303
Ozir po svetu.
Fakir.
Ker so zdaj oči vsega sveta obernjene na izhodnjo Indijo, podamo tu bravcom „Novic" čertico ondotnega življenja po Boc Dikensa iz „Meyer's Volksb."
Fakir je berašk samotarec v Iadii. On ne priznava nobene višje gosposke, hodi nag, ne dela nikoli, zaničuje vsacega, pravi, da se vedno posti, zraven se pa redi od nar mastnejsih grizlejev. Boc Dikens je vidil Fakirja, od kterega ni nobeden vedil, ali je kdaj jedel ali ne. Pri sebi je nosil cern kamen, kterega je neki svet mož njegovi materi enkrat daroval. Sam je terdil, da je brez vse hrane svojo lepo starost doživel in da je le svoj čemi kamen sesal. Da je imel pa černi kamen redivuo moč, je priča tolsti podbradek in rejeni, okrogli trebušček. Jedel in pijače je nabiral, pa ne za se. Ko sem ga vidil, je prosil rajža, mleka, rib in sirovega masla za svojega patrona. Kar je med dnevom nabral, je položilv zvečer na oltar svojega patrona, da bi se pokrepčal. Če je kaj ostajalo, je razdelil med revne. Pa patron je bil zelo zbirčen; kar je bilo starih in slabih darov, je vse zavergel in drago jutro jih je   goljufivim   darovavcom   s   svojo   kletvijo   vred nazaj
poslal.                                                                                        ,
Včasih si Fakir domišluje, da bi bilo za občni prid dobro, če bi se kakih 100 milj daleč kot kolo vertil. Zdaj si da roke ua noge privezati, med kolena in komolca vtakne
304
sambuzovo palico in tako se poda Da pot. Kositarna skle-dlca za nabiranje nailovšine, ena mošnja in nekaj druzih reči je privezanih na koncu palice. S to robo se verti kot kolo vedno naprej in na to vižo popotuje včasih več let. Ko pride blizo kake vasi, mu grejo vsi ljudje naproti in ga spremije s spodobno častjo do vaškega vodnjaka, moški bijejo na bobne in ženske pojejo skoz nos. Tu se sveti mož odveze, omije prah in blato in po kratkem pokrepčanji se začne z ljudmi zgovarjati.
Kot navaden človek poprašuje po jedilnih shrambah, in pozveda, kako da živijo. Vsak je željen s tako svetim možem govoriti, ki je v podobi obroča k njim prišel.
Potem se Fakir zahvali za sprejem in obljubi pri tistem ostati, kteri bo to čast nar bolj ceniti vedil. Po kratkem razgovoru je pogodba storjena. Fakir ostane pri možu, ki mu je največ obljubil, daje potem dobre svete v občni prid, in duh svetosti se razširi po celi vasi.
Ko milovšine redkeje postajajo, zveze Fakir spet roke iu noge in vsa vas ga spremi z ravno tistimi slovesnostim], s kterimi ga je popred sprejela.
Kot drugi ljudje take baze, se zna Fakir posebno ženskam prilizniti iu večidel ga imajo rade, pa gotovo ne zavoljo njegove lepote, ker gerjega človeka si skor misliti ne moreš. Kot bi ga narava ne bila še dosti ostudnega naredila, se pači še sam in povikšuje nalaš svojo gerdost. Okoli oči si naredi bele čerte in lica pobarva rumeno. Po nosu in okoli oči si naredi bele proge in tudi persi si opiše z rižami.   Ne nosi nobene obleke in mjila tudi ne pozna.
V Iadii pripovedujejo veliko od čudnega smertuega spanja, kteremu se Fakir prostovoljno uda. Franeozki general Ventura je bil pri pokopu in pri ustajenji nekega Fakirja sam pričajoč in Schonberg je sledečo povestico iz ust zanesljivega in resnicoljubnega generala sam slišal, ki se od besede do besede takole glasi:
Bilo je v Amritseru, ko je nekega dne okoli 40 let star Fakir k poveljniku Runjitu prišel, in je rekel, da se hoče, ako želimo, zakopati dati in čez 40 dni se bode pri odkopu groba zopet oživil. Runjitu je bilo to všeč. Med svojo hišo na vertu in med terdnjavo Amritserske na prosti planjavi je ukazal sozidati hišo, ki je imela ene same vrata, ktere so bile posebno terdno napravljene. Odločeni dan pride ; tudi Fakir pride in prosi za privoljenje, da bi mu pri namenjenem spanji in pri vstajenji njegov služabnik streči smel, ker ga je naučil, kako more ravnati. — Bilo mu je dovoljeno. Fakir je 20 dni potreboval, da se je za spanje pripravil in med tem časom je Runjit vedno na-nj paziti ukazal. Teh 20 dni je zgol mleko vžival in s čistiv-nimi leki se je tako sčistil, da so bile deva popolnoma prazne. Ko je prišel, so bili vsi dvorni velikaši skupaj, ki so radovedni gledali, kaj bo počel. Fakir je začelsvoje delo s tem, da si je dal vse luknje na životu, postavimo, ušesa, nos i. t. d. z voskom zamašiti. (Ali ei je dal tudi usta zamašiti, tega se general ni mogel več spomniti.) Potem se je zgrudil na tla in z zapertimi očmi je ležal na tleh kot merlič. Vse znamnja merliča so se pokazale, samo na sredi glave je bil goreče vroč in kri je na tem mestu hudo bila, ves drugi život je bil pa merzel. Potem so položili Fakirja v trugo, so zabili pokrov in so djali trugo v jamo, ktero so v imenovani novi hiši skopali. Na trugo so položili dile, so zasuli jamo, potlačili zemljo in na grob so vsejali rajža in pšenice. Ko je bilo to storjeno, so zaperli vrata z dvema ključavnicama; ključ od ene je vzel veliki blagajnik, od ene pa omenjeni general Ventura. Vsacih 9—14 dni so preiskavali grob vpričo Runjita, ki ni pustil sicer žive duše v hišo; bil je namreč zelo pazen in previden v rečeh, ker je vedil, da je lahko prekanjen. Pa grob in hiša, vse je bilo po starem, nikjer ni bilo sledu, da bi se bil kdo hiše ali groba dotaknil. Štirideseti dan pride; izkopali so trugo in ko jo odprejo, najdejo Fakirja ravno tako, kot so ga bili not položili, le malo bolj rumen je
bil zoabiti. Fakirjev hlapec začne zdaj svoje opravilo, speče dva palca debel hlebček po ondotoi šegi in ga položi hudo vročega verh Fakirjeve glave, ki je bila na tem mestu ravno tako vroča kol na dan pokopa. Potem ga začne po vseh udih dergniti, odmaši nos, ušesa i. t. d. Cez nekoliko časa odpre Fakir oči in se sklone, pa kakor je bilo viditi, se še ni popolnoma zavedil. — Runjit je potem zapustil kraj te čudne dogodbe in zvečer je prišel Fakir spet v Derbar ravno tak kot pervikrat.
Fr. Erjavec.