267
Čertice iz dnevnika.
Spisal A. K. Cestnikov.
V.
Cui ca no comenz no finiss. (Kdor ne vaga, je brez blaga J Prislovica furlanska.
V  reda najlepših dni mojega življenja stoji dan svet-kovanja stoletnice marburžke gimnazije, 2. avgust lanskega leta.
Seznaniti se v enem dneva ne samo z enim, temač z množico mož, ktere šteje slovenska domovina med najslav-niše in najzvestejše sinove, ni kakošna kaj bodi reč. Verh tega pa še poslušati v sredi raznih glasov tudi domačo besedo v prečastnem zboru, poslušati mile pesmi slovenske, in verh vsega še viditi, da med unimi najbolj dopadajo, to je skoro  da preveč veselja  za serce čutljivega domoljuba.
Slovenski govori konec šolskega leta so plodonosni, ker spodbadajo mladenče k delavnosti in jim vdihujejo ljubezen do maternega jezika. Zalibog, da se še ni udomačila po vseh naših gimnazijah navada, razun ptujih tudi v domačem jeziku pregovoriti nekoliko besed za slovo ali popotnico šolski mladeži.
Učencom celjske gimnazije gre čast, da so upeljali za zmirom lep običaj, govoriti o šolskem sklepu v nemškem in slovenskem jeziku, popevati med pesmami drugih jezikov tudi pesemeo slovensko.
V  letu 1856 se je glasila pervikrat slovenska beseda javno v dvorani celjske gimnazije, — pervikrat, kar stoji ondi šolsko poslopje. Prestopil je Rubikon sedanji jurist gospod Da v. Valenčak. Nasledoval ga je v prihodnjem letu 1857 sedanji bogoslovec gosp. Fr. Ogradi; za njim se je pojavil v lanskem leta sedanji bogoslovec gospod Miha Zolgar, letos pa je besedo val osmošolec in abitu-rient Fr. Zlo čar krepko in možko o razvitji slovenskega slovstva od leta 1848. Bog daj, da bi se za naprej vsako leto našel osmošolec, kteri bi bil pripraven prevzeti slovenski govor! Nadjamo se, da lepe in koristne navade ne bo spodkopala zanikernost prihodnikov, da ne bo ternje zaraslo poti, ktero so napravili in ugladili verli predniki.
Razun slovenskega govora se glasi od leta 1855 po-čemši tudi vsako leto pesmica slovenska na celjski gim-nazii za slovo. Letošnjo pesmico je zložil osmošolec in abiturient Maks Pleteržnik, napev pa je napravil njegov součenec Janez Š te pisni k kaj lepo in ubrano.
Evo krasnega napredka!
Marburžka gimnazija stoji celjski verno na strani. Zc v letu 1855 je deklamiral konec leta gosp. sedmošolec A. Stajnko prestavo Koseskovo „Ibikovi žerjavi". Lani pa je govoril gosp. abiturient Jože Suc po gospodu prof. Terstenjaku složeni epilog, kterega so nam tudi lanske „Novicea bile prinesle.
Razun Celja in Marbarga ima tudi Novomesto gimnazijo, v kteri se je govorilo leta 1857 v domačem jeziku; ali še kje drugod? ne vem. Nadjamo se, da bomo čitali letos v „Novicaha ali pa v „Glasniku" dopise od vseh slovenskih gimnazij in tudi kteri govor v slovenskem jeziku, kakor smo brali lani marburžkega in predlanskem celjskega. Škoda za govor slovenski, da bi ga govornik potlačil v skrinjo, kakor se je zgodilo z onim, kterega so potem podgane čisto razsekale.
Bojijo se naši mladenči, poslati prezgodaj svoj duševni plod po svetu. Pa kaj bi se bal! —Nsaj niso Slovenci ljudje, kterim bi se ne moglo nikakor vstreči. Vsak se veseli, če sliši ali bere kaj lepega od mladega početnika. Le hrabro toraj in serčno, — z enim mahljejem  se ne poseka drevo!
Časa je treba se ve da pri vsakem opravilu; „Lc» chiosses  grandes  a   fales   ben   trop  timp  conven" l)   pravi
') Le cose grandi a firlc bene ci vnole molto tempo, — to jet Ako hočeš kaj   izverstnega doveršiti,  daj  si časa.
pridni Furlan, kadar sedi pri ognji kuhaje pusto polento in ima pred seboj velik glupast kamen, kterega je treba otesati in opiliti, da je sposoben za rabo; in furlanska pri-slovica pravi: „Le prudenca ven cui agns J)?
268
l) La  prudenca viene cogli anni,  — to je: Pamet pride cez noe.
Pis.