pobožnost obrnjenih misli stoječo glasbo bolj kot ropot; inteligentne in zlasti glasbeno izobražene moti, ker odvaja njihove misli od predmeta in jih osredotoči na glasbo, ki torej tu še manj podpira cerkev v njenih pravih namenih. Zakaj so ravno one cerkve, kjer se goji lepo, dovršeno, naravnost koncertantno cerkveno petje na koru, najbolj obiskovane po tako imenovanih inteligentnih slojih? Ker zahajajo ti ljudje tja radi glasbe, ne pa, da izpolnjujejo svojo versko dolžnost. Je-li to v interesu cerkve? Da ljudje nikakor ne „ostanejo hladni in niti ne sodelujejo pri skupnem petju", temu je najboljši dokaz ravno protestantska cerkev, kjer je, kakor mora tudi pisec priznati, skupno petje že od nekdaj vpeljano. Take splošne in ravno v svoji sploš-nosti neutemeljene trditve ne dovedejo do zadovoljivih rezultatov. Pravilna pot bo tudi tu srednja: Vobče skupno petje (v cerkvah, kjer je sploh mogoče; sicer tiha maša), izredno pa umetniška glasba s kora. — Razen omenjenih člankov prinaša „Cerkv, Glasbenik" tudi razna poročila o cerkveni glasbi na deželi, ocene cerkvenih skladb, oglase itd. Priložena je vsaki številki 4 strani obsegajoča glasbena priloga, v kateri Premrlovi in Ki-movčevi prispevki pač nadkriljujejo ostale skladbe. Zlasti je ime skladatelja drja. P. Hartmanna von An der Lan-Hochbrunna vsekakor daljše in težje tehtajoče nego katerikoli v njegovih „Li-tanijah" izraženi glasbeni domislek. Kako že poje opetovano uglasbena Uhlandova pesem o »Svobodni umetnosti" ?!:
Heilig achten wir die Geister,
Aber Namen sind uns Dunst!
Za častna člana je izvolilo pevsko društvo „Zvon" v Šmartnem pri Litiji gdčno. Kristino Demšarjevo, učiteljico v Cerkljah pri Krškem, in gosp. Ivana Razborška, posestnika in trgovca v Šmartnem, radi njunih zaslug za društvo.
Hymen v glasbenih krogih. Poročili so se Kari Adamič, stolni kapelnik in glasbeni učitelj v Senju, z gdčno. Faniko Sti-mac; Anton Trost, pianist v Ljubljani, z gdčno. Claire Fiedler-jevo; prof. Vasilij Mir k, skladatelj v Trstu, z gdčno. Lelo Ober-snelovo.
Ignacij Zupan, orglarski mojster v Kamni Gorici, iz čigar delavnice je izšlo do sedaj 125 novih orgel in okrog 800 predelav, je praznoval o Božiču 1913 svojo šestdesetletnico.
Naš rojak Srečko Kumar v Lipskem. Iz vposlanih nam programov in kritik posnemamo, da je imel naš rojak Srečko Kumar, učenec profesorja Josipa Pembaura, sedaj nameščen pri „Dr. Seibels Musikunterricht" v Lipskem kot učitelj klavirja, pri prvem javnem nastopu zelo lep uspeh, zaigravši Bachov Pre-ludij in fugo Es, Bachov Capriccio in Chopinovo Etudo cis. Dnevniška kritika poudarja, da je bilo izvajanje „na stopnji visoke umetniške popolnosti". Mlademu rojaku želimo v tujini obilo uspehov. V domovini za nadarjenega Slovenca tako ni prostora.
Ignacij Kovačič, prijatelj J. Kocjančiča in založnik njegovih »Narodnih pesmi", veleposestnik in zaslužni narodnjak, je umrl v Sv. Luciji.
Maks Unger, absolvent Novega Dunajskega Konservato-rija, je angažiran za prvega kapelnika na mestno gledišče v Stever.
Znani tenorist Ivan Meden je umrl dne 30. aprila t. 1. Dne 14. decembra 1838 v Begunjah pri Cerknici rojeni pevec se je posvetil najprej pravniškim študijam na Dunaju, kjer je bil vseučiliški tovariš Stritarja, Davorina in Simona Jenka in Frana Erjavca, pa je pozneje popustil univerzo in se učil petja. A obolele so mu glasnice tako, da je moral prenehati s petjem. Vrnivšemu se v domovino se je zdravje sicer zboljšalo, a prejšnjega glasu ni imel več. Vendar je nastopil leta 1883 prilikom podoknice cesarju kot solist in zapel pesem »Popotnik" ter bil odlikovan z milostnim nagovorom našega cesarja. Po svojem poklicu je bil pomožni uradnik v odvetniških pisarnah drja. Moscheta in pozneje do svoje smrti drja. Šušteršiča. Meden je bil častni član društva »Slavec". Podrobnejši životopis in dva
portreta je priobčil »Slovenski llustrovani Tednik" v 21. št. tek. letnika.
Skladatelj dr. Fran Kimovec je imenovan za stolnega vikarja v Ljubljani in bo tudi sodeloval pri glasbi na koru stolne cerkve.
Naše skladbe.
«¦1^^ ^^mm   nogo °ez 4^ skladb so objavili „N. A.", od-• ^^j^ S       kar izhajajo. Okus našega občinstva se je, 1  JJ^^^^F H       v kolikor se sploh zanima za resno glasbo, /H                     izdatno   zboljšal,   kar izhaja  iz  odobra-
vanja modernih slovenskih del, ki so jih 9 Kh!! pre^ Poslušalci kratkomalo odklanjali ali »j                  sprejemali vsaj hladno in mlačno. Ni treba
H^^TH      tore^ ve^ toliko spremljajočih besed  dati «w      I§          skladbam na pot, tem manj, ker se za-
veda tudi laikom namenjena kritika čim-dalje bolj, da je njena dolžnost, poučevati občinstvo tam, kjer samo ne more izlahka zapaziti bistvene vsebine in glavnih vrlin in lepot kakega dela. Želeti bi bilo, da bi bila vsa dnevniška kritika v rokah pravih, stroko vnjaških estetiko v, ki bi se naj omejevali poglavitno na laiku dostopno razkladanje in razlaganje glasbenih del in tolmačenje skladateljskih teženj. O naših skladbah torej le par besedij! V klavirski skladbi Vasilija Mirka »Reveries", ki je izšla v 1. številki, so naši pianisti spoznali prav lep kos, ki obdeluje v vogalnih delih sam na sebi malo pomemben kvartni motiv v dobro uspeli prosti imitaciji (le II. imitacije v tenorju bi ne bili postavili v oktavo in se tako izognili tavtologiji v tretjem taktu z ozirom na prvi takt) in s harmonično bogatim aparatom. Srednji del se odlikuje po lepem klavirskem stavku. Žal, da se naši skladatelji na jugu tako neradi odpovedujejo očitnim puccinizmom.
Dvoglasni zbor (dvospev) Emila Adamiča »Kje si dragi, da te ni" se giblje tudi v polifonskih pogovorih, dasi morda besedilo ne da k temu dosti povoda. Za dvoglasno obdelavo v resnici popolnoma primernih tekstov je v slovenskem pesništvu sila malo. Zbor za izvežbane pevke, ki znajo peti po notah, ni posebno težaven, vendar prav učinkovit.
*               *
*
2. številka je predstavila Emila Hochreiterja našim čita-teljem kot komponista pesmi. Gotovo so naše pevke vesele tega kosa, s katerim bodo brezdvomno imele v koncertni dvorani velik uspeh navzlic »pesniški" podlagi. Robidova »Pastirica" je vrhunec lirične gluposti, prava galerija jadnih pradedov naše lirične preteklosti. Dnevi, ko smo še sanjarili o »ptičkih", o »rožicah", o »ličicih" (!), o »zvezdicah", o »ljubckih" in sličnih »bedarijicah", so, hvala Bogu, davno, pa že zelo davno za nami. Pesnik je čutil potrebo, tudi Nemcem pokazati, na kako visoki stopnji stoji njegova lirika, in je prevedel te budalosti še v nemščino na način, da otrpne kritiško pero. More se samo reči, da je taka »poezija" prava sramota. Marsikdo vpraša potemtakem, zakaj si je izbral skladatelj takošnih kvalitet ravno ta žalostni spaček diletantske nezmožnosti. Mi slutimo vzrok. Dev je imel namreč slabi okus, da je že prej uglasbil ta nestvor v dobi »Slovenskega Glasnika" zaostalega starinarja in izdal to pesem pred kratkim pri »Glasbeni Matici".  Devova skladba je
16
res slaba (obširnejšo oeeno prinesemo prihodnjič). Gotovo je mikalo Hochreiterja, poskusiti, kaj se da iz te tudi metrično neokretne „pesmi" napraviti ob uporabljanju vseh glasbeno-teh-ničnih pripomočkov. Skoraj obžaluje priznavamo, da se je ta poskus kolikor možno posrečil. Z daktylskim dimetrom je že kot takim zelo težko operirati v slovenski prosodiji. Napačne akcentuacije in deklamacije, ki jih je pesnik zakrivil, tudi Hoch-reiterjeva umetnost ni mogla povsod prikriti. Verzi kakor „iz srebra in zlata" po shemi ~<ju — uu so neznosni. Le kot dobro uspel eksperiment se da uglasbitev opravičiti.
Kako globoko občutena je nasprotno Gregorčičeva „V mraku", ki jo je Janko Ravnik uglasbil za moški zbor. Ne bogatosti harmonskih domislekov Ravnikove skladbe hočemo poudarjati. Čudovito je pred vsem, kako tesno se zapreda ta mladi skladatelj v razpoloženje pesnitve, kako se identificira s pesnikom. Pesnikov vzdih je njegov vzdih, pesnikov vzkrik je njegov vzkrik, pesnikova molitev je njegova molitev. Tako nastajajo umetnine!
Ves 3. zvezek smo dali na razpolago Emilu Adamiču. Objavljena je v njem zbirka 6 enoglasnih zborov za mladino. Na polju mladinske glasbene literature je Adamič neomejen vladar. Tu se pač noben slovenski skladatelj niti od daleč ne more meriti ž njim. V teh mladinskih zborih se more gibati bolj prosto nego v svojih „Otroških pesmih". Tu pojejo vsi učenci enoglasno. Jasno je, da sme odkazati večglavemu pevcu koč-Ijivejšo nalogo kakor mlademu solistu. Spremljava klavirja se sme baviti intenzivneje s harmonično bogatim podslikanjem priprostih, a radi tega nič manj mičnih prizorov iz življenja naše mladine. Čudovita morska spokojnost v „Čolnarju", dra-žestna prešernost „Tepežne pesmi", sladka, ne popolnoma verjetna melanholija „Slanice", od milih zvokov domačih zvonov in orgel spremljevana pobožna „Molitev", vriskajoča pomladna „Zapihaj, južec", tiha, zasnežena pokrajina, kakor je narisana v „Padajo snežinke ..." z upapolnim poletom proti vesni — cel mal svet otroških radosti in bolesti se nam tu odpira! In v glasbotvorenju vseh narodov razen Schumanna ne poznamo nikogar, ki bi vso nežno poezijo otroške sobice izražal tako prisrčno in ljubko in tako umetniško, kakor Adamič. Zbirko priporočamo radostnega srca našim učiteljem in šolam. Menimo pa, da takega priporočila pač ni treba.
*
Aktualno in čvrsto koračnico „Straža ob Savi" od Viktorja Parme prinaša naša četrta številka. Ustrezamo zelo radi onim krogom naših naročnikov, ki ljubijo veselo glasbo. Žal, da uposlane skladbe te vrste navadno niso nič kaj vesele; nasprotno: žalostne so večjidel. Redkokdaj dobimo v tej panogi kaj dobrega. Tem rajši smo dali mesta Parmovi koračnici, ki se bo kmalu priljubila; saj so jo igrale že različne vojaške godbe, Slovenska Filharmonija, zdraviliška godba v Opatiji i. t. d.
Nadebuden talent se predstavlja v mešanem zboru „Tre-nutek" Marija Kogoja. Če skladateljski naraščaj začne s takimi proizvodi, smemo gledati v bodočnost polni lepih nad. Zboru bo morda tu pa tam v tehničnem oziru kaj očitati. Vendar ga podamo v obliki, v kateri smo ga prejeli. Vsaka še tako mala črta bi vzela skladbi karakteristno prvotno lice. Naši pevovodje bodo majali z glavo. A vprašam jih: Ni-li to nad vse razveseljivo, opazovati, kako resno pojmujejo naši najmlajši umetnost? Primerjajte s to glasbo skladbe predakordiške dobe! Ali se ne moramo čuditi, kako je mogoč v kratkem času tak napredek? Res je marsikaj še neokretno, in marsikateri starejši skladatelj bi bil morda našel tupatam pravilnejši izraz; iskrenejšega, globokejše občutenega pa gotovo ne.
Oboževatelj modernih načel pesemske produkcije je tudi naš Vasilij Mirk. Pretresljivo slika v svoji pesmi „Pravijo ljudje . . ." klenkanje  mrtvaškega  zvona in  skovikanje  sove,  a
končno najde krepek izraz za cvetje življenskih nad, „ki požene iz grobov".
Nedolžni, a ljubki in pevni zborček Karla Adamiča „De-kletce, podaj mi roko" bodi šibkejšim zborom v odškodnino za Kogojev atentat na njihova s starodavnimi načeli oklopljena prša.
Izza tujih odrov.
Vllharjeva nova opera „Lopudska sirota". Za svojo šestdesetletnico je obdaril F. S. Vilhar Hrvate z novo opero „Lo-pudska sirota". Libretto je spisal po dalmatinski legendi in drugih pesniških virih dr. Milan Ogrizovič. V kolikor libretto poznamo (iz podlistka „Slovenca" štev. 10 z dne 14. jan. 1914), se mu drama tiske kvalitete ne morejo odrekati, dasi snov ni bogve kako pomembna. Gre namreč za navadno ljubimsko afero a la Hero in Leander. Glasbe ne poznamo in tudi ne vemo, je-li klavirski izvleček te opere izšel. Opera se je uprizorila prvi pot 24. sept. tek. 1. v Hrv. Dež. Gledišču v Zagrebu z lepim uspehom.
»Delfiški črevljar", nova komično-fantastična opera hrvaškega skladatelja Benita Berse, je bil v Narodnem Gledišču v Zagrebu, kjer je bil vprvič predstavljen, prijazno sprejet. Hvalijo v prvi vrsti dobro instrumentacijo, grajajo pa pomanjkljivost izvirnosti. Puccini je skladatelju oči vidno vzor.
Nedbalov novi balet „Andersen". (Besedilo L. Novaka in J. Kvapila) je bil prvič predstavljen pri Ronacherju na Dunaju dne 1. marca t. 1. s krasnim uspehom. Prvi vlogi sta plesala Ivonne Gerard in Pietro Latini. O delu in predstavi bomo poročali v prihodnjem zvezku obširneje.
Pantomima „Mladi kralj" dveh mladih Bolgarov Bož. Trajanova (pesnika) in Dimitrija Karadjova (skladatelja) se je predstavila v dunajski Ljudski Operi. Pesniška ideja je posneta po Wildovi noveli. Glasba začetniška. Neki bolgarski plesni motiv je zanimal.
Balet „Legenda o Jožefu", najnovejše delo Riharda Straufia, so ob prvotni prednašbi v pariški Veliki Operi dne 14. maja t. 1. aklamirali živahno. Straufi je delo, čigar besedilo sta spisala grof Harry Kessler in Hugo pl. Hoffmannsthal, uglasbil za Ruski Balet. Scenična in druga oprava igra seve zelo važno vlogo. Reprodukcija je bila v vsakem oziru sijajna.
O. Nedbalova opereta „Poljska kri" se je prednašala na Dunaju 23. marca t. 1. 150.krat pod osebnim vodstvom skladatelja.
Nove operne predstave: Julius Waehsmann: „Čarovnica" („Das Hexlein") (Gradec, živahno odobravanje). — Mascagni: „Parisina" (Milan, Scala; Rim, Gledišče Constanzi; brez povolj-nega uspeha). — Julius Bittner: „Abenteurer" (K5ln). — Eduard JUnneke: „Coeur-As" (Draždane, Dvorna opera). — Walter Braun-fels: „Ulenspiegel" (Stuttgart, Dvorna opera). — Stanislam Le-towsky: „Frau Anne" (Poznanj, Mestno Gledišče). — Wolf-Fer-rari: „L'amore medico" (»Ljubimec - zdravnik"), Brandt-Buys: „Glockenspiel" (Oboje Draždane, Dvorna opera, prvo delo tudi: Berlin, Kr. Opera). — Waghalter: „Mandragola" (Berlin, Nemška opera). — Sepp Rosegger: „Litumlei" (Gradec, Mestno Gledišče). — Wladimir Metzl: „Das lockende Licht", glasbena pantomima, (Draždane, Dvorna opera). — Antonio Smareglia: „L' abisso" („Propad") (Milan, Scala). — Riccardo Zandonai: „Francesca da Rimini" (Turin, Teatro Regio).
17