Zlatoporočenca iz Senožet
,,Dveh src, ki ju zvestoba je združila, nihče ne loči. Kajti čas beži, toda Ijubezen se ne izpre-minja in ni Ijubezni, če se spie-meni."
Te znane besede so mi prišle na miseU ko sem se v temni, mimi noči vračala iz Senožet proti domu. BUa sem na obisku pri Malči in Janezu JERINA, zakoncema, ki sta 12. oktobra praznovala 50-letnico poroke,
Kar tesno mi je bilo pri srcu, ko sem se sončnega nedeljskega popoldneva vzpenjala po stopni-cali lično zgrajene hišice na robu vasi. Hišice, katero sta v potu svojega obraza 1. 1927 zgradila Malči in Janez, kot sta mi kas-neje povedala. Pa je strah takoj splahnel, ko sem se srečala s prijaznim in nasmejanim staič-kom - 76-letnim Dobravčevim Johanom, kot mu pravijo doma-čini. Sedel je ob topli peči in pteganjal dolgčas ob gimnastiki na TV zaslonu. Televizija je po-leg kart tudi njegov največji ko-njiček.
,,Žena je skočila na klepet k sosedu," mi je dejal, ko sem mu povedala, zakaj sem ju obiskala. Pa sva se sama nekaj časa pogo-varjala. In ker Malči ni in ni bilo domov, sem še jaz potikala na sosedova vtata.
Razvnel se je živahen pogovor in ob sladkem moštu in pecivu mi je popoldan kar prehitro mi-nil.
Bila sta soseda in ker je bil Janez vedno nasmejan, se je Mal-či pač zaljubUa vanj.
,,Prišel je tisti nesrečen slučaj - in vprašala sta se, kdo bo skrbel za otroka? Pa sva se po-menila in se poročila. Sa mo ta kiat je bilo to veliko teže in huje kot danes."
A Malči in Janez sta premaga-la težave in skupaj zaživela v zaupanju na boljši čas.
,,Težko živi se življenje, če se ne deli trpljenje, a slajša je ra-dost srca, če isto si delita dva," in tako sta Jerinetova zakonca prehodila skupno pot, dolgo 50
let in danes se včasih z gren-kobo, včasih z radostjo v srcu spominjata vseh teh dni.
,,Spomini so lepi, čeprav bo-lijo," mi je rekla Malči.
Rodilo se jima je 10 otrok, toda trije so umrli. Dva že v rani mladosti, hčerka Viia pa v cvetu mladosti - v 24. letu. In Malči je potočila dve debeli solzi, ko se je spomnila izgube svoje ljub-ljene hčere.
Družina je bila številna in tre-ba je bilo krepko delati, da so se lahko preživeli. Posebno težko pa je bilo še med NOV, a vsi Jerinetovi so zvesto in z vsemi močmi pomagali v partizanskem boju za svobodo. Sin Franci je bil najmlajši kurir v Zasavju, ostali pa so jim pomagali doma, jim nudili zavetje, hrano, oble-ko. . . Končno je le posijalo svo-bodno sonce na zasužnjeno do-movino in tako tudi na Jerine-tovo domačijo.
Oče Janez je bil dolgo časa tajnik ZB Dolsko, nekaj let celo predsednik bivše oWine Dolsko, ter ustanovitelj in dolgoletni član in sodelavec gasilskega dru-štva Senožeti. Poleg tega pa je bil vseskozi rečni paznik.
Malči pa je bila članica ZB, članica RK in najzvestejša krvo-dajalka, saj je letos dobila zlato
kolajno za svoje humane sto-ritve, poleg tega pa je še dobra babica in piababica mali Vesni, katera ji krajša dolge puste dni.
Prav tako kot mož, tudi Malči rada posedi ob televizorju, pa tudi lepa knjiga ji je zvesta prija-teljica.
,,Veliko nas je bilo tisto so-boto, kar 20 domačih. Vsi atra-ci, pa vnučki in pravnukinja, pa veliko sosedov. Bilo je lepo, poz-no v noč smo obujali spomine na prestano življenje, na 12. oktober pred petdesetimi leti..."
Kjer ni spominov ni kesanja in kjer ni kesanja ni spoznanja. Je-rinetova pa sta v vseh teh letih spoznala, kako zelo se imata še vedno rada, da sta vzgojila otro-ke v pridne, poštene, zavestne dižavljane in to jima je največje plačilo.
Nista se bala trnjeve poti do visoko zastavljenega cilja, in se-daj, po 50-letih, ko sta obstala na njem, je radosten spomin na mlada leta, na leta bojev, zmage, hrepenenja. ..
Naj jima ob tej visoki oblet-nici, čeprav malo pozno, a vse-eno iz sica iskieno čestitamo!
MARTINA TRDIN