližnjem in daljnem vzhodu v 14. in 15. stoletju misijo- narju frančiškani in dominikanci. Iz njihovih vrst je bil tudi nadškof v »Sultaniji« (Soldania; danes Sultaniyya, mesto 200 km zahodno od Teherana), zadnji v letih 1398-1412 Janez (III.), ki je deloval v Timurjevem cesarstvu. Kan Timur je bil v stikih s kastilskim dvorom, »modri« nadškof Janez pa je bil v letih 1402-1405 celo njegov odposlanec pri iskanju protiturških zavezništev na evropskih kraljevskih dvorih (Francija, Italija, Anglija, papeški in cesarski dvor) in kot tak pod imenom presbiter Johannes tudi prišel v Konstanco. Papež mu je zaupal m|sijonarjenje na Kitajskem oz. položaj metropolita vsega vzhoda.74 Termin in ime »Sulta- nija« sta bila za UIricha in sodobnike torej znan sumaren izraz za muslimanske dežele. 7I W. Wiesflecker. Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol. Pfalzgrafen in Kirnten, Bd. I: 957-1271 (Pubjikationen des Institut für österreichische Geschichtsforschung, Reihe 4. Abt. I. Wien 1949). 5t. 614. Suchenwirt, IV/30 in 268. XVI/77 sl., XVIII/500 itd. D. Kos. Pamet pod šlemom, zvestoba denarju. Plemiški J^nerizem v luči uradovanja, slu«enja in vojskovanja v poznem srednjem veku. časopis za zgodovino in narodopisje 6 j 6/31 (1995), 223. 226; I. Voje, Slovenci pod pritiskom turškega nasilja (Ljubljana 1996), 62; W. Paravicini, Die Preussenreisen des europäischen Adels (Beihefte der Francia, 17/1: Sigmaringen 1989), 84-87,148-152; W. Paravi- '">'. Die Preussenreisen des europäischen Adels (Beihefte der Francia, 17/2: Sigmaringen 1995), 128-129. 131, ,34; o Švicarskih, Svabskih in alemanskih najemnikih v habsburških vojnah v 14. stoletju gl. M. Bittmann, Kredi- ^"rtschaft und Finanzierungsmethoden. Studien zu den wirtschaftlichen Verhältnissen des Adels im westlichen »odenseeraum 1300-1500 (Vierteljahrschrift für Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, Bh. 99, Stuttgart 1991), 64-83. H. G. Ströhl. Heraldischer Atlas. Eine Sammlung von heraldischen Musterblättem für Künstler. Gewerbetrei- bende, sowie für Freunde der Wappenkunde (Verlag von Julius Hoffmann, Stuttgart 1899). Tafel XXIII; Die Wap- f^nbücher vom Arlberg. Erster Teil: die drei Original-Handschriften von St. Christoph auf dem Arlberg aus den Jahren 1394 bis rund 1430 (izd. O. Hupp v: Die Wappenbücher des deutschen Mittelalters. Bd. I.. Berlin 1937- 39), 54; J. Siebmachcr's großes Wappenbuch, Bd. IV/15. V: G. von Cserghcö, Der Adel von Ungarn sammt den Nebenlandern der St. Stephans-Krone (Nürnberg 1883), 403. F- Reichert, Johannes von Soldania - Ein persischer Erzbischof in österreichischen Handschriften (v: Öster- re'ch im Mittelalter. Bausteine zu einer revidierten Gesamtdarstellung. Studien und Forschungen aus dem Niedcrö- "erreichischen Institut für Landeskunde 26/NÖ Schriften 109 Wissenschaft. St. Polten 1999). 349 sl.; Chronik des »-onstanzer Concils 1483, 203. 306 I) KOS GKH IN Mil Ker je Ulrichovega -kralja Svibenakega« torej Se najlažje iskati v jugovzhodni Bvropi in eksplicitno v Bosni, poskusimo poiskali OSnoVOte pivnic poznejše legende. Najprej problem bolgarskega in bosenskega kraljevskega grba, ki ju je poudarjal Schönlcbcn. Orb kraljev Ine Bolgarije in njenih kraljev je bil v resnici daleč od ra/nih variant s krono v ščitu. Pri Schön- lebnu citirani Mauro Orbini gaje upodobil v leta 1601 izdanem delu »II regno de gli Slavi». Vseboval je v desno vzpenjajočega sc leva. simbol kraljevske o/, knežje moći. Res pa je bila na podobi krona nad levovo glavo. Takšen je še danes bolgarski državni grb. seveda brc/ krone o/., v polpretekli dobi nadomestka v obliki rdeče /ve/de nad Šeitom. /e prej pa je bil Si 5: Reprodukcijo folija z $rbom Evstahija Svibenskega i: knjige bratovščini rv, KHMtofit na Arlbergu (iz Strähl 1899, laf,-1 XXIII) ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 « 2002 ' 3-4 (126) 307 znan tudi v bolj ali manj izmišljenih grbovnih zbirkah t. i. ilirskih grbov, ki so nastale na Balkanu in se nato širile v osrčje cesarstva (slika 6). Npr. v grbovni knjigi Korjenić-Neorić iz Časa po letu 1582, ki jo je dal zaradi želje po argumentiranju svojega porekla pri španskem kralju Filipu II. sestaviti njegov admiral Petar (don Pedro) Ohmučević. Taje pripadal plemičem •z Huma, ki so po letu 1482 pobegnili v Dubrovnik in od tam v Španijo. Tam pa jim kralj ni Priznal plemiškega porekla, saj niso imeli dokazov. Tega jim ni potrdila niti dubrovniška republika. Petar seje pri španskem podkralju v Neaplju nato skliceval na potvorjene dokaze, npr. na izjavo bosenskega škofa, ki je Ohmučeviče imela za najuglednejše plemiče iz Bosne. Petar pa je še pred letom 1594 naročil izdelavo grbovne knjige s svojim in še mnogimi drugi- mi (skupaj 157), v veliki meri izmišljenimi grbi plemenitih rodbin in dežel »ilirskega cesar- stva«. Toda bosenska heraldika je bila v 14. in 15. stoletju še omejena, od druge polovice 15. stoletja pa zaustavljena s turškimi običaji, ki niso bili naklonjeni zahodnjaškim grbom; bol- garska in srbska heraldika pa je bila v srednjem veku povsem odvisna od bizantinskih mode- lov. To je v zbirki vidno npr. pri rabi (bizantinskih) levov kot simbolov (tudi pri domnevnih naslednikih Kotromanovičev: rdeč in okronan vzpenjajoči se lev v zlatem polju s tremi mo- drimi poševnimi prečkami). Sestavljalec originala je zato zapisal, da gre za prepis knjige, ki naj bi jo leta 1340 sestavil herold carja Dušana Stanislav Rubčić. To ni res. Kompilator seje Pri izdelavi v veliki meri, celo pri naslovu, naslonil na zahodne vzorce: na grbovno knjigo Virgila Solisa (Nürnberg 1555), iz katere so grbi Bosne, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Pri- morja. Grbi Ilirije, Bosne in Slavonije pa so prvič upodobljeni že v »Kozmografiji« Sebastia- na Miinstra (prva izdaja: Basel 1544). V 16. in 17. stoletju, ko seje med učenjaki oblikoval t. i- »ilirski« pogled na slovansko integracijo jugovzhodne Evrope (Slovani naj bi izhajali iz Noetovega vnuka Tira), je Ohmučevićeva zbirka, ki se danes zvečine imenuje po družini Korjenić-Neorić, ki je posedovala najstarejši izvod, postala osnova za kopiranje, saj še danes obstaja 16 kopij.75 Orbini je to zbirko poznal in zato v svojem delu ponovil sliko bolgarskega grba. Prav tako je Ohmučevićevo zbirko poznal Pavel Vitezović - začetnik nekakšnega pankroa- ''zma, kije iz nekega prepisa iz leta 1614 nje povzel 56 (predvsem hrvaških) grbov, mdr. tudi bosenskega, bolgarskega, ilirskega in humskega, nekaj pa jih vključil na novo oz. si jih izmi- slil (Mezija, Turčija itd.). Njegovo zbirko so nato ponatiskovali še celo 18. stoletje.76 Mnogo usodnejc za Schönlebnovo tolmačenje svibenskega grba je bilo, da je Orbini na drugcm mestu zapisal še eno legendo, ki je vplivala na povezovanje bosenskih vladarjev s Svibenčani: po smrti bosenskega bana Kulina (1204/1205) je ogrski kralj poslal v Bosno svojega barona Cotmmanno Tedesco. Taje deželo osvojil in za nagrado postal ban Bosne. Ko je eden od Kotromanovih naslednikov, Stjepan, leta 1310 umrl, so ga nasledili sinovi Stjepan N-. Ninoslav in Vladislav. Rodbina se je imenovala Kotromanići.77 Ljudevit Thalloczy je Orbinijevo epizodo o izvoru Kotromanićev prvi analiziral in prišel do zaključka, daje Orbini °z. tisti, ki je bil praoče te legende, vedel le, da so Kotromanići imeli v Bosni dedno oblast in da so bili ogrski fevdalci. Thalloczy je avtorstvo legende o nemškem izvoru Kotromana pri- pisal avtorju dubrovniških analov iz 15. in 16. stoletja, kjer je govor o Cotromano Gotto. Se 75 S. Münster. Cosmography (Basel 1550), 1035-1036 (Bosna); Mauro Orbini. II regno de gli Slavi (In Pesaro ,6rJl. Srbski prevod: Mavro Orbini. Kraljestvo Slovena; prev. Z. Sundrica, Beograd 1968), 398: Grbovnik Korjenić- Neorić iz 1595 (jz(1 , Banac v. Grbovi. Bilježi identiteta, Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1991). uvod Iva Banca "a str. 12-15 in 133, si. 6 (154) - grb Makedonije in 12 (160) - grb Bolgarije; Fojnica Crest-Collection (izd. M. Petrinić el alii: Oslobođenje. Sarajevo 1972), 2, 8; za moderni bolgarski grb gl. Neubecker 1991, 90-96, 99. 7h Vitezović 1702, Bosna - si. 9 (str. 45), opis 62-63 (98-99); Bolgarija - si. 10 (str. 46), opis 63 (99); Ilirik - si. 1 («r. 37), opis 58-59 (122); Hum - si. 16 (str. 52), opis 65 (125). 7Orbini 1601.350-351 (= Orbini 1968. 140-141). 308 D. KOS: GRH IN MIT danes se zgodovinarji razhajajo glede njegovega izvora: po mnenju enih so bili Kotromaniči domačini in v sorodu z najvišjim bosenskim plemstvom že v prvi tretjini 13. stoletja. Ti se razhajajo le v tem, iz katerega domačega roda naj bi izšli: nekateri menijo, da naj bi bil Kotroman dedič banov Kulina in Mateja Ninoslava, drugi, da naj bi bil povezan s hrvaškimi Subici. Drugo mnenje, ki ga je zastopal Vladimir Ćorovič, opozarja na grofa Kotromana {comes Cotromanus), ki je leta 1 63 pričal pri nekem dejanju ogrskega kralja Štefana, in na možni pomen imena Prijczda (prvi zanesljivi Kotromanic), ki naj bi v ljudskem jeziku pome- nilo »prišlek«. To je Corovid podkrepil z navedbo iz »Gesta Hungarorum« avtorja -Simona de Keza, ki jo je napisal v letih 1282-1285. V njej je omenil nekega viteza Gotfrida, ki naj bi odšel leta 1163 po ukazu ogrskega kralja v Bosno in premagal tamkajšnjega vojvoda - mišljen naj bi bil prejšnji ban Boric. Prvi naslednji znani banje bil od leta I 180 Kulin. Ćorovič je menil, daje pri grofu Kotromanu in Gotfridu šlo za pristaša ogrskega kralja, ki sta, tako kot BULGARIA. Erigk in rubeö fulvus mihi fc Leo campo.* Errant Pićfcores, qui ftatuere nigrum. Et proprium fervtfBulga de Humiric nomen, £c peeudum in prxdas ingeniofa feror. Sl. 6: (irb Bolgarije v grbami knjigi Pavla Rillcr-Vhcz.ovira (iz: Vilezovic 1702, si. 10) ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 ' 2002 • 3-4 (126) 309 mnogi drugi, odšla v Bosno in nato tam ostala kot kraljeva izvajalca nove politike.78 Torej bi moral tudi Kulin soditi v rod poznejših Kotromanićev. Vzpon Kotromanićev seje dokazljivo začel s (prišlekom) Prijezdo, ki se je z »zahodnjaškim« osebnim imenom Urbanus dietus Priesda Nicoslavi ducis de Bosna consaguinem omenjal že leta 1233 v neki papeževi listini bosenskim dominikancem glede boja proti bosenskim bogomilom79 (in ne šele v letih 1250- 1287, kot je navajal Ćorović). Prijezdin sin Stjepan I. Kotromanić (t 1305/1315) seje konec stoletja celo poročil z Elizabeto (Jelisaveto), hčerko srbskega kralja Štefana Dragutina, ki je bil zet ogrskega kralja. Stjepan se je nenehno spopadal z drugimi pretendenti za bosensko bansko oblast, tako da je po njegovi smrti sin Stjepan II. z materjo po Orbiniju moral celo zbežati v Dubrovnik. Že leta 1318 pa je bil Stjepan II. ban osrednje Bosne in leta 1322 postal najtesnejši zaveznik ogrskega kralja Karla Roberta v vojni proti Mladenu II. Šubiću in po- zneje proti nelojalnim hrvaškim plemičem. To zavezništvo, podkrepljeno s poroko njegove hčerke Elizabete z novim ogrskim kraljem Ludvikom leta 1353, mu je prinašalo koristi vse do smrti leta 1353. S kraljevo pomočjo mu je, kljub temu, daje bil najbrž pravoslavec in je toleriral bogomile, uspelo preprečiti papeževo namero za križarski pohod v Bosno (1337/ 1338). Že za življenja si je podredil nekatere pomembne domače plemiče, z odprtjem rud- nikov srebra in svinca pa je izboljšal gospodarsko strukturo dežele. Leta 1353 gaje nasledil nečak Stjepan Tvrtko I. (1353-1391), kije zaradi neposlušnosti velikašev v začetku iniciati- vo prepustil ogrskemu kralju. Pozneje je sam uspel Bosno skoraj povsem ločiti od ogrske nadoblasti. saj je bil od let 1377 kralj: kot vnuk Jelisavete (Elizabete) Kotromanić seje imel za dediča nemanjiške kraljevske dinastije in se zato okronal za »kralja Srbov in Bosne«. Vendar pa so se v njegovem času osamosvojile nekatere plemiške rodbine (Hrvatinići, Kosača 'td.), ki so ovirale uspešno vladanje. Po njegovi smrti so po kraljevski časti občasno posegale celo nekatere stranske veje (Dabiša, Stjepan Ostoja, Stjepan Ostojić).80 Kotromanići so bili torej že od konca 13. stoletja, zlasti pa v 14. stoletju uspešni politiki m za povrh še oplemeniteni s kraljevsko krvjo. Kot kraljem podobni so bili, še preden so leta •377 posegli po bosensko kraljevski časti, primeren objekt za špekulacije o tujem izvoru. Orbini je omenil legendo, ker je bila neobičajna in je »pojasnjevala« nekatere dogodke iz bosenske zgodovine po letu 1251. Po Ćoroviću pa je bila legenda znana v Dubrovniku še Pred letom 1432, ko se je s sklicevanjem na leto 1423 omenjala v nekem dokumentu dubrovniške republike. Torej še v času kralja Tvrtka II., neposrednega potomca prvega Ko- tromanića. Koje leta 1463 rod Kotromanićev s kraljem Stjepanom Tomaševićem izumrl, je ostal spomin na Kotromaniće živ med izobraženci v srednji in jugovzhodni Evropi.*1 So v Dubrovniku poznali Ulrichovo kroniko, oz. nasprotno - je dubrovniško izročilo lahko vpli- valo na prepisovalce kronike koncila v Konstanci? In, ali je bilo to sploh pomembno? Očitno je, da so zaradi dejstva, da so imeli zadnji Kotromanići občasno v pečatnikih v grbu že krono, so v 17. stoletju avstrijski zgodovinarji, ne pa tudi dubrovniški, lahko izenačili Svibenske z bosenskimi kralji. K temu pa je Schönleben še dodatno pritaknil podobnost imen Ostri vrh 78 T. Smičiklas, Codex diplomatics regni Croatiac, Dalamtiae et Slavoniae. II (1101-1200) (Zagreb 1904). St 93. V. Ćorović, Pitanje o poreklu Kotromanića. Prilozi za književnost, jezik, istoriju i folklor 6 (1925). 17 si. 79 A. Potthast, Regesta pontificum romanorum indc ab a. post Christum natum MCXCVIII ad a. MCCCIV, Vol. '•(Berolini 1874), St. 9303. 80 F. SiSić. Pregled povijesti hrvatskoga naroda (Zagreb 1962). passim; N. Klaić. Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku (Zagreb 1976). 635 si.; J. V. A. Fine, The Ute Medieval Balkans. A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest (Michigan 1990), 275-284. 368 si.. 454 si.; G. čremosnik. Bosanske i humske povelje srednjeg vijeka, II. Glasnik zemaljskog muzeja u Sarajevu n. v. 4-5 (1949-1950). 1 6. L. Thallocy, Istraživanja o postanku bosanske banovine sa naročitim obzirom na povelje körmendskog arkiva. Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini 18 (1906). 429-430; Ćorović 1925. 15-16; Orbini 1968. 341. 310 D KOS: GRB IN MIT (Schärffenberg) in Ostrožac, saj je bila ta trdnjava ob Uni (vzhodno od Bihača) v 16. in 17. stoletju dobro znana kranjskemu plemstvu. In svibenska kraljevska bosenska izvorna tradi- cija je bila tako rekoč potrjena. Baročna legenda je torej temeljila na heraldični pomoti Ulricha von Richentala iz 15. stoletja. Enačenje je potrdil še Johann Georg Adam von Hoheneck leta 1733, češ, da naj bi avstrijski poslanec na turškem dvoru, baron Schwarzenhorn, na številnih kapelah in cerkvah v osmanskem cesarstvu videl »svibenski« grb.'2 Baron je zares lahko videl krono, vendar le kot kraljevski simbol že davno izginulih bosenskih kraljev, ni pa bil to grb Svibenskih - kljub morebitni enaki podobi. Končno se o tem lahko prepričamo iz pečatnika bosenskega kralja Tvrtka II., ki je leta 1443 vseboval podobo konjenika. Taje v roki držal ščit z veliko krono. Toda na ščitu na konjevem boku in na praporu je pravi Tvrtkov (kotromanički) grb: (desno)poševna prečka z lilijastimi konicami (t. i. Gleve) (sliki 7 in 8).81 V Tvrtkovem pečatniku je torej krona pomenila kraljevski simbol, in obenem že (ne povsem) ustaljen simbol oz. morda že grb kraljevine Bosne, ne pa rodbinski grb Kotromaniča Tvrtka ali celo svibenski grb. Krona kot grbovna figura namreč vse do propada srednjeveške Bosne še ni bila vedno prisotni heraldični element Kotromaničev: nekateri vladarji so denimo kroni pridajali še po- možne simbole, ali pa grba s krono sploh niso imeli v svojih pečatnikih. Zdi pa se, daje bila namera kralja Tvrtka I., da bi grb nove kraljevine Bosne resnično vseboval (le) krono. Toda konec krščanske Bosne je prišel prekmalu, da bi se novi grb, ki je sam po sebi govoril o »kraljevskosti« nove državne tvorbe, ustalil in postal prepoznaven po Evropi. Zato je Ulrich von Richental tako zlahka zamenjal to bosensko novost z zahodnjaškimi Schärffcnbergi. In zato se je v 16. stoletju tako zlahka pozabilo na nekdanji grb Bosne: v grbovni knjigi Korjenić- Neorić je npr. predstavljen grb kraljevine Bosne, ki vsebuje rdeč srčni ščit, v katerem sta srebrna ležeč polmesec, nad njim pa zvezda; srčni ščit je pripet na stičišče dveh prekrižanih praporov s po eno okronano glavo zamorca na vrhu (sliki 9 in 10).M To je bil izmišljen grb, ki so mu renesančni učenjaki zaradi muslimanstva gospodarjev Bosne prisodili muslimansko figuraliko. To potrjuje še dejstvo, da je imel v istih zbirkah grb »Ilirika« enako podobo kot srčni ščit v bosenskem grbu (slika 11).M Solovjev je sicer menil, daje že v času kralja Tvrtka I. grb obstajal in vseboval v komolcu ukrivljeno desno roko, ki sega od ramena navzdol, z mečem v dlani. V resnici pa je šlo spet za mlajši grb, ki je bil v grbovnih zbirkah Korjenič- Neorič pripisan Primorju, celo pokrajini Rama in Hum, in bil šele kasneje pripisan Bosni."* "Hoheneck 1733,294. 85 Strfthl 1899. Taf. LXIII/4. Konjeniški pečatnik je imel »e vsaj Stjepan II. Kotromanić. za njim pa tudi vsi nasledniki (čremošnik 1949-1950. 112 si.). V 16. stoletju so si predstavljali kotromanički grb tudi povsem drugače. V grbovni knjigi Korjcničev-Neoričev iz leta 1595 vsebuje grb izmišljenih naslednikov »Kotromanovičev« vzpenjajočega se rdečega leva s krono v polju s tremi poSevnimi modrimi prečkami v zlatem. To je izmišljen grb (Korjenič-Neorič, si. 17 (165); podobno v: Fojnica Crest, 12. gl. A. V. Solovjev, Postanak ilirske heraldike i porodica Ohmučcvič. Glasnik skopskog naučnog društva 12 (1933), 113-115). Stari kotromanički grb je v isti zbirki pripisan »Tvrtkovičem« (Korjenič- Neorič, si. 20. 168; Fojnica Crest, 15). Krona, okrašena z lilijami (te so lahko tudi samostojen element), je bila priljub- ljena v omamentaciji pri bosenskih in srbskih kraljih; npr. tudi v ćirilično pisanem rokopisu »Boscnske cerkve«, ki se hrani v knjižnici sv. Marka v Benetkah in se nekaterih drugih evangelijarjih (J. Šidak, Marginalia uz jedan rukopis »Crkve bosanske« u mletačkoj Marciani; v: Studije o »Crkvi bosanskoj« i bogumilstvu, Zagreb 1975, 136-137. Z ilustracijami: J. šidak. Dva priloga o minijaturama u rukopisima »Crkve bosanske«; v: Studije o »Crkvi bosanskoj« i bogumilstvu, Zagreb 1975, 145 si.). Tudi pečatnik kralja Tvrtka I. z listine iz leta 1380 ka«e na aversu po srbski tradiciji kralja na tronu, ki ima na glavi zahodnjaško krono, ne pa bizantinskega venca; na reversu pa je bosenski konjeniški grb s krono in lilijami v konjenikovem ščitu (čremošnik 1949-1950, 125-126). 84 Korjenič-Neorič, si. 8 (156); podobno v: Fojnica Crest, 4. M Korjenič-Neorič, si. 7 (155); podobno v: Fojnica Crest, 3. 86 Solovjev 1933. 113-115. Korjenič-Neorič. si. 15 (163); gl. še uvod, str. 14-15; podobna slika je v: Fojnica Crest. 11; Vitezovič 1702. si. 16 (52). /(K)|M»VISSKI « \S(M'lS- 56- 2002 • I 311 XX K O K U K 9. T V h RT K O "V 1 C H" ) SL 7,- Grb T\nk"vi(rv \ frbovni knjigi Korjenit Veorit (it KorjenU Niorić, s/, 20) ,ilk grb je mnogo pozneje denimo dobilo dalmatinsko mesto Makarska, predvsem zaradi tekdanje podložnosti fevdalcu Hrvoju Vukeieu (slika 12). Thalloczyju je bilo poznano Prcuenhuebeijevo in Ricbenialovo mnenje, manj pa bosen sk-> heraldika. Zato je le opozoril, da krona m bila nikoli element giba rCotromanicev, pač pa Je M|iho\ grt) vseboval srebrno desnopoievno prečko (včasih s tremi kroglami) in s po nemi zlatimi tilijastimi konicami na vsaki sirani prečke.1 Mimogrede takien gib je imela Repub- llk;' Bosna m Hercegovina v letih 1992 1995, nato pa je skupaj s hrvaško Šahovnico šesta vlJal združeni grb ene od dveh bosensko hercegovskih entitet, Federacije BiH. Ker se svi- oensko sorodstvo s Kotromanidi ne more dokazovati s krono \ grbu. pa to Se ne pomeni, da Taksen grhata imela \ pffffwmilrih udi ban Sgepari ll m tin Tvrtko l. poznaje pi unit Katarina KoCromanlđca- C^fokad \M|r Katarina Ceüaka Kotromanidta in njen pečat CeQaki zbornik 1977 1981, Ceye 1981 312 I) KOSi.kH IN Mil SI. H: (irh KotwmanOl« r\ I '"/"" W vrhovni knjigi 11, fojnicc ( rest, si. 12) sorodstvenih Mikov KotromanUta / neko vzhodnoalpsko rodbino že v i v stoletju ni moglo biti. Po obvestilu Anthonyja von Siegcnfclda je Thalloczy mimogrede Opozoril na skoraj identičnost kotromanicevskegagrba z grbom gospodov i/ Rogalca. Medlem ko je Siegenfeld odkrito domneval, daje Šlo pri Rogaških in Kotromanieih za sorodstvo, potrjeno / imenom prvega znanega Rogačana Stelana. je bil Thalloczy pri tem previdnejši. Je pa še sam opozoril na toponim Komm pod »Donatom« (tj. Donaćko goro pri Rogatcu) iz 15. stoletja in na dejstvo, «l.i so bili KottOmaniĆi V 13. in 14. stoletju \ sorodstvu tudi /goriškimi, ortcnburškimi in vovbrškimi grofi, ne le s hnaškimi Babonici. ogrskimi in srbskimi kralji. Čeprav smo že odkrili zvezo med svibenskim grbom, bosenskimi kralji in njihovim gibom lei korenine mitološkega kraljevanja Svibcnskih v Bosni, recimo še nekaj o tem problemu, ki z našo zcionoviN.SKi ČASOPIS • 56 • 2002 • • 313 s/ '' Grb Bosru v grbovni btflgi Korjcnlć-NeorU [izi Korjenk Veorić, ti X) •ispravo mi] ni neposredno povezan. Bkskun nam dopuSča nekaj nadaljnih domnev o pre- pletanju heraldike in tradicije. O Rogaških: prvi zanesljivi Rogačan je bil Stefan, ki Be je omenjal le leta 1195 in 1197 (v zadnjem leta iknpcy z Bertokknn).a Nato o imenu Stefan med Rogaškimi ni več sledi. Rogaški SO bili veja gOflpOtfo Konjiških, de/elnokne/jih (olakarskih) ministerialov. ki so leta I 1 *>2 '^"risiili sprememb., kne/a m od krškega škola dobili v fevd veliko obmejno gospostvo Logatec, ki gaje imel dotlej v fevdu VOJVOCB Otokar. Novi vojvoda Leopold V. (t 1194) '"zidani želel prevzeti fevda, zaloga |e škof podelil Konjiškim. Štefan je bilo /a štajerskega Plemiča in plemiča iz cesarstva V tistem času /elo redko ime. Zvečine so ga nosile osebe. • ' /.'lm I rkmuirnhuch dM HcrzOgUMUM M.-kTin.-trk. 2 Kini/ IN7«>; Bd-3 : OfU 1903; Bd4. Wien 1960- 9'5-i/,| (i Pfencfa> in H Appell: (>(Mc-|eit 1 BSt), D M. 20. 314 D KOS (iKIilNMII •• i m BOSNAE SI. 10: Grb Bosne » fbfnićki grbavni knjigi (iz: Fopxica Crest, \l -h katerih predniki so imeli nek poseben odnos do Ogrske, kjer je bil sveti kralj Štefan glavni svetnik. Pomenljivo je. da je bila /ena prvega Habcnher/ana kol Štajerskega vojvoda Leopol- da v.. Helena, hči ogrskega kralja Oeže (Štefana) II. Tudi njegova sestrična Agnes, bči av- strijskega vojvode Henrika II. Jasomirgotta (I 141-1177) in Leopoldovega predhodnik.! \ Avstriji je bila prvič poročena / ogrskim kraljem Štefanom III. Če so bile sorodstvene vezi med dinastijami vedno five, so se sčasoma stkale ludi med podrejenim plemstvom obeh dežel. Zato obstaja možnost, da so bili Štefanovi predniki neki ogrski plemići, ki so se nekoč v drugi polovici 12. stoletja pove/ali s Konjiškimi. Štetan pa |c ostal na Štajerskem. RogaJki s(> nato od leta 1207 izpričani kot štajerski deželnoknežji ministeriali: Alben seje omenjal v letih 1207-1227 v družbi konjiških sorodnikov in vedno \ Spremstvu štajerskega vojvode. Hans Pirchegger je menil, da je bil šele Albert k konjiškim pri/cnjcm plemič in je /ato s pomočjo/ene prevzel Rogatec in del Konjic. Njegov grb naj bi izpričeval podobnost / grbom Kollnit/o\ s Koroškega. Skup;i) / Jo/elom Mlinarićem je imel Alberta /a sina Ortolfa I. KonjiSkega (ok. 1175-1202). leta 1191 komormka štajerskega vojvode. Ortoll. sin prvega ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 «2002« 3 4(126) 315 ILLYRICUM. Candida, junćh Jovi, ftac campo Luna rubentc: Foreun* & fidei viva figura me*. Candidus eft animus,genius quoq; grandfbus aptus: 5cd varu iummum rtat mihi iorce bonuro. A «* ,f- Ort Ilirika V vrhovni knjizi l'mia Ritter Vučnu Q li:: VUeZ0Vte 1702. si li znanega Konjičana Leopolda L 11164), je imel Se brata Otokarja L (1181-1213» in Leopolda " (1182-1234) icr sestri Kunigundo (poročeno / Gotfridom Mariborako-VUtuškim) in le fteunenovano sestro, poročeno z nekim vitezom iz Zreč. Po Piicheggorju naj hi bil Leopold L Bvaätvu / gospodi i/ Gradca, na kar naj bi kazala njihova osebna Imena. Isti pa je imel °ntenjena Štefana in Bertolda le za gradiščana Konjiških \ Rogatcu« Toda Štefanov odnos *> Alberta ni bi] nujno zgolj služben; morda je bil njegm sorodnik, kar je kazal njegro ugled 'llctl pričami v edinih dveh listinah, kjer se je omenjaL Albertov sin Henrik L seje omenjal od k',;i 1234 do 12^7. Poročen jebiizGizelo, imel hčeri Oertnidoin Prido(1249), sestre Sofijo Poročeno s Richerjetn i/ Jaunegga), Geitrudo (poročeno s Henrikom Viltuškim) in Rihco poročeno / Otom KunSperfikim). Sofija |e leta 1245 ustanovila samostan v Studenkah, ka- ( ' ''fi'v Lun. vi s7. 96, :i ij. 245; u Pirohogaer, t lodMfttra und Add lo Steiermark wahrend dei Mttfdaten • "'»'^Ininnn/urVril.LMjnj-s DOd V^WlMUlgSgetchicfatB d» M.-k-rmark XVI. (ini/ 1958), 237-241; Pir Ser 1962, i w j MbarU, Kartuziji *Ue in /uitlolter (Maribor 1991>. - 316 [) KOS (,Kh IN Mil 1* CHULMIA. [ada gcrit curvum pro Gemmate dextera ferrum: Hine Luna cfl: fidci ceftis 6c inde Venu«, lards arnica Venus, Lunx eft rnutabile numen: Martia gens variis cafibus inde fubeft. cu. SI. 12: Grb Huma i trbovrU knjigi Pavla Ritter-VUezoviCQ Uv Wtzovid 1702, $1. 16) mor so kmalu poslali hčere tudi Svibenćani.'" Henrik I. Rogaški je imel istoimenskega sina (1263-1296). s katerim je veja okoli 1299/1300 po moški sirani izumila.91 Ti RogafikJ nas pravzaprav ne zanimajo, pač pa njihov grb m domnevni sorodnik začetnika linije. Stefan. Paralele Rogaikifi s Kocromaniči so vsaj nominalno in berakttčno pomenljive: »ogrsko« ime štetan-Stjepan je bilo do konca dinastije leta 1463 tipično in obve/no prvo ime Kolroma ničev. Konjički so imeli v grbu (srebrno) desnopoševno prečko (v modrem), medtem koje bil grb Henrika I. Rogaškega tako rekoč enak razvitemu kolromanic'kemu: (srebrna) poševna *>MIX 2.;i 545; MDC4.il 2333 I BSl Z,« 453;UBSl I,It59.86, 100. i BSl k* 4,42,44,99, I4X. I7<>. 243: GZM 1/73. 76. B4, 86, 92, 95. Plrchegger 1958, 242. i 99,180.181,24 I Mlinaric, (iradivo/.i Zgodovino Maribora < I Ki. Maribor 1975- 1984;odriej en OZM)UMUMDC5.K »87;MDC6.ft M Ptrchegger 1958,243;Plrchegger 1962 /(iOlMAINSKI < VSOPlS*56* 2002- I 317 Sl 'i: Pečat Henrika Rogaškega na listini iz leta 1234 (Kammer Landesarchtv Klagenfiat Allgemeine Urkunaenreihe; obj. v: Mix' 2. h. 545; foto: A. (enkrat celo levopoševna) pavka s po tremi lilijami oz. lilijastimi konicami sulice (nem. OJeve) v obeh poljih (slika 13)/'- Boo Lilijo ko! pečatno podobo (ne grb) pa je imel celo Otokar Konjiški \ pečatniku že leta 1206.'" Lilija in prečka sla bili torej značilna elementa RjOgaflcih, konjiSka veja pa je imela pozove k prečko, kar je ustrezalo cdo občasnim upodo- hlK-"n kotroinanicke.ua giba bre/ lilij. Rogaški grb v tej obliki pa ni ustrezal le kotromamčkemu. pač pa je spominjal tudi na grb seoskih kialjev oz. posameznikov i/ kraljevske dinastije. Ob tem velja opozoriti na hipo- le/,). ki hi delno ustrezala anžuvmski oz. bosenski zvezi Štajerski heraldik Joscl Kraßler je Pn omembi svibenskega grba ponudil domnevo, da naj bi trije listi nad kronskim obročem piC(K'n srednjeevropskimi pisci. Slednji pa so poudarjali predvsem »kraljevskost« rodbine, ne pa njenega imena, ter iskali njihov izvor s paralelami pri zunanjih simbolih njim znanega zahod- na plemstva. Za Ulricha so prišli Schärffenbergi-Svibenski s svojo zlato krono v modrem kot nalašč. Morda so celo sami že konec 14. stoletja celo spodbujali govorice o tem. Kotro- manići so bili namreč znani plemstvu iz slovenskih dežel že mnogo pred koncilom v Kon- stanci. S Kotromanići so se npr. povezali grofje Celjski, ki so se sredi 14. stoletja že vpletali v balkansko politiko. Grof Ulrik I. je leta 1354 sodeloval pri napadu ogrsko-hrvaškega kralja Ludvika I. Anžujskega (moža Elizabete Kotromanić) na Zadar, naslednje leto je s kraljem sodeloval v bojih z Benečani v Dalmaciji, leta 1359 in 1365 pa se je bojeval v Srbiji in Bolgariji. Tudi njegov sin Viljem seje z ogrskim kraljem boril proti Turkom v Srbiji. UIrikov bl*at Herman I. pa je balkansko politiko zastavil še bolj odločno, ko seje leta 1361 poročil s Katarino, Elizabctino sestro in hčerko tedanjega bosenskega bana Stjepana II. Kotromanića! Leta 1374 je Katarina od moža celo dobila v zastavo za obljubljena poročna darila gospostvo Krtko, ki je bilo še nekaj desetletij prej v lasti Sv^skih.10' Ker so bili v tem obdobju 104 GZS 5. St. 611. J. Sidak. Bosna i zapadni dualisti u prvoj polovici XIII stoljeća. Zgodovinski časopis 6-7 (1952-1953). 288 si.; Sidak 1975,180 si., se posebej 189-192; M. Lambert. Ketzerei im Mittelalter (Freiburg-Basel- Wlen 1991). 210 sl. 05 Voje 1981.288; Voje 1996,62; I. Voje. Balkanska politika celjskih grofov (v: Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema - nova spoznanja, Celje, 27. - 29. maj 1998, ur. R. Fugger Gcmiadnik. Celje 1999). 103-104. 322 D. KOS: GRB IN MIT Svibenski finančno že odvisni od Celjanov, ni nemogoče, da so nekateri člani z njimi tu pa tam celo odhajali na Balkan in spoznavali prave bosenske kralje, njihov grb in nasprotno. Zaradi kraljevskih simbolov oz. grba (krona) pri širom Evrope znanih bosenskih kraljih so si mlajši pisci torej logično razložili heraldično zmoto Ulricha von Richentala. Seveda so le zahodni pisci, med katerimi je najbolj zablestel Schönleben, za to izrabili Svibenske. Dubrov- niški pisci in heraldiki njihovega grba niso poznali in tega niso storili. Z večjim znanjem so zahodnjaki svibensko heraldiko in genealogijo poskušali umestiti v širšo bosensko in bolgar- sko politiko. Bolgarska zgodba pa je še bolj zapletena kot tista o bosenskem kraljevanju. O Bolgariji recimo Schönleben ni vedel nič več, kot je prebral pri Orbiniju. Bolgarija je bila zato po njegovem leta 1414 del turškega imperija, tistega leta pa so začeli Turki vpadati v Bosno in jo leta 1445 okupirali. Dogodke v Bosni je povzel po Lučičevem delu »O kraljestvu Dalmacije in Hrvaške«.I06 Leta 1408 naj bi prišlo v Bosni do silovitega spora glede kraljevske krone, kar se je po Schönlebnovem (upravičenem) mnenju nasploh dogajalo v vseh volilnih kraljevinah. Tedaj naj bi bil za kralja izvoljen nek Svibenčan, ki je sprejel nadoblast turškega sultana. Po naključju naj bi bile tiste tri krogle Ulricha von Richentala v svibenskem grbu del grbov nekaterih dežel, ki so bile v okviru kraljevine Bolgarije, zato naj bi jih Svibenčan vključil v svoj novi grb. V tem času naj bi si nekateri kranjski Svibenčani uzurpirali krono za grbovno podobo, drugi pa ostali pri treh konicah ali, kot jih Schönlebcn imenuje, pri »hepta- gularnem rezu«. Tako naj bi bilo do Mihaela Svibenskega leta 1446, baje zadnjega s tripira- midnim grbom, nato pa so vsi Svibenski stari grb zamenjali s kronskim.107 Tudi če bi verjeli Schönlebnovi genealogiji Svibenskih za 10. in 11. stoletje, je ta pasus v nasprotju s pojavom krone v svibenskem grbu oz. pečatniku že vsaj leta 1235; prav tako pa nima zveze z Orbi- nijevo legendo o izvoru Kotromaničev. Schönleben tu spet ni imel srečne roke: 1. Ni poznal številnih svibenskih listin z ohranjenimi pečati, pač pa le tiskana historiografska dela. 2. Ni poznal bosenske srednjeveške in novoveške psevdoheraldike. 3. Ker je želel spraviti v kronološki red Ulrichovega »kralja Schärffenberga pod sultanovo oblastjo«, je svibenski prodor v Bosno gladko postavil v začetek 15. stoletja, zato da bi Svibenčan kot bosenski kralj leta 1414 že lahko prišel v Konstanco. Še več, tudi Lučičeva zgodovina kraljevine Dalmacije in Hrvaške na pri Schönlebnu citirani strani 262 ne pozna imena Schärffenbcrg. V resnici je bil v letih 1404-1409 bosenski kralj Kotromanić Tvrtko II. Tvrtković, v letih 1409-1415 pa Stjepan Ostoja, marioneta vojvode Hrvoja Vukčiča in pripadnik stranke kralja Ladislava Neapeljskega. Ostoja je nato postal vazal ogrskega kralja Sigismunda, ki seje želel okronati za bosenskega kralja. Tudi pravni konec tedaj že tributarnega bosenskega kraljestva bi lahko postavili v leto 1463, koje bil ubit kralj Stjepan Tomašević ali celo v leto 1477, koje nomi- nalno kraljevanje končal od ogrskega kralja Matije Korvina postavljeni Nikolaj Iločki. Druga stvar je realna kraljevska oblast, ki sojo Turki zares končali že sredi 15. stoletja. Lučiču pa so bile znane aspiracije grofa Hermana II. Celjskega po bosenski kroni, ki mu jo je leta 1427 obljubil sorodnik kralj Tvrtko II., če bi ostal brez nasledstva. Obljuba je izgubila veljavo najpozneje leta 1435, koje Herman umrl oz. leta 1437, koje umrl njegov zaščitnik cesar Sigismund. Grof Herman ni uspel niti približno udejaniti dedovanja v Bosni. Temu so se uprli velikaši, saj je kralj Tvrtko prelomil bosenski običaj, da dedujejo krono najbljižji moški sorodniki - t.j. oseba izmed Kotromaničev.108 106 Ioanncs Lucius, De regno Dalmatiae et Croatiae libri sex (ed. I. T. Trattner, Vindobonae 1758), lib. V. cap. 5, 255-260. 107 Schönleben. Gallenberg 1680, 7-8. 108 M. Brković, Isprave hrvatskih narodnih vladara i latinske isprave bosansko-humskih vladara i velmo»a (Zavod za povijesne znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti u Zadru, Djela 10, Zadar-Mostar 1998), 78- 83;Voje 1981. 289-290; Voje 1999, 104-105. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 36«2002 • 3-4 (126) 323 Zanimivo je, daje Schönleben v obsežnem pregledu zgodovine Kranjske do leta 1000 (»Carniolia antiqua et nova«), ki je izšla istega leta kot gallenberška genealogija, pri do- gajanju v letu 936 zapisal, da so bili med tistimi, ki so v vojni med bolgarskim carjem Sime- onom Velikim (ok. 864-927) in Hrvati vdrli v Bolgarijo, tudi Kranjci. Nato naj bi zgradili grad Svibno, pozneje pa so odšli v Bolgarijo, posegli po kraljevski kroni ter spremenili grb.109 Pri tem avtor ni niti namignil, da naj bi se to zgodilo šele leta 1408, kot je zapisal v genealo- giji. Bralec tega dela zato dobi vtis, da naj bi Svibenčan postal kralj kmalu po letu 936 (je Schönleben mislil na čas takoj po smrti carja Simeona leta 927?). Tedaj je bilo bosensko ozemlje (sploh še ne kraljevina) v resnici del hrvaškega kraljestva, sosed konkurenčne kraljevi- ne Bolgarije, nekaj pozneje celo v coni oblasti raškega kneza, nato Samuelovega makedon- skega carstva (do 1014) in končno skupaj z obema kraljestvoma podložno Bizancu."0 Scčišče heraldičnega kroga Krog vzročnosti in posledičnosti legend o svibenskem grbu je sklenjen. Nismo pa uspeli Presekati njegove krožnice in razložiti motiva nastanka grba. Kjerkoli stopimo v zgodbo o Pravi genezi grba, nas iskanje vzrokov pripelje v nasprotno smer. Iz kroga se ne da izstopiti, kar ni posledica izpeljave analize, pač pa odraz nejasnega nastajanja grbov v 12. in 13. sto- riju. Kakor koli, svibenska zlata krona in legende so od vsega začetka pomagale dvigovati ugled Svibcnskih. Morda so bile tudi odraz njihovih skritih ambicij. Vse skupaj je pomenilo ideal visokoleteče osebe. Osebe, ki je grb prevzela, pri čemer pa seveda ni imela v mislih oosenskega kraljestva, ki ga tedaj sploh še ni bilo. Če se že moramo odločiti za konkretno °sebo, kije utemeljila svibenski grb s svojim življenjem in ambicijami, sta morda najprimer- nejša Svibcnčana Henrik II. (omenjan v letih 1227-1242) in njegov istoimeni oče (omenjan v letih 1182-1207). Če pa grb povežemo s križarskimi vojnami in osnovanjem posebne, od Puchsov oz. Prisov neodvisne veje, ostaja kot morebiten utemeljitelj celo najstarejši znani Svibenčan Konrad (omenjan v letih 1169-1175). Njihov življenjski čas je sovpadal z izjem- nim razmahom pečatnikov in grbov ministerialnega plemstva na jugovzhodu rimskega cesar- stva. Konkretnega razloga oz. ikonografski motiv svibenskega grba ne moremo določiti. Je Svibenčanu stopila v glavo udeležba v križarski vojni in srečanje s slikovitim Balkanom ali/ •n Orientom? Je doma pripovedoval »resnične zgodbe«, recimo, daje prišel nekje na vzhodu skoraj do roke neke plemkinje? Začetnik resničnega vzpona rodbine je brez dvoma želel utelešati v viteški ideologiji vrhunske, v praksi pa nedosegljive »kraljevske« vrline ter z grbom nakazati novo rodbinsko strategijo, povezano s čaščenjem dvorskih idealov. Henrik U- in najstarejši sin Henrik III. sta se kljub pripadnosti babenberški ministerialiteti v 30. letih !3. stoletja zaradi tiranije vojvode Friderika skupaj z večino štajerskega in avstrijskega plem- stva obrnila h kralju Frideriku II., doma pa začela iskati stike s spanheimskim dvorom. To Pomeni, da so Svibenski z ideološko premišljenim izborom grba celo lahko poudarili ne le starost in ugled prednikov, pač pa tudi nove politične cilje in ideale rodbine. Res so bili sanjski Svibenski prvo stoletje rodbinske zgodovine takšni: zvesti in stanovitni zaščitnikom knezom in kraljem: morda že grofu Bernardu Spanheimskemu, zanesljivo pa štajerskim Otakarjem in Babcnbcržanom, cesarju Frideriku in kralju Premyslu Otokarju II., salzburškemu J* Schönlebcn, Camiola 1680, 494: citiral je Lučića (Lucius 1666, lib. 11, cap. 2. str. 65). 0 Urkovic" 1998, 61. Simeon je umrl «e leta 927, potem ko je leta 924 zasedel Srbijo. Srbski begunci na ,rvaJkem so nato povzročili dvoletno bolgarsko-hrvaSko vojno, ki jo je končalo Sele posredovanje pape«a Janeza X. * 8es'° »Symcon der Große« avtorja V. Gjuzeleva v: LexM 8, 360-361). 324 D. KOS: GRB IN MIT nadškofu in koroškim vojvodam Spanheimom. Bili so ugledni in premeteni, če že ne razum- ni, uspešni pri večanju premoženja, pogumni ljubitelji viteških vrlin. Le formalne visokosti, ki je pritikala njihovemu grbu, niso nikdar dosegli. To je dejstvo. Ne glede na odlični karierizem v 12. in 13. stoletju so bili Svibenski kmalu »prisiljeni« oblikovati lastno heraldično tradicijo. Konec koncev so morali vedno imeti pri roki odgovor na vprašanje, čemu imajo v grbu kraljevski simbol. To pa seje dalo brez posebenega dokazo- vanja najlažje pojasniti s kraljevskim izvorom ali s posedovanjem neke kraljevske krone v preteklosti. Zaradi nepreverljivosti so Svibenski v 14. in 15. stoletju pristali pri vzhodnjaškem kraljestvu, saj so bile zahodne vladarske hiše genealoško prelahko preverljive. Orientalska moda je bila še posebej priljubljena na viteških turnirjih, kjer so se v poznem srednjem veku širile in spreminjale stare legende in fantazme, torej zgodbe o posameznikih, s katerimi so dodatno popestrili teatraličnost dogodka. Zato ne preseneča zapis opazovalca in kronista koncila v Konstanci (1414/1415), Ulricha von Richentala, koje na prizorišče prijahal neki plemič z zlato krono v modrem ščitu, daje šlo za »Svibenčana« in povrhu tega še za (gledal- cem manj znanega orientalnega) »kralja«. Lažje v nekaj besedah ni bilo mogoče opozoriti na barvitost dogodka in udeležencev. Naključna podobnost med bosenskim in svibenskim gr- bom je že pred koncilom v Konstanci zlahka pojasnjevala ugled Svibenskih, ki je tako zlasti s kroniko Ulricha von Richentala v 15. stoletju in njenimi interpretacijami v 16. stoletju preraščala v bosensko-bolgarsko kraljevsko izročilo. Zaradi podobnosti znakov na pečatih in celo spomenikih bosenskih kraljev s »svibenskim grbom« ter zaradi večstoletnih povezav ogrskega, hrvaškega in bosenskega plemstva z vzhodnoalpskim - še posebej od konca 14. stoletja, koje bila žena grofa Hermana I. Celjskega Katarina Kotromanič, je po Ulrichu von Richentalu in njegovem opisom koncila v Konstanci ter z recipiranjem dubrovniške tradicije o nemškem izvoru Kotromaničev legenda v 17. stoletju dobila sintezo. In njen prerok je bil Schönleben. Zusammenfassung Wappen und Mythos Ein Beispiel pseudoköniglicher Überlieferung über die Herren von Schärflenbcrg (12.-19, Jahrhundert) DuSan Kos Das Wappen war niemals nur ein Erkennungszeichen seines Trägers, sondern auch ein Mittel für seine Standesbestätigung. Der Wappenträger war vor allem seit dem 14. Jahrhundert, als man Adclstitel und Wappen auch mit Kaiserdiplomen zu verleihen begann, darum bemüht, ein derartiges Wappenbild geltend zu machen, das ihn standesmäßig und genealogisch bestätigen bzw. noch mehr hervoheben würde, als ihm seine tatsächliche Herkunft erlaubte. Für die bereits bestehenden Wappen versuchte man Deutungen zu suchen, die Mythen, Traditionen und neue Hypothesen von einer Familie bestätigen bzw. erklären würden. Vor allem in der Barockzeit kam es zu einer Verflechtung von heraldischer Realität und Mythos. Gerade das Wappen stellte oft eine Grundlage für den letzteren dar. Die Krainer Herren von Schärffenbcrg, die im vorliegenden Beitrag als hervorragendes Beispiel für die Diskussion über das adelige Wappen und die Mythologie dienen, war eine der Familien, die bereits im Mittelalter in der Überzeugung einer königlichen Abkunft lebte, was sie durch ihr Wappenbild begründete: einer goldenen Krone im blauen Feld. Außer dem großen Vermögen ermöglichte ihnen die Welt der Mythen, Imaginationen und Illusionen sowie zufälliger Ähnlichkeiten gerade dank des Wappens auch einen imaginären Aufstieg über die Durchschnittsebene. Ein aus dem Mysterium des Schärffenbcrger Wap- pens übernommene Element der Schärffenbcrger Genealogie war auch die Verknüpfung der Schärffen- . ZGODOVINSKI ČASOPIS • 56 • 2002 • 3-4 d 26) 325 berger mit einem bosnischen und bulgarischen Königshaus. Dabei handelte es sich nicht nur um eine falsche Interpretation von Quellen und Tatsachen, sondern auch um die Erweiterung einer älteren Le- gende, die aus dem »königlichen Bild« des Schärffenberger Wappens hervorging. Es waren die genea- •ogischen Studien des 16. und 17. Jahrhunderts, die dem Phantasiebild des Schärffenberger Wappens zugrunde liegen. Der bedeutendste Autor, der die königliche Herkunft der Schärffenberger in seiner 1680 gedruckten Genealogie der Gallenberger »wissenschaftlich begründete«, war der Krainer Histo- riker Johann Ludwig Schönlebcn. Wegen der toponomastischen Ähnlichkeiten bei der Übersetzung des Namens Schärffenberger brachte er die Schärffenberger zunächst in Verbindung mit Schloß Osterbcrg und folglich mit der Familie Gallenberg, dem Besitzer von Osterbcrg. Von den älteren Werken über- nahm er noch die Legende von ihrer Verwandtschaft mit bulgarischen und bosnischen Königen. Dieser Legende bediente sich aber zum ersten Mal bereits Ulrich von Reichental in einer Chronik des Konzils zu Konstanz (1414-1418). Der Mythos war jedoch nicht ganz eine Erfindung von Reichental. Tatsache ist, daß Krone und Legenden über die Herkunft der Schärffenberger von Anfang an dazu beitrugen, daß ihr Ansehen wu- chs. Sie stärkten - so wie die Symbolik der Krone selbst - ihr Selbstbewußtsein. Alles zusammen bildete das Ideal jener Person heraus, die das Wappen übernahm, wobei diese das bosnische Königreich natürlich nicht im Sinne hatte. In Betracht zu ziehen sind wahrscheinlich Heinrich II. von Schärffen- berg (überliefert in den Jahren 1227-1242) oder aber bereits sein gleichnamiger Vater (überliefert in den Jahren 1182-1207). Ihre Namen fallen in eine Zeit, in der Typare und Wappen des ministerialen Adels im Südosten des Römischen Reichs einen außerordentlichen Aufschwung erlebten. Der erste Aufsteiger der Familie versuchte zweifelsohne die vorzüglichsten Ideale der ritterlichen Ideologie, in der Praxis aber unerreichbare »königliche« Tugenden zu verkörpern. Mit dem Wappen wollte er eine neue Familienstrategie der Verehrung höfischer Ideale inaugurieren. Abgesehen vom Karrierismus im •2. und 13. Jahrhundert waren die Schärffenberger bald »gezwungen«, eine eigene heraldische Tradi- tion herauzubildcn. Das ließ sich ohne Beweisführung am leichtesten durch die königliche Abkunft °der den Besitz einer königlichen Krone in der Vergangenheit bewerkstelligen. Wegen der Unmögli- chkeit einer Überprüfung klammerten sich die Schärffenberger an ein östliches Königreich, ließen sich d'e westlichen Herrscherhäuser doch genealogisch zu leicht überprüfen. Wegen der ähnlichen Zeichen auf Siegeln und sogar Denkmälern mittelalterlicher bosnischer Könige mit dem »Schärffenberger Wap- Pcn« und wegen der jahrhundertelangen Verbindungen des ungarischen, kroatischen und bosnischen Adels mit dem Ostalpcnadcl sowie der Übernahme der Raguscr (Dubrovniker) Tradition von der deut- schen Abstammung der bosnischen Könige von der Familie Kotromanić (nach einigen Vermutungen Wegen des gleichen Wappens in Verwandtschaft mit den steirischen Herren aus Rohitsch/Rogatec) erfuhr Schönlebcns Legende aus dem 17. Jahrhundert endlich eine neue Synthese.