352
M. Langus-u!
Ne tugovajte po neizgubljenem!
Joung. Tebi ah! tudi oči so stamnile , Tiha zastala je žila serca. Roko, ki slavne podobe 'z nje lile, Smertna pokriva zdaj  senca hladnd!
Grob Tvoj solzice operajo vroče, Zdiha po Tebi, kdor Te le poznal5 Sklicati ah! al Te več ni mogoče: Nihče ne verne iz groba se tal!
Stresel Tvoj beg me je v serce nesrečno, Rano pekočo mi huje vžgal spet; — Vendar privošim plačilo Ti večno, Neumerjočim ko zdaj si prištet!
Vreden sin doma, postavil mu dike, V barvah razlival si večen uzor. Dihal iz duše prekrasne si slike. Slavnega slavi Te Tvoj umotvor!
Zdelal poslednje si delo slavito, Večnemu v čast daroval si vso moč5 Komaj je bilo očesu odkrito Že Te zakrila nam černa je noč!
Vreden dostojnega bil  si plačila, Ah! al kdo dal Ti ga vendar bi bil, Ko domovina, plačilka le mila, Sama ne zvije 'z neskončnih se sil.
Stresel Tvoj beg mi je v serce nesrečno. Rano pekočo mi huje vžgal   spet; Vendar privošim plačilo Ti večno, Neumerjočim ko zdaj  si prištet!
V Ljubljani.                                               Dr. Lovro Toman.