MARIJAN   BRECELJ
POSPEŠEVANJE NAPREDKA 
tržišča s kmetijskimi pridelki
V sploSaik prizadevaujik za nadaljujo ureditev in napredek gospodarstva pripada poiuembuo mesto problemu pospeševanja napredka tržišča, posebno pa tržišča s kme-tijskimi pridelki.
Pri tem tako pomembnem kakor tudi zapleteneui problemu se kaže potreba, da razčistiuio vrsto zelo važnih stvari ne sa-mo teoretično, teinveč tudi praktično. Med drugim se zastavlja tudi vprašanje, ali ni pri nas še vediio kakšnih admiuistrativnih vplivov, ki na tem področju uegativno de-lujejo. Nadalje, ali ni, in v kakšni uieri določenih pojavov monopoliznia bodisi na strani gospodarskih organizacij, bodisi, da prihaja do njih zaradi politike posameziiih lokalnib organov oblasti. Tak muuopolizum zožuje kmctijsko tržišče. ponekod pa- ga celo tudi zapira, povzročajoč tako umetne razlike v ceni bodisi na škodo proizvajalca bodisi na škodo potrošnika.
Dejstvo je, da imamo take pojaVe in da ne izvirajo samo iz nekih še neizpopolnjc-nih   prvin   v   gospodarskem   mehanizmu,
tumveč da se ipojavljajo tudi kot prakia, ki včasih krši celo veljavue predpise, vsc-kakor pa je v nasprutju s težujami gospo-darske stabilizacije.
V zadujem času siuo uveljavili že vrsto ukrepov, ki pomenijo sprostitev kmetij-skega tržišča tako glede režima cem kaJcor tudi glede organizacije odkupa kmetijskih pridel.kov. Tako jc bil jeseni leta 1951) uveden skoro popolnoma prost režim v prometu z žitom. Ustvarjeue so bile bolj vzpodbudne osnove za kontraliiranje. do-govarjanje cen za osnovue živilske izdelke je bilo ukinjeno, režim cen industrijskih rastlm je bil znatno sproščen, uvoz živil je bil organizacijsko postavljen na širš« bazo, v kratkcm bo uveden nov način razdelitve doliodJka v trgovini itd. To po-meni, da je treba iti iiaprej tako v izpo-polnjevanju vsega ekonomakega sistema kakor tudi po čimbolj svobodnem trži^ču kmetijskih pridelkov zagotoviti čim večjo vzpodbudo za proizvodnjo in čim obsež-nejši odkup kmetijskega blaga.
ZAŠČITA PROIZVAJALCEV I V PROIZVODNJI I V PROMETU
Vsekakor so široke možnosti za popol-noma samostojno iniciativo gospodarskih organizacij, njihovih zbornic in združenj, predvsem pa ljudakili odborov na pod-ročju ureditve tržišča, da bi čimprej do-segli čim večje rezultate. Točno je, da so še nekateri predpisi, ki dotpuščajo mož-nosti škodljivega administrativnega vpliva na to področje. Predvsem pa je napačno, da obstajajo težnje. ki gredo za lem, da bt s popoinoma administrativnimi ukre-pi zaščitili trgovino nasproti proizva-jalcu, in to baje zaradi zaščite potrošai-kov. Ce želimo razviti in normalizirati trgovino in če želiino potrošniku dobro — tedaj inora biti naša politika usmerjena k zaščiti proizvajalca. Tu razumemo zaščito tako v pmizvodnji kakoc tudi v prometu. Ne bomo pogrešili, če l>omo v tem okviru razvili vso iniciativo. Naj pokažemo samo na nekatere izmed aktualnih nalog.
Da bi v praksi dejansko omogočili svo-bodo v prodaji kmetijskili pridelkov, mo-ramo ustvariti realne pogoje. da bi mogli zasebni   kmetijski   proizvajalci,   zadruge,
kmetijska ipose&tva, eikoiioniije, kmetijske zadruge pod enakimi pogoji svobodno pri-hajati na tržišče. To je načel-o, ki nepo-sredno izhaja iz značaja blagovne pro-izvodnje, nespoštovanje tega načela pa lahko v skrajnj liniji samo negativno vpli-va na proizvodnjo.
Omogočiti v naših konkretnih pogojih svobodno tržišče kmetijskim proizvajal-cein pomeni ustvariti tak mehanizem v blagovnem prometu, da lahko proizvod v čira večjem obsegu, po čim krajši poti in na najbolj ekonomični način preide od proizvajalca do potrošnika. Tu je kot bi-stveni činitelj v tem mehanizmu kmetij-ska zadrnga. Poudariti moraino, da so re-zuliati v rainulein letu pozitivni in da ka-žejo na veliki pomen zadrug v odkupu kmetijskih pridelkov. Da bi pa mogla za-druga čim bolje in čim učinkoviteje oprav-Ijati to svojo funkcijo tako za proizva-jalca kakor tudi za tržišče, mora v vsa-kem primeru osiati proizvajalna organi-zacija. Z drugimi besedami, kmetijska za-(Nadaljevanje na 2. straai)
POSPESEVANJE NAPREDKA
trzisca s kmetijskimi pndelki
(NadaJjevanje s i. strani)
druga ne juore iiastopati nasproti svojim članom kot trgovinsko podjetje, ki odujih kupuje in prodaja blago ne glede na inte-rese saiuih proizvajaleev. Kuietijski pro-izvajaJci uporabljajo svojo zadrugo tudi za prodajo svojih pridelkov zato, ker je organizirana prodaja bolj ekon-oinična in učiiikovita. Če ima vodstvo zadruge do pr<jizvajailcev odnos trgovca in če proiz-vajalcem tak trgovec nc ustreza, bodo vsekakor iskali svojo pot ua tržlšče. V tem primeru bo individualni kmetijski pro-izvajalec prisiljen, da se ukvarja uepo-sreduo s trgoviuo in to najpogosteje z zelo primitivno, kar ga v vsaikern primeru od-daljuje ,od intenzivne proizvodnje, to pa je zeio 'škodljivo. Moramo torej čimbolj krepiti kmetijjsko zadrugo kot proizvajal-no organizacijo zasebnih proizvajalcev in jo kot tako usposobifi, da postaue odlo-čilni činitelj v trgovini s kmetijskimi pri-delki.
Nadaljnji pogoj za osvoboditev in raz-širitev kmetijs'kega tržišča je organizira-nje trgov na drobrio in trgov na debelo. Ljudski odbori morajo skupaj z gospodar-skitni zbornicami omogočiti oživitev in razinah že obstoječe prakse in okrepitev takega režima na trgili, da bodo dostopui
brez knkršnih koJi zaprak vsaJtemu, ki inja pravico trgovati. To pomeni, da ni mogoču zapreti teh trgov niti proizvajal-ceni niti industrijL aiti trgovinskira gospo-darskiin organizacijam in iii mogoče, da bi občimski odbori — administrativno spre-minjali značaj. trgov: na primer da trge na debelo preprosto razglasijo za trge .na drobno, da bi bili zaščtteni' tnonopolistični interes-i.
Razen razširjenja trgovinske mreže in njene specializacije, nadalje izboljžaaja (ehnične opremljenosti, kar je bistvena naloga, je pred mestnimi odbori posebno naloga organiziranja velikih trgov na de-belo, ki lahko veliko pomagajo pri pre-skrbi mest. Na temeliu sedanjih izkušenj (n.pr. Zagreb) bi lahko v tem pogledn hitreje napredovali.
Vsakdanjo življenje zahteva čimbolj elastičuo zamenjavo kmetijskih pridelkov med vasjo in mcslom. Zato je treba otno-gočiti, da bodo trgovinske gos,podarske organizacije, predvsem tiste, ki se ukvar-jajo z nakupom in prodajo sadja in vrt-nin, mogle neposredno uaikupovati pri po-sameznih proizvajalcih. Prav tako, da bodo tudi individualni proizvajalci mogli neposredno protlajati podjetjem v kraju ujinovega posJovanja.
VPLIV KONTRAHIRANJA
NA HITREJŠI RAZVOJ
IN UREDITEV TRžIščA
Od vseh ekunomskih iik_-epov, ki lahko ugodno vplivajo na hitrejš. razvoj in ure-diter kmetijskega tržišča, mislinK), da bi mogli čimbolj široko uporabljati obliko kontrahiranja. Gre za kortrahiranje kot obliko stabilizacije tržisča in neposred-nega činitelja v redni pr«skrbi mest in industrijs-kih krajev. Trgovinske organi-zacije in živilska Lndustrija bi se mogle s kontrahiranjem s kmetijski-mi proizva-jalci, predvsem z zadrugarni in kmetij-skimi posestvi, pogoilbeno vnaprej dogo-voriti za doloiene količine kmetijskoži- * vilakih proizvodov vseh vrst s tem, da' jamčijo proizvajalcu razen drugih pogod-benih pogojev tudi minitnalno ceno. Tak sistem dogovarjaoja mora biti naravno vezan  na ustrezajoči  krediini  sistem.
Pogotlbeni ekonomski odnosi med pro izvajalskimi in trgovinskimi organizacija-mi v obKki kontrahiranja lahko vsekakor pozitivno vplivajo na obseg in struktur« proizvodnje, na drugi stran: pa na obseg in stabilnost preskrbe in na umiritev cen. V takem sjistemu kontraliiranja — ki ga ne pojmujemo kot kakšen ©notno pred-pisani sistem — se bodo pojavljala razen industrije grosistična podjctja, speciali-zirana podjetja za preskrbo mest, lahko pa se pojavijo tudi nadrobae trgovinske organizacije — vsaJca organizacija v svoji funkcjjji, ki jo inia v vsem mehanLzmu blagovnega prometa. Tu ne bi smeli po-staviti nobenih mej. Tudi aa tem pod-ročju že imamo nekaj pozitivnih prime-rov, le da še v zelo ozkem obsegu, tako da taka oblika go&podarske intervencije še nima zad-ostnega rpliva na tržiiče. Lah-ko bi šli v mnogo širšo akcjo, ne da bi čakali na kakšne splošne predpise in smer-nice, čeprav bo vsekakor potrebno ustva-riti ustrezajoče pravne in inaterialno fi-nančne pogoje. Kakor pa smo rekli, lahko že sedaj v veljavnem kreditaem sistemu takoj preidemo k temu delu.
Končno naj ponovimo, kar je bilo že večkrat poudarjeuo: občine in okraji bi »morali čimprej usposobiti svcje družbene upravne organe, to je svete za preskrbo in trgovino. da bi prišla tu družbena ini-ciativa do čim močnejšega kraza m da bi bile izkoriščene vse možnosti v našem gospodarskem mehanizmu ter v gospodar-skih zbomicah in združenjih za čimbolj učiakovito in čimbolj hitro izvajanje poli-tike pospeševanja napredka bnetijskega tržišča. To bi vsekakor prispevalo tudi k splošni stabilizaciji gospodarsiva.
SVOBODNO TRžIščE — NAJSOLIDNEJšA POT ZA NADALJNJO KREPITEV ZADRUG
Za stabilizacijo kinetijskega tržišča bi bilo škodljivo, če bi dopustili. da se raz-mahnejo monopolistične težnje. Tu niso po sredi kakšni predpisi, ker ti prepre-čujejo monopolizem. V vprašanju je praksa. Oblastni organi v politično terito-rialnih enotah in zbornice so poklicani, da preprečujejo pojave monoipolizma, naj se pojavljajo s katere koli strani. Dejstvo je, da ustvarja neurejeni kreditni sistem v trgovini nekaterim podjetjem privilegi-rani položa] na tržišču, kar negativno vpliva na razvoj vse trgovin&ke mreže in uredilev kmetijskega tržižča v celoti.
Kolikor gre tu za nejasnost našili pred-pisov, je to treba izpopolniti. vsekakor pa je jasno, da inoramo v organizaciji bla-govnega prometa absolutno izvajati na-čelo, da se v splošnih pogojih poslovanja zadružna trgovina izenači s splošao druž-beno trgovino. Nemogoč je tu različeu po-ložaj, ki bi ustvarjal na eni ali na drugi strani diskriminacijo, s tem pa zagotovljal eni ali drugi strani monopolistični polo-žaj. Prav tako nima niliče pravice izva-jati pritisk pri pridruževaoju podjetij k
stran
24. II. 1967
NASA SKUPNOST
zadcužniui   poslovmm   zvezam.   Tu   mora odločati ekonom&ka korist skupnosti.
Drugo nič manj važno načelo je, da piora vsak <)bčins.ki in okrajni ljudski od-bor enako tretirati nastop trgovinskih organizacij na svojem področju, ker je to osnovno načelo splošnojugos-lovanskega enotnega tržišča. To pomeni, da je pravno in ekonomsko nemogoče administrativno ščititi na svojem področju posJovanje sa-mo tistih trgovinskib. organizacij, ki ne.po-sredno dajejo svoj prispevek v lokalne proračune. V sklop teh vprašaaj spada tudi izvajanje uredbe o pogojih, v kate-rih trgujejo kmetijski proizvajalci. Repu-bliški upravni organi določajo sposobnost ali nesposobnost zadrug, s tem pa omogo-čajo ali preprečujejo nastop drugih trgo-vinskih organizaeij. To dano jim pravico lahko uporabljajo t interesu tržišča, ne pa za administrativno zaščito zadruge, ki še n,i usposobljeua za posrednika v pro-metu s kmetijskimi pridelki. Najhitrejša in najsolidnejša pot za usposobitev zadrug je prosto kmetijsfco tržišče, ne pa umetna zažčita zaostalih organizacij, ki labko zmanjša obseg zamenjave kmetijskib pri-delkov.