Tvoj ie vstajei dan! La revanche est en marche! (Povračilo je na pohodu!) I. Bavarski minister notranjih zadev, pl. B r e 11 r e i c h je dejal dne 27. pret. mes. v zbornici državnih svetovalcev: »Drama svetovne vojne je dosegla svoj vrhunec!« — Tudi v avstrijskih nemških listih smo brali te dni podobna zagotovila. Graška »Tagesposta« je n. pr. pisala, da je privrela vojna sila do viška in pojde odslej hitro navzdol do zmagovitega konca. Na centralni vladi, pravi imenovani list, se že bavijo z raznimi vprašanji, ki jih je treba rešiti ob koncu vojne. Tako delajo v vojnem ministrstvu že na demobilizačnih načrtih. — Ker cenzura dopušča objavljanjc takih vesti, sklepamo iz tega, da temeljijo na resnici. Pa tudi vsa znamenja kažejo, da se bliža zaželjeni dan, ko padejo meči v nožnice, in se po vsej okrvavljeni zemlji razlije radostni klic: Mir! III. Tudi naš slovenski narod je deležen usode vseh, ki so zapleteni v to bojno vihro. Ni slovenske hiše in ni slovenske rodovine, pa tudi ne slovenske šole, da bi ob njo ne udarili razbesneli valovi bojnih grozot. Naš trobojni prapor je zavit v črno tenčico. Vsako slovensko srce čuti bolečino, kakor bi ga stiskala železna pest. Na stotine naših najboljših, najlepših sinov je padlo; še na njih grobove ne moremo, tako daleč so od nas! Kaj so napfavili iz naše solnčne Goriške! Te prelepe deželice, vse v rožah in sadju, ni več. Vsa je razkopana, razrita in opustošena: na cvetočo leho našega slovenskega vrta je padla strahovita noe razdejanja in uničenja! Bela golobica, blesketajoča se v solnčnih pramenih — naša ljuba Gorica — leži tam razmetana in posuta, kakor bi ognjeno morje zapluskalo prcko r.je! Peklu so odletela vrata — vsulo se je ven vse zlo, ki je kakor vesolni potop planilo na delo rok in uraa, marljivosti in vztrajnosti in je vse uničilo — vse! ... IV. Samo dveh ne! Ljubezni do te zemlje ni uničil nihče, in nihče ni uničil zvestobe, ki to ljubezen goji in ki jo bo kot dediščino našega trpljenja presajala od roda do roda vse do konca dni! Nihče ni uničil obeh — ljubezni in zvestobe — ki jo je svojemu narodu dala njegova šola : skromna nosilka in pospeševalka kulture je vsem živim srcem darovala knežji dar, ki ga ne poočiti nobeno svetno blago in ga ne odkupi nobena materialna sila! VI. Razen kruha pa smo lačni tudi moralnih pravic. Tuintam smo smeli o tem kaj malega povedati v svojem glasilu. O večjeni delu govore bele lise. Kadar bodo govorile te z vsakomur umljivo besedo, se bo zdelo svetu neverjetno, kako daleč lahko sezata strast iri sovraštvo, ko bi se vsaj v tem groze polnem času morala umakniti pravičnosti in objektivnosti, ako se že ne moreta — bratoljubju! VII. Nihče se ne drzne danes trditi, da ni slovensko napredno učiteljstvo v teh treh letih, ko v bolečinah ječi človeški rod, storilo vsega, kar je hotela domovina ime- ti od njega. Doma in na bojiščih sta bili vsako naloženo delo in vsaka prevzeta naloga opravljeni točno, naglo in uspešno. Ustvarili smo dejanja, ki lahko kažemo nanje in ki se z enakimi ne morejo ponašati drugi stanovi, čeprav žive v ugodnejših razmerah, nego so pa naše. — Čas pride šele po vojni, ko nam bo mogoče na temelju statistike pokazati na vse delo, ki je bilo od nas opravljeno v splošno korist. Naša socialna zavest je tako. globoka, da bi ne bilo treba nobenega uradnega ukaza, pa bi storili, kar smo dolžni storiti bližniku in domovini! Ko bi le del tega obrnilo učiteljstvo sebi v prid, bi ne bilo danes toliko klicanja po kruhu. Sebičnosti nam tudi sedaj ne more nihče očitati! VIII. Ko bo vojna končana, se bomo šele prav zavedli, kaj je vse strašnega storila. Sedaj nam je po priliki tako, kakor je onemu, ki ob vehementnem udarcu izgubi zavest, pa začuti bolečine šele pozneje. Sedaj nam udarja ob čuvstva in živce splošna sila, posameznosti se pokažejo z jasnimi lici pozneje. A če je splošnost strašna, tudi nje sestavni deli ne bodo drugačni. Pa tudi celoto bo videti v groznejših oblikah, ker bomo na posameznih delih pobliže spoznavali in spoznali posledice ognja in meča. Ko pride to spoznanje, bo moralo biti konec vzdihom in solzam! Takrat bo treba poprijeti za delo! Če je rokam obup izpil moči, se bodo morale z novo voljo okrepiti, razkleniti in poprijeti za delo! Kamorkoli seže roka — tam bo dela dovolj, za deset drugih! Torej podesetorimo svojo tvorno silo, zakaj po žetvi smrti pride setev življenja! IX. B5dirao narodu, ki zavlada v novi moči, veličini in slavi na razvalinah svojih domov in na grobovih svojih očetov in bratov, vodniki in dobrotniki, da, narodu narodni učitelji! Skozi naša srca so šle vse bolečine narodove, saj snio se tudi mi, njegovi učitelji, borili za njegovo bodočnost in delali zanj doma, ko smo bili sami pozabljeni in zapuščeni od vsega sveta, sami pomoči najbolj potrebni! A svojo korist smo potiskali v ozadje, ker je velikost splošne groze zatrla v nas vsak pojav individualnega egoizma; zato smo mislili nase v zadnji vrsti in Ie toliko, kolikor se ni temu upirala dostojnost liumanitete in briga do lastnih rodovin! Na škodo drugih nismo nikoli hoteli okoristiti sebe — najmanj sedaj, ko sta samopašnost in koristolovstvo najgrši pegi na človekovem značaju! X. Izrujmo iz slovenske njive vsak plevell Nič in nihče ne sme dušiti rasti seraenu, ki ga poštene roke vržejo v svojo zemljo! Hočemo pod svojim nebom in na svojih tleh svobodne. bujnosti, ki svojedobno rodu za rodom donašaj plemenitega sadu! Beseda o značaju postane meso in mogočno vzgojno sredstvo, če bo na nas in v nas oblikovan značaj nepodkupnosti, delaljubnosti, resnice, dobrote in lepote — sploh tiste plemenitosti, ki stavlja korist in čast naroda na prvo mesto! V slovenskem gozdu, pošumevajočemu od radostnih naših pesmi, ne sme biti grabljivih volkov, potuljenih v ovčje kože! Na straži stojmo slovenski učitelji, po duši in telesu čisti! Kapital narodnega imetja je v narodu naložen. Pogledi v duše so pa odprti nam! Dvignimo dragocenosti na zlato solnce, da se zabliska in zadoni od obzorja do obzorja ime vsakterega naših: Slovenec! — XI. Naš ideal mora biti avtonomija naroda in v tem narodu avtonomija šolstva v okvirju državnih mej! Glede na ta ideal nam stoje ob strani tudi drugi avstrijski narodi. Hočemo razvoja in pospeševanja svoje kulture v okvirju zakonov, veljavnih za vse državljane! Sami sebe poznamo najbolj, zato bomo dobili sredstva in pota, da se uveljavimo na vsakem polju! Svoj kruh naj režemo sami sebi! Svoje moči naj sami razvijamo! Doslej se ni zgodilo samo enkrat, da je hipoma stopilo sto zaprek na pot, ko se je samo ena tuja ro^a ponudila v pomoč: Kamen natnesto kruha! Ničesar nečemo v škodo drugih, hočemo le tiste svobode, ki nam omogoči tekmovanje s kulturnimi narodi na vsakem kulturnem polju! Vštric hočemo, ne pod! Enakopravni hočemo biti, ne odvisni! Svobodni kakor vsi drugi! Srečni v zavesti produktivne narodne samobitnosti!