.

			Za karkoli se že borite, ne odnehajte, ukrepajte!

			Vsako dejanje, še tako neznatno, lahko spremeni svet na bolje.

			Brez kremenovih zrnc ne bi bilo gorá.

			L.M.





Prvo poglavje


			18:45, petek zvečer.

			Komaj je Lucia na hodniku odvrgla torbo na omaro za čevlje, že je zaslišala zvonjenje svojega telefona. Odpela je zadrgo in začela brskati po torbici. Ni vedela, če bi se oglasila, saj številke ni imela shranjene v imeniku.

			»Le kaj mi hočejo ti prodati?« je zavzdihnila, preden se je oglasila. »Halo?«

			»Gospa Reyes?« je vprašal moški glas; v ozadju se je slišal hrup.

			»Ja,« je previdno pritrdila.

			»Gospa Reyes,« kličem iz bolnišnice Grande Croix.

			Lucia je dvignila pogled k obešalnikom. Za trenutek se ji je ustavilo srce. Genarove1 jopice ni bilo. Usedla se je na stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje.

			»Ja,« je ponovila s cmokom v grlu.

			»Pred približno dvema urama smo k nam sprejeli vašega sina Genara. Samo preverjam, ali je vaš sin Genaro Reyes, dijak gimnazije Saint-Philippe.«

			»Dios mío!2« ji je ušlo v španščini.

			»Nič hudega ni, gospa Reyes. Ni razloga za paniko.«

			Lucia je pod bluzo čutila mrzel pot. Pogoltnila je slino in spregovorila. S tresočim glasom je vprašala:

			»Kaj se je zgodilo? Je imel nesrečo?«

			»Sem doktor Danos, urgentni zdravnik bolnišnice Grande Croix. Ne, vaš sin ni imel nesreče. Popoldne so ga z zabave v parku k nam pripeljali z rešilcem. Gospa Reyes, ali veste, kako potekajo te zabave v parku?«

			Lucia je imela povsem prazno glavo. Želela je vedeti, kaj se dogaja z njenim sinom, zakaj je na urgenci in ali bo z njim vse v redu.

			»Zabave v parku? Ne vem …«

			»Mladi se zberejo, si prinesejo steklenice alkohola in jih poskušajo čim več, predvsem pa čim hitreje spiti. Vaš sin naj bi s prijatelji že ob začetku popoldneva spil steklenico in pol vodke. Mimoidoči so poklicali rešilca. Ko so ga pripeljali sem, je bil na robu tega, da zaradi alkohola pade v komo. Zdaj ni več v nevarnosti. Trenutno spi, pod nadzorom. Bi lahko prišli v bolnišnico, gospa Reyes? Lažje bi se bilo pogovoriti v živo kot pa po telefonu.«

			Ugriznila se je v ustnico, da bi zadržala solze.

			»Čez deset minut bom tam. Na urgenco ste rekli, kajne?«

			»Ni treba hiteti, gospa Reyes, previdno vozite. Vaš sin ni več v nevarnosti. Na urgenci vprašajte po doktorju Danosu,« je ponovil zdravnik. »Sledite puščicam, dobro je označeno.«

			»Hvala, doktor Danos, poznam urgenco. Pridem.«

			Lucia je prekinila pogovor in zaprla oči. V spomin si je priklicala urgenco. Enkrat je že bila tam, ko je rodila – pred trinajstimi leti in devetimi meseci. Štiri leta za tem je bila znova tam. Genaru so morali zašiti brado, ki si jo je razbil, ko mu je zdrsnilo na bazenu. In potem še tri leta kasneje, ko si je pri padcu z rolerji zlomil zapestje.

			Ko ji je babica v naročje položila malo štruco, kričečo, lasato in vso lepljivo, si ni mislila, da jo bodo nekega dne poklicali, naj prav tja pride po svojega na smrt pijanega trinajstletnega sina.

			S prstom je potegnila po ekranu telefona in oklevala, preden se je odločila poklicati. Odkašljala se je in s trdnim glasom spregovorila.

			»Edu? Jaz sem. Sediš? Poslušaj. Genaro je na urgenci. Alkoholna koma. Prosim te, ne deri se, ničesar ne bo spremenilo. Se bova kasneje pogovorila. Moram iti. Vzemi si čas, ne vozi kot norec, Genaro spi. Poljubček,« je še mehanično dodala, preden je odložila.

			Njen mož je bil besen. Spet ji bo rekel, da je bila do Genara preveč zaščitniška in da je zaradi nje tako slabo končal. Da bi ga morala pustiti, da se sam spopada z življenjem, da se mora sam boriti. Da je dovolj velik, da se sam sooča s posledicami svojih dejanj. Bolje rečeno, bedarij, bi zarjovel. Da bi mu bilo treba postaviti ostre meje. Nič več nagrajevanja, samo še šiba bo pela.

			Šiba ni bila pravi odgovor – človeka vedno pahne na eno ali drugo stran, na desno, na levo, v prepad, prepočasi, prehitro, nikoli naravnost in nikoli ob pravem času.

			Nič več nagrajevanja, tudi šibe ne.

			Če bi le vedela, kako ga ukrotiti, si je mislila Lucia, ko se je s še vedno ogretim avtom odpeljala iz garaže.





Drugo poglavje


			Fanta so na urgenci slekli in oblekli v haljo z modrimi pikicami in rumeno obrobo. Tako našemljeni so bili vsi videti smešno, Genaro pa grozno; njegov obraz je bil bolj bled kot prevleka blazine, na kateri je bilo označeno ime bolnišnice. Prejšnja leta je ob tem času njegov obraz, vrat in podlakti že krasila lepa, medena polt. Čeprav je bilo že konec aprila, Genaro ni niti nosa še pomolil iz sobe. Dneve je preživel prilepljen na zaslon računalnika. Skiro, rolka in nogometna žoga, vsi so bili pozabljeni. Le spletne igre so preživele.

			Njegova oblačila so zavili v plastično vrečo. Previdno zložena očala so počivala na nočni omarici. Nahrbtnik ni doživel konca te epopeje. Pozabljen je ležal na pločniku. Brez steklenic ni bil več zanimiv za Genarove prijatelje.

			Vsebina prozorne vrečke je v rednih intervalih po kapljicah curljala po cevki, prilepljeni na hrbtno stran Genarove roke. Lucia Reyes je kakšno slabo uro sedela v naslanjaču, ki ga je pomaknila k ograji postelje, in opazovala sina. Z nagrbančenim, zaskrbljenim čelom je poslušala njegovo dihanje, ki je zaradi pomirjeval spet postalo redno. Tu in tam se je s prstom rahlo dotaknila njegovega obraza in mu prestavila koder. Ukradla si je te trenutke nežnosti, ki ji jih je Genaro ob začetku šolskega leta prepovedal.

			Nekdo je dvakrat rahlo potrkal na vrata. Skozi priprta vrata je potisnil glavo Eduardo Reyes in nato vstopil v sobo. S stisnjenimi čeljustmi in očmi, ki so bile zaradi jeze še bolj črne kot po navadi, je zakorakal k postelji.

			»Gospodič zdaj spi!« je z odporom vzkliknil. »Gospodič se ga je nacukal, gospodič se je moral malo okrepiti, da se lahko prilepi nazaj na računalnik namesto za knjige. Res so simpatični ti mladi. Jaz bi ga pustil ležati kot cunjo, kozlati, in to s takšnim glavobolom, da bi si ga zapomnil do konca življenja. Tako si nikoli več ne bi želel nagniti steklenice skupaj s temi preveč razvajenimi bedaki. Niti centa žepnine ne dobi več, ni dovolj odgovoren. Če mu hočejo prijatelji plačati vodko, toliko bolje, ampak z mojo plačo se ga ne bo nacejal!«

			V nasprotju z Lucio je bil Eduardo rojen v Franciji in pri njem ni bilo zaslediti najmanjše sledi španskega naglasa.

			»Tiše govori,« mu je ukazala, čeprav je vedela, da ni vredno truda. »Misliš, da ga moti? Smrči kot blažen. Nekaj ti bom povedal. S skrbmi, ki jih imam v službi, jaz že ne spim tako trdno. Jutri zvečer se bom na mrtvo napil, bova videla, če me boš tako zagovarjala in me držala za roko, medtem ko bom bruhal po tvojem povoščenem parketu.«

			Lucia je vstala in odvlekla moža v kopalnico. Zaprla je vrata, da bi zadušila hrup zaradi prepira, ki je sledil.

			»Ni treba biti vulgaren, Edu.«

			»Tebi pa ni treba svojemu sinu vsega oprostiti, mu odpustiti, ker je prezgodaj odrasel, ker je drugačen, ker ni tak kot ostali, bla bla bla, bla bla bla. Bedarije. Ko se ga hoče napiti s svojimi novimi idiotskimi prijatelji, ni prav nič ponosen na to svojo drugačnost.«

			»V bolnišnici sva, Edu. To ni najboljši kraj za pogovor o teh rečeh. Ne pozabi, moj sin je tudi tvoj sin. Glede njegovih novih prijateljev se strinjam. Ni si izbral najbolj uravnovešenih niti najbolj briljantnih v razredu. Jasno je, da bova morala ugotoviti, kako bo nehal s temi traparijami. Ampak tega ne bova dosegla s kopico grobih besed in kričanjem.«

			Eduardo Reyes je glasno prhnil skozi nos in zavil z očmi.

			»Vem, kaj je rešitev. Naslednje leto gre v internat. In to v zelo strogega, kjer nihče ne bo iskal bednih opravičil za njegova nepremišljena dejanja. Če je res tako pameten, naj to dokaže in znova postane prvi v razredu. Zdaj pa grem domov, lačen sem. Nisem imel niti časa, da bi si šel med malico po sendvič. Predvidevam, da boš ti ostala tukaj in tolažila malega princa, ko bo blagovolil odpreti oči. Zelo dobro. Napiši mi, ko se bosta vračala.«

			Eduardo se je odmaknil od žene in jezno odprl vrata kopalnice. Odvihral je iz sobe in ni niti pogledal svojega sina.

			Lucia je odprla pipo z mrzlo vodo in si zmočila obraz. Z rokami si je segla pod črn čop in si zmasirala tilnik. Če nič drugega, prepir vsaj ni dolgo trajal.

			Naslonila se je na rob umivalnika in v ogledalu opazovala Genara.

			Moža je razumela. Bil je v stiski in je to izražal na edini način, ki ga je poznal. S kričanjem. Z zasmehovanjem in strogostjo je želel doseči, da se sin odzove. Bodoči moški ne sme imeti šibkih točk. Mora udariti naravnost, kot pravi hidalgo3. Ohraniti mora družinski ponos. Ne sme ves premagan končati pred tabornim ognjem in brenkati na kitaro kot nek gitano4. V družini Reyes5 je imela izobrazba veliko težo. Izhajali so iz visokega meščanstva, zato se niso mogli kar tako znebiti občutkov večvrednosti in nečimrnosti. Pa čeprav so morali z majhnim kovčkom prečkati mejo, da bi zbežali pred političnim pregonom, in na trgu prodajati čevlje, da bi imeli kaj jesti, in da bi lahko otrokom zagotovili izobrazbo.

			Eduardo je ljubezen izražal tako, kot so mu to vcepili v glavo. Zadržano in hladno. Vendar je Genara oboževal in ga toliko bolj grajal, ker mu je želel bleščečo prihodnost. S priimkom Reyes ni smel imeti šibkih točk, kaj šele da bi jih kazal navzven.

			Med Eduardom in Genarom je zazeval prepad nerazumevanja. Z vsakim dnem se je večal – s predrznostjo in objestnostjo enega ter s kričanjem in grožnjami drugega.

			Lucia se je usedla nazaj na naslanjač in pobožala Genara po otroških okroglih ramenih, nato po rjavem puhu, ki mu je začel obkrožati zgornjo ustnico. Paradoks najstništva. Genaro je hodil po meji med otroštvom in odraslim življenjem. Spodrsnilo mu je. Varnostna mreža je ublažila udarec. Ga bo naslednjič spet rešila?

			Lucia se je nagnila, da bi si pod noge namestila taburet, zavit v oranžno plastično prevleko, in se ugreznila v razmeroma udoben naslanjač. Pogledala je na uro. 20:30. Ko je prišla, ji je doktor Danos razložil, da bo Genaro prespal večino noči. Vsaki dve uri je prišel mimo in preveril njegovo stanje.

			Lucia se je zmedeno opravičevala – zaradi njenega sina so izgubljali čas, saj so imeli hujše primere, ki so jih morali reševati. Osramočena je zatrdila, da pa mu vseeno ne pustita, da pohajkuje naokoli – za sina in njegovo izobrazbo jima je mar. Zdravnik ji je rahlo položil dlan na ramo.

			»Vsi imamo pravico, da se zmotimo, gospa Reyes. Vaš sin nima niti štirinajst let. Pri teh letih počnemo vse tako kot naši prijatelji. Najpomembnejše se nam zdi, da smo podobni drugim, da nas sprejmejo v družbo. Ko se bo zbudil, bo z njim govoril psiholog. Tudi z vami se bo pogovoril. Vse, kar si želimo, je, da se jutri zbudi v čim boljšem stanju in da ga nikoli več ne vidimo v podobnih okoliščinah.«

			Po pološčenih hodnikih jo je odvedel do Genarove sobe.

			»Na hodniku je avtomat za kavo in avtomat z zelo mastnimi in močno sladkanimi prigrizki,« ji je pokazal z nasmeškom. »Se vidimo.«

			Okoli enajste ure zvečer se je Lucia odločila, da bo ubogala nasvete urgentnega zdravnika in nadaljevala bedenje, oborožena z dvema lončkoma kave z mlekom in polno pestjo čokoladic. Genaro se je začel premikati in v spanju stokati. V tistem trenutku se je Lucia nečesa domislila.

			Bila je ena zjutraj. Stopila je ven, znova prižgala telefon in opravila klic, ki je trajal kakšnih dvajset minut. Temperatura je bila blizu ničli, sama pa ni imela toplega suknjiča, le sivo ogrinjalo, ki ga je oblekla za v službo. Zaradi mraza so njeni prsti obledeli; ko je šla nazaj skozi avtomatska vrata, je drgetala, vendar se je počutila nekoliko bolje. Za pikico bolje, bi rekel tisti, s katerim je ravnokar govorila in ki se ni čudil, da ga kliče ob tej uri, in to po vsaj treh letih brez glasu.

			Vsaj nekaj je poskusila.

			Le še Genaru je morala povedati. Poslala ga bo od doma. Kot takrat, ko je shodil in je prvič spustila njegovo roko. Z ogromno kepo v grlu in z vsem upanjem tega sveta.





Tretje poglavje


			Lucia je le podlegla spancu, dokler je ni prebudilo nekakšno stokanje. Sonce še ni vzšlo, na hodnikih je bilo še vse tiho. Pomežiknila je in se predramila.

			»Si buden?« je zašepetala.

			»Hmmm.«

			V odgovor se je oglasilo godrnjanje. Nagnila se je nad posteljo, ki jo je osvetljevala rumenkasta nočna lučka.

			»V bolnišnici si.«

			»Vem.«

			»Pokličem zdravnika?«

			»Eh.«

			»Te kaj boli?«

			Fant se je premaknil pod odejo, da bi mami obrnil hrbet, vendar mu je cevka za infuzijo to preprečila.

			»Sranje.«

			»Hočeš naprej spati?«

			Brez odgovora. Lucia se je odločila, da ne bo prekinila tišine. Genaro se je dovolj dobro zavedal tega, kar je storil, zato raje ni še česa dodal. Zjutraj bosta govorila, ko bo nekaj pojedel, če mu bo seveda njegov od alkohola zažgan želodec to omogočal. Kar slišala je lahko svojega moža:

			»Nehaj previdno ravnati z njim. Treba mu jih je dati po ta zadnji, to je vse! Ni še prepozno, da mu jih par prisoliš, tako ga bo minila volja, da bi se še naprej tako obnašal.«

			Prisluhnila je Genarovemu dihanju. Poskušal je hliniti spanec, da bi se še za nekaj časa izognil očitkom, vendar mu Lucia ni nasedla.

			Vprašanje je prišlo čez nekaj minut.

			»Oči ve?«

			»Seveda.«

			»Kaj je rekel?«

			To je izrekel s tako otroškim, tako preplašenim tonom, da je Lucia začutila cmok v grlu.

			»Ni bil zadovoljen. Tudi jaz nisem.«

			Zdelo se ji je, da je pod odejo zaslišala zadušen odmev ‘Jaz tudi ne’.

			»Je tukaj?«

			»Ne, domov je šel.«

			Rahel vzdih olajšanja. Povsem nepotreben. Veličastna graja bo prej ali slej izrečena. Genaro se je prekucnil na hrbet, se počasi usedel in se pri tem kremžil. Lucia je vstala, da bi mu privzdignila blazino.

			»Naj prižgem luč?«

			Genaro je zmajal z glavo. Zastrmel se je v gube pomečkane rjuhe, da ne bi prestregel maminega pogleda. Usedla se je nazaj v naslanjač in pogled usmerila v zid.

			»Je Thomas tukaj?«

			Zdravnik prej ni izdal imena njegovega prijatelja, pivskega pajdaša, s katerim so ga pripeljali na urgenco. Zdaj pa je bila zdravniška skrivnost razkrita.

			»Ne vem. Vsekakor …«

			Genaro je prikimal.

			»Njegova ideja je bila. Ampak me ni silil v to,« je pojasnil in s tem nemudoma opravičil prijatelja. »Sam sem tako hotel.«

			Sedaj je Lucia ostala tiho. Sinovi možgani so mleli s polno paro. Vedela je, da koleba med iskrenostjo, obžalovanjem in izzivanjem. Sam se je moral odločiti, kako bo ravnal.

			»Neumno je bilo. In ogabno.«

			Lucia je izdihnila zrak, ki ga je zadrževala v pljučih. Sam je prišel do dobrega zaključka in ji priznal. Ni bilo še vse izgubljeno.

			»Težavno to leto?« je zamrmrala, ne da bi ga pogledala.

			»Kot da bi te to zanimalo.«

			»Prav imaš. Kot da bi bila tvoja mama …«

			Včasih je humor deloval. Ne zmeraj.

			»Hočeš, da se pozanimam glede Thomasa?«

			»Ne. Mu bom poslal SMS.«

			Lucia je Genaru hotela prepovedati, da se še naprej druži s tem fantom, zaradi katerega je iz prvega učenca v razredu postal predzadnji, medtem ko je Thomas sam poskrbel za to, da je z vztrajnostjo in briljantnostjo zasedal veličastno zadnje mesto. Preden so ga odpeljali na urgenco. Lahko bi ga ubil. Po poročilih so ves čas poročali o mladih, ki so podlegli strastnemu alkoholiziranju. To vse samo zato, da so lahko svoje podvige kazali na Youtubu.

			»Ni posnetka,« je pojasnil Genaro, kot da bi bral mamine misli.

			Prej se jima je to pogosto dogajalo. Bila sta sokrivca, povezana. Dokler ni nastopil tisti grozni začetek zadnjega razreda. Občutljiv majhen fantič se je začel obnašati kot vase zaprt in skrivnosten gost ali pa je bil vidno zatežen.

			»Nisva tvoja služabnika, tvoja starša sva. Saj nismo v hotelu!« se je pogosto po še enem prepiru usulo iz Eduardovih ust.

			Genaro je pokazal na infuzijo.

			»Na stranišče moram.«

			»Poklicala bom sestro.«

			»Že v redu, bom sam,« jo je ustavil Genaro in pritisnil na gumb.

			Snop rdeče svetlobe je pronical skozi zastekljen pravokotnik nad vrati. Koraki, ublaženi z gumijastimi cokli, so se takoj zatem začeli približevati. Sestra je dvakrat potrkala in odprla vrata.

			»Smo se zbudili? Mora morda naš korenjak na stranišče?« je dejala z nasmeškom.

			»Ja, prosim, sestra.«

			Lucia je neopazno prikimala. Vsaj osnovna načela vzgoje in olike se niso razblinila v alkoholnih hlapih.

			»Vaju pustim? Grem si pretegnit noge.«

			»Kar pojdite, gospa. Glede na to, da se je fant zbudil, mu bom vzela kri, naredila nekaj preiskav. Tako bomo imeli vse, ko pride zdravnik. Lahko se bo odločil, če te odpustimo ali ne. Tako velik fant bi bil raje zunaj in brcal žogo, kot pa da je zaprt v tako grdi sobi, kajne?«

			Sestra se je še kar naprej nasmihala in še naprej govorila s skoraj materinskim glasom. V njem ni bilo nikakršne sledi prezira zaradi vzroka hospitalizacije njenega pacienta.

			»Res je, gospa.«

			Lucii je položila dlan na ramo in jo na rahlo usmerila proti izhodu.

			»Kar pojdite, bom jaz poskrbela zanj. Vzemite si čas.«

			»Hvala, gospa, pridem nazaj … Čez eno uro?«

			»Čez eno uro, dobro!«

			Sestra ji je obrnila hrbet ter s hitrimi in spretnimi gibi odstranila infuzijo.

			Ko se je Lucia vrnila v sobo, je Genaro stuširan in oblečen na postelji sedel po turško in se z očali na nosu igral s telefonom.

			Mama in sin sta v tišini pojedla zajtrk, ki so jima ga prinesli. Lucia se je ob nekaj požirkih mlačnega grenkega čaja, ki jih je komaj pogoltnila, kremžila in grizljala polovico piškota. Mimo je prišel zdravnik Danos, pogledal rezultate analiz, mlademu pacientu izmeril tlak in potem podpisal odpustnico.

			»Lahko greš, ko bo z vama govoril psiholog,« je pojasnil. »Ne bom ti rekel ‘se vidimo’, Genaro.«

			»Ne, doktor Danos.«

			»Tvojemu prijatelju sem pred petimi minutami prav tako podpisal enako odpustnico,« je še dodal in proti Genaru iztegnil roko.

			Genaro je dvignil pogled, ki ga je med pregledom povesil, in stisnil zdravnikovo roko.

			»Aja ...«

			Če je pričakoval, da bo slišal kaj novic o svojem prijatelju, je bil razočaran. Zdravnik je Genarovo roko zadržal v svoji.

			»To sicer ni moja stvar, toda na tvojem mestu bi se izogibal druženju z njim. Ti si star trinajst let, on pa petnajst. In z njim se bova verjetno še srečala.«

			Potem je končno izpustil fantovo roko.

			»Na svidenje, gospa Reyes. Ko pride gospod Germain, pojdite s tem formularjem in zdravstveno kartico do sprejemne pisarne.«

			Lucia ni nič komentirala. Zdravnik je bil navajen mladih v opitem stanju. Morda je Thomasa celo že zdravil. Zaradi njegove pripombe je še bolj trdno stala za odločitvijo, ki jo je sprejela ponoči: na vsak način je bilo treba Genara oddaljiti od tega fanta.

			»Ti grem po kakšno revijo?« je predlagala. »Trafika je odprta. Ne veva, kdaj bo psiholog príšel.«

			»Prišèl,« jo je popravil Genaro. »Ne príšel.«

			Kadar je bila živčna, je bil mamin španski naglas še bolj zaznaven. Poudarek se je premaknil na predzadnji zlog, nekateri soglasniki so izginjali in spol samostalnikov se je spreminjal. Nikoli ni vedela, če sta noht in paradižnik moškega ali ženskega spola, in Genaro se je prikupno norčeval iz nje. Vendar se ji tokrat pripomba ni zdela duhovita. Pogledala ga je s svojimi temnimi in resnimi očmi ter razširila nosnice.

			»Callate, hijo!« je prhnila. »No te pases!6«

			»Perdón!7« je odgovoril v istem jeziku.

			Ni bilo govora, da bi mu dopustila kakršno koli predrznost. Le kako se bo odzval Edu, če se bo Genaro tako vedel, ko se vrne domov. Premogel je le še kanček potrpljenja. Pripravljen je bil uporabiti vzgojno metodo svojega očeta – resno kaznovanje, pred tem pa poštena porcija batin. Par udarcev še nikogar ni ubilo, je rad govoril. Je pa vsekakor vsaj kakšnega že prignalo v beg, mu je odrezavo odgovarjala Lucia.

			Globoko je vdihnila.

			»Torej, revija?«

			Najstnik ni imel časa odgovoriti, nekdo je potrkal na vrata. V sobo je vstopil mlad moški, v rokah je nosil mapo, ki je komaj še zadrževala liste vseh mogočih barv.

			Predstavil se je, Lucii in Genaru je podal roko.

			»Philippe Germain, psiholog v bolnišnici Grande Croix. Tudi v mestu imam ordinacijo. Skrbim za spremljanje mladoletnih oseb, ki so jih pripeljali zaradi alkoholiziranosti. Takole bomo naredili – najprej bom govoril s tabo, Genaro, potem s tvojo mamo, na koncu pa se bomo skupaj pogovorili. Vse skupaj bo trajalo slabo uro. V redu?«

			Zaslišalo se je zvonjenje. Psiholog je ujel telefon, ki mu je zdrsnil v prsni žep.

			»Oprostita mi za trenutek. Ja? Na katerem oddelku? Od kdaj? Prihajam.«

			Prekinil je in pojasnil:

			»Žal mi je. Ob tej uri sem edini dežurni psiholog in nujno me potrebujejo.«

			Mapo je odložil na posteljo. Iz nje je iztrgal nekaj listov in prospektov. Pobrskal je po desnem žepu in izvlekel vizitko ter papirno sponko, s katero je spel papirje.

			»Glejte, te dokumente vam pustim. Doma si jih v miru preberite. Imate mojo vizitko, kar pokličite, hitro se bom z vami dogovoril za srečanje.«

			Še sam je podpisal odpustnico in jo podal Lucii.

			»Res mi je žal. Nujen primer.«

			»Nič hudega, doktor … gospod,« je odgovorila.

			Psiholog je že bil na hodniku, ostala sta nekoliko zmedena.

			»Kaj misliš, da se dogaja? Stara ženička, ki je poskušala pobegniti tako, da je skupaj zvezala cimrine nogavice za krčne žile in se kot jojo zagugala dvajset metrov nad parkiriščem? Zadrževanje talcev v menzi na način: ‘Če ne dobim takoj špinačne pite, bom vse vrgel v zrak’? Psihopatski lepotni kirurg, ki je na pacientko, ki je hotela ustnice kot Rihanna, presadil kljun od race? Si predstavljaš, kakšen šok?«

			Lucia ni mogla zadržati smeha.

			»Najljubši mi je prvi predlog. Všeč mi je ideja upornice, ki misli, da igra v Begu iz zapora. Toda če bi kuhar spekel ogromno špinačno pito, bi lahko v njej pristala živa in zdrava.«

			»Razen, če je račka ne odnese na svojih krilih.«

			»Nikoli ne bomo izvedeli, žal … Medtem pa midva greva. Smer – domov. Saj veš, da se ne boš izognil velikemu pogovoru?«

			»Verjetno res.«

			Lucia si je nadela torbico na ramo.

			»Vzemi svoje stvari. Ničesar ne smeš pozabiti, ne boš imel časa, da se vrneš.«

			Genaro je dvignil obrvi. Ne bom imel časa, da se vrnem? Mama je verjetno hotela reči: ‘Ne boš se hotel vrniti’. Vzel je plastično vrečo in odšel iz sobe, posteljo je pustil razmetano.

			»Imaš moj nahrbtnik?«

			»Čas je, da sam skrbiš zanj. Ne, nimam tvojega nahrbtnika. Poklicala bom v šolo in vprašala, če so ga tvoji prijatelji vzeli.«

			Genaro je skušal pokazati malo dobre volje.

			»Ni se ti treba ukvarjati s tem, s ponedeljkovim jutrom bom spet začel šolsko življenje.«

			Prehitela sta žensko, ki je skrbela za zajtrk. Hrupno je na voziček odložila kup krožnikov. Ni slišal maminega odgovora:

			»Težko verjamem.«





Četrto poglavje


			Eduardo Reyes je čistil svoje gorsko kolo, ko je na hišno dvorišče zapeljala Lucijina honda. Ni dvignil pogleda z blatnika, ki ga je z vso močjo krtačil, da je blatna pena škropila po tlakovcih. Lucia je ugasnila motor. Sinu je položila roko na koleno.

			»Nazaj se drži, prav? Ne vznemirjaj očeta, saj veš, kako se bo končalo ...«

			Teh deset kilometrov, ki so ju ločevali od bolnišnice, sta prevozila v tišini.

			Genaru se je zdelo, da mu bo razgnalo želodec in da se je v njem naselilo kačje gnezdo. Pa ne samo zaradi popitega alkohola. To ni bilo samo zaradi popitega alkohola. Komaj je izustil pridušen ‘prav’.

			»Zdravo, oči!« je zaklical, ko je izstopil iz avta.

			V njegovem glasu je bilo zaznati neke vrste poizvedbo, vprašanje. Bilo je bolj: »Zdravo. Oči? Ali še govoriš z mano? Me imaš še vedno za sina? Kako zelo sem te prizadel?«

			Eduardo je namočil krtačo v vedro in se pretvarjal, da ga ne sliši. Lucia se ni menila za njegovo slabo voljo. Počepnila je poleg njega in ga poljubila na lice.

			»Zdravo, dragi, vrnila sva se.«

			»Vidim.«

			»Si naredil en krog?«

			Odvečno vprašanje − hrbet njegove majice je bil posejan s kapljami, vendar je imela po noči brez spanca čisto prazno glavo in nič duhovitega ji ni padlo na pamet.

			»Kaj misliš?«

			Lucia se je oprla na Eduardovo ramo, da bi se dvignila.

			»Grem pod tuš. Prosim, da prideš takoj, ko zaključiš. V kuhinji bova. Genaro, ti pa prosim segrej vodo, rada bi spila en res vroč čaj. Vamos, hijo!8«

			Da bi pokazal svoje nezadovoljstvo, je Eduardo Reyes zavlačeval s čiščenjem in nato s tuširanjem; šele potem se je pridružil družini v beli, moderni kuhinji. Genaro se je pretvarjal, da na svoji tablici prebira članke na strani za geeke. Nikakor se ni mogel osredotočiti na primerjave med zadnjimi pametnimi telefoni in med novimi konzolnimi igrami, ki naj bi bile izdane naslednji mesec. Po kuhinji se je širil vonj po čokoladi. Lucia je naslonjena na pult kuhinjskega otoka po majhnih požirkih pila svoj darjeeling9 in nadzorovala uro na pečici.

			»Ravno prav si prišel! Spekla sva čokoladne sufleje. Še deset minut, pa bodo pripravljeni. Hočeš kavo?«

			»Ne obremenjuj se, si jo bom sam naredil.«

			Eduardo je odlašal s trenutkom, ko se bo usedel zraven sina. V kavni avtomat za espresso je vstavil kapsulo, povsem brez potrebe preveril količino vode v rezervoarju in podstavil skodelico pod šobo. Rjava tekočina je počasi tekla, njena aroma se je mešala z vonjem po pecivu. Tipične vonjave gostoljubnega doma, enotne in srečne družine. Pečica je petkrat rezko zapiskala.

			»K mizi! Pazita, vroče je,« je rekla Lucia in s konicami prstov postavila po en sufle na vsakega izmed treh krožnikov. »Dober tek!«

			Genaro je opazoval svoj kolač. Po vonju je lahko sklepal, da je grenkega okusa. Eduardo se je počasi usedel poleg sina in glasno pomešal z žličko. Zaustavil je kavni vrtinec.

			Lucia je ugriznila v vroče testo.

			»Mmm, dobro je. Genaro, ne bova se pretvarjala, zelo naju skrbi zate.«

			Eduardo je vzdignil glavo in s pestjo udaril po mizi, tako da je nekaj kapljic pljusknilo na površino.

			»Skrbi? Strašansko sem jezen. Že mesece se to stopnjuje, tole je bila pa kaplja čez rob. Do sedaj sva bila do tebe prijazna, zdaj pa nič več. Postavila bova ostre meje, kar verjemi mi. Najprej ti bova zaplenila mobitel in računalnik …«

			»Eduardo, soy YO el que habla!10« je vzkliknila Lucia.

			Le redko je Lucia povzdignila glas. Eduardo je z obtožujočim kazalcem, dvignjenim v zrak, obstal brez besed.

			»Zelo naju skrbi glede tvojih ocen v šoli,« je nadaljevala, kot da je ne bi zmotil. »Eno leto si pred ostalimi, bil si izjemen učenec, odličnjak, letos pa je tvoje povprečje negativno. Padel boš na zaključnih izpitih. Če se bo tako nadaljevalo, boš ponavljal razred. Če te bodo sploh hoteli nazaj vzeti, kar se zdi vse bolj negotovo. Dobro vem, kaj se dogaja. Nisi več ta pametni, ki ga vsi sovražijo, ampak se greš popularno ničlo z dna razreda. Tako si bolj simpatičen, nihče te ne žali, ravnaš tako kot ostali. Včeraj si se odločil na mrtvo napiti, naslednji teden se boš pa poskušal vreči pred tramvaj? Nisem razočarana, nisem jezna. Vsaj ne neposredno nate. Zapravljaš svoje življenje, svoje sposobnosti podrejaš kupu bedarij, ki so težje in debelejše kot ogrodje Eifflovega stolpa. Prekiniti moraš ta samodestruktivni krog, v katerega si se ujel s povešeno glavo. Ne bom dopustila, da moj sin postane bedak, ki se od jutra do večera valja po kavču, obkrožen z vrečkami čipsa in pločevinkami kokakole ter gleda kretene, ki ob bazenu žalijo drug drugega. Zaslužiš si več kot to. Midva z očetom si zasluživa več kot to. Velikonočne počitnice so sicer čez en teden, toda zate se začnejo že danes. Odhod je ob petih. Za tri tedne greš k mojemu bratrancu Pepitu, tistemu, ki živi blizu Valladolida. Strinja se s tem, da boš nekaj časa pri njem. Videli bomo, kdaj se boš vrnil, odvisno pač od tega, če se bo tvoje vedenje spremenilo. Dajeva ti možnost za razmislek, daleč od prijateljev, daleč od naju. Nisi pod nikakršnim pritiskom, nihče ti ne bo ničesar očital. Tri tedne imaš na voljo, da se zopet postaviš na noge. Poglej, kakšno vreme je v Kastilji, spakiraj. Dovolj si velik, da se lahko znajdeš sam.«

			Genaro je dvignil obrvi. Od začetka leta se ni popolnoma nič trudil, njegovo obnašanje ni bilo zadovoljivo, za véliki finale je sredi ceste končal v alkoholni komi in mama ga je poslala na počitnice? Tri tedne fieste v Španiji, res da ne ob morju, ampak na toplem, v miru, lahko bo spal, dokler bo hotel, lahko bo užival na soncu? Bilo je preveč lepo, da bi bilo res. Še oče ni protestiral. Z zadovoljnim izrazom je s kazalcem krožil po robu skodelice. S skorajda živahnim tonom je nato vprašal:

			»Pepito, je to tvoj bratranec pasji Pepito? Je to ta?«

			»Seveda,« je potrdila Lucia.

			»Aha, odlično.«

			»Pasji Pepito?« je ponovil Genaro.

			»Tako smo ga poimenovali, ker ima zelo rad živali in zlasti pse,« je pojasnil oče. »V naši družini je po vsaki strani namreč vsaj pet Pepitov. Pepito de Consuelo, zavarovalniški agent Pepito, mali Pepito, Pepito z eno roko … Kakor koli, njega smo v hecu poimenovali pasji Pepito oziroma Pepito Perrito11.«

			Pasji Pepito. Le zakaj ne? Genaro ni imel nič proti psom. Psi načeloma niso imeli ničesar proti njemu. Z veseljem bi lahko preživljal sieste z dvema ali tremi psi. Oni mu ne bi ukazovali, naj vstane, naj se obleče, naj naredi domačo nalogo za matematiko, naj se uči nepravilne angleške glagole. Nekje je morala tičati past. Pasji Pepito je bil morda zatežen učitelj fizike, ki ga bo prisilil delati osem ur na dan. Kaj če so to neke vrste vsestranski popravci, ki jih je mati skrbno načrtovala, in za nameček še v španščini?

			»Moram s sabo vzeti stvari za šolo?« je tvegal.

			Lucia je dvignila obrvi.

			»Kaj boš z njimi? Vzela sem ti samo ročno prtljago, do deset kil imaš lahko s sabo. Ne natrpaj prtljage s knjigami in zvezki.«

			Genaro ni mogel verjeti svoji sreči.

			»Tudi računalnika ti ni treba vzeti,« je nadaljevala. »Lahko uporabljaš njegovega. Lahko vzameš mobitel, ampak nimaš zakupljenih mednarodnih klicev. Lahko boš naredil kakšno fotografijo. Lahko nama pošlješ kakšen mejl ali pa se bomo slišali po Skypu … če boš hotel, seveda.«

			Kar naenkrat so počitnice postale manj zabavne. Nič ne bo s celodnevnim visenjem s prijatelji na internetu. Tudi prav – vzel bo tablico in nanjo naložil cel kup dolgih fantazijskih knjig. Tudi to ni slabo, tri tedne prebiranja na ležalniku.

			»Sem ga že kdaj videl?«

			»Enkrat, na Xavijevi poroki. Se spomniš, ko smo šli v Salamanco? Tak majhen, rjavolas, malo debelušen. Skupaj sva večkrat plesala.«

			Mamin opis mu ni prav veliko povedal. Bolj slabo se je spomnil te poroke, ogromno ljudi, ki so govorili samo špansko ali celo v galicijskem in katalonskem jeziku. Sredi svatbe je zaspal za mizo, premagan od hrupa in glasbe.

			»To mi nič ne pove.«

			»Nič hudega, všeč ti bo. Simpatičen je, gostoljuben, poštenjak, zelo preprost.«

			»Nič ne bom rekel,« je porogljivo dodal Eduardo.

			Glede na njegov posmehljivi nasmešek bi bilo mogoče reči, da bi se bratranec namesto Pepito Perrito lahko imenoval tudi Bebec.

			»Ne poslušaj očeta. Njegova aristokratska družina mu je vcepila v možgane, da so vsi bedaki, z izjemo tistih, ki delajo doktorat iz nuklearne fizike ali upravljanja dediščine. Obstaja več vrst inteligence. Vendar nismo tukaj, da bi razpravljali o pomenu IQ-ja. Ali hoče kdo še en sufle?«

			Eduardo je vstal in vzel svojo skodelico.

			»Jaz bi, prosim. In naredil si bom še eno kavo. Odličen recept! Res mi tekne.«

			Genaro je opazil, kako je njegov oče postal boljše volje, ko je izvedel, da ga tri tedne ne bo nadlegoval s svojo navzočnostjo. Če bi se véliki Eduardo Reyes lahko dokončno znebil svojega ‘faliranega’ potomca, bi bil nedvomno srečnejši. Kar naj se vrne, ko bo odrasel, lep in nagrajen z Nobelovo nagrado iz kemije. Še bolje, borzni posrednik, milijonar. Genaro Reyes, predsednik Mednarodnega denarnega sklada – to bi zadovoljilo njegovega očeta.

			»Jej, sinko!« ga je spodbujala Lucia in mu podala pecivo. »Prvič se toliko časa ne bomo videli. Moramo izkoristiti zadnje skupne trenutke, srečni in dobre volje, kajne? Potem pa si boš pripravil prtljago. Če upoštevamo čas, ki ga potrebujemo do letališča in za oddajo prtljage, moramo oditi ob treh.«

			Genaro je vzel še en sufle. Kljub temu da ga je zaradi alkohola pekel želodec, je bil lačen. Oče se je veselil, da ga ne bo več videl? No, prav, za spremembo bo naredil tako kot on: Hasta la vista!12

			»Ko se boš vrnil, boš vsaj izboljšal svoje besedišče in naglas. Pri španščini boš imel petico, kar ti bo dvignilo povprečje,« je odredil Eduardo, medtem ko si je v usta tlačil cel sufle.

			Obliznil si je prste.

			»Lahko še vzamem? Ni dobro za mojo linijo, ampak tako so dobri. Potem pa gremo še na brunch, že dolgo nismo šli, to obožujem. Večkrat bi morali to narediti.«

			Eduardo Reyes je čisto pozabil na vse obtožbe, kričanje, kaznovanje, grobost. Bil je dobre volje. Izjemne volje. Tako izjemno izjemne volje, da je postal klepetav, in pekač se je v nekaj minutah izpraznil. Kot da bi bila čisto navadna sobota v družini, kjer se vsi odlično razumejo.





Peto poglavje


			Po uri in pol letenja se je letalo začelo spuščati na letališče v Valladolidu. Polja so zarisovala rjave pravokotnike, ki so jih tu in tam sekale premočrtne ceste. Bolj ko so se približevali tlem, bolj razločno je Genaro lahko videl rdeče strehe vil in njihove modre bazene. Iz ušes je izvlekel slušalke, da bi pozorneje sledil pilotovim razlagam.

			»Dame in gospodje, naš let je točen in pristali bomo v desetih minutah. Zunanja temperatura je šestindvajset stopinj, vetra ni. Upamo, da ste v letu uživali. Zahvaljujemo se vam ...«

			Šestindvajset stopinj! Genaro je mamo pozabil vprašati, če ima Pepito bazen, in ni spakiral kopalk. Škoda, ampak s sabo je vzel približno 150 evrov, lahko si jih bo kupil, če mu jih starejši ‘bratranec’ ne bo posodil.

			Slušalke je iztaknil iz telefona, jih spravil v žep in poskušal preprečiti, da z babico, ki je sedela na sosednjem sedežu, ne bi trčila s komolci. Na začetku leta se je poskušala pogovarjati z njim, vendar se je Genaro pretvarjal, da ne razume špansko. Ni hotel poslušati o življenju starke s peroksidno trajno niti o življenju njenih otrok in vnukov. Potem se je pogreznil v presenetljivo udoben sedež, si nadel slušalke in zaprl oči. Toliko jasnih znakov, naj se stara mamica raje ukvarja s svojim sudokujem kot pa z njim.

			Kolesa so se rahlo dotaknila piste, nekaj potnikov je ob pristanku tiho zaploskalo. Strahopetneži, je pomislil Genaro. Letalo je zaviralo, naredilo zavoj in se ustavilo za grdo sivo stavbo. Babica si je vzela čas, da je očala in časopis pospravila v svojo skvačkano torbico pisanih barv, preden se je stokajoče dvignila s sedeža.

			Potem je vstal še Genaro in iz prtljažnega prostora sosedi potegnil vijolični kovček. Ne toliko iz prijaznosti, temveč zato, da bi se čim prej umaknila iz natrpanega prehoda. Svojo nestrpnost je poskušal potlačiti tako, da je sledil počasnemu toku nerodnih potnikov. Ko se je spustil po stopnicah, si je čez ramo zavihtel torbo in prehitel družine, da bi stopil proti terminalom. Počitnice na soncu so se začele!

			Vstopil je skozi dvokrilna vrata in se znašel v čakalnici za potnike. Oziral se je za listom papirja, na katerem bi bilo napisano njegovo ime in ki bi ga v rokah držal mamin bratranec, da bi ga lahko prepoznal. Ljudje okoli njega so se poljubljali, objemali, smejali, poslavljali ... Nobene table z njegovim imenom.

			Mogoče je Pepito pozabil nanj? Genaro je stal sredi prehoda in s pogledom iskal majhnega rjavolasega, debelušnega moškega, kot ga je opisala mama. Na letalu ni bilo dvanajst tisoč trinajstletnih najstnikov brez spremstva, niti dveh ne. Če ne bo sam prepoznal Pepita, bo pa Pepito njega.

			Čakalnica se je povsem izpraznila. Le nekaj potnikov, ki so čakali na odhod, se je potikalo po prodajalnah s kovčki, spominki in klobuki, za pozabljenega dečka na letališču se niso zmenili.

			Genaro je pogoltnil slino.

			»Bebec je pozabil name. Ne morem ga niti poklicati,« je zamomljal. »Drek, dobro se je začelo.«

			Pogledal je okoli sebe in ni vedel, kaj nas stori.

			»No ja, če ne pride, grem do informacij. Tam mi ne morejo preprečiti, da bi s klicem obvestil starše. Morda pa ga je čakal zunaj?«

			Genaro je v dolgih korakih zapustil stavbo. Nekaj taksijev je čakalo na stranke, dopustniki so svoje kovčke natovarjali v prtljažnike prijateljev ali sorodnikov, ki so jih prišli iskat. Nobene table. Nobenega Pepita.

			Genaro je palec nesel k ustom in si začel gristi noht. Začel se je spraševati, če se ni vse to dogajalo namenoma. Bratranca ni bilo od nikoder.

			Poslala sva te daleč proč, ničesar in nikogar ne poznaš, kot tepec stojiš sredi letališča in nihče te ne pride iskat. Sedaj se zavedaš, da ne znaš ničesar narediti sam, da si brez svojih staršev izgubljen. Pokličeš naju, vrneš se domov ves osramočen in postaneš ubogljiv. Lekcija za 58 evrov drago povratno karto.

			Če bi se odločil, da se ne vrne, bi imel v žepu 150 evrov. Kaj lahko počne s 150 evri? Dve noči v hotelu, nekaj sendvičev, in to je to. Ni govora, da bi zdržal tri tedne.

			Lepa igra. Dobro sta ga ponižala za ta majhen denar. Kakšno komedijo sta mu zaigrala! Vse od namišljenega vzdevka do nič manj namišljenega bratranca Pepita Perrita. Oče je moral vriskati od veselja in nestrpno čakati na njegov klic. Še ga bo moral poslušati.

			Usedel se je na stol in položil torbo k nogam. Poklical bo čez kakšno uro ali dve, medtem naj ju še malo skrbi. Če ju ne bi imel možnosti poklicati, tudi onadva ne bi mogla vedeti, kje je in kaj počne. Užival bo na še vedno vročem soncu poznega popoldneva in ju pustil še malo čakati.

			Že je pripravil zgodbo, ki jo bo pripovedoval svojim prijateljem − želel je pobegniti od doma, zato si je kupil karto za v Španijo; na žalost ga je ustavila policija, ko je prištopal do obale, in tako je bilo njegovega samotnega pobega konec. Zdelo se jim bo kul.

			Nikoli ne bo priznal, kako zelo ga je to prizadelo, kakšno bolečino je doživljal ob misli, da sta se starša ponorčevala iz njega. Še posebej mama. Glede očeta si ni delal iluzij, da čuti do njega kaj ljubezni ali spoštovanja.

			Zaprl je veke, da bi prikril solze, ki jih je zaman poskušal zaustaviti. Ob zvoku rezkih avtomobilskih zavor je odprl oči. Pred njim se je ustavil avto, ki naj bi bil sicer bele barve, sedaj pa je bil zaprašen, prekrit z blatom in nekaj madeži rje nad kolesi.

			Ne da bi se zmenil za avtomobile, ki bi jih lahko zaparkiral, je iz njega skočil nasmejan voznik, ki je govoril zborno španščino. Genaro je prepoznal maminega bratranca: čokat, manjši od metra in šestdeset, rjavi, kratko postriženi lasje, navihan, temen pogled, rdeča lica, tako okrogla kot njegov trebuh, in bradica. Na sebi je imel kavbojke, njihova barva se je gibala nekje med sprano modro in umazano sivo, ter kratko majico z raztegnjenim ovratnikom, ki naj bi bila v nekem prejšnjem stoletju prav tako bela. Na prsih sta bila natiskana napis v obledeli črni barvi Perrera Medina del Campo in hrt v največjem diru.

			»Genaro? Živijo, jaz sem Pepito!«

			Najstnika je potrepljal po ramenih in mu razkuštral lase.

			»Zamujam, a? Ves čas zamujam! To ti je Španija, prijatelj. Dobrodošel na zemlji svojih prednikov. To je vse, kar imaš? Potuješ z malo prtljage, to je dobro. Ali vsaj govoriš špansko? Razumeš, kaj ti govorim? Dobro, greva, prisedi!«

			Torbo je zalučal v prtljažnik avtomobila, se usedel nazaj za volan in speljal enako hitro, kot je prišel, tako da raztreseni Genaro ni imel niti časa, da bi se privezal.

			»Izkoristil sem to, da sem te prišel iskat, in na poti naredil nekaj postankov. Ne morem kar tako od doma. Ker je sobota, sem prosil Lucy, če bi lahko za nekaj ur popazila na hišo. Z njeno pomočjo grem lahko mirno na pot. Tako naredim krog, da poberem pakete ... Kaj praviš na malo glasbe?«

			Pepito je vozil z odprtimi okni in se drl, da bi preglasil hrup, kar se mu očitno ni zdelo dovolj, saj je s kretnjami, ki so sledile besedilu pesmi, zavrtel gumb prastarega avtoradia. Pevec je v spremstvu kitar pel melodijo z latinskimi ritmi. Pepito je začel migati z rameni in ritmično tapkati po volanu. Glasnost je še povečal, da bi se ga bolje slišalo.

			»Poznaš Juanesa? Ti je všeč? To je njegov zadnji album. Hudo, a ne?«

			Zdelo se je, da bratranec ne zna biti tiho, zastavljal je vprašanja in sam sebi odgovarjal. Genaro je čutil, kako se ga loteva glavobol. Še toliko bolj, ker se je po avtu kljub vetru razlegal neprijeten, sladkast vonj.

			»Ne poznam,« mu je uspelo izustiti.

			»Kako, ponovi!« ga je prosil Pepito.

			Genaro je ubogal in razmišljal, kako bi ga voznik bolje slišal, če bi recimo zaprl okna ali znižal glasnost.

			»Reci: ‘Dober dan, moje ime je Genaro, veseli me, da sva se spoznala.’«

			Genaro se je spraševal, kakšno igro se gre bratranec, vendar se je vdal. Pepito pa je prasnil v smeh in izjavil:

			»Kaj je to za en naglas? Kot da bi Kolumbijec pojedel Portugalca. Te je mama naučila tako govoriti špansko? Ah ne, nedvomno tvoj oče. Daj, da se smejem. Premore toliko besedišča kot petletni otrok in rekli bi, da ima, medtem ko govori, nož med zobmi. Prijatelj moj, to bomo popravili. Ali se boš v treh tednih naučil izražati kot pravi Kastiljec ali pa boš ostal tukaj, dokler se ne boš znebil tega zanič naglasa.«

			Genaro je stisnil zobe in nepremično strmel na cesto. S tem nadvse simpatičnim maminim bratrancem se je dobro začelo. Zamudi, ne da bi se zares opravičil, in kritizira njegov način govora. Odličen način, da se gost počuti kot doma. Kakšno gostoljubje! Pepito je zapustil cesto, ki je vodila do letališča in se priključil na ravno pot, obdano z zapuščeno pokrajino. Spustil je volan in lopnil Genara po stegnu.

			»Daj, ne bodi slabe volje, to sem rekel v hecu. Kaj poslušaš, kakšno glasbo? Mlad si, torej so ti všeč tiste elektronske stvari, ki jih delajo na računalnik. Nobenih glasbil, prirejeni glasovi, to mi ni všeč. V takšnih razmerah lahko tudi jaz postanem zvezda. Če bi jih pa postavil na kakšen vaški trg s kitaro in brez mikrofona, ne bi nabrali niti treh pezet. Smilijo se mi …«

			»Hard rock,« ga je prekinil Genaro.

			»Ah, dolgolasci, ki se derejo, kot da bi zarinili prste v električne vtičnice. Te se vsaj sliši. Morali bi pod tuš in si postriči lase; potem bi lahko brali partiture in se naučili, kaj je to prava glasba.«

			Nič ni bilo vredno usmiljenja v očeh ‘simpatičnega’ Pepita. Če bo moral prenašati njegovo govoričenje in nenehno kritiziranje, se mu bodo ti trije tedni zdeli kot trije meseci. Starša sta ga dobro izigrala. Ko se bo vrnil, se bodo celo očetove jedke pripombe zdele kot spodbudne besede.

			»Šla bova po manjših cestah, ob tej uri je avtocesta popolnoma natlačena. In bolje si boš lahko ogledal pokrajino in vasi. V zaledju lahko najdeš lepe cerkvice. Moram v Torrelobatón k Juaniti in Marcelu po nekaj vreč briketov. Pokazal ti bom grad. Veličasten je. V 16. stoletju je bila tam bitka. Karel V. je premagal kastiljske komunerose13, ki so se uprli nadvladi. Čudil bi se, če bi vedel za to. Že zato, ker je Špancem hudo glede vsega, kar se je zgodilo pred Francom, medtem ko vi, v Franciji …«

			Genaru se ni zdelo vredno poudariti, da ve za Karla V., njegove bitke proti Francu I. in celo za njegovo tipično habsburško štrlečo čeljust. Manj ko bo odpiral usta, manj se bo bratranec norčeval iz njega. Kmalu je izgubil rdečo nit voznikovega monologa in začel dremati, medtem ko je ta našteval imena zaprašenih vasic, čez katere sta se peljala, in kazal, da tam živi Nadia, tam Calixto ali Urbano …

			Pepito se ni zlagal. Genaro je od daleč zagledal grad, ki se je rahlo dvigal nad planino. Trije okrogli stolpi in en kvadraten, ki so bili povezani z visokim obzidjem. V Španiji je bil odpiralni čas zamaknjen, morda ga bosta lahko obiskala. Bratranec mu je nemudona razblinil vse upe na odkrivanje zgodovinskih posebnosti.

			»Lep, ne? Midva bova zavila tja,« je nakazal in zavil na levo v ozko ulico, obdano s kamnitimi hišami.

			Ustavil se je pred zelenimi vhodnimi vrati in potrobil. Tri metre stran so prebivalci ob železni mizi na dvorišču neuspešno poskušali uživati prijeten večer. Pepito se seveda ni mogel zadržati, da ne bi zganjal hrupa. Moški in ženska, stara čez šestdeset, sta z nasmeškom dvignila roki in počakala, da sta se jima Pepito in Genaro pridružila, preden sta vstala. Privlekla sta dva stola.

			»Genaro, sin moje sestrične Lucie, ki živi v Franciji. Za tri tedne je prišel k meni na počitnice,« je pojasnil, medtem ko je dečka, ki je ostal zadaj, potiskal predse. »Ni preveč zgovoren.«

			»Ah, prišel si k bratrancu, lepo! Kakšen velik fant, usedi se,« je rekla Juanita. »Odlično! Bosta kaj spila? Odlično! Marcelo, pojdi po kokakolo za tega velikega fanta. In za Pepita? Marelični sok? Odlično!«

			Za možem je zažvenketala staromodna pisana zavesa iz bambusa.

			Komaj sta se uspela usesti, že je ženica prednju molila lesen krožnik.

			»Vzemita si šunko in klobasice. Odlično! To je od moje sestre, iz Galicije, zaklali so prašiča. Ni ga bolj naravnega in bolj svežega. Dobro, a ne? Odlično!«

			Pepito je dobil svojega tekmeca v blebetanju. Genaro se je moral zbrati, da je lahko sledil kratkim stavkom, poudarjenim z ‘odlično‘.

			»Marcelo, prinesi kruh, ko si ravno tam!«

			Marcelo je očitno že predvidel ukaz, saj se je vrnil s pladnjem, naloženim s kozarci, skledo češnjevih paradižnikov, krožniki, pijačo in hlebcem črnega kruha.

			»Hvala, Juanita, ne bova dolgo ostala, moram še do Felipeja, da mu rečem, naj se oglasi naslednji teden. Dve psički je treba sterilizirati. In dolguje mi antibiotike za psa, tistega z rano, ki se noče zaceliti.«

			»Ah, Felipe, vedno pripravljen pomagati. To je dober človek. Veš, da sta njegova in moja mati skupaj hodili v šolo?«

			Genaro je vzel rezino kruha, ki mu jo je s pomežikom podal Marcelo. Nagnil se je k njemu.

			»Ta dva ne znata biti tiho. Jej, mali, jej in naredi kot jaz, ne poslušaj ju!«

			»Hvala,« je z nasmeškom odgovoril Genaro.

			Bil je lačen. Doma bi jedel že več kot eno uro nazaj. Tukaj je bil komaj čas za aperitiv. Marcelo si je v tišini na krožnik položil tanke rezine okusne šunke in mu podal skledo s paradižniki.

			Genaro je pil kokakolo in si čestital, da je s seboj prinesel dovolj knjig, s katerimi si bo kratil čas. Če ga je njegov bratranec mislil zaposliti s tem, da ga bo s seboj vlekel po tako dolgočasnih obiskih, se jim bo raje odpovedal, ostal doma in prebiral. Klobasice so bile dobre, ženica pa neverjetno utrujajoča. Komentirala sta nepomembne vaške novice, zdravje, kaj se je komu od skupnih znancev zgodilo in kaj se mu ni zgodilo, kar Genara niti malo ni zanimalo. Njun pogovor se je s petjem čričkov zlil v hrup, iz katerega se ni dalo ničesar razumeti. Ko sta se gostoma zahvalila in se od njiju poslovila, je bilo to pravo olajšanje. Juanita je Genara prijela za suhljate bicepse, nato pa izjavila:

			»Močan si, fanté. Pojdi s Pepitom in Marcelom v garažo po vreče briketov. Odlično!«

			Genaro je sledil možakoma in prijel s selotejpom oblepljeno vrečo, ki sta mu jo določila.

			»Ne vleci, strgala se bo. Dvajset kil, to lahko nosiš, a ne?« je rekel Pepito, medtem ko si je na ramo poskušal oprtati eno od vreč. »Dajmo, mladina, pokaži, kaj znaš!«

			Genaro je z obema rokama zgrabil vrečo, jo dvignil in se z razkrečenimi nogami pomikal naprej. Juanita je prižgala luč na dvorišču, da bi osvetlila Pepitov avto in tako v soj svetlobe pritegnila komarje. Svoj tovor je naložil v prtljažnik, kjer sta že ležala dva kupa skupaj zavezanega blaga in njegova prtljaga.

			»Juanita, kot po navadi, hvala za vse.«

			»Ni za kaj! Sicer bi jih v trgovini vrgli stran. Preluknjanih ne morejo več prodati. Zato, ker smo naokoli zalepili selotejp, še ne pomeni, da ni mogoče pojesti tega, kar je notri! Pokličem, ko mi prinesejo še druge. Odlično!«

			»Hvala vseeno. Psičkom bom rekel, naj molijo zate, da greš naravnost v pasja nebesa! In če hoče tvoja sestra pustiti kaj šunke pred mojimi vrati, kar naj!«

			Pepito je pomahal skozi okno, nato pa zaprl šipo. Trdnjava se je pogreznila v temo in zrak je postal svež.

			»Te zebe? Še zadnji postanek pri veterinarju, potem pa greva domov,« je obljubil Pepito.

			Lucia je Genaru bežno omenila, da se bratranec ukvarja s psi. Sklepal je, da jih vzreja. Vzreja ter nabira zastonj hrano in zdravila za pse, ki naj bi jih za velike vsote prodajal naivnežem, ki hočejo imeti pasemskega psa. Vsak dobiček nekaj šteje. Koliko časa mama že ni videla svojega bratranca? Podoba poštenega in gostoljubnega tipa človeka, kot ga je opisala, zaenkrat ni ustrezala temu, kar je lahko sklepal o prijaznem bratrancu.

			Pepito je zmanjšal glasnost na radiu in si brundal. Genaro je začutil, da ima težko glavo. S polnim želodcem, zibajoč se v vibracijah vozila in glasbe, je padel v globok spanec in ni čutil, da se je na sedežu nekoliko zleknil vznak. Ni se zbudil, ko se je avto prvič ustavil, tudi drugič ne. Komaj je zaznal, da je Pepito zaloputnil z vrati in poskušal utišati lajanje, ki mu je sledilo škripanje nekih vrat in zvok motorja, ki se je ugasnil.

			»Hej, Trnuljčica, prišla sva,« je rekel Pepito in ga stresel za ramena.

			Genaro se je s težavo dvignil, se pretegnil in skočil iz vozila. V temi je lahko razločil nekaj nizkih stavb in vhod v hišo. Bratranec ga je zvlekel v nasprotno smer.

			»Renzo mi je za ta čas, ko boš tukaj, posodil svojo prikolico. Tako boš neodvisen. Kul, a ne?«

			V odgovor se je zaslišalo nekaj pasjih laježev, za katere se ni zmenil.

			»Pazi na stopnico,« je rekel, ko je odprl vrata prikolice.

			Z roko je segel v notranjost in prižgal luč.

			»Postelja je pripravljena, notri je tudi stranišče, majhna kuhinja. Prikolica ni velika, boš že našel. Hladilnik je priklopljen, v njem je sveža voda in pomarančni sok. Izvoli, vzemi torbo. Mrtev si, pojdi spat. Jutri te bom predstavil psom. Lahko noč, prijatelj moj!«

			Najstnika je potisnil v prikolico, po kateri se je širil poznan vonj po vanilijevem mehčalcu, in zaprl vrata za sabo.

			Dve minuti zatem je Genaro pod rahlo odejo, v spodnjih hlačah in kratki majici utonil v spanec.

			Ni slišal ženskega glasu, ki je ogovoril Pepita, niti avtomobila, ki je odpeljal in se dvajset minut zatem vrnil.





Šesto poglavje


			»Dobro jutro, Genaro!«

			Vesel pozdrav, rezko čivkanje škorcev in svetloba, ki je prodirala skozi vrata in okna prikolice, so Genara nenadoma vrgli iz sanj. Spal je v diagonalnem položaju in potreboval je nekaj trenutkov, da se je zavedel, da ni pokrit s svojo običajno debelo perjanico in da ne leži v enojni, ampak dvojni postelji.

			»Hola14,« je zamrmral.

			Obrnil se je na bok in se zvil v klobčič pod odejo.

			»Koliko je ura?«

			»Skoraj sedem. Čudovit dan bo, zunaj je že 18 stopinj. Veliko dela nas čaka.«

			Genaro je obžaloval, da je kaj vprašal. Znova je sprožil hudournik. Odprl je jez in iz bratrančevih ust se je usul plaz španskih besed, ki jih bo moral poslušati do večera. Kot vsak tipičen najstnik je sovražil, če ga je kdo ogovoril pred zajtrkom. Potem pa tudi ne bo dosti bolje. Odločil se je, da si bo za vstajanje vzel čas. Na počitnicah je bil. Počasi se bo raztegoval, zehal, postopoma odpiral oči. V znak neodobravanja jutranje brutalne budnice je zagodrnjal in se obrnil k steni.

			Začutil je, da mu je pri nogah nekdo splezal na posteljo in počasi zlezel med njega in posteljni okvir.

			»Ej, ej, tako pa ne bo šlo!« je kriknil, prepričan, da je Pepito planil v posteljo, da bi ga pregnal iz nje.

			Hitro je glavo izvlekel izpod rjuhe in pred nosom zagledal dolg, siv gobček. Vanj je s svojim nenavadnim očesom z belkasto roženico strmel po vsej svoji dolžini razleknjen in skoraj tako kot on velik pes. Drugo oko je imel zaprto in razklano z globoko brazgotino, ki je segala vse do dna čeljusti. Genaro je obstal odprtih ust in Pepito se mu je gromko zarežal. Pes se je fantu približal s konico smrčka in ga začel ovohavati okoli oči, ta pa je od strahu čisto otrdel. Bal se je, da ga bo pes s čeljustmi zgrabil za obraz, če bi premaknil eno samo trepalnico. Vendar se je zdelo, da je bil vonj, ki ga je oddajal Genaro, psu všeč, saj je odmaknil gobček in ga z globokim vzdihom spodvil ob njegov vrat.

			»Pretiravaš, Piratka, niti predstavil te še nisem, pa si že pri njem v postelji! Pomiri se, bratranec, ne bo te požrla. Bolj od tega ne zna biti agresivna. Lahko jo pobožaš.«

			Genaro je izvlekel svojo roko in jo boječe psički položil na ramo ter na rahlo potrepljal. Od sreče je zagodrnjala in znova zavzdihnila. Pepito je vstopil v prikolico in se usedel na klop nasproti postelje.

			»Uradno si posvojen. Piratka ima samo še eno oko in še s tem vidi megleno, ima pa nezmotljiv voh, s katerimi zna prebrati ljudi. Barabe prepozna na deset metrov. Z njo se ne smeš hecati. Kot lahko vidiš, ima tudi radar za tople in mehke kotičke. Je ena izmed prvih psov, ki so pred dvanajstimi leti prišli sem.«

			 Genaro se je odločil, da je čas, da zapusti ležeči položaj. Ko je tako ležal z odraslim možakarjem ob vzglavju, je bil videti prav trapasto; kot da bi bil bolan in bi objemal svojo najljubšo plišasto igračko. Psički je nežno odmaknil glavo in se usedel po turško. Piratka se je nemudoma premaknila, da bi se spet prilepila nanj in mu položila smrček na kolena. Pepito se je nasmehnil in jo počohal po suhljatem boku.

			»Res si ji všeč. Piratka, da ne bom še ljubosumen.«

			Genaro je vdihnil in se odločil, da bo pokazal malo dobre volje in zanimanja za to zverinico, ki je imela obraz kot iz nočne more in ki jo je bratranec tako zelo cenil. Skupaj je spravil tisto nekaj malega, kar je vedel o vzreji psov, in zastavil nekaj vprašanj.

			»Je ena od prvih psov, ki si jih vzredil? Parjenje gre dobro? Si dobil kakšno nagrado zanjo ali za eno od njenih mladičev? Jih drago prodajaš?«

			Videl je, da je Pepito izbuljil oči in iztegnil vrat v znak popolnega nerazumevanja. Potem je znova prasnil v bučen smeh in se večkrat močno lopnil po stegnih.

			»Ki sem jih vzredil? Če jih drago prodajam? Piratka, moja prelepa kraljica, moja kokoška, ki nese zlata jajca!« je izdavil med dvema izbruhoma smeha.

			Genaro se je spraševal, kaj je rekel tako smešnega. Res da je bila psička stara, iznakažena, vendar nesreča, v kateri je izgubila oko, ni vplivala na lepoto in čistost njenega rodu. Pepito, ki si je brisal solze, je končno prišel do sape.

			»Misliš, da vzrejam pse? So ti to rekli starši?«

			»Tako nekako …«

			»Obleci si kavbojke, ti bom pokazal to ‘vzrejo’. Piratka, lepotička moja, vstani, razkaži posestvo našemu novemu vajencu.«

			Psička je stežka zapustila toplo posteljo in se počasi pretegnila, da bi Genaro lahko občudoval njeno elegantno postavo, dolge noge, globoke prsi in močno poudarjene stegenske mišice. Njena gladka, črna in sijoča dlaka je bila posuta s sivimi odtenki. S smrčkom se je primaknila k Pepitovi nogi in takoj za njim zapustila prikolico. Genaro je odkril rjuho, se zazibal z nogami in si vdan v usodo nadel oblačila prejšnjega dne.

			Ko je stopil na zarjavelo stopnico, ga je oplazilo sonce in ga zaslepilo. Vendar je ob prizoru, ki ga je pričakal, ostal brez besed.

			Pepitovo posestvo je bilo podobno zaporu. Obkroženo je bilo z več kot dva metra visokimi zidovi, na katerih je bila ovita bodeča žica, imelo je obliko pravokotnika velikosti približno 75- krat 40 metrov. Na desni, blizu zelene vhodne ograje, so modre polknice prekrivale dvoje oken Pepitove hišice. Dvorišče je vodilo na osrednjo stezo, dolgo štiri ali pet metrov, na obeh straneh zamejeno z žičnato ograjo ali zidovi, nad katerimi so se dvigali drogovi. Ob obzidju so bili v vrsto postavljeni pesjaki, s katerih se je že odluščila bela barva. Vsak vhod je bil pobarvan z drugačno barvo in okrašen z velikimi pasjimi tačkami. V vsakem je bilo nekaj Piratkinih bratcev, nekateri so ga opazovali pokonci, drugi sede, leže, spet tretji vzdignjeni tako, da so s smrčki segali med rešetke. Na desetine hrtov. Stotine? Beli, črni, krem, lisasti, čokoladni. Ogromni, manjši, s spuščenimi in dvignjenimi ušesi. Tisti s kratko in tisti z dolgo dlako. Nekateri so bili prilepljeni ob tla, boječi, drugi so stali bliže cesti in prosili, da jih kdo poboža. Osamljeni ali v skupini. Nekateri so spali, drugi čakali pred svojimi skledicami.

			Pepito je hodil za Genarom, tokrat celo v tišini. S Piratkinim smrčkom ob desni roki ga je brez besed pustil, da se sprehodi do konca. Ko se je Genaro obrnil, je Pepito pokazal napis na svoji majici.

			»Dobrodošel v perreri Medina del Campo. Ravnokar si se naučil novo besedo v španščini. Perrera ne pomeni vzreje, ampak azil oziroma zavetišče. Tukaj je mojih sto petdeset in nekaj varovancev. Vseh zapuščenih. Vsi čakajo na novo družino. Če se je kakšen skotil tukaj, je bilo to le zato, ker je njegova mama prišla v zavetišče breja. Tu so galgi, podenci, mastifi, mešanci med vsemi temi in drugimi pasmami. Ti je zdaj bolj jasno, kam si prišel?«

			Genaro je prikimal. Pepito Perrito, psiček Pepito, ta blazna šala.

			Ni bil velik zagovornik živali, ampak je vseeno težko razumel, kako se je moglo tu znajti toliko psov. Predvsem iste pasme. Kaj je bilo narobe z njimi?

			Na vse pretege se je trudil izračunati ogromno število tukajšnjih psov.

			»Briketi od včeraj zvečer ne bodo zadostovali za en dan,« je pripomnil.

			»Ne, niti za en dan in niti za polovico psov. Greva nazaj? Razkazal ti bom svoje ‘posestvo’.«

			Genaro je naredil en sam korak naprej, ko ga je bratranec že zaustavil.

			»Ej, ne tako hitro. Ne moreva nazaj praznih rok! Pse je treba nahraniti, pojdi po njihove porcije.«

			Pepito je fanta odpeljal v shrambo, ki je stala na koncu steze. Iz žepa je potegnil obesek s ključi, izvlekel enega in z njim snel žabico z vrat shrambe. Takoj zatem je iz nje bušnil smrad po briketih, zmešan z vonjem po zdravilih, zaradi česar se je Genaro skremžil.

			»Priznam, če nisi navajen, te lahko preseneti, če še nisi jedel zajtrka. Se boš kmalu navadil.«

			Vrata je odprl na široko, da je v temen prostor prodrla dnevna svetloba. Na levi so bile po dolžini skoraj dveh metrov ena na drugo skoraj do stropa naložene vreče s hrano. Na desni je bilo po vsej dolžini stene pritrjenih pet polic. Na teh so bile v popolnih vrstah razvrščene steklenice in škatle z zdravili. Pod policami so bili naloženi kupi blaga, takšnega, kot ga je prejšnji dan videl v prtljažniku Pepitovega avta.

			Pepito je pokazal na dve samokolnici, postavljeni ob zadnjo steno poleg velikega, visokega korita. Odmaknil je vedri, ki sta bili postavljeni nanj, in dvignil pokrov. Nagnil se je nad posodo, mu pokazal, kam mora stopiti, in mu pri tem pomagal. Iz korita je vzel vedro, napolnjeno z mešanico koščkov kruha in rjavih briketov.

			»Zgrabi samokolnico. Čisto do vrha jo napolni. Potem napolni še drugo, saj sva dva. Videl boš, to je odlična vadba za ramenske mišice in bicepse. Odšel boš s postavo Herkula. Punce bodo tekle za teboj.«

			Genaro se ni mogel zadržati, da ne bi skeptično ošvrknil zaobljenega trebuha svojega kompanjona. Ta si je roke položil na boke in usločil hrbet, kar je še bolj poudarilo njegov velik izbočen trebuh, ki je pod napeto majico izstopal iz bokov.

			»Kot vidiš, nisem govoril o trebušnih mišicah.«

			Genaro ni mogel zadržati kratkega heheta.

			»Poglej no, ti se znaš smejati? Sem začel že dvomiti. Gremo, ne smeva se samo zvijati od smeha, treba je tudi malo delati. Imam občutek, da si takšen tip, ki se čisto razpusti, čim se začne malo zabavati,« se je posmehnil Pepito.

			Genaro se je v trenutku zresnil. Pepito je obžaloval, da je kar koli rekel. Vsi njegovi poskusi, da bi se mu približal, so bili neuspešni. Vsakič, ko se je poskušal malo pošaliti, da bi se fant malo sprostil in iz sebe spravil kakšno besedo, se je ta zaprl kot školjka. Prav radar imam za boječe tipe, si je mislil. Bo že prišel trenutek, ko se bo sprostil.

			»Ko bosta samokolnici napolnjeni, ju pripelji ven in vzemi vedri, pridem za tabo. Piratka, ni ti treba tako žalostno gledati, saj si že jedla. Ne kradi prijateljem.«

			Genaro je ostal sam v zaprašeni shrambi. Zunaj so psi lajali ali cvilili. Vzel je prvo samokolnico in jo prislonil h koritu.

			»Tri tedne bom hranil sto petdeset psov,« je zamomljal in prijel za vedro. »Če bi vedel, ne bi nikoli popil niti najmanjše kapljice tiste preklete vodke.«

			Želodec mu je stokajoče zakrulil ob pogledu na koščke trdega kruha.

			»Lahko bi vsaj jedla prej. Kakšna je razlika, če dobijo hrano ob sedmih ali osmih? Saj nimajo nobenega sestanka, ne mudi se jim v službo. Pismo, kako sem lačen.«

			Genaro je poskušal čim hitreje naložiti prvo in nato drugo samokolnico, tako da je z vedrom malomarno metal vanjo mešanico kruha in briketov.

			»Kaj je to za eno delo?«

			Najstnik je planil kvišku. Bil je sklonjen nad korito in ni slišal Pepita, ki se je vrnil.

			Španec je skozi odprtino v vratih z očitnim nezadovoljstvom na obrazu opazoval tla.

			»Povsod si stresel! Ne znaš ciljati samokolnice, ali kaj? Si nisi očistil očal? Ali je bilo v takšnem stanju, ko sva prišla? Imaš tudi pri sebi takšen nered?«

			Pokazal je na metlo in lopato, ki sta bili naslonjeni na vreče.

			»Vse to pometi in daj nazaj v samokolnico. Pohiti, počakam te zunaj, zamujava.«

			Genaro se je ugriznil v jezik in povesil pogled. Kamor koli je šel, kar koli je storil, je bil kregan. Nesposobnež. Ni znal niti vedra sprazniti v samokolnico. Vestno je počistil betonska tla in postavil metlo in lopato nazaj na njuno mesto. Če bi ju postavil kam drugam, bi jih spet slišal. Spustil je metlo iz rok in z očmi, uprtimi v tla, odšel iz shrambe. Pepito, ki je nežno božal Piratko po glavi, ga je čakal zunaj. Poskušal je ujeti dečkov pogled.

			»Oprosti, ne bi se smel razjeziti. Navajen sem prostovoljcev, ki mi pomagajo že mesece ali leta in so navajeni mojega čudaštva. In problemov. Tukaj je hrana problem številka ENA. Ves čas me je strah, da psom ne bom imel več česa dati. Pozabim. V redu?«

			Genaro je zamomljal komaj slišen ‘v redu’, pri čemer ni dvignil pogleda. Pepito si je zopet nadel veder izraz in prav takšen ton.

			»Super! Ti boš poskrbel za pesjake na levi, jaz pa za tiste na desni. Ti razložim. Bolje zdaj kot potem. Vedro napolniš čisto do vrha. Samokolnico pustiš na cesti. Odpreš vratca, ne spustiš nobenega psa ven. Zapreš za sabo. S kljuko! Bodi pazljiv, imajo dolge gobčke, velike tačke, znajo biti res zviti in se spretno izmuzniti. Pusti jih, da te povohajo, lahko pobožaš tiste, ki se ti približajo, veseli bodo. Tiste, ki se zadržujejo v kotu, ki ne iščejo stika s tabo, tiste pusti na miru. In napolni vsa korita in posodice. Vedno jih je po več v vsakem pesjaku − za tiste, ki radi jedo z drugimi, in za tiste, ki raje jedo sami. Si razumel ali bi raje, da ti pokažem pri prvem?«

			»Da mi pokažeš.«

			»Velja.«

			Pepito je sledil postopku, ki ga je malo prej razložil, in ob tem govoril, kakšno vlogo ima posamezen pesjak. Na vsaki rešetki je visela tabla, na kateri je bilo napisano ime pesjaka, ob napisu pa ustrezna preprosta risba, ki naj bi ime tudi ponazarjala.

			»Ta tukaj se imenuje Pristajališče. V njem so tisti, ki so prišli na novo. Izgubljeni so, ne vedo, kje so, pogosto so čisto okameneli od strahu. Pustimo jih, da se počasi privadijo. Nikoli jih ni več kot pet. Na tvoji strani je podobno. Vendar so trenutno pretreseni. Zato so tam zgoraj utice. Da se lahko skrijejo, vidiš? Ne bodo se ti približali. Pri njih ne smeš delati hrupa, niti hitrih gibov.«

			Pepito je med govorjenjem izpraznil svoje vedro in hkrati božal dva psa, ki sta ga prišla pozdravit, pri čemer se drugima dvema, ki sta bila pritisnjena ob zid, ni približal.

			»Dobro, si razumel, kako je treba? Naj te ne bo strah, lahko greš, nobeden ni agresiven. Hrti grizejo samo, če nimajo izbire. Najprej se odločijo za beg.«

			Genaro je privolil in vedro potopil v samokolnico, pri tem si je pomagal z roko, da bi ga napolnil do vrha, kot je to prej naredil Pepito. Delno je odprl vratca pesjaka Obala v megli in se nekoliko boječe splazil vanj. Ko je s kljuko zaprl vrata, mu je na tla padlo nekaj koščkov kruha. Bratranca je zaskrbljeno pogledal.

			»Ne skrbi, če ostane v pesjaku, ne gre v nič,« ga je nemudoma pomiril.

			Genaro je pravično razdelil hrano v posodice, pri čemer psov ni spustil z oči, in odšel, ne da bi se mu katera od živali približala.

			»Odlično. Vpeljal si se, naslednji pesjak. V Spa so tisti, ki so šibki, bolni in tisti, ki okrevajo zaradi poškodb. Tisti, ki se ne znajdejo v tropu, ki bi jih drugi lahko ugriznili. Včasih si naredijo lepe piercinge v obliki čekanov. Boš videl, tam malo naprej imamo tolpo punkerjev ... Ja, vem, ne me tako panično gledati, sem rekel, da ne grizejo. Govoril sem o ljudeh. Med seboj so kot volkovi; da bi našli prostor na soncu, da bi jih kakšna psička lepo pogledala, da bi dobili kakšen briket ali da bi dokazali svojo nadvlado, se včasih stepejo. Zato dam sem tiste, ki v družbi močnejših ne pridejo do zadostne porcije hrane. Tisti, ki pridejo povsem koščeni in ki si morajo opomoči. Psičke z mladički damo v Deželo štorkelj, kjer je mirno.«

			Razmeroma mirno, saj v zavetišču ni bilo niti trenutka tišine. Psi so bevskali, zahtevali hrano, ki je prihajala z zamudo. Šla sta mimo naslednjih šestih pesjakov z imeni, ki bi bila težko bolj sugestivna: Posvoji me, Poglej me, Tvoj popolni kuža, Vzemi me s seboj, Rad te imam, Iščeš prijatelja? Tokrat so psi obkrožili Genara. Ta je nepremično stal, medtem ko so psi skakali okoli prišleka in ga ovohavali. Eden izmed njih, popolnoma črn, a z belim oprsjem, je visoko dvignjen na tacah položil gobček na vedro, da bi dobil svoj delež. Genaro je v zadnjem trenutku preprečil, da bi se vedro prevrnilo.

			»Tuxedo, dovolj!« je z drugega konca ukazal Pepito.

			Pes se je v trenutku umaknil.

			»Na rahlo mu odmakni smrček, ne bo vztrajal. Saj so požrešni, ampak disciplinirani. Galgo ni tak kot pitbul. Počakal bo, če mu tako ukažeš. Poleg tega so bili ti psi izurjeni za lov na zajce. Navajeni so prinašati okusne stvari, ne da bi jih sami poskusili. Torej, v teh in naslednjih pesjakih so psi, s katerimi ni težav. Zato jih je več. Znajdejo se sami. Njim lahko daš po dve vedri, velja?«

			Genaro je na svoji strani naštel petnajst psov in približno deset posodic. Zapustil je pesjak in šel po drugo vedro. Tuxedo se ni zmenil zanj, glavo je imel v prvi skledi, ki jo je fant napolnil. Tisti, ki še niso dobili hrane, so mirno čakali, da pridejo na vrsto. Genaro je z roko oklevajoče pobožal po glavi enega izmed psov z jantarjevimi očmi.

			»To je Mariposa. Devet let ima. Ta je najbolj prikupna. Poleg Piratke,« je rekel Pepito, kot da bi se bal, da bi užalil psičko, ki se je ulegla poleg samokolnice. »Upam, da bomo zanjo našli družino, ki bi bila pripravljena vzeti psa njenih let. Zasluži si.«

			V pesjaku Rad te imam je postal Genaro že bolj zaupljiv. Čutil je, kako je počasi sprostil ramena in vsakega psa narahlo pobožal po štrleči hrbtenici.

			Na njegove gibe so se psi odzvali z mahajočimi repi, zato se je Genaro opogumil in se še malo ustavil v pesjaku Iščeš prijatelja?.

			»Si videl, kako se radi crkljajo? Hrti imajo radi dvoje, crkljanje in mehke kavče. In sprehode. In hrano.«

			»To so že štiri.«

			»Štiri kaj?«

			»Štiri stvari.«

			»Se ti zdi? To sem rekel zato, da bi videl, če slediš, in da bi slišal tvoj mehek glas. In tvoj speven naglas. Zdaj pa še zadnja dva pesjaka. Zdaj grem v Bele čekane – tiste tam vedno prepusti meni. Psi tam so lahko težavnejši, če te ne poznajo, zlasti če si človeško bitje moškega spola. Ti bom razložil. Na tvoji strani, v Hotelu Sončno obrežje, so tisti starejši. Najstarejši med našimi varovanci. Če se ne zgodi čudež, bodo tukaj dočakali svojo smrt. Zaslužijo si ljubezen in spoštovanje kot vsi mali starčki. In krajše pojasnilo: poleg utic je manjši sodček z vodo, ga vidiš? Brikete v vseh treh skledicah dobro zmoči z vodo. Nekateri psi imajo le še dvoje ali troje zob. Te je treba hraniti z juhicami … Ti nimajo zobnih protez. Radi imajo, da jih božaš, tako kot drugi, ampak ker imajo artrozo, se izogibaj kostem in jih božaj previdno. Najraje imajo, če jih božaš pod brado. Lucy je njihova najljubša prostovoljka. Ima jih pod nadzorom. Pravzaprav ima ves svet pod nadzorom.«

			Genaro se je ravnal po navodilih in se potem pridružil Pepitu. Samokolnici sta bili popolnoma prazni. Odpeljala sta ju do shrambe, požrešneži, ki so že pojedli svoj delež, so ju spremljali s pogledi in prosili za repete. Genaro se je spraševal, zakaj se Pepito sploh trudi z zaklepanjem vrat. Saj so bili že zidovi nadzidani z žično ograjo. Je mislil, da so psi velemojstri v begu ali veliki banditi, izurjeni v ropanju krajcev kruha?

			»Veš, kaj? Kava je narejena. Na kruh si bova namazala marelično marmelado, ki mi jo je dala učiteljica v šoli, kamor sem šel v četrtek. Šest velikih kozarcev. Si za?«

			»Umiram od lakote,« je priznal Genaro.

			Pepito je dečku položil roko na ramo in jo spustil, ko sta se vzpenjala nazaj po stezi.

			»Odlično! Rad imam ljudi, ki imajo apetit. Več delajo potem, ko se dobro najejo. In v nedeljo bo velik dan.«

			Genaro ni dvomil o resničnosti tega stavka.

			»Ne bom se mogel ves čas ukvarjati s tabo, ampak saj pride Lucy zgodaj dopoldne. Njen vajenec boš. Ne skrbi, Lucy ti bo že našla kakšno delo.«

			Ni se preveč veselil, da se bo seznanil s to Lucy, o kateri je Pepito govoril kot o redki perli. Če je bila kaj podobna Pepitu, če je ves čas govorila, če ga namerava zasipati z ukazi in nasveti, potem nedelja ne bo le velik dan, ampak dan brez konca. Si je že zamišljal neko staro mamo s psički, ki se je že upokojila ali ne prejema več socialne podpore, s polkrožnimi očali, obešenimi okoli vratu s škrlatno vijoličasto vrvico. Stara ženica, samska in brez otrok, ki v življenju ni imela drugega kot tega zavetišča in cerkvenih opravil. Med delom ga bo zasipavala še s pridigami in odlomki o Jezusovem življenju. Ali še huje, ekscentrična stara Angležinja, ki smrdi po zatohlem, ki mu bo govorila po angleško, z britanskim naglasom, s porcelanasto skodelico, zagozdeno med svoje konjske zobe.

			Nočna mora.

			Genaro se je začel zavedati, da med temi ‘počitnicami’ ne bo videl nobenega ležalnika. Njegova mama je našla popoln način, da bo še žaloval za umirjenim ritmom življenja doma in v šoli. Oče se ni kar tako strinjal glede teh počitnic v Španiji …





Sedmo poglavje


			»Čevlji!« je ukazal Pepito, ko je odprl vrata svoje hiške.

			Genaro je posnemal svojega gostitelja in si razvezal vezalke na supergah. Tako kot on je vzel čevlje in jih potisnil pod mrežasto majhno klop, pritrjeno na zid desno od vhoda.

			»Navadi se, da jih ne pustiš ležati zunaj. Sicer jih boš našel vse poslinjene in preluknjane, ko bomo spustili pse. Če jih boš sploh našel. Piratka, tačke!«

			Psička je nepremično obstala na preprogi in čakala, da ji je lastnik očistil vse štiri tace, potem pa stekla na kavč. Z globokim vzdihom se je zleknila po vsej svoji dolžini. Glavni prostor ni bil velik, vendar tako brezhibno čist in urejen, da je fanta to presenetilo. Samski moški, obkrožen s stotimi psi, bi moral živeti v nekakšnem ‘pajzlju’. Namesto luknje, ki si jo je predstavljal, je zagledal bele stene, dolgo mizo s šestimi stoli iz ebenovine. Na kavču je bilo položeno rjavo blago z zaščitno antracitno prevleko, na naslonjalih dve veliki, mišje sivi žametni blazini, na eno izmed njih je galga naslonila svojo glavo. Nizka mizica iz dveh palet, prevlečenih z lakom bele barve, ki sta stali na koleščkih. Na spodnji paleti sta bila dva kupa do roba poravnanih revij položena pod kopico knjig, vezanih v usnjene platnice. Na desni popolnoma bela kuhinja, majhna, ampak praktična, prazen odcejalnik za posodo zraven korita iz bleščečega aluminija – znak, da je bila posoda hitro pomita in pospravljena. Močno obtežena knjižna omara je bila naslonjena na steno nasproti vrat, ki so bila sestavni del zavetiščnega obzidja. Ob omari je stala belo polakirana pisalna miza. Na njej mobitel, vrsta črnih fasciklov in prozorna mapa.

			Na levi soba in kopalnica, skozi priprta vrata je bilo mogoče uganiti, da se za njimi skrivata enak red in čistoča.

			Na tleh bele ploščice, ki jih ni kazila nobena drobtina, madež ali pasja dlaka.

			Edino odstopanje, ki si ga je tisti, ki je skrbel za brezhibno bivališče, dovolil, je bila kopica slik, na katerih so bili hrti s smrčki, naslonjenimi na sijoče človeške obraze.

			Vonj po sveže kuhani kavi se je mešal s tistim po čistem perilu.

			Pepito je opazil bratrančevo osuplost.

			»Mama si je želela hčerko. Vzgajala me je kot Sneguljčico. Ni si predstavljala, da bom skrbel za sto petdeset palčkov.«

			»Hiša je po videzu kot iz Ikee. Če bi mama to videla, me ne bi spustila, dokler tudi moja soba ne bi bila tipi-topi.«

			»Prav bi imela. Le v pospravljenem stanovanju lahko kaj najdemo.«

			Ja, seveda. In ko si ščetkamo zobe, nimamo kariesa, in treba je pojesti pet kosov sadja in zelenjave na dan in ne smemo pozabiti pomagati starim gospem čez cesto.

			Pepito je stopil v akcijo, zgrabil je skodelice, krožnike, pribor, sladkor in vse položil na mizo.

			»Umij si roke in ne stoj tam kot vkopan. Iz hladilnika vzemi marmelado in mleko; kruh in nož sta v posodi za kruh.«

			Pepito se je dvignil na konice prstov na nogi in začel brskati po omari. Zgrabil je paket kakava v prahu, ga stresel, dvignil pokrov in se zmrdnil, ko je ugotovil, da je prazen.

			»Boš kavo?«

			Kavo? Seveda ne. Kava je za odrasle, ne smem je piti, bi moral odgovoriti Genaro.

			»Bi, prosim.«

			Pepito je zlil tekočino, iz katere se je kadilo, v šalico, dodal malo mleka in dve kocki sladkorja.

			»K moškim opravilom gre moška pijača,« je pripomnil.

			Genaro si ni upal vprašati, če bo pri zajtrku lahko spil kozarec vina.

			»Usedi se. Daj, sprosti se malo. Povej mi kaj. Kaj si misliš o zavetišču? Imaš rad pse? Imaš kakšnega? Nisi najbolj sproščen ob njih, tako da stavim, da ga nimaš. Tvoja mama mi ni nič povedala. Si bolj za mačke? Pa ne za legvane, želve, kameleone ali tarantele. Ali pač? Ta hladnokrvna bitja, to niso družabne živali. Samo spijo, jejo in imajo pogled, ob katerem človeka zmrazi. Ne bi imel kaj takega v sobi.«

			V svojem zagonu možak Genaru ni pustil, da bi odgovoril na njegova vprašanja. Genaro si je na rezine kruha na debelo mazal marmelado in pustil, da Pepito nadaljuje svoj govor. Preslišal je, da svoje dni preživlja obkrožen z živalmi z dolgimi gobci, polnimi ostrih zob, ki naj bi bili sicer na drugačen način nevarni kot pa plazilci, in si v usta nesel pol rezine kruha. Sestradan je odobravajoče zagodrnjal.

			»Je dobra marmelada? Če bi manj govoril, bi jo že poskusil, kajne?« je v smehu ugotovil. »Utihnil bom. Torej, imaš raje pse ali mačke?«

			Genaro je dokončal svoj grižljaj in pogoltnil požirek kave z mlekom, ki se mu je zdela odlična, potem pa odgovoril.

			»Nimamo psa, nobene živali nimamo. Oči noče. Preveč odgovornosti.«

			»Odgovornosti − samo to je pomembno za tvojega očeta, nobene druge besede ne pozna!« ga je prekinil Pepito. »Oprosti, nadaljuj.«

			»Marmelada je res dobra. Zavetišče je … no,« je mencal.

			Pepito je zmajal z glavo.

			»Ni v takem stanju, kot bi si želel. Toliko bi se dalo narediti, če bi imeli denar.«

			Genaro je izkoristil trenutek, ko si je njegov gostitelj k ustom nesel skodelico, da bi zastavil vprašanje, ki ga je mučilo že od jutra.

			»Zakaj so tukaj samo hrti? V Franciji, v društvu za zaščito živali, so vse vrste pasem. Ali imajo ti tukaj kakšno težavo? Je genetsko? So nevarni? So nori? So koga ugriznili? Jih boste uspavali?«

			Špancu se je na obrazu zarisal izraz groze, skodelico je tako besno odložil, da je kava pljusknila na mizo.

			»Uspavali? Da bi jih usmrtili, hočeš reči! Tukaj pa že ne! Madre de Dios!15 Ugriznili koga? Ali nisi slišal, kaj sem ti prej rekel? Da hrt ne grize, dokler ni primoran v to, dokler nima druge izbire?«

			Genaro je povesil pogled. Njegovo vprašanje je očitno razjezilo njegovega gostitelja. Kot po navadi je izgovoril stavek, ki bi ga bilo treba prepovedati.

			»V Franciji ni govora o galgih, podencih in teh svinjah, galguerih?«

			Genaro je zmajal z glavo. Nikoli pred tem jutrom še ni slišal za te pasme psov.

			»To so tekaški psi, hrti, kajne?« je poskusil. »Vem, da na Irskem stavijo nanje na pasjih dirkah.« Pepito je prikimal.

			»Prav imaš, dirke so tudi ena od težav pri hrtih. Pretirano jih izkoriščajo in jih potem ko niso dovolj hitri tekači, zapustijo. To se tudi pri nas dogaja. Vendar to ni glavna težava. Galguero je lovec. Ime je dobil po tropu galgov, ki najbolj pogosto zanj lovijo zajce. Kako zelo si občutljiv?«

			Genara je vprašanje presenetilo. Ni bilo smiselno. Kakšna je povezava med njegovo občutljivostjo in lovci?

			»Občutljiv? Glede česa?«

			»Ko gledaš film, ki ni primeren za otroke pod trinajst let, kaj narediš?«

			Tokrat je bil najstnik v prednosti. V tem letu je s svojimi novimi prijatelji pogledal cel kup grozljivk. Čeprav so se mu zdele na začetku nagravžne, se je navadil. Ni bil tip človeka, ki bi zamižal ali imel nočne more zaradi takšnih filmov, posebnih učinkov, potokov hemoglobina in številnih pošasti. Mu je bratranec izbral film, da bi se kratkočasil, kot dajo otroku gledati Malo morsko deklico?

			»Veliko sem jih videl, nič me ne gane. Všeč so mi takšni filmi.«

			Pepito je spil velik požirek kave in pokazal na svoj računalnik.

			»Torej ti bom dal gledati kratek poučni film, ki ga kažem v šolah. Na izbiro imaš različico za najmlajše, za osnovne šole in tisto za srednje šole.«

			»Naslednje leto grem v gimnazijo.«

			»Torej različico, ki ni omiljena. Pojej zajtrk, pogledal ga boš, ko bom spustil na dvorišče pse iz Belih čekanov. Razgibali si bodo tačke, ti pa svoje nevrončke. Piratka, hočeš malo kruha?«

			Psička se ni pustila prositi in je skočila s kavča, da bi se usedla k svojemu lastniku.

			Pepito je preostali čas zajtrka molčal in jedel z velikim apetitom. Galga je potrpežljivo čakala na svoj delež, ki ga je zelo nežno zgrabila in je neslišno izginil v njenem dolgem gobcu.

			Genaro je pomagal pospraviti in pomiti posodo, v majhno smetišnico je z metlo pospravil tistih nekaj drobtinic, ki so ubežale Piratkinemu budnemu očesu.

			Pepito je obrisal korito, in šele ko je z zadovoljnim pogledom prečesal kuhinjo v brezhibnem stanju, je odprl svoj prenosnik. Klikal je, da bi našel datoteko.

			»Vzemi si stol in se usedi,« mu je predlagal. »Video traja osem minut. Veš, kako ustaviti, če bo treba?«

			Genaro se je ob tem nespodobnem vprašanju namrdnil. Še dobro, da je star trinajst let in da zna pritisniti na križec. In zakaj bi moral prekiniti video pred koncem?

			»Ko boš končal, če boš hotel, pošlji mejl staršem. Včeraj zvečer sem tvoji mami samo odgovoril na SMS in ji sporočil, da si v redu prispel. Pokliči me skozi okno, ko boš končal. Raje bi videl, da ne greš sam iz hiše in ne presenetiš psov. OK?«

			»OK.«

			»Grem, se vidiva pozneje,« je rekel in fanta potrepljal po rami.

			Psička, ki se je spet ulegla, je hotela vstati, da bi mu sledila.

			»Piratka, ostani z najinim novim prijateljem,« je ukazal.

			Zdihljaje je položila glavo na blazino in takoj zaprla oči, da bi izkoristila dodaten čas za siesto.

			Genaro je kliknil na puščico na sredini črnega ekrana. Prikazalo se je besedilo, opremljeno s fotografijami.

			Galgi in podenci.

			V Španiji galgueri te hrte izkoriščajo za lov, zanje niso živali, ampak delovno orodje.

			Orodje, ki ga uporabljamo, ki ga nagradimo z udarci v rebra. Orodje, ki ga zapremo v premajhne pesjake, tako poleti kot pozimi, da si v uničujoči vročini ali v ledenem mrazu z ničimer ne morejo pomagati.

			Orodje, ki ga odvržemo, ko ga več ne potrebujemo.

			Orodje, ki je preveč zastarelo ali pa ni dovolj učinkovito.

			Galguerom ne zmanjka idej, kako bi se znebili svojih psov, zlasti če menijo, da so jih OSRAMOTILI, ker niso bili dovolj dobri pri lovu. Močneje ko galguero udarja po svojem psu, večji moški je. Hitreje ko bo svojega sina naučil tepsti svoje pse, hitreje bo tudi ta postal dober galguero, ko bo odrasel.

			Bolj ko bo hrt osramotil svojega lastnika, bolj boleča in počasnejša bo njegova smrt.

			Obesijo jih.

			Iztrgajo jim sapnike.

			ŽIVE jih vržejo v vodnjake.

			Izstradajo jih.

			Žive zažgejo, zažgejo s kislino, žive jih vlečejo z avtomobili, zastrupijo, mučijo, iznakazijo, zabodejo, povozijo …

			Te grozovitosti vsako leto doživi 50.000 hrtov.

			Organizacije, kot je naša, želijo hrtom pomagati in se pri organih oblasti borijo, da bi temu barbarskemu početju naredili konec.

			Čakajo, da bodo uslišane, medtem pa poskušajo rešiti vsaj nekaj svojih psov.

			Da bi jim pomagali, iščemo v Španiji, Franciji, Nemčiji, Združenem kraljestvu, Italiji in drugje osebe, ki bi jih posvojile – da bi jim zagotovili boljše življenje v ljubeznivem in toplem domu.

			Nekateri so že našli svojo srečo.

			Veliko jih še čaka.

			Pomagajte jim.

			Sprejmite k sebi angelčka, za večno vam bo hvaležen.

			Brez vas nič ni mogoče. Pomagajte nam končati ta grozodejstva tako, da jih posvojite, donirate, se včlanite v organizacijo, širite informacije.

			»O veličini naroda lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali.« – Gandhi.

			Zahvaljujemo se vam za skrb, ki ste jo namenili našim varovancem.

			Genaro je pritisnil na križec, da bi ugasnil predvajalnik. Prsti so se mu tresli. Srce mu je razbijalo, kot da bi pretekel dvesto metrov. Požiral je slino, da bi odgnal slabost, ki se mu je nabirala v grlu in prsih.

			Bil je povsem izžet.

			Groza, nečloveškost in barbastvo v 8 minutah in 16 sekundah.

			Nič bolj grozno, nečloveško in barbarsko kot podobe masakrov, ki so jih nepretrgoma prikazovali po poročilih in v časopisih.

			Saj so le psi. Živali. V Afriki je cel kup ubitih otrok in zlorabljenih žensk, pa me to ne gane. Briga me za pse.

			Ta misel ni zvenela pristno. Zaradi nje fotografije niso bile nič manj strašne, mučenje nič manj strahotno in hudobije nič bolj utemeljene.

			Čutil je, da se mu brada trese, da mu solze vrejo v oči, čeprav se je skušal temu upreti.

			Saj nisi mala punčka, to so psi, vseeno ti je za pse. Tudi tebe so tepli, opomogli si bodo. Samo psički so. Samo navaditi se morajo.

			Ni res, ni res, ni res, še kar ni res. Besno si je brisal solze, ki so mu močile trepalnice. Samo navaditi se morajo, si je ponavljal.

			Za njegovim hrbtom so se odprla vrata.

			»Si pogledal? Si staršem poslal mejl? Za pol ure sem spustil ven pse, to jim bo dobro delo. Prideš? Pokažem ti še ostalo.«

			Genaro se je obrnil in pogledal na uro, da bi se prepričal. Pol ure? Ni poslal mejla, ni izkoristil priložnosti, da bi brskal po spletu, ni dodal komentarjev na svojih najljubših forumih. Kaj je delal pol ure sede, ne da bi se premaknil?

			»Čisto bled si. Saj ne boš ...«

			Genaro se je zvil v dve gubi in po ploščicah bruhnil svoj zajtrk. Ko je s polnimi usti žolča dvignil obraz, si je rekel, da bo šel po milo, ker je umazal brezhibno čisto dnevno sobo.

			Pepito je zmajal z glavo s skoraj zadovoljnim izrazom.

			»Zadovoljen sem. Nisi tako neobčutljiv, kot sem mislil. Pojdi se osvežit v kopalnico, grem po vedro. Nokavt v prvi rundi, se zgodi, prijatelj ...«





Osmo poglavje


			Pepito je Genaru prihranil čiščenje zajtrka, ki se je razlil po ploščicah. Ukazal mu je, naj se usede na kavč poleg Piratke. Popivnal je koščke kruha in kavo, pomešano z žolčem, pri čemer si sploh ni zatisnil nosa. Ni prvič videl kaj takega. Potem ko je še zadnjič pomil z bistro vodo, je zadovoljno vstal.

			»Ne hodi tukaj, lahko zdrsneš. Če bom moral poleg tega pomivati še koščke lobanje in možganov, bo nedelja pokvarjena. Si pripravljen, da nadaljujeva? Malo svežega zraka ti bo dobro delo. Tudi meni, ne diši ravno po vrtnicah tukaj. Odprl bom okno, potem pa nazaj na delo.«

			Pepito je pogledal na uro.

			»Skoraj deset je, zamujava.«

			Genaro je vstal in ni vprašal, katerega urnika se ne držita. Ne bi bilo primerno vprašati, če imajo psi ure in kažejo nanje, češ naj jim ponovno napolnita skodelice z briketi in pobereta uši.

			Ko je Piratka zaznala premik, je dvignila glavo, zazehala in se na široko pretegnila, potem pa zakorakala za njima.

			»Pokazal ti bom, kako je treba čistiti pesjake. Očistil sem tiste, v katerih so najbolj plašni, medtem ko so si na dvorišču razgibavali tačke, le še enajst jih morava. Minus ta, ki ti ga bom zdaj pokazal. Torej še deset pred dvanajsto. Medtem ko boš čistil, bom jaz začel pripravljati nove utice; fant iz odlagališča mi je prinesel palete, mogoče mi bo ostalo še kaj, da sestavim klop.«

			Ne da bi se oziral za sabo, se je Pepito s poskočnim korakom povzpel nazaj po stezi in razlagal svoj načrt. Genaro se je vlekel za njim. Žal mu je bilo, da se je obnašal kot otročaj. Kaj ga je prijelo, da je bil sentimentalen kot majhna punčka? Ni bil navajen piti kave, to mu je obrnilo želodec, in zaradi doze kofeina je postal tako občutljiv kot punce v njegovem razredu. Ko je izbruhal ves strup, se je bolje počutil. Seveda. Brigitte Bardot je zapustila njegovo telo.

			Pepito je Genaru potisnil v roke metlo iz bodičevja in lopato z dolgim ročajem, zgrabil za ročaj koša za smeti, ki je bil prislonjen na zid shrambe, ter ga porival do Pristajališča. Odprl je vratca in ga povlekel za sabo.

			Psi so se s stisnjenimi repi med nogami, povešenimi ušesi in plašnimi pogledi pritisnili ob zid.

			»Dobro, ali mi slediš ali boš pognal korenine tukaj? Dobro zapri za sabo. Ko se boš vrnil v prve pesjake, vleci koš na rahlo za sabo in s čim manj hrupa. Strah jih je vsega: koša za smeti, metle, cevi, vej, časopisa. Tako so vajeni, da jih tepejo z vsem, kar se da prijeti v roke, da se vsega ustrašijo. V naslednjih pesjakih so tisti, ki so že nekaj časa tukaj; počasi so se malo sprostili. Kakor koli že, zapomni si eno stvar. Hočem, da se z mojimi psi ravna nežno in potrpežljivo.«

			Pepito je svojemu vajencu iz rok vzel lopato in metlo. Lopato je postavil na tla in nanjo potisnil iztrebek, potem še enega in še enega ter jih vrgel v vrečo za smeti.

			Pri pobiranju pasjih drekov je treba biti nežen in potrpežljiv. Fantastično. Top počitnice.

			»Če si bolj princeska, je prednost teh dolgih ročajev, da ne vohaš drekov. Ker jih boš jutri zjutraj sam pobiral, moram poudariti – ko vzameš vrečo in jo neseš v kontejner, ki je pred zavetiščem, moraš vstaviti novo. Da mi jih ne bi metal v prazen koš, če ne ga boš ti počistil, OK?«

			»OK.«

			»Dobro, videl si, kako to gre, ni treba, da si inženir astrofizike, da bi razumel. Poti od tukaj do smeti si ni težko zapomniti. Ne pozabi zapreti za sabo, ko greš.«

			Genaro se je ugriznil v jezik. Doma bi že nergal. Ja, oči, prav, oči. Že petkrat si mi rekel, v redu je, nisem več star tri leta.

			Španec je fantu prepustil orodje in ga pustil, da nadaljuje svoje nehvaležno opravilo. Preden je pobral prvi iztrebek, je Genaro zavzdihnil. Z gnusom ga je vrgel v smeti. Premaknil se je k naslednjemu. Potem ko je naredil še dva kroga in ob tem nadzoroval pse, ki so čisto otrpnili in niso mignili niti z ušesom, se je odločil, da bo iztrebke pobiral po več hkrati. Najprej je pomislil, da bi čim dlje zavlačeval, da se ne bi bratranec takoj zatem spomnil novega opravila zanj. Vendar bi bilo drugo opravilo nedvomno manj odvratno kot pa sprehajanje pasjih drekov naokoli.

			Zapustil je torej Pristajališče in šel do Obale v megli. Najprej je skozi priprta vrata porinil orodje, zatem pa koš za smeti.

			»Ja, zaprl sem ključavnico, v redu je,« je zanergal. »O, sranje, nisem zaklenil tiste druge.«

			Odvihral je iz pesjaka Obala v megli, zaprl zatič in zaskrbljeno pogledal na dvorišče, kjer je Pepito na kup zbral žago, vrtalni stroj, velikansko škatlo z orodjem in delovno mizo, da bi začel sestavljati klop. Še dobro, da so bili psi tam preveč prestrašeni, da bi poskušali pobegniti. Če bi jih Pepito našel na cesti, bi najstniku vrnil milo za drago.

			Psi iz Obale v megli so posnemali tiste iz Pristajališča in se mu niso približali. Preden je šel do Dežele štorkelj, je dvakrat preveril, če je zaklenil vratca za sabo. Ko je zapustil Spa, si je poskušal iz spomina pregnati mehek zvok, ki je nastal ob padanju novih iztrebkov na tiste, ki so že ležali v vreči, da ga ne bi prevzela slabost. Pepito je vneto žagal in ni se zdelo, da pri tem nadzoruje svojega gosta. Genaro si je moral priznati, da bi bila naloga razumljiva kateremu koli človeškemu bitju, starejšemu od šest let.

			Psi v Posvoji me so ga pričakali s tačkami na rešetkah. Ko je vstopil na njihovo ozemlje, se jih je večina stisnila k njegovim nogam s široko razprtimi gobčki, ki so močno spominjali na nasmeške. Prišleka so videli že malo prej, nič hudega jim ni naredil. Do sedaj je dobro kazalo, ampak – ali bo njegovo nepristransko, a sicer prijazno obnašanje še naprej ostalo takšno? Razdeljeni so bili v dve skupini: nekateri so divje mahali z repom, drugi so ga stiskali med nogami. Genaro se nič ni spoznal na pasje obnašanje, toda sporočilo je bilo jasno: prijateljstvo ali podrejenost. V obeh primerih pa poskus, da bi se med njimi vzpostavil pakt nenasilja. Preden se je lotil dela, je še vsakega rahlo pobožal. Ko je pobiral še posebej čvrst iztrebek, je zaradi para tačk, ki jih je nenadoma začutil na svojem hrbtu, skoraj padel. Naglo se je obrnil, da bi odrinil predrznega psa in mu zaklical:

			»Lezi! Poberi se!«

			»Kaj se dogaja?« je z dvignjenim kladivom zaskrbljeno zaklical Pepito.

			Ko je Genaro videl, da so se v pesjaku vsi galgi ulegli na tla in se v naglici pomaknili nazaj, je dojel, da se je prenagljeno odzval.

			»Eden mi je skočil na hrbet, ustrašil sem se,« je priznal.

			Bal se je, da bi mu bratranec očital, da je ustrahoval njegove varovance.

			»V igri zelo radi presenetijo ljudi. Boš vedel za naslednjič. Ampak prav imaš, ne smejo skakati na ljudi. Dobro vzgojen galgo se ne gre takšnih otročjih for, kajne, Piratka? Ni treba kričati. Z odločnim, a mirnim tonom jim reci ‘ne’, nežno jim potisni dol smrček ali prsi, pa se bodo prijazno umaknili. Ko so z vsemi štirimi na tleh, jih pohvali, reci jim, da je tako prav. Temu pravimo pozitivna nagrada. Vzgoja s pomočjo spodbude, ne pa ustrahovanja ali kaznovanja. Precej bolj učinkovito, tako kot pri otrocih.«

			Reče tip, ki nima ne ženske ne otrok, si je mislil Genaro.

			»OK,« je rekel in nadaljeval delo.

			»Saj veš, da če hočeš izboljšati svojo španščino, lahko uporabljaš tudi druge besede kot pa OK? Vale16 je bolj špansko, poznaš?«

			»Ja.«

			»OK,« je odgovoril Pepito in zadovoljno prasnil v smeh, ki ga je takoj zatem preglasil zvok kladiva.

			Hrti so ob zvoncu kolesa, ki se je slišal izza vhodne ograde, postali živahni kot še nikoli prej. Lajali so, cvilili in tekali k rešetkam, da bi pozdravili kolesarja.

			»Evo, Lucy!« je vzkliknil Pepito.

			Genaro se je v trenutku obrnil s hrbtom stran od ceste, da bi čim bolj zavlačeval s srečanjem z osebo, ki mu je bila, še preden se je sploh seznanil z njo, nadvse antipatična. Ograja se je odprla in zaprla.

			S pretirano vnemo je pometal dreke, vanje je strmel, kot da bi našel pest rubinov, napenjal je ušesa, da bi slišal pogovor.

			»Si že tu? Si se naspala? Pozno smo prišli, a ne? Niso doma nič rekli?«

			»Ne, saj so vedeli, kje sem. Na, to je za kosilo, pol piščanca, ki je ostal doma od včerajšnje večerje.«

			Kolikor je mali Francoz lahko presodil, Lucy ni imela angleškega naglasa in zvenela je bolj mladostno. Zdi se, da mu bo s staro Angležinjo prizanešeno. Kljub radovednosti se ni hotel obrniti.

			»Hvala, zelo prijazno od tvoje mame. Dal ga bom v hladilnik – če bi ga pustil tukaj, poznam nekoga, ki bi ga pojedel do zadnje kosti. Moj mali bratranec je tam, če ga želiš pozdraviti. Pridem.«

			Genaro ni slišal Lucy, ki se mu je približala. Slišal je, kako so jo psi z bevskanjem pozdravljali in jo od enega pesjaka do drugega pričakovali. Ko so ga tisti iz Posvoji me obkrožili, da bi se pridružili prostovoljki, in ko je zaslišal živahen Hola, si je rekel, da ne more več dolgo hliniti svoje brezbrižnosti. Z lopato, nagrmadeno z najdenim zakladom v eni roki in z metlo v drugi, je naredil polobrat, na obraz si je nadel čemeren izraz.

			Čeljust mu je padla za eno nadstropje nižje.

			»Buenola,« je zagrgljal.

			Buenola. Od začudenosti je iz sebe spravil mešanico Buenos dias in Hola, kot se reče Dober dan po špansko. Elegantna mešanica, ki zveni kot zmes Kinder Buena in Granole.

			Zatežen kreten, in to z drekom v roki, res sem naredil dober prvi vtis …

			Lucyjine oči so razodevale nenavadno mešanico paničnega dvoma in borbe z divjim smehom.

			Videz bratrančeve prostovoljke je Genara tako šokiral, da je svojo začudenost izražal povsem neposrečeno.

			Meter dolge, zagorele in mišičaste noge, kratke hlače, izrezane iz starih kavbojk, enaka kratka majica, kot jo je nosil Pepito, s podobo zavetišča (majica, ki je, mimogrede, drugače poudarjala njene obline kot pa Pepitove), kostanjevo rjavi kodri, ki so kot slap padali na bombažno majico, ljubek vrat, kot potetoviran s spiralo iz prelepih pegic, nežne poteze, mesnate ustnice, popolni zobje, orlovski nos, smaragdne oči kot srnica. Petnajstletna miss Irske, brez zastavice, ampak z majico z emblemom perrere.

			Nehati moram strmeti v majico. Zdaj.

			»Zdravo, kako si?« je končno uspel izdaviti, z gorečimi lici in kapljico znoja, ki mu je drsela po desnem sencu.

			Lucy se mu je sijoče nasmehnila in si oddahnila, saj je bratrancu uspelo oblikovati razumljiv stavek.

			»Super, pa ti?«

			»Super!« je rekel in v rokah še vedno stiskal lopato in metlo.

			Tip, ki je preveč navdušen nad pobiranjem drekov. Vaški tepček.

			Lucy se mu je pridružila v pesjaku, galgi so takoj začeli skakati nanjo, on pa je razmišljal, kaj bi rekel, da ne bi bil videti tako bedasto. Počepnila je, da bi pse lažje objela. Niti eden ni ostal v ozadju.

			Seveda. Tudi jaz se lahko postavim na zadnje noge in iztegnem jezik, če tako hočeš.

			»Torej ti je ime Lucy? Moja mama je Lucia, kako nenavadno.«

			Tip, ki primerja bejbo s svojo mamo. Odličen način osvajanja, je nemudoma obžaloval.

			»Zanimivo,« je prijazno pripomnila Lucy. »Samo meni ni ime Lucy. Ime mi je Madalena.«

			Genaro je namrščil obrvi, ni razumel.

			»Čvekata in čvekata, delata pa ne preveč vidva tam!«

			Pepito se jima je smehljaje približal.

			»Sta se predstavila? Lucy, kakšen se ti zdi bratranec Genaro?«

			Najstnik se ni mogel zadržati, da ne bi prekinil svojega gostitelja.

			»No, vidiš, da ti je ime Lucy.«

			Tokrat je mladenka prasnila v smeh.

			»To ni povsem res. Pepito me kliče Lucy. V resnici pa sem Madalena, Maria Madalena, če smo natančni. S prostovoljci ravna tako kot s psi. Če mu neko ime ni všeč, ga preimenuje. Moje ime je predolgo, ali prepogosto, ali ne vem, kaj. Torej. Čim pridem skozi vrata, odgovarjam na ime Lucy.«

			»OK.«

			Genaro se je obrnil k Pepitu, ki je z odobravanjem prikimaval.

			»Zakaj Lucy? To sploh ni podobno Madaleni.«

			»Zakaj Lucy? Počakaj, moram se spomniti.«

			Lastnik posestva je nekaj trenutkov razmišljal.

			»Aha, seveda! Ti razložim.«

			Genaro je zadržal vzdih. Njegov bratranec je res rad veliko razlagal …

			»Veš, kdo je Lucy, njeno okostje so našli v Etiopiji?«

			»Ja …«

			»Si videl fotografije, na katerih so jo rekonstruirali?«

			Genaro se je spomnil na avstralopiteka z visečimi dojkami.

			»Ja …«

			»Grda je, kajne, tista Lucy?«

			»Prav zares!«

			Pepito je dvignil dlani in pokazal na Madaleno.

			»No, evo,« je končal svojo predstavitev, potem pa ju zapustil z gromkim smehom, ki je odmeval z ducatom laježev.

			Lucy se mu je pridružila in Genaro se je prepustil veselemu toku, podlegel je gromkemu smehu, zaradi katerega so bili vsi v solzah in pospešeno lovili sapo.

			»Kar nekaj,« je nazadnje pripomnila. »Ne vem, zakaj nisem prej vprašala.«

			»Ker nisi tako radovedna kot mali Francozek.«

			»Če sem radoveden, potem lahko še naprej sprašujem. Pepito, je to tvoje pravo ime?«

			»Od kdaj je Pepito ime? Kako so te pa vzgojili tvoji starši? Ničesar te niso naučili. Pepito je pomanjševalnica imena José.«

			»Pomanjševalnica José je Pepito? Daljše je in nobene veze nima s José!« je vzkliknil Genaro.

			»Ti razložim: pomanjševalnica imena José je Pepe, iz katerega potem nastane Pepito. Za to so krivi menihi prepisovalci, ki so bili nekoliko leni ali pa se jim je mudilo jesti tisti njihov kozji sir in ga poplakniti s pošteno merico piva. V svojih nečitljivih buklah so poleg José zapisali P. P., da bi poenostavili frazo: ‘José, padre putativo de Jesús’, kar je postalo ‘José, P. P. de Jesús’, kar pomeni ‘Jožef, Jezusov domnevni oče’. Slediš?«

			»Pri vas pa ni preprosto.«

			»Potem je tu še Paco,« je nadaljevala Lucy. »Frančišek se spremeni v Paco, saj naj bi Svetega Frančiška Asiškega klicali Pater Comunitas, skrajšano Paco. Pri nekaterih imenih so še drugi razlogi, povezani tudi z izgovarjavo, na primer da Raúl postane Beta ali pa Esperanza Lancha … Toda Pepito, Genara kličeš Genaro? Ni pravično, da ga lahko tukaj kličemo po njegovem pravem imenu ... Ja, Nevada, tudi tebe imam rada. Tobi, ne prerivaj se, tudi do tebe bom prišla.«

			Trop psov, ki niso bili zadovoljni s pomanjkljivim deležem ljubezni, so mlado dekle na to opominjali s svojimi smrčki ali tačkami.

			»Drži, ko sem žagal palete, sem razmišljal, da te moramo ponovno krstiti, če hočeš biti del naše klape. Razmišljal sem ...«

			Genaro se je bal najhujšega.

			»Razmišljal sem, da bi te klicali Strombo.«

			»Strombo? Mešanica Stallone in Rambo,« je upal.

			Ni razumel, zakaj bi ga bratranec primerjal z igralcem bodibilderjem, ampak je bil pripravljen sprejeti to ime, da bi se malo pobahal pred Lucy. Hitro se je vdal.

			»Nikakor. Strombo kot Stromboli, vulkan na Siciliji, ki več kilometrov v zrak bruha vulkanske bombe. Kaj nisi prav tega naredil danes zjutraj po mojih ploščicah?«

			In Španec je začel detajlno pripovedovati o slabosti, ki je fanta doletela, potem ko je pogledal video. Genaro se je počutil neumno, ponižano. Poleg tega, da si je španska lepotica mislila, da je zaostal, je temu lahko dodala še to, da je plašen kot zajec. Zaprl je oči in čakal, da ga bosta začela zasmehovati. Namesto tega je začutil, kako mu je nekdo na ramo položil dlan.

			»Končno en fant, ki ima čustva in ki si jih upa pokazati. Evo, en fant, ki se ne pretvarja, da je mačo. To mi je všeč!«

			Genaro je razprl oči, pričakoval je, da bo na Lucyjinem obrazu zagledal izraz posmeha, vendar se mu je namesto tega toplo nasmehnila. Odgovoril ji je z namrščeno grimaso.

			»Strombo torej? Je potrjeno?«

			 Genaro je skomignil z rameni, vdan v usodo. Kako pa naj bi se boril proti svojemu razposajenemu bratrancu? Če bi se ga ta odločil klicati Kobilica ali Brstični ohrovt, ne bi mogel glede tega nič narediti.

			»Dajmo reči Strombo, prostovoljec za polni delovni čas za obdobje treh tednov v zavetišču Medina de la Perrera del Campo. Lucy, pojdi mu po majico!«

			Lucy je odšla iz pesjaka in pazila, da ji njeni občudovalci ne bi sledili.

			»Precej grda, a ne?« je zašepetal Pepito in pomežiknil.

			V nekaj korakih je naredila krog do shrambe in nazaj ter Genaru podala uradno majico, ki si jo je navlekel čez svojo. Ena izmed samičk galgov mu je takoj prislonila tačke na prsi, ki so za sabo pustile dve veliki rjavi sledi, ko jo je fant nežno potisnil k tlom. Lekcija za naslednjič.

			»Pa smo te povitezili,« se je pošalila Lucy. »Strombo, caballero galgov!17 Bo v redu, ne?«

			Pa še kako v redu – zavoljo bruhanja je postal osebni vitez miss Irske. Če mu bo uspelo s to lepotičko narediti kakšen selfi in ga pokazati svojim kolegom, bo postal še kralj gimnazije.

			»Konec ceremonij, moramo nazaj na bojišče. Bitka proti umazaniji, dežju, mrazu in našim praznim želodcem se ne bo kar sama od sebe končala!«

			»Jaz bom napolnila posodice z vodo, ti boš medtem počistil. Grem po samokolnico, napolnila bom škropilnice in pridem. Te ne moti, če me počakaš dve minuti?« je vprašala Lucy.

			»Ni problem.«

			Genaro je hotel dodati ‘z veseljem’, če ga ne bi bilo strah, da bi bilo to malo preveč.

			Njegova nehvaležna naloga bi bila lahko takoj del herojske epopeje, če bi jo moral izvajati ob Lari Croft društva za zaščito živali.

			Na koncu se bo ta nedelja izkazala za veliko bolj zanimivo, kot je pričakoval.

			Dečka je nazaj na zemljo vrgel Pepitov glas, ki je prihajal z dvorišča.

			»Lucy, dobro preveri, če je Strombo zaprl vrata. Ravna se bolj po nagonu kot po spominu.«

			Nič mu ni ušlo.





Deveto poglavje


			Lucy in Genaro sta se lotila svojih opravil bolj ali manj v tišini. Lucy se je povsem posvetila psom. Genaro je bil presenečen, kako lahko razloči vse te živali, ki so si bile v njegovih očeh preveč podobne, da bi jih lahko razlikoval. Saj so bili različnih barv, nekateri so bili galgi, takšni kot Piratka, in drugi podenci z zelo dolgimi ušesi, ampak zapomniti si imena sto petdesetih psov …

			»Pogosto ostanejo tukaj več mesecev,« mu je razložila. »V tem času jih je mogoče dobro spoznati. Mladički načeloma prej odidejo, če niso mešanci. Najmanjši imajo večjo srečo kot veliki, kot je Herkul, ki meri 75 centimetrov in vsekakor zavzame več prostora. Črne redko posvojijo. Ugani, zakaj. Meni se zdijo super elegantni, ampak ljudem so bolj všeč lisasti, takšni, kot je Cama. Ja, Cama, o tebi govorim. Kako si lepa, moja mala. Podencev pa nihče noče vzeti. Katastrofa. O njih so začeli govoriti, da so trmasti in da ti lahko uničijo cel vrt. To ni prav nič res, prav tako ubogajo kot galgi ... Čokoladka, pusti to škropilnico, prevrnila jo boš.«

			Psička se je skakljaje umaknila.

			»Vidiš, da ubogajo! Moraš videti Pepitov obraz, ko mu pripeljejo črnega podenca. Ve, da bo tukaj ostal do konca življenja. In do konca življenja za psa pomeni vsaj deset let tukaj, v zavetišču, za rešetkami. Ob tem se mi trga srce. Tebi ne?«

			Genaro si je moral priznati, da mu srce bije močneje ob pogledu na dvoje rdečelaskinih nog kot pa na štiri črne tačke.

			»Kul je, da imamo v zavetišču nekoga mladega. Ostali so v povprečju stari šestdeset. Boš videl, po kosilu bodo vsi prišli pomagat Pepitu in sprehajat pse. Do kdaj ostaneš?«

			»Načeloma tri tedne.«

			»Imate v Franciji tako dolge počitnice? Kakšna sreča. Pri nas so samo dva tedna, od naslednje sobote naprej.«

			Genaru je bilo nemudoma žal, da je to rekel. Ni nameraval izgubiti tistih nekaj pridobljenih plus točk s tem, da bi omenil resnični razlog za svoj izostanek iz šole. Odločil se je, da bo le deloma priznal resnico.

			»Ne, tudi mi imamo dva tedna. Ampak … letos sem popolnoma pogrnil v šoli. Starši so me poslali sem, da izboljšam svojo španščino. Če imam petko pri enem predmetu, bo to izboljšalo negativno oceno pri matematiki.«

			»Ah ja, negativno pri matematiki,« je prikimala Lucy. »Tvoja španščina je že zdaj v redu. Ko bom prijateljicam povedala, da sem preživela dan v družbi mladega Francoza, se jim bo zmešalo od ljubosumja. Če jim povem, da boš tukaj tri tedne, bo Pepito med počitnicami dobil dvanajst parov dodatnih rok, če ne več.«

			»Selfi? Z mano?«

			Genaro ni mogel verjeti. S temi očali, s to slamo na glavi, s temi kot trske tankimi nogami in rokami in s tem vampirskim tenom bo vzbudil ljubosumje španskih najstnic, prav tako lepih kot Lucy?

			»S tabo in psi. Še bolje, boš podal neko sporočilo, ki ga bom posnela. Na primer: ‘Jaz pomagam v zavetišču Medina del Campo, pa vi?’ S tvojim naglasom bodo prihitele s turbo pogonom.«

			»Pepito pravi, da govorim kot Argentinec, ki je pojedel Portugalca.«

			Lucy je prasnila v smeh in vrgla na drugi konec pesjaka žogico, ki ji jo je prinesel eden od psov.

			»Pepito se rad heca.«

			»O meni govorita?« je vprašal zavetiščni čuvaj in prenehal privijati streho na uto.

			»Rekla sva, da si najlepši in najpametnejši v vsej Kastilji in Leonu.«

			»Vsekakor. Dodaj še Extramaduro in Baskijo, da bo bolj verodostojno. Bosta kmalu končala? Zdi se mi, da bolj kot s svojimi rokami migata z jeziki.«

			»Saj imaš oči, ne? Uporabljaj jih malo, saj se ne bodo obrabile. Dobro vidiš, da so nama ostali le še naši starčki.«

			Lucy si je drznila Pepitu odgovarjati z enakim tonom kot on.

			»Premaknita svoje mlade kosti in mi pridita pomagat. Pred kosilom bi res rad postavil še eno uto.«

			Pospešila sta ritem in Genaro je v iztegnjenih rokah zadovoljno odnesel vrečo za smeti v kontejner, prislonjen ob zunanji zid obzidja. Orodje je odnesel v shrambo in spral lopato, da bi jo pustil v brezhibnem stanju, kot mu je pokazala Lucy. Potem sta se vrnila po šefove ukaze.

			»Si videla blago, ki sem ga včeraj prinesel?« je vprašal Lucy.

			»Ja, veliko ga je, za vsaj dvajset plaščkov za naslednjo zimo. Naj ga nesem Rossi?«

			Pepito je zmajal z glavo in se namrščil.

			»Izgubili smo našo šiviljo. Starostna degeneracija rumene pege.«

			Videl je, da Genaro ne razume, zato je razložil.

			»V Pozal de Gallinas, sosednji vasici, smo imeli staro ženico, ki nam je šivala plaščke za pse, da jih pozimi ne bi preveč zeblo. Stara je 86 let. Njen vid se je tako kot vsem starim ljudem slabšal, ampak želela je še naprej šivati. Prejšnje leto me je skrbelo, saj zaradi šivanja ni več mogla gledati predse. Morala je obračati glavo v desno, da je sledila šivanki. Šla je do oftalmologa. Na polovici mrežnice ji je odmrlo tkivo. Skoraj slepa je. Ne more brati, gledati televizije, kaj šele šivati … Če ji pustimo šivati, bomo poleg plaščev dobili še blazinice prstov. To poletje moram najti nekoga. Znaš ti šivati, kaj? Saj si punca, ne?«

			»Ta seksizem …« je zavzdihnila Lucy in Piratko čohala po glavi. »Ne znam niti gumba prišiti.«

			»Čisto ničesar vas več ne učijo. Vse je šlo k vragu, povej to mami v mojem imenu. Za nič nisi dobra, kaj?«

			»Prav nič,« je priznala mladenka. »Si razrezal deske ali si zaspal v žagovini kot polh?«

			»Vzemita te spodaj, ki so pripravljene, še druge bom pripravil. Pojdita po kladivo in žeblje in se zgledujta po ta prvi.«

			Genaro je pogoltnil slino. Lucy res da ni znala šivati, toda sam pa v življenju še ničesar ni sestavil. Mogoče le podstavek za posodo iz ščipalk v zadnjem razredu osnovne šole. In še takrat mu je uspelo lepilo razstreliti po svojih očalih.

			Lucy je z enega kupa vzela osem desk enake dolžine in jih zložila na delovno mizo. Tri je položila pravokotno nanjo.

			»Žeblji naj bodo 40-milimetrski,« je pojasnil Pepito in povzdignil glas, da bi preglasil hrup električne žage.

			Lucy je zgrabila pravo škatlo in jo postavila zraven kladiva.

			»Jaz držim deske, ti pa pribijaš žeblje? Začni na vsakem koncu, tako se bo manj premikalo. Velja?«

			»Velja,« se je strinjal Genaro.

			Z desno roko je prijel za ročaj kladiva, med levim palcem in kazalcem je držal žebelj. To ne bi smelo biti preveč težko. Zamižal je na eno oko, da bi konico nastavil v sredino presečišča dveh kosov palete in začel tolči. Železo se je brez težav zarinilo v les. Dva, trije rahli udarci z žebljem v roki, potem dva močnejša za konec. Odlično!

			»Naslednji.«

			Genaru se je zdelo, kot da bi že vse življenje gradil kolibe. Videl se je že, kako je postavil piko na i na koči, ki jo je v kanadskem gozdu zgradil z lastnimi rokami, da bi se vanjo vselil z Lucy, ki ga je v teh sanjarijah objemala okoli vratu.

			»Sranje prekleto!« je zakričal in spustil orodje.

			Preveč samozavesti je bilo usodno za njegov palec. Prst je nesel k ustnicam, da bi popihal sklep, ki je že pomodrel. Pepito in Lucy sta si prišla ogledat škodo. Mladenka je stekla v hišo in se vrnila z ledenim obkladkom. Prijela je poškodovano roko in jo ovila v modro vrečko.

			»Hvala, Lucy,« sta kot v zboru rekla mož in fant z nekoliko napetim glasom.

			»Včasih pa sem za kaj dobra,« je porogljivo rekla.

			»Jaz sem tukaj tisti, ki ni za nobeno rabo,« je pripomnil Genaro.

			Prišla je Piratka in iztegnila vrat, da bi se dotaknila njegove roke. Narahlo ga je z jezikom polizala po zapestju, se ulegla in mu naslonila glavo na čevelj.

			»Ne ve, kako bi ti še lahko pomagala, ampak sočustvuje s tabo,« je prevedel njen lastnik.

			»Hvala, Piratka,« je zabrundal ranjenec in se spraševal, če se ni morda udaril v glavo in ne v palec, ker se je ravnokar zahvalil psu.

			»Upam, da ni zlomljen. Pravkar si prišel iz bolnice, pa se že vračaš.«

			Lucy je začudeno zazijala.

			»V bolnici si bil?« je ponovila.

			Genaro je grdo pogledal bratranca. Ni mogel malo držati jezika za zobmi? Palec je izvlekel iz obkladka in ga premaknil. Sklep je premikal brez težav. Le še rdeča lisa, obrobljena z modro, je pričala o tem, kako neroden je.

			»Narobe svet,« je preskočil Pepito, ki se je zavedal, da je naredil neumnost. »Imamo punco, ki ne zna šivati, in fanta, ki ne zna v rokah držati orodja. Kaj naj naredim z vama?«

			»Lucy naj prime za orodje, jaz bom pa šival.«

			Tokrat je Pepito zazijal.

			»A se ti hecaš z mano? Ti znaš šivati? In tega nisi mogel malo prej povedati?«

			»Ni ravno moško opravilo,« je zamomljal mlad Francoz. »Ne bi se s tem hvalil.«

			»Ampak znaš šivati, a ne?«

			»Ni treba pretiravati, le enostavne stvari, nisem Jean-Paul Gautier. Mami rada podarja doma narejena darila. Naredila sva predpasnike, aladinke18, torbice za čez ramo. Pajaca za sosedovo punčko.«

			»Lucy, pojdi iskat en plašček.«

			Mladenka je v kratkih korakih stekla do shrambe in prinesla neke vrste odejo za polarni mraz, na katero je bil z ježki pritrjen širok pas iz enakega blaga. Plašček je podala Genaru, ki ga je razprl, pogledal z vseh strani in nato vprašal:

			»Imate kakšno šablono ali jo moram sam narediti?«

			»Imate kakšno šablono ali jo moram sam narediti?« ga je posnemal Pepito. »Seveda imamo šablono, prijatelj moj! Rossa ima šablone vseh velikosti, sukance vseh barv in tudi šivalni stroj. Koliko časa potrebuješ za en plašček?«

			»Če hočeš, da dobro in spodobno opravim svoje delo, zašijem, na hrbtu združim z angleškim šivom in naredim podlogo, bi rekel, da malo manj kot dve uri. Imaš likalnik, da razprem šive?«

			Lucy je poslušala ta nenavadni pogovor, obračala obraz od enega do drugega, kot da bi sledila teniški igri.

			»Tukaj boš še dvajset dni. Narediš enega na dan. Zadnji teden boš že tako izurjen, da boš hkrati sešil dva. Skoraj trideset plaščkov. Psički moji, to zimo vam bo toplo,« je zaklical. »Genialno, poklical bom Rosso, in ko bodo prostovoljci odšli, gremo po material.«

			»Imate dva stara puloverja ali dve stari jopici?« je nadaljeval Genaro.

			»Če dobro pobrskam, bi lahko kaj našel ali pa kje kaj pobral. Zakaj?«

			»Videl sem en DIY tutorial19 na internetu – do it yourself,« je prevedel, ko je Pepito dvignil obrvi, »za izdelavo košar za mačke v manj kot pol ure. To bi bilo lahko primerno za majhne kužke ali mladičke. Tako bi bili dvignjeni od tal.«

			Pepito je široko razprl roke in si presenečenega Genara privil k sebi. Lucy je poklical za pričo.

			»To je moj Strombo! Dober je, ta Strombo, bratranec moj! Česa še ne vemo o tebi? Daj, povej! Tukaj se ti ne bo nihče smejal. Potrebujemo vse mogoče stvari, talente, male zvijače, kar koli, kar bi lahko bilo uporabno. Vse, kar nam lahko z dvema vrvicama in staro pnevmatiko pride prav; ti povej.«

			»Nisem ravno tehničen tip, saj sta videla. Sicer pa znam še kar dobro peči pecivo, ampak to ne bo rešilo psov.«

			»Pecivo? Misliš francosko pecivo?«

			»Francosko, magrebsko, ameriško, angleško. Vsakega po malo. Doma imamo debelo kuharsko knjigo.«

			Pepito ga je nemudoma ustavil.

			»Ne, ne, govorimo o pravem pecivu. Ne o muffinih in cookiejih. Francosko, ti pravim. Prefinjeno.«

			»Eklerji?20 Choux?21 Pariški flan? Quatre-quarts?22 Limonina torta s španskimi vetrci?«

			»Tartatatine?«

			»Hočeš reči tarte Tatin23? Pita s karameliziranimi jabolki?«

			»Ja, to je to. Ko sem bil mlad, sem jo enkrat jedel v neki restavraciji v Perpignanu. Tri kroge bi naredil po rokah okoli zavetišča, da bi jo lahko še enkrat jedel.«

			»Kako zelo si gibčen?« se je zasmejal Genaro.

			»Kot hlod. Koliko je ura? Pol dvanajstih. Kaj še potrebuješ poleg jabolk?«

			»Maslo, moko, sladkor.«

			»To je vse? Hitro v kuhinjo. Lucy, prinesi mu vse, kar potrebuje. Jaz pa grem v shrambo po jabolka. Prijatelji moji, v nedeljo opoldne bomo jedli tartatatine. Dragi prijatelji, vama lahko ponudim kos tartatatine? Juan, Simona, ali vesta, kaj bo za dessert24? Tartatatine! Tako je, moj bratranec je ekspert za tartatatine. In za limonino torto s španskimi … nekaj, nekaj.«

			Lucy in Genaro sta skeptično zmajala z glavami.

			»Vseeno ni čisto gladek,« je šepnil Genaro.

			»Zato pa ga imamo radi. Bodi malo prizanesljiv, Pepito ni vajen razkošja. Vse da psom, zase si vzame le tisto, kar ostane. Če ga boš razvajal s kulinariko, ga bomo izgubili.«

			Smeje sta si sezula čevlje, Španec pa si je ob spremstvu tuležev nekaterih galgov na vse grlo pel ‘tartatatiiiiiine’.





Deseto poglavje


			»Pustita okno odprto,« je prosil Pepito, potem ko je pred vhod postavil zaboj uvelih jabolk. »Tako bom lahko slišal, če se Strombo ureže z nožem!«

			Toda Genaro je bil z žlico in nožem v rokah spretnejši kot pa s kladivom. Lucy je sedela za mizo in z občudovanjem gledala, kako je razvaljal rahlo testo, ga postavil v hladilnik, da počiva, in medtem pripravil svetel karamelni preliv.

			»Pri nas karamele ne postavimo na dno pekača, ampak ji čisto na koncu dodamo velik kos masla in vanjo potopimo jabolka. Zato jih režem na koščke, manjše od četrtin. To ni čisto tradicionalen način, ampak je tako še boljše. In za na konec še skrivnost: ščepec soli, ki poudari okus karamele.«

			»Bog se usmili, nehaj, že sedaj tako dobro diši.«

			Piratka je ob tem z glavo, naslonjeno na Lucyjina kolena, ves čas odobravajoče tleskala z jezikom.

			Kuhar je stresel jabolka v pekač za torte z vzboklinami; pekač je moral biti še iz povojnih časov. S ponve je postrgal toliko karamele, kot je lahko, in jo postavil pred Lucy.

			»Hočeš ostalo?«

			Vzela je kuhalnico, jo nesla k ustom in zaprla oči.

			»Za umret dobro! Ja, Piratka, malo ti bom pustila. Ni razloga, da ne bi bila tudi ti deležna koščka raja na zemlji,« je psički, ki je vztrajno praskala s kremplji, zašepetala Lucy.

			Bleda Genarova lica so od zadovoljstva pordela. Že zelo dolgo ni bil tako ponosen nase. Še nobena punca, vsekakor pa ne tako lepa, ga še ni tako gledala. Moko je stresel po mizi, iz hladilnika je vzel kupček testa in ga najprej rahlo, potem pa močneje razvaljal. Ko je dosegel želeno debelino, ga je ob robovih obrezal, da je bil popolne krožne oblike.

			»Piratka, pridi, lepotička!«

			»Kaj pa jaz? Tudi jaz bi poskusila! Komaj si prišel, pa se že vedeš kot Pepito! Njegova draga Piratka je vedno na prvem mestu.«

			Lucy je iztegnila roko, da bi ukradla košček testa. Piratka je zgrabila kroglico, ki ji jo je ponudil, in jo pojedla z enim samim ugrizom.

			»Obožujem surovo testo,« je pripomnil.

			»Saj nam ga ni treba speči. Lahko rečeva, da se ti je ponesrečilo, in ga takoj zdaj pojeva, ne?«

			»Počakaj, da poskusiš, ko bo prepojeno s karamelo in sokom sočnih jabolk.«

			»Ti pa znaš govoriti s puncami! Pravzaprav pozabi na selfi, nočem deliti tarte Tatin z drugimi puncami. Kaj je ta limonina torta, o kateri si govoril?«

			Genaro je testo pazljivo položil na jabolka in ga na vsake nekaj milimetrov prebodel.

			»Naredil sem majhno potko, da bo lahko para izpuhtela iz jabolk in da testo ne bo premehko. Limonina torta s španskimi vetrci? Enako testo, z limonino kremo in španskimi vetrci na vrhu. Ni slabo.«

			»Prepovedujem ti, da jo narediš, ko mene ni tukaj. Pokliči me, vse bom spustila z rok in prišla. Takoj ti dam številko. Tako ali tako pa je zadnji teden pouka pred počitnicami, ne bomo imeli preveč naloge, vsak večer bom prišla mimo. Hočeš postati slaščičar?«

			Da bi prekril vročino, ki jo je čutil na vratu in obrazu, se je obrnil k pečici, preveril, da se je segrela na 200 °C, kot je potrebno za popoln recept. Lucy je bila lepa, simpatična, nameravala mu je dati svojo številko in naznanila je, da bo svoj prosti čas preživljala z njim.

			V tem trenutku bi najraje objel svojega prijatelja Thomasa in njegove steklenice vodke. Imel je neznansko srečo. Tlaka pobiranja drekov je bila le zanemarljiv detajl v primerjavi z vsemi možnostmi, ki so se mu odpirale. Če bo spretno ravnal, bo še pred koncem poletja imel punco. Atomsko bombo.

			»Ne vem, kaj bi rad počel,« je odgovoril. »Glede na to, kako sem zaključil letošnje leto, bi bilo morda bolje, da me vprašaš, kaj bom sploh lahko počel.«

			»Torej ti gre tako slabo?«

			Genaro je mencal. Kaj lahko pove, da ne bi izgubil svojih možnosti pri zapeljevanju? Ali bi bilo bolje, da se pokaže kot len in težaven, ali priznati, da se pretvarja, da je len in težaven ter prikriva svoje intelektualne zmožnosti, da ga ne bi več zafrkavali kot piflarja?

			Medtem ko je postavljal torto v pečico, je analiziral svoj položaj. Zdelo se je, da ima Lucy raje rahločutne kot pa zgolj priljubljene fante. Začel je pripovedovati, kako se je odločil, da bo kot prvi in eno leto mlajši od ostalih v razredu, v katerem so ga vsi zasmehovali in izobčili, začel zahajati v najhujše kroge, da bi ga končno pustili na miru in da bi spoznal, kako je biti priljubljen. Čutil je, da bi Pepito lahko vsak trenutek prišel in izdal pravi razlog njegovega prihoda, zato je pripoved končal s svojim zadnjim podvigom, z alkoholno komo.

			Lucy ga je nepretrgoma gledala in ga ni prekinjala. Nastala je mučna tišina, ki jo je rezala le para, ki je puhala iz pečice. Lucy je vstala, šla po gobico in pobrisala mizo. Potem je pripravila mizo za tri, kot da bi bila pri sebi doma. Genaro se ni premikal, pretvarjal se je, da pozorno nadzoruje svojo torto. Podlegel je svoji glavni pomanjkljivosti – naivnosti. Zaupati drugim, jim ponuditi prijateljstvo, se jim odpreti. Letos je lagal, se pretvarjal, in vsi so ga imeli radi. Pred parom zagorelih nog in lepim nasmehom pa se je vdal. Kakšen bedak. Čez nekaj časa je ne bo več videl. Izmislila si bo dodatne predstavitve za zgodovino in nujne naloge za matematiko, da ji ne bo več treba stopiti v zavetišče, dokler bo on tam.

			Ko mu je Lucy položila dlan na roko, se je zdrznil. V zadnjih desetih mesecih je zrastel za 15 centimetrov, in čeprav je bil leto mlajši od ostalih, je bil največji v razredu. Kljub temu ga je mlada Španka prekašala za tri ali štiri centimetre. Rahlo je moral dvigniti oči, da je lahko ujel njen pogled. Resnobno se mu je nasmehnila.

			»Vzljubil boš Pepita in zavetišče. Ne boš se več hotel vrniti domov.«

			Genaro je skeptično skomignil z rameni.

			»Veš kaj bi pa jaz rada počela?« je nadaljevala Lucy, da bi prekinila nelagodje. »Rada bi bila veterinarka. Vzemi piščanca iz hladilnika.«

			Genaro je ubogal in ga postavil na sredino mize.

			»Rada imaš živali, to se vidi. In živali ti ljubezen vračajo. Imaš kakšno doma?«

			Lucy je rezala kruh in zmajevala z glavo. Rezine kruha je postavila na krožnik in ukradla en kos.

			»Ne morem,« je odgovorila s polnimi usti. »Mama je alergična na vse, kar ima dlako. Nisem pa ljubiteljica kač. In zakaj bi imela enega psa, če jih imam lahko sto petdeset?«

			»Ti gre dobro v šoli?«

			»Še kar. Ampak moram trdo delati, nisem genij. Ko končam maturo in naredim sprejemni izpit za univerzo, se bom povsem posvetila praktičnemu delu. Videla bom vse bolezni, vse mogoče rane, ki si jih tukaj niti ne moremo predstavljati.«

			Lucy je vzela štiri paradižnike in kumaro, jih postavila na desko in pripravila solato.

			»Boš ti naredil preliv?«

			Pokazala mu je, kje lahko najde kis, olivno olje, sol, poper in gorčico, ter se pri tem čudila, da francoski solatni preliv vsebuje to zadnjo sestavino, Genaro pa je začel pripravljati kremast preliv.

			»Že dolgo prihajaš sem?«

			»Štiri leta. Ko sem bila stara enajst, so mi starši dovolili, da postanem prostovoljka. Ker prihajam s kolesom, niso hoteli, da grem sama. Sicer bi že prej začela. Ampak tako ali tako ne bi bila prav uporabna. In pretežko bi bilo. Prvo leto sem po dneh, ki sem jih preživela tukaj, polovico večerov jokala. Ali kričala. Ali kriče jokala.«

			Genaro se je smejal, všeč mu je bilo, kako odkrito je to priznala.

			»Pri enajstih si občutljiv. Ko vidiš psa, ki pride v grozljivem stanju, se zlomiš, tlačijo te nočne more. Nekateri bruhajo,« je dodala z nagajivim nasmeškom. »Tudi ko vidijo fotografije ali filme. Pravzaprav moraš temu dodati še cviljenje psov, vonj po krvi in odrti koži.«

			Genaro je nehal mešati z vilico po skledi.

			»To je moja najljubša tema za pogovor pred nedeljskim kosilom, gostje nimajo več apetita, zame pa ostane več piščanca in tarte Tatin,« je nadaljevala.

			Zelenjavo je stresla v skledo in Genaru podala mešalki za solato.

			»Tebe ne gane več?« jo je vprašal.

			»Hecaš se. Ogorčena sem, tako zelo me je prizadelo. Kot kavboj bi rada izvlekla puško modela .22 Long Rifle in tem gnojem razstrelila njihove mikroskopske možgane. Svojega gneva ne kažem in poskušam biti predvsem uporabna. Z malo sreče med počitnicami ne boš videl nobenih grozot. Sezona lova se zaključi konec januarja. Takrat je najhuje. Letos je Pepito pobral štirideset psov. Na desetine drugih so pripeljali v center za zapuščene živali. Ti niso imeli sreče. Če jih v roku petnajstih dni nihče ne pride iskat, jih usmrtijo s plinom. Če so jih zapustili, si lahko misliš, da jih tudi iskat ne bodo prišli. Srce se ti trga, ampak le kako naj bi vse sprejeli v zavetišče? Včasih Pepita pokličejo iz centra, če k njim pripeljejo kakšnega še posebej mladega psa. Niso povsem brezsrčni, raje jih ne bi dali usmrtiti.«

			Genaro je postajal vse bolj zelen in zdelo se mu je, da je Lucyjina metoda, s katero mu je poskušala zmanjšati apetit, še posebej učinkovita. Solato je mešal z mehaničnimi, vse bolj počasnimi gibi. Zdelo se mu je, da rdeči paradižniki oddajajo oster vonj po krvi.

			»Tvoja torta še ni pripravljena?«

			Genaro se je približal k vratcem pečice, jih do konca odprl in z dvema kuhinjskima rokavicama iz nje vzel pekač.

			»Odlično!« je rekel in ga položil na pult. »Imaš kak zelo velik krožnik?«

			Lucy je izbrskala krožnik za pico in Genaro ga je kot pokrov klapavice položil na pito, vse skupaj sunkovito obrnil, potapkal dno, pazljivo dvignil zgornji del in preveril, da se jabolka niso prijela. Lucy se mu je približala in njuni rami sta se dotaknili, vrat je iztegnila nad pecivo, iz katerega se je kadilo. Zaprla je oči, da bi se bolje naužila vonja po jabolkih in karameli.

			»Kako sem lačna!«

			»Še za dve minuti v pečico, kmalu bomo lahko poskusili!«

			»Pepito!« je zaklicala. »Kosilo!«

			»Že? Saj je komaj pol enih,« je odgovoril z dvorišča. »Moram še streho položiti.«

			»Tarte Tatin je pripravljena.«

			»Prihajam!«

			Čez dvanajst sekund je bil pri koritu in si s krtačo dlani in podlakti drgnil tako skrbno, kot da bi se pripravljal na operacijo piščanca.

			»Ali lahko začnem s sladico?« je vprašal.

			»Ni vljudno do maminega piščanca.«

			»Prav imaš. Oprosti, piščanec. Počastili te bomo.«

			Iz Genarovega želodca, ki je bil že nekaj ur prazen, se je oglasila predirljiva tožba. Ugotovil je, da je pravzaprav umiral od lakote. Odkar je svoj čas preživljal z igranjem videoigric, ni bil več navajen biti polovico dneva telesno aktiven, pa čeprav le zmerno.

			Obedovalci niso pustili niti drobca perutnine. Genaro je odsotno poslušal, kako sta se njegova prijatelja pogovarjala o novih psih in njihovih karakterjih. Pepito je Piratki ponudil zapečeno kožo, jo nagovarjal, naj poskusi, saj je to najboljši del. Lucy je Genaru razložila, naj ji ne da kosti, sicer bi se ji lahko drobci zataknili v grlu ali črevesju.

			»Si ti pripravila solato, Lucy?«

			»Preliv je Strombo naredil.«

			»Reci mi, da si ga opazovala. On gre čez tri tedne, ti pa ostaneš. Naslednjič hočem enako solato.«

			Mladenka se je pretvarjala, da je užaljena.

			»Lepa hvala za vsakič prej, ko sem jo naredila. Gospodič mora samo dodati žličko gorčice, da me čisto pozabiš. Kaj pa moja rdeča čebula, ki si jo oboževal? Si tudi njo že pozabil? Vedno ista pesem z moškimi. Razvnamete se v trenutku, ko vam nekdo pod nos pomoli mlado meso. Prav jezna sem.«

			»Oprosti! Nisem dovolj diplomatski. Še vedno bom imel rad tvoj preliv s čebulo, ampak daj mi vseeno eno rezino kruha, da pomažem tega tukaj.«

			»Lahko vzamem pito iz pečice?« je vprašal Genaro.

			»Medtem bom naredil kavo,« je prikimal Pepito.

			»Postavila bom nedeljske desertne krožnike,« je odredila Lucy, ko je vstala od mize, da bi jo pospravila.

			»In mojo porcelanasto skodelico, prosim. Danes praznujemo.«

			Pet minut kasneje se je po hiši širil vonj po mešanici kave in vroče karamele. Pepito je na vso moč ploskal, da bi razrezali pito, prevlečeno z bleščečo rjavo glazuro. Piratka, ki jo je hrup zmotil, se je raje obrnila in zasedla kavč.

			Z žličko v roki je obotavljajoče strmel v kos, ki mu ga je Genaro velikodušno odrezal in ga postavil na krožnik s pozlačenimi robovi.

			»Tartatatine,« je zašepetal, preden si je nesel v usta prvi grižljaj.

			Ko je od sreče zastokal, sta Lucy in Genaro prasnila v smeh.

			»Še boljše bi bilo s kepico vanilijevega sladoleda in stepene smetane,« se je opravičil Genaro.

			Pepito je z zaprtimi očmi dvignil žličko.

			»Psst, ne pokvari tega popolnega trenutka.«

			Vzel je še en večji kos in pustil, da se mu stopi v ustih.

			»Lucy, pripravi papirje za posvojitev, obdržali ga bomo!«

			»Saj veš, da je to človek, ne pa pes, kajne?«

			»Seveda, treba je veliko bolj premisliti, preden posvojiš najstnika. Veliko bolj naporni so kot galgi, več te stanejo in dlje živijo. V sirotišnici ga nihče drug ni vzel, torej ga obdržimo.«

			Genaro je pomislil na svoja starša. Kaj počneta? Tudi onadva mislita nanj? Ju skrbi? Bolje rečeno, ali mamo skrbi, medtem ko oče uživa v njegovi odsotnosti?

			Zavedel se je, da je bilo to kosilo popolno. Umirjeno, sproščeno, in čeprav je bolj malo govoril, se je počutil sebi zvestega, takšnega, kot je bil včasih. Ni bil več tisti fant, ki je odgovarjal preračunljivo, da bi ugajal ali izzival. Bil je pomirjen.

			»Kje podpišem?« je vprašal.

			»Najprej mi odreži še en kos, potem boš pa podpisal.«

			»Kaj pa jaz?« je rekla Lucy in odrinila krožnik, ki mu ga je molil Pepito, da bi najprej njo postregel.

			»Ti pa ne smeš, zredila se boš, že tako si grda!«

			»Si se videla, sumo? Strombo, dobro premisli. Koga boš najprej postregel? Kdo je tukaj tvoj prijatelj?«

			Genaro je odrezal dva enako velika kosa, pod enega je podstavil lopatko, pod drugega vilico. Oba gosta je hkrati postregel.

			»Pazi se, ta je pretkan,« je presodil Pepito in nato napadel drugo porcijo posladka. »Pravi Francoz!«

			Ko je končal, je izzivalno pogledal svoja prijatelja, potem pa dvignil krožnik in ga polizal.

			»Ogaben si!« se je nakremžila Lucy.

			»Psiček Pepito me kličejo. Sem pol pes, imam pravico. Strombo, hvala ti za ta čudež. In Lucy, hvala za odličnega piščanca,« je hitro dodal in zgrabil ročaj kafetjere. »Še eno skodelico spijem in že tečem dokončat utico.«

			Pri tem ga je zmotil zvonec. Pogledal je uro na pečici.

			»Kdo zvoni? Prezgodaj je za prostovoljce. Posvojitelj?« je upajoče rekel in prekrižal prste.

			Vstal je in odstranil drobtino, ki je obvisela na njegovi majici.

			»Kar vidva pospravita, grem pogledat. Z malo sreče se bo ta dan zaključil spektakularno, morda zvečer kakšen pes dobi nov dom. Kakšna nedelja!«

			Španec je veselo odkorakal iz hiše.

			Lucy in Genaro sta začela v tišini pospravljati mizo, prisluškovala sta, da bi slišala pogovor njunega gostitelja. Genaro je upal, da se bodo obiskovalci usmilili enega izmed zapuščenih psov.

			Tako bom moral jutri manj drekov pobrati, se je tolažil.

			»Lucy! Lucy!«

			Lucy je planila kvišku. Klic je bil urgenten, ton ukazovalen.

			Namrščila se je.

			»Zveni, kot da se je zgodilo nekaj katastrofalnega,« je razložila, medtem ko se je obuvala. »Ostani tukaj in pomij posodo do konca. Povedala ti bom, če lahko prideš, v redu?«

			Genaro je prikimal. Očital si je, da ni sledil Lucy, da ni tako pogumen kot ona.

			Če bom bruhal ali omedlel, ne bosta imela od mene nikakršne koristi. Bolje, da ju pustim na miru. Vesta, kje me lahko najdeta, če bosta potrebovala pomoč.

			Genaro je počistil Pepitovo hišo. Pri tem je hitro dihal in srce mu je razbijalo. Ni se premaknil, ko je Lucy stekla mimo okna, se prav tako v teku vrnila nazaj, v naročju držala korito, napolnjeno s škatlicami in brisačami, in ga odložila pred vrati.

			Ko so se vrata čez nekaj hipov odprla, se je nekoliko odmaknil.

			Ob tem, kar sta Pepito in Lucy držala v rokah, je prvič izkusil grozo.





Enajsto poglavje


			Španca sta v rokah držala dve ubogi stvarci, ki sta zaudarjali po iztrebkih, krvi in bencinu, ki je prepojil njuno kožo. Kosti so jima štrlele tako, kot da bi jima nekdo nategnil kožo čez okostje. Eden od psov je ob vsakem vdihu zacvilil.

			Lucy in Pepito se po postavi ne bi mogla bolj razlikovati. Pa vendar sta si bila v tistem trenutku podobna kot hči in oče, njune nepremične poteze so bile izrisane v enako masko čiste jeze.

			»Nesi nazaj korito. Pokrij mizo z belim papirjem v roli. Pogrni čez brisačo.«

			Genaro je ubogal, srečen je bil, da je lahko odvrnil pogled od ubogih živali.

			»Ti pa primi še eno brisačo in se usedi. Lucy, daj mu svojega.«

			Genaro ga je hotel zavrniti, reči ne, da ne more držati te živali, da ne ve, kako, da bo šlo vse narobe, da je štorast in bo naredil več škode kot koristi, da mu je odvratno, toda Lucy je z eno roko namestila brisačo na njegove roke, nanj preložila breme in spustila blago.

			»Objemi ga z rokami, kot dojenčka. V redu je, ne premikaj se. Saj bo šlo. Najprej se bomo posvetili drugemu galguitu25. Bo šlo?« je ponovila.

			Tokrat je govorila Genaru, ne psu.

			»Ne bruhati,« je ukazal Pepito, pri čemer pogleda ni spustil s psička, ki ga je položil na mizo.

			»Ne bom,« je komaj slišno odgovoril Genaro, ne povsem prepričan, da bo ukaz zmogel ubogati.

			Psiček, ki mu ga je zaupala Lucy, mu je z glavo navzdol visel v naročju. Njegovo lice je bilo oguljeno, okrvavljeno, tako kot njegov bok in kolk, kar je opazil, preden ga je Lucy pokrila. Zvok vsakega njegovega vdiha je spominjal na tkanino, ki se trga, in vsak njegov izdih na balon, ki izpušča zrak. Oči je imel še vedno zaprte.

			»Ali je v redu, da spušča takšne zvoke?« je vprašal Genaro.

			»Ne.«

			»Kaj je narobe z njim?«

			»Veliko stvari.«

			Pepito, ki je imel okoli vratu obešen stetoskop, ni bil več razposajen in je odgovarjal z razdraženim tonom. Premaknil je rjuho na pacientove prsi in s prsti segel k štrlečim kostem. Piratka se je približala Genaru in glavo naslonila na psičkov hrbet. Genaro je začel dihati v istem ritmu kot galguito, kot da bi mu želel s tem pomagati. Lahko je videl, kako na mizi leži telesce, ki je bilo v podobnem stanju kot tisto, ki ga je sam držal. Bil je grozovito suh, imel je golo kožo, na drugi strani telesa pa je sploh ni imel več, od enega ušesa je ostal le še delček. Genaro je zaskrbljeno opazoval, pod kakšnim nemogočim kotom je njegova zadnja desna taca štrlela iz zadnjega dela telesa.

			»Je njegova taca v redu?«

			»Tudi to ne. Medenico ima zlomljeno. Prav tako sprednjo taco.«

			»Ga boli?«

			Genaro se je zavedel svojega neumnega vprašanja, na katerega njegov gostitelj sploh ni odgovoril.

			»Nič ne slišim v pljučih,« je pripomnil in iztaknil stetoskop iz ušes. »Prevezal bom, da bo držalo. Poklical bom Felipeja, da pride.«

			»Kaj se jima je zgodilo?«

			»Odvrgli so ju iz avta, o tem ni dvoma. Zato pa imata povsod ožganine in zlomljene kosti. Ko so ju odvrgli, niso niti upočasnili. Ne vem, kako, ampak uspelo se jima je zavleči pod avto, ki je bil parkiran ob pločniku. Pod avto sočutne gospe, ki je pravkar naredila petdeset kilometrov, da nam ju je pripeljala. Še dobro, da je zaslišala stokanje in ju zagledala.«

			»Zakaj so ju odvrgli? Ju niso mogli pustiti v kakšni škatli ali ju pripeljati k tebi, če ju več nočejo?«

			»V državi, kjer kralj lovi slone in kjer je mučenje živali nekaj tako vzvišenega kot religija?« se je razjezil Pepito. »Še toliko bolj zabavno je opazovati, če bo pes dobro odskočil, in šteti, kolikokrat bo odskočil. Poleg tega so ju dodobra izstradali. Glede na njuno stanje že nekaj časa nista dobila nobene hrane. Verjetno so jima ubili mamo, ki ju je dojila. Nič več mleka, nič več hrane. Stavil bi, da so poslušali prijetno glasbo polomljenih kosti, če je ni preglasil motor njihovega terenca. Kreteni.«

			Pepito je zaradi skoraj neslišne tožbe spustil svojo jezo.

			»Ja, vem, srček.«

			Psiček je zaradi bolečine ob pregledu priprl oči. Ni imel niti moči, da bi dvignil glavo.

			»Še malo te bo bolelo. Potem bo bolje. Podaj mi obvezo. Pripravi obliž.«

			Španec je psičku segel pod prsi, da bi mu lahko prevezo namestil okoli kolkov. Ko je žival rezko zabevskala, potem pa stokala, kot da bi ihtela, je Genaro stisnil glavo med ramena. Če ne bi imel polnih rok, bi si z veseljem zatisnil ušesa. Lucy je ostala mirna, galguitu je mrmrala spodbujajoče besede. Pepito je pričvrstil prvi povoj, taco je držal naprej, da bi jo na podoben način povezal.

			»Daj, razkuži malo rane, jaz bom pa pripravil rehidracijsko raztopino in odprl konzervo paštete.«

			Genaro je z občudovanjem opazoval Lucy, ki je obkladke poškropila z antiseptikom in potrpežljivo čistila rjavo dlako, prepojeno s krvjo. Genaro je začutil, kako mu neprijeten kovinski vonj draži nosnice. Opazil je napetost v rokah, ki si jih ni upal premočno stiskati skupaj, da ne bi psičku prizadejal še več trpljenja. Dvignil mu je vrat, da bi videl, če bo odprl oči. Toda veke je imel zaprte in le grozljiv zvok, ki se je izvijal iz njegovega priprtega gobca, je bil dokaz, da se še bori.

			Pepito je psičku nežno dvignil glavo, da bi mu v gobček zlil nekaj mililitrov pripravljene raztopine. Tekočina je tekla mimo ustnic po brisači. Še petkrat ali šestkrat je poskusil, z nič kaj več uspeha. Odložil je pipeto in kozarec ter približal pašteto iz tartufov.

			»Dobro diši! Mmmmm. Hočeš malo? Malo moraš pojesti. Nisi več pri tistih norcih. En grižljaj za Pepita, dajmo.«

			Kazalec je pomočil v hrano in mu ga potisnil na jezik. Psiček je zaprl oči.

			»Lucy, pojdi po košaro, pustili ga bomo, da počiva na toplem za uro ali dve. Bo kasneje jedel.«

			Lucy si je obuvala čevlje, ko je Genaro začel kričati.

			»Pepito! Ne oglaša se več!«

			Možak je zaobšel mizo in počepnil pred dečkom, ki mu je v paniki podal majhno telesce.

			»Hitro, naredi kaj!«

			Pepito je psičku položil roko na prsi.

			»Nič več se ne da narediti.«

			»Sem jaz kriv, sem kaj narobe naredil?« je zbegano rekel Genaro.

			Španec je odkimal.

			»Imel je zlomljena rebra. Predrla so mu pljuča. Bil je obsojen na smrt. Zato smo začeli z njegovim bratom, ki še ima nekaj možnosti za preživetje.«

			»Kaj je … umrl? V mojem naročju! Dala sta mi psa, ki bo umrl? In nič nista rekla?«

			Najstnikov glas je postajal vse bolj predirljiv. Dvignil se je z enim skokom in nepremičen omot postavil na kavč.

			»Pomiri se! Umrl je na toplem in v varnih rokah. To smo mu lahko dali. To si mu ti dal. Ranljivemu bitju si podaril nekaj minut tolažbe, pomagal si mu častno umreti. Danes si bil koristen.«

			»Danes sem bil koristen,« je zamrmral Genaro in opazoval truplo, ki je ležalo na brisači.

			Sklonil se je in ga vzel nazaj v naročje, žal mu je bilo, da ga je odvrgel kot kakšno smet.

			»Ga boš pokopal?«

			»Jutri ga bom odpeljal v center za zapuščene živali, da ga kremirajo. Do takrat pa lahko poiščeš škatlo zanj. Vprašaj Lucy, kje jo lahko najdeš.«

			Genaro je povesil glavo in sledil Lucy.

			»Še eno stvar lahko narediš zanj. Daj mu ime. Napiši ga na škatlo. Nihče ne bi smel zapustiti tega sveta brez spomina drugih nanj in na njegovo ime.«

			»Ostani tukaj, bom prinesla škatlo in košaro,« se mu je otožno nasmehnila prijateljica.

			Genaro se je usedel in odstranil blago, da bi psičku osvobodil glavo. Premagal je svojo bojazen in ga pobožal po čelu.

			»Bonbon!« je naznanil. »Ime mu bo Bonbon.«

			»Dobro si izbral, bratranec. Lepo ime za lepega galguita. Bonbon, pazi na svojega bratca, reci mu, naj se bori. Da ne bodo imeli ti kreteni galgueri zadnje besede. Hvala,« je zabrundal Pepito in postavil psička v košaro iz blaga, ki jo je Lucy položila poleg kavča. »Zdaj pa se nadihajta malo kisika. Lucy, tebi prepuščam, da poskrbiš za prostovoljce in sprehode. Pazil bom na psička in poklical Felipeja. Povej drugim, da me najdejo tukaj, če bodo imeli kakšno težavo.«

			Mrtvo žival je prijel v roke in jo zaprl v škatlo.

			»Slišim, da nekdo parkira avto. Stavim, da je Isobel, vedno prva. Gremo, ven!« je ukazal.

			Lucy in Genaro sta ubogala. Genaro se je kljub soncu, ki je z žarki preplavljalo pesjake, tresel, saj ob sebi ni več čutil živalske topline.

			Skozi vhodna vrata je vstopila visoka ženska, obuta v rožnate škornje, z dolgimi rjavimi lasmi, zavitimi v rdeč turban, in s širokim nasmeškom pomahala v njihovo smer.

			»Zdravo, Lucy!«

			Lucy je globoko vdihnila in vrnila pozdrav in nasmeh.

			»Hej, Iso!«





Dvanajsto poglavje


			Baletna predstava prostovoljcev se je začela. Vsi so se poznali med seboj, bili so veseli, da so se spet srečali, si izmenjali novice ter medtem z rokami grebli po plastičnem vedru z oprsnicami in povodci. Mnogi so kaj prinesli s seboj. Velike vreče briketov, kosti govedine, na katerih so se še držali veliki ostanki mesa, žogice, nove kose blaga. Drugi so prinesli polne vreče jabolk, korenja, solate, paradižnikov, aluminijaste zavojčke, ki so dišali po paelji ali kuskusu. Ti so se ustavili pri Pepitovi hiši, da bi odložili svoje darove. Večinoma so bile to ženske, pogosto v zrelih letih. Niti ena ni bila Genarove starosti.

			Ko se je vrnil, je opazoval skupino ljudi, ki so skrbeli za živali. Po navadi si je mislil, da so ti prostovoljci, podobno kot Brigitte Bardot, nekakšni ekscentrični malomeščani, ki so zabijali čas in si omilili slabo vest tako, da so se borili proti pitanju gosi in vivisekciji. Ko pa so se zaradi resnih težav s socializacijo raje družili z živalmi kot pa s svojo istorodno vrsto, je Genaro raje počakal v pesjaku s psi starčki in božal po glavi tiste, ki so ga prišli pozdravit in se potem zleknili na topla tla.

			Vsak prostovoljec je imel svoje ljubljenčke. Psi, ki so se ob vrvežu in pogledu na hrano vznemirili, so to vedeli in z očmi sledili svojim sprehajalcem, skakali po njih od trenutka, ko so ti zakorakali skozi vhodno ograjo. Pesjaki so pokali od energije in veselja, smeha, vzklikov in srečnega bevskanja – pravo nasprotje tragediji, ki se je malo pred tem zgodila.

			Vsak prostovoljec je glede na to, kako izkušen je bil in kako so se galgi med seboj razumeli, na dolgih povodcih držal od dva do pet psov.

			»Zdaj sva pa midva na vrsti!« je končno rekla Lucy, ko se je zavetišče skoraj izpraznilo. »Počasi bova začela. Ti boš vzel naši dve zvezdi. Razen Piratke, seveda, ki je pravi idol. Sinatro in Sharon. Devet in deset let sta stara. Zapečkarja. Pustim ti, da uganeš, kdo je kdo. Bomo videli, če si tako briljanten, kot se pretvarjaš. Ne smeš ju poklicati, to bi bilo goljufanje. Pripravi ju, medtem pa grem jaz po svoje tri Bele čekane.«

			»To smeš? Niso preveč nevarni?«

			»Strombo, koliko časa sem že tukaj? Pa ti? Kdo je tukaj strokovnjak?«

			»Točka zate,« je priznal Genaro. »Vzamem kar koli in dam v vedro?«

			»Za vsakega eno oprsnico, vseeno, katero, ker so prilagodljive, en povodec in en dvojni povodec. Dve majhni vrvici, ki sta skupaj povezani z obročkom,« je razložila. »Nič hudega, če še ne veš, kaj to je.«

			Genaro je svoji učiteljici pokazal, kaj je izbral, preden se je vrnil v Hotel Sončno obrežje. Zbegano je opazoval hrte, mikalo ga je, da bi tako po tiho izgovoril njuni imeni, da ga Lucy ne bi slišala.

			Sinatra in Sharon. Franck Sinatra in Sharon Stone. OK, imam to.

			Napotil se je k hrtu, ki je imel po telesu črno, po glavi in prsih pa belo dlako. Ker je imel konice ušes in pramen dlake na vrhu glave spet črne, je bil videti, kot da nosi smoking.

			»Ta je Sinatra.«

			Lucy je pritrdila, medtem ko je velikanskemu psu, ki ji je segel do bokov, pritrjevala oprsnico.

			»Zmaga! Kaj pa Sharon?«

			»To je nedvomno tista tam!«

			Pokazal je na popolnoma svetlo galgo; okoli oči je imela kot z eno potezo narisano črno obrobo.

			»Odlično. Ena proti ena. Nadeni jima oprsnice in gremo.«

			Genaro je počepnil poleg Sinatre in mu pokazal oprsnico. Pes je ležal na boku, niti glave ni dvignil.

			»Sinatra, pridi, psiček moj.«

			Nobenega odziva.

			Genaro je z roko pazljivo segel pod njegovo glavo in jo dvignil, da bi nadel prvo zanko, kot je to videl pri ostalih prostovoljcih. Zgrabil ga je za desno taco in jo spravil skozi drugo zanko. Le še drug jermen je moral spraviti pod njegov trup in potem na hrbtu zapeti oprsnico. Šel je na kolena in mu potisnil pašček pod oprsje.

			»Gremo, Sinatra, vstani.«

			Vzdih.

			Naredil je krog okoli galga, roko postavil med tla in psičkova rebra, povlekel za jermen, ga zapel in se nato dvignil ter si očistil zaprašene kavbojke.

			Zaslišal je aplavz.

			»Kako te je! Morala bi snemati, vredno bi bilo. Ali sanjam? Gospodič se je pustil leže obleči, vrhunec lenobe! Prava umetnost – prebrisanec novince spravi na kolena. To bi moral videti Pepito, od smeha bi se valjal po tleh.«

			Lucy je zažvižgala in z odločnim glasom ukazala:

			»Sinatra, zdaj pa pokonci!«

			Pes si je pretegnil dolge tace, se upognil, dvignil in stresel telo od glave do repa. Smrček je dvignil k Genaru in mu namenil pogled, v katerem je bilo zaznati kanček ironije.

			»Pazi se, hrti znajo dobro zasužnjiti ljudi. Ko najdejo šibak plen z obupanim pogledom, bodo z njim počeli vse mogoče. Sharon, sprehod!«

			Galga se je odmaknila od toplega zidu, kjer je bila udobno nameščena, in pokazala veliko več volje kot pa Sinatra. Celo tako je pomagala, da je dvignila tace, da bi jih spravila v prave luknje.

			»Zaveži ju, povodec si ovij okoli zapestja in zapri vrata za sabo.«

			Genaro se je zdrznil, ko je za hrbtom zaslišal zamolklo renčanje Lucyjinih psov. Z desno roko je vodila dva samca, z levo pa svetlodlako samico.

			»Napadli me bodo, sem ti rekel!«

			Velik lisast samec, ki je imel telo pokrito z golimi brazgotinami, je pokazal zobe, ušesa je usmeril proti fantu in njegovima galgoma.

			»Ne, no … Killer, Tiger, Terror, dovolj!« je s tleskanjem jezika ukazala Lucy.

			»Tiger, Killer, Terror? A ni to malo preveč? Ni govora, da grem ven s temi tvojimi zverinami.«

			Lucy je prasnila v smeh in agresivnega samca pobožala po glavi.

			»Hecam se. To je Rubio. Vedno opozori, da je on glavni in mu ostali ne smejo ugovarjati, in tako velja ves čas na sprehodu. Samica se imenuje Alaba. Ves čas bo lajala, ni se ti treba bati. Zalaja vsakič, ko zagleda muho, avto, list, kolo ali kamen, ki jo ‘čudno pogleda’. Kraljica strahopetcev. In Corto, tale naš barbudo26, ima samo en cilj: postati miška, izkopati tunel, da bi se potuhnil pod zemljo in ga nikoli več ne bi mučili.«

			Genaro je sklonil glavo, da bi bolje videl kostanjevo rjavega in belega galga, ki je imel daljšo in gostejšo dlako kot drugi.

			»Tisti, ki imajo dolgo dlako, barbudos, kot jim praviš, ti nimajo repa?«

			»Imel ga je. Kdo ve, zakaj so mu ga ti tepci galgueri odrezali … Zato ga kličemo Corto27, krajši je kot ostali.«

			Sinatra in Sharon sta se približala drugim trem psom in jih ovohavala okoli oči in ušes. Genaro je trdno držal povodec, pripravljen, da se umakne v primeru nenadnega napada Belih čekanov.

			»Pomiri se! Poznajo se že leta. Zavohali bodo, da si živčen. Tako si napet, da bi lahko s tabo razbili grajska vrata. Let’s go, srčki moji, gremo na sonce uživat prijetne vonjave.«

			Ko sta zapuščala zavetišče, so ju spremljali nervozni laježi, nedvomno zavistni. Pasje tožbe so bile vse bolj oddaljene in v tišini podeželja se je Genaro zavedel, da je bilo v zavetišču v ozadju neprestano slišati stokanje ali lajanje. V vrsti sta drug za drugim kakšnih sto metrov tiho sledila cesti. Genaro se ni mogel sprostiti. Svojih psov ni izpustil z oči, bal se je, da bi pod njegovim nadzorom zbežala, se stepla, da bi ju povozil avto …

			Lucy je ves čas obračala glavo, da bi preverila, če sledi njenemu hitremu tempu, skorajda nordijski hoji, in se široko smejala. Genaro je imel stisnjene ustnice in se dobro zavedal, da se bolj kot kaj drugega mršči.

			Lucy je zavila na stezo sredi polja, kjer je začela rasti pšenica.

			»Gre? Zdaj pa pridi bliže.«

			Prijela ga je za zapestje in ga stresla.

			»Sprosti se! Pusti ju živeti, naj se malo potepata. Kaj se nimamo dobro tukaj? Izkoristi to. Tam pri tebi na severu, v deželi pingvinov, vsekakor ni tako lepo.«

			»Ej, živim v Franciji, ne na Aljaski.«

			»Vse, kar je višje od Baskije, je za nas dežela ledu.«

			Psi so ovohavali robove cest, v rednih intervalih lulali, da bi označili svoje ozemlje. Alaba je hodila gor in dol, lajala v veter, sinice ali klasje. Lucy jo je vsakih nekaj sekund mirila s ‘ššš’, toda galga je še naprej vznemirjeno opazovala okolico. Drugi so se mirno sprehajali in se zanjo niso zmenili. Sharino vedenje bi bilo lahko zgled vsem ostalim psom; samo enkrat se je za dlje ustavila za lulanje in mirno sledila skupini. Genaro je občudoval eleganco psov. Kljub mučeniški koži je bilo v njihovi hoji nekaj prevzetnega, hodili so kot dresirani konji.

			»Lepi so, kajne?« je pripomnila Lucy.

			»Mi bereš misli?«

			»Berem zavist na tvojem obrazu! Nimajo vsi take sreče, da se rodijo žlahtni in čiste rase.«

			»Hvala! Lepo od tebe!«

			Genaro je užaljeno stisnil čeljust.

			Ti nepomemben črv.

			Lucy ga je potrepljala po ramenu.

			»Pepito je imel prav, nimaš smisla za humor. Ali ste zato tako hladni, ker živite v iglujih?«

			»Vsekakor. Postali smo zagrenjeni, ker se moramo za hrano boriti s polarnimi medvedi.«

			»Vidiš, da si lahko smešen,« se je zasmejala Lucy.

			Steza je zapustila polje in se pogreznila v gozdiček. Lucy je hodila med drevesi, da bi psi lahko ovohavali stopinje divjih živali. Z dvignjenimi repi so povsod po malem in hitro vohljali prijetne vonjave, ki so jih vabile, da jih odkrijejo.

			»Če jih zdaj spustiva, nama bodo prinesli srnjaka in tri zajce!«

			»Ali smeva?«

			Lucy se je obrnila k Genaru in ga premerila s pogledom.

			»Seveda ne. Toda … ali lahko obdržiš skrivnost?«

			»Tam, od koder prihajam, nam zamrzne jezik in potem odpade, če izdamo skrivnost.«

			»Odlično! Torej prisezi, da ne boš povedal Pepitu, kaj bova naredila.«

			»Ojoj, počasi, tukaj ne bom naredil ničesar, kar bi me lahko spravilo v težave. Letos sem že dobil svojo dozo ledenega tuša.«

			»Nič ilegalnega ni. Pepito se morda ne bi popolnoma strinjal, to je vse. Mi zaupaš?«

			Kako naj bi se uprl temu očarljivemu nasmešku? Odločitev je bila lahka – lahko je upal, da se ji bo približal, ali pa tvegal, da ga bratranec okrega.

			»OK.«

			Da ne bi bil videti kot strahopetnež, se je zaustavil, preden bi rekel: Čim bo kaj narobe, grem domov. Poleg tega ni bil prepričan, če bi sam našel pot nazaj.

			Lucy je začela teči, psi so od sreče skakljali pred njo in Genaro ni imel druge izbire, kot da si iztrga pljuča in sledi paru zagorelih nog. Spet je obžaloval na stotine ur, ki jih je preživel prilepljen na računalnik.

			Ko so zapustili gozdiček, prečkali dve polji in krenili na novo poljsko pot, obdano z visokimi pobočji, in ko je že skoraj prosil, naj se ga usmili, se je Lucy ustavila pred zarjavelo ograjo. Pogledala je okoli sebe, odmaknila ključavnico in zakorakala na prostran pašnik, obdan z bodečo žico.

			»Daj, pridi!«

			Genaro je lovil sapo in po telesu so mu tekle debele kaplje znoja. Ubogal je, potem pa počepnil, da bi prišel do sape. Sharon je izkoristila trenutek, pritekla za njim in mu na ramo položila svoj dolgi gobček.

			»Skrbi jo zate. Strombo, nisi videti dobro.«

			»Skoraj bi me ubila!« je priznal. »Po navadi nas psi vlečejo na saneh, ni nam treba teči za njimi.«

			Mladenka je spustila pse s povodcev in ga potrepljala po rami.

			»Dihaj, usedi se za dve minuti. Zdaj se bova zabavala. Gremo!« je zakričala.

			Galgi so samo čakali na njen znak in stekli stran. V divjem galopu so jo ubrali po širnem polju in se v krogu zasledovali. Igrali so se plenilce in plen in si z udarci v ramena izmenjavali vloge. Starejša psa nikakor nista podlegla mlajšim. Njune tace so se komaj držale tal, videti je bilo, kot da letita.

			Lucy in Genaro sta sedela drug ob drugem, opazovala pasjo igro in se smejala.

			»Pokajo od energije!«

			»Škoda bi jih bilo pustiti na povodcu, ne? Pogosto pridem sem, da si dajo duška. Tega ne povem Pepitu, da ne bi imel težav z lastnikom pašnika. Ne vem, če bi se strinjal. Če me ujame, lahko rečem, da tvoj bratranec nič ne ve o tem, in bi bila samo jaz v težavah.«

			Genaro je bil vse bolj začuden in očaran nad tem, kako odrasla je Lucy in kako močan značaj ima. V nekaj urah je podlegel njenim čarom. Nič čudnega, da je v štirih letih postala Pepitova druga najljubša oseba.

			Sinatra se je valjal po travi, kamor ga je porinila Sharon. Skočila je nanj in se pretvarjala, da ga grize za vrat, potem pa vajo ponovila. Galgo se je dvignil in skočil, da bi se ji maščeval. Lucy je vstala, pobrala travnate bilke, ki so se ji prilepile na kratke hlače, in Genaru podala roko.

			»Zdaj sva midva na vrsti! Stavim, da me ne morejo ujeti!«

			Palec in kazalec je vtaknila v usta ter zažvižgala, nato pa na vso moč planila v dir, pri tem pa z levo roko držala Genara.

			»Evo jih!« je kričala.

			Za njunimi petami je teklo vseh pet galgov, ki so pritekli z drugega konca polja, jeziki so jim viseli iz gobcev in od navdušenja so skakali.

			»Gremo! Hitreje!«

			Gremo, hitreje! Saj že zdaj letijo kot bombe!

			Genaro je v cik-caku sledil Lucy, meča so mu gorela, preskakoval je krtine.

			»Zmagala bova, psički moji!«

			Kako je imela dovolj sape, da se je lahko hkrati še smejala in kričala, medtem ko bo mene vsak trenutek zadela kap?

			Corto in Alaba sta ga odrešila muk. Hrti, navajeni loviti v tropu, so se v en glas odločili, da bo Corto svoje tace usmeril v Genarov hrbet in ga vrgel na kolena, Alaba pa z enim zamahom smrčka Lucy spodnesla noge.

			Žrtvi napada sta sunkovito padli. Lucy se je, ne da bi vedela kako, znašla na Genaru. Da bi pokončali svoj ulov, je vseh pet hrtov takoj zatem skočilo Lucy na hrbet in jo pritisnilo ob Genarove prsi. Z nosom sta bila prilepljena drug ob drugega, in ko se je Lucy poskušala odlepiti in skotaliti na stran, so se njune ustnice na rahlo dotaknile. Na ves glas se je smejala, oči so se ji iskrile od veselja ob igri.

			Galgi so se zleknili pol na tla, pol na človeško blazino, od udobja so vzdihovali in najstnika sta obležala v položaju, v katerem sta se jima rameni dotikali, ter poskušala priti do sape.

			»Kaj ni bilo super?«

			»Uh, ja!«

			Toda Genaro je bil v mislih že nekje drugje.





Trinajsto poglavje


			Najstnika sta počasi peljala galge nazaj v zavetišče in potem še dvakrat na sprehod deset drugih psov. Cremo, Morena, Blanqui, Nino in šest drugih, katerih imen si Genaro ni uspel zapomniti. Ti niso smeli na prepovedan, zagrajen pašnik. Nista smela preveč izzivati usode. Drugič, jim je obljubila Španka.

			Ko sta se vrnila v zavetišče, sta vprašala po psičku. Pepito, ki je dokončal pasje utice, je skomignil z rameni.

			»Spi.«

			Ko sta se znova vrnila, ju je Pepito slišal in jima naznanil dobro novico.

			»Lulal je! Pravkar sem mu zamenjal odejo. In spil je dva požirka sladkane vode.«

			»Yes!« je zmagovalno vzkliknila Lucy.

			»Super!« je dodal Genaro in se zavedal, da se navdušuje nad pasjim lulanjem.

			Da bi ugajal svoji sprehajalni družici, bi se bil pripravljen navduševati tudi nad mlečnimi zobmi in velikimi kakci.

			Pogovarjala sta se o šoli, glasbi, oblačilih, o vsem, kar bi najstnike lahko zanimalo. Vmes so bile tudi dolge minute tišine. Pohajkovala sta za psi, z njimi vohljala vonjave podrastja, klorofila, praproti. Genaro se je sprostil. Nedvomno ga je premagala bolečina v mišicah in krči, ki so grozili njegovi desni roki.

			Lucy se je spomnila, kako bi lahko izboljšala njegov francoski naglas, in mu naročila, naj ponovi nekatere težke besede in izraze, pri katerih se lomi jezik, kot na primer: »Pararito; el perro de San Roque no tiene rabo porque el carretero Ramón Ramirez con la rar rueda de su carro se lo ha arrancado; un tigre, dos tigres, tres tigres, comían trigo en un triste trigal: un tigre, dos tigres, tres tigres; Rosa reza por la raza rusa pero para porque para pura risa pol la rusa raza reza Rosa.«

			Genarov poskus se je klavrno končal in nasmejala sta se do solz. Prosil je, če se ga lahko usmili, saj so ga bolj kot roka bolele trebušne in obrazne mišice.

			Dokončno sta se vrnila ob šestih, prostovoljcem sta pomagala napolniti posodice s porcijami večerje, še zadnjič pobožala pse. In Lucy je naznanila, da mora domov.

			»Lahko vzameš moje kolo in jo pospremiš?« je vprašal Pepito. »Ni mi všeč, da se sama vrača ob mraku. Nikoli ne veš, kakšni sprijenci so na cesti.«

			»Seveda!« je hitro privolil Genaro in razširil prsi.

			Svoje misli je zadržal zase. Kot da bi jo lahko zaščitil. Močnejša in večja je od mene.

			»Me boš obveščal? Vrnem se jutri zvečer, toda sporoči mi, ko se oglasi Felipe, velja?«

			»Obljubim!«

			»Torej, vamos, caballero!« je zaukazala mladenka.

			»Pridna bodita!« jima je naročil Pepito.

			»Ja, očka,« sta smeje odgovorila, preden sta prečkala hišni prag.

			Lucy je živela v majhni enonadstropni hiši, obdani z majhnim vrtičkom, približno tri kilometre stran od zavetišča. Genaru se je pot zdela prekratka. S kretnjo roke ga je pozdravila in zaprla vrata za sabo. Genaro je odšel in se boril z željo, da bi se obrnil in pogledal, če ga mladenka opazuje skozi okno.

			Daj, sploh ne računaj nanjo. Si jo že pozabil. Nehaj s tem pogledom zapuščenega psička.

			Spraševal se je, če ne hodi nazaj po napačni poti, saj se mu je zdelo, da hodi že več ur. Ko je naslonil Pepitovo kolo ob zid, je zastokal. Še nikoli v življenju ni v enem dnevu toliko prehodil, pretekel in prekolesaril.

			Jutri me bo prisilila plavati po reki, tako bom pripravljen za deseteroboj.

			Proti hiši je hodil z nogami na O, in to bolj kot kakšen star kavboj, ki je prečkal arkansaške prerije, ne da bi enkrat sestopil s konja.

			Potrkal je na vrata in jih rahlo odprl.

			»Zdravo, vse v redu?« je zašepetal in si sezul čevlje.

			»Še vedno spi,« je odgovoril Pepito. Ni si mislil, da bi njegovega gosta zanimale novice.

			Španec mu je obrnil hrbet, sedel je za računalnikom, polepljenim s samolepilnimi listki, s košaro pri nogah. Piratka je zasedla kavč.

			»Odgovorim na nekaj mejlov in pošljem nekaj opisov novih psov za posvojitev organizacijam v Nemčiji, Franciji in na Finskem. Nobenega obiska danes,« je zavzdihnil. »Mislil bi si … Po navadi si družine ob lepem vremenu zaželijo imeti psa. S krizo je vse težje, četrtina Špancev je brezposelnih. Le kako naj si natrpajo še ena usta, ki jih je treba nahraniti? Jaz tukaj nimam čivav na voljo, prijatelj moj. Če se jim vidijo rebra, to še ne pomeni, da nič ne jejo.«

			Podrgnil se je po licih, na katerih mu je začela izraščati rjava brada. Genaro je pri vhodnih vratih obstal kot vkopan, ni vedel, kaj naj reče. Grenke opazke njegovega gostitelja so pregnale vso dobro voljo popoldneva, ki ga je preživel v prijetni družbi. Počutil se je odveč. Dodatna in nekoristna usta, ki jih je treba nahraniti.

			»Nisi ti kriv!« je dodal Pepito, ki je opazil fantovo stisko. »Ne glej v zrak. Poglej, kaj je v hladilniku in pripravi mizo, kmalu bom zaključil.«

			»OK.«

			Genaro je naključno izbral krožnik, ovit v aluminijasto folijo; iz njega so se širile vonjave, ki so mu vzbudile tek. Za večerjo sta v tišini jedla empanado28 s tuno in paprikami, pogreto v mikrovalovni pečici. Niti zadnji kos tarte Tatin ni odgnal globokih gub, ki so se Pepitu zarisovale na čelu.

			Pepito je Genaru predlagal, naj pokliče svoje starše, vendar je ta odklonil. Na hitro se je stuširal in se potem vrnil v svoje prebivališče. Ura ni bila niti devet, pa je bil že povsem izčrpan. Na uri je nastavil budilko na 6:40, odločen, da bo vstal, še preden se mu bo Piratka prikradla v posteljo. Pogreznil se je v nemiren spanec. Sanjal je, da je plen nekemu prazgodovinskemu seksi bitju, komajda zakritemu s kosi krzna, ki je za sabo vleklo trop sestradanih volkov.

			»Avč,« je zastokal, ko je lov prekinil bip.

			Bolelo ga je vse od pet do glave, s stisnjenimi zobmi se je pretegnil. Ko si je navlekel kavbojke, se je namrgodil in obuvanje čevljev se je izkazalo za nemogoč telesni podvig. Če bi bil doma, bi že stokal od bolečine, dokler mu mama ne bi prinesla tablete ibuprofena in kozarca pomarančnega soka. Tukaj pa je poslušal, kako se mu Pepito posmehuje: »Princeska, želite še pozlačeno kočijo ali nosilnico?«

			Zavezal si je vezalke in vstal. Stresel je vzglavnik, odejo, na kup zmetal umazane obleke, da bi jih kasneje nesel v pralni stroj, ki ga je videl v kopalnici, in položil dlan na kljuko, zadovoljen, da je vstal pred svojim gostiteljem.

			Upam, da bom nahranil polovico teh zverinic, preden pokuka ven, to mu bo za ves dan zaprlo kljun.

			Globoko je vdihnil, porinil vratno krilo in skočil v zrak.

			Pepito je z odejo v naročju hodil mimo prikolice. Zaokrožil je ustnice, skrivno je pogledoval paket, ki ga je stiskal k sebi, kot da bi ga skušal prikriti.

			Genaro je imel v trenutku suha usta in vsa samozavest ga je zapustila.

			»Je to on?« je vprašal v francoščini.

			Pepito je razumel pomen in ton vprašanja ter prikimal.

			»Zraven mene je spal,« je odgovoril. »Pred nekaj minutami je odšel. Na toplem, v spanju. Nesel ga bom k njegovemu bratcu.«

			Genaro je mehanično sklonil glavo.

			»Nahranil bom pse,« je predlagal.

			To je bila na pol trditev, na pol vprašanje, kot da bi smrt enega hrta lahko vplivala na obrok drugih.

			»Prav.«

			Španec je nadaljeval svojo pot, da bi opravil svojo grozno nalogo. Piratka mu je sledila, glavo je imela spuščeno tako nizko, da je vlekla smrček po tleh.

			Bo škatla dovolj velika za oba? se je spraševal Genaro, potem pa s pogledom zasledoval morbiden prizor dveh malih nagomiljenih, skupaj stisnjenih trupel, ki so ju položili v papirnato krsto.

			Spustil se je po stopnicah in se razgledal po zavetišču. Sto petdeset psov je krožilo ob rešetkah in čakalo na zajtrk.

			Dva več, dva manj, saj ni razlike. Takšnih, ki umirajo od lakote, je tukaj že povsem dovolj.





Štirinajsto poglavje


			Genaro se je še posebej potrudil upoštevati navodila, ki mu jih je prejšnji večer dal bratranec. Ta je s svojo čemernostjo samo čakal, da naredi kakšno napako, ki ga bo spravila ob živce. Tako je pazil, da mu niti ena drobtina ne bi padla v korito, da je stresel ravno pravšnjo količino hrane in celo napolnil posodice z vodo. In predvsem, da je zaprl vrata za seboj. Pepito ga je z rokami, uprtimi v boke, in s stisnjenimi čeljustmi čakal na drugem koncu ceste.

			»Z mano boš šel do Belih čekanov. Včeraj so te videli, ni razloga, da bi šlo kaj narobe.«

			Genaro ni vedel, ali naj razume dovoljenje za vstop v pesjak z nevarnimi psi kot napredovanje ali kot kazen.

			»Ko postaviš posodico, se je ne dotakni več, in naslednjo položi tako, da bo med njimi dobršen razmik. Nikoli jim ne smeš dati misliti, da jim hočeš hrano odvzeti. Če se bodo stepli, se ne vmešavaj. Pod nobenim pogojem. Pojdi ven in me pokliči. Radi se prepirajo. Nisi navajen, da te morajo šivati. Poleg tega bi bila to izguba časa, saj bi te moral peljati v bolnišnico. In denarja.«

			Genaro je pogoltnil slino. Komaj pol osmih je bila ura, bil je ponedeljek. Zdržati bo moral še devetnajst dni. Devetnajst dni, med katerimi bo – glede na to, s kakšnim ritmom je vse potekalo v zavetišču, – nedvomno našel priložnost, da se poškoduje. Pepito mu je dal jasno vedeti, da potrebuje nekoga, ki ni popolnoma nesposoben. Toda kar zadeva hišna popravila, je prejšnji dan dokazal, da je tako štorast kot nosorog, ki poskuša popraviti urni mehanizem. Prejšnji dan je bil njegov gostitelj dobre volje in pripravljen, da mu oprosti napake. Smrt dveh psičkov pa je vse spremenila.

			»Ko sem jih pobral, so bili vsi prekriti z ranami in zajedavci, skoraj so umrli od lakote. Od takrat imajo drugačen odnos do hrane. In do ljudi, zlasti moškega spola. Zato se z Lucy bolje razumejo. Ti nisi pravi moški, tako da bi moralo biti v redu.«

			Genaru se pripomba ni zdela smešna. Nehal je polniti vedro iz samokolnice, dvignil je glavo, da bi svojega kompanjona ošinil s temnim pogledom. Ta pa je privihal ustnice v rahel nasmešek. Zanj je bila to le šala. Španec je naravnost prosil za to. Genaru pa je prav odleglo, da je bil žrtev bratrančevega humorja. Nevihta je ponehala. Pokazal je na hrte, ki so se zbrali pred vhodnimi vratci.

			»Ko boš nehal nakladati, bi jim lahko dala kaj jesti. Hočeš, da grem prvi, če te je strah?«

			»Uf, volkec je pokazal čekane. No, pojdi, pokaži, kaj znaš,« je rekel Pepito in zamahnil z roko.

			Najstnik še nikoli ni vstopil k Belim čekanom. Lucy se mu je zadnjič z njimi pridružila na cesti in do njega so bili ravnodušni ali pa celo prijateljski. Toda zdaj je vstopal na njihovo ozemlje in počutil se je, kot da gre hranit volkove.

			Ne delaj muhe iz slona, samo psi so, domače živali. Njih je bolj strah kot tebe.

			Vratca je odprl s kretnjo, ki naj bi bila odločna, in z vedrom v roki pogumno vstopil. Pozdravili so ga z laježem in prerivanjem. Pritisnil se je ob rešetke.

			»Pepito?« je zaklical.

			»Pichu, dovolj! Mina, premakni se že! Rubio, kaj sem ti rekel?«

			Zajel je drugo vedro iz samokolnice in še sam vstopil. Psi so se zagnali vanj in čisto pozabili na vsiljivca.

			»No, kdo je vodja tropa? Volkec je stisnil rep med noge. Napolni posodice, mali!«

			Ko sta izpraznila vedri, je Pepito prosil Genara, naj ostane z njim v pesjaku, medtem ko so psi z vso hitrostjo goltali svoje porcije. Z gobci v briketih so ga s kotičkom očesa opazovali in na vsake toliko pokazali svoje čekane.

			»Čez dva ali tri dni bodo vedeli, da jim ne kradeš hrane in boš v pesjak lahko vstopil sam.«

			Genaro ga je skeptično pogledal. Španec mu je položil dlan na ramo in ga potisnil proti stezi.

			Zaupaj jim … so govorili Rimljani, ko so vodili kristjane v areno, si je mislil mladenič.

			»Pustiva, da pojejo in spustijo na tla svoja mala darilca. Prinesi samokolnico, grem skuhat kavo. Tokrat poskušaj zajtrk zadržati v sebi, danes bova imela malo več dela.«

			A včeraj pa je bilo bolj mirno?

			Ko je zunaj nekdo dvakrat bučno potrobil, je Genaro skočil kvišku. Iztrebki so mu popadali v pesek. Hrti so se približali ograji in tekmovali, kdo bo glasneje lajal.

			Pepito je nehal pometati ploščice pred uticami pesjaka Obala v megli in se v velikih korakih povzpel po stezi.

			»Prihajamo, Juan. Naredi en krog!« je zaklical vozniku kamiona, parkiranega pred vhodnimi vrati. »Strombo, pridruži se nama zadaj, ko boš končal.«

			»Zadaj?«

			»Pojdi skozi vhod in nadaljuj ob zidu po desni strani. Če pa ne vidiš kamiona in naju ne slišiš, potem vidiš še slabše kot Piratka. Mimogrede lahko še v kontejner vržeš vrečo za smeti.«

			Petnajst minut pozneje je Genaro hodil čez polje, ki se je raztezalo za zavetiščem. Območje, široko približno trideset metrov, je bilo zamejeno z zabetoniranim jarkom, iz katerega so se v rednih presledkih dvigali železni drogovi. Rumenorjava zemlja je bila popolnoma zravnana.

			Ob zidu nasproti majhnih vrat je bila izkopana približno pet metrov široka gredica.

			Najstnik se je seznanil s Juanom, oblečenim v siv, zapacan kombinezon, kratko majico, ki je bila še bolj razvlečena kot Pepitova, in zbledelo kapo s šiltom, pritrjeno na plešasto glavo.

			»Juan je zidar. Radodaren zidar, ki si ni le vzel dneva za nas, ampak nam je tudi podaril ves ta cement, pesek in prod,« je rekel Pepito in kazal na tri različne kupe. »Nisem ti povedal, ampak prejšnji mesec so mi po sedmih letih vlaganja prošenj na občini končno odobrili ta kos dodatne zemlje. Lahko se bomo razširili.«

			»Bodo pesjaki večji?« je vprašal Genaro in se pretvarjal, da ga zanima.

			»Ne, enako veliki bodo, ampak lahko bom sprejel dvakrat več psov.«

			»To pomeni dvakrat več hrane,« ni mogel zadržati svoje pripombe.

			Zidar se je zahihital.

			»Ta pa zna pokvariti vso zabavo. Dva dni je tukaj in že dva dni nas vleče dol, če že ne bruha po mojih ploščicah. Ali je to nekaj francoskega, da v vsaki rešitvi najdeš težavo? Juan, imaš v kamionu kakšne protihrupne čelade? Kar dve prinesi, da ne bova več poslušala te tečke. Do konca dne se bova zaradi njega še hotela zakopati v beton.«

			»Prav ima. Dvakrat več psov, dvakrat več težav.«

			Pepito je povzdignil glas.

			»Si prišel sem računat ali polagat ploščice?«

			»Prišel sem spit eno kavo, preden grem. Potem si me pa dobil s temi tvojimi štorijami o nesrečnih psih in ta tvoja galga se je prišla cmizdit na moja kolena.«

			»Predlagam, da nehamo govoriti in se vrnemo na delo. Sicer bi se lahko z lopatami še do smrti stepli. Na, tukaj je ena zate.«

			Pepito je Genaru podal orodje.

			»Si že kdaj mešal beton?«

			»Seveda, kaj pa, to je moja najljubša oblika zabave. In pa vzgajanje topinamburja.«

			»Juan, razloži, jaz bom medtem po tej strani speljal cev.«

			Pepito je pustil zidarja in svojega vajenca sama in se v zavetišče vrnil skozi vratca, ki so vodila do pesjakov Rad te imam in Vzemi me s sabo.

			»To je mešalec, v njem mešamo beton.«

			Privlekel je stroj in ga postavil pred tri kupe, s hitrim gibom je povlekel za ročaj. Vžgal je motor, ki je bil glasnejši od mopeda, in preglasil pasje laježe. Moral je kričati, da bi ga Genaro slišal. Svoje besede je pospremil z mahanjem lopate.

			»Da zmešaš malto, moraš v mešalec naprej zliti deset litrov vode.«

			Genaro pol besed ni razumel, ampak je ugibal, kaj pomenijo v prevodu.

			»Potem dodaš pet lopat gramoza, pet peska in pet cementa. Spremljaš gostoto in po potrebi dodajaš vodo. Beton mora biti mehek, vendar ne tekoč. Biti mora tako gost kot puding, tako masten in lepljiv kot masa za kruh. Mešati ga je treba tri do štiri minute, nič več. Potem primeš za vzvod, ga potisneš do konca in mešalni boben nagneš nad samokolnico, hkrati pa pustiš, da se še naprej vrti. Ko napolniš samokolnico do tri četrt, dvigneš mešalni boben. Potem jo pripelješ do naju, midva jo sprazniva in ti jo spet napolniš. Če se na vrhu betona zadržuje voda, to pomeni, da je preveč tekoč in si zafrknil, Pepito pa začne kričati. OK?«

			»OK!«

			To je bilo povsem jasno. Ko se je bratranec vračal s cevjo za zalivanje, ni slišal zidarjevega opozorila, in tako so se vsi izognili nadaljnjemu prerekanju.

			Juan se je kriče udaril po prsih.

			»Jaz napolnim prvo, ti gledaš. Ti napolniš drugo, jaz gledam. Potem boš delal sam, midva bova pa zabetonirala. Zmenjeno?«

			Predvsem se bom pa jaz zdaj zdaj zabetoniral …

			»Hm, zmenjeno.«

			Voda, gramoz, pesek, cement, voda. Mešaš, zliješ, pripelješ. Voda, gramoz, pesek, cement, voda. Mešaš, zliješ, pripelješ.

			Možaka sta z grabljami grebla beton, potem sta počepnila in ga z ogromno kovinsko letvijo ravnala.

			Po pol ure držanja lopate so Genara ramena tako bolela, da ni več čutil bolečin v nogah. Še pol ure kasneje so ga dlani pekle tako, kot da bi prijel spodnjo plat likalnika. Še pol ure zatem in kljub zidarjevi ‘čik pavzi’, Pepitovemu odmoru za kavo in vajenčevi malici so mu na prstih in dlaneh nastali žulji, napihnjeni s sokrvico. Luknja je bila le na tri četrt zapolnjena.

			Vsakič ko je z rokami oplazil lesen ročaj lopate ali gumijasta ročaja na samokolnici, so Genaru stopile solze v oči. Še huje je postalo, ko mu je prah, ki se je dvigal s cementa, zapolnil nos, grlo in oči, kar je bolečinam v mišicah in pekočim žuljem dodalo še vse bolj neprijetno vnetje.

			Stisnil je zobe. Pepito ga je imel za preveliko mevžo. Z njim ne bo več ravnal v rokavicah.

			Za Genara je bilo skorajda olajšanje, ko so žulji počili in je iz njih na prostost stekla rumenkasta tekočina. Vse dokler ni v žive rane prodrl cement. Genaro si je po nepotrebnem spiral roke, kolikor je mogel, saj so bila vsa orodja prekrita s cementom, in trpljenju ni bilo konca.

			Dokler ni zidar zakričal, se sploh ni zavedal, da ga je zaradi neprestanega in peklenskega ropotanja motorja grozovito bolela glava.

			»Ta je zadnja, končali smo! Z vodo speri čeber, zlij vodo še v samokolnico in obrni stikalo na levi.«

			Sledila je dolga tišina. Celo hrti so morali uživati v tem, da je bilo vse spet mirno, saj so vsaj za minuto utihnili. Juan in Pepito sta vstala, naredila krog okoli zabetonirane gredice, da bi preverila, če je enakomerno poravnana, in nato z rokami v bokih zadovoljno pokimala.

			»Ambulanta je bolj ali manj zgrajena,« si je čestital Pepito.

			»Res je. Res ne vidim, kaj ji manjka, razen zidov, oken, vrat, ogrodja in strehe.«

			»Miza, operacijska luč in kletke.«

			»Vsaj za to me ne potrebuješ.«

			»Ne, pri tem imam pomoč,« je rekel Pepito in pokazal na Genara.

			Ta je debelo pogledal. Tako grozno je bil videti, da ga je Španec nagovoril.

			»Si v redu? Smo se namatrali, a ne? Kakšen fris imaš! Kot Indijanec, ki je staknil zajčjo kugo. Ne, saj vem, Strombo je začel bruhati. Vroča lava ti teče z vrha lobanje.«

			Z razprtimi usti je prasnil v smeh in z glasom posnemal vulkansko eksplozijo.

			Genaro je čutil, da je na robu joka. Vse dopoldne je delal kot suženj, v tišini trpel, rane je imel vsepovsod, čutil je, kako mu zaradi cementa poka koža, v ustih je imel okus po krvi, ki mu je tekla iz razpokanih ustnic, njemu pa je bilo čisto vseeno zanj? V zahvalo je dobil žaljive šale?

			Ah, če bi bil pes, bi ga Pepito že polegel na mizo, ga umil, negoval, mu šepetal. Namesto tega pa je bil bratranec iz Francije, trapast alkoholik, manj kot ničla, zato mu ne bo lahko!

			Genaro je od besa pordel. Jezno je odvrgel lopato in zakričal, na pol po francosko, na pol po špansko, z razprtimi prsti, da bi mu pokazal, v kakšnem stanju so bile njegove dlani.

			»Vidiš, kaj ti pravi Strombo! Pravi, da pojdi nekam! Vsi imamo poln kufer teh tvojih for, ki so za en drek!«

			Obrnil se je na petah, trdno odločen, da gre pod dolg tuš, med katerim ga bo gospod pametnjakovič, ki zna vse narediti bolje kot vsi ostali, pustil na miru.

			»DREK!« je še zadnjič zakričal, preden je s hišnimi vrati zaloputnil za sabo in spodbudil rafal laježev, ki so se oglašali kot odmev njegovi jezi.

			»Zdalje, Pepito, si se pa res v drek porinil,« se je pošalil zidar.

			»Kot da ne bi vedel, da znam bolje z živalmi kot pa z ljudmi,« je potrto priznal.





Petnajsto poglavje


			Genaro je s prekrižanimi rokami in čemernim izrazom na obrazu sedel na kavču in buljil v tla. Pustil je, da mu voda teče po koži, ki ga je pekla zaradi cementa. Odločil se je.

			Vrnil se bo domov. Sicer bo videti kot kreten, oče ga bo oklical za zgubo, ampak tudi to ne bo slabše, kot je tukaj. Vsaj ne bo pobiral drekov, ne bo v nevarnosti, da ga ugrizne kakšen muhast pes, ne bo hotel poriniti glave v zamrzovalnik, spet bo imel mehke in bele roke kot kakšna piflarska princeska!

			Vrata so se odprla. Genaro se je vzravnal, dvignil čeljust in si na obraz nadel odločen izraz.

			Boš videl, ‘prijatelj moj’, če se lahko tako neprestano zafrkavaš iz mene.

			Piratka je vstopila in se brez obotavljanja namenila h kavču. Gibko se je zleknila, Genaru zdihljaje položila glavo na stegna in zaprla oči.

			Super, s psom na kolenih pa sem videti res grozeče.

			Pepito je odložil čevlje na polico in šel nemudoma do svojega gosta. Usedel se je na nizko mizico nasproti njega. Genaro je skrčil noge, da bi se izognil dotiku.

			Ne se me dotikati, bebec.

			Pepito ni zaznal fantove telesne govorice, dlani mu je položil na kolena in iskal očesni stik.

			»Žal mi je. Res sem idiot. Če bi obstajala Nobelova nagrada za kretenizem, bi jo brez težav prejel. Že toliko časa živim s psi, da sem zanič v medčloveških odnosih. Zlasti z otroki.«

			Dvignil je roko, da mu Genaro ne bi oporekal.

			»Čakaj, nisem še končal. Nisi več otrok. Ne znam z otroki, najstniki in večino odraslih. Navajen sem svojega zavetišča, prostovoljcev, vseh, ki mi pomagajo. Tudi oni so vajeni mojega obnašanja. Nimam časa, da bi se dobival z ljudmi zunaj tega ‘boja za pasje dobro’. Požre mi ves moj čas, to je vse moje življenje. Svojo družino vidim vsakih pet let, ko si lahko vzamem prost sobotni večer za poroko, krst ali pogreb. Tudi oni me poznajo. Kličejo me Pepito Perrito, to ti vse pove. Ne znam se pogovarjati o skoraj ničemer drugem kot o svojih psih, vse se vrti okoli njih, njihovih potreb, tega, kaj lahko storim, da jih nahranim, ozdravim, ponudim dom. Galgom že leta namenjam vso svojo pozornost. Pravico imaš trditi, da imam pasji karakter. Hočem ti samo razložiti, da se ne hecam iz hudobije. Ne znam z ljudmi. Takšen sem kot starčki iz Belih čekanov. Prenagljen, včasih celo grob, toda hudoben pa nisem. Neumne šale so moj način preživetja. Da lahko vse to prenašam …«

			Možak je zamahnil s široko kretnjo, ki je zajemala Piratko, računalnik s shranjenimi videi in zavetišče.

			»Če se neham smejati vsemu svetu, če podležem jezi in malodušju, če pomislim na svoje odgovornosti, če za več kot tri sekunde razmišljam o tem, da opravljam sizifovo delo, se lahko predam in je konec, razumeš? In kaj naj potem naredimo s psi? Jih nesemo v center in jih damo uspavati? Naj jih z lopato po glavi? Si videl zidove okoli zavetišča? Šale in ironija so moje obzidje. Lahko se stokrat bolj zafrkavaš iz mene kot se jaz iz tebe. Ostali ves čas to počnejo. Si opazil, kako me Lucy pošilja v tri krasne?«

			Pepito je zaman čakal na odgovor.

			»Poleg tega bi ti moral dati rokavice in ruto. Tako zelo sem bil zadovoljen, da se vse tako dobro razvija. Zastonj material, dodaten par rok – ker sem končno enkrat imel srečo, sem popolnoma pozabil na vse ostalo. Zaradi mene te vse peče, nič ne rečeš, nič se ne pritožuješ, do konca vztrajaš, in vse, kar jaz naredim, je, da te osmešim pred Juanom. Čeprav si nam bolj ali manj prihranil za pol dneva dela in bomo zato danes popoldne lahko šli po zidake in les za ogrodje. Kreten sem, in to tak, da mi ni mogoče odpustiti. Evo, žal mi je in rad bi, da mi ne zameriš. Ali pa vsaj ne preveč. Juan je rekel, da bi na tvojem mestu že popokal, se odpravil na postajo in šel čim dlje od tega čudaka in njegovega tropa psov. Jaz pa mislim, da nisi takšen, da si pogumen in ne zapustiš tistih, ki potrebujejo tvojo pomoč. In mislim, da znaš dovolj dobro ločiti bistvo od malenkosti. Če odideš, si bom grozno očital. In naredil križ nad tortami. Ne moreš si predstavljati, kako bi poleg krivde občutil še trpljenje in obžalovanje.«

			Genaro ni mogel skriti nasmeška.

			»Najhuje pri vsem tem je to, da ne bi več videl Lucy. Vredna je prenašati pet takšnih, kot sem jaz, lahko ti prisežem.«

			Bratranec mu je z iskrenim nasmeškom podal roko.

			»Premirje?«

			Genaro je okleval. Kaj se je zgodilo z njegovo zaobljubo, da bo povedal vse, kar mu leži na srcu, in odšel s prvim letalom? Naj bi verjel temu lepemu govoru? Naj bi nasedel tej izpovedi o krhkosti, ki je tako daleč od navidezne hladnosti in zadirčnosti, ki si ju je nadel Španec in je odmevala tudi v njem? Naj bi verjel, da potrebuje njegovo pomoč? Da je njegova prisotnost pomembna? Da bo ‘naredil razliko’, kot pravijo Američani? Vse to mu je rojilo po glavi. Po eni strani si je mislil, da ni bil nič bolj koristen kot kateri koli prostovoljec, nedvomno celo manj koristen, saj bo še naprej delal napake. Po drugi strani pa je morda želel pokazati Pepitu, vsekakor pa svojemu očetu, da je za nekaj dober. Da ni lenuh, prisklednik. Ni se mogel odločiti, saj je bil tako zelo navajen vse preračunati, analizirati in iskati rešitev, ki bi mu povzročila najmanj težav.

			Piratka je premaknila svoj dolgi smrček in ga dregnila v roko.

			Kot da bi hotela reči: »Daj, naredi kaj, življenje ni tako zelo zakomplicirano.«

			»Avč!« je zastokal, ko ga je Pepito trdno prijel za dlan.

			Španec je popustil prijem in prijel Genarove prste, da bi pogledal odprte žulje.

			»Oprosti! Brezupen primer sem! Ne premikaj se, grem po mazilo.«

			Vstal je in najprej šel do vhodnih vrat.

			»Juan, lahko prideš,« je zaklical.

			Potem je izklopil prenosnik na mizi in ga postavil na nizko mizico.

			»Malo srfaj, zaslužil si si. Grem po mazilo in obveze. Kaj bomo dobrega jedli, Juan?« je vprašal zidarja.

			Ko si je možakar obuval copate, je Genaro opazil, da je v hiši že povsem domač. Tudi kombinezon si je slekel, da ne bi česa umazal. Šel je do mize, da bi izpraznil vsebino svoje platnene vreče, v kateri sta bili dve veliki plastični skledi.

			»Še dobro, da ni na vseh gradbiščih, kjer delam, enako. Ne samo, da delam zastonj, ampak poleg tega svoje stranke še hranim.«

			»V nebesa boš šel,« je iz kopalnice, kjer je brskal po predalu z zdravili, pripomnil Pepito.

			»Šel bom v ljudsko kuhinjo, ja! Tam mi boš odstopil en kotiček in skledico. Nudiš tudi kavo?«

			»Kavo in sladkor! Kraljevsko, ne? Ah, evo.«

			Na Genarove rane je namazal debel sloj zelenkastega mazila z vonjem po evkaliptusu in sivki ter jih zaščitil s tanko obvezo.

			»Vem, močen vonj ima,« je priznal, ko je videl, da ranjenec viha nos. »Vendar je super učinkovito.«

			»Vonj odganja komarje in privlači stare mame,« je opozoril Juan.

			»Mislim, da to privlači tudi vse Lucy, ki sočustvujejo z ranjenimi caballerosi,« se je pošalil Pepito in dečku podal računalnik.

			Genaro je pogledal proti nebu. Zadovoljen je bil, da je srbečica na njegovih licih prekrila rdečico, ki ga je zajela vsakič, ko je nekdo izgovoril ime te lepotice. Medtem ko sta odrasla pripravljala mizo in grela hrano, se je Genaro vpisal v svoj Facebook. Polajkal je nekaj statusov in ugotovil, da mu nihče ni poslal nobenega sporočila. Nihče od njegovih ‘prijateljev’ ga ni spraševal po tem, kaj je kaj novega ali če je v redu, nikogar ni zanimalo, zakaj ga ni. Naletel je na standardne selfije, komentarje punc na izjave vrste »rada te imam, srčica moja, kok si lušna,« brezvezne statuse, fraze, polne pocukranega idealizma in slovničnih napak.

			Kako lepo je, če te imajo ljudje radi in če te vsi pogrešajo, je grenko razmišljal.

			Zaprl je prenosnik, ga postavil nazaj na mizo, pobožal po glavi Piratko, ki je z godrnjanjem protestirala živahnim premikom svoje blazine. Vstal je, da bi pogrnil mizo. Ko je Genaro enega po enega v svoje obvezane roke jemal kozarce, je Pepitu obstala roka nad filtrom za kavo, najstnika je zaskrbljeno pogledal, vendar se je vzdržal kakršne koli pripombe. Mikrovalovna pečica je zapiskala.

			»Segreto je, gremo jest!« je zaukazal Juan.

			Razrezal je gromozansko tortillo de patatas29 na tri enake dele in jih naložil na krožnike. Genaro je zazijal pred ogromno porcijo, ki mu jo je namenil zidar.

			»Ker si se namučil kot moški, jej kot moški.«

			»Točno tako,« se je strinjal Pepito in mu podal veliko rezino kruha.

			»Kaj pa popoldne počnemo?« je zaskrbljeno vprašal Genaro.

			Če ga že pitata, mora biti za tem nek razlog. Pepito je vase spravil ogromen grižljaj tortilje in zadovoljno zastokal.

			»Juan, tvoja žena zna narediti najboljšo tortiljo v vsej severni Španiji.«

			»Enako si rekel Domingu.«

			»Domingova žena je iz Sevilje. Zna narediti najboljšo tortiljo v vsej južni Španiji.«

			»Za vse najdeš izgovor.«

			»Kot ti lahko ta mlad mož tukaj potrdi, naredim vse, kar lahko, da ne skrenem na slaba pota, kamor me neprestano vodita moje nenehno čvekanje in nedelujoč spomin.«

			»Utihni in jej.«

			Ko je Juan pogoltnil svoj kos tortilje, je odprl drugo plastično skledo in iz nje izvlekel trd sir. Narezal je tri nove rezine kruha, nanje namazal rumen namaz in čez položil tanke rezine sira.

			»To je manchego, domač ovčji sir, in namaz iz kutine,« je razložil Genaru, ki ga je skeptično gledal. »Poskusi. Če ti ni všeč, pusti. Bo že naš namizni koš za smeti dokončal.«

			»Ali si mene oklical za namizni koš za smeti?« je užaljeno kriknil Pepito.

			»Utihni in jej,« je ponovil zidar.

			»Dobro je, res je dobro,« je odločil Genaro. »Marmelada in sir, nikoli si ne bi mislil, da gresta skupaj, ampak ta kiselkast okus se popolnoma dopolnjuje s suhim okusom trde strukture. Odlično!«

			»Opravka imaš z gurmanom. Slaščičarjem, ki naredi tartatatine kot profesionalec. Dal sem kompliment, lahko dobim še eno rezino?« je prosil Pepito in podal svoj krožnik.

			»Kaj pa popoldne počnemo?« je spet vprašal Genaro, ki na to ni dobil odgovora.

			»Ker sva zaradi tebe pridobila nekaj časa, greva zdaj k Juanu po zidake in k prijatelju mizarju Taju po les za ogrodje za ambulanto. Ti ostaneš tukaj. Ti nadzoruješ zverine.«

			Vstal je, da bi šel po kafetjero in tri skodelice.

			»Še za eno uslugo bi te prosil.«

			Genaro je nezaupljivo priprl oči.

			»Povej, če ti je v redu, sicer bom sam naredil zvečer. Dobil sem en odgovor na mejle, ki sem jih poslal včeraj. V eni od organizacij želijo imeti več informacij o Flor, galgi iz pesjaka Tvoj popolni kuža, predvsem bi radi imeli fotografije. Če bi imel kaj časa, da narediš nekaj fotk, bi bil zelo vesel.«

			Nekaj fotk. Nič kaj težavna, nič kaj boleča, nič kaj nevarna dejavnost.

			»Ni problem. Kje imaš fotoaparat in katera psička je to?«

			»Fotoaparat je v tretjem predalu pisalne mize, desno. Psičko ti bom pokazal. Črna je, smrček ima malo siv in eno tačko na koncu belo. Če se kdo zanima za črno psičko, bi mu rad čim prej odpisal.«

			»Vem, katero misliš, to sem si zapomnil. Bom naredil nekaj slik. Hočeš, da jih prenesem na računalnik?«

			»Če se ti ljubi.«

			Pepito je hotel popraviti vtis in se trudil, da ne bi bil preveč ukazovalen.

			»Hočeš mleko v kavo?«

			»Lahko grem sam iskat,« je rekel Genaro.

			»Prinesi še sladkor. Kljub obljubam smo dobili samo to zanič kavo,« je zavzdihnil Juan. »In tukaj boš tri tedne, ubogi revež. Če te pozabi nahraniti, ukradi brikete njegovim psom. Nanje pa nikoli ne pozabi!«

			Ko sta mojstra odšla, je Genara zamikalo, da bi se znova ulegel na kavč. Malo interneta, kratka siesta v razmeroma mirni hiši … Sam je bil, kdo bi mu lahko očital, da si je vzel kratek odmor. Urnik dela pri bratrancu je bil tako peklenski, da se mu je zdelo, da je tam že petnajst dni.

			»Pogumen si in ne zapustiš tistih, ki potrebujejo tvojo pomoč,« mu je rekel. Popoln stavek, s katerim mu je vzbudil občutek krivde.

			Tistih, ki potrebujejo mojo pomoč. Psi in bratranec, ki jih poznam deset dni. Saj niso moji starši.

			Z očmi je ošinil računalnik, mikalo ga je, da bi jim poslal mejl. O čem bi jima pripovedoval? O zavetišču? O njegovih nadvse zanimivih nalogah? O svoji jezi? O mrtvih psih? O Belih čekanih? O psih starčkih? O Lucy?

			»Daj, začni s fotkami,« je zagodrnjal in se pretegnil. »Ne premikaj se, Piratka. Kar privošči si, ti smrdljiva zverinica. Od tebe nihče ničesar ne zahteva. Torej, ta fotoaparat. Da vidimo to staro škatlo. V najslabšem primeru bom vzel svoj telefon.«

			Genaro je odprl tretji predal v koloni petih, kot mu je naročil Pepito. Papirji, kartonaste mape, plastičen fascikel. Na prvi pogled nobenega fotoaparata. Z roko je segel pod liste papirja, se dotaknil etuija in ga izkopal izpod kupa papirjev. Bil je preveč ploščat za kompaktni fotoaparat, vendar je Genaro kljub temu odprl zadrgo, da bi preveril. V dlan je prijel njegovo vsebino. Iz njega so se usuli barvni kovinski žetoni. Na eni strani je lahko prebral številke, na drugi pa besedilo, ki je spominjalo na neke vrste molitev.

			»Nedvomno neke verske zadevščine,« je zamomljal in jih postavil nazaj v torbico. »S tem že ne morem slikati psičke. Tretji predal. Od zgoraj ali spodaj? Bingo!«

			Na sredi kupa kablov je ležal črn Canon z ločljivostjo osem milijonov pikslov in desetkratnim optičnim zumom. Prižgal ga je in preveril, če ima kaj prostora na SD-kartici.

			»Odlično. Zdaj pa moram to rožico30 le še fotografirati.«

			Poskočil je na stolu in zakričal, ko je začutil, da mu je nekdo položil dlan na ramo.

			»Sem te ustrašila?« se je zasmejala Lucy.

			»Nisem te slišal vstopiti. Glasba …,« je rekel in jo ugasnil. »Koliko je ura?«

			»Pet. Prišla sem naravnost iz šole. Kaj imaš to na rokah?«

			Genaro jih je stresel kot marionete, da bi pokazal obveze.

			»Nisem navajen mešati betona. Vendar me zaradi mazila, ki mi ga je dal Pepito, nič več ne boli. Smrdi, ampak takoj pomiri.«

			»To da tudi psom, ki jih poškodujejo s cigaretnimi ogorki. S tem se zelo dobro celijo rane. Za tiste, ki jih poškropijo z alkoholom in spremenijo v bakle, to žal ne zadostuje, če že nismo primorani skrajšati njihovega trpljenja. Oprosti, spet začenjam s svojimi grozljivimi zgodbami,« se je opravičila, ko je opazila zgrožen izraz na mladeničevem obrazu. »Uf, kako lepo diši tukaj.«

			Genaro je pokazal na štiri skodelice na pultu in zakorakal proti kuhinji.

			»Na hitro sem za malico pripravil čokoladne sufleje. Nisem gledal na uro. Sta tukaj, Pepito in Juan? Čez osem minut bo pecivo pripravljeno, vključno s segrevanjem pečice. Ju pokličeš?« je vprašal in prižgal pečico.

			»Čokoladni sufleji! Ali se hecaš? Mi poskušaš odvzeti mesto Pepitove ljubljenke ali kaj? Všeč mi je ozadje zaslona,« je rekla mladenka. »Si ga ti namestil? Kje si ga našel?«

			»Ozadje zaslona? Aha, hočeš reči diaprojekcijo slik, ki sem jih naredil s Flor to popoldne?«

			Mladenka je že na pol odprla vrata, jih spet zaprla in se vrnila k računalniku.

			»Flor, galga iz pesjaka Tvoj popolni kuža?«

			»Točno tako.«

			Španka se je za nekaj trenutkov nagnila k zaslonu in z velikimi koraki stekla iz hiše. V naglici si je obula superge, vezalk si sploh ni zavezala.

			»Pepito? Pepito! Hitro sem!« je klicala na dvorišču. »Pepiiiiito!«

			Španec, ki je imel zaradi žaganja lesa oranžkaste lase, je pritekel skozi vhodna vrata, takoj za petami mu je sledil Juan.

			»Kaj se je pa zdaj zgodilo?«

			»Stromba si to popoldne pustil čisto samega!« je vzkliknila z glasom, v katerem sta se prepletala očitek in jeza. »Prav zares bravo!«

			»Kaj je naredil? Kaj je naredil?« se je vznemiril zavetiščni čuvaj in gledal okoli sebe, s pogledom iskal odprt pesjak, pobegle ali pa zastrupljene pse.

			»Ne znaš si niti predstavljati, kaj je naredil! Pridi notri, boš videl!«

			Pepito, ki so ga prostovoljkine besede prestrašile, se je namenil k hiši in si celo pozabil sezuti čevlje.

			»Kaj je ta katastrofa?« je nahrulil Genara v trenutku, ko je ta vzel skodelice iz pečice in jih postavil na krožnik.

			Fant ni razumel, kaj mu bratranec očita.

			»To so čokoladni sufleji. Nisem imel modelčkov, pa sem vzel skodelice. Ne bi smel? Nisem pomil posode zaradi obvez, ampak bom kasneje. Nisem, nisem …,« je zamomljal.

			Za sabo so zaslišali gromek smeh.

			»Kako sem te dobila, Pepito! Stromba pustiš povsem samega in on ti naredi čokoladne sufleje. In nisi še vsega videl. Črno Flor je spremenil v pasji top model. Kot sem rekla: Bravo!«

			Španec je stresel z glavo in zazijal. Razširil je roke, da bi prijatelja vzel za priči.

			»Res je zmešana.Ta deklič je popolnoma nor. Zaradi nje me bo še srčna kap! Kaj so to čokoladni sufleji? Kje so fotografije?«

			»Usedite se. Pazite, skodelice so vroče. Grem po računalnik, med jedjo bomo pogledali fotografije, ki sem jih naredil.«

			Slišali so se ah, oh in dios mío! In zaradi česa? Suflejev ali slik? Genaru je bilo vseeno. V sebi je začutil nekaj novega.

			Občutek je imel, da mu je nekaj uspelo in da so ga zaradi tega cenili.





Šestnajsto poglavje


			»Kje si jo to slikal? Katere nastavitve si uporabil? Ničesar ne prepoznam.«

			Jeziki so se razgreli, zaradi suflejev so zastavljali nerazločna vprašanja.

			»Najprej sem jo hotel slikati v pesjaku. Vendar je zaradi drugih psov nastal popoln džumbus. Postavljali so se pred objektiv, ko sem hotel počepniti, so mi skakali na ramena, odrivali so jo stran. Uspelo mi je slikati samo nekatere dele pasjih teles, slike so bile zamegljene, obupne in neuporabne. Odločil sem se, da bom slikal samo njo, zato sem jo na povodcu odpeljal ven. Postavil sem jo ob zid, vendar se je zaradi lajajočih prijateljev tresla kot šiba, skoraj se je zvila v klobčič, videti je bila panična. Še slabše.«

			Ustavil se je in stisnil ustnice. Naj vse pove?

			»Spustil sem jo. Potem, ko sem dobro preveril, da so vrata zaprta!« je hitro dodal. »In ji vrgel žogico. Dvakrat zaman. Potem pa je spet dvignila ušesa in odvihrala stran. Prinesla mi je žogico. Vse bolj vesela. Vse bolj slinasta. Mislim, žogica. Tako sem lahko naredil te fotografije, ki jih vidite tukaj. V polnem diru, v skoku, v lovu za žogico. Široki posnetki, ki sem jih skadriral, široki kadri z njenim srečnim pogledom. Ni bilo slabo. Vendar sem hotel poskusiti še nekaj. Peljal sem jo v prikolico. Ni ji bilo treba dvakrat reči. Nemudoma je splezala na mojo posteljo. Tako so nastale te slike.«

			Genaro je kazal serijo fotografij.

			»V pozi sfinge, na boku, z mirnim pogledom, ko drema. Imel sem dovolj materiala. Še malo sem se z njo in z drugimi iz pesjaka igral z žogico, saj sem si mislil, da sicer ne bi bilo pravično do ostalih.«

			Genaro se je razveselil, ko se mu je Lucy nasmehnila.

			»Potem sem naložil program za obdelavo fotografij, da bi izboljšal barve. Odstranil sem vse ostalo in dodal nevtralno ozadje. Tako, da se vidi samo njo. Nekatere so v sepiji ali pa črno-bele, tako sem poudaril njene nežne poteze in globok pogled.«

			»Kje pa si se naučil vsega tega?«

			V Pepitovem vprašanju je bilo slišati kanček občudovanja, kar je amaterskemu fotografu pogrelo srce.

			»Nikjer. Hotel sem samo poudariti njeno lepoto. Že sama po sebi ima manekensko postavo. Pri top modelih bi moral fotografije bolje obdelati. Veliko bolj so retuširane kot pa tvoja psička.«

			»Le kako ne bi našla družine s takšnimi fotkami?«

			Pepito je obrnil tipkovnico k sebi in začel tipkati po njej, da bi odprl sporočilo organizacije in sestavil kratek odgovor.

			»Izberi tiste, ki so ti najljubše, in jih pripni. Flor gre na naslednje potovanje, prijatelji! Pusti posodo, bom jaz pomil. Ali bi bilo preveč, če bi te prosil, da slikaš še druge pse za posvojitev? Dve ali tri fotografije od vsakega. Bilo bi mnogo bolje kot pa obupne slike, ki jih jaz pošiljam. Strombo, nočem česa prehitro reči in tako dalje, ampak zdi se mi, da boš sprostil nekaj prostora v tem zavetišču. Uf, ne bom mogel spati, dokler ne dobim odgovora od Svobodnih hrtov.«

			»Ti mogoče že ne, toda jaz grem domov, mrtev sem,« je rekel Juan in se počasi dvignil. »Hvala za vse čokoladne kolačke, gospodič. Prepričan sem, da so najboljši na severu Francije! Se vidimo naslednji ponedeljek, ko bo plošča narejena, lahko se bomo lotili zidov.«

			Tedaj je vstal še Pepito in mu položil dlan na ramo.

			»Hvala, Juan, in hvala tvoji ženi za tortiljo,« je pozdravil in mu vrnil skoraj prazno vrečo.

			»Se vidimo, Maria Madalena!«

			»Greva s tabo ven. Strombo, bi rad peljal na sprehod še nekaj psov, preden se znoči? Vzemi fotoaparat, lahko narediva nekaj slik v naravi, lahko bi bilo luštno.«

			»Če boš pozirala z njimi, bi bilo še bolje.«

			Genaro je bil presenečen nad svojo drznostjo.

			»Hočem reči, če si jih položiš na kolena ali če se z nosom prisloniš na njihove smrčke – to bi pomenilo, da so prijazni. Da ne bodo pojedli posvojiteljev. Razumeš?«

			»Vsi dobro razumemo!« se je pošalil Pepito. »Gremo, mladina, pomiti moram posodo. In zaradi te rdečelaske in njenih bedarij, zaradi katerih sem s čisto blatnimi čevlji stopil na svoje lepe ploščice, moram še pomesti. In preveriti mejl vsakih dvajset sekund! Bravo, Strombo, zaradi tebe se počutim kot najstnik!«

			6:40. Genaro je odprl oči in se pretegnil. Nič ga ni preveč bolelo. So se mu na sprehodu z Lucy mišice sprostile? So se privadile komandantskemu režimu, ki je vladal v zavetišču? Roke je izvlekel izpod odeje in pogledal, v kakšen stanju so bili njegovi žulji. Koža, ki se je svetila od mazila, je bila prožnejša. Ni ga bolelo. Bil je popolnoma buden.

			Prav nič bolečin, prav nič utrujenosti. Dobro, v posteljo sem šel ob 21:00, zaspal ob 21:01. Moram se malo umiriti, če ne me bo tisti norec prisilil, da s švicarskim nožem postavim Eifflov stolp in s kavno žličko sezidam ograjo okoli njega.

			Oblekel se je, pospravil posteljo, odgrnil zavese in odprl okno prikolice. Pogumno sonce je že prodiralo skozi zarošeno steklo.

			Vsaj lepo je tukaj. Vrnil se bom mišičast in zagorel. Z nekaj sreče bom dobil dve ali tri brazgotine. Punce bodo mislile, da sem Taylor Lautner. Če bi Taylor Lautner pobiral pasje dreke, bi se to že vedelo. Dreki hrtov, to je eno stopničko višje. Če bi Taylor vedel za to, bi moledoval, da bi bil lahko na mojem mestu. Prijatelj moj, ne bo šlo, nimaš dovolj dostojanstva, da bi pobiral Florine dreke. Nimaš prave majice ... Zmešalo se mi je. In začel sem govoriti kot norec.

			»Hellooooo!«

			Genaro je poskočil. Pred vrati ga je čakal tisti drugi norec, v rokah je držal računalnik.

			»Preberi, daj, preberi!« ga je pozval in ga ni spustil po stopnicah.

			Španec je odprl mejl, Genaro ga je preletel. Nasmehnil se je.

			»Torej je oddana?«

			Pepito je dvignil roko, prenosnik se je nevarno zamajal.

			»Give me five, brother!«

			Najstnik je udaril v iztegnjeno roko.

			»Posvojitelji si niso mogli pomagati. Že ob polnoči sem zvedel, skoraj bi ti nemudoma prišel sporočit dobro novico. Rekel sem si, da ne boš dovolj dobre volje, da bi mi odpustil nočno bujenje.«

			Genaro se je strinjal, potem pa ga je nekaj spreletelo.

			»Saj ne čakaš pred vrati že od polnoči?«

			»Seveda ne. Povedal sem Flor in šel spat. Tukaj sem dve minuti.«

			»Je Flor zadovoljna?« se je pošalil Genaro.

			»Nekoliko je vznemirjena zaradi potovanja – v kletki, v kombiju, zaradi srečanja z neznanimi ljudmi. Vseeno je pri nas že šest mesecev. Vendar je pogumna in bo naredila vse, da se bo zelo hitro navadila na novo okolje. Ne glej me tako! Nisem čisto usekan, hecam se.«

			Pepito je prasnil v smeh in bratranca potrepljal po ramenu.

			»Komaj čakam, da vidim slike, ki sta jih naredila včeraj z Lucy, da jih pošljem. Če bi lahko na hitro organizirali prevoz za kakšen ducat psov … Dajmo, gremo na delo, nočem preveč upati in si nakopati nesreče.«

			V pesjaku Tvoj popolni kuža je Genaro pristopil k Flor in jo pobožal.

			»Zmagala si, lepotička moja, rešila si se te luknje,« ji je hitro zašepetal, da ga ne bi kdo slišal.

			Galga je plašno pomigala z repom.

			»Pošlji mi sliko svojih novih gospodarjev.«

			Hranjenje, zajtrk, pomivanje, pobiranje drekov, Genaro se je že navadil na ritem. Potem ko je počistil in pospravil orodje, se je kot pogumen vojaček, ki čaka na navodila vodilnega poveljnika, postavil pred Pepita, ki je stal ob svojem avtomobilu.

			»Kaj delaš tukaj? Ne bi moral retuširati fotografij? Nočem te videti, dokler ne končaš. Prepustim ti zavetišče za dve dobri uri. Vsak torek zjutraj grem po pekarnah, da poberem vreče ostankov kruha. Če zvoni telefon, si zapomni sporočilo. Če je kaj nujnega, reci, naj me pokličejo na mobitel. Lahko zapreš vrata za mano? Se vidimo, računam nate in na tvoje čudeže.«

			Mož je splezal v avto in se odpeljal. Genaro je zaprl krila vhodne ograje in pomahal bratrancu, ki ga je pozdravil skozi odprto šipo.

			»Jaz sem varuh Kraljestva,« je kot iz groba naznanil psom. »Zdaj pa brez heca, nimam pojma o pojmu. Kot vsak dober vodja, ki se spoštuje. In nimam šefove številke.«

			»Kako napreduješ?«

			Genaro je spet poskočil. Zamajal se je na stolu, kapa mu je padla na oči.

			»Ali se vsi namenoma skrivoma prikažete, da bi me prestrašili? Skoraj sem končal. Za vsakega psa sem ustvaril mapo. Preveri imena, bojim se, da sem nekatera zamešal.«

			»Imaš slab spomin ali te je zmedla tvoja pomočnica?«

			Genaro se je obrnil nazaj k zaslonu.

			»Delo imam. In nečesa sem se domislil, ti pozneje povem.«

			»V shrambi bom, lomil bom kruh in ga mešal z briketi. Bi mi lahko pomagal, torek je dan D.«

			»Dan D?«

			»Dan za droge.«

			»Dan za droge? Se fiksaš?« je osuplo vprašal Genaro.

			»Dan za zdravila,« se je popravil Pepito, ki je doumel bratrančevo zmedenost.

			V španščini, tako kot v stari francoščini, je obstajal enak izraz za droge in zdravila.

			»Nekateri starejši morajo pogoltniti eno tableto na teden. Ti bom razložil. Dam jih na žlico s pašteto. Da ne bi bili drugi ljubosumni, dobijo svoj posladek tudi tisti, ki niso bolni, vendar brez dodatkov. V dvoje bo šlo hitreje.«

			Pepito je začel deliti hrano, ko se mu je Genaro pridružil. Psi so pridno čakali na svojo porcijo, nekateri so si v pričakovanju oblizovali usta. Pod roko je stiskal škatlo velikosti XXL, iz katere je z jušno žlico zajel kroglico paštete. Potem jo je podržal pred hrtovim smrčkom, ki je dvakrat pomigal z jezikom in hlastno pojedel njeno vsebino. Potem je še malo počakal, dokler ni pes poslastice polizal do zadnjega miligrama. Ni mu preostalo drugega, kot da svetlečo žlico potopi nazaj v škatlo in ukaže:

			»Naslednji.«

			»Se nič ne prepirajo? Ni med njimi nobenih goljufivih ali prebrisanih, ki se večkrat postavijo v vrsto?«

			»Začuda ne prav veliko. Novi potrebujejo približno en mesec, da ugotovijo, da ni drugega hoda. Pazljiv sem. Pašteta je preveč draga stvar, da bi si lahko privoščili repete.«

			Z brado je pokazal na desni žep svojega suknjiča.

			»Vzemi škatlo s tabletami. Ko ti rečem, eno potisni v pašteto.«

			»Alopuriol,« je prebral Genaro. »Čemu to služi?«

			»To je zdravilo za putiko pri ljudeh, pri psih pa zavira razvoj lišmanioze.«

			»Liš … kaj?«

			»Lišmanioza. Bolezen, ki jo povzročajo zajedavci, in se prenaša s piki mušic, pogostih predvsem v Sredozemlju. Kot malarija v Afriki. Povzroča abcese, tumorje, izpadanje dlake. Potem napade jetra, ledvice, povzroča notranje krvavitve. Ni prijetno. Pravega zdravljenja ni, toda z zdravili, ki jih predpisujemo od pomladi do jeseni, nam po navadi uspe zajedavca ohromiti. Psi lahko živijo normalno in dolgo življenje. V zavetišču. Za bolne pse se posvojitelji namreč še manj grebejo kot za zdrave. Ko pridejo k nam, jim odvzamemo kri, jo pregledamo pod mikroskopom in upamo, da ne bomo ničesar odkrili. Na žalost pri enem od desetih primerov naletimo na zmagovalca loterije ‘Več sreče prihodnjič’. Tableta za Duka!«

			Genaro je vzel belo tableto iz ovoja in jo položil na žlico s pašteto.

			»Potisni noter!«

			»S prsti?« je z gnusom vprašal fant.

			»Ne, s koleni. Hočeš rokavice?«

			»Ne, v redu je,« je obupano rekel in kazalec potisnil v razmočeno hrano sladkastega vonja. »Fuj.«

			»Ni fuj, ampak njami, kajne, Duke?«

			Genaro je obstal z dvignjenim kazalcem. Eden od pasjih jezičkov ga je nemudoma polizal.

			»Prav imaš, Abba, vsak dobiček nekaj šteje!«

			»Ali ni cepiva proti tej tvoji zadevi?« je nadaljeval Genaro in gledal svoj kazalec ter se pri tem spraševal, če je bolje, da je prevlečen s pašteto ali slino.

			»Ja, seveda je, že od leta 2011. Toda pomisli malo. Ali misliš, da so tipi, ki mečejo svoje pse iz avtomobilov, pripravljeni odšteti petdeset evrov na leto, da bi preprečili, da njihovi ljubljeni hrti ne dobijo lišmanioze? V najboljšem primeru jim bodo ob prvih znakih bolezni poslali metek v glavo. Tableta za Bandera.«

			Šest tablet kasneje si je Genaro sam brisal prste ob pasje jezičke in celo dodajal spodbujajoči ‘mmmm’.

			»Samo še Beli čekani so ostali. Prideš?«

			»Nisem tako slasten kot tvoja pašteta, ne bom jih zanimal.«

			Ko se je zlovoljni Pichu prišel olajšat, se je Genaro nekoliko prestrašil.

			»Pašteta omehča navade,« je pripomnil Pepito. »Dobro, krma je končana. 12:30, pokaži mi fotografije, potem smo mi na vrsti za hrano. Dobro si umij roke, ko greš nazaj. Hecam se …«

			»Odlične so! Bravo, Strombo, nadarjen si. Prvič je bila morda le sreča, zdaj pa kapo dol, tvoje fotografije so super. Vidim, da sta se z Lucy vsakič odločila za pozo nos-ob-smrčku.«

			»Da bodo posvojitelji pomirjeni, kot praviš.«

			»What else?« je Pepito posnemal neko reklamo z Georgeem Clooneyem. »Ne glej me tako in mi raje razloži svojo zamisel. Vzemi si krompirjevo solato. Res je dobra ta hladna svinjska pečenka. Ne vem, kdo jo je prinesel, ampak zelo je dobra, s temi rahlo zapečenimi začimbicami. V njej sta timijan, rožmarin, ni slabo … Hočeš kečap? Okej, sem že tiho!«

			»Ko sem pripravljal fotografije, sem malo pobrskal po spletnih straneh organizacij, ki razmeščajo tvoje galge po Franciji. Naletel sem na veliko različnih strani, bolj ali manj jasnih, bolj ali manj uporabnih. Pogledal sem njihove rubrike. Rekel sem si, da bi moral tudi ti imeti svojo stran. Počakaj, ne začni takoj protestirati. Na začetku je pogosto težko postaviti spletno stran. Treba je obvladati HTML. Ti tega ne znaš in nimaš časa za to. Toda blog! To je super lahko. V desetih minutah ustvariva račun, jaz poskrbim za vizualno podobo. Nato ti ni treba narediti drugega, kot da napišeš nove članke; to je tako preprosto, kot napisati mejl. Potem sem se ob teh straneh postavil v kožo nekoga, ki ni izkušen. Kot boš videl, nisem imel težav. Zamislil sem si, da si želim imeti psa. Toda kakšnega psa? Če sem prav razumel, so pri tebi včasih mladički, mladi psi, nekoliko starejši, odrasli, nezahtevni, bojazljivi, dobro vzgojeni, lišmanski. Ne reče se lišmanski, ampak briga me, sliši se kot parižanski, zelo šik. Imamo samce, samice. Velike, majhne, kratkodlake, dolgodlake, galge, podence, črne barve, kremne barve, lisaste, sive. Sem dobro opisal?«

			»Zelo dobro.«

			Vloge so se zamenjale. Genaro je govoril, Pepito poslušal.

			»Torej, če namesto na te tvoje lepilne listke daš vse te opise na blog in dodaš tako imenovane tage oziroma oznake, bodo posvojitelji takoj našli samce, samice, črne ali pa zelene z roza pikami. Dodaš moje artistične portrete, in ko bom odšel, boš v svojem malem zavetišču ostal sam.«

			»Ta teden na žalost nimam na zalogi zelenih z roza pikami. Ampak če se kakšen najde, sem prepričan, da mi ga bodo iz centra pripeljali.«

			»In tako bodo lahko organizacije, s katerimi sodeluješ, in tudi družine pogledali, kaj imaš na zalogi. Ko kakšen pes odide, dodaš tag ‘posvojen’ in zup, naslednji.«

			»Lepo se sliši, ta zup. Je to francosko?«

			»To je tako kot lišmanski, to je galgalščina.«

			»In ti govoriš galgalsko? To je torej ta tvoj naglas … Zdaj bolje razumem.«

			»No, kaj pa blog, kaj meniš? Za začetek se lahko s tem ukvarjam jaz; potem ti bom razložil, kako in kaj, da ga boš lahko sam urejal. Prijateljem iz vsepovsod povej, da imaš blog, prosi jih, da naj ga še oni delijo na Twitterju, Facebooku in vse to. Bolj boš prepoznaven in tvoji starčki bodo odšli, še preden bodo sploh prišli.«

			Pepito je prekinil najstnikovo navdušenje.

			»Ko bi vsaj bilo res. Organizacije imajo svoje strani, kot praviš, in vedno bo na milijone hrtov brez doma. Toda prav imaš in tvoja zamisel mi je všeč. Več kot bom objavljal, več možnosti bom imel, da najdem posvojitelje. Tudi če najdem le enega na mesec, je to že napredek. Poleg tega mi je všeč tvoj sistem kategorij. Rad imam, da so stvari popredalčkane. OK, malo sem pa res pedanten.«

			»Kakšno vizualno podobo bloga si si zamislil?«

			»Vizualna podoba. Je to še vedno galgalščina? Veš kaj? Dajem ti proste roke. Pri hišnih popravilih si za en drek, toda za računalnike si pa top. In imaš smisel za estetiko. Dokler se bo dalo starčka, kot sem jaz, dovolj enostavno in hitro naučiti, ti zaupam.«

			Genaru se je na obrazu narisal širok nasmešek. Zaupam. Pepito je zopet uporabil to besedo.

			»Če želiš, lahko začnem takoj.«

			»Blog za galge Pepita Perrita bo moral malo počakati. Pozabil sem ti povedati, da grem k Rossi po šivalni stroj. Zate je izvlekla svoje šablone in sukance in prosila hčerko, naj napiše navodila za uporabo. Rad bi, da greš zraven; prvič, da ti v živo razloži, in drugič, ker noče verjeti, da bo deček šival plaščke. Kot po navadi misli, da trosim bedarije.«

			»Temu se reče Ostržkov sindrom. Pri tebi nikoli ni mogoče vedeti, če prodajaš bučke ali ne.«

			»Ko smo že pri hrani, daj pečenko nazaj v hladilnik, jaz bom pa medtem pomil posodo. Piratka, predpranje,« je zaklical in postavil krožnike na tla. »Ti je mogoče ostalo kaj tistih ‘za prste oblizniti’ čokoladnih zadev?«

			Genaro je odkimal.

			»Vse smo pojedli.«

			»Škoda, Rossa ima rada kolačke. Lahko bi ji jih dali v zahvalo, ker nam je posodila stroj.«

			»Ima rada palačinke?«

			»Palačinke? Ne vem. Kdo nima rad palačink? Za stare ljudi je odlično, ne potrebuješ zob. In za slepe tudi, ni treba iskati drobtin.«

			»Joj, kako si nesramen!«

			»Nesramen mogoče, ampak takšna je resnica.«

			»Boš ti pospravil mizo, pomil posodo in malo pospravil, jaz pa naredim goro palačink?«

			»Je to tako hitro?«

			»Največ dvajset minut, če imaš mešalnik.«

			Pepito je odprl omarico in iz nje ponosno izvlekel rumenkast aparat.

			»Ali deluje?« je skeptično vprašal Genaro.

			»Bolje kot tvoji možgani.«

			Genaro je preslišal pikro pripombo in začel ukazovati.

			»Skleda, moka, jajca, maslo, mleko. Ponev, v kateri se ne prijemlje. Hvala, lahko mi prinesete.«

			Španec je prasnil v smeh.

			»Te tvoje palačinke se slišijo dobro. Jih boš naredil tudi za nas?«

			»Če boš priden in če boš brezhibno pospravil hišo.«

			Pol ure kasneje je Genaro z vročim krožnikom na kolenih čakal v avtomobilu, da Pepito Piratki s spuščenim repom razloži, zakaj ne more z njima na pohod.

			»Vem, da te ima Rossa rada in da jo imaš tudi ti zelo rada, ampak nazaj grede zate med fantičem in šivalnim strojem ne bo prostora. Dobila boš palačinko, ko se vrneva, obljubim. Ne povej ostalim.«

			Zapahnil je vrata in speljal.

			»Zakaj zapiraš vrata? Nihče ne bo ukradel tvojih psov.«

			»Ah, misliš? Imam tudi zdravila in hrano. Zato pa ponoči ali ko grem ven, shrambo zaklepam s ključem. Sposobni so marsičesa. Zakaj misliš, da je na vrhu obzidja žičnata ograja? Že večkrat so mi vlomili. Noro, ne? Brez sramu, brez časti. Zgodilo se mi je, da mi je nek galguero ob koncu sezone lova prinesel psa, mi ga pustil, da ga pol leta hranim, in ga potem en dan, ko me ni bilo, ugrabil. Skupaj s petindvajsetkilsko vrečo briketov in škatlo vermicida. Svinje, ti pravim. Zatem sem na vrata namestil ogromno ključavnico in žičnato ograjo. Toda če pridejo z velikimi kleščami, lahko vdrejo.«

			Pepito je z naveličano kretnjo spustil volan.

			»Ne mislim namestiti alarma in pasti za volkove.«

			»Pripravljeni bi te bili tožiti zaradi poškodb in ran.«

			»Dečko moj, počasi si začel razumeti.«

			Šla sta mimo ulice, ki je vodila do Lucyjine hiše, nadaljevala pet metrov po glavni vaški cesti, nato zavila desno in nato še enkrat desno v ozko slepo ulico. Pepito je ob nizkem zidu parkiral svoj avto. Nobeno drugo štirikolesno vozilo ne bi moglo mimo.

			»Končna postaja, vsi potniki naj izstopijo. V tem avtu še nikoli ni tako dobro dišalo. Hitro zamenjajva tvoje palačinke, da naju ne napade kak medved!«





Sedemnajsto poglavje


			»Ne pozabi preveriti, če je nit dovolj napeta, tako da pogledaš po dolžini med šivi. Pokrovček vretenca je zlomljen, ampak če sukanec počasi navijaš, zelo dobro deluje. Pomembno je, da ko začneš in tudi ko končaš šivati, pritisneš na ročico za šivanje nazaj.«

			»Saj ve, saj ve, Rossa.«

			Stara dama je na pragu Genaru še dvanajstič ponovila svoja navodila. Zdelo se mu je, da je stežka oddala svoj šivalni stroj. In to dečku …

			»Hvala za palačinke. Če boš imel kakšne težave, me pokliči. Pepito, pridi pome, še vedno lahko pomagam.«

			»Seveda, Rossa, ne vznemirjaj se.«

			Genaru je pomežiknil, da bi ga pomiril. Ne, ne bo mu vsilil sicer dobronamerne, ampak rahlo naporne stare ženice, da mu dela družbo.

			»Prinesla ti bova prve izdelke, da boš povedala, kakšni se ti zdijo.«

			»Skupaj s tartatatine?«

			Pepito si ni mogel pomagati, da ne bi omenil svoje najljubše sladice, in čeprav je bila starka slepa, ni bila ne gluha ne senilna!

			»Bomo videli. Se vidimo kmalu, Rossa.«

			»Se vidimo, fanta.«

			Pepito je zapeljal vzvratno do konca uličice in se nato vključil nazaj na cesto. Po avtu je odmeval Ravelov Bolero. Parkiral je na pločnik, da bi odgovoril na telefonski klic.

			»Halo? Zdravo, Olga. Koliko? OK. V kakšnem stanju? Koliko je star? Poškodbe? Do kdaj? Ne? Na poti sem, misliš, da bo lahko ostal miren v avtu? Dobro, pridem. Hvala, Olga.«

			Španec je prekinil in dal v prvo prestavo.

			»Je bila Olga?« se je pošalil Genaro.

			Ob pogledu na voznikove namrščene obrvi se je zdrznil.

			»Olga je ena izmed punc, ki dela v centru. Simpatična. Kadar pobere kakšnega galga, me pokliče, če ga hočem vzeti. Sedaj je bila na dopustu in je naredila obhod po pasjih hišicah. Ulovili so mladega psička, približno dve leti starega, ki je blodil po cesti. Težava je v tem, da je bilo to prejšnji teden. Kot po navadi ni čipiran, nihče ni prišel ponj. Še dobro, da se je Olga vrnila, sicer bi ga danes dali uspavati.«

			»Po enem tednu?«

			»To ni zavetišče. Živali obdržijo kakšen teden do petnajst dni. Potem ...«

			Pogledal je na uro in zavzdihnil.

			»Pol štirih je že. Nisva še nazaj. Center je v La Bóvedi de Toro, petindvajset kilometrov zahodno od Medine. Vzemi moj telefon in napiši Lucy SMS. Prosi jo, naj nahrani pse, če se še ne vrneva, ko pride.«

			Pepito je še naprej na glas razmišljal, medtem pa je Genaro preletel imenik predpotopnega mobitela.

			»Ko prideva, mu moram narediti še krvne preiskave, da vidim, v kateri pesjak ga lahko dam, preden gre vse k vragu. Iz Pristajališča bom vzel Idalga, ni več tako plašen. To bi moralo biti v redu. Imel boš nov fotografski model. Olga meni, da je družaben, ne preveč bojazljiv. Morava tudi preveriti, kako se razume z mačkami. Nekateri mislijo, da so zajci, in jih lovijo. Takšne stvari je bolje zapisati v njihovo evidenčno kartico. Če pes že takoj ob prihodu pohrusta hišnega mucka, družina ni prav navdušena.«

			»Šokantno.«

			»Boš šivalni stroj dal k nogam ali si ga boš postavil na kolena?«

			»Ali pa odstopim svoj prostor in se usedem zadaj?« je negotovo predlagal Genaro.

			»Reci ‘mijav’.«

			»Mijav.«

			»Ni strahu, da bi te zamenjal za mačko, zanič mačka si. Ampak ne bova tvegala. Poglej v predal na armaturni plošči, načeloma bi moral biti tam nagobčnik. Če te ne zaduši z mahanjem repa od sreče, ker je na toplem in ker ga nekdo crklja, boš preživel.«

			Po enolični cesti sta prečkala številna polja. Srečala nista skoraj nobenega avtomobila. Pepito je vklopil radio. Znova so se zaslišale zimzelene melodije Juanesovega CD-ja. Prisluhnil je besedilu, ki ga je bratranec energično prepeval in pri tem v ritmu zibal glavo.

			Sedaj vem, da me ne ljubiš več, in to me najbolj boli. Na sebi nosim črno majico, v sebi pa bolečino, ki me skeli.

			»Ta tvoja pesem je pa vesela,« je pripomnil. »Se na koncu obesi?«

			»S kitarsko struno. Še kakšnih deset kilometrov,« je dodal Pepito, ko sta prečkala trg v Navi del Rey.

			Boga prosim, naj mama ne umre, da me oče spozna, da otroci mojih otrok in otroci tvojih …

			Pepito je nehal peti in stopil s plina. Nagnil je glavo, da bi si ogledal terenca, ki je stal na makadamu, prečno na njuno cesto na desni. Zapeljal je mimo in pri tem ni spustil pogleda z obeh potnikov v vozilu. Avto je speljal na cesto v drugo smer. Pepito mu je s pogledom sledil v vzvratnem ogledalu in stopil na zavoro. Dal je v vzvratno prestavo, pospešeno zapeljal nazaj in zavil na makadam.

			»Kaj se dogaja?« je zaskrbljeno vprašal Genaro.

			»To sta bila brata Gonzales. Dva izmed mojih ‘prijateljev’ galguerov. Tukaj nimata kaj početi. Živita deset kilometrov severno od Medine. To mi ni všeč, grem preverit.«

			Pepito je peljal počasi in po dolgem in počez pozorno opazoval polja pšenice. Prevozila sta že skoraj petsto metrov, po stezi sta zavila desno, potem levo.

			»Si kaj videl?«

			»Kaj iščeš?«

			»Ne vem. Kar koli čudnega. Ta dva sta prebrisana, mojstra zvijač.«

			Spet je pogledal na uro.

			»Dobro, polkrožno bova zavila. Morda sta šla samo odtočit v pšenico. Glede na količino piva, ki ga spijeta, se morata pogosto ustaviti,« se je posmehnil.

			Počasi je zapeljal nazaj med dvema vrstama žita in stegnil vrat. Potegnil je za ročno zavoro. Na zemljišču nasproti njima ni Genaro ničesar opazil, razen skupine nizkih dreves na desni, verjetno jablan.

			»Na hitro grem pogledat.«

			»Počakam tukaj?«

			»Ja, ja, ni treba, da greš do kolen v blato. Pridem nazaj.«

			Genaro je prižgal zaslon na bratrančevemu mobitelu, da bi preveril, če mu je Lucy odpisala. Nobenega sporočila. Bratranec, ki je prečkal parcelo, ga je spominjal na uvodni prizor iz Gladiatorja, njegovega najljubšega filma. Hodil je med visokimi, z ovsenimi zrni obteženimi bilkami, ki so mu segale do vrha glave. Le da ni imel ravno tako širokih ramen kot Russel Crowe. In da Maximus ni v teku kričal:

			»Genaro! GENARO! VZEMI NOŽ IZ SPREDNJEGA PREDALA!«

			Fant si je v naglici odpel pas, zgrabil žepni nožek in skočil iz avtomobila. Nekaj nujnega je moralo biti, saj ga je bratranec pozabil poklicati po imenu Strombo. Tekel je proti drevesom. Španec je izginil. Ko se je približeval, je videl, da je za deblom Pepito nekaj držal pokonci.

			Dva psa obešena na vejo. Njuni glavi sta se zibali kot preveč dozorela sadeža. Enemu je iz boka curljala sveža kri. Njegov gobček je bil prevezan z nečim plastičnim. Premagal je svoj odpor, da bi se približal, in Pepitu podal nož, ki je začel zagrizeno rezati njuni ovratnici. Prvo telo je padlo na tla. Potem še drugo, ki je poškropilo travo z rdečimi kapljicami. Pepito se je usedel na kolena in jima odvezal ovratnici, s katerima sta se davila, z rezilom je šel previdno med gobčkom in vrvico. Potem se je nagnil k njunima smrčkoma, da bi zaznal dihanje, prežal je na najmanjši premik reber, jima porinil roko v gobec, da bi poskusil izzvati kakšen vdih.

			Vzravnal se je in si na kolena položil dlani, zamazane s krvjo.

			Minila je cela minuta in Genaro je z mahedravimi rokami stal na miru, preveč v šoku, da bi lahko pomagal.

			»Kreteni.«

			Iz grla se mu je izvilo nekaj podobnega kruljenju, potem pa je zakričal v veter.

			»Jebeni prekleti gnoji kretenski! Za jajca vas bom obesil na jebeno drevo, boste videli. Imaš fotoaparat?«

			Genaro, nem, je odkimal, potem pa iz kavbojk izvlekel svoj mobitel.

			»Moral bi jih slikati, preden sem jih snel. Daj, slikaj. Iz vseh kotov. Prijavil ju bom policiji.«

			Vstal je, si v hlače obrisal roke. Genaro je začel fotografirati. Pomanjšan zaslon je med njim in še vedno toplima živalicama ustvarjal filter. Kot da bi gledal film. Pepito je s sklonjeno glavo prepustil najstniškemu častniku, da opravi svojo žalostno nalogo, potem pa v naročje vzel psa, ki so ga ‘samo’ obesili.

			»Ju bom jaz nesel do avta, ni se treba še tebi umazati,« se je izgovarjal. »No, ja, ni preveč težek. Ne bi se čudil, če bi razpadla na koščke briketov. Pridem nazaj.«

			Genaro je fotografiral kose razrezanih povodcev, ki so bili še vedno obešeni za vejo jablane. Zavedel se je, da se trese. Dotaknil se je zaslona in povečal sliko, da bi preveril, če je ostra. S palcem in kazalcem jo je še bolj povečal in v grozi dvignil glavo. Med dvema vejama je zagledal temno liso. Začel je drgetati, kocine na rokah so mu skočile pokonci. Oklevajoče je obrnil glavo. Ni se hotel približati, toda Pepito je bil nagnjen nad prtljažnik vozila. Lahko bi se naredil Francoza in počakal, da se vrne, mu pokazal ‘tisto tam’ v žitu. Ali pa sam šel tja. In bruhal ob tej gmoti. Gmoti kep iz dlak. Šest? Osem mladičkov z razbitimi lobanjami?

			»Pepito?« je zacvilil in za sabo zaslišal korake.

			Španec je z roko zdrsnil po njegovem hrbtu in ga stisnil za ramo.

			»Katastrofa,« je zamomljal. »Samec in samica, oba obešena. Glave mladičkov, ki jih je ravno skotila, raztreščene ob zid. Si v redu?«

			»Srednje. Poslikam?«

			»Če si upaš. Sicer pa pusti, obrisal si bom roke; potem ko odnesem mamo, jih bom slikal. Čisto si zelen, pojdi se usest v avto, bom jaz dokončal. Je pa prikladno, da sva na poti do centra, tako nama ne bo treba narediti ovinka,« je z grenkobo pripomnil. »Kremirali ju bodo. Pojdi ...«

			Genaro ni vztrajal in se obrnil stran od krvavega prizora. Šel je mimo uboge samice. Rad bi pogledal stran, toda človeška duša je ustvarjena tako, da jo groza in kri pritegneta.

			Ali je vedela, da so vzeli mladičke in jih ubili, preden so jo mučili in zadavili? Ali je bil njen materinski nagon dovolj razvit, da je jokala za svojimi otročički?

			»Pepito!«

			»KAJ? Kaj pa je zdaj?«

			»Premaknila se je.«

			Genaro je kazal na njen škrlatno obarvan bok.

			»Sanja se ti, mrtva je. Pojdi v avto.«

			»Prisežem, prsi se ji dvigajo.«

			Možak se je približal.

			»Prav imaš. Prej ni dihala. Pojdi po nagobčnik in odejo, ki je na mojem sedežu. Hitro!«

			Genaro je stekel do avta, Pepito pa je zapustil psičko, si slekel srajco in nanjo položil mladičke ter jih zavezal v culo. Ko se je Genaro vrnil, mu jo je podal in mu naročil, naj jo nese v prtljažnik. Ta ga je ubogal, zavoj je držal v iztegnjenih rokah in se nemudoma vrnil k Pepitu. Bratranec je nepremični psički namestil nagobčnik okoli glave in razgrnil odejo.

			»Ti jo dvigni zadaj, jaz pa spredaj, potem jo bova postavila na odejo. Položil si jo boš na kolena. Greva hitro domov. Pokliči Lucy, da pripravi mizo in nekaj, s čimer bomo lahko očistili in zašili rane. Če se ne oglasi, pusti sporočilo. Na tri. Ena, dva, tri. Usedi se.«

			Pepito je imel prav – psička, zavita v odejo s škotskim karo vzorcem, ki si jo je položil na kolena, ni bila težka.

			Njena glava mu je počivala na podlakti, ni je izpustil z oči. Čeprav ni bila mrtva, ni bila videti kaj dosti drugače. Dihala je z neenakomernimi in kratkimi vdihi. Odeja je bila prepojena z lepljivo tekočino. Genaro se je spraševal, koliko litrov krvi ima v sebi takšno šibko telesce.

			Pepito je vozil hitro, nedvomno prehitro za tiste ozke ceste. Vozil je kot rešilec, toda brez sirene.

			»Pokliči na Felipejevo številko. Poglej pod ‘veterinar’ in mi podaj telefon. Halo, Cinzia, Pepito tukaj. Je Felipe tam? Ne? Povej mu, da sem našel dva psa bratov Gonzales, obešena blizu Nave del Rey. Mu bom razložil. Samec je mrtev. Samica še diha, vendar je čisto porezana. Ja, grozno. Masaker. V obupnem stanju je. Bom videl, kaj lahko naredim, ampak če se lahko oglasi po pregledih … Hvala. Če mu ni odveč, da pride, pokličem še enkrat.«

			Lucy ju je nestrpno čakala pred vrati, jih za njima zaprla, potem pa odprla sovoznikova vrata.

			»Pripravljeno je,« je oznanila in ni izgubljala časa s pozdravom.

			Prijela je psičko in jo pazljivo nesla v hišo. Genaro je izstopil iz avta. Roke in noge je imel otrple. Vso pot jih je imel povsem skrčene, da psička ne bi čutila sunkov.

			Ne umreti. Ne dva v dveh dneh. Lahko sfajtaš to. Bila si že mrtva in si prišla nazaj z druge strani, ne smeš umreti v mojem naročju, si je ponavljal v mislih.

			Pepito in Lucy sta si kot dva kirurga drug ob drugem s krtačo umivala roke. Galga, osvobojena nagobčnika, je še vedno nezavestna počivala na mizi, pokriti z belim prtom. Odeja je ležala na tleh.

			»Lahko kaj naredim?« je vprašal Genaro.

			»Tudi ti si umij roke. Za zdaj te ne potrebujeva, ampak za vsak primer bodi pripravljen.«

			Genaro je odložil svojo jopico na stol ob pisalni mizi in se jima pridružil pri umivalniku. Lucy je pripravila pladenj s kirurškimi pripomočki, ki je stal na dveh stojalih. Stekleničke, brizgalke, skalpeli, pincete, igle in niti za šivanje, obkladki, obveze, nič ni manjkalo.

			Pepito je izbral majhno stekleničko in iz sterilnega ovoja vzel brizgalko.

			»Kaj misliš, koliko tehta?«

			»Malo manj kot dvajset kil, ne?«

			»Začel bom z dozo za petnajst kil. Izgubila je veliko krvi, ne smem tvegati prevelikega odmerka.«

			Skozi gumijast čep je spunktiral nekaj mililitrov prozorne tekočine in jih galgi vbrizgal pod kožo na vratu. Medtem ko je čakal, da anestetik začne delovati, se je sklonil nad razrezano kožo in skozi dlake, sprijete s krvnimi strdki, poskušal razločiti rane.

			»Od rame do kolka. Temeljito so opravili svoje delo. Ne vem, kaj jim je naredila, ampak ti gospodiči so se počutili zelo užaljene. So dobili nož v hrbet? Raje jih ne skušam razumeti in slediti njihovim globoko debilnim razmišljanjem. Lucy, pojdi po brisačo in si nadeni rokavice.«

			Počakala sta, da je bila Lucy pripravljena, da je razgrnila brisačo in jo položila psički na trebuh.

			»Odpri enolitrsko steklenico fiziološke raztopine in jo počasi zlivaj v brizgo. Rane spiraj z veliko raztopine. Kar močno pritiskaj. S pinceto bom odstranil kožo, da boš lahko sprala vso svinjarijo, ki bi lahko bila spodaj. Toliko ureznin ima, da je ne morem pobriti. Morali bomo narediti vse, kar lahko.«

			Lucy je molče začela zlivati raztopino od rame navzdol. Genaro je stal nekaj korakov stran in opazoval, kako postaja debela brisača od potočka krvi rdeče obarvana. Njegova prijatelja sta se dela lotila metodično, počasi, spustila nista nobene rane. Porabila sta en liter, potem še enega. Genaro je moral po novo brisačo in nesti prvo, ki se je napila kot goba, naravnost v pralni stroj, pri čemer si je od gnusa zatiskal nos.

			»Vzemi svetilko na mizi in nama pridi posvetit,« mu je ukazal Pepito.

			Prizor je bil še bolj grozljiv kot prej. Ko so bili okrvavljeni deli očiščeni, je Genara pogled na živo meso čisto prevzel. Spomnil se je na ure naravoslovja, pri katerih so morali na pultu razrezati kos govedine in ujete žabe. Učiteljica je bila navdušena, ko je brez težav prepoznal podkožno maščevje in dolga mišična vlakna. Le da učinek ni bil povsem enak. Med mikroskopskim proučevanjem kosa mesa ali pa opazovanjem dvigovanja prsnega koša pod tem istim kosom mesa je bila velika razlika. Tako velika, da so mu zaradi tega po majici tekli potočki mrzlega potu.

			»Zdi se mi, da je očiščeno,« je rekel Pepito, ko je bila fiziološka tekočina, ki je tekla iz rane, skoraj tako svetle barve kot voda. »Ej, kaj počneš? Ostani tukaj, nismo končali!«

			Genaro je upal, da se lahko umakne z bojnega polja. Toda poseg se je šele začel.

			»Vsaj dobro nabrušen nož so uporabili. Robovi so čisti. Betadine!«

			Mladenka je zamenjala brizgo z rumeno stekleničko. S tekočino ostrega vonja, ki je obarvalo meso in dlake v umazano oranžno barvo, je obilno poškropila rane.

			‘Kirurga’ sta bila pri svojem delu utečena. Vsak je poznal svojo vlogo, nista se pustila motiti, dopolnjevala sta se brez nepotrebnega govoričenja. Genaro je uganil, da nista prvič skupaj opravljala takšnih gibov. Pepito je dvignil roke v rokavicah in ukazal:

			»Primakni bliže svojo svetilko, tik zgoraj. Posveti po vseh ranah, preverili bomo, da nismo česa spregledali, preden jih bomo zaprli.«

			Genaro se je naslonil ob mizo. Zavohal je neprijeten vonj mešanice krvi, joda in razmočene kože. Ali bi ta trpka mešanica sploh lahko imela prijeten vonj? Zadržal je ponovni val slabosti, toda svoje tresavice ni mogel umiriti.

			Španca sta dvignila glavi in v en glas vprašala:

			»Saj ne boš bruhal?«

			»Ne,« je odgovoril skozi stisnjene zobe.

			»Dobro. Svetilko boš dal Lucy,« je odločil Pepito nekaj trenutkov kasneje. »Zašil jo bom. Komaj čakam, da bo ambulanta narejena in bomo imeli pravo luč nad pravo operacijsko mizo, na pravi višini, ne pa svetilke in jedilne mize, nad katero moramo biti čisto sklonjeni.«

			Genaro se je olajšano odmaknil za dva koraka. Pogledal je na uro. Pet popoldne. Na delu so bili že več kot eno uro.

			Pepito je z majhnega ovoja odstranil aluminijasto folijo in z dolgo pinceto izvlekel zakrivljeno iglo. Postavil se je nad ‘pacientko’ in globoko vdihnil.

			»Sprememba načrta. Vzemi svetilko. Lucy, ti boš skupaj tiščala meso, če ne, bom tukaj še štiri ure.«

			Genaro je bil osredotočen na bratrančeve natančne gibe. Radovednost in zanimanje sta premagala njegov odpor. Pri tem je občutil tudi kanček občudovanja, saj je mož, ki je sicer postavljal zidove iz zidakov in ute iz furnirja, znal tudi s skoraj nevidno nitko združiti dva široko razprta kosa mesa in ju zavezati z dvema koničastima pincetama. On pa si še vezalke s težavo zaveže v prvem poskusu …

			Genaro je moral svetilko večkrat prestaviti iz ene roke v drugo, da se mu zakrčena podlahet ne bi začela tresti. S pogledom je odplaval k Lucyjinim ramenom in njenemu tilniku. Iz močno zategnjene kite ji je štrlelo nekaj las.

			Pepito je potreboval štiri kose niti in uro kasneje je oznanil:

			»Zadnji šiv! Ni ravno visoka moda, ampak drži. Vse to še enkrat polij z Betadinom in potem bomo povezali.«

			Pepito si je snel rokavice in jih vrgel na pladenj skupaj s porabljenim materialom. S pogledom je preletel svoje delo in namrščil obrvi. Prijatelja sta ga zmedeno gledala, ko je vzel stol in stopil nanj.

			»Pridi sem in poglej!« je naročil Lucy.

			Z Genarom sta se spogledala in Lucy je skeptično skomignila z rameni, toda vseeno ubogala. S pogledom je počasi prečesala telo, ki je spominjalo na Frankensteina. Zmajevala je z glavo. Potem se ji je obraz razpotegnil v izraz osuple groze.

			»Niso naredili tega …«

			»Mislim, da so.«

			»Saj so čisto bolni.«

			»Kaj se je zgodilo?« ju je prekinil Genaro.

			Kaj bi se pa zdaj še lahko zgodilo? Je bilo prav, da sem vprašal?

			Lucy mu je podala roko, da bi lahko splezal poleg nje. Prilepljena sta bila na stol, Lucy ga je prijela za roko in s kazalcem pokazala na galgo.

			»Začni pri ramenu in preberi šive.«

			»Preberi šive?«

			Genaro je dvomil, da si je prav prevedel. Verjetno je preslišal kakšno jezikovno posebnost.

			Pepito je naslonjen na kuhinjski pult in s prekrižanimi rokami pustil Lucy, da nadaljuje.

			»Preberi črke, ki so zarisane s šivi.«

			Genaro je priprl oči. Lucy je imela prav. Črne pike, ki so jih zarisali šivi, so bile oblikovane v vijugaste črke.

			»T, U ali O? N, T, V. Ah, ne, A.«

			»Tonta,« je pokimala Lucy z obrazom, spačenim od jeze. »TONTA! Potem ko so jo obesili, so ji v kožo vgravirali ‘trapa’. Ni bilo dovolj, da so jo ubili. Ni bilo dovolj, da so jo iznakazili. Treba jih je še žaliti, jih poniževati z mučenjem. Verjetno ni bila dovolj dobra v lovu, se parila s slabim samcem. Tako trapasta je bila, da ni bila vredna ostati živa.«

			Spustila je Genarovo roko in skočila na tla.

			»Ne morem verjeti. Ne morem razumeti takšne hudobije.«

			Po licih so se ji usule solze, obrisala si jih je z notranjo stranjo rokava.

			Genaro je sedel na stolu, počutil se je neumno, brez odziva je opazoval stisko pogumne Lucy. Splezal je s stola, bilo mu je neprijetno, iskal je Pepitovo pomoč. Toda bratranec je še zadnjič slikal šive, potem pa odprl celofan, v katerega so bile zavite obveze in gaze, da bi prekril žaljive besede. Poskušal je uiti Lucyjinemu pogledu in ji na ramo oklevajoče položil dlan. Ko je zabrisala prazen prostor med njima in se s čelom naslonila na njegovo ramo, se je stresel. Stal je na miru z mahedravimi rokami in čakal, da bo Lucy bolje.

			Stisni jo, idiot, reci kaj, potolaži jo, si je mislil, nesposoben izdaviti kakršno koli besedo tolažbe.

			Nekaj trenutkov kasneje je Lucy prišla k sebi. Vzravnala se je in mu namenila nasmeh, v katerem je bilo mogoče zaznati žalost, ki so jo razodevale njene svetleče oči.

			»Grem po veliko košaro in blazino. In pasji ovratnik.«

			»Lahko pomagam pospraviti?« je predlagal Genaro.

			»Vzemi vrečo za smeti pod umivalnikom. Napolni največji lonec z vodo, da bomo prevreli pincete. Potem se preobleci in daj umazane obleke v pralni stroj. Opral jih bom skupaj s svojimi. Popolnoma smo …,« je zavzdihnil Pepito.

			Možak se je z rokami, uprtimi ob bok, usločil nazaj.

			»Pismo, kako me boli hrbet. Koliko je ura?«

			»6:45.«

			»6:45. OK. 6:45?« je zardel.

			Spustil je obvezo, ki jo je povil okoli psičkinega trebuha. Odvila se je in obvisela nad tlemi, medtem pa je zgrabil telefon in z vso naglico vtipkal številko.

			»Čisto sem pozabil na center. Ob petih, mi je rekla. Hitro, hitro, oglasi se ...«

			Genaro se je udaril po čelu. Tudi on je povsem pozabil na psa, ki naj bi ga šla iskat, ko sta naletela na avto z galgueroma.

			»Halo? Pepito iz zavetišča v Medini tukaj. Olga me je klicala malo prej. Naj bi prišel po galga, ki so vam ga prinesli. Na poti se mi je zgodilo nekaj zelo nujnega. Se opravičujem za zamudo. Vem, da je skoraj sedem, ampak ravno zaključujem z obvezovanjem ene psičke, potem pa pridem, v redu?« je v enem dihu zrecitiral.

			Genaro je slišal prasketajoč glas na drugi strani. Potem tišina. Pepitu so prsti obstali na slušalki.

			»Pet je pet, kajne?« je zarenčal.

			Mobitel je odstranil z ušesa in strmel vanj, potem pa se dotaknil zaslona.

			»Pet je pet,« je ponovil z zlobnim glasom. »Niti minute kasneje. Uspavali so ga točno ob petih.«

			Z nogo je tako udaril ob stol, da je ta poletel skozi dnevno sobo in svoj let končal ob nizki mizici.

			»Gonzalesa sta lahko končno zadovoljna. Uspelo jima je ubiti dva psa. Jutri grem na policijo. Ne bodo delali tako naprej, če ne, bom prijel stvari v svoje roke,« je zagrozil.

			Lucy je s polnim naročjem odrinila vrata. Genaro je pohitel, da bi jo osvobodil košare.

			»Dal ji bom injekcijo antibiotikov in analgetikov, potem pa jo namestimo,« je mirneje razložil Pepito.

			Pogledal je Genara. Fant je razumel, da Lucy ni treba povedati, kaj se je malo prej zgodilo. Že tako je bila dovolj pretresena.

			»Medtem ji lahko pričvrstiš ovratnik. Dobro smo opravili. Ko se bo zbudila, si ne bo mogla vsega izpraskati. Oprosti, lepotička moja, ampak nekaj dni boš nosila ogrlico sramu, kot pravijo. In razveselila nas boš, ko se boš hitro postavila spet na noge. Če si to preživela, potem boš živela še dvajset let.«

			Genaro je v vrečo za smeti metal embalažo, steklenice in obkladke ter zamrmral:

			»Dati ji moramo ime … Kako se vama zdi Warrior?«

			»Za samico?« je nasprotovala Lucy. »Zakaj ne Amazonka, z vsemi temi brazgotinami, ki jih bo dobila?«

			»Nekoliko dolgo,« je ocenil Pepito. »Lara, kot Lara Croft?«

			»V razredu imamo eno punco, ki ji je ime Lara,« se je spačil Genaro. »Nočeta je klicati Lara, verjemita mi. Že tako je dovolj pretrpela.«

			Trije prijatelji so nadaljevali svoje naloge in razmišljali, kakšno ime bi si psička zaslužila. Če toliko pretrpiš, imaš pravico do imena, ki je hkrati močno in nežno, dostojanstveno in edinstveno. Ime, ob katerem pozabiš na nečastno Tonto.

			»Že vem!« je vzkliknil Genaro. »Ne recita takoj ne, premislita. Tonka! Kot zelo okusna in zelo draga črna semena kumaruja, sorodnika stročnic, ki jih dodamo v sladice, da je okus čokolade izrazitejši. Te brazgotine bo imela do konca življenja, toda če ji bo ime Tonka, ne bomo več brali Tonta, ampak Tonka. Kaj menita?«

			»Kadar ne bruhaš, misliš samo na hrano?« je pripomnil Pepito. »Ne poznam teh tvojih semen, nedvomno predragih zame. Toda če so dragocena, potem mi je všeč. Tako bo za zgled drugim tepcem.«

			»Zelo mi je všeč,« se je strinjala Lucy. »Zveni nekoliko bojev-

niško.«

			Dvignila je pest in glasno naznanila:

			»Tonka! Uporniška Tonka! Dobrodošla na Zemlji brez orožja, Tonka.«

			Glavo ji je potisnila skozi plastičen ovratnik in ji ga pričvrstila.

			Ko jo je Pepito položil v košaro, ni dala nobenega znaka, da je budna. Pokril jo je s toplo odejo, okrašeno z roza srčki.

			»Ko se bo zbudila, ji bomo poskusili dati nekaj požirkov rehidracijske raztopine. Do takrat pa naj počiva. Medtem ko spi, ne trpi. Sicer bi se lahko prestrašila. Zdi se mi, da nocoj ne bom mogel spati.«

			»Nemiren dan, nemirna noč,« je zamomljal Genaro.

			Prijatelja sta si izmenjala pogled in tiho zaploskala.

			»Slaščičar, fotograf in pesnik,« je zažvižgal Pepito. »Strombo, kaj bomo brez tebe?«





Osemnajsto poglavje


			Veterinar je prišel uro kasneje, medtem ko sta se Genaro in Lucy igrala s psi, vsak v svojem pesjaku. Hrti so vidno srečni tekali za starimi teniškimi žogicami in jih prinašali nazaj s takšnim žarom v očeh, da je bil Genaro povsem ganjen. Njihovo sporočilo je bilo jasno: ‘Igraj se z mano, igraj se z mano! Daj, še enkrat vrzi žogico, igrajva se! Ne odnehaj, vrzi žogico, zabavajmo se!’

			Za rešetkami so čakali na teh nekaj minut čistega užitka. Genaro je popolnoma pozabil na slino, s katero je bilo blago žogic vse bolj prepojeno in na katero so se lepili koščki zemlje. Lucy je prekinila igro. Hrti so jo gledali, kako zapušča njihov pesjak, in se nato nagnetli k pesjaku Si želiš prijatelja?, če bi žogica slučajno odskočila na njihovo stran. Pokonci, s tačkami na rešetkah, so navdušeni gledalci lajali, da bi spodbujali ostale pse. Genaro je nadaljeval igro.

			»Pojdi, Bahia! Prinesi, Firmin! Mildred, spusti Mollyjino tačko, ujeti moraš žogico!« je klical po imenih galge, ki sta jih z Lucy fotografirala prejšnji dan.

			V hiši ni bilo kaj početi. Veterinarjevo mnenje in oskrba, ki jo je predpisal, nista bila Genarova skrb. Mogoče ga je zanimala prognoza. V vsakem primeru je bilo glede na psičkino stanje bolje prevzeti očetovo miselnost: vedno pričakovati najhujše; tako je veselje večje, če do najhujšega ne pride. Nadvse pozitivna in spodbudna življenjska filozofija.

			Obisk je trajal le nekaj minut.

			»Jutri popoldne se spet oglasim, za sterilizacijo. Upam, da bo moja najljubša pomočnica tukaj?« je vprašal Lucy.

			»Kot po navadi!«

			Pepito ga je spremil do njegovega avta. Dvignil je pokrov prtljažnika, da bi vanj prenesel trupla psov. Da bi ubežal prizoru, je Genaro vrgel žogico na drugi konec zavetišča.

			Potem se je veterinar namestil in spustil šipo.

			»Ostani miren. Ne naredi ničesar, kar bi lahko obžaloval.«

			»Se vidimo jutri,« je hladno odgovoril zavetiščni čuvaj.

			V pozdrav je dvakrat udaril po strehi avtomobila, potem pa s Piratko ob nogi stopil na cesto, da bi preveril, če je na njegovem ozemlju vse v najlepšem redu. Psička, ki jo je med posegom poslal iz hiše, je opozarjala svojega gospodarja, da je bil ta izgon nepošten in krut.

			»Zamenjava?« je predlagala Lucy. »Grem jaz v pesjak Rad te imam.«

			»Jaz pa v Tvoj popolni kuža,« je odgovoril Genaro in se ji rahlo nasmehnil.

			»Hej, mladina, mislita, da je to telenovela?« se je razjezil Pepito. »Ne smeš preveč dolgo ostati, Lucy, temni se že.«

			»Lahko ostanem za večerjo? Da vidim, če se Tonka zbudi.«

			»Če se tvoji starši strinjajo.«

			»Ne skrbi, jim bom poslala SMS. Alacant, počasi,« je ukazala.

			Neučakan velik bel galgo je s tačkami, iztegnjenimi na njene prsi, stegoval vrat proti žogici, ki jo je metala v zrak. Kot da bi hotel reči: »Govori, kolikor hočeš, ampak vrzi mi že to žogico!«

			Genaro se je veselil, da bo večer preživel v Lucyjini družbi. Razpoloženje je bilo zaradi njene prisotnosti lahkotnejše.

			Vsak dan je prinesel v zavetišče nov zalogaj katastrof. Namestili so eno psičko, pa je prišla že nova. Zaradi veterinarskih pripomočkov, ki jih je Pepito skrbno pobiral naokoli in zaradi katerih je zamujal z vsakodnevnimi opravili in načrti za razširitev zavetišča, so se stroški kopičili.

			Genaro in Lucy sta se igrala, vse dokler ju ni Pepito poklical na večerjo. Sedel je na kavču in Tonko nežno božal po tački. Z utesnjeno glavo je počivala na robu košare. Njene jantarjeve oči so strmele v človeško bitje, ki se je je dotikalo.

			»Zbuja se. Zaenkrat je še čisto omotična. Niti dlake ni premaknila. Usedita se za dve minuti, da se vaju navadi. Pred tem pa si umijta roke!« ju je zaustavil.

			Genaro je sledil Lucy. Namestila se je zraven Pepita, pazila, da ne naredi nobenega hitrega giba in se naslonila na blazine.

			»Raje je ne glej,« mu je svetovala. »Pusti, da naju povoha in se prepriča, da nimava slabih namer. Lahko pogledam fotografije?«

			Genaro je zazijal.

			»Fotografije … Fotografije s polja?«

			Ni vedel, s kakšnimi besedami bi opisal posnetke masakra.

			»Ne!« je kriknila. »V redu je, sem že dobila svojo porcijo groze. Včerajšnje slike.«

			»OK! Grem lahko po računalnik?«

			»Življenje se tukaj v hiši ne bo ustavilo. Premikaj se tako kot po navadi. Brez krikov, hitrih gibov, to je vse.«

			»Ojoj! Ne te tukaj, kako sem grda! In ta tukaj, kakšen pogled imam ‒ kot da bi zagledala Marijo!«

			Ob portretih hrtov je bila navdušena, slike, na katerih je bila tudi ona, pa je komentirala, češ da je na vsaki grozna.

			»To je namenoma tako,« je pripomnil Pepito čez nekaj časa. »Tvoja naloga je ustvarjati kontrast. Kot tista ta grda prijateljica, s katero greš v klub. Tvoje nepravilnosti poudarjajo lepoto psov. Utrujaš me. Raje grem kuhat, kot da poslušam podobne kozlarije. Bodi raje koristna in prinesi moje listke. Genaro se je nečesa domislil.«

			Lucy je Genaru podala samolepilne listke, na katerih je bila razpredelnica, izpolnjena z okorno pisavo.

			Začel je razlagati o blogu, tagih, rubrikah … Med obrokom ju je Pepito pustil, da nadaljujeta svojo gorečo razpravo. Računalniško besedišče je bilo zanj preveč. Videti je bilo, kot da vesta, o čem govorita, da širita idejo. Genaro je celo ob krožnik postavil beležko, v katero si je mimogrede zapisal kakšno besedo. Poleg tega pa je bilo to prvič, da nekaj v zvezi z zavetiščem ni ležalo na Pepitovih ramenih … Širokih, toda pogosto izmučenih ramenih.

			Klepetanje mladih dveh je postajalo vse bolj hrupno, Pepito pa se je počasi pogrezal v stol. Mežikal je z očmi in prhal kot njegovi hrti.

			»Nesla te bom na kavč.«

			»Jaz bom pa pospravil mizo,« je nemudoma predlagal Genaro, preveč zagret, da bi pomislil na posteljo.

			Bratranec se je z dlanmi naslonil na mizo, da bi se dvignil. V kolenih mu je počilo.

			»Kmalu bo konec z mano. Lucy, spomni me, da poleg pogodbe za posvojitev pripravim še oporoko, v kateri tebi in malemu zapuščam zavetišče. Poleg vajinih pesjakov Rad te imam in Tvoj popolni kuža pričakujem še Naj ti bo pot usode tlakovana s parfumiranimi rožnimi cvetovi, Poletiva skupaj proti svetlim prerijam, kjer vsepovsod skačejo samorogi in Poroči se z menoj.«

			»Res si bolan,« je zagodrnjala Lucy in se sklonila k Tonkini glavi.

			Roko je pomaknila k njenemu smrčku, toda psička je umaknila glavo. Lucy je nemudoma spustila roko.

			»Pustim te na miru. Piratka, daj mi en poljubček!« je vzkliknila in se dvignila.

			»Se vidimo jutri,« je rekel Genaro in zlagal krožnike na kup.

			»Ah, ja … Jutri!« mu je odzdravila Lucy.

			Poljubček za Piratko, zame pa niti enega adijo. Kaj pa če naredim vuf, vuf?

			Genaru so možgani delali sto na uro. Spet je našel zagon, hotel se je lotiti bloga, dodelati, razvijati svoje ideje. Spet je bil tak, kot je bil pred začetkom šolskega leta, preden je igral naveličanega najstnika. Priklopil je računalnik na polnilec in ga povlekel vse do roba kavča. Psička je premaknila tačke in zastokala od bolečine. Genaro je napel ušesa in upal, da bo slišal motor Pepitovega avta. Usedel se je in si prenosnik položil na kolena.

			»Pepito se bo vrnil,« je zašepetal.

			Na nizki mizici je zagledal skledico z rehidracijsko raztopino. Počasi jo je pomaknil galgi pred nos. Tlesknila je z jezičkom in rahlo vzdignila glavo, pri tem pa z ovratnikom trčila ob steklo.

			»S to zadevo ne gre najlažje.«

			Počepnil je poleg košare in ji posodico porinil med gobček in plastiko. Toda Tonka, preveč šibka in razbolela, da bi se lahko dvignila, ni mogla pomočiti brade vanjo. Genaro je čutil njeno toplo sapo. Od vročine in žeje so se ji oči svetlikale.

			»Kako Pepito to naredi? Počakaj, ubrala bova drugo tehniko.«

			Spomnil se je, kako je bratranec napojil mladička, in prinesel brizgalko, ki je bila v predalu z odejami. Neodločno je v tekočino potopil cevko. Na lastno pest je opravljal delo, ki mu ga ne bi bilo treba, za kar ga niso prosili.

			»Saj samo dajem psu piti. Ne bom dobil ukora, ne bodo mi porisali nahrbtnika. V najslabšem primeru me bo Pepito še enkrat nahrulil. Toda ti, ti me pa ne smeš ugrizniti, OK?«

			Posnemal je Pepitove gibe, cevko je psički vstavil v kotiček gobčka. Brizgalko je vse močneje stiskal. Tonka je takoj razumela. Premaknila je jeziček, da bi pijačo nesla proti grlu.

			Genaro ji je dal še drugo brizgalko in ji čestital.

			»Prav nič nisi tonta. Za trenutek se ustaviva. Ko so mi operirali slepič, sem prvo noč lahko vsake pol ure spil en požirek. Jezik sem imel suh kot karton.«

			Vrata so se odprla.

			»Je malo spila? Super!«

			Pepitov utrujeni glas ni bil v skladu z izrečenimi besedami. Godrnjaje si je sezul čevlje.

			Piratka je odšla naravnost proti sobi, Genaro je slišal, kako je splezala na posteljo.

			»Nisem vedel, če smem.«

			»Dobro si zapomni, da imaš tukaj vedno pravico pomagati. Ne moreš jim narediti več škode, kot sta jim je že naredila Gonzalesa. Pozno je, pojdi spat.«

			»Zaenkrat še nisem zaspan. Če želiš, lahko ostanem še dve, tri ure, ta čas se bom ukvarjal z blogom. Zbudil te bom, ko bom šel v prikolico.«

			Pepito je pogledal na uro.

			»Predstavljam si, da si že kdaj prej pol noči prebedel na internetu. Oče se ne bi strinjal, a ne? Torej ne rečem ne, mrtev sem.«

			Pepito je za seboj zaprl vrata in pustil dečka popolnoma zmedenega.

			Tvoj oče se ne bi strinjal. Torej ne rečem ne.

			Vrata so se spet odprla. Pepito je v rokah držal nebeško modro odejo s Snoopyji, ki ležijo na svojih posteljicah.

			»Če te bo zeblo.«

			Hiša se je pogreznila v tišino. Ne pa zavetišče, po katerem je brez prestanka odmevalo lajanje starčkov. Psička je zaprla oči.

			Genaro se je pokril s smešno odejo in potem odprl najbolj enostavno domeno za bloge, ustvaril račun ‘Caballero galgov’, izbral geslo Tonka. In izginil v internetnem labirintu.

			Iz spanca ga je vrglo stokanje. Soj nočne svetlobe na računalniškem zaslonu ga je nemudoma spomnil, da ne leži v svoji postelji. Obrnil se je proti košari. Prazna.

			»Drek.«

			Z enim skokom je vstal in pozabil, da v zaprti sobi psička ni mogla daleč stran. Zaspal je. Svojo vlogo bolniškega strežnika je slabo opravil.

			Galga je stala pokonci, tik za kavčem. Pravzaprav bolj klečala. Pod njo se je širila rumena luža.

			»Drek, drek, drek,« je ponavljal najstnik, pri tem pa krilil z rokami in ni vedel, kaj naj naredi.

			Urin je tekel po ploščicah in se v kanalčkih zlival pod kavč. To se bo slabo končalo.

			»Pepito!«

			Možakar se je prikazal v spodnjih hlačah in kratki majici, razkuštran, toda povsem buden. Prižgal je luč.

			»Koliko si polulala! Nekoliko preveč rumene barve je, ampak koliko! Zelo dobro, lepotička moja.«

			Psička se je vzdignila in znova zastokala, potem pa se je z repom med tačkami tresaje odpravila proti košari, da bi se spet zvila v klobčič.

			»Analgetik nima več veliko učinka. Boli jo. Sedaj ko je pokonci, ji daj skledico. Jaz bom pa medtem popivnal.«

			»Oprosti, zaspal sem,« je zabrundal Genaro.

			»Ura je pol štirih, nič čudnega. Pojdi v posteljo.«

			Psička je hlastaje pila, potem spustila glavo in se poskušala lizati po obvezah. Z ovratnikom se je udarila ob bok. Rezko je zastokala in se začela vse bolj tresti. Prilepljena je bila na dno košare, hotela je postati še manjša od miške. Nevidna, če bi bilo mogoče.

			Pepito je odlil korito v stranišče, potegnil vodo, preoblekel kavč. Genaro je iztegnil roko in prijel odejo ter z njo popolnoma prekril košaro.

			»Če te ne morejo videti, potem ne obstajaš. Saj tako razmišljajo psi, a ne?«

			Pepito je z nasmeškom skomignil z rameni.

			»Ne vem. Kar pa zagotovo vem, je, da toplota pomeni dobro počutje. Nedvomno je še nikoli prej v življenju ni nihče pokril. Pazi se, vzljubila te bo kot mamo, tako kot račke. Dajmo, zdaj pa hitro spat.«

			»Ne bom mogel takoj zaspati. Raje bi še malo nadaljeval z blogom. Končal sem vizualno podobo, vendar sem vstavil le nekaj virtualnih opisov. Ko se mi bo zdelo, da spet tonem v spanec, bom odšel.«

			»Seveda. Grem nazaj ležat, saj sem kot tisti drugi polh, ki smrči na moji postelji. Potonil bom v spanec, takoj ko položim glavo na blazino. Vseeno bom pustil odprta vrata. Spal bom samo z enim očesom, spet tako kot Piratka.«

			Genaro ni čutil, ko mu je nekdo tri ure pozneje čez ramena potegnil odejo s Snoopyji. V skrčenem položaju je trdno spal, ena roka mu je prosto visela nad tlemi.

			Čisto po resnici – ne povsem prosto. Skrčeni prsti so ležali na črni tački z obrabljenimi blazinicami, ki je štrlela kakšnih deset centimetrov izpod tople odeje.





Devetnajsto poglavje


			»Hej, Trnuljčica! Zajtrk!«

			Niti Pepitovi koraki, ropotanje skodelic na mizi, curljanje kapljic kave v kafetjeri, niti žvenketanje žličk ni moglo prebuditi Genara. Priprl je oči, da bi se izognil svetlobi, ko mu je bratranec odgrnil odejo, pod katero se je skrival.

			»Koliko je ura?« je zagodrnjal.

			»Osem.«

			Stopil je na tla in odvrgel odejo.

			»Nismo dali briketov!«

			Pepito se je zasmejal.

			»Navadil si se ritma, to je dobro! Ne skrbi, vse sem nahranil. Pustil sem te spati. Nič hudega, delal si vso noč, prislužil si si pravico do poznega vstajanja. Zdaj pa na delo.«

			Genaru je podal skledico, do polovice napolnjeno z nič kaj privlačno mešanico paštete in briketov. Nič kaj privlačno zanj, toda vonj je nemudoma pritegnil en pasji ovratnik in smrček. Tonka je stokajoče vstala, toda lakota je bila močnejša od bolečine. Iztegnila je vrat in Genaro je obrnil posodo proti njej, da si je lahko postregla.

			»Pazi, da bo jedla počasi.«

			Fant je odmaknil posodico, počakal nekaj sekund in jo potem spet približal psički. Ukradla je drug grižljaj, ki ga ni niti prežvečila.

			»Če počakam malo, še bolj hlasta. To ima nasproten učinek.«

			»Potem pa pusti, da pojé do konca. Še nikoli ni jedla česa tako dobrega. Misli si, da te hrane nikoli več ne bo videla, da jo mora zato v enem mahu pogoltniti. Na začetku je vedno tako. Včasih tako tudi ostane. Tudi po desetih letih v hiši ne ugotovijo, da se lahko najejo do sitega in da bodo imeli dober obrok vedno na voljo. Nekateri kradejo z miz. To je nekaj močnejšega od njih.«

			Tonka je z jezičkom do konca počistila posodico, pustila ni niti sledi slastne mešanice.

			»Zdaj pa še mi! Pustimo jo, da prebavi, potem pa jo bomo pregledali in ji dali zdravila. Bolje je, da hrane ne povezuje z bolečino.«

			Psička je padla na trebuh, Genaro jo je pokril do ramen. Čutil je, kako se poskuša skrčiti, da bi se izognila njegovemu dotiku. Njen pogled je bil zgovoren. Strah in bolečina, enak delež obojega.

			Prinesel je skledico, ki jo je držal s konicami prstov, jo postavil v umivalnik in si umil roke.

			»Kavo? Mleko? Pomarančni sok?« ga je vprašal Pepito.

			»Sok. Rabim vitamine,« je zamomljal najstnik in se vrgel na stol.

			»Si veliko naredil?«

			»Skoraj vse. Malenkosti. In vse preveril.«

			»So ti odvzeli naročnino za tvorjenje celih povedi?«

			Genaro je zavzdihnil in si šel z roko skozi lase.

			»Mrtev.«

			»Mladina dandanes ni prav odporna. Ena noč pokonci in nokavt.«

			»A ti pa ne uporabljaš več glagolov, ker imaš Alzheimerjevo?«

			»Ena proti ena!« je priznal Pepito in dvignil skodelico proti Genaru.

			Naredil je požirek, potem pa se mu je zmračil obraz.

			»Danes grem vložit tožbo. Lahko paziš zavetišče in čuvaš psičko? Ali bi šel raje zraven?«

			Genaro ni hotel spustiti priložnosti, da bo lahko v miru počival na kavču. Počasi je razumel, da te lahko vožnja s Pepitovim avtom od točke A do B pripelje k točkam A’, A’’, C, X in Z, preden prispeš do B, če sploh.

			»Dopoldne, ko opravim, dodava pravna obvestila in dava na splet, če ti je to OK.«

			Genaro je goltal rezine kruha, obložene z debelim slojem marmelade.

			»Ji lahko dam?« je vprašal in pokazal na zadnji košček kruha.

			»Kaj meniš, Piratka?« je odgovoril Pepito in s kruhom mahal pred galginim smrčkom.

			Psička je s tačko udarila svojega gospodarja v ramo, da bi nehal svojo igro. Odtrgal ji je obilen kos, ki ga je pohrustala v dveh ugrizih.

			»Torej ji dam?« je sam sebi pritrdil Genaro.

			Počepnil je h košari. Odeja se je zatresla. Počasi je bližje pomaknil krajček kruha, ki ga je držal med palcem in kazalcem.

			Vzemi kruh, ne mojih prstov.

			Psička je nekoliko oklevala, se odmaknila, se komaj zaznavno približala, povohala darilce in ga s hitrim gibom zgrabila. Pogoltnila ga je še hitreje kot Piratka.

			»Vsaj okušaj malo.«

			Hotel jo je pobožati po glavi, vendar je nasilno stegnila vrat nazaj, da bi mu ubežala.

			»Prezgodaj,« je menil Pepito. »Jezus Kristus, okužil si me s temi svojimi odsekanimi stavki. Ti poskrbi za hišo, jaz pa grem počistit pesjake. Potem grem v Medino. Ustavil se bom v trgovini, da vidim, če so mi dali kaj na stran. Za pse, hočem reči. Potrebuješ kaj? Kakav za zjutraj?«

			»Kakor želiš. Tudi sok je v redu.«

			»Kupil bom še več kakava, potrebuješ ga za nek recept, ne?«

			»Aha, že vidim. Ni zares zame.«

			»Ne zares,« se je zasmejal Pepito. »Tudi za Lucy.«

			»To vse spremeni …«

			»Če bo šla lulat, je v vedru krpa za po tleh,« je zaklical Pepito, preden je s Piratko za petami odšel skozi vrata.

			Genaro je na gobico zlil detergent za posodo in zavzdihnil.

			»Ko bo šla lulat,« ga je sam pri sebi popravil. »In ko boš šla kakat, so tam kuhinjske brisače. Moral bi z njim. Sem vedel, da je neka past.«

			Po treh urah in lulanju pod kuhinjsko mizo je na vrata potrkal Pepito in vrgel svoje čevlje na predalnik. Eden je padel na tla. Prijel ga je in z njim udaril ob les, da bi obstal na njem. Genaro se je pogreznil med blazine. Tonka se je spet začela tresti.

			»Niso hoteli sprejeti moje vloge!« je zarohnel. »Ker psi niso imeli čipov, ne morejo potrditi, da so bili njuni. Poleg tega nisva ničesar videla, razen njunega avta, ki je speljal s poti. NOBENEGA DOKAZA. Prvi policaj se mi je celo smejal v glavo, ko sem mu povedal, zakaj sem prišel. Nadlegujem jih s svojimi neprestanimi vlogami za tožbe zaradi štorij o psih, za katere vsem dol visi. Hotel sem govoriti s skrbnikom psov brigade. Moral sem zagroziti, da ne bom zapustil prostorov, dokler ne vidim, da ga pokličejo. Mislil je, da se hecam! Usedel sem se in se pogovarjal s Piratko. Ves čas. Brez prestanka. Zelo glasno, še zlasti ko je zazvonil telefon. Ko me je imel dovolj, je poklical sodelavca. In sodelavec je sočustvoval z mano, toda ni mogel ničesar narediti. Pokazal sem mu fotografije. Ob tem, kar je videl, se je zgrozil, vendar je trdil, da je to izguba časa. Brez fotografij bratov Gonzales, kako na kolobarje režeta svoje pse, ni tožbe. Tipa sta lahko mirna.«

			Genaro ni odgovoril. Policisti so imeli prav. In globoko v sebi je to vedel tudi Pepito. Vendar ni hotel popustiti in utihniti.

			»Dobro sem mu razložil, da so ju obesili s klavirsko tehniko, vendar si ni premislil.«

			Genaro je mislil, da ne razume dobro.

			»Klavirsko tehniko?«

			»Ti nisem včeraj razložil? Ne, že tako sva imela dovolj dela. Struno obesiš za visoko vejo, povlečeš ravno toliko, da se zadnje tace dotikajo tal, vendar ne toliko, da bi se pes lahko naslonil nanje. Zato začne cepetati s tačkami, da se ne bi zadušil. Vse dokler se mu mišice ne zakrčijo, ne izgubi ravnovesja, potem pade ali pa se vda. To je dodaten mojstrski detajl, tako agonija dlje traja. Ker v svojih motenih glavah mislijo, da agonija enega psa spodbudi lovski nagon pri drugih psih.«

			»To nima nobenega smisla,« je ugotavljal Genaro.

			Z vso matematično logiko, ki jo je premogel njegov visoki IQ, so njegovi možgani poskušali vzpostaviti nekakšno znanstveno shemo, verjetnostni račun.

			»Seveda nima! Izprijeni so, ti pravim!« se je razbesnel Pepito. »To je tako neumno, kot če verjameš, da boš dobil Nobelovo nagrado, če požreš knjigo za fiziko.«

			Genaro je poskušal zamenjati temo.

			»Ali ne bo dobila injekcije?«

			»Antibiotike in zdravila proti vnetju, bom pripravil. Je hudo jokala?«

			»Samo ko je vstala, da bi šla lulat.«

			Pepito je s pogledom na hitro prečesal ploščice.

			»Sem počistil, spral z vodo in jo zlil stran.«

			»Odlično! Vse to, ne da bi bruhal?«

			Ko se je bratranec obrnil stran in pripravljal injekcijo, je Genaro izkoristil trenutek, da je obraz razpotegnil v dolgo spako.

			Mož je počepnil za košaro.

			»Pridi zraven mene in drži ovratnik zadaj. Tako, da ne bo premikala glave, ko ji bom dal injekcijo. Zelo dobro.«

			Genaro je položil obe roki okoli plastike in napel vse mišice, ko je igla prebodla kožo. Psička je zacvilila, vendar se ni upirala.

			»Končano. Res je prijazna. Toliko bolje, ne bo tako težko skrbeti zanjo.«

			Pepito je vstal in vrgel iglo v smeti.

			»Ker sem tako vztrajal, je kljub vsemu obljubil, da ju bo na hitro obiskal. Šel bo pogledat njuno pasjo kolibo, da bosta nekoliko pod pritiskom. Približno tako uporabno kot pepelnik na motorju, vem. Vendar ne bosta ravno navdušena, ko se pri njima prikaže policija. Jaz pa sem navdušen nad vsem, kar bi ju lahko vznemirilo. Dobro, pripravit grem pripomočke za obe sterilizaciji, ki sta na programu danes popoldne. Hiša bo danes zvečer s tremi mladenkami pokala po šivih. Mi lahko narediš eno uslugo? Jih greš lahko iskat, da jih predstaviš Tonki? Nočem, da se zbudijo ob treh zjutraj in se spravijo nanjo, ker je nova. Tekma med tremi mumijami z ovratniki, takšna predstava me ne bi preveč zabavala. Zjutraj sem jih vzel iz Pristajališča in jih izoliral v Spa. Morajo ostati tešče. Ta črna je Ligara, temnooranžna pa Queen.«

			Genaro je pokimal in postavil računalnik nazaj na mizo. Počasi se je povzpel po stezi, zadovoljen je bil, da si je lahko na še vedno žarečem soncu razmigal noge. Psi, željni dotikov, so se postavili v častno vrsto. Fant je kot nekakšna rock zvezda, ki oplazi dlani svojih poslušalcev, vsakega psa pobožal po glavi.

			Človek ima takšne oboževalce, kot si jih zasluži.

			Ni se ukvarjal z oprsnicami, na vsak ovratnik je privezal en povodec.

			»To bo kratek sprehod, punce. In brezvezen. Pepitova ideja, ni treba meni zameriti,« jim je razložil in jih vodil do hiše.

			Ko je poskušal galge spraviti v hišo, je moral biti potrpežljiv in vztrajen. Zvijale so se, odmikale, stiskale rep med tačkami, obračale glave stran.

			»Morali so jim groziti ali jih tepsti, ko so jih galgueri poskušali peljati domov. Zapomnile so si lekcijo.«

			Pepito je udaril po stegnih in jih veselo poklical.

			»Pridi, Ligera, pridi! Gremo, Queen!«

			Temnooranžna galga, ki je bila radovednejša od svoje prijateljice, se je z zibajočimi boki le pomaknila naprej. Povohali sta možakarja, Tonkine prsi, potem njen smrček in ušesa, šli nazaj k njenim obvezam, ter se nato zleknili.

			»Punci, ne smeta biti ljubosumni. Zvečer bosta dobili enako obleko, kot jo ima gospodična. Odveži ju in ju imej na očeh. Spraznil bom avto. Dobil sem nekaj zaloge. In kakav!«

			Genaro je nadziral galge, kot da bi kuhal kremno juho. Samo čakal je, če bo katera počepnila. Enojno lulanje še gre, trojno lulanje ‒ recept za katastrofo. Toda usmilile so se ga in se zadovoljile z ovohavanjem različnih vonjav. Genaro je pripravil mizo. Žlička mu je padla na tla. Queen je stekla proti vratom, se stisnila k njim in se začela tresti, pri tem pa rahlo udarjala z repom ob tla.

			»Vse je v redu, pomiri se,« jo je potolažil Genaro.

			Spomnil se je, kako je v prejšnjih letih na dvorišču iskal kakšen kotiček, kamor bi se lahko skril. Za drevo ali v kot, kjer bi bil neviden, kjer ne bi bil žrtev posmeha, žaljivk, kjer ga ne bi suvali ob nahrbtnik, mu dali eno okoli kepe, mu ukradli očal. Preventivne kampanje so to poimenovale nadlegovanje. Lepe, ganljive sličice naj bi osveščale njegove ‘prijatelje’. Nadlegovanje ni v redu. Pretepati piflarje, debele Arabce, črnce, tudi to ni v redu.

			Za crknit smešno. Glede na rezultat bi lahko prihranili na milijone, kolikor jih je stalo oglaševanje.

			Ali tudi galguere osveščajo glede vašega trpljenja? Tako uporabno kot pepelnik na motorju, bi rekel Pepito. Bolje bi bilo za ta denar kupiti brikete za zavetišče …

			Po večerji je Pepito komaj čakal, da lahko blog naloži na splet. Takoj za tem je vsem, s katerimi je sodeloval, poslal mejl, v katerem je naznanil veliko novico. Azil v Medini je vstopil v numerično dobo. Še celo popolnoma nov logotip je imel. Sicer nič izvirnega, črn hrt v teku na srebrni podlagi. Šik, elegantno, učinkovito, je menil Španec.

			Najpomembnejše je bilo, da je Genaro svoje zamisli izpeljal do potankosti. Od tedaj naprej je bilo enostavno najti in posvojiti enega izmed Pepitovih psov. Samca, samico, mladička, starčka, barvitega, takega, ki se dobro razume z ostalimi psi in mački, v dobrem zdravstvenem stanju ... Genarovo orodje za iskanje je omogočalo vnašanje neštetih podatkov in dostop do opisa idealnega štirinožnega prijatelja. Pepito je iskreno zaploskal, ko je odkril funkcijo, ki je karakterje razdelila na tri skupine: zelo družaben, no problem; še malo sramežljiv, ampak tako luškan; travmatiziran, ampak čaka le na vašo ljubezen, da ponovno zaživi.

			»Dobro si opravil! Impresivno. Vse to v manj kot dveh urah. Ah joj, se je že spet začelo. Strombo, zdaj si me res očaral. Iskreno povedano, nekje globoko v sebi sem bil prepričan, da je bila tvoja zamisel o blogu samo izgovor, da bi preživel svoje dni pred računalnikom, da boš to vlekel tri tedne in da na koncu ne bom imel nič boljše strani, kot takrat, ko si šele prišel.«

			Podal mu je roko.

			»Hvala. Dober dečko si. In nadarjen.«

			Genaro je z mešanimi občutki prijel žuljavo roko.

			Tako torej, Pepito mu ni čisto zaupal. Brez pomisleka se je prepustil temu lepemu govoru. Spet ni prepoznal, da gre za goljufijo. Tako zelo si je želel potrditve, da se je znova in znova pustil vleči za nos.

			Ampak najpomembnejše je bilo, da je pošten. In učinkovit. Lotil se je dela, se popolnoma posvetil svoji nalogi in jo opravil nad pričakovanji svoje ‘stranke’.

			Ne bom poskušal več ugajati. Imam svoje vrline. Znam delati stvari. Najprej moram sam sebi zaupati.

			Lažje reči kot narediti.

			Veterinar je prišel nekaj minut pozneje v spremstvu Lucy, ki jo je mimogrede pobral. Bila sta prva, ki sta si lahko ogledala blog.

			Mladenka se je na ves glas smejala in posnemala nekoga, ki si želi posvojiti psa.

			»Hočem ga! Tako je luškan! Dragi, pokličeva in ga greva iskat ta vikend. Ljubček, ta je kot narejena zame. Nagovarja me, razumeš, srček moj? Izmeri kavč. Misliš, da je dovolj, če vzameva enega king size? Še posebej, če prineseva te tri, ki sem si jih izbrala …«

			»Mi posodiš svojega računalničarja?« je vprašal veterinar. »Če mi naredi stran, bom imel dvakrat več strank.«

			»Ne potrebuješ je, saj si že tako polno zaseden.«

			»Zlasti zaradi nekaterih zavetišč, katerih imena bom zamolčal. Vendar pa bom ohranil termine ob 16:30, ker nočem preveč pustiti čakati strank, ki plačajo, dokler jih še imam.«

			»Kapitalist!«

			»Izkoriščevalec!«

			Moža sta se režala, se obsuvala z žaljivkami, medtem ko sta si drgnila roke v umivalniku. Svoje zbadljivke sta krepila tako, da sta drug drugega škropila z milnimi mehurčki.

			»Kot dva otroka,« je zavzdihnila Lucy. »Vsakič je tako. Vprašam se, kdo je v tej hiši odrasel. Gremo lahko na delo?«

			»Čudna je ta tvoja želja po tem, da si mažeš roke s krvjo. Si v zadnjem času šla kaj do psihiatra? Kakšen serijski morilec v tvoji družini?«

			Mladenka je skomignila z rameni in preslišala veterinarjeve posmehljive komentarje.

			»Katera bo prva na vrsti?«

			»Prva bo uboga ranjenka,« je rekel in si nadel rokavice. »Dal ji bom mini injekcijo, da pogledam, kaj ste sčarali tam spodaj. Občutek imam, da ste zašili ušesa z repom.«

			Felipe je Tonki vbrizgal nekaj mililitrov anestetika. V naslednjih nekaj sekundah se ji je glava zazibala čez rob košare. Dvignil jo je in jo nesel na mizo, pokrito z neuničljivim belim prtom. Razrezal je obveze in se odobravajoče nasmehnil.

			»Kdo bi si mislil, da bodo tvoji klobasasti prsti sposobni visoke mode? Zelo lepo!«

			Genaro je stal nekoliko stran, ampak je vseeno lahko opazoval otečeno meso, ki so ga skupaj držali številni črni vozli. Zelo lepo ni bil ravno tisti načinovni prislov, ki bi mu spontano prišel na misel. Prej bi se odločil za ogabno, grozno, strašno, pošastno ali ‘frankensteinovsko’.

			»Kako to, da nisi več moj asistent?«

			»Hotel si imeti asistentko, mlado, lepo in prijazno?«

			»Tako je! Čista je, ne smrdi,« je resno nadaljeval veterinar in se nagnil nad rane. »Lucy, Betadine! S tem in z antibiotikom bi se čudil, če bi se ji kaj zagnojilo.«

			Rjavo tekočino ji je polil po boku.

			»Temperatura!«

			Genaro se je namrščil, ko je mladenka galgi brez obotavljanja dvignila rep in ji v zadnjično odprtino porinila termometer.

			»38,5.«

			»Fantastično. Nazaj povij. Enaki povoji, najprej pa dober sloj obližev s srebrom. Jih imaš? Odlično. Srebro še dodatno preprečuje možnost infekcije. Vazelin ublaži rane in zmanjša srbenje. Dobro zategni povoj, da ga ne bo mogla spraskati.«

			Veterinar je psički držal ramena v zraku in zbrano spremljal asistentkine gibe.

			»Ne zavezati vsega tega z elastičnimi trakovi. Še en kvadratni obliž na ostale. Super. Ne se dotikati več do ponedeljka, razen če se bo njeno stanje poslabšalo ali če bo dobila vročino. Uporabljaš resorbilno nit?«

			Pepito, do takrat le opazovalec, je prikimal.

			»Nisem ji hotel odstraniti šivov enega po enega.«

			Tonko je odnesel nazaj v košaro, jo pokril z odejo.

			»Te naše storitve bodo počasi dobile tri zvezdice. Ne povedati mojim strankam, da paciente tako razvajate, te možnosti naša klinika ne ponuja. Sveža posteljnina. Sveže halje. Ti, dečko, ravno prav si prišel, pojdi po naslednjo psičko.«

			Genaro ni imel izbire. Vrnil se je z Ligero. Pepito mu je moral pomagati in močno vleči za ovratnico. Povohala je vse te zdravniške zadeve, sama zmeda.

			»Me še potrebujete?« je vprašal, ko se je Felipe s polno injekcijo približal psički.

			Pepito je razumel, da njegov gost ni želel posebej sodelovati pri še eni operaciji.

			»Ne, ne. Odpri okno, ko bo na vrsti Queen, te bomo poklicali.«

			Genaro je olajšano sklonil glavo. Zgrabil je fotoaparat, ki je ležal na mizi.

			»Fotografiral bom nekaj starčkov. In razporedil blago, ki ga lahko uporabim za plaščke.«

			»Lucy, britvica!« je zaslišal, ko je za sabo zapiral vrata.

			»Sharon, na oder!« je zaklical proti Hotelu Sončno obrežje. »Pustiva jih, da opravijo svoje. Oni kirurgija, jaz pa računalnik. Vsakemu svoj virus!«





Dvajseto poglavje


			Genaro se je vrnil v hišo šele, ko je veterinar odšel. Kljub odprtemu oknu se je po prostoru širil močan vonj, ki ga je spominjal na bolnišnico. Spomin na zadnji obisk je bil še kako svež.

			Hiša je spominjala na vaško bolnišnico. Halje, na tleh beli prti, popackani z rjavo barvo, na pladnju nametani instrumenti in vrsta ranjencev v svojih košarah.

			»Lahko slikam vse tri z ovratniki?« je vprašal. »Za novice na blogu.«

			»Prav, slikaj. Toda s takimi slikami jih ne bomo oddali. Jih boš slikal še enkrat čez nekaj ...«

			Pepita je prekinil telefon. Snel si je rokavice in ga izvlekel iz žepa. Genaro je pomagal Lucy odstraniti sanitetni material, pri tem pa prisluškoval pogovoru.

			»Hola! Isabelle, kako si? Ja, si videla? Ne, nisem jaz naredil. Moj bratranec. Tako je, mlajši. Kdo? Vegas? Ja, še vedno je prost. Čudovito! Kdaj? Odlično! Kar pokliči, ko boš imela dobre novice. Adijo!«

			Španec je prekinil klic in v zrak dvignil pesti, potem pa planil k Genaru. Objel ga je in mu na lica pritisnil dva glasna in bodeča poljuba.

			»Z naslednjim vlakom odhaja Vegas v Francijo. Isabelle je objavila blog na forumu svoje organizacije. Dvajset minut kasneje je dobila prošnjo za posvojitev. Družina, ki že ima enega galga in išče zanj prijatelja. Ob tvojih slikah so dol padli in že poslali izpolnjen obrazec. Za Vegas to pomeni konec potovanja skozi puščavo!«

			Možak se je smejal svoji šali in naredil nekaj korakov salse, ali tanga ali merengue, Genaro se ni spoznal na to. Tudi Pepito ne. Podal je roko Lucy, da bi zaplesala z njim. Brez prigovarjanja se je vdala. Njeni zibajoči boki so v Genaru nemudoma vzbudili veliko željo po znanju latinskih plesov.

			»Ti-ti-ta, ta-ta-ta-ta,« je začel peti Pepito ob melodiji brazilske sambe.

			Lucy je spustila soplesalčevo roko in ujela Genarovo. Ta je obstal kot hlod, noge se mu niso hotele odlepiti od tal. Pred njegovim nosom je miss Irske čutno premikala svoja ramena, trebuh, prsi!

			Spustil jo je in hitro vrgel v smeti še zadnjo embalažo obkladkov in zamomljal:

			»Ne znam plesati.«

			»Se bo treba naučiti,« je ugovarjal Pepito.

			»Ne plešem rad.«

			Dekličina stegna so ga oplazila.

			»Se bo pa treba naučiti, kako to imeti rad!«

			Telefon je spet zazvonil. Plesalci so obstali. Lucy je dvignila palec proti Genaru.

			»Noro,« je zašepetala.

			»Hola. Ne. Napačna številka.«

			Pepito je prekinil klic.

			»Škoda,« je rekla Lucy. »Res se je dobro začelo.«

			Še enkrat je zazvonilo.

			»Kdo? Ne, tukaj ni nobenega Genara.«

			Fant je zazijal. Tukaj ni nobenega Genara? Kaj je bilo to? Pepito mu je s prstom na ustih ukazoval, naj bo tiho.

			»Zmotili ste se.«

			Prekinil je in se začel krohotati v telefon. Niti tri sekunde niso minile, pa se je spet zaslišala melodija.

			»Nič ne reci!« je ukazal Genaru, potem pa naznanil:

			»Ne poznam nobenega Genara.«

			Pepitu je nekdo z jeznim glasom odgovoril. Na drugi strani žice se je slišalo kričanje.

			»Tukaj imamo samo Stromba. Najstnika, ki čas preživlja s fotografiranjem ali na internetu. Gospod, sedaj morate nehati klicati. Postaja naporno. Seveda, čisto se mi je zmešalo. Hvala za kompliment, hvala enako. Naj neham s svojimi bedarijami? Pazite na jezik! Naj se nekam zaletim? Zelo dobro. Naj vam bo postlano s tisoč rožnatimi cvetovi! Me veseli, gospod!«

			Genaro in Lucy sta z odprtimi usti poslušala nenavaden pogovor.

			»Tvoj oče je bil,« je rekel Pepito s širokim nasmeškom in pospravil telefon nazaj v žep.

			»Moj oče? Te je on nekam poslal? In ti si mu rekel, da me ni tu?« se je začudil Genaro.

			»Saj dobro ve, da si pri meni. Na živce mi gre. Ni mi všeč njegov domišljav ton. Slišiva se na vsake tri leta, in to je dovolj, da me spravi ob živce. Ne morem si predstavljati, da bi ga poslušal vsak dan. Tukaj si za tri tedne, kaj te noče pustiti na miru te tri tedne? Na živce mi gre, na živce, to je vse! Tvoja mama bo poklicala kasneje.«

			Genaro ni vedel, kaj naj odgovori: Čisti bolnik si, kaj vse mi bo vrgel v faco, ali pa Bravo, moj heroj si, samo ti si upaš nekam poslati mojega očeta, to mu bo dobra lekcija.

			Z lahkoto si je predstavljal Eduarda Reyesa za svojo pisalno mizo, kako besni proti temu totalnemu kretenu od ženinega bratranca, ki si mu je drznil vreči dol slušalko. Bednik, velika nula, zaostal, kmet, vse to bi šlo skozi. Ne bi počakal niti pet minut, ko bi že klical Lucio, da bi ji izpovedal svojo jezo. Poglej, kakšna je tvoja družina! Sami neizobraženi kmeti! Lucia bi odgovorila, da so vsaj gostoljubni kmetje. Ne pa naduteži, ki jim je treba pokazati osem plemenitih nazivov, preden jim lahko poljubiš prstan.

			»To bo razburkalo hišo ...«

			Pepito je skomignil z rameni.

			»Brez tebe je preveč mirno. Se bosta vsaj imela o čem pogovarjati.«

			»Upajmo, da ni že v avtu, da bi me prišel iskat.«

			Pepito ga je začudeno pogledal.

			»Nočeš nazaj domov? Nimaš dovolj pobiranja drekov in pohabljenih psov?«

			»No, hm …«

			Genaro je bil še toliko bolj kot Pepito presenečen nad tem, da se je nehote tako izpovedal. Poskušal je kaj zamomljati v odgovor, vendar ni zmogel izustiti nobene jasne besede. Lucy ga je odrešila.

			»Daj mu mir. Če ga boš še naprej tako zbadal, bo šel na štop. Bi rad peljal par psov na sprehod? Nekateri niso povsem navajeni na povodec; dobro bi bilo, da malo napredujejo v tej smeri, če bodo kmalu posvojeni.«

			»OK.«

			Dve uri sprehajanja z lepo Španko – takšnega predloga ni mogel zavrniti. Kljub temu je s pogledom ošvrknil Tonko. Psička se je skrivala pod odejo in ni premaknila ušes. Če je spanec res imel zdravilne učinke, potem bo kmalu spet zdrava in jo bodo lahko prestavili v enega izmed pesjakov. Se bo pridružila Ligeri in Queen v Spa? Ali bo potem šla z ostalimi pohabljenimi v Obalo v megli ali pa bo imela to srečo, da se bo sprehodila po dvorišču proti tistim za posvojitev? Ali bo še v zavetišču, ko bo prišel čas, da jo fotografira in na blogu objavi njen opis? Bo znal dovolj dobro poudariti njene lastnosti, da njen spačeni videz ljudi ne bo odbijal?

			»Hej, a prideš?« ga je neučakano vprašala prijateljica.

			»Prihajam.«

			Lucy je odšla že pred večerjo. Njeni starši so počasi začeli misliti, da je njihova hiša zanjo postala hotel. Z bratrancem sta večerjala na štiri oči.

			»Si bil pred tem veterinarski asistent?«

			»Mhmm,« je prikimal Pepito in žvečil krompir, ki ga je pomočil v sardine v olju.

			Pojedli so vse jedi, ki so jih prinesli prostovoljci, in čeprav je šel Pepito v trgovino, je bil hladilnik skoraj prazen. Genaro je slutil, da bodo njihovi obroki od četrtka do sobote ali nedelje sestavljeni iz konzerv in kuhanega krompirja.

			»Tri leta.«

			»Je bil to torej tvoj poklic, preden si odprl zavetišče?«

			Španec je zmajal z glavo in z zobmi lomil ribje koščice.

			»Tri leta.«

			Me ima za debila ali kaj? Zakaj ponavlja ‘tri leta’?

			»Si pred tem kaj drugega počel?«

			»Ja.«

			In?

			Tokrat je bil Pepito tisti, ki ni bil zgovoren. Genaro je namrščil čelo in iz lonca vzel krompir. Brez sardin in zelenkastega olja. Kakšna žalost na porcelanastem krožniku.

			Še dobro, da mi očita, da ne govorim; ko pa jaz poskušam začeti pogovor, mi ne odgovarja.

			Hitro sta zaključila večerjo. Izmenjala sta si le nekaj nujnih in banalnih besed.

			Ko je bila miza pospravljena, je Pepito naznanil:

			»Tonka se ne sme navaditi lulati po mojih ploščicah. Ven jo bova peljala, skupaj z ostalima dvema.«

			»Že?«

			»Anestezija je popustila, lahko se počasi dvignejo in naredijo nekaj korakov. Ne glej me tako, kot da bil kakšen rabelj. Saj ne zahtevam od njih, da pretečejo maraton. Samo da svoje potrebe opravijo zunaj. Podobno je na kliniki. Lastniki jih poberejo tri ali štiri ure po operaciji in takrat morajo že hoditi. Piratka, gremo ven.«

			Psički je odprl vrata in poklical ostale. Ubogale so in mahale z repi, vendar se niso premaknile.

			 »Kaj pa drugega! Nočeš zapustiti palače. Palače groznih bolečin in zdravil.«

			Počepnil je h košari, v kateri je ležala Queen, in jo rahlo dvignil, da bi ji glavo pomaknil naprej. Poskušala se je zviti nazaj v klobčič, da bi ostala v košari, vendar ji je spodrsnilo in se je morala rešiti tako, da je postavila tačke na tla. Genaro je pozorno opazoval galgo, ki se je tako stežka dvigovala, kot piščanček, ki je pravkar pokukal iz lupine. Drugi dve sta bili deležni enake oskrbe. Bili sta otrpli, drgetali sta, zaradi bolečine sta spustili ušesa, njuni pogledi so vzbujali usmiljenje. Toda Pepito ni popustil. Tonki je snel ovratnik, ga zamenjal z ovratnico iz blaga in dečku podal povodec.

			»Ven.«

			‘Ven, prosim,’ se reče, če nisi ravno kmet.

			»Gremo, naprej. Hop!«

			Psička se je umikala. Rahlo je potisnil njeno zadnjico, pazil je, da se ne bi približal ranam. Začela se je tresti in cviliti.

			Genaro je zgrabil povodec, počepnil in iztegnil roko proti dolgemu gobčku. Potem je zelo nežno potegnil in zatleskal z jezikom. Tonka se mu je s spuščeno glavo približevala, počasneje kot anemična želva, toda na koncu je le prišla. Genaro je zmagovalno pogledal svojega gostitelja.

			Skozi vrata sta šla kot dva starčka. Tri metre od vhoda se je ustavila in se na veliko polulala. Dvignila se je, naredila še en meter in na beton spustila majhen rjav kupček.

			»Lulala in kakala! Zunaj! Ha! In your face!« je zaklical bratrancu.

			Zakaj sem to rekel???

			»Mama raca je ponosna na svojo račko!« se je porogljivo zasmejal Pepito.

			»Veš, kaj ti pravi mama raca?« je zagodrnjal Genaro. »Pravi ti ‘ga-ga’!«

			Ni mogel zadržati heheta.

			»Pridi, Tonka, še malo se sprehodi. Dobila boš pašteto.«

			»Uh, kaj vse obljubljaš. Uničil me boš.«

			»Če greš z mano do prikolice, boš dobila pašteto in še košček sira.«

			»Tvoj košček sira.«

			»Pustil sem ti svoj delež sardin, zato imam pravico do dodatne porcije sira.«

			»Pa kaj še?«

			Pepito je oba povodca prijel v levo roko, da bi lahko iz žepa vzel telefon. Pogledal je na izpisano številko.

			»Škoda, ni tvoj oče. Hola? Ja, Hallo, Birgitta! Wie geht’s, schatz?«31

			Temu je sledila mešanica španščine, angleščine, tu pa tam nekaj grlenih besed, ki jih je Genaro prepoznal za nemške.

			Obe psički sta druga za drugo počepnili, da bi se polulali. Razposajeni Pepito je Genaru pokazal jezik.

			»To ni tekmovanje,« je zašepetal Genaro in nadaljeval proti prikolici.

			Z majhnimi koraki se je oddaljeval od Tonke. Ko je bil povodec zategnjen, se je ustavil in počakal, da se mu približa. Razumel je, da bi mu rada sledila, ob tem pa ohranila razdaljo. Razdaljo, daljšo od dolžine roke ali noge. V zavetju pred klofuto ali udarcem z nogo.

			»Ugani, kaj,« ga je nenadoma vprašal Pepito.

			»Eden od galgov gre v Goethejevo deželo.«

			»Narobe! Nevada in Grano de café32 gresta okušati frankfurtske hrenovke. Dva naenkrat. En bradat in en črn. Tega nisem pričakoval.«

			»Kot bi rekla moja mami: šampanjec!«

			»Šampanjec? Si prepričan, da bi te tvoja mama spodbujala k pitju šampanjca? Nazdravili bomo z limonado. Vendar šele takrat, ko bosta psa že v kombiju. Nočem se prehitro veseliti. Lahko se zgodi, da odpovejo.«

			»Nemci že ne, Nemci so odločni. Niso tako spremenljivi kot Italijani in Španci.«

			»Kaj so to za eni stereotipi? In Angleži so goljufi in Francozi so naduti?«

			»Prav imaš, pozabil sem na izdajalske Angleže!«

			»Naduti in gluhi,« se je posmehnil Španec. »Dobro, punce, konec je praznjenja cistern, gremo nazaj. Moram poklicati zavetišče na severu Sevilje. Oni so tisti, ki poskrbijo za prevoz. Vprašal jih bom, kdaj so nameravali nazaj na sever Evrope in če imajo še prostor. Potem pa moramo – glede na to, kam peljejo pse, – uskladiti skupne prevoze, s katerimi bomo posvojenčke razvozili. Moj mali Strombo, veliko dela si mi naložil!«

			»Oprosti!« je zagodrnjal Genaro.

			»Hecam se, nergaški Francoz. Obožujem takšno delo.«

			»Obožuješ kakršno koli delo, ne?«

			»Življenje je prekratko, da bi ga preživel raztegnjen na kavču in gledal neke kretene, zaprte v vilo, se ti ne zdi?«

			Genaro je skomignil z rameni. Strinjal se je z drugim delom povedi, toda prvi del, poležavati na kavču, mu je bil pravzaprav všeč. Poležavati na kavču z igralno konzolo v rokah je bila celo njegova najljubša dejavnost. Z lahkoto si je zamišljal, kaj bi raje izbral, če bi moral izbirati med tem, da se valja med blazinami, ali tem, da prevaža beton. S pritiskanjem na gumbe ni mogoče postaviti ambulante.

			Pepito, ne me okužiti! Ne smem postati Psiček Genaro.

			»Mi lahko podaš Tonkine posodice? Če drugi ne smejo jesti in piti, ne bomo goltali pred njihovim nosom.«

			»Kdo smo mi?«

			»No, dobro, ona!« se je razdražil Pepito.

			»Kadar ne spiš, si še toliko slabše volje. Mislil bi si, da te bodo dobre novice spravile v dobro voljo. Počakajte tri minute. Princeske bom odpeljal nazaj v posteljo in vam prinesel pašteto.«

			»In sir.«

			»Ničesar ne spustiš.«

			Zažvižgal je, da bi priklical Piratko, ki se je pobratila z velikim belim samcem iz pesjaka Iščeš prijatelja?

			»Ti, falotka, nehaj se spogledovati in pridi nazaj! Saj si že jedla, ni ti treba krasti hrane bolehnim. Tako, ja, hitro na kavč, da jim pokažeš, kdo je šef!«

			Genaro se je usedel na stopnice pred prikolico. V skoraj popolni temi so skozi bele obveze pronicali še zadnji ostanki rdeče barve. Psičko je v rednih razmakih zajela tresavica. Kljub utrujenosti in bolečini je s sklonjeno glavo in visečim repom vztrajala pokonci dva metra stran od človeka, ki jo je držal v priporu.

			Močna svetloba je preplavila sprednji del hiše. Iz nje je izstopil Pepito in postavil posodice pred psičko.

			»Ne bom se dotaknil njene hrane, vem,« ga je prehitel Genaro.

			»Na tvojem mestu bi spustil povodec …«

			»In pobral drek na sredi dvorišča.«

			»Hotel sem reči, da bi spustil povodec zato, da bo lahko jedla in pri tem ne bi paničarila ob misli, da jo boš odvlekel daleč stran od hrane. Glede na njeno stanje ti ne bi bilo treba teči za njo, da bi jo ujel. Ampak bolj mi je všeč tvoja različica.«

			»Dobro sem videl, da je to zmotilo tvoj kozmični red.«

			»Moj kozmični red, samo to?«

			Genaro se je dvignil s počasnimi gibi in šel po orodje. Čez nekaj korakov je obstal, pogledal nazaj.

			»Jo imaš pod nadzorom?«

			»Samo to počnem. Bolje ji je na samem. Ni to dojenček, ne potrebuje ves čas svoje varuške.«

			Pepito je imel prav – ko je Genaro počistil in pospravil lopato, je bila psička še vedno na istem mestu. Oči je imela na pol zaprte, smrček nad prazno posodico, komaj je še stala pokonci. Genaro je pobral povodec.

			»Esto niño tiene sueño, muy pronto se va a dormir; tiene un ojito cerrado, y otro no lo puede abrir,«33 je recitiral.

			Ko je videl, kako je galga izčrpana, se je spomnil besedila uspavanke, ki mu jo je pela mama, ko je bil še čisto majhen. Vrtnica bo zaspala. Preveril je, da so bila vrata v hišo zaprta in da ga Pepito ni slišal.

			»Ne bom ti je zapel,« jo je posvaril. »Če ne, bom zaspal pred tabo.«

			Pepito je počival na kavču in čakal, da se njegov gost vrne. Genaro je menil, da bi morali Španca z iznakaženo Piratko na kolenih in pohabljenimi psičkami pri nogah ovekovečiti.

			»Fotografijo in tvojo predstavitev bomo dali na blog. Stavil bi, da te veliko tistih, s katerimi sodeluješ, še ni videlo.«

			»Razočarani bodo, predvsem dekleta. Vse sem stavil na svoj glas in smisel za humor.«

			»Ali pa ti bodo poslale prošnje za posvojitev. Toda za pse.«

			»Prijazno od tebe, vendar ne preveč verjetno.«

			»Če hočeš, lahko skupaj izbereva najboljšo fotografijo. Hkrati ti lahko še pokažem, kako napisati članek, ti mi pa lahko poveš, kaj vse bi rad delil z drugimi, da predstaviš sebe in svoje zavetišče.«

			Pepito je pogledal na uro.

			»Ura je že čez devet. Ne greš spat?«

			»Saj ni veliko dela in tako bo blog bolj dokončan. Danes zvečer ga bo veliko ljudi obiskalo in škoda bi bilo, da bi bili prevzetni Francozi in debeli Nemci prikrajšani za tvoj uničevalski videz.«

			Genaro je poskušal čim enostavneje razložiti, kako osvežiti blog. Večkrat je moral ponoviti korake, preden si jih je bratranec zapomnil. Kar nekaj časa je trajalo, da mu je pokazal, kako se doda fotografijo in nastavi dimenzije. Dodati tag tudi ni bila lahka naloga.

			»Ta tvoja zadeva me živcira. Jaz nisem rojen za to.«

			»Te živcira bolj ali manj kot moj oče?«

			»Manj.«

			»Torej se skoncentriraj in začni od začetka!«

			»Od kdaj mi ti ukazuješ?«

			»Odkar sem tvoj webmaster34. V izrazu webmaster je beseda mojster. Veš, kaj to pomeni? Dodaj tag ‘novice’ v tvoj članek. Ne, ne tja. Klikni na kvadratek.«

			»Lahko zdaj začnem pisati?«

			»Začni. A vedno tipkaš s kazalcem?«

			»Ostali prsti so predebeli, z njimi pritiskam na več tipk hkrati.«

			»Veš, če hočeš na naslednjo stran, ti ni treba polizati prsta in z njim potegniti po zaslonu.«

			»Čutim pikico sarkazma. Res nočeš iti spat?«

			»Raje bi te nadziral, sicer boš naredil kakšno bedarijo in mi vse uničil.«

			Pepito je začel na glas izgovarjati, kar je hotel napisati. Razvil je eno zamisel, potem popravil, šel v drugo smer. Genaro, ki ga je nenehen monolog uspaval, je začel zehati. Vse pogosteje. Vse težje je zatiral željo, da bi zaprl oči. Glava mu je padla na bratrančevo ramo.

			»Pojdi spat. Zdaj! Bova jutri dokončala.«

			Genaro je tako zazehal, da bi se mu skoraj snela čeljust.

			»Naprej bom shranil, kar si že napisal. Evo.«

			S težavo se je iztrgal iz objema mehkih blazin.

			»Lahko noč!« je zaklical.

			Tonka je v svoji košari dvignila glavo. Gledala je, kako Genaro zapušča prostor, in se dvignila, ko je položil dlan na ročaj košare.

			»Lezi, Tonka,« je ukazal Pepito.

			Toda psička ni ubogala in je šepala za dečkom.

			»Mogoče hoče lulati?«

			»Lahko poskusiš. Toda … Sprašujem se, če ti morda enostavno ne sledi.«

			Na široko je odprl vrata in se odmaknil, da bi jo spustil skozi. Psička se ni premaknila.

			Genaro je skomignil z rameni.

			»Lahko spi v prikolici?«

			Mož se je namrščil.

			»Če se bo notri polulala, jih bom slišal. Ni moja prikolica.«

			»Zbudil se bom, če bo vstala. Če pa se ne zbudim, bom jutri zjutraj počistil.«

			»Ne vem, če je to dobra ideja.«

			»Tudi jaz ne,« je priznal Genaro.

			»Zelo dobro. Torej gre s tabo.«

			»Ravnokar sem ti rekel, da se mi zdi, da moja zamisel ni dobra,« je začudeno dejal Genaro.

			»In kot vsak nepremišljen Španec, ki se spoštuje, sem zaključil, da jo je treba izvesti.«

			Genaro se je obrnil, zgrabil košaro in se odpravil proti svojemu bivališču; nadziral je psičko, ki mu je sledila na razdalji petih korakov. Košaro je postavil k hladilniku, tja, kjer je ni mogel videti s postelje. Tonka je komaj preplezala obe stopnici, toda Genaro si je ni upal drugače spodbujati, kot da se je tapkal po stegnih. Sicer bi se umaknila njegovemu dotiku in povzročil bi ji še več trpljenja. Na hitro je povohala odejo in splezala v svojo košaro. Zvila se je in globoko zavzdihnila.

			Preden je zlezel pod odejo, je Tonko pokril z rjuho in ugasnil luč. Nato se je še sam ulegel, pognetel blazino, da je dobila udobno obliko. Zavzdihnil je še bolj globoko kot psička, se obrnil k zidu, se zahihital in izdavil:

			»Ga-ga.«





Enaindvajseto poglavje


			Ko je zazvonila budilka, se je Genaro brez težav zavedel, da v prikolici ni bil sam. Zaprt prostor je bil zaradi razkužila prežet z vonjem po jodu, s katerim je bila prepojena galgina dlaka. Ponoči se ni niti enkrat zbudil. Psička ga ni prebudila. Prižgal je luč, bal se je, kaj ga bo pričakalo na tleh. Hitro je pogledal proti košari in si oddahnil. Košara in njena stanovalka sta bili še vedno popolnoma prekriti z rjuho. Če ni bila Tonka po nekem naključju šampionka v akrobatiki, si Genaro ni znal predstavljati, kako bi lahko skočila iz košare, se izmuznila izpod rjuhe in se pri tem niti za milimeter ne premaknila. Oblekel se je, galga se ni prikazala. Obul si je čevlje. Še vedno nobenega odziva.

			Ugriznil se je v ustnico.

			Crknila je. To ni vonj po Betadinu, ampak po kadavru.

			Misel, da bi odkril truplo, se mu je upirala. Hotel je poklicati Pepita. Ta bi ga imel za slabiča. Z veseljem bi mu postregel z eno od svojih posmehljivih fraz, kot je: »Mrtvi psi ne grizejo.«

			Mrtvih psov se bojim. Mrtvi psi mi poženejo strah v kosti. Saj imam pravico do tega, a ne? se je razburil in pokleknil h košari.

			Naredil je globok vdih in s konicami prstov dvignil blago, kot da bi odkrival mrtvaški prt. Velike jantarjeve oči so strmele vanj. Zakričal je in padel na rit. Psička je skočila v zrak in skrila svoj gobček.

			»Ustrašila si me. Mislil sem, da si mrtva, potem pa zagledam tvoje velike, odprte oči. Gremo, pokonci. Zajtrk!« je rekel, odprl vrata in stopil na prvo stopnico.

			Galga ni kazala nobene volje, da bi zapustila svoje toplo gnezdo, zato se je vrnil in uporabil bratrančevo metodo.

			Stresi košaro, dvigni hrta.

			Psička se je stresla in pogledala proti svojim obvezam. Z majhnimi ugrizi se je popraskala.

			»Ne, pusti obliže!«

			Roko je iztegnil proti ovratniku, da bi se nehala praskati. Psička se je odrezavo odmaknila in se zadela ob hladilnik.

			»OK, OK, ne bom se te več dotaknil, ampak pridi sem. Hop, hop, hop! Gre-mo,« je počasi izgovarjal.

			Šel je ven in upal, da mu bo sledila.

			»Zajtrk, zajtrk, zajtrk!« je ponavljal na dvorišču.

			Reče se ’pridi, pridi, pridi’. Če bi me tisti ta drugi bedak slišal, bi me še res začel klicati mama raca.

			Njegov klic je deloval. Tonka se je prikazala na vratih. Malo je oklevala, opazovala tla, železno stopnico in poskočila.

			»Ti pa še nikoli nisi videla stopnic. Če te bomo oddali v večnadstropno hišo, se boš morala naučiti uporabljati stopnice, sicer jih boš do konca uničila. Oh, lulaš, bravo!«

			»Zdravo!« je zaklical Genaro, ko je vstopil v hišo.

			Nobenega zvoka, nobene luči. Najstnik je iz žepa izvlekel mobitel in preveril uro. 6:45.

			Ob tej uri bi moral biti Pepito že pokonci, kriliti z rokami in kokodakati. Da bi pes umrl v svoji postelji, bi še šlo, ampak njegov bratranec, to pa ne. Obe psički, ki sta bili operirani, sta dvignili glavo in zazehali.

			»Pepito, hej, hoj!«

			Obrnil se je, da bi pogledal, če ga ni morda zgrešil zunaj.

			»O, ne!« je kriknil. »Saj si se ravnokar zunaj polulala!«

			Tonka je tik pred vhodom lulala po ploščicah. Zaustavila je curek, se zvila in zacvilila. Drugi dve sta začeli lajati. Med vrati se je pojavil Španec, priprl je oči, da ga luč ne bi zaslepila. Genaro ni vedel, ali naj najprej utiša Ligero in Queen, potolaži Tonko ali popivna lužo, Pepito pa se je čohal po svoji s kocinami počrneli bradi.

			»Koliko je ura?« je zamomljal.

			»6:45.«

			»Budilka, nisem je slišal.«

			Pobožal je Ligero in Queen.

			»Psst, punci, to sta Strombo in Tonka. To je tudi njun dom. Že v redu. Kava.«

			Noge je vlekel po tleh do kuhinje in zlil ostanek kave v skodelico, ki jo je pogrel v mikrovalovki.

			Genaro ga je oplazil, ko je hotel v umivalniku napolniti vedro z vodo. Počistil je s krpo, jo ožel, zlil vodo stran. Pepito je s hrbtom naslonjen na hladilnik v majhnih požirkih pil vrelo kavo.

			Genaro je s kuhinjskega pulta vzel posodico z rehidracijsko raztopino. V čisti skodelici je zmešal nekaj briketov s pašteto. Posodici je položil k nogam in zaklical.

			»Tonka!«

			Ne le ena, ampak tri psičke so pritekle k hrani. Predvidel je težave, zato je umaknil pašteto. Trije gobčki, polni čekanov, v isti posodi s 15 cm premera, pa četudi so ti gobčki samo podaljški mumificiranih teles – ni boljšega recepta za začetek pretepa in strgane šive. Odprl je omaro nad umivalnikom.

			Seveda, ni druge posodice. Ta tukaj pa stoji kot lipov bog!

			»Samo malo!« je rekel in odprl omarico.

			Iz nje je vzel dva jušna krožnika, s pogledom je hotel izzvati Pepita, naj kaj reče glede teh neprimernih posod. Pripravil je dve novi mešanici. Eno je postavil pred pisalno mizo, drugo blizu nizke mizice in tretjo v kot sobe.

			Pepito je postrgal sladkor, ki se ni raztopil, zacmokal z jezikom, pomil skodelico, jo obrisal in pospravil.

			»Nisi prinesel košare?«

			Nisi prinesel košare, na nič ne misliš! si je prevedel Genaro.

			»Grem ponjo. In potem bom nahranil še sto petdeset drugih. Kar spij še eno kavo,« je rezko zabrusil.

			»Kakšna dobra ideja! Še celo v posteljo si jo bom nesel.«

			Genaro je od začudenja zazijal.

			Pepito je prasnil v smeh in ga potrepljal po rami.

			»6. dan, ti pa še kar ne razumeš mojih šal. Oblečem se in se ti pridružim. Si sicer v redu spal? Si v formi? Saj ni naredila kakšne štale? Zdi se mi, da je danes bolje. Pa tebi? Apetit ima …«

			Zakaj sem se moral prej razburiti? Vsaj tiho je bil!

			Jutro je bilo podobno prejšnjemu večeru. Ob času kosila je Genaro na splet naložil portrete starčkov in Pepitovo predstavitev. Prav tako je v nekaj minutah pripravil majhno presenečenje. Svoje najljubše čokoladne piškote. Nekaj, kar je bilo po okusu podobno cookiejem, makronom in browniejem. Ni priznal, kako super enostavno je bilo pripraviti to mojstrovino. Hotel je impresionirati svojega bratranca … in Lucy.

			»Marija sveta božja, kako dobro diši tukaj!«

			»Spekel sem majhne kolačke. Po receptu, ki sem ga dodelal po številnih poskusih. Ni bilo lahko …«

			Po receptu, pri katerem sem ga polomil, ko sem narobe prebral količino sladkorja in masla. Rezultat je bil desetkrat boljši od prvotnega. Od takrat naprej se ravnam po tem.

			»Komaj čakam, da poskusim. Z varikino sem zdrgnil pol košar, sestradan sem!«

			»Pustila bova še za Lucy.«

			»Ah, poslala mi je SMS. Danes ne pride. Učiteljica naravoslovja jih je obvestila, da bodo jutri pisali test. Učiti se mora.«

			Genaro je z obžalovanjem opazoval pladenj s piškoti. Pepito ga je objel čez ramena.

			»Pazi se, postal boš bolj obseden z njo kot jaz s tvojimi sladicami. Kot punca te lahko čisto zasvoji.«

			»Ja, no. Saj je simpatična.«

			Njegov odgovor je zvenel grozovito nepristno.

			»Popoldne bom začel šivati,« je zamenjal temo.

			»Predvidevam, da nočeš drgniti košar in stresati starih blazin?« je zavzdihnil Španec. »Res pa je, da to lahko počne kdor koli, nimam pa nobenega drugega, ki bi znal šivati plaščke.«

			»Ne se preveč veseliti, nisem še začel.«

			»Tip, ki zna dodelati tako okusen recept, mora znati tudi odrezati kos blaga in pritiskati na pedal. Punce zjutraj še niso šle ven? Ven! Vsi na dvorišče in potem ‒ kosilo! Tudi ti in tvoja psička. Meni ne sledi.«

			»Ni moja psička. Pridi, Tonka.«

			Galga se je dvignila, ubrala stopinje za dečkom in s tem izpodbijala njegove besede.

			Pepito se je naslonil na zid, obraz je nastavil soncu, pustil je, da si psičke izberejo najboljši prostor za zalivanje. Genaro je s prekrižanimi rokami čakal ob njem.

			»Boji se me. Vem, zakaj. Zaradi tega zaobljenega trebuha, ki ga imava z Jesúsom Gonzalesom. Lahko bi bila brata. Enako velika, enako zajetna, enaka barva las, enaka zalita lica, celo bradica. Še dobro, da nimava enakih možganov. Zaenkrat se ji še ne morem približati, ne da bi se ob tem tresla z vsemi štirimi in smrčkom. Ti jo boš potem držal za injekcijo. Moram te naučiti, kako.«

			Genaro je odločno pomignil z obema kazalcema.

			»Em, ne, hvala.«

			Tukaj ne mislim ostati za večno. Čez dva tedna grem domov. Lahko obračam beton, pobiram dreke, polnim posodice. Vendar pa na informativnem vprašalniku nisem odkljukal, da bi bil rad veterinar.

			»Škoda, to vedno prav pride. Če se znajdeš sam v džungli in te ugrizne kača in imaš pri sebi v nahrbtniku injekcijo s protistrupom, kaj boš naredil?«

			»Bomo videli, ko bo šlo za življenje ali smrt.«

			»Boječka …«

			Genaro je potreboval več kot dve uri, da je izdelal prvi plašček. Prve pol ure je preoblikoval šablono stare šivilje in si pri tem pomagal z navodili, ki jih je našel na internetu. Okleval je, če bi Pepita vprašal za mnenje, potem pa se odločil, da se bo kar lotil dela. Španec bi ga spraševal, zakaj, kako, s čim ... In Genaro bi potreboval eno uro, potem pa bi v odgovor dobil:

			»Kaj jaz vem? Naredi, kot se ti zdi!«

			V najslabšem primeru, če bi mu bil običajni model bolj všeč, potem bi naslednje prilagodil temu.

			Naredil je en šiv nazaj, en šiv naprej, razrezal nitke, jih trikrat zašil skupaj z notranje strani, jih odrezal čisto pri vozlih, stresel plašček. Pretegnil si je ramena. Ker je bil toliko časa sklonjen nad šivalnim strojem, ga je bolel vrat.

			Preden je Pepitu pokazal svoj izdelek, je z metlico in smetišnico pobral odpadke in niti, ki so se mu vlekle pri nogah. Preden jih je vrgel v smeti, je pobral štiri kose blaga, ki jih je odrezal, da bi dobil okroglo obliko za zadnjo plat in ramena. Zvil jih je in jih pospravil v Rossino škatlo za šivanje.

			»Tonka, Ligera, Queen, ven,« je ukazal. »Poklicali bomo šefa in vprašali enega od vaših prijateljev, če bi bil rad model.«

			Pepito je na zunanji strani Hotela Sončno obrežje z blazino silovito udarjal ob rešetke. Moreno in Blaqui sta tekmovala v lajanju in jo poskušala zgrabiti s široko odprtimi čeljustmi. Galge so se umaknile. Tista dva sta bila preveč hrupna zanje in preveč sta se premikala!

			Genaro je pomahal s plaščkom snežno modre barve.

			»Končano!«

			»Vidiš, uspelo ti je.«

			Pogledal je na uro.

			»V predvidenem času, kajne?«

			»Malo dlje je trajalo, ampak zato, ker sem naredil nekaj sprememb. Dodal sem visok, zaprt ovratnik in namesto navadnega traku, s katerim je bilo pritrjeno blago na boku, sem dodal ‘naprsnik’ ‒ ne vem, kako se reče temu po špansko. To je kos blaga, ki v celoti pokriva prsi, vse do trebuha. Za tiste hrte, ki nimajo kratkih dlačic, saj pokriva večjo površino kože, hkrati pa se ne more umazati z urinom.«

			Prav nič ni bil zaslužen za to, recitiral je argumente, ki so spremljali spletna navodila.

			»Naprsnik? V španščini rečemo enako. Vendar ne vidim zares razlike. Pokaži mi na Sharon.«

			Vstopila sta k starčkom in Genaro je psički potisnil glavo skozi ovratnik, pobral naprsnik, ki je visel nad prašnimi tlemi, ji ga povlekel čez prsi in ga zavezal na hrbtu z dvema trakovoma, s katerima je bil naprsnik podaljšan.

			»Tadam, et voilà!« je rekel po francosko.

			Pepito je počepnil pred psičko, ki je to izkoristila tako, da mu je smrček potisnila v ušesa. Z roko ji je segel med sprednje tace.

			»Pa saj to je odlično! Je zakomplicirano?«

			»Nič bolj kot model stare mame.«

			Pepito je vstal in psičko počohal po glavi. Razvil je ovratnik, ki ga je Genaro prej upognil v dve gubi, in ji pokril ušesa.

			»O, Modra kapica, kje imaš piškote?«

			Sharon je stresla glavo.

			»Saj nismo drhal, Sharon! Noče si dati kapuce.«

			»Res je fin tvoj plašček. Zakaj nam jih Rossa ni takšnih šivala?«

			»Ker je delala po modelu in ni imela interneta?«

			»To je zagotovo res, Rossa ne zna srfati po internetu.«

			»Si videl, da sem ga podložil? Brez vidnih šivov, tako bolje drži skupaj, se ne cefra, če se praskajo. In trikrat topleje je.«

			»Dvakrat topleje, hočeš reči.«

			»Trikrat,« je ponovil Genaro in dvignil tri prste, da bi podprl svoje besede.

			Vesel je bil, da se je lahko s svojim gostiteljem obnašal kot z učencem.

			»Gre za podoben princip kot pri dvojnem zastekljevanju. Ko se zrak ujame med dve plasti, je izolacija toliko boljša. Najbolje bi bilo zgoraj dati blago, odporno proti vetru in dežju. S tem bi lahko vlekli snežne sani na severnem tečaju. Toda moral sem se znajti s tem, kar sem našel na tvojem kupu.«

			»Tudi najlepše dekle na svetu ne more dati drugega kot to, kar ima … S tem ne mislim na Lucy.«

			»Nehaj že z Lucy,« mu je ugovarjal Genaro. »Težek si. Ali te jaz kdaj sprašujem, če imaš punco? Ali ti jaz kdaj vsake tri minute omenim Isobel? Prav luštna je, Isobel, tvojih let. Ali ti je Isobel všeč? Pridi sem, Sharon, da te slečem.«

			Genaro se je obrnil stran od bratranca in odrešil psičko. Pod soncem se je v plaščku v nekaj minutah spremenila v termofor.

			»Isobel je poročena. Škoda … Videti je malo kot Lucy čez petindvajset let. Lepa, prijetna, pametna, vedno dobre volje.«

			Genaro je bratrancu zastavil retorično vprašanje, da bi ga ta pustil na miru. Ni se nadejal tako iskrenega odgovora. Mož je dlani dvignil v kretnjo, ki je nakazovala, da se je s tem sprijaznil.

			»Nedvomno pa imam tudi nekaj dobrih lastnosti: nobenih vikendov, nobenih počitnic, miniaturno hišico za lutke, pse, ki ves čas lajajo, telefon, ki zvoni ob vsaki uri, bančni račun, ki je tako prazen kot glave bratov Gonzalez. Dekleta lahko samo sanjajo o tem. Torej, brez žene, brez otrok. Pepito, svoboden kot ptiček. To bi moral poudariti na blogu. Spletni portali za zmenke, to je zdaj aktualno. Če mi najdeš eno Brigitte Bardot, prijatelj moj, samo ne v njenem trenutnem stanju, jo vzamem.«

			Genaro je v šali zaznal nekakšno žalost. Kljub številnim obiskom, prijateljem povsod po Evropi in dnevom brez konca je bil njegov bratranec osamljen. Ko je zaprl vrata svoje hiše, je v njej ostal sam s Piratko. Na mizi en krožnik, v kopalnici ena zobna ščetka, na postelji en vzglavnik. Zato pa je izkoristil vsak človeški obisk za to, da je nadoknadil pogovore, ki bi jih sicer imel z družino. Najstnika je zajel val usmiljenja in žal mu je bilo, da se je pošalil. Pepito se je prijazno šalil, on pa je njemu v obraz vrgel njegovo samoto.

			»Končal sem za danes, potrebuješ pomoč pri košarah?« je v zadregi vprašal.

			»Skoraj sem zaključil. Dobro delo si opravil, pojdi delat nekaj, kar ti je všeč. Skajpaj s prijatelji, če hočeš.«

			In jim rečem kaj?

			»Prav. Malo me bolijo oči. Ne bom več gledal tako od blizu. Lahko psičke odvedem nazaj in peljem na sprehod nekatere druge?«

			»Čisto sam?«

			Genaro je namrščil obrvi.

			Ja, brez Lucy, smo razumeli.

			»Zakaj pa ne?«

			»Če želiš, jaz ti ne bom preprečil. Psi so vedno veseli, če gredo na zrak. Bodi pozoren na cesti. Drži jih na kratko, dokler ne pridete na stezo. In ne spusti jih, prav?«

			»Pepito?« ga je prekinil Genaro.

			»Ja?«

			»Sprosti se in pojej en piškot.«

			»Si kdaj razmišljal o medicini? Res so mi všeč tvoji zdravniški nasveti. Kar zadeva Ligero in Queen, ju bomo raje odpeljali v Spa, potem ko jima bom dal še zadnjo dozo antibiotikov. Ne bosta več na opazovanju. Dobro sta prenesli posledice anestezije. Ne bo mi ju treba več dolgo imeti ves čas na očeh.«

			»Kaj pa Tonka?« je nemudoma kriknil Genaro.

			»Žal ne Tonka. Njeno stanje je precej bolj resno. Še en teden bo morala spati na toplem.«

			»V prikolici.«

			To ni bilo vprašanje in Pepito je to razumel.

			»V prikolici.«

			Za trenutek je z očmi, uprtimi v svojega gosta, obmolknil.

			»Ne smeš se preveč navezati nanjo in ne pusti, da se ona preveč naveže nate. Ti odhajaš čez petnajst dni, ona ne.«

			Genaro je zardel.

			»Ja, tako kot Lucy,« je rekel in zapustil pesjak.

			Petek zjutraj, dva plaščka. En roza, drugi bež.

			Petek popoldne, en črn plašček.

			In nekaj.

			In začetki heksenšusa.

			Petek ob 16:12, hupanje, zvok motorja, škripanje vhodnih vrat, lajež, cviljenje, tuljenje psov. Koncert, namenjen Lucy.

			Hitro, samo še dve luknjici. Vozel. Dva vozla. Odreži nit. Spravi v žep jopice.

			»Hej, kužki, počitnice so! In to božič. Poglejte, kaj vam je prinesla Lucy!«

			Genaro je počasi pospravljal. Ni govora, da bi skočil pokonci z visečim jezikom kot hrti. In nedvomno vsi tipi na gimnaziji.

			Tonka, skrita v svoji košari, ki jo je postavil poleg stola, je spustila ušesa. Preplašeno je strmela v vrata, ki so bila odprta, da bi v hišo pritekal vroč zrak.

			Med vrati se je zarisala popolna silhueta.

			»Zdravo, Strombo! Kako se počutijo?«

			Genara ni čudilo, da se mladenka ne zanima za njegovo zdravje. Pozdravila ga je, preden je vprašala, kaj je novega pri galgah. Že to je bil napredek.

			»Ligera in Queen sta šli včeraj zvečer nazaj v pesjak. Jesta, zelo lepe kakce delata. Nimata vročine,« je rekel Pepito. »Obveze so na svojem mestu.«

			»Super! Kaj pa Tonka?«

			»Kot lahko vidiš, je še vedno ...«

			Genaro se je ustavil in nato ukazal:

			»Pojdi stran od vrat, zakrivaš svetlobo!«

			Z roko je pokazal proti Lucy, potem pa se vrgel na vse štiri pred košaro.

			»Pepito? Pepito!« je zakričal.

			Špancu, ki je pritekel, je pokazal velike rumene madeže, ki so prepojili obveze na psičkinem trebuhu.

			»Rane so se zagnojile, teče iz njih!«

			Lucy se je približala, nagnila glavo, se sklonila, da bi zaznala vonj, ki se je širil pod obliži. Svoj prostor je prepustila Pepitu. Psička se je nemudoma začela zvijati in cviliti.

			»Kaj meniš?«

			»Mleko. Pa ti?«

			»Enako.«

			»Mleko?« se je začudil Genaro.

			»Ubili so mladičke, ki jih je dojila, zato ima preveč mleka.«

			»Ali je hudo?«

			»Ne daj ji več piti do jutri zjutraj in ne bo izločala več toliko mleka. Še naprej bom nadzoroval njeno temperaturo. Z antibiotiki bi se moralo vnetje mlečnih žlez umiriti.«

			»Jo boli?«

			»Malo pa že,« se je namrščil Pepito.

			»Skoraj povsod jo boli …,« je ugotavljal Genaro.

			»Glava in rep, ne bi smelo biti prehudo,« ga je popravila Lucy in vstala.

			»No, pa smo pomirjeni.«

			»Si šival?« je vprašala in kazala na šivalni stroj. »Lahko pogledam?«

			Pepito Genaru ni pustil časa, da bi pokazal svoje stvaritve. Zgrabil je roza plašček in uporabil Piratko za model.

			»Še naprsnik, prosim,« je rekel in psički ukazal, naj položi svoje tačke na njegove prsi.

			»In snood, kako luškano bi izgledal snood!« je navdušeno vzkliknila Lucy.

			»Snood?« je ponovil zavetiščni čuvaj. »Jaz sem se pa hotel pohvaliti, ker sem vedel, kaj je to naprsnik … Ob živce me spravljate, mladina. Kaj je to snood?«

			»Velik, zavit šal, ki ga lahko zlahka natakneš. Nordijski stil,« je razložila. »Res fensi!«

			Obrnila se je k Genaru.

			»Si videl volnene čepice z jelenčkovimi rogovi? A si rekel, da znaš tudi plesti?«

			»Niti približno,« je rekel Genaro in premikal kazalec v znak zanikanja.

			»Škoda … Z veseljem bi imela eno takšno.«

			Genaro si ni mislil, da bo nekega dne obžaloval, da ne zna premikati igel za pletenje. A vendar bi ob pogledu na Lucy, ki je poskušala galgi namestiti ovratnik in jo poljubljala na smrček, dal sto ur igranja igric na spletu v zameno za to, da bi bil sposoben narediti smešno čepico in bil deležen enakih nežnosti.

			»Si končal?«

			»Za danes sem.«

			»Mi pomagaš zunaj? Ker so počitnice, me je pripeljal kuhar iz gimnazije. Skupaj z ogromnimi vedri, v katerih so ostanki celotnega tedna. In pa štirimi vrečami postanega kruha. Zvečer bo kraljevska pojedina za vse! Špageti bolognese, pleskavice, pražen krompir. Hrane je za vse okuse. Najprej bomo razdelili ostanke, potem se lotimo kruha.«

			»Zmenjeno. Lahko Tonka dobi malo mesa, čeprav ne sme piti?« je vprašal Pepita.

			»Ne skrbi, takoj ga dam tvoji varovanki v posodico. Ji bom jaz dal, mogoče bo potem malo manj prestrašena, če ji ponudim nekaj slastnega.«

			Genaro je zaznal sled ljubosumja. To misel je poskušal takoj odgnati.

			Rada mora imeti Pepita. Ne mene.

			»Izkoristil bom ta čas in pogledal mejle. Danes telefon ni zvonil, kar malo pogrešam to.«

			Lucy je odvedla Genara na dvorišče, kjer je bilo na kup postavljenih šest belih plastičnih veder. Poskušal je enega dvigniti in ga odnesti k pesjakom. Ob tem naporu se je zavedel bolečin v mišicah.

			»OK, grem po lopato.«

			Psi so ob vonju hrane navdušeno poskakovali. Po večni mešanici kruha in briketov so ob dišavah, ki so se širile iz posod, začeli skakati in bevskati. Pazila sta, da sta razdelila posodice daleč eno od druge. Takšna poslastica bi bila lahko povod za pretep.

			Da bi zaustavila renčanje, je morala Lucy pri Belih čekanih povzdigniti glas. Ko so starčki začeli svojo pojedino, so tisti v prvih pesjakih že zdavnaj končali ter gledali v prazna vedra in si oblizovali usta.

			»Škoda, da to ne deluje kot rog izobilja; kako bi bili srečni, srčki moji,« je obžalovala Lucy. »Pazi, na kavbojkah imaš omako bolognese. Če greš do teh divjakov, te bodo zamenjali za mesno kroglico.«

			»Hvala za kompliment!« je zamomljal Genaro in gledal spodnji del svojih hlač, posejanih z rdečimi madeži.

			Ni bilo še dneva, da se ne bi polil s kakšno odvratno tekočino.

			»Je že v redu, Kalimero. Za njih so mesne kroglice višek užitka.«

			Kaj pa zate? si je mislil.

			»Kasneje bova splaknila vedra. Pepito ničesar ne vrže stran. Zdelo se mu bo, da bodo še prav prišle. Pomagaj mi nesti vreče kruha do shrambe.«

			Vreče so bile velike, a lahke. Genaro je zgrabil dve in se počutil zmagoslavno, vse dokler ni Lucy dvignila naslednjih dveh in si pri tem tiho pela. V shrambi je odprla korito in stresla vreče, da bi izpraznila koščke kruha vse do zadnje drobtinice. Zasmejala sta se, ko sta zaradi prahu, ki se je dvignil, kot v zborčku oba kihnila.

			»Prinesi samokolnico do korita.«

			»Jih bova spet nahranila? Saj so komaj končali.«

			Genaro bi z Lucy raje peljal pse na sprehod. Se sprehajal samo z njo. Ali pa bil vsaj stran od drugih človeških oči in ušes.

			»Ne sprašuj, prinesi samokolnico, sem ti rekla!« ga je razposajeno priganjala.

			Genaro je ubogal. Splezala je na samokolnico, v korito položila eno nogo in potem še drugo. Genaro je pogledal proti stezi.

			»Kaj počneš? Pepito te bo nahrulil kot psa, če te vidi.«

			Preslišala je njegovo opozorilo, vzela mobitel, vanj vtaknila slušalke in potem prijatelju pomignila, naj se ji pridruži.

			»Splezaj gor!«

			Ni se premaknil, saj ni imel posebne želje po skupinski graji, s katero bi jima bratranec z veseljem postregel. Da bi se igral s hrano njegovih psov? Ko bi moral pravzaprav pometati in pobrati vsak gram, ki pade na tla?

			»Toda kaj bova tam?«

			»Vsaj malo mi zaupaj!«

			Nazadnje, ko sta prekršila Pepitova navodila, vdrla na polje in spustila hrte, se je precej dobro končalo. Celo zelo dobro.

			»Rekel bom, da si me prisilila v to,« jo je opozoril in nogo postavil čez plastičen rob.

			»Ne skrbi!«

			V uho mu je potisnila slušalko, drugo pa obdržala in začela predvajati glasbo na svojem telefonu. Prepoznal je ritem Black Eyed Peas. I gotta feeling.

			Lucy je začela premikati najprej glavo, potem ramena, nato pa še z nogami skupaj skakala po kruhu.

			»Nisem našla nobenega boljšega načina, da bi naredila majhne koščke,« je pela ob besedilu pesmi.

			Genara je prijela za roke, on pa jo je osuplo gledal.

			»Skači, skači, skači!« je smeje kričala.

			In Genaro je pozabil, da je bil introvertiran piflar, zakompleksan najstnik z očali. Skakal je v enakem ritmu kot Lucy, slušalke so se zibale med njima. Na ves glas sta pela neumno besedilo: Tonight’s the night, Let’s live it up, I got my money, Let’s spend it up! Niti za trenutek se nista spustila. Genaru so v ušesih odzvanjali kovinski in ponavljajoči se zvoki zadnjih not. Bil je preznojen, očala so mu zdrsnila z nosa, njegova lica so bila škrlatna, stopala so ga zaradi drobtin v nogavicah srbela. Bil je srečen. Štiri minute sreče. Popolne sreče.

			Lucy je ustavila glasbo; ko je vzela slušalko, je s prsti oplazila Genarovo lice.

			»Bila bi super vinogradnika.«

			Kar naj prinesejo grozde. Če hočeš, jim stlačim na hektolitre vina.

			»Kakšen hrup zganjata!«

			Nista opazila Pepita, ki se je prikazal na pragu shrambe. Genaro se je že pripravljal, da bo prisegel, da ne bo nikoli več tega počel, Španec pa je z zadovoljnim izrazom na obrazu zmajeval z glavo.

			»Našla si si pripravnika, drobilca kruha! Pred tem smo z velikim nožem rezali košček za koščkom. To nam je vzelo po več ur! Lucy se je domislila hitrejše metode. V dvoje je pa špica. Saj tako rečete ta mladi, a ne?«

			Najstnika sta si izmenjala pokroviteljski nasmeh.

			»Mladi 20. stoletja,« se je pošalila Lucy.

			»Z začetka 20. stoletja,« je še dodal Genaro.

			»Mi nismo špica, mi smo swag, je rekla in vmes naredila raperski premor, z dvignjenim levim komolcem in desno roko, oblikovano v pištolo.«

			»No ja, ne izgledata prav inteligentna,« je zarenčal Pepito. »Torej, ali hočeta dobro novico ali ne?«

			»Ja, ja! Dobra novica, dobra novica!«

			Lucy je začela skakati z dvignjenimi pestmi. Genaro se je raje vzdržal. Pred Pepitom ne bi bilo enako. Španec bi mu v obraz vrgel kakšno posmehljivo opazko, ki bi uničila skrito vez, ki jo je začutil med seboj in Lucy. Poleg tega pa je en trenutek norosti na vsake trinajst let povsem zadostoval.

			»Dobra novica je, da imam kljub vajinemu hrupu še vedno oba bobniča … In Sharon in Sinatra odhajata. Skupaj. V Galicijo, k posvojiteljici, ki je pred kratkim izgubila svojo staro galgo in bi raje imela bolj pridnega kot pa mladega psa. Videla ju je na blogu, zdita se ji res swag. Sem tokrat zadel? Pride v nedeljo. Če se bodo ujeli, bo odšla z obema! Dajta petko!«

			Pepito je vstopil in dvignil obe dlani.

			»High five, prijateljčka moja!«

			Genaro je udaril v njegovo stegnjeno roko, Lucy pa ne. Obrnil se je k njej. Njen obraz je bil razpotegnjen v grimaso, ki ji ni pristajala. Iz grla se ji je izvil zvok, ki je spominjal na trpečega malega tjulnja. Ali pa gasilsko sireno. Neprijeten zvok, ob katerem je najstnik odrevenel. Solze so ji polzele po licih. Polzele ni pravi izraz. Tekle v potokih. Usule so se. Curljale. Se kotalile.

			In če bi le samo cvilila in jokala. Iz lepotičkinih nosnic se je nekaj sekund po tem, ko je začela jokati, usul še precej neprivlačen slap sluzi.

			No, pa ima eno šibkost! Ni mogla biti popolna. Kako je grda, ko joče. In smrkelj, ki ji teče iz nosa. Fuj.

			Pepito je zmedeno razširil roke in se potem bojazljivo umaknil.

			»Mislim, da sem slišal zvonec.«

			Kakšen luzer! Lažnivec! Ne pusti me samega s to lepljivo pošastjo. Obrisala se bo vame. Evo, kaj sem rekel!

			Lucy se je zrušila na Genarovo ramo in za seboj pustila nič kaj okrasno mavrično črto.

			Da joče na njegovih ramenih je postala navada. Nazadnje ni pokazala, česa vsega so zmožne njene glasilke in solzne žleze. Odločil se je, da bo malo bolj koristen in jo objel okoli ramen. Z vso silo se je naslonila nanj. Drobtine so se mu zarile v kožo.

			Kot da bi objemal piškot.

			»Zakaj jokaš? Kaj se dogaja? Kaj je rekel Pepito?«

			»Sha…a…ron in Si…i…natra,« je zajecljala Španka.

			»Ja, Sharon in Sinatra sta bila posvojena.«

			»Od…od…odhajata.«

			»Posvojena sta. Kaj ni to dobro?«

			»Ja.. a. Ze…zelo dobro.«

			»Ti pa se na čuden način veseliš. Jokaš od veselja?«

			»Ne…e in ja…a…a.«

			Skrita v njegovo jopico je kolcala in jecljala svoje odgovore.

			»Nič ne razumem,« je priznal in jo nerodno trepljal po laseh.

			Dvignila je glavo in si s kretnjo, ki bi se je celo tovornjakarji sramovali, obrisala nos v notranjo stran rokava. Njene veke so bile zabuhle, njena lica so bila kot iz marmorja, nos rdeč. Bila je nerazpoznavna.

			Kako se lahko miss sveta tako hitro spremeni v blobfish35? Neverjetno.

			Lucy se je umaknila in brskala po žepih, da bi našla kakšen robec. Genaro je proti njej iztegnil spodnji rob svoje jope.

			»Kam sem prišla,« je zamrmljala.

			Ubogo se mu je nasmehnila in se sklonila, da bi si obrisala oči.

			»Tukaj sta že od zmeraj. Res sem zadovoljna, da lahko konec življenja preživita pri nekom doma. In tudi zelo žalostna, ker ju ne bom nikoli več videla.«

			»Saj bodo še drugi.«

			Genaro se je zavedel, kako neumna je bila njegova pripomba. Tudi če je bila resnična, ni nikakor mogla dvigniti Lucyjinega razpoloženja. Lahko bi celo spet planila v jok.

			Kakšen kreten. Reci še: »Dva izgubiš, dvajset novih dobiš.«

			Zamežikala je z očmi, brada se ji je začela tresti. Nemočno je skomignil z rameni.

			»Ne znam tolažiti punc. Raje bom tiho. Razumem ‒ preveč je bilo čustev ta teden, utrujena si, ampak počitnice so. Nekaj imam zate,« je naglo dodal. »Če obljubiš, da se mi ne boš smejala.«

			V tem nesrečnem stanju bi obljubila kar koli. Roko je potisnil v žep svoje jopice in pazljivo vzel ven nekaj, kar je skril, ko je prišla.

			»O, o!« je rekla. »Je to zame?«

			Prijel jo je za roke in ji nekaj stisnil v naročje, potem pa se je umaknil in jo opazoval, kot da bi ji podaril dragocen diamant.

			»Si ti to naredil? Zame?«

			Genaro je prikimal. Razširila je roke, se vrgla nanj, da bi ga stisnila k sebi in mu na lice pritisnila ogromen poljub.

			»Saj ni ne vem kaj,« je v zadregi zašepetal. »Lahko bi šla od tukaj, ne?«

			Počasi se je v tistem koritu začel počutiti nekoliko smešno. Poljub, ki ga je prejel, je počasi izgubljal sled. Svoje besede je pospremil s kretnjo in Lucy podal roko, da bi ji pomagal zlesti ven. Podala mu je levo roko, v desni je še vedno držala njegovo darilo.

			Komaj se je dotaknila tal, je zakričala:

			»Pepito, poglej, kaj mi je Strombo sešil! Kako je luškano!«

			»Ah ja, smešno je!«

			»Smešno! To je najbolj kawaii36 darilo na svetu! Samo zame.«

			Genaro si ne bi nikoli mislil, da bo lahko tako navdušil Lucy. Še celo okleval je, če bi ji podaril plišastega hrta, ki ga je sešil in napolnil z blagom, ki je ostalo od plaščkov. No, z malo domišljije in še več prizanesljivosti bi lahko rekli v obliki hrta. Dva gumba za oči, en črn krogec za smrček, telo iz različnih kosov blaga. Idejo je spet dobil na internetu, izvedba pa se mu je tokrat zdela bolj slaba. Ko se je pridružil obema Špancema, je Lucy žarela od sreče.

			»Res mi je všeč. Hvala, Strombo.«

			Še preden je lahko odgovoril, je prijela njegov obraz in se z ustnicami rahlo dotaknila njegovih.

			Pepito je za njenim hrbtom zmagoslavno dvignil palec. Zazvonil mu je telefon.

			»Halo, Olga? Zdravo. Ja, vem … Koliko? Pet. Nemogoče. Dva samca, dve samici in en mladiček. Prihajam. Pol ure. Nihče jih ne sme vzeti do takrat, se razumemo! Se vidimo kmalu!«

			Na koncu se bomo morali zadovoljiti s petimi izgubljenimi in petimi najdenimi.





Dvaindvajseto poglavje


			Najstnika sta starčkom priredila vražjo igro frizbija, ko se je za ograjo pojavil Pepitov avto. Hitro sta jih odvedla nazaj v pesjak. Lucy je hotela izkoristiti še zadnje dni s Sharon in Sinatro.

			Genaro je odprl vrata in Pepito je parkiral pod napušč.

			Izpod velike plahte, pritrjene na zadnje konce avtomobila, so se bočile tri kletke, ki jih je naložil, preden je odšel.

			»Torej?« je vprašala Lucy, ki je hotela spoznati nove varovance.

			»Torej, takoj podaj Strombu eno vedro, tako bo varneje.«

			Genaro je dvignil obrvi.

			»Kaj jim je?« je komaj slišno vprašal.

			Nič nisem jedel od kosila, to mora biti to.

			Pepito je zavzdihnil in odvezal elastike, s katerimi je bila plahta pritrjena. Počasi jo je odgrnil in pokazal svoj tovor.

			Okostnjaki. Še bolj oskubljeni kot psa, ki so ju odvrgli z avta.

			Lucy si je položila dlani na usta.

			»Moj bog! Od kod so prišli?«

			»Pozabljeni so bili v pasji kolibi. Sosedje so opozorili center za zapuščene živali. Njihov lastnik se že mesec dni ni vrnil. Imeli so korito s smrdljivo stoječo vodo, samo zato še niso umrli.«

			Hrti so bili vitki, suhljati, toda to, kar je imel Genaro pred očmi, ni bila vitkost. Pred očmi se mu je zarisala neka podoba. Buchenwald37. Človeški fantomi s praznimi pogledi.

			Stresel je z glavo. To so psi, ne ljudje. Galgueri niso nacisti. Ni mogoče primerjati pasjega življenja s človeškim.

			Pepito je peljal v dve ločeni kletki velika bela samca, v tretjo pa je namestil eno črno in eno temnooranžno samico ter mladička z belimi šapami. Samici sta pokonci čakali na odrešitev, mladiček pa je neodziven, zvit v klobčič, ostal v ležečem položaju.

			»Lucy, pojdi po povodce, peljali jih bomo v Pristajališče. Na njih mrgoli bolh, klopov, rane imajo vsepovsod. Tisti na levi ima luknjo v stegnu, polno gusanosov, bomo jutri poskrbeli za to. Za zdaj je najnujnejše, da jih spravimo k sebi.«

			»Česa je polna ta luknja?«

			»Gusanosov.«

			»OK, ne poznam te besede. Kaj so to gusanos?«

			»Muhe ležejo jajca, jajca se spremenijo v črve. Ti črvi se imenujejo gusanos.«

			»Ličinke!« je vzkliknil Genaro v francoščini. »V stegnu ima ličinke?«

			»V tem, kar je ostalo od stegna, ima pravo gnezdo.«

			Genaro je čutil, da ga obhaja slabost. Prisilil se je počasi dihati in misliti na kak prijeten vonj. Njegova najljubša jopica, ki jo je malo prej vzel iz sušilca, je bila še topla in je dišala po vanilijevem mehčalcu. Globoko je vdihnil. Slabost ga je minila.

			»Si v redu?« je v skrbeh vprašala Lucy.

			Genaro je nekoliko bled prikimal, ona pa je vzela stvari v svoje roke.

			»Lahko napolniš posodice, medtem ko jih midva odpeljeva? Štiri, ampak samo do tretjine. Počasi jih je treba spet nahraniti. Poglej tudi, če so v uticah odeje. V redu?«

			»OK. Saj niso agresivni?« se je pozanimal, preden je ubogal.

			»Ti revež, saj komaj še stojijo. Niti na to, da bi se med seboj zaradi hrane pokončali, niso pomislili.«

			»Ta, ki leži, je to mladičkova mama?« je vprašala Lucy, ki se ni več ubadala z Genarom.

			»Ta je v najslabšem stanju. Ne le, da ni nič jedla, še ta mali se je dojil pri njej. On jo je nekoliko bolje odnesel. Ona pa je čisto izcuzana. Ne more se več dvigniti. Odnesel jo bom zadnjo. Ko mladička ne bo več zraven, ji bom dal infuzijo. Ampak ne bo prijetno. Bomo videli, kako bo šlo z briketi. Strombo, za njiju samo brikete!« je dečku v daljavo zaklical možakar. »Ne mešanice s kruhom. In ne pozabi na čisto svežo vodo.«

			Genaro je iskal pridevnik, s katerim bi opisal prizor, v katerem so galgi hodili po potki navzgor.

			Čeprav se je zavedal njihovega grozovitega položaja in trpljenja, je bil gnus v njem močnejši od sočutja. Bili so odvratni, odurni. Ogabni!

			Dobesedno so umirali od lakote. Koža je prekrivala le še kosti. Popolni primerki za študijo anatomije psov. Rebra, vretenca, križna kost, lopatice, lobanja, očesna votlina, lahko je preštel in sledil vsakemu detajlu njihovih okostij. Poškodovani samec je poskakoval, ni se bil zmožen opreti na levo zadnjo taco.

			Genaro je drugima dvema skrbnikoma prepustil, da namestita pse. Ni se jih mogel dotakniti. Bilo bi, kot da bi se dotikal zombijev. Na nek čuden način se jih je bal bolj kot tistih garjavih Belih čekanov.

			Zombiji so smešni. Ampak samo v videoigricah. V resničnem življenju so grozljivi.

			Za rešetkami je čakal Pepita, da prinese v naročju mamo, ki ji je glava visela čez njegov komolec. Srečala sta se s pogledi in ob tem ga je spreletel srh.

			Ko je še odkrival zavetišče, se mu je zdelo, da je v očeh pasjih starčkov lahko razbral žalost. Njihovo trpljenje se ga je dotaknilo. Ti tukaj pa ne občutijo več ne trpljenja in ne obupa. Zatekli so se nekam drugam. Ničesar več niso pričakovali od ljudi. Že preveč so pretrpeli.

			Trije močnejši odrasli psi so samo trenili z očesom in že našli svoje posodice. Lucy se je usedla poleg samice, pomočila briket v vodo in ji ga potisnila med zobe. Počasi je žvečila, Lucy pa jo je spodbujala in potrpežljivo ponavljala svoje gibe.

			Ko je bila posodica prazna, so se galgina rebra ob globokem vdihu dvignila. Izmučena od napora pri premikanju čeljusti je zaprla oči.

			Pepito si je mladička položil na kolena in pustil mamo, da v miru pojé. Mladiček se je hotel priviti k mami, s sunkovitimi gibi gobčka je iskal seske.

			»Genaro, greš lahko pripravit eno skledico mleka za tega požeruha, da ji ne bo pokradel vseh kalorij, ki jih je ravnokar zaužila? Mleko v prahu je pod umivalnikom. Ena merica na trideset mililitrov vode, torej šest meric na sto osemdeset mililitrov, razumeš? Mora imeti približno šest tednov, v naslednjih dneh bomo počasi začeli z briketi.«

			Ko se je Genaro vrnil s pripravkom, so psi že našli tolažilno zavetje utic. Ko se je premikal po kuhinji, je Tonka komaj odprla oči. Ni želela, da bi se je dotaknil, toda ni se ji več zdel škodljiv in v njegovi družbi je bila sproščena.

			Mladička ni bilo treba prositi, da je posrkal vsebino skodelice. Nobeden od odraslih psov ga ni prišel motit, kot da bi razumeli, da so že dobili svojo porcijo in da ta delež pripada izključno njemu. Ali pa so bili preprosto preveč utrujeni, da bi prosili za več.

			Lucy jih je še zadnjič pobožala, jih zapustila in zaprla vrata za sabo. Postavila se je poleg Genara in Pepita.

			»Jutri ob zori: deratizacija vseh teh lepotcev,« je izjavil Pepito. »Živalic ne smejo prenesti na druge. Čiščenje rane in antibiotiki za naš zrezek. To ne bo prav zabavno.«

			»Naš zrezek?«

			»Tisti z ličinkami.«

			»Ogaben si,« se je namrdnil Genaro.

			»Vem. To je eden od mojih številnih atributov, o katerih sva prej govorila.«

			Španec je plosknil z dlanmi in se obrnil.

			»Stavim, da nista ničesar naredila, medtem ko me ni bilo. Razen tega, da sta se igrala kot dva mlada kužka. Poslušajta, kako se drugi pritožujejo, da to ni pravično, da oni niso dobili nič hrane. Na delo, razdelita hrano. Jaz bom pospravil kletke.«

			Lucy se je namenila k shrambi, nato pa se obrnila nazaj proti njemu, nekaj jo je prešinilo.

			»Je imela samo enega mladička?«

			»Ne,« je zabrundal Pepito in se ni ustavil.

			Genaro se je bal, da bo Lucy spet planila v jok. Poskušal jo je nasmejati.

			»Spomnil sem se odličnega imena zanj. Ken. Kot v mangi38 Preživeli Ken.«

			»Ne poznam. Ne berem mang.«

			»Nič hudega, pomembno je, da na koncu preživi.«

			Položil ji je dlan na ramo.

			»Res je! Naj bo Ken! Se lahko potrudiš in še drugim najdeš imena?«

			Genaro je v samokolnico stresal vedro s hrano in se od gnusa namrdnil.

			»Samo ne danes zvečer. Vse, kar mi trenutno pride na pamet, je povezano z mumijami, gomilami kosti, trupli.«

			»Ni prav mikavno. Saj niso umrli. Treba bo počakati nekaj dni, preden jih boš lahko fotografiral.«

			»Morda bom takrat že doma.«

			»Morda,« je ponovila Lucy.

			V njenem tonu je bilo nedvomno nekaj obžalovanja. Genaro je tiščal skupaj čeljusti, da se ne bi nasmehnil. Ni hotel, da narobe razume in si misli, da se že veseli, da jih bo zapustil. Jo zapustil.

			»Če hočeš, ti lahko pokažem program za retuširanje fotografij, ki ga uporabljam.«

			»Kdo pa te bo zamenjal, če ne Lucy? Potem bom imela nekaj prostega časa, tako da ravno prav!«

			Samokolnici sta potisnila do pesjakov. Lucy je začela s psičkami, ki so bile operirane; hkrati je lahko preverila njihovo stanje. Njihove obveze so bile prekrite z zemljo, vendar so ostale na pravem mestu in ni se zdelo, da bi se pod njimi skrivale kakšne otekline ali nenavaden vonj.

			»Bravo našim kirurgom, ekipa asov!« si je z nasmeškom na obrazu čestitala.

			»Prideš jutri zjutraj?« jo je vprašal Genaro.

			»Te skrbi zaradi ličink?« ga je zbadljivo vprašala mladenka.

			»Samo da vem,« ji je odgovoril in skomignil z rameni.

			»Zaradi tvojega urnika.«

			»Točno tako. Poleg pobiranja drekov in vabljivih opravil, ki se jih bo spomnil Pepito, moram še plaščke šivati.«

			»Ne skrbi, prišla bom okoli desetih. Če te ne moti, bi si vseeno privoščila dolg spanec.«

			»Naredi tako, kot hočeš. Ti ne prestajaš kazni tukaj. Jaz sem tisti, ki so ga starši poslali na prisilno delo.«

			Genaro se je hotel pohecati. Kljub šaljivemu tonu pa je njegova šala zvenela bolj kot očitek, skoraj žaljivka glede na dogodke, ki sta jim bila ravnokar skupaj priča.

			»Se ti res zdi, kot da te kaznujemo tukaj?«

			»Ne, seveda ne. Hočem se samo pošaliti, ampak se vedno narobe razume.«

			»To ni bilo preveč lepo.«

			Lucy se je držala za brado in se pretvarjala, da globoko razmišlja.

			»Samo enega načina, da ti oprostim, se spomnim. TORTA! Čokoladna. Ali kavna? Ali pa oboje.«

			Ko sta se srečala med dvema pesjakoma, je dvignil roko, da bi ji dal petko.

			»Zmenjeno. Kolački s čokolado, medom in kavo. Lahko jih okrasimo z orehi, če jih ima Pepito ...«

			»Pepito ima vse, kar se da pobrati in kar mu lahko drugi prinesejo.«

			»Privoščili si bomo. Ja, Chico, tudi ti si privošči. Saj je to Chico?«

			»Seveda. Kaj pa tista siva psička tam na koncu, ki jé?«

			»Nekaj na A. Agrippa. Azúcar39?«

			»Samo na to misliš. Ni Azúcar, ampak skoraj …«

			»Azulear!«

			»Bravo! Dobiš dva kolačka!«

			Genaro je s prstom pokazal na rjavega galga z bradico.

			»To je Camaro, kot Chevrolet. Trije kolački za Stromba!« je vzkliknil in nezavedno uporabil svoj nadimek. »Še dva pesjaka in dobim vse kolačke.«

			»Goljufaš,« se je smejala Lucy. »Willow, America, Nando, Dorinda, Aquila! Nočeš se igrati te igre z mano, ostala ne bo niti ena drobtina.«

			In prav zares niti ena drobtina ni ostala. Kolački so izginili, v veliki meri zaradi Pepita. Piratka in Tonka sta bili zadovoljni s svojim kosom.

			Kako sladek večer, si je mislil Genaro, ko je Lucy zlezla v avto. Z roko je segla skozi šipo in pomahala s plišastim hrtom, Genaro se ji je nasmehnil. Ne samo zaradi kolačkov.

			Vrnil se je v prikolico, Tonka mu je sledila, položil je telefon pod vzglavnik in si slekel oblačila.

			Kakšen je pa recept, da ostanem v tej kaznilnici?

			Psička je stokala. Bila je noč. Genaru se je zdelo, da je komaj zaspal. Odprl je eno oko, z roko segel pod vzglavnik, prižgal zaslon na mobitelu.

			1:12. Svetilko na telefonu je usmeril proti košari.

			»Kaj je narobe, Tonka?«

			Galga je imela dvignjeno glavo, ušesa nazaj, široko razprte oči, uperjene v kot prikolice. Rjuha, s katero je bila pokrita, se je ob njenem trzljaju stresla. Spet je zacvilila. Genaro je usmeril svetlobo v smer, v katero je zrla psička, da bi razločil, kaj jo je tako vznemirjalo. Noge je izvlekel izpod odeje in zadrgetal. Dnevi so bili prečudoviti, toda noči hladne.

			»Hočeš lulati? Te kaj boli?« jo je vprašal in se usedel na rob postelje.

			Zaradi hrupa, ki ga je nato zaslišal, je skočil v zrak in zakričal. Kovinska eksplozija ob spremljavi hupe, ki se je zagozdila. Z nosom se je prilepil ob okno, ki je bilo zarošeno od njune sape. Močni žarometi velikega terenca so osvetljevali dvorišče. Z odbijačem se je brez težav zarinil v ograjo na vhodu v zavetišče.

			Reflektor na dvorišču se je prižgal in iz hiše je v spodnjih hlačah in kratki majici pritekel Pepito, s smrčkom ob stegnu mu je sledila Piratka.

			Genaro je v ozadju razbesnelih pasjih laježev slišal, kako se dere.

			»Kaj je ta cirkus?«

			Vrata terenca so se odprla. Iz njega sta izstopila dva moška. Genaro je mežikal z očmi, da bi se prepričal, če dobro vidi. Na sebi sta imela rokavice in držala vsak svojo puško. Pritisnil je na telefon, da bi vtipkal 113, nakar se je spomnil, da nima omrežja in da ne pozna številke policije. Ko je hotel odpreti vrata, je jasno slišal ukaz.

			»Dol, Strombo! Dol! V košaro!«

			Ni bilo dvoma. Pod pretvezo, da poskuša utišati psa, mu je bratranec ukazal, naj se skrije. Ničesar ni mogel narediti. Ni mogel pomagati. Ni mogel poklicati na pomoč. V tej drami je bil nemočen.

			Voznik, ki je po postavi nenavadno spominjal na Pepita, je naredil krog okoli vozila. Potem se je pridružil svojemu sopotniku, ki je stal nekaj metrov stran od zavetiščnega čuvaja. Puškini kopiti sta položila na tla.

			»Hej, Chuzo! Sva te zbudila?« se je porogljivo zasmejal voznik.

			»Kaj hočeta, Gonzalesa? Banda pokvarjena, plačala bosta za ograjo!«

			Pepito se je bratoma približal na dva metra, z roko za hrbtom je Piratki ukazal, naj ostane na svojem mestu.

			»Utihni, Chuzo!« je kriknil ta drugi. »Nič ne bova plačala, bedak umazan. Ti bova pa pokazala, kaj se zgodi, če naju zašpecaš.«

			Pepito se je prisiljeno zarežal.

			»Vama je bil obisk policije všeč? Me veseli! Mislita, da se bojim vajinih pušk? Me imata za zajca? Banda strahopetna. Sta ponosna, ker streljata na hrte in ker obešata svoje pse, banda posranih kretenov. Daj dol svojo puško, Jesús, pridi mi eno primazat. Ena na ena, pa bomo videli, kaj znaš brez te tvoje pištole. Kaj pa ti, Ángel, si kaj boljši?«

			Z rokami, uprtimi v boke, in kljub spodnjim hlačam je Pepito zbujal strah. Ob njegovem izzivalnem pogledu je človek pozabil na njegovo majhno postavo in okrogel trebuh. Ni ga bilo strah dveh besnih in oboroženih lovcev. Ali pa strahu vsaj ni kazal.

			»Chuzo, Borrachuzo!« je počasi izgovarjal Ángel Gonzales. »Že nekaj časa nama serješ s to vojno za pse. Ampak zdaj si šel pa malo predaleč. Kaj meniš, Jesús? Kaj bi najprej zažgala? Prikolico? Najprej kar hišo? Kje začneva?«

			Sklonil se je v avto in iz njega vzel dve molotovki, ki ju je položil k nogam.

			»Imaš vžigalnik, Jesús?«

			Pepito je zmajal z glavo.

			»Saj sta čisto bolna. Če to naredita, gresta za deset let v zapor.«

			»Kakšna nula. Imava petnajst prič, ki bodo jutri zjutraj potrdile, da nisva odšla z današnje zabave, organizirane za rojstni dan Ángelove žene. Nikoli je nisva zapustila. Niti za minuto. Tvoja beseda proti besedi petnajstim. Chuzo, premisli. Tvoje zavetišče bo končalo v plamenih. To te bo naučilo zapreti tvoj veliki gobec,« je zaključil Jesús Gonzales in vrtel kolešček na vžigalniku.

			»In tudi mene boš ustrelil?«

			Pepito se je brez oklevanja začel približevati steklenicam, iz katerih sta viseli vžigalni vrvici, pripravljeni, da se vžgeta.

			Brata sta dvignila puški. Jesús jo je nabil, ustrelil. Enkrat, dvakrat, trikrat.

			Sprednja guma, zadnja guma, vrata in sprednja šipa Pepitovega avta so eksplodirali.

			Ángel je samo enkrat ustrelil.

			Piratka je padla po tleh.

			Pepito je z očmi sledil padcu svoje psičke. Obstal je odprtih ust, ni mogel verjeti svojim očem, potem pa je planil na oba brata. Ángel ga je zaustavil z udarcem kopita na sence. Omamljen od udarca se je opotekel in padel na kolena. Jesús je prižgal plamen na vžigalniku, prižgal vrvici in hitro vrgel steklenici pod prikolico. Da bi se izognila eksploziji, sta splezala v avto, z vso brzino zapeljala vzvratno in s škripajočimi gumami zavila na cesto.

			Genaro je skočil na tla, splezal pod prikolico in z roko pometel stran obe steklenici. Na mehki zemlji se nista razbili. Ni se zmenil za ožgane dlani, dvignil se je, slekel majico, jo vrgel na steklenici, da bi pogasil in zadušil plamene, ki so se dvigali po steklu, stekel do soda, v katerem se je zbirala deževnica, ki je padala z napušča, zlil vedro vode in nato še eno na majico, ki je vzplamtela. Plameni so se spremenili v dimne oblačke.

			Pepito je bil še vedno na kolenih. V šoku. Piratka je cvilila v mlaki krvi.

			Psi so zavijali. Genaro je stal pokonci z golimi prsmi, dlani so mu gorele, srce mu je sredi tega kaosa hitro bílo.

			In ni znal poklicali policije, gasilcev, rešilca. Čutil je, da ga premaguje panika. Kaj, če Pepito umre? Ni se več premikal, imel je možgansko krvavitev. Kaj, če se brata vrneta, da ga pokončata? Če ga zagledata, bosta ugotovila, da je bil nekdo priča dogodku in ga bosta odvrgla nekam kot psa.

			Stekel je proti hiši.

			Internet. Vse bo našel na internetu. Internet je bil njegov zaveznik.

			V naglici je vtipkal ‘urgentna številka Španija’. 112. Seveda. Na stacionarni telefon je vtipkal te tri številke.

			Čez nekaj minut ne bo več sam. Čez nekaj minut bo zaslišal sirene, prišle bodo odgovorne osebe.

			Plaščki gor, plaščki dol, dreki gor, dreki dol, fotografije gor, fotografije dol, Lucy gor, Lucy dol – jutri bo odšel iz te nore dežele.

			Ni govora, da bom zaradi razjedene kože treh psov še sam končal na žaru.

			Tonka!

			Vhodna vrata zavetišča so bila odprta, psička v prikolici, vrata prikolice odprta.

			Stekel je v drugo smer, preskočil obe stopnici, pogledal v notranjost prikolice. V košari se je zvita v klobčič krčevito tresla.

			»Odšla sta. Vse bo v redu,« je obljubil.

			Oblekel si je srajco in previdno zaprl vrata za sabo.





Triindvajseto poglavje


			Sirene gasilcev in policije so nadomestile ostre žaromete Gonzalesovega terenca. Genaro jih je pričakal pri vhodu. Pepito se je na dvorišču premaknil. Sedel je poleg Piratke, strmel v zid Hotela Sončno obrežje, roko je psički položil na glavo. Odkar se je zrušila na tla, ni spregovoril niti besede.

			Genaro je pomiril zdravniško ekipo glede svojega stanja, potem pa opisal napad in udarec s puškinim kopitom. Svoje pripomočke in nosila so nesli do Pepita in pokleknili poleg njega. Zdravnik ga je prijel za ramo. Pepito se ni odzval.

			»Gospod, me slišite? Sem doktor Vásquez. Pregledal vas bom. Ulezite se, prav? Nesli vas bomo v rešilca in vas peljali na urgenco.«

			»Ne.«

			»Nočete, da vas pregledam ali se nočete uleči ali nočete iti na urgenco?«

			»Ne grem stran.«

			Zdravnik, vajen težavnih pacientov, mu ni ugovarjal. Ob trmastih pacientih je treba ostati potrpežljiv in miren, da bi jih spametovali.

			»Vas lahko vseeno pregledam? Se lahko usedete v kombi, da bo bolj udobno?«

			»Ne grem v kombi, odpeljali me boste.«

			Zdravnik se je zahihital.

			»Nismo takšni. Zaenkrat še ne nameravamo ugrabljati poškodovancev, jih imamo že čisto preveč. Bolje bom videl ob luči, razumete. Ni vam dobro tukaj na tleh. Tla so mrzla. Če vam postavimo stol blizu rešilca, bi to šlo? Lahko hodite?«

			Pepito je prvič obrnil glavo proti zdravniku, proti reševalnemu vozilu. Pogledal je dol proti svoji psički.

			»Prav.«

			Mož je pogledal Genara, ki je stekel v hišo po stol.

			»Kako se imenujete? Počakajte, vam bomo pomagali,« je predlagal in ga zgrabil pod roko.

			»Pepito.«

			Gasilec ga je prav tako zgrabil z druge strani in ga močno držal, pomagala sta mu narediti tistih nekaj korakov, ki so jih ločevali od vozila.

			»Ni preveč pametno, da hodite. Ste prepričani, da se nočete uleči?«

			»Ja.«

			Od daleč sta jih opazovala dva policista. Čakala sta, da negovalca odobrita začetek preiskave.

			Zdravnik je obrnil stol, da bi Pepito sedel pod luč kombija. In nedvomno tudi zato, da ne bi več gledal trupla svoje psičke in uničenega avtomobila.

			»Dobil je udarec s puškinim kopitom, a ne? Še kaj? Še kakšen udarec?«

			Vprašanje je bilo namenjeno Genaru.

			»Ne, samo en udarec s kopitom na desni strani. Potem je padel na tla.«

			Zdravnik si je nadel rokavice in začel Pepita tipati po obrazu, ta pa se je zmrdoval. Njegova čeljust je postajala vijoličasta. Prst je položil na čeljustni sklep in mu večkrat ukazal, naj usta odpre in zapre. Z majhno lučko mu je pogledal zenice. Medtem mu je medicinski tehnik nadel trak in mu izmeril tlak.

			»130/80, pulz 110,« je sporočil.

			»Na lestvici od ena do deset, koliko vas boli? Ena je najmanj, deset je neznosno.«

			»Lice, ena.«

			»Vas še kje drugje boli? Ste se udarili ob padcu?«

			»Ne.«

			Pepito je stisnil pesti, sklonil glavo.

			»Tukaj, devet,« je zamomljal in si roko položil na srce.

			»Vas boli v prsih? Težko dihate? Preveri mu pulz,« je zdravnik ukazal gasilcu.

			»Ne. Metafora je bila.«

			»Ah, OK. Veste, mi zdravniki nismo kaj prida pesniki, vse razumemo dobesedno. Pepito, morali bomo narediti rentgen. Da preverim, če nimate morda manjšega zloma na spodnji čeljusti.«

			»In če je zlomljena, mi boste dali gips?«

			»Na tem mestu bo težko.«

			»Kaj boste potem naredili?«

			Zdravnik je razdraženo našobil ustnice.

			»Za začetek bomo predvsem opazovali.«

			»Čisto dobro se bom sam opazoval.«

			»Kaj pa, če imate zlom lobanje in ga bomo spregledali? Imate ženo, ki bi vas lahko opazovala?«

			»Ne.«

			Urgentni zdravnik je zavzdihnil.

			»Vi pa niste najbolj gostobesedni tip človeka, kaj?«

			Genaro kljub ali pa zaradi pritiska ni mogel zaustaviti heheta. Zdravnik ga je vprašujoče pogledal.

			»Po navadi ne neha govoriti.«

			»Še razlog več, da vas danes opazujemo. Jutri zjutraj, če bo vse v redu, boste izpuščeni. Moja izmena se konča ob desetih. Obljubim, da vam bom jaz sam podpisal odpustnico.«

			»Ne.«

			»Pepito, pojdi z njimi, saj bom jaz tukaj. Pazil bom na zavetišče,« ga je spodbujal najstnik.

			»Ne. Če se vrneta in se spravita nate, si ne bom nikoli odpustil.«

			»Ne bosta se vrnila. Mislita, da je prikolica v plamenih. Mislita, da si poklical reševalce, nista tako neumna, da bi s prstom pokazala nase in sama sebe okrivila.«

			»Govoriš o Gonzalesih. Precej bolj neumna sta, kot si lahko predstavljaš. Moram poskrbeti za Piratko.«

			Mrtva je, kaj hočeš storiti zanjo?

			»Povej mi, kaj je treba narediti, kar ne more počakati na jutri zjutraj.«

			Pepito je zmajeval z glavo, očitno zmeden.

			»Če nočete z nami, vas ne morem prisiliti, Pepito. Ampak bilo bi bolj razumno. Nobenega odraslega ni tukaj z vami.«

			»Dober bolniški strežnik,« je odgovoril Pepito in z brado pokazal proti svojemu malemu bratrancu.

			Zdravnik ga je skeptično pogledal.

			»Jima lahko zastavimo nekaj vprašanj?« se je vmešal eden od policistov.

			»Dajte. Še malo bova ostala tukaj. Da vidiva, če si premisli. Napisal bom recept. Mladeniču bom razložil, kaj je treba narediti.«

			Genaro je pristopil k zdravniku. Ta je priprl oči.

			»Pokaži mi svoje roke.«

			Genaro je dvignil dlani.

			»Čisto si opečen. Zakaj nisi nič rekel? Te ne boli? Pablo, posedi ga v rešilca, vzemi stvari za opekline.«

			»Ne … ne vem.«

			Seveda ga je bolelo. In to zelo. Če je pomislil.

			»Ali sta vidva oba nindži?« je vzkliknil urgentni zdravnik. »Se gresta tekmovanje v tem, kdo več prenese? Ti še nimaš osemnajst let, je tako? Torej moraš ubogati, usedi se, pokaži nam škodo, in če se odločimo, da te odpeljemo z nami, greš z nami.«

			»V redu.«

			Zdravnik se je začudil, da mu fant ni ugovarjal.

			»Pozabil … pozabil sem,« se je opravičil Genaro.

			»To je zaradi adrenalina,« je razložil zdravnik, ki se je omehčal. »Ko smo v ognjeviti akciji, če se lahko tako izrazim, smo kot omrtvičeni. Vendar boš jutri čutil posledice. Kaj se je zgodilo?«

			»Pod prikolico, v kateri sem bil, sta vrgla dve molotovki. Z rokami sem ju pobral, da je ne bi zajeli plameni. Tonka je notri.«

			»Kdo? Je še nekdo drug? Otrok?«

			»Psička, ki so jo v torek porezali in jo je Pepito zašil.«

			»Nič ne razumem. Stegni roke nad ledvičko. Zabolelo te bo.«

			Genaro je stiskal zobe, medtem ko mu je zdravnik izdatno spiral rane. V očeh so se mu zaradi bolečine nabirale solze.

			Med pregledom sta negovalca prisluhnila Pepitovim odgovorom na policistova vprašanja. Kdo ju je napadel? Zakaj? Kakšen je bil natančen potek dogodkov? Kdo je prisostvoval napadu?

			Mož je z naveličanim tonom odgovarjal. Policista sta si nekaj zapisovala.

			»Jesús in Ángel Gonzales iz Serrade. Luis je šel do njiju, kajne, glede te situacije s psi, ki jih mučijo? Ste vi vložili pritožbo?«

			Pepito je prikimal.

			»Stavim, da ta obisk ni nič spremenil. In ko ju boste zaslišali, boste imeli petnajst prič, ki bodo prisegle, da nista bila onadva, saj sta bila cel večer z njimi. Sta me že opozorila,« jima je čemerno zagotovil Pepito.

			»Vse bomo preverili,« gospod Pérez.

			Pepito se niti potrudil ni, da bi odgovoril na to. Njegova sklonjena ramena so razodevala, da jima ne verjame. Že vnaprej je obupal.

			»Fotografirali bomo razbito ograjo. Kolega bo pobral steklenici, odvzeli bomo prstne odtise.«

			»Imela sta rokavice,« je prhnil Pepito.

			»Ne potrebujete prstnih odtisov,« jih je prekinil Genaro. »Imam dokaze.«

			Zdrsnil je z nosil in ni počakal, da bi mu zdravniški tehnik do konca povil dlan. Skočil je iz rešilca, povoj je plapolal za njim.

			Nekaj trenutkov kasneje je policistom podal svoj telefon, ki ga je držal s konicami prstov.

			»Poglejte posnetke. Od trenutka, ko mi je Pepito rekel, naj ostanem v prikolici, sem vse snemal. Telefon sem postavil ob okno in se usedel poleg Tonke, da bi nehala jokati. Začela je cviliti, še preden sta razbila ograjo. Prepoznala je zvok motorja. Zato pa sem bil dobro zbujen. Kvaliteta posnetka mogoče ni najboljša.«

			Najmlajši policist je prijel telefon in z lahkoto našel mapo s posnetki. Zaslon je nagnil, da bi lahko tudi njegov kolega in Pepito videla posnetek, in ga začel predvajati.

			Zdravnik in zdravstveni tehnik sta pristopila, deloma zaradi zanimanja in deloma, da bi prišla po svojega pacienta.

			Ko so se iz zvočnika zaslišali streli, so poskočili.

			»Mislim, da je preiskava zaključena,« je s povzdignjenim glasom komentiral policist, da bi preglasil lajež psov, ki so začeli renčati.

			Pepito je odvrnil glavo od zaslona in iskal Genarov pogled.

			Po licih so mu tekle solze, ko je počasi izdavil:

			»Hvala, Strombo.«





Štiriindvajseto poglavje


			Genaro je bil deležen enake oskrbe kot Tonka, le da ga niso šivali. Obliži, povoji in injekcija antibiotika. Zdravnik mu je podal par rokavic.

			»Nadeni si jih, ko boš šel pod tuš. Potrebuješ jih. Zvečer si zamenjaj obliž, še naslednje tri ali štiri dni. Ko bo koža spet lepo rožnata, imej roke čim več na zraku. Opekline so površinske. V enem tednu bo tvoja koža spet kot dojenčkova.«

			»Lahko dobim dodatne rokavice za ta teden?« je vprašal Genaro.

			Urgentni zdravnik je razumel. Podal mu je celo škatlo in dodal za pest obkladkov in obližev.

			»Hvala.«

			»In opazuj bratrančevo stanje, kot sem ti rekel. Če bo bruhal, če bo zaspal in ga ne boš mogel zbuditi, če bo v deliriju, nas pokliči.«

			Še dobro, da ne pokličem rešilca vsakič, ko je v deliriju, si je mislil Genaro. In če že kdo bruha, sem to jaz.

			»Če bo imel razširjene zenice, pokličem,« je zaključil Genaro.

			»Dobro. Greva.«

			Zdravnik je za trenutek pomislil.

			»Kar se je danes zvečer zgodilo, je bilo nasilje. Še se hočeš s kom pogovoriti, so v bolnišnici psihologi.«

			»Prav, hvala,« je ponovil Genaro, odločen, da njihovih storitev ne bo potreboval.

			Jutri zvečer bom že doma. Mama mi bo zamenjala povoje. Preostanek počitnic bom preživel v postelji, s telefonom na kolenih. Ni je boljše terapije.

			Genaro ni pustil, da bi policisti odšli z njegovim telefonom, ne da bi pred tem kopiral posnetek na Pepitov računalnik in še na USB-ključek.

			»Nam ne zaupaš?« ga je rezko vprašal eden od policistov.

			»Zaupam varnostnim kopijam. Vedno je treba narediti varnostne kopije pomembnih dokumentov, gospod. Ta telefon, to je elektronika. Elektronika se lahko pokvari in nas na to ne opozori vnaprej, gospod.«

			Genaro je govoril s pretirano vljudnim in ponižnim glasom ter s povešenim pogledom. Globoko v sebi si je mislil:

			Telefon se lahko izgubi. Lahko se hitro zamenja za kakšno kuverto. Ne poznam te. Kljub tvoji uniformi in modrim lučkam mi nihče ne more zagotoviti, da nisi bratranec nečakinje moža žene enega od teh bedakov. Jaz sem iz generacije anonimnežev, prijatelj, nikomur ne zaupam kar tako!

			Ko sta vozili zapustili zavetišče, sta na sredi dvorišča ostala le še stol in telo brez življenja. Pepito je bil uničen. Roke je položil na naslonjalo stola, s pogledom je prazno strmel na cesto, ni se odzival, morda je čakal, da bodo sledi napada izginile, da se bo zbudil iz grozljive nočne more. Še vedno v spodnjih hlačah in kratki majici ni čutil nočnega mraza. Genaro pa si je pihal v roke, da bi se ogrel. Moral bi se obleči. Se najprej stuširati, da s sebe odstrani zemljo in črne sledi saj. Še pred tem pa mora Pepita pripraviti do tega, da se premakne. Postavil se je poleg njega. Tihe solze so mu še naprej tekle po licih. Niso presahnile od trenutka, ko je policistom predal posnetek. Nobenega zvoka, nobenega ihtenja, samo solze, ki so mu tekle in tekle – po licih, kratki bradi, vse dokler niso premočile razvlečenega ovratnika kratke majice.

			Kaj bi lahko rekel, da bi zaustavil ta slap? Znal je popravljati računalnike, ni pa vedel, kako človeku pomagati shoditi. Pri človeku ni obnovitvene točke, preden se sesuje. Ali je bilo prav, da je ostal sam z njim? Bi moral vztrajati, da gre z rešilcem? To je bila prevelika odgovornost zanj.

			Zastavil je edino vprašanje, ki mu je prišlo na pamet. Vprašanje, ki ga lahko zastavi samo asocialen piflar. Takšen, ki je mojster v odpiranju starih ran.

			»Piratka … Kaj narediva?«

			»Naj ostane tam.«

			»Na dvorišču?« se je začudil Genaro.

			Pepito je zmajal z glavo.

			»Na koncu sta jo ti dve svinji vseeno dobili. Ne bodo je upepelili. Pokopal jo bom, jutri, na polju. Greš lahko po odejo in mi pomagaš? Nisem najbolj stabilen.«

			Genaro je zapustil bratranca in šel po kos karirastega blaga, ki ga je izbral, da bi sešil enega izmed plaščkov. Ni ga hotel takoj položiti na truplo, ampak je najprej prijel Španca za roko in ga odvedel do Piratke. Kakšen čuden pogrebni sprevod, samo mož in deček, vsa umazana in razcapana. Če bi galgueri to videli, bi se valjali po tleh od smeha. Genaru je bilo vseeno, kako smešno je videti.

			Bila je njegova najboljša prijateljica. V tej hiši je živel samo z njo.

			Razgrnil je blago in pustil, da pade na psičko. Oči hrtov iz Belih čekanov in Hotela Sončno obrežje, ki so se fosforescentno svetlikale v soju reflektorja, so sledile njunim gibom. Dvignili so se na vrh svojih ograjic in utihnili. Vsi. Nič več lajanja, nič več tuljenja.

			Kot da bi bili psi sposobni začutiti, kako žalosten je bil ta trenutek. Deliti čustva. Se skupaj zbrati. Psi! Živali, dobre le za to, da tečejo za zajci in da se jih nato obesi na vejo.

			Pepito se je počasi sklonil, položil blago na Piratko, pri tem pa poskušal zadušiti ihtenje. Dvignil se je, psičko, to ubogo breme, je stiskal k sebi, stegnjene tačke so ji štrlele na obeh straneh njegovega pasu.

			»Še zadnjič bo spala v svoji košari,« je naznanil z zlomljenim glasom.

			Genaro ni odgovoril. Pepitu je sledil v hišo, počakal na pragu, da jo je položil v svojo sobo. Trdo se je usedel na posteljo.

			»Grem po Tonko,« je rekel.

			Pepito mu je v znak strinjanja nekaj zagodrnjal.

			Na poti do prikolice je zgrabil dva povodca. S prvim je zaprl vhodno ograjo. Kovina je bila zvita, ključavnica razbita. S povitimi rokami je oba dela nerodno zvezal s povodcem. Zavetišče je bilo zopet zaklenjeno. Pepito ga bo pojutrišnjem popravil. Ali ko bo spet pri močeh. Ali ko bo kakšen prostovoljec ali eden od njegovih prijateljev mojstrov prišel mimo. To ne bo več njegov problem.

			»Pridi, Tonka, greva v drug hotel.«

			Povodec je zapel na ovratnico. Psička je bila tako prestrašena, da je podvomil v tisto malo avtoritete, ki mu jo je uspelo vzpostaviti v prejšnjih dneh. Čeprav mu ni mogla več zbežati, ni imel prav nobene želje, da bi tekel za njo med pesjaki. Če se zarine pod prikolico, bo dober za še eno seanso plazenja po zemlji.

			S spuščenim repom in povešenimi ušesi mu je z glavo tik ob stegnu sledila in se ni upirala. Kot je to počela Pepitova Piratka. Preden jo je Ángel Gonzales ubil.

			Jesús in Ángel. Starši jima ne bi mogli bolje izbrati imen. Dva angela usmiljenja.

			Psička se je za trenutek ustavila na pragu, povohala zrak.

			Dvignila je glavo, s pogledom iskala človeško bitje na drugi strani povodca, čakala na odgovore. Si prepričan? Zaudarja po smrti. Kam me vodiš? Kaj sem naredila?

			»V redu je, Tonka, gremo naprej. Konec je.«

			Košaro je postavil ob desno stran kavča in še sam padel med blazine. Psička je splezala v košaro, za hip obstala pokonci. Roko je nežno stegnil k njenemu gobčku, ga malo dvignil, jo s kazalcem pobožal po gubi na čelu. Enkrat, dvakrat. Nanj je položil še sredinec in prstanec, jo še kar božal.

			»V redu je. Vidiš, prijetno je, če te kdo boža. Roka ne tepe vedno. Tako, ulezi se. Pojdi spančkat. Te bom pokril.«

			Ni ga bilo strah, da bi se mu kdo smejal, ker je tako nežno govoril z njo – kot z otrokom. Prvič zato, ker je govoril v francoščini. In drugič, kdo bi se mu smejal? Pepito, ki je nekaj korakov stran bedel ob svoji galgi, kot da bi bila njegova draga sopotnica? Trden, odločen možakar, ki poka od energije, ki se neprestano šali na račun drugih, je zaradi puškinega udarca postal kot razmočena cunja.

			Postelja je zaškripala. Pepito je z nočne omarice vzel robček, šel iz sobe s tako težkimi koraki, da se je Genaro spraševal, če ne bo spet padel po ploščicah. Zaprl je vrata za sabo.

			Da bi pustil Piratko v miru spati?

			Kljub temu da je bil kavč dolg skoraj dva metra, se je Španec namestil na isto blazino kot Francoz. Čez kolena jima je položil odejo in se odkašljal.

			»Kako si? Ti in tvoje roke?«

			»Ne boli me.« To ni bilo povsem res. Vendar kljub zbadanju, ki ga je čutil, ni imel pravice, da bi se pritoževal.

			»Toliko bolje. Povej, če te bo bolelo. V kopalnici imam ibuprofen.«

			»Koliko je ura?«

			»Petnajst do štirih. Hočeš, da grem s kavča, da malo zaspiš?«

			»Sploh nič zaspan. Pa ti?«

			Imaš še kakšno drugo neumno vprašanje? je sam sebe oštel Genaro.

			»Lice, te boli?« je nadaljeval. »Si ne bi dal mazila?«

			»No, ja. Seveda me boli. Moja babica je imela revmo povsod. Imela je tako deformirane prste, da so ji štrleli skoraj pravokotno. Čim je začelo deževati, so ji kolena in gležnji zatekli kot košarkarska žoga. 'Dokler me boli, pomeni, da sem živa,' je v smehu govorila. Živ sem. In ti prav tako. Samo ena psička je umrla. In moj avto.«

			»Ograjo sem zvezal s povodcem.«

			»Si jo mislil jutri peljati na sprehod?«

			Izmenjala sta si otožen nasmeh. Pepito je z roko segel dečku za hrbet, ga stisnil za ramena.

			»Jutri zjutraj, v bistvu danes zjutraj, bova poklicala tvoje starše. Vrnil se boš domov. Hvala, da si mi pomagal ta teden. Izjemen dečko si. Lucy bo potrdila. Toda tudi če se Gonzalesa ne vrneta več, ne vem, kako se bodo odzvali njuni prijatelji. Preveč je nevarno.«

			Genaro je prikimal.

			»Samo ti plaščki mi gredo na živce. Dal ti bom blago v kovček, jih boš doma sešil, OK?«

			»OK.«

			Španec je Genara dregnil v ramo.

			»Hecam se. Bom našel koga drugega. Ti si pa res prijazen, a ne?«

			»Ne reci več tega.«

			»Ne skrbi. Ne bom uničil tvoje krinke zagorelega in mišičastega bad boya.«

			Pepito se je na vse pretege trudil, da bi govoril, da bi spet našel svoj zajedljivi smisel za humor. Zvenel je nepristno, prisiljeno. Toda vsaj jokal ni več.

			»Žal mi je, da si moral biti temu priča. Prvič se je zgodilo, da sta udarila od spredaj. Če bi pričakoval … Ne bi se smel pritožiti. Vsaj ne, dokler si bil ti tukaj. Nisem bil previden. Nisem navajen biti odgovoren za drugo človeško bitje.«

			»Bom imel pa eno dogodivščino več, o kateri bom lahko pripovedoval. Punce se mi bodo metale v naročje, ko bodo izvedele, da sem z dvema kungfu prijemoma razorožil dva grobijana in ju izročil sodišču, in da sem ju odvedel na povodcu in za ovratnico, s katero sta se davila.«

			»Ne dodajaj preveč zgodbi, če hočeš, da se še vedno zdi verjetna,« je pripomnil Pepito. »Ne morem se ti dovolj zahvaliti, da si se spomnil snemati. Nikoli mi ne bi prišlo na misel.«

			»To je stvar moje generacije. To nam pride na pamet veliko hitreje kot poštevanka. Danes smo z internetom vsi novinarji.«

			»Da si nadarjen za fotografijo, smo že vedeli.«

			Utihnila sta. Izgubila sta se vsak v svojih mislih in se nista zavedala, da je njuno dihanje uglašeno s spečo Tonko.

			Genaro je prerezal tišino. Nekaj ga je mučilo.

			»Te lahko nekaj vprašam?«

			»Seveda.«

			»Tista dva bebca te nista poklicala Pepito, poklicala sta te Chuzko ali nekaj takega.«

			»Chuzo,« ga je popravil Pepito. »Ampak ne kot azteški vladar, daleč od tega. Chuzo je okrajšava za borrachuzo.«

			»Ja, tudi to sta rekla.«

			»Veš, kaj to pomeni?«

			»Ne.«

			»To je še ena okrajšava za borrachon ali borracho.«

			Genaro ni poznal besede, skomignil je z rameni.

			»Borracho40 je nekdo, ki pije kot žolna. Ki je ves čas pijan. Razvalina, razumeš.«

			»A, OK. Ampak, zakaj te tako kličeta? Saj ne piješ alkohola. Niti piva ali kozarca vina ob večerji.«

			Pepito je naredil globok vdih.

			»V tej hiši ni niti kapljice alkohola. V shrambi imam samo denaturiran alkohol s kafro, a zgolj za razkuževanje ran. Zakaj? Zato, ker imam v tem trenutku, zdaj ko govoriva, samo eno željo, samo na eno stvar mislim. Da bi pil, dokler ne bi bil mrtvo pijan. Bolj mrtvo pijan kot ti, ko so te pobrali na pločniku. Pil bi kar koli. Vino, vodko, rum, čisti alkohol, kolonjsko vodo. Alkoholik sem.«

			Odvrgel je odejo in odprl tretji predal v desni koloni pisalne mize. Iz njega je izvlekel etui, ki ga je našel Genaro, ko je iskal fotoaparat. V roko si je stresel žetone, ki so dečka tako zanimali.

			»Vidiš te kovinske krogce? Dobimo jih za vsako obdobje abstinence. Niso težki. Nekaj gramov za petnajst treznih let. Niti ene kapljice. V zadnjih petnajstih letih sem poskusil vse možne sadne sokove na svetu. Celo tiste zadeve za babe, recimo kumkvat, brusnice ali pa breskov sok z baziliko.«

			Genaro se je spomnil večera, ko je prišel. Juanita in Marcelo, pri katerih sta pila aperitiv, sta bratrancu ponudila marelični sok. Ne piva ali pa kozarca roséja.

			»Lahko ti pripovedujem malo o svojem življenju, imava čas. Ne govorim preveč rad o tem, ampak konec koncev te je morda tvoja mama tudi zaradi tega sem poslala. Če te bom dolgočasil, me ustavi, ja?«

			Genaro je prikimal, toda ni rekel ničesar. Zanimal se je za tega možakarja, ki se je zdel veliko bolj zapleten, kot si je mislil.

			»Zadnjič, ko sem govoril o svoji ‘karieri’ pred zavetiščem, sem se poskušal izmuzniti. Začutil si. Ne morem kar tako govoriti o svoji mladosti, to je rahlo boleč del mojega življenja. In sramoten.«

			Španec je naredil premor.

			»Mislim, da je to noč vzdušje že primerno za boleče in sramotne spomine. Veš, da sem delal za Felipeja, veterinarja. Toda to ni bil moj prvi poklic. Bil sem profesor filozofije.«

			»Profesor filozofije?« se je začudil Genaro. »Filozof, kot Freud, Descartes, Platon …?«

			»Sokrat, Seneka in njuna vesela druščina, ja. Torej, bil sem profesor na gimnaziji v Valladolidu, tam, kjer si pristal. Imel sem malo več kot petindvajset let. Bil sem mlad, ampak še kar nadarjen. Moji učenci so dosegali dobre rezultate. Malo sem med urami kvasil bedarije, zato da niso zaspali. Le da nisem samo med urami počel bedarij. Veš, v Španiji je zvečer navada, da s prijatelji narediš krog po priljubljenih barih, popiješ kakšen kozarček in poješ kakšen tapas41. Po navadi gredo po dveh ali treh kozarčkih vsi domov pred televizijo, in vse se v redu konča. Jaz pa sem se, nimam pojma, zakaj, hitro vključil v več klap, s katerimi smo naredili po več takih krogov, in nismo spili dveh ali treh kozarčkov, ampak deset ali dvanajst. Potem to ni več zadostovalo. Kupoval sem steklenice vodke, ki sem jo pil kot ‘digestiv’. Digestiv pred drugimi kozarčki. Zjutraj sem se vse težje zbujal. Začel sem zamujati v službo. Pozabil priti. Ravnatelj je bil prijazen. Najprej se je pogovoril z mano, ni mi grozil ali ostro nastopil proti meni. Držal sem se nazaj. Petnajst dni. In padel nazaj. Globje. Na koncu sem s sabo v torbi nosil steklenico, pil na stranišču med odmori. In za zaključek sem zaspal v razredu popolnoma pijan. Odpustili so me. Normalno. Nobenemu ne zamerim, razen samemu sebi. Danes tako pravim, takrat pa sem krivil vse ostale razen sebe. Ker nisem več delal, sem imel več časa za objokovanje svoje usode, in to s kozarcem v roki. Nisem bil več trezen. Prijatelji so se me izogibali. Bil sem kot cunja. Nisem šel več iz hiše, nisem se več oblekel. Moje stanovanje je bilo odlagališče smeti. Vse to naju privede do božiča. Družinski člani so mi rekli, da če nameravam priti na božično večerjo v svojem običajnem stanju, potem zares nima smisla, da se sploh premaknem od doma. Preklel sem jih, opsoval z vsemi možnimi imeni. Potem pa svojo žalost in zamero utapljal v alkoholu. Torej, prišel sem tako daleč, da sem si govoril, da življenja ni vredno živeti, če si obkrožen z njim podobnimi bedaki. Nisem imel več službe, nobenega prijatelja več in glede na to, da je bilo stanje mojega bančnega računa že nekaj časa pod ničlo, kmalu tudi nisem imel več stanovanja. Postal sem prav očarljivo bitje. Za profesorja filozofije sem imel precej zanimiv pogled na življenje. To so bile misli redke inteligence. Oziroma nenavadne inteligence. Si v redu, te ne utrujam? Kmalu bo konec. Vrniva se k 24. decembru. Ven sem šel okoli desetih zvečer. Takšen mraz je bil, da tudi za pijanca ni bilo vzdržno. Odkar si prišel, je lepo vreme. Ampak pozimi je mrzlo, tako mrzlo, da zmrzneš. Šel sem s svojo zaročenko, gospodično Smirnoff. Brez plašča. V kratki majici. Z alkoholom v krvi se ti zdi, da je toplo. Nekaj časa sem hodil po ulicah. Popolnoma praznih. Vsi so bili s svojimi domačimi. Slišal sem, kako se ljudje v stanovanjih pogovarjajo, smejijo. Od spodaj sem jih obsuval z žaljivkami. Bolj ali manj razločno. Moja izgovorjava je bila rahlo vprašljiva. Ko sem imel dovolj pešačenja, sem se blizu glavne postaje usedel ob zid neke stavbe. Vodko sem spil do zadnje kapljice, se mi zdi, in zaspal. Pri -5 °C, v kratki majici, naslonjen na leden zid … Samo da te še malo dolgočasim, ena kratka lekcija iz naravoslovja. Alkohol razširi krvne žile na površini telesa. Zato imaš rdeča lica. Zaradi razširjenih žil oddajaš toploto. Živčni končiči na površini organizma zaznajo to povišanje temperature: občutek imamo, da se segrevamo. Seveda postane koža toplejša. Toda to traja le trenutek, predvsem pa tisti, ki pije, zaradi razširjenih žil izgublja toploto. Ostali deli njegovega telesa se ne segrevajo – alkohol deluje tako, da prenese notranjo telesno toploto k površini organizma. Občutek toplote preneha, čim se žile nehajo širiti in zato je občutek mraza konec koncev še bolj intenziven, saj se zaradi porabljenih kalorij skupna telesna temperatura zniža. Kar sem čutil, ni bil samo mraz. Omrtvičen sem bil. Pripravljen, da crknem na pločniku, da bi bilo tistim, ki so me zapustili in z mano ravnali kot s psom, prav zares žal. Da bi do konca življenja imeli občutek krivde. Ti zategnjeni malomeščani. Moja krščanska starša. Saj razumeš, kakšen tip ljudi. Zaspal sem. Za večno. Umrl sem. Nisem videl tunela, bele luči. Z vsem, kar sem spil, so mi možgani samo odplavali drugam. In potem sem vstal od mrtvih. Kot Tonka. Le da nisem tako nadarjen kot ona, zdravnik reševalec mi je moral pet minut masirati srce, da sem oživel. Ne isti kot ta danes zvečer. Tako so mi povedali. Zbudil sem se 25. decembra zvečer, s cevkami povsod, na intenzivni negi. Ko zaideš na pota, na katera sem jaz zašel, ko končaš tako, kot sem jaz končal, ljudje govorijo. Ustvariš si sloves. V majhnih vasicah, od koder prihajam, ljudje šepetajo z nekakšnim pomilovanjem, da sem bil nekoč profesor in da sem postal eden od valladoliških pijančkov. Celo profesor filozofije. Vzvišen predmet. Ni daleč od tega, da govorijo, da mi je prav. Če si s podeželja in če se imaš za intelektualca …«

			Genaro je še kako dobro razumel. Ko ljudje mislijo, da se imaš za nekaj več, ti bodo to tako ali drugače vrnili. Zgodba mojega življenja od četrtega razreda dalje.

			»Zamočil svoj samomor, tako kot ostalo. Zamočil do zadnje kapljice.«

			»Še dobro, ne?« je vskočil Genaro.

			»Zdaj, ko gledam z varne razdalje, seveda, da še bolje tako. No, vsaj mislim. Toda v tistem trenutku, ko se trezniš v bolniški sobi in ko ti pripovedujejo, da so te oživljali, ko te obravnavajo kot klošarja, ko čakajo, da se zbudiš, da lahko zapišejo tvoje ime na kartoteko, ker se ni nihče vznemirjal zaradi tvojega izginotja na božično noč, je vrnitev med žive nekoliko kruta in težka.«

			»Ko se zbudiš v bolnišnici in je poleg tebe tvoja mama, je tudi precej grozno,« je priznal Genaro.

			»Odvisno, kaj ti je ljubše – občutek obupa ali sramote.«

			»Ali mama ve za vse to, kar si mi povedal?«

			»Ja, v grobem.«

			»Zato me je poslala k tebi.«

			»Nisem prepričan,« je okleval Pepito. »Bila je prepričana, da v hiši ne bo alkohola in da ga med temi počitnicami ne boš mogel piti, o tem ni dvoma. Mogoče bom za spremembo enkrat malo domišljav. Ve, kako sem se spremenil. Zdaj bom odkrit s tabo, zbodlo te bo v ušesa. Ve, da rad pobiram in zdravim garjave pse.«

			Genaro je skomignil z rameni.

			»Raje sem v taborišču za garjave pse kot v tistem za bedake s puškami.«

			Pepito je ponovno stisnil svojega malega bratranca za ramena.

			»Obstaja neka zlata sredina. Našel jo boš, ne skrbi me zate. Kot najstnik delaš bedarije, tvoja družina je nekakšna varnostna ograja. Izjemen odrasel mož boš. Ne zardevaj. Poznam srce ‘bedakov’! Nimaš preveč smisla za humor, imaš pa veliko srce. To poskušaš skriti, ker se tako ne dela, ko si mlad. Čez nekaj let, ko ti bo vseeno za to, kaj si drugi mislijo, boš ena lepa oseba, kot pravijo v ameriških filmih. A ni trapast ta izraz, kaj meniš?«

			»Ja, totalno!«

			»Ko pa rečem, da boš ena lepa oseba, mi pa ne nasprotuješ?«

			»To je šok.«

			Bratranca sta hkrati naredila globok vdih. Iz košare jima je odgovoril še tretji, ki jima je izzval nasmešek na obrazih.

			»Zdaj, ko sem te zasul s komplimenti, bom zaključil svojo zgodbo. Preskočil bom svoje poskuse ‘pobega’ ali podkupovanja osebja, da bi mi v času odvajanja kupili alkohol. S telesnega in duševnega vidika nekaj težkih tednov. Vrnil sem bom čisto malo nazaj. Kdo misliš, da je poklical rešilca?«

			»Ljudje, ki si jih žalil?«

			»Ja, res je. Toda zakaj so odprli okno takrat, ko sem končno utihnil in ko sem se zrušil na asfalt?«

			»Ker so pogrešali tvoj melodični glas? Ne, že vem – trinajst jih je bilo pri mizi. Potrebovali so še štirinajstega, da ne bi vse leto imeli nesreče.«

			»Dober poskus, ampak ne. Odprli so okno, da bi utišali nekoga, ki je zganjal še večji hrup kot jaz. To je bil galgo, ki je pred mano hodil sem in tja in neprestano lajal. Kričali so nanj, vrgli so mu kos mesa, zlili vedro vode. Nič ni pomagalo, še naprej je lajal. Bil sem naslonjen na zid, niso me videli od zgoraj. Končno je eden od fantov prišel dol z metlo, da bi ga odgnal. Takrat me je zagledal in poklical rešilca.«

			»In pes ti je sledil in tekel za rešilcem, nato pa čakal pred bolnišnico, dokler te niso odpustili.«

			»Preveč časa preživiš na internetu. Ne, ustrašil se je metle in hitro zbežal. Nikoli kasneje ga nisem več videl. Verjetno ga je kdo povozil ali pa je v treh dneh umrl od lakote.«

			»Kako kruto. Rešil te je.«

			Pepitu se je spremenil ton glasu.

			»Ker ti verjameš, da se nam dobra dejanja povrnejo? Vsi moji psi niso delali drugega, kot poskušali ugoditi svojim gospodarjem, in glej, kako hvaležno se jim je povrnilo. Kaj je naredila Piratka takšnega, razen tega, da je bila dobra in pridna ter prijazno sprejela vse nove goste na dveh ali štirih tačkah?«

			Genaro se je spomnil svoje prve budnice, galga je ležala na njegovi odeji in mu v dobrodošlico ovohavala ušesa. Čutil je, da Pepitovo telo postaja napeto, bal se je, da ga bo premagala žalost. Z levo roko je iz žepa potegnil robček in se glasno useknil vanj.

			»Se zato zdaj ukvarjaš z galgi?« je nadaljeval pogovor Genaro. »Da bi še oni ubežali smrti. Ko si ji ti ubežal, si odprl zavetišče.«

			Pepito je zmajal z glavo.

			»Ko sem ji jaz ubežal, sem se ukvarjal samo s sabo. Hodil sem na robu prepada, z eno nogo tričetrt v breznu. Pripravljen, da me ob najmanjši priložnosti, resnični ali navidezni, spet zanese. Še vedno nisem imel službe in še manj denarja kot prej. Ni bilo govora, da me v kateri izmed gimnazij vzamejo. Samo učiti sem znal. Intelektualec, ki ni sposoben zabiti žeblja, ne da bi si pri tem zlomil prst, če razumeš. Vsaka podobnost z resnično osebo, ki živi ali je živela, je zgolj naključna, kajne?«

			Genaro se je namrdnil.

			»V tistem času so zaposlovali predvsem v gradbeništvu. Prejšnja generacija zidarjev je emigrirala v Francijo ali Belgijo in v Španiji je primanjkovalo ljudi s temi spretnostmi. Na gradbišču ne bi zdržal niti treh dni. Ne bi mogel porivati samokolnice, kot si ti to počel zadnjič, lahko ti prisežem. Bil sem tudi malo len.«

			Genaro je začutil val ponosa. Pepito je ravnokar priznal, da sicer ni bil prav spreten, da pa je bil zato pogumen. To je bil njegov dan. Oziroma noč. Poplava komplimentov. Toda dvomil je, da je bratranec govoril resnico, ko je govoril o svoji nespretnosti in lenobi. Kot da ne bi govoril o istem človeku. Dodati bi moral samo še, da je bil včasih sramežljiv in molčeč …

			»Pogledal sem oglase v časopisih. Ni bilo veliko ponudb, ki bi mi pritegnile. Samo ena, tja sem tudi šel. V novi veterinarski ambulanti so zaposlovali pomočnika, v Tordesillasu. Nisem poslal življenjepisa. Predstavljaj si, kako bi bil videti ta življenjepis. Bivši profesor filozofije, odpuščen zaradi pijančevanja, nadvse nestabilen, trikrat na teden se mora zglasiti na sestankih anonimnih alkoholikov, brez kvalifikacij, ni prepričan, če lahko vsako jutro pride v službo, brez posebnega interesa za živali, celo rahlo alergičen na vzglavnike z gosjim perjem. Šel sem tja v upanju, da veterinar nikoli ni slišal za moja objestna dejanja. In naletel sem na Felipeja. Ki me je zelo dobro poznal, saj sva skupaj hodila v osnovno šolo. S katerim sva se enkrat skregala zaradi frnikule, ki je zgrešila luknjo, ker pa je naročil Marcu Perreiri, naj pihne vanjo, je šla v luknjo, in tako je pohopsal moje frnikule.«

			»Vzel te je,« ga je prekinil Genaro in zazehal.

			»Res je, koga briga za frnikule. Vzel me je, ker ima še bolj kot jaz rad brezupne primerke. Potrpežljiv je bil, vsaj takrat, ko me je uvajal. Od tistega dne se nisem več dotaknil niti kapljice alkohola. Ne da nisem hotel. Ampak nisem ga hotel razočarati. Neumno je. Razočaral sem vso svojo družino, zakaj ne njega? Mislim, da je to zaradi tiste zgodbe s frnikulami. Ker ne prenesem goljufanja.«

			»To je kar nekaj ...«

			»Seveda, to nima nobene veze. To je zato, da olepšam zgodbo! Kot takrat nisem vedel, zakaj sem strmoglavil, tako tudi sedaj ne vem, zakaj že petnajst let vztrajam. Mogoče se bom jutri zlomil. Ali pa čez deset let. Ali pa nikoli. Če to situacijo analiziram tako, kot sem to zahteval od svojih učencev, torej s tezo, antitezo in sintezo, bi rekel, da sem prve mesece zdržal zato, ker sem neprestano delal. Felipe je šele postavil svojo ambulanto, moral si je najti stranke, razpoložljiv je bil skorajda 24 ur na dan, vsak dan v tednu. In jaz z njim. Ni bilo časa, da bi zadihala, ni bilo časa, da bi spila kak kozarček. Garala sva, včasih kaj pojedla, tu in tam malo spala. Krave, konje, ovce, pse, mačke, hrčke, celo enega pava, vse je zdravil. Ko so mu prinesli najdene hrte v grozovitem stanju, ni mogel odkloniti dodatnega prostovoljnega dela. Takrat sem izvedel za galge, podence in za to, kako se zabavajo moji prijatelji lovci. Sedaj, moj mali Strombo, se boš lahko ti zafrkaval iz mene. Prvega, ki so ga pripeljali, je zbil kombi. Zadnji del njegovega telesa je bil zmlet v kašo, toda še vedno je bil živ. Nisem bruhal. Ne, onesvestil sem se. In si na mizi razbil glavo.«

			Pepito je sklonil glavo in odmaknil lase, da bi pokazal brazgotino. Genaro je zmagoslavno dvignil oba palca v zrak.

			»Felipe me je pustil na tleh, kri je curljala iz mene. Najprej je dokončno uspaval psa, da ne bi več trpel. Nobenega upanja ni bilo. Potem me je posedel in zašil.«

			Genaro je spoznal, kdo je naučil Pepita in tudi njegovo učenko Lucy odločati o prioritetah.

			»S Felipejem sem delal skoraj pet let. Ob vseh teh ubitih ali mučenih psih se nama je obračalo. Tudi če ne maraš živali, nekaterih prizorov ne moreš prenesti. Ni res? Začela sva se pogovarjati o tem projektu za zavetišče. Naokoli so bili sami centri za zapuščene živali, kjer so uspavali tiste, ki jih nihče ni prišel iskat. Stopila sva v stik z občinami, da bi si pridobila kos zemljišča. Ostalo ni preveč zanimivo, trajalo je, formalnosti, gora papirjev, trma. In ni me sram reči, da sem se v hrte zaljubil. Čeprav sem zares vzljubil pse in vse te živali, mi hrti pomenijo več. Slišiš ti svojega bratranca? Petinštirideset let, okrogel trebuh, bradica, in ta ti izpoveduje svojo ljubezen do hrtov. Dečko, kmalu ti bo rekel, da ima raje živali od ljudi, saj ga živali ne sodijo, in ko naletijo nanj, ne pomislijo na Pepita, bivšega pijančka, ampak na Pepita, ki polni posodice, jih neguje in jim išče družine. Kam si to prišel, ubogi moj dečko?«

			»K dobremu ‘dečkotu’!«

			Odgovor je presenetil tako Pepita kot Genara.

			»Hvala.«

			Mož se je pretegnil in fanta prijateljsko potrepljal po stegnu.

			»Pol šestih. Še vedno nisi zaspan? Pojdi torej pod tuš. Čez eno uro spet začnemo. Ne smeva pustiti, da nama ubijejo duha.«

			Ko se je Pepito zavedel ironije v tem stavku, si je z dlanjo zakril usta.

			»Nadaljevala bova delo. Na programu imava ličinke, če že nisi pozabil. Nimam pojma, kako naj plačam za popravilo avta. Na mojem bančnem računu je toliko odvečnega denarja, kot je spodnjih hlač pod škotskim kiltom. S subvencijami, od katerih živi zavetišče, mi je tako, da sem pazil na vse mogoče, od prejšnjega avgusta uspelo napraskati skoraj petsto evrov. To je komaj dovolj za to, da ambulanto opremim z lučjo in mizo. Vrata lahko skoraj zastonj najdem na avtoodpadu. Lahko pa tudi prilepim plastiko namesto okna. Vseeno mi je. Toda kje naj najdem denar za gume?«

			»Kaj pa zavarovanje?« je predlagal Genaro.

			»Imam samo osnovno zavarovanje. To pomeni, da če sem sam kriv ali če tisti, ki so povzročili ‘nesrečo’, niso identificirani, vse sam plačam.«

			»Ti nisi nič kriv pri tem in policija ve za storilce.«

			»Res je. Ampak, da jih obtožijo za krive, je potreben postopek. Dvomim, da mi bodo v zavarovalnici šli na roke in mi povrnili stroške pred izrečeno sodbo. Z nekaj sreče se bosta ti dve gnidi pritožili. Postopek mi bo vzel dve, celo tri leta. Avto pa potrebujem jutri.«

			Genaro je kratek hip premišljeval.

			»S sabo sem prinesel sto petdeset evrov. V kovčku so. Dam ti jih, ni problema.«

			Pepito se je obrnil k fantu, ga prijel za ramena in ga poljubil na obe lici. Presenečen Genaro je postal škrlatno rdeč.

			»Kako si srčkan. Ampak ne morem vzeti tvoje žepnine. In na žalost tudi ne bi zadostovala. Potrebujem med petsto in šeststo evrov, vsaj. Našel bom rešitev. Material za ambulanto bo malo počakal. Tako ali tako še ni zgrajena ...«

			Očitno je bilo, da je Pepito skušal svoje skrbi povsem zmanjšati in gledati na razmere v obetavnejši luči, da se ne bi skrušil. Zavestno se je obrnil stran od svoje sobe. Dan bo že tako dovolj težaven, moral je spet najti svoj borbeni duh. Rešiti stvarne težave, da bi zapolnil praznino, ki jo je za seboj pustila Piratka. Se lotiti popravil, nadaljevati svoj boj, poskrbeti za sto petdeset drugih hrtov. Skrb. Njegovo edino orožje, s katerim je lahko še vztrajal.

			»Če si premisliš, ti jih pustim. Jaz jih ne potrebujem.«

			»Hvala, se bom spomnil. Zdaj pa hitro pod tuš, jaz bom šel pozneje. Ne dišiš ravno po rožicah. Hočeš, da ti grem v prikolico po čista oblačila?«

			»Kdo je veliki ranjenec, ki ga je treba opazovati?«

			Genaro je pokazal svoje dlani.

			»Roke so poškodovane. Noge še delujejo. Mi lahko zalepiš rokavice okoli zapestij, da si ne zmočim obližev?«

			»Vidim, da postajaš iznajdljiv. Škoda, da greš, še dva tedna pripravništva tukaj, pa bi znal z dvema žlicama in ščipalko za perilo moj avto spremeniti v helikopter,« je z obžalovanjem rekel Pepito.

			Genaro ni dvomil, da je bratranec odkrito mislil. Pogrešal ga bo. Vstal je in tolažilno položil roko na Tonko, ki se je spet dvignila.

			»Me boš pustil samo z dvojnikom tistega norca?« je pravil njen vznemirjeni pogled.

			»Ostani, pridem nazaj.«

			Obrnil se je, da bi zaprl vrata za seboj. Bratrancu je padla maska, zaigrana odločnost je odstopila prostor neskončni žalosti.

			Škoda? Nič škoda. Škoda je, ko zamudiš avtobus do bazena. Tole je obupno. Čista beda.





Petindvajseto poglavje


			Pepito je sedel pred prazno skodelico kave in gledal na uro.

			»8:45. Misliš, da sta tvoja starša že pokonci? Hočeš, da ju jaz pokličem ali ju boš ti? Reci jima, naj ne kupita letalske karte za dopoldanski let. Moram še najti nekoga, ki te bo peljal.«

			»Bom jaz poklical.«

			Genaro je vstal, da bi šel po telefon, obšel je Tonkino košaro, pritisnjeno ob njegov stol. Ustavil se je.

			»Kaj boš naredil z njo?«

			»Ne skrbi. Ni prvič, da se k meni zateče pes, ki se boji ljudi. Ker sta se dobro razumela, sem pustil, da ti skrbiš zanjo, toda zdaj bom naredil kot po navadi. Z veliko potrpljenja in priboljškov se vedno nekam pride. Videla bo, da kljub svoji gonzaleški postavi nisem grobijan. Mora pustiti drugim ljudem, da se ji približajo, sicer je ne bomo mogli dati v posvojitev. Če bo še naprej vse v redu, bo odšla od tukaj v miren dom.«

			Genaro je prikimal. Tako ali tako bi odšel čez dva tedna in brez galge. Lucy je bila na počitnicah, niti od daleč niti od blizu ni bila podobna galgueru, Pepitu bo pomagala premagati Tonkino zadržanost.

			Vtipkal je številko. Dvakrat je zazvonilo, preden je nekdo dvignil slušalko.

			»Halo?«

			»Zdravo, oči.«

			»O, glej, Genaro! Dobro, da si poklical … po enem tednu. Mamin bratranec nima nobene šale pripravljene za danes?«

			Njegov ton je bil nabit z očitki.

			Danes vsekakor ne. Sicer pa, ali te zanima, kako sem?

			»Si kaj hotel?« je nadaljeval Eduardo Reyes.

			»Je mama tam?« je upajoče vprašal Genaro.

			Glede na to, kako se je pogovor začel, bi nočno dogajanje raje mami opisal. Če bi ga že prevzela čustva, ni hotel, da to slišijo ušesa ponosnega hidalga.

			»Pravkar je šla teč. Nazaj bo čez tričetrt ure. Kaj si jo hotel vprašati?«

			Si kaj hotel, kaj si jo hotel vprašati? Najstnik je z grenkobo čutil, kako je njegov oče vedno našel način, da ga je spravil v podrejen položaj, da ga je potem moral moledovati. Mama bi ga vprašala, kako preživlja dneve, zanimalo bi jo, če dovolj jé in spi, če se razume s Pepitom, če se nemara celo zabava.

			»Nič takega. Poklical sem samo zato, da vama povem, kaj je novega, preden s Pepitom nadaljujeva delo.«

			Genaro je trdno poudaril delo.

			»Nahranila sva pse, zdaj bova počistila pesjake, zdravila tiste, ki so v slabem stanju, kaj popravila, en kup stvari čaka. Danes ne bom imel več časa poklicati. Povej mami, da sem klical in da sem zelo dobro. Da sem že zelo izboljšal svojo španščino. Dobro, no, se slišimo.«

			Genaro ni počakal na očetov odgovor in je odložil slušalko.

			»Že?« se je začudil Pepito, ki ni sledil pogovoru v francoščini. »Bosta poklicala nazaj, ko bosta izvedela za urnik letov? Upam, da si jima dobro pojasnil, naj bo pozno popoldne.«

			Genaro je odložil telefon na podstavek in se v tišini usedel.

			»Oče je bil. Nič mu nisem rekel. Ostal bom.«

			Španec je od presenečenja zaokrožil usta.

			»Kako to misliš, da boš ostal? Poglej, Genaro, ponoči sva govorila o tem, tukaj nisi na varnem. Bom sam poklical, če jima ti nočeš povedati. Razumem.«

			Pepito je opustil nadimek Strombo. Ni se več hecal. Genaro je priprl oči in si nadel trmast izraz. Ko je bratranec hotel vstati, ga je nad mizo zgrabil za roke.

			»Ostal bom. Ne bom se vdal. Nočem dati očetu tega zadoščenja. Do sem ga lahko slišim. Niti pobral še ne bom svoje prtljage, ko mi bo z dvignjeno glavo in svojim malim zaničljivim obrazom naložil: ‘Takoj ko gre nekaj najmanjšega narobe, zbežiš. Čudi me, da se nisi vrnil že v nedeljo. Nobene volje nimaš. To smo letos dobro videli. Odnehaš takoj, ko se nekaj zakomplicira. Slediš vetru, moj ubogi fant. Ne boš postal Človek tako, da cel razvlečen pred temi tvojimi videoigricami streljaš na zombije. Jaz sem pri tvojih letih …‘«

			»OK, sem razumel,« ga je prekinil Pepito. »Ampak ne govoriva o vztrajnosti ali ne-vem-kakšni ideji superheroja, ki ti jo skuša vcepiti v glavo. Govoriva o čisto zmešanih tipih s karabinkami. Če te pošljem domov preluknjanega kot zalivalko za rože, misliš, da bo tvoj oče zadovoljen? Res da je mogoče neverjetno vzvišen, ni pa idiot. Strinjal bi se z mano. Tvoja mama bi me pa raztrgala, če bi vedela, da sem te spravil v nevarnost. Že tako imam kretene v vojaških uniformah na grbi, temu ni treba dodati še harpije, ki mi bo prišla izpraskat oči, če se dotaknem njenega otročička!«

			»Ostal bom,« je trmaril Genaro. »Ni treba, da sta na tekočem. Policija je morala Gonzalesa aretirati. Govorilo se bo, da te ne moreta kar tako napasti in uiti kazni, tudi če si pripravita dober alibi. Na tvojem mestu bi na dvorišče namestil wi-fi varnostno kamero, ki bi bila dobro vidna na vhodu. To bo dalo misliti ostalim. Ob vsakem najmanjšem sumljivem zvoku lahko na računalniku ali telefonu vključiš kamero. Na spletu so ves čas posebne ponudbe, lahko jo najdeš za manj kot petdeset evrov. Ti jo jaz namestim. Če želiš, jo kupim. Še vedno imam sto petdeset evrov.«

			Pepito je roko nesel k obrazu. Popraskal se je po tistih nekaj kocinah, ki so mu na gosto rastle pod ustnico. Oči je usmeril v fantove. Genaro ni povesil oči pred njegovim preiskujočim pogledom.

			»Če ostaneš samo zato, da bi živciral svojega očeta, nisem prepričan, če te hočem obdržati,« je rezko izjavil. »Ne maram ljudi, ki so naravnani proti. Všeč so mi tisti ljudje, ki delujejo za.«

			Tokrat je najstnik ostal brez besed. Očitek je požrl.

			Pa je prišla mrzla prha. Malo prej sem se skoraj zrušil pod komplimenti.

			Vstal je, pokazal svoje obvezane roke, poskušal zaustaviti solze, ki so mu stopile v oči in skoraj neslišno izjavil.

			»Jezen si in žalosten. Ni moja krivda. To, kar praviš, ni pravično. Če resnično misliš, da sem samo majhen bedast upornik, potem je bolje, da grem.«

			»Usedi se, Strombo. Danes ne greš nikamor. Hotel sem se prepričati. Imam igralski talent, ne?«

			»Vsekakor nisi komik,« je zagodrnjal Genaro in se usedel nazaj na svoje mesto.

			»Poklicati moram na zavarovalnico, policijo, občino. Prositi za nove subvencije. Če me hočeš videti v vlogi deklice z vžigalicami, je zdaj pravi čas. Čez eno uro bodo začeli prihajati prostovoljci. Pomagali mi bodo z ograjo. Z Lucy bova še enkrat pogledala stegno. Ne smemo pozabiti na vse drugo, samo zato, ker … Ne smemo pozabiti na vse drugo.«

			Ne smemo pozabiti na vse drugo, samo zato, ker so ustrelili Piratko. Trupla ne smemo kar pustiti ležati. Moramo se dvojno zaposliti, da ne bomo razmišljali, da ne bomo pustili prostora skušnjavi, je brez težav prevedel Genaro.

			»Spravi se k svojim plaščkom, oproščen si pomivanja.«

			Genaro je zmajal z glavo.

			»Zalepi mi spet rokavice in pridem. Moram te nadzorovati. Če se boš z glavo naprej zrušil v pasji drek, bo štala.«

			»Tukaj leži Pepito, umrl tako, kot je živel, ves čas v dreku.«

			Genara je ta prostaški stavek presenetil. Prijatelja sta prasnila v smeh.

			Zaradi udarca v glavo ni izgubil svoje bistroumnosti. Epitaf ni najbolj ugleden, je pa dober povzetek okoliščin.





Šestindvajseto poglavje


			Prostovoljci so drug za drugim kapljali, medtem pa je Genaro rezal koščke plaščka, prvega v tistem dnevu. Slišal je, kako se je kovinski zvok vhodnih vratnih kril ponavljal v presenetljivo kratkih intervalih. Na dvorišču se je zbrala glasna in odločna četa. Tako glasna, da je Genaro odložil škarje, da bi šel pogledat, kaj se dogaja. Zbrali so se okoli Pepita, ga obkolili in objemali, potem pa se začeli ognjevito pogovarjati in kriliti z rokami. Španci so mediteranskega rodu, njihovo govorjenje je daleč od šepeta. V zanosu pa glasnost zelo hitro naraste. Genara, ki je bil navajen precej mirnih in uravnovešenih severnih Francozov, je ves ta vrvež vznemirjal. Stal je na pragu kot vkopan in poskušal med hrupom, ki ga je povzročalo trideset vreščečih ust, razločiti nerazumljive besede.

			Ni ostal dolgo nepremičen. Pepito je dvignil roko in zaklical:

			»Strombo! Pridi sem. Dame in gospodje, tu je heroj dneva. Tisti, ki ga niste spoznali prejšnjo nedeljo, dovolite mi, da vam predstavim svojega malega bratranca, Genara Reyesa. Lahko ga kličete Strombo. On je tisti, ki je posnel Gonzalesa. Pridi, ne bodi sramežljiv.«

			Genaro se jim je proti svoji volji ob spremljavi aplavza in vzklikov »Bravo!« približal. Vse, kar je naredil, je to, da je postavil telefon na okensko polico, ne pa z lasom ujel tistih dveh barab in jih potem katapultiral na Mars. Nič kaj dramatičnega.

			Medtem ko si je utiral pot do Pepita, so ga mimogrede prijateljsko trepljali in se mu spodbudno nasmihali. Ni mu bilo jasno, kako so lahko vsi tako hitro prišli in bili očitno obveščeni o nočnem dogajanju. Do pojasnila je prišel, ko je Pepito k sebi povlekel žensko srednjih let, vedrih obraznih potez, s sivimi, kratko postriženimi lasmi in z okroglimi, zlato obrobljenimi očali.

			»Naj ti predstavim Evo. Eva je ena od naših najstarejših pro-stovoljk. Dela kot tajnica na občini Medine del Campo.

			V veliki meri je ona zaslužna za to, da vsak mesec dobimo finančno pomoč, s katero lahko zagotovimo, da psi ne umrejo od lakote. Eva je tudi žena brata soproge narednika Ostiza. Svakinja policista, ki je bil voznik avtomobila,« je pojasnil Pepito, ko je videl bratrančev osupel obraz.

			»Vale,« je odgovoril Genaro, ki ga družinske vezi tridesetih ljudi, s katerimi je bil obkrožen, niso prav zanimale.

			»Consuela, policistova žena, ve, da je Eva prostovoljka v zavetišču in da se zelo zavzema za naša načela. Nemudoma jo je poklicala. Eva je prek SMS-ov in na svojem Facebook profilu začela širiti informacije. Vidiš, kaj se dogaja. Vsi so tukaj zaradi psov,« je ponosno zaključil Pepito.

			»Vsi smo tukaj zaradi hrtov, toda predvsem zaradi tebe,« ga je popravila Eva. »Vsi smo prišli sem, da bi videli, kaj dejansko lahko naredimo, da ti pomagamo. Ne bomo pustili, da nas ti nasilneži ustrahujejo in nam grozijo. Povej nam! Vsi smo si vzeli prost dan in smo te pripravljeni ubogati!«

			Izjavo tajnice so sprejeli z vzkliki strinjanja. Bila je navajena voditi, ukazovati, razvrščati, zato nič čudnega, da je prijela stvari v svoje roke. Morda je celo dosegala raven vojaške organiziranosti svojega svaka.

			Lucy je izkoristila ta trenutek, da je kot cunami preskočila gručo ljudi. Prerinila se je v krog in planila na Pepita, kot igralec rugbyja, ki raztrešči nasprotnikov krog, da bi se vrgel na ovalno žogo. Skočila mu je v objem in ga stisnila k sebi.

			»Moj Pepito, tako mi je žal za Piratko. Kako so te iznakazili!« je ugotovila, ko se je nagnila nazaj, da bi si ogledala njegovo vijolično lice. »Upam, da bodo drago plačali za to! Lahko bi te ubili. Ne bodo se izvlekli. Tokrat bodo plačali.«

			Obrnila se je k Genaru.

			»Ti! Ti!« je rekla in s prstom kazala na fanta. »Ti si najboljši! Ti boš še gore premikal.«

			Zdaj je bil on na vrsti za objem. Prepustil se mu je, z rokami ob telesu, nosom, pogreznjenim v njene lase, ki so dišali po kokosovem orehu, rdeč kot puran. Želel si je, da ga ne bi nehala stiskati, in hkrati upal, da ga ne bi poskusila poljubiti. S šestdesetimi očmi, uprtimi vanju, in glede na hitrost, s katero so se informacije širile, bi bila še pred večerom celotna Kastilja na tekočem in prišla pred njegovo prikolico pet: »Lucy in Genaro, to sta lepi par!«

			Lucy ga je spustila brez nelagodnega izkazovanja ljubezni. Genaro je roke skril za hrbet. Ni imel nobene želje po tem, da bi bila pred vsemi zaščitniška do njega, ko bi zagledala njegove nove obveze.

			»Ne smemo pustiti, da gre mimo nas. Njihov zločin moramo izkoristiti tako, da iz tega naredimo nekaj pozitivnega. Piratkina smrt mora služiti temu, da se naš boj za galge nadaljuje. Domisliti se moramo, kako bi za to izvedel ves Svet. Svet z veliko. Zaradi Stromba imamo nove posnetke, šokantne. Predlagam, da si vsi pogledamo posnetek in ga širimo med druge, da pokažemo, česa so zmožni.«

			Eva jo je ustavila.

			»Posnetek služi kot sodni dokaz, vprašati moramo policijo, če ga lahko predvajamo. Ne smemo narediti nobene napake, ki bi postopek prekinila. Ne smemo jim dati nobene možnosti, da se izmaknejo kazni.«

			Morala je povzdigniti glas, da bi jo ostali, ki so jezno godrnjali, slišali.

			»Medtem ko čakamo na uradni odgovor v zvezi s tem, bi lahko naredili fotografije vhodnih vrat, mrt… luže krvi,« je povzela in se zastrmela v Pepita. »Sledi požganih tal. Z vajinimi pričevanji in povzetkom dogajanja, toda brez navedbe imen Gonzalesov, ne tvegamo, da bi nas tožili. Svojega zeta Miguela bom takoj prosila za potrditev.«

			»Vse to bomo dali na blog in naredili Facebook stran. Dajmo vsi čim več deliti,« se je zagrela Lucy.

			Z vseh strani so se začeli širiti predlogi.

			»Kaj pa če bi v nedeljo organizirali shod z galgi?«

			»Kdo pozna kakšne novinarje, da jih obvestimo? Koga na radiu? Na televiziji, to bi bilo še bolje?«

			»Počakajte sekundo,« jih je zopet prekinila Eva. »Grem po beležko, moramo si razdeliti naloge.«

			Nemudoma je zapustila zavetišče in šla v avto po papir in kemični.

			»Rubén,« je naročila enemu izmed redkih navzočih moških. »Pojdi po zložljivo mizo. Ti naš heroj, uporabi svoje super moči in mi prinesi en stol. Potrebujemo red in metodo. Naredila bom tabelo. Drug za drugim mi boste prišli povedat, kaj lahko naredite in kdaj.«

			»Akcija!« bi lahko še dodala.

			Ko je Genaro vstopil v hišo, je presenečeno zagledal Tonko, kako pokonci stoji tik za vrati. Sramežljivo je mahala z repkom, skorajda skritim med tačkami.

			»To pa je nekaj novega! Me zdaj pozdravljaš, ko vstopim v hišo? In to celo z mahanjem repa! Ni še čisto kot helikopter, ampak ni slabo.«

			Počepnil je. Stegnila je smrček in ga položila za njegova ušesa. Pustila mu je, da jo čoha po vratu in od sreče celo mežikala z vekami.

			»Je to zato, ker so rekli, da sem heroj?« ji je zašepetal. »Ne verjemi jim. Z mano si bila, veš, kaj se je v resnici zgodilo. Gremo, pojdi spančkat.«

			Psička se je zmrdovala in se ni hotela uleči. Genaro je moral počepniti poleg košare in vztrajno tapkati po njej, da se je spet ulegla.

			»Se hočeš premikati? Vidim, da si bolje. Vendar pa je zaradi mleka tvoj povoj začel smrdeti kot camembert. Komaj čakam ponedeljek, ko ti ga bomo sneli. Počakaj tukaj, se vrnem.«

			Rahlo se je dotaknil njene rame, da bi ji dal vedeti, naj mu ne sledi. S pogledom ga je spremljala vse do izhoda.

			Kot da bi ga z očmi rotila, da hoče iti z njim. Naj je ne pusti same tam v tistem smradu.

			Ko je Genaro Evi prinesel stol, se je Pepito pogovarjal z Isobel. S telefonom ob ušesu je svojemu sogovorniku predajala informacije.

			»Tako, Nissan Navara. Kateri letnik? 2008. Za barvo je Pepitu vseeno. Sprva je bil bel. Dve pnevmatiki, 265/40, ti to kaj pove? Kaj res? Pri tebi v garaži? Koliko, praviš? Pridem še danes. Daj mi jih na stran. Se boš pozanimal za vrata? Hvala, Cristiano. Se vidiva kmalu.«

			Pepita je pogledala z žarečim nasmeškom.

			»Dobre novice. Cristiano, moj avtomehanik, ima dve pnevmatiki zate. Dal ti jih bo po nabavni ceni. Sto evrov za vsako. Bom jaz plačala, ti pa mi vrneš, OK? Poklical bo kolege z avtoodpada in ti poiskal vrata. Poleg tega pravi, da jih boš dobil za petdeset evrov. Lahko ti jih tudi namesti.«

			Pepito je svojo prijateljico zgrabil za ramena in ji na lica pritisnil dva glasna poljuba.

			»Kako ti je to uspelo?«

			Navihano se je zasmejala in mu z zaupnim glasom odgovorila.

			»Skupaj sva hodila na gimnazijo. Malo sva bila zaljubljena …«

			»Iso, ti si čarodejka.«

			»Bolj čarovnica! Če me ne potrebujete več, potem hitim dalje. Tako ti bodo fantje lahko pomagali zamenjati pnevmatike. Končno je nekaterim dekletom uspelo privleči na plan svoje može in njihove močne roke; moramo jih izkoristiti, da bodo za kaj koristne. Se vidimo!«

			Eva ni izgubljala časa. V tabelo z naravnost potegnjenimi črtami je razvrstila imena, naloge, telefonske številke.

			Pepito je za hip opazoval vse te dobrosrčne prostovoljce, ki so stopili v akcijo.

			»To, kar se dogaja, je čudovito,« je ganjen zamrmral. »Le poglej jih! Že leta prihajajo in skoraj nikoli še niso ničesar predlagali. Kar naenkrat pa kipijo od idej, kot da gre za nekakšno tekmovanje, vsi prostovoljci hitijo v isto smer. Rekla mi boš, da se z Evo na čelu bataljon ne more razkropiti.«

			»Obstaja pregovor: Kar te ne ubije, te okrepi.«

			»Ja, ga poznam. Pa vendar so nekoga ubili.«

			Pepito je naredil globok vdih.

			»Poznaš nek drug star mehiški pregovor: Quisieron enterrarnos pero no sabían que éramos semillas.42 Na Piratkinem grobu bo nekaj zrastlo. Še in še ga bomo zalivali, prijatelj moj. Toda najprej ga moram skopati.«

			Posmrkal je, brskal po žepih svojih kavbojk za robcem, a ker ga ni našel, si je nos obrisal v zapestje.

			Sprehodil se je po stezi s koraki, ki so bili težji, kot če bi za sabo vlekel svoj crknjeni avto.

			Genaro je iskal Lucy, ji pomignil, naj se mu pridruži.

			»Pepito bo Piratki skopal grob. Na polju, se mi zdi. Misliš, da bi morali vsi z njim? In z njo. Ji narediti pravi pogreb. Da ga ne pustimo samega z njegovo bolečino. Da smo ob njem, ko se poslovi. Nocoj je bil v groznem stanju. In ne govorim o njegovem licu,« ji je zaupal.

			»Seveda. Bom še drugim povedala.«

			Če bi kak neznanec opazoval ta prizor, bi se najprej vprašal, zakaj se je sredi polja trideset ljudi udeležilo pogreba.

			Niti za sekundo ne bi pomislil, da je moški, ki joka in je obdan s toplino svojih prijateljev, pokopal svojo psičko. Mislil bi si, da se poslavlja od svoje vseživljenjske sopotnice.





Sedemindvajseto poglavje


			Ko so se še zadnjič poslovili od Piratke, jih je nemudoma spet prevzel bojevit duh. Vsi so se povezali s skupnim ciljem. Ko niso bili z ušesi prilepljeni na svoje telefone, so z njimi fotografirali. Fotografije so nemudoma preposlali prek MMS-ov ali družbenih omrežij.

			Pepito je pustil vojake, da delajo svoje, in se resno lotil dnevnega reda. Najprej se je lotil najnujnejšega – poskrbeti za ranjenega samca. Genaro je poiskal šivalni pribor in prepustil hišo svojemu gostitelju in Lucy. Vrnil se bo, ko bosta iz zevajoče luknje v stegnu vzela vse ličinke. Pridružil se jima je pred Pristajališčem, kjer sta velikemu belemu psu, ki je ležal na boku, poskušala namestiti nagobčnik.

			»Lahko medtem malo spustim Tonko?« je vprašal. »Na polje? Zdi se mi, da ima mravlje v riti.«

			Pepito je najprej okleval, potem pa privolil.

			»Lucy, pomagaj mu dobro namestiti oprsnico, da ne bo pritisnil na šive. In na povodec zapni sponko za ovratnico in oprsnico. Dvojno varovanje. Strombo, zanka ostane v tvojem zapestju, velja?«

			»Velja.«

			»Dvajset minut, nič več.«

			»Zmenjeno.«

			»Lucy, mu posodiš telefon? Če bo kakršna koli težava, pokliči.«

			»Grem na polje tukaj zadaj, ne bom se oddaljil za več kot tristo metrov, ne potrebujem telefona.«

			»Brez telefona ne greš nikamor!« je zatulil Pepito in psa prignal v uto.

			Genaro je planil kvišku. Lucy je stopila ven in mu namenila pomenljiv pogled. Sporočilo je bilo jasno in glasno: danes ubogaš brez oporekanja.

			»Ob enajstih petnajst sem nazaj,« je privolil.

			Pohitela je, da bi v napetem ozračju pripravila Tonko, jo spustila na prosto brez napotkov, z glavo je bila že pri naslednjih opravilih.

			Psička se je upirala, ko sta z Genarom prečkala dvorišče, na katerem je mrgolelo kričečih človeških bitij. Upognila je hrbet in skrila rep med tačke. Genaro jo je prisilil hoditi ob obzidju, postavil se je med njo in njene morebitne mučitelje.

			Ko sta prispela na polje, je postopoma dvignila glavo. Genaro je povodec še bolj trdno prijel, pripravljen, da se ga oklene, če bi skočila v beg. Toda izkazala se je za zgledno psičko, ubogala ga je tako kot na dvorišču. Sledila mu je korak za korakom, ustavila se je le takrat, ko je morala opraviti svoje potrebe. Genaro je prvič videl, da je galga dvignila ušesa pred avtomobili, ki so se ustavili na robu ceste. Njena radovednost je bila močnejša od strahu in bolečine.

			Isobel se je vračala v zavetišče, z obljubljenima pnevmatikama vsako pod eno roko, in se nerodno pozibavala.

			Ukradla sta si še nekaj trenutkov, preden sta se vrnila v vrvež, poslušala sta krike krokarjev, ovohavala grude zemlje, ki so jih skopali krti. No, predvsem Tonka …

			Ko sta vstopila v hišo, sta si Pepito in Lucy na obraz nadela tako temen izraz, da se je Genaro spraševal, če ni prekoračil policijske ure.

			Bel samec je še vedno ležal na mizi. Rana je bila prekrita s širokim povojem. Lucy ga je nežno božala s pomilujočim izrazom. Pes jo je gledal s svetlečimi očmi. Hitro je sopihal.

			»Ko sva čistila rano, sva naletela na neprijetno presenečenje,« mu je razložila, medtem ko je Genaro poskušal Tonko osvoboditi oprsnice. »Meso spodaj odmira, v tački se je naselila gangrena.«

			Genaru ni bilo treba prevesti. Gangrena. Beseda je bila jasna, razodevala je vso svojo grozo.

			»Takoj ko sem zamenjal gume, sem ga odpeljal k Felipeju. Temperatura strmo narašča. Amputirati bo treba. Upajmo, da bo zadostovalo. Če pride do sepse, je v tako šibkem stanju, da si ne bo več opomogel. Slabe novice vedno potujejo skupaj.«

			»Odrezal mu bo tačko, je tako? Potem ne bo mogel več hoditi.«

			»Tako je. Pri kolku. Ni druge rešitve, rana je previsoko, da bi obdržali del noge. Toda če premaga infekcijo, anestezijo in operacijo, bo lahko tekel kot prej. Psi imajo še tri druge tačke. V treh dneh spet najdejo ravnotežje in lahko živijo povsem normalno življenje. Toda on bo moral staviti na vse ali nič. Ali bo takoj našel družino, ki ga bo zaradi njegovega hendikepa posvojila, ali pa bo njegova podoba odvračala ljudi od posvojitve in bo še leta ostal pri nas. Glede tega žal ne moremo ničesar narediti. Težka bo. Lucy, mi odpreš? Odnesel ga bom v pesjak. Felipe ima preglede do približno dveh. Potem ga bo operiral, če bo ocenil, da se splača. Cinzia je privolila ostati, da mu asistira. Tako bomo imeli čas, da spravimo avto nazaj na cesto in naložimo kletko.«

			Pepito je psa vzel v naročje.

			»Strombo, pripravi še eno posodico z mlekom za malega. Vidno si je opomogel. Potem se lahko vrneš k plaščkom. Lucy, lahko novincem daš vermicid in sredstvo proti bolham? Ne pozabi na nagobčnike. Naj ti kdo pomaga.«

			Najstnica je globoko zavzdihnila, ko je zaprl vrata za sabo.

			»To je veliko za dva dni. Pepito ni povedal, da bo pri Felipeju moral plačati. Vsaj za zdravila in hrano. To ni majhna operacija. Vsaj en teden na kliniki. To ga bo stalo vsaj dvesto evrov. Skupaj z gumami in vrati je to že več kot petsto evrov, ki bodo kar odleteli.«

			Genaro je okleval, preden je izrekel, kar se mu je skrivalo na dnu misli.

			»Kaj pa če psa uspava? Zakaj bi se tako zagrizeno borili, da bi ga rešili, amputirali in mu naložili vse trpljenje, ki bo temu sledilo, če ne bo mogel nikoli najti družine? Misliš, da je to dobra ideja?«

			Nemočno je dvignila roke v zrak in se s sklonjeno glavo in rameni naslonila na mizo.

			»Nimam pojma. To je Pepitov boj. Po vsem tem bo še težje spustil pse, ki mu jih zaupajo … Z vsakim rešenim in posvojenim hrtom se maščuje bratoma Gonzales. Mislim, da bi moral za tega tukaj napisati na blogu poseben članek. Reportažo o operaciji, o okrevanju. Film o njegovih prvih korakih na treh tačkah. Če boš ti stal za fotoaparatom, se bodo ljudje stopili. Tepli se bodo, da ga posvojijo.«

			»Torej vzamem fotoaparat? Začnimo takoj. Vzameva še druge, da pokaževa, v kakšnem stanju so? Se ti ne zdi, da je to malo preveč, če hkrati objavimo še informacije o napadu?«

			Lucy se je strinjala.

			»Prav imaš. Po vikendu bomo začeli reportažo o novih psičkih. In s tem bomo razkrili grozodejstvo za grozodejstvom. Na žalost prav takšni prizori privlačijo ljudi, da potem tudi kaj naredijo.«

			Genaro je namešal mleko, ne da bi pogledal navodila na škatli.

			V redu je, med poklicne želje lahko dodam še dojiljo za pse.

			»Ne, Tonka, ti si že dobila hrano, nisi več mladiček,« je rekel in potisnil stran psičko, ki je z zanimanjem gledala vsebino skledice. »Če hočeš, ti lahko pomagam z bolhami, dokler sem še tu.«

			»Prijazno od tebe, ampak bom vprašala koga, ki je vajen. Veliko nas je in ti že imaš svoje delo. Veš, kaj pa bi bilo dobro? Sveža kava in porcija tvojih kolačkov za vse. Zdi se mi, da ne bo nihče šel domov na kosilo. Imaš vse sestavine?«

			»Za trideset …« je razmišljal Genaro. »S tem, kar je ostalo v hladilniku. Ne, nimam dovolj za toliko čokoladnih piškotov. Še nikoli nisem pekel za toliko ljudi. Prav tako nisem slaščičar.«

			»Kar koli, da se potolažimo. Se ničesar ne spomniš?«

			»Nekaj na hitro, za tolažbo, za trideset, če ne štirideset, s tem, kar je v omarah in hladilniku. Ampak seveda. Super Strombo za vaše želje. Ja! V redu je, bom kar začel! Na, vzemi mleko za Kena. Lahko poskrbiš za prve fotke! OK, se vidiva kmalu!«

			Prijateljico je brezobzirno odrinil proti izhodu in planil v kuhinjo.

			»Naj bodo sile Gordona Ramsaya, Jamieja Oliverja in Pierra Herméja z menoj.«

			Uro pozneje je Genaro v še večjem hrupu globoko vdihnil, potem pa z ogromnim pladnjem v rokah prestopil prag hiše.

			»Lahko malo prostora, prosim?« je vprašal in ga postavil na tajničino mizo.

			Pridni kot mravljice so prekinili svoje delo in ga sprejeli z besedami: »U-la-la, saj ni res, kako diši, kdo je to spekel, kaj je to?« Brez odgovora je postavil obtežene krožnike na mizo, ki so jih v hipu izpraznili, in se vrnil po drugo, potem tretjo rundo. Nato je previdno prinesel kafetjero, iz katere se je kadilo, ter vse kozarce in skodelice, ki jih je lahko nabral. Ni jih bilo trideset, pa nič zato, nekateri so počakali na vrsto ali si delili isti kozarec.

			Pepito si je v majici, zapackani z mastjo, utrl pot do improviziranega bifeja.

			»Pa saj sanjam! To vse si sam pripravil?«

			»Ja, ampak ideja je bila Lucyjina,« je dodal Genaro, ki mu je bilo nerodno, saj je bila spet vsa pozornost usmerjena vanj.

			Pepito je prijatelje poklical za priče.

			»Neverjetno. Kaj ni sijajen, moj bratranec? Povej nam, kakšne čudežne stvari si nam pripravil.«

			»Ne vem, če so čudežne. Tu je kolač z olivami, paradižnikom in sirom. Še en drug kolač z jabolki in cimetom. In tretji s čokoladnimi kapljicami. Četrti je nadevan z marmelado. Bon appétit!« je zaključil po francosko in upal, da bo tako svojim enostavnim kolačem dodal kulinaričen pridih.

			»Poleg tega si se spomnil pripraviti nekaj, kar lahko jemo tudi tisti z zdrobljeno čeljustjo,« mu je čestital bratranec. »Skoraj iz nič. Pravi čarodej!«

			Čarodej mogoče, vsekakor pa zmikavt. Naropal je jajca, moko, maslo, sončnično olje, vse skupaj zmešal v skledi za solato. Dodal sol ali sladkor in ostale sestavine, ki so mu padle pod roke.

			Ni vedel, kaj bodo jedli za večerjo, izropal je rezerve, s katerimi bi lahko nahranil cel regiment. Prav tako ni vedel, če bodo njegove mešanice Špancem sploh všeč.

			Genaro si je hitro oddahnil in pod točo komplimentov je lahko samo še zardeval. Vsak posebej mu je prišel čestitat ali ga vprašal za recept, največkrat s polnimi usti.

			»Toda tudi slane si naredil, ne samo sladke! Kako je dobro!« je vzkliknila Lucy.

			Pogoltnila je še zadnji grižljaj in od daleč poklicala Isobel.

			»Iso, nisem ti še pokazala, kaj mi je podaril Strombo.«

			Genaro ni imel dovolj časa, da bi ji razložil, da ni želel, da drugi vedo, da ji je sešil plišasto igračko, da je bolje, da ohrani to zase in predvsem, predvsem, naj tega ne obeša na veliki zvon. Že je Iso pred očmi mahala s plišem, ki naj bi spominjal na hrta, potem še Evi, Calixtu … Zbor se je počasi odmaknil od bifeja in se premaknil proti Lucy. Genaro se je namrščil, čakal je, da ga bodo začeli zasmehovati in se mu porogljivo smejati.

			Lucy se je ob njegovem darilu raznežila, bila je zaslepljena, ker ga je imela rada in ker ji ga je podaril ob primernem trenutku. Ostali niso bili slepi.

			Ni mogel verjeti svojim očem, ko so se odrasle ženske spremenile v najstnice na robu histerije in si iz rok pulile košček puhastega blaga, kot da bi bila Hermesova ruta.

			»Hej, nežno! Moj je! Vrnite mi ga zdaj!« je morala zahtevati Lucy.

			Pepito mu je zašepetal na uho:

			»Vse poskušajo oceniti tvojo starost in računajo, kdaj boš lahko omožil njihove hčerke. Takšnih fantov, kot si ti, tukaj ni. Lepa igra!«

			Genaro na to ni nameraval odgovoriti in je le skomignil z rameni.

			»Eno kavo in grem,« je glasno rekel zavetiščni čuvaj.

			Eva je šla po svojo beležko.

			»Majhna pripomba, preden greš. Shod naslednjo nedeljo je OK. Župan je odobril, da se lahko opoldne zberemo na tržnici. Načrt in trajanje našega protesta še nista dorečena. Naši fantje se strinjajo, da bodo naredili plakate. Slike in kratka besedila, o katerih smo prej govorili na družbenih omrežjih, so tisti s pametnimi telefoni že dali na splet. Ostali bodo to naredili, ko pridejo domov. Kdo se ukvarja s tvojim blogom? Ta mlada dva, zelo dobro. Zvečer bom ustvarila Facebook dogodek. Zapisala sem si kontakte lokalnih časopisov in radia. Kar zadeva televizijo, Gloria dela na tem ...«

			Prekinilo jo je zvonjenje Pepitovega telefona.

			»Birgitta? Ja, to bi šlo. Za las smo ušli tragediji. Hvala, prijazno od tebe. Kako si zvedela? Facebook?«

			Odmaknil se je, da bi v miru nadaljeval pogovor.

			Evin načrt je bil učinkovit. Njena nemška dopisnica je bila na tekočem. Informacije so se začele širiti kot spomladi po vejah drevesni sokovi.

			Na tisoče oči je videlo, kakšna je usoda galgov in kako kruti so galgueri. Še ena priložnost več za Pepitove pse, da zapustijo zavetišče.

			»Prijatelji, posluh! Mariposa je oddana! Skupaj z Nevado in Grano de café.«

			Pepito, ki so ga zakrivali prostovoljci, je vriskal od veselja. Genaro je zaskrbljeno pogledal Lucy. Se bo spet zrušila, tako kot za Sharon in Sinatro? Mariposa je bila prav tako ena od starejših kužkov. Žareče se mu je nasmehnila in dvignila palec. Danes so bile dobre novice vsekakor in izključno samo dobre novice! Razmerje med odhodi in prihodi se je zopet nagibalo v dobro smer.

			Ena usta manj ne bodo zapolnila vrzeli na bančnem računu zavetišča, toda zakaj se ne bi veselili majhne zmage? Za Mariposo je bila to pot k srečnemu življenju, ogromna zmaga.

			Lucy se je pridružila Genaru, pred tem pa si še odtrgala kos jabolčnega kolača.

			»Se zavedaš, da če ne bi delal bedarij in te starši ne bi poslali sem, ne bi bilo mogoče nič od tega, kar se danes dogaja,« mu je resno priznala. »Če bi bil malo bolj blond in imel malo bolj okrogla lička, bi te lahko zamenjali za angela varuha.«

			»Če bi bil angel, bi iz pečice jemal bankovce za sto evrov, ne pa kolačev,« ji je odvrnil.

			Lucy je priprla oči in se globoko zastrmela vanj.

			»Genialen si. Kako je lahko nekdo tako genialen? Na živce mi greš s to svojo genialnostjo,« je momljala.

			Genialen si. Kako je lahko nekdo tako genialen? Na živce mi greš s to svojo genialnostjo. Če kdo, potem si jaz to rečem, ko tebe zagledam! je pomislil osupel Genaro.

			Potem je zakričala:

			»Eva? Eva, pridi sem, Strombo je našel PRAVO rešitev.«

			Jaz? PRAVO rešitev? Tako je to, če si genialen. Samo še razložiti mi mora to mojo rešitev in mojo genialnost, ker trenutno plavam v popolni nevednosti.





Osemindvajseto poglavje


			Eva se je rešitve, ki jo je predlagala Lucy, mirno lotila z natančnim načrtovanjem, Genaro pa v skrajni paniki.

			Njena zamisel je bila enostavna, pametna, toda stala je izključno na ramenih ene same osebe. Najstnika, starega še ne štirinajst let, brez kakršne koli samozavesti. Lucy je zagnano in jasno predstavila svoj načrt, pri tem pa se ni menila za opozorilne znake, ki jih je oddajal Genaro – zardeval je, se potil, zijal z odprtimi usti.

			»Strombo je slaščičarski as. Vi ste pravkar to odkrili, jaz in Pepito pa sva to ugotovila že prejšnji teden. Nore stvari zna narediti. To bomo izkoristili tako, da bomo pred in po shodu ponujali njegove izdelke. Dovolj bo, če pripravi francoske tortice, ki delujejo šik, da jih prodamo tistim, ki bodo prišli. Ne smejo biti predrage, da bomo lahko vse prodali, hkrati pa dovolj drage, da bomo kaj zaslužili za zavetišče. Da povrnemo denar za Pepitovo izgubo. Počakajte, to ni vse.«

			Lucy je položila dva prsta na Genarova usta, da ji ne bi mogel kakor koli ugovarjati.

			»Še nekaj zna, za kar ničesar ne potrebuje, in s tem lahko veliko zaslužimo. Plišasta igračka, ki mi jo je sešil. Če jih naredi veliko, v vseh barvnih odtenkih in vse različne, bodo šle za med. Majhne punčke, ki bodo prišle mimo, bodo svoje starše rotile za denar, da se bodo lahko domov vrnile z novo igračko. V najslabšem primeru, če ne prodamo vseh, bom po počitnicah organizirala zasebno prodajo na gimnaziji; punce se bodo teple za ‘unikatne plišaste igračke, ki jih je sešil nek Francoz’.«

			Končno je odmaknila svoje prste z Genarovih ust, ki se je začel počutiti nadvse trapasto. Eva se ni zmenila zanj in neposredno nagovorila Lucy.

			»Za koliko bi jih prodajala?«

			»Deset evrov?«

			»Malo drago.«

			»Pet?«

			»Ni dovolj. Predstavljam si, da je kar nekaj dela s tem.«

			Hvala, da se tega zavedate.

			»Sedem? Osem?«

			»Osem je v redu. Če vidimo, da ne bodo šle, pa lahko malo spustimo.«

			Tajnica je končno nagovorila tudi dečka.

			»Koliko si jih nameraval sešiti? In tortice, kakšne boš ponujal? Si izračunal, koliko sestavin boš potreboval?«

			»Nimam pojma,« je zapiskal Genaro. »Nisem bil na tekočem. Hkrati z vami sem izvedel za Lucyjino zamisel. Nisem ne šivilja ne slaščičar. Vse, kar delam, je, da pomagam Pepitu. In šivam z ostanki blaga.«

			Da tebi naredim darilo, samo zate. Ne pa da to obešam na veliki zvon!

			»Nisem profesionalec, Lucy. Meša se ti, ne morem vsega tega prevzeti nase. Osmešil se bom.«

			»To, to bi me pa čudilo!« se je razbesnela Lucy. »Če prodamo ali ne, to je druga težava. Da bi se pa osmešil, to pa ne. Sladice niso ravno španska specialiteta. Tvoja tarte Tatin, tvoji piškoti, tvoji kolači, vsega tega nismo vajeni. Prepričana sem, da poznaš še kup drugih receptov, ki jih večina od nas ni še nikoli poskusila. Nad tvojo stojnico bomo razobesili napis ‘Tortice iz Pariza’. Postavili jih bomo na rdeče-bel karirast prt. Dva ali tri evre za kos. Minus stroški sestavin, rečemo največ petdeset centov, ne? Krat dvesto.«

			»Med tristo in štiristo petdeset evrov dobička,« je razglasila Eva.

			»Dvesto tortic, zakaj pa ne. Zakaj ne še stojnice s palačinkami? Petdeset centov za palačinko s sladkorjem, dva evra z Nutello?« je v šali rekel Genaro.

			»Palačinke! Odlično. Zakaj se nihče tega ni prej spomnil? Doma, na dnu omare, imam električni aparat za palačinke, ki ga nikoli ne uporabljam. Moramo poskrbeti za elektriko na stojnici. Bom vprašala gospoda župana. Moja beležka! To bomo nemudoma uredili.«

			Eva ju je pustila tam sama in preslišala Genara, ki je zamomljal:

			»Glede palačink sem se hecal.«

			Kazalec si je položil na sence in Lucy namenil hudo jezen pogled.

			»Čisto si prismojena. Ne moreš se kar tako odločati namesto drugih. Si me vprašala za mnenje? Misliš, da si tukaj šefica, ker si Pepitova ljubljenka, ampak moja pa nisi, OK? S svojimi idejami me boš spravila v hudo godljo. Briga tebe, ti ne boš videti kot velika nula z ogabnimi torticami, ki jih nihče ne bo hotel, in kosi blaga, zaradi katerih bom tarča posmeha celemu mestu. Če hočeš zaslužiti kaj denarja, zakaj ne predlagaš delavnic pletenja kitk ali lakiranja nohtov? Saj si prijazna, ampak ne moreš ljudi za njihovim hrbtom poriniti v čoln in ná, veslaj! Samo zato, ker si super lepa, misliš, da si lahko vse dovoliš.«

			Lucy je med Genarovim razgretim govorom postajala vse bolj bleda. Ugriznil se je v jezik, obžaloval je, kar je na koncu povedal. V zanosu je povzdignil glas. Pogovori okoli njiju so potihnili in prostovoljci so v zadregi strmeli vanju.

			Genaro se je obrnil stran, z ramo odrinil tajnico, ki se je vračala, oborožena z barvicami in beležko, vstopil v hišo in zaloputnil vrata za sabo.

			Pred Tonko, novo poslušalko, je nadaljeval svoj monolog:

			»Za koga se ima? Pošilja me v prvo bojno vrsto. Naredi to, naredi tisto. Naredil bom fotografije in jih dal na Facebook. Tako bom tarča posmeha ne le celotnemu mestu, ampak tudi internetu. Če se ponesreči, kdo bo kriv? Tista nula. Vsi bodo pozabili na shod in se spomnili samo uboge stojnice, na kateri je stal tisti nesrečnež. Ni OK. Naj spečejo te svoje palačinke in to je to. Te bedarije se tako ali tako dobro prodajajo, jaz ostanem doma. Sešil bom plašček, ki sem ga začel, in ne pomolim več nosa ven. Dovolj dela imam za petnajst dni, Gospodična-jaz-sem-tista-ki-ukazuje-ker-sem-top-model-in-vsi-padejo-na-kolena-čim-premaknem-en-sam-koder-las!«

			Jezno je zgrabil blago, ga razgrnil po tleh, pokleknil, da bi ga razrezal. Psička se je dvignila, se pretegnila, on pa je z velikimi potegi škarij sledil obrisom šablone. Postavila se je zraven njega in s pogledom sledila nenavadnim gibom mladega mojstra. Odstranil je bucike, ki so držale papir, jih skrbno postavil nazaj v škatlo in jo zaprl, da ne bi katera izmed njih slučajno padla na tla in se ji potem zapičila v blazinico. Tonka je domnevala, da je končal z delom, se ulegla na blago in začela zehati.

			»No, tako pa ne bo šlo. Boš tudi ti šivala?« je zavzdihnil Genaro.

			Galga se je z nosom drgnila ob eno izmed gub v debelem blagu, od ugodja godrnjala in se pretvarjala, da ga grize. Prekucnila se je na hrbet in mu s tačkami naprej, zloženimi na prsi, kazala svoj trebuh.

			Genaro se ni kaj dosti spoznal na pasje obnašanje. Ni vedel, da takšna poza izraža vdanost in zaupanje. Toda v njenih očeh je vseeno lahko zaznal kanček navihanosti, ki je bila nekaj povsem drugega kot prestrašeni pogledi, polni bolečine, ki so jih bili navajeni. Povabilo je bilo jasno … Pridi, čohaj me. Tebi pustim.

			Z eno roko je segel nad povoje, z drugo na notranjo stran stegna, kjer je bila njena tanka koža skoraj brez dlak. Upognil je prste in uporabil nohte, da bi jo močneje praskal. Psička je začela ritmično premikati zadnjo tačko.

			Praskati jo je začel z večjimi gibi. Galga je mrmrala od ugodja.

			»Kako se rada crkljaš! Kako se zvijaš …«

			»Zdi se, da ji je to res všeč!«

			Genaro je odstranil roko in se obrnil. Ni slišal, da so se za njegovim hrbtom odprla vrata. Psička se je v trenutku pobrala in stekla v košaro. Na pragu se je Lucy sramežljivo nasmehnila. Čakala je na povabilo, da se mu pridruži.

			Pograbil je kose plaščka, se dvignil in jih zložil na mizo. V roke je spet vzel škatlo z bucikami, sestavljal skupaj kose, kot da Lucy ne bi bilo tam. Ko so se vrata zaprla, je tvegano pogledal v njeno smer. Napaka! Lucy je z rokami na hrbtu v tišini čakala, da se bo hotel pogovarjati z njo.

			Lahko me gledaš s svojimi ljubkimi očmi in izbočenimi prsmi, vseeno mi je. Ničesar ne vzamem nazaj. Daj mi mir!

			»Evi sem rekla, naj pozabi. V tistem trenutku sem se čisto razvnela. Mislila sem samo na pse in na Pepita in nase. Odzvala sem se tako, kot da bi bila čisto sama. Oprosti. Niti vprašala te nisem, kako so tvoje roke. Tako sem jezna zaradi Gonzalesov, Tonke, mrtvih mladičkov, stanja ta novih in amputacije, da sem pozabila na vse ostalo. Mislim, da je bilo preveč vsega za en teden. Še nikoli se nam ni v tako kratkem času zgodilo toliko katastrofalnih stvari.«

			»Samo še tega se manjka, da rečeš, da poleg vsega prinašam še nesrečo?« ji je ugovarjal Genaro.

			»Dobro veš, da to ni res. Že večkrat smo ti rekli, da je brez tebe Pepito ne bi tako dobro odnesel. Požgali bi mu hišo, in to brez kakršne koli kazni. Ne pa samo dveh gum in ene ključavnice.«

			»In njegove psičke! Tako imaš rada pse, pa si že pozabila Piratko?« je pribil Genaro.

			»Kako naj bi pozabila Piratko?« je zamomljala Lucy, osupla. »Ne bodi hudoben. Lahko rečeš, da sem ukazovalna in neobzirna, toda ničesar nisem naredila zato, da bi te prizadela.«

			»Da ne? Kako misliš, da bom prenesel, ko bodo vsi hodili mimo moje stojnice in me zasmehovali? Misliš, da ne bom razumel, ko bodo rekli: ‘Za koga pa se ima ta Francoz, s temi svojimi torticami iz Pariza? Če je tako dobro v Parizu, naj gre kar nazaj domov.’«

			»Tisti, ki bodo prišli na shod, bodo prišli zato, da bi pomagali. Kupili bi tudi podplate tvojih superg, če bi jim rekli, da so palačinke, tepec. Ne vrti se vse okoli tebe. Čas je, da to dojameš. Odrasti že malo! Mogoče te nekateri res ne marajo. Vprašaj se raje, zakaj, namesto da nas utrujaš s svojo razpokano lupino, Kalimero.«

			Lucy je v treh korakih premostila razdaljo, ki ju je z Genarom ločevala.

			Jezno je s prstom pokazala na galgo, ki tega ni pričakovala in se tresla.

			»Morali bi vrezati tonto na tvoje čelo, ne pa na njeno.«

			»Še vedno bi bilo bolje, kot pa če bi se kot pocestnica sprehajal pod utripajočimi neonkami!«

			Zaradi klofute so fantu padla očala z nosa. S pogledi sta sledila poletu okvirja. Odbil se je od mize in z zaskrbljujočim zvokom počenega stekla pristal na ploščicah. Vsak s svoje strani sta obhodila mizo, se sklonila, da bi videla nastalo škodo. Na eni strani sta bila okvir in desno stekelce. Trideset centimetrov stran levo stekelce.

			»Drek, drek, drek,« je zatarnal Genaro. »Oče me bo ubil. Nič ne vidim brez njih. Kaj naj naredim?«

			»Žal mi je. Res mi je žal.«

			Genaro je nemočno dvignil roke.

			»Nikoli te ne bi smel tako … no, saj veš.«

			Pobral je oba koščka in se dvignil. Lucy ga je posnemala.

			»Kako sva prišla tako daleč?« je potrta vprašala. »Kako sva si lahko metala takšne grozovitosti v obraz?«

			»Jaz … jaz …,« je zmedeno momljal Genaro in zmajeval z glavo. »Nisem takšen, ne s takšnimi žaljivkami. Niti besedice tega nisem mislil.«

			»Tudi jaz ne. Še nikoli, nikoli nisem bila z nikomer tako nasilna.«

			Dvignila je roko k obrisu štirih prstov na pordeli koži. Genaro je pazljivo in počasi odmaknil obraz. Pobožala je ranjeno lice.

			»Ne vem, kaj naj rečem, da bi mi oprostil,« je zamrmrala. »Nikoli več ne boš hotel govoriti z mano. Bila sem res obupna. Od začetka do konca. Vse do tega, da sem ti zlomila očala. Grozna sem bila.«

			»Glede bednosti ti nič ne zamerim. To je zaradi šoka. Obrambni mehanizem. Nisva v normalnem stanju.«

			»To je zaradi hormonov. Adrenalin in testosteron sta na višku. Tako kot pri videoigricah. Smo kot bojevniki, pripravljeni pobiti vse, kar se premika. Znajdemo se v gozdu, sproži se vojna med ježi in vevericami. Najprej smo vso energijo porabili za mobilizacijo in potem nas je odneslo. Grda, zapoznela poteza Gonzalesov. Ni kaj, ta dva sta močna.« Z roko je segla v žep kavbojk.

			»Poklicala bom mamo, da te pelje k optiku. Vrnila ti bom denar za očala. S svojo žepnino. Tvoj oče ne bo nič vedel o tem. Tako ali tako ni bila tvoja krivda.«

			»Malo pa že.«

			»Zdaj ko pomislim, zelo dobro govoriš špansko. Poznaš veliko različnih besed.«

			V zadregi sta se zahihitala. Genaro si je očala z enim stekelcem postavil na nos in si k očem približal drugega, osamelega.

			»Sprašujem se, če ne bi bilo treba stekelca samo namestiti v pravo lego. Ni počeno. To se mi je že zgodilo, ko sem igral košarko. Žoga v glavo. Ne tako močna kot tvoja klofuta.«

			Spet sta se zahihitala.

			»Kakor koli že, denar imam. Lahko plačam. Povrnili mi bodo iz dodatnega zavarovanja, ko se vrnem. Ne skrbi me zaradi denarja, ampak zaradi očetovih pripomb. Nisi sposoben poskrbeti za svoje stvari. Kalimero?« je rekel in se spačil.

			»Malo pa že … Pokličem torej.«

			»Če ti ni odveč. Z eno samo šipco sem videti čisto debilen. In kar zadeva vid, je tudi ta na meji.«

			»Bi bilo pa bolje počakati uro ali dve, preden greva v mesto. Z odtisom moje roke in z razpočenimi očali si videti kot pretepen moški.«

			Genaro je šel v kopalnico in se opazoval v ogledalu.

			»Povezane roke, klofuta, očala. Naslednji korak je mavec. Ima kdo kontakt od Europe Assistance?«

			Pustil je Lucy, da je poklicala mamo. Omenila je nekakšno nesrečo in odložila slušalko, ko ji je ta obljubila, da ju bo okrog štirih popoldne peljala v Medino.

			»Tako imava še več kot uro časa. V tem stanju ne moreš šivati. Bi me medtem spremljal na sprehodu s psi? Mislim, da morava na zrak, da nama pritisk malo pade. Greva nazaj na polje, ki sem ti ga pokazala prvi dan?«

			»In grem ponosno mimo vseh z obrazom, označenim z zastavo.«

			»Pripravila bom pse, pridem pote čez pet minut. Še dobro, da je levo lice; ko bova hodila ob zidu, tega ne bo nihče opazil. Pusti očala tukaj, te bodo psi vodili! Ko se bova vrnila, se pri tem vetru obrisi ne bodo več videli. Tako zelo mi je žal,« je ponovila.

			»Pozabiva na to, v redu?« je predlagal in ji podal roko.

			Stisnila ga je za konice prstov in mu namenila sijoč nasmeh.

			»Pridem!« je obljubila.

			Ustavila se je in se obrnila.

			»Ko si rekel, da ‘nisi mislil nisi besedice tistega’, ali to vključuje tudi to, da sem ‘super lepa’?«

			Genaro je z roko pokazal proti izhodu in si nadel grozeč izraz.

			»Takoj pojdi ven ali pa te potegnem za kito. Pazi se. Hitro, psi te čakajo!«

			Kaj me je prijelo, da sem ji priznal? Po izpovedani ljubezni in podarjeni plišasti igrački se od zdaj naprej skušaš kazati brezbrižnega, ti totalen idiot!





Devetindvajseto poglavje


			Lucy je oznanila, da gre na sprehod s tremi Belimi čekani, s Sharon in Sinatro ter z Genarom, da se malo sprosti. Kot sta načrtovala, je Genaro pobral starejša dva psa in prostovoljce pozdravil s kratko kretnjo rok in z vstran obrnjenim obrazom.

			Drug za drugim sta hodila do polja, hitro, v tišini in še vedno malo v zadregi. Usedla sta se po turško, trgala travne bilke in se smejala pasjim igram, čeprav jih je Genaro videl bolj megleno. Lucy je pretrgala tišino.

			»Te je bilo strah?«

			Genaru niti na pamet ni prišlo, da bi se ji zlagal in se pred njo šopiril.

			»Mrtev sem bil od strahu. Tako prestrašen, da sem bil paraliziran. Mislim, da sem se tresel tako kot Tonka. Veš, da se je zbudila, ko sta prišla? Zaslišala in prepoznala je motor njunega terenca in cvilila. Skril sem se kot podgana, medtem ko se je Pepito sam soočil z njima. Zato morate nehati s tem, da sem heroj. Strahopetnež, ki ni ničesar poskušal narediti, da bi svojega bratranca branil pred dvema oboroženima tipoma.«

			»Kaj pa bi lahko naredil?«

			»Ju presenetil.«

			»Kot v filmih? Ángelu skočiš na hrbet, medtem se Pepito vrže na Jesúsa, ga razoroži in potem ju skupaj predata policiji.«

			»Ali pa se preprosto prikažem s telefonom in jima grozim, da bom poklical policijo, če ne odnehata.«

			»In, presenečena nad tvojo nenadno pojavo, saj sta mislila, da je Pepito sam, namesto Piratke ustrelita tebe. To ni film. Če dobiš kroglo v glavo, nihče ne reče ‘rez’ in se ne moreš pobrati in vrniti v svojo oblačilnico.«

			Genaro je skomignil z rameni, odtrgal še en šop trave in ga vrgel v veter.

			»Kaj misliš, da se bo zgodilo z Gonzalesovima? Koliko let dobiš v Španiji za takšna dejanja?«

			»Zdaj sta že na zaslišanju. Ne spoznam se prav na to. To je kaznivo dejanje, morala bosta na sodišče. Vsekakor bosta morala za leto ali dve v zapor, Pepito pa bi lahko zaprosil za denarno odškodnino. Upam, da bosta maksimalno plačala. Bilo bi carsko, če bi sodnik razsodil, da morata plačati za eno leto briketov. Ker sta se hotela znebiti svojih galgov, morata zdaj nahraniti sto petdeset drugih iz zavetišča. Kakšno maščevanje!«

			»Ju poznaš?«

			»Samo iz Pepitovih pripovedovanj. Nič več od tega. Tako ali tako pa je pri galguerih tako, da ko poznaš enega, poznaš vse! Daj, teci, Rubio, daj!« je ukazala in odrivala stran velikega galga, ki ju je prišel prosit, da ga malo pobožata.

			»Misliš, da se bosta maščevala? Poslala prijatelje ali svojo družino?« je zaskrbljeno vprašal Genaro.

			Tokrat je Lucy skomignila z rameni.

			»Tako so neumni, ne vem, kako … Vseeno pa, če gresta ta dva naravnost v zapor, bo mogoče to drugim pomagalo, da skupaj zvežejo tista dva nevrona, ki ju imajo, in ne bodo več nadlegovali Pepita. Še naprej bodo mučili svoje pse, o tem ni dvoma, toda oklevali bodo glede frontalnega napada. Zapor, to ni kar tako. Izgubiš službo, ne vidiš več svoje družine. Zdaj bosta razumela, kako je biti zaprt kot v pasji uti. Srečna bosta, da bosta na toplem in da ju bodo hranili. Preveč udarcev z nogo in pasom pa tudi ne bosta prejela. Čeprav ...«

			Najstnika sta za nekaj minut prepustila prosto pot domišljiji, popeljala ju je v muke, ki se dogajajo v zaporih. Lucy je pogledala na uro na svojem telefonu.

			»Greva? Mama bo kmalu prišla.«

			Genaro se je dvignil, stresel travne bilke, ki so se mu prilepile na kavbojke. Lucy je pomolil roko, da bi ji pomagal vstati.

			»Ni videti več obrisa na tvojem licu. So pa zato tvoji povoji čisto zeleni,« je opazila.

			»Pomlad je, razgnalo me bo!«

			Lucy ga je osuplo pogledala in Genaro se je zavedel dvojnega pomena, ki bi ga lahko imela njegova šala.

			»Res nisem preveč zabaven,« se je namrdnil.

			Zažvižgala je, da bi priklicala hrte. Utrujeni so se jima približali, jeziki so jim viseli, pustili so se privezati brez oporekanja.

			Na poti nazaj je imel Genaro čas za razmislek. Od daleč je poklical Lucy.

			»Motil sem se glede plišastih igračk. Če misliš, da se bodo prodajale, potem jih z veseljem sešijem. V vsakem primeru so to ostanki blaga. Za zavetišče to ne pomeni nobene razlike, če jih zavržem ali spremenim v nekaj. Kot si rekla, če jih v nedeljo nihče ne bo hotel, jih boš dala ali pa prodala svojim prijateljicam, ko se bo šola spet začela.«

			Hitro je nadaljeval in prijateljici ni pustil časa, da se odzove.

			»Kar pa zadeva tortice, tudi če bi jih bil sposoben toliko speči, bi bilo treba vložiti v to nekaj denarja. Vsaj sto evrov, si predstavljam. Ne moreš prositi Pepita, da tvega, da bo izgubil ta denar.«

			»Kaj pa če jaz plačam?«

			»Ti se pa res hočeš znebiti svojega denarja danes. Za moja očala, sestavine … Ga imaš tako veliko?«

			Lucy je napihnila lica in počasi izdihnila.

			»Sploh si ne predstavljaš. Na milijone … centov. Ampak bi jih bilo bolje pametno porabiti, kot pa z njimi nakupovati majice in lake za nohte. Poleg tega pa sem prepričana, da se ti bo v nedeljo zvečer vse povrnilo.«

			Genaro se je sklonil, da bi se izognil veji, na kateri so se popki odpirali v lepe listke.

			»To me skrbi. Jaz namreč nisem tako prepričan. Ostaniva pri plišastih igračkah. Rad bi poskrbel za palačinke, ne morem si pa naložiti še dodatnega pritiska po vsem tem, kar sem prestal ta teden. Upam, da razumeš. Nima zveze s tabo.«

			Lucy je obstala. Psi so postanek izkoristili za to, da so povohali nek štor, samca pa sta se nanj polulala.

			»Zelo dobro razumem,« se je nasmehnila. »Moja ponudba še vedno velja, če si premisliš. In če mi poveš, kaj moram delati, bom tvoja pomočnica. Pomivala bom posodo. Kar koli.«

			Lucyjin telefon je vztrajno zvonil.

			»Ja, mami, tam bova čez pet minut. Poljubčke.«

			Genaro se je seznanil z Lucyjino mamo. Presenetilo ga je, kako malo sta si podobni. Najstnica je svojo mamo presegala za dobrih deset centimetrov, ta pa je svojo hčer prekašala za vsaj dvajset kil. Nekoliko izrazit nos, temne oči, zdelo se je, da nimata nič skupnega, vse dokler se nista obe nasmehnili.

			Fiama Penalber je bila prav tako topla, odprta in prijazna kot njena hči. Neprisiljeno je Genara zgrabila za ramo, da bi ga usmerila proti avtu. Čeprav je Lucy vztrajala, da mu prepusti častno mesto, se je raje usedel zadaj.

			»Končno sem spoznala tega slavnega Stromba, o katerem že en teden poslušam od jutra do večera …«

			»Mami!« je vzkliknila Lucy.

			»Res je, Maria – ne naletiš pogosto na fanta, ki zna šivati in kuhati! Saj lahko govorimo o tem, ne? Če bi tvoj oče imel takšne talente, bi plačala za letala z napisi ‘Moj mož je perla, ne dotikajte se ga!’, da preletijo vso Kastiljo. Kako je luškan s tem, Francozek. Torej si si zlomil očala, praviš?«

			Genaru so gorela lica, ni vedel, kaj narediti drugega, kot da je prikimal z glavo in zamolčal, da za polomljena očala ni bil popolnoma sam kriv.

			»Ti je všeč pri Pepitu? V normalnih okoliščinah, seveda. Ko Gonzalesa ne napadata. On je tisti, ki bi se moral imenovati Ángel. Kakšna predanost. Ti ni preveč dolgčas?«

			»V zavetišču bi mi bilo težko dolgčas.«

			»Če hočeš pomagati, seveda, ampak niso vsi mladi pripravljeni dvigniti svojih riti s kavča. Bog nam je z Mario Madaleno prizanesel. Je pa zato tako redko doma, da se včasih vprašamo, če ni to njeno začasno prebivališče. Hvala bogu, da še nima vozniškega izpita. Nikoli je ne bi videli, razen takrat, ko bi nam služila za taksi.«

			»Mami!« je spet ugovarjala najstnica.

			»Hecam te, ljubica moja. Pravzaprav, spomni me, kako ti je zares ime. Zaradi teh vaših čudaških vzdevkov si nisem zapomnila.«

			»Genaro.«

			»Lepo ime. Še zlasti, ko ga ti izgovoriš, ker ne vrtiš preveč r-ja. Nekoliko starinsko, ampak lepo ime. Ne poznam drugih Genarov. Obstajal je nek svetovni prvak v boksu, Genaro Hernández, ampak ni bil tako šarmanten kot ti.«

			Genaro je v vzvratnem ogledalu ujel Lucyjin pogled.

			Prvak v boksu, si me morda z njim zamenjala, ko si mi eno primazala?

			»Ampak vseeno, kakšna presneta dogodivščina je bila to, kar se ti je tam zgodilo ...«

			Fiama je nadaljevala pogovor, vse dokler niso prispeli v center Medine; fantu je zastavljala vprašanja, mu izkazovala sočutje.

			»Tvoja mama mora biti popolnoma prestrašena. Na njenem mestu bi skočila na prvo letalo, da bi pobrala svojega malega piščančka. In tvoj oče! Predstavljam si, da želi raztreščiti tista dva idiota. Če bi se kakšen galguero dotaknil samo enega Marijinega laska, bi se Victorinu zmešalo. Hči je zanj nekaj … Ah, tukaj je ulica z optiko. Poglejta, če vidita kakšen parkirni prostor.«

			Z iskanjem parkirnega prostora se je Genaro izmuznil priznanju, da svojim staršem ničesar ni povedal. Lucyjina mama je svojo Fiat Pando parkirala v majhen prostor kakšnih sto metrov stran od butika.

			»Gremo, kiklop, da vidimo, če ti lahko Lorenzo to popravi!«

			Lorenzo je potreboval le nekaj minut, da je zamenjal stekelce v okroglem okvirju. In ne samo to – po pripovedi Fiame Penalber o dečkovih podvigih je zamenjal še plastične nosnike z udobnejšimi silikonskimi, dodal etui znane športne znamke in krpico z napisom prodajalne. XL, luksuzni model, prosim. Vse to zastonj in v spremstvu čestitk osebja.

			»Dobro smo jo odnesli,« je pripomnila Lucyjina mama na poti nazaj.

			Genaro si je položil prste na lice in se spomnil boleče klofute.

			Lahko bi tako rekli … Mi vsaj ni treba mami povedati za to. In mama ne bo ničesar poročala očetu. In niti centa mi ni treba plačati.

			Ko so se vrnili v zavetišče, je pločnik na cesti zapustilo že več avtomobilov. Lucyjina mama ju je pustila pred vhodom in preprosto vprašala:

			»Kako prideš domov in ob kateri uri?«

			»Ti sporočim po SMS-u?«

			»OK, ampak pred sedmo. Vseeno bi rada vedela, če boš z nama večerjala ali ne …«

			»Zmenjeno, lupčke, mami!«

			»Hvala, gospa Penalber.«

			»Ni za kaj, fant moj. Če hočeš kakšen dan priti k nam, da malo zamenjaš okolje, kar pridi. Samo povedati mi moraš, kaj moram kupiti za slastno jed, ki jo boš skuhal.«

			Ponosna na svojo šalo je smeje speljala.

			»Tvoja mami je simpatična.«

			»Ne pritožujem se. Smo videli že bolj stroge. Pepitov avto je tam, torej se je že vrnil domov. Pojdiva pogledat, kaj je rekel Felipe.«

			Lucy je ob prihodu spremil koncert laježev, zaradi katerega je glavo dvignilo kakšnih petnajst prostovoljcev. Ostali so odšli, nedvomno opremljeni z navodili za svojo misijo!

			Zbrali so se za Evo in strmeli v zaslon na njenem mobitelu. Zavetiščnega čuvaja ni bilo zraven. Genaro ga je videl, kako je zapustil Pristajališče, v rokah je držal posodico, obrobljeno z mlekom. Ko je iz zvočnika zaslišal pokanje strelov, je razumel, zakaj se je možak odmaknil od ostalih. Odmevali so kriki groze.

			»Hočeš videti?« je Genaro vprašal Lucy.

			Stresla je z glavo in se odločno namenila proti drugemu koncu zavetišča.

			»Ne. Izrazi na njihovih obrazih so dovolj, da si predstavljam prizor. In zmanjkalo mi je robcev.«

			Eva je zaustavila Genara, ki je lovil Lucyjin korak.

			»Čakali smo te. Za blog. Dobila sem odgovor od svojega svaka Miguela. Pustijo nam predvajati posnetek, dokler ne navedemo imen Gonzalesov. Do njune obsodbe veljata za nedolžna. Naloži na internet, danes zvečer bomo vsi objavili.«

			Podala mu je list papirja, popisanega z njeno majhno pisavo.

			»Tukaj je besedilo izjave, za katero smo razmišljali, da bi jo dodali posnetku.«

			Genaro je na hitro preletel vrstice in se prepričal, da lahko izjavo dešifrira in jo brez napake prepiše. V znak strinjanja je prikimal.

			»Brez problema. Grem pogledat Pepita, potem pa se posvetim temu.«

			Nek avto je pohupal in vse glave so se obrnile.

			»To sta Marcelo in Juanita, prinesla sta hrano!«

			Eden izmed prostovoljcev je šel hitro odpret ograjo, da bi stari Ford Fiesti pustil prost prehod. Genaro je prepoznal par, pri katerem sta se ustavila po njegovem pristanku. Izstopila sta iz avtomobila in izstrelila en glasen »Zdravo, družba!«, potem pa iz prtljažnika vzela ogromen pladenj iz polistirena. Hrti iz Belih čekanov in Hotela Sončno obrežje so zaradi vonja, ki se je širil s pladnja, začeli skakati po rešetkah, se vrteti okoli samih sebe in bevskati.

			»Lahko pride kdo pomagat s skledami za solato?«

			Na pomoč so priskočile roke, ki so zgrabile sklede, napolnjene s solato z rižem in zelenjavo.

			»Danes počivaš, Strombo,« je pripomnila Isobel. »Organizirali smo piknik. Poskušali se bomo dobro imeti skupaj.«

			Pepito si je v zunanjem umivalniku umil roke in splaknil posodico, potem pa prišel poljubit na novo prispela gosta. Juanita mu je skuštrala lase kot kakšnemu otroku.

			»Marcelo je prinesel svojo kitaro. Odlično! Danes zvečer bomo jedli, se smejali in peli.«

			Upokojenka je dvignila brado in izzivala vsakogar, ki bi ji hotel odvzeti besedo, tako da je dodala:

			»In nekam poslali te svinje!«

			»In nekam poslali te svinje!« se je strinjalo več prostovoljcev.

			»Kdo bo razsekal zabojčke, da zanetimo majhen ogenj?« je vprašal Pepito, da ne bi podlegel čustvom, ki so ga premagovala. »Je kaj za v hladilnik? Juanita, pridi, predstavil ti bom Genarovo varovanko. Se spomniš Genara? Dobro zapri vrata za sabo …«

			Genaro je vprašujoče pogledal Lucy. Njen zaskrbljeni izraz ga je vznemiril.

			»Operacija je končana. Na infuziji je. Felipe je optimističen. Slaba novica je račun. Kljub nabavni ceni so zaradi njegovega šibkega stanja in ponovne okužbe predpisani antibiotiki in vrečke s hranili tako dragi, da ga bo to stalo skoraj štiristo evrov. Na obrazu sem mu videla, da je pripravljen vse spustiti z rok, da bi mu pomagal. Za zavetišče pomeni štiristo evrov najmanj tristo kil briketov. Mislim, da mu bo Felipe predlagal, da poravna v več obrokih, ali pa mu bo celo oprostil del dolga.«

			Lucy je svojega prijatelja zgrabila za roko in jo močno stisnila. Njena povešena ramena so izdajala stisko, našobljene ustnice pa so izražale še trdnejšo odločnost.

			»Strombo, v nedeljo mora biti uspešno. Medtem ko čakamo, da bosta tista grobijana plačala, moramo pomagati Pepitu. Tri prodane plišaste igračke so vredne toliko kot dvajsetkilska vreča briketov. Dvanajst palačink, še ena vreča. Ena vreča, pomešana s kruhom, za en dan hrane.«

			In en kos tarte Tatin, ena tortica s smetano, en čokoladni kolaček, en kavni cupcake in en pariški flan, koliko kil, za koliko dni?





Trideseto poglavje


			Prostovoljci so postavili mize in klopi tako, da so na kup naložili zidake in deske, ki naj bi od naslednjega ponedeljka služile gradnji ambulante. Napoved ne bi mogla biti boljša: bodoče zidove ambulante, v kateri se bo zvrstilo na stotine iznakaženih psov, so krstili v imenu prijateljstva in s petjem. In jih prepojili s slastnim vonjem po dobrotah z žara.

			Nihče ni niti za trenutek omenil tragične noči. Če ne bi bil na tem čudnem kraju, bi Genaro mislil, da se je na nek sobotni večer znašel na pikniku v družbi prijateljev. Prijateljev, ki si skačejo v besedo, se zafrkavajo, se smejijo, se poskušajo segreti, stisnjeni drug zraven drugega na klopi. Izgubil se je v hrupu različnih pogovorov, ni veliko govoril, se je pa smejal z drugimi, čeprav ni ves čas vedel, čemu.

			Ko je Marcelo izvlekel svojo kitaro, se je nagnil k Lucy:

			»Kdo bo zvezal in zamašil usta Fisteltenorkixu43?«

			Lucy se je začela neustavljivo režati kot nora, in šala, ki je bila namenjena samo njej, je hitro zaokrožila okoli mize. Kitarist si je nadel zaigran jezen izraz.

			»Sem že mislil, da ste mi prizanesli s smešnim vzdevkom. Stavim, da me po današnjem večeru nihče tukaj ne bo več klical Marcelo.«

			Obrnil se je k ženi, ki se je nasmejala do solz:

			»Če boš uporabljala ta vzdevek doma, prisežem, da te odslovim in pošljem k tvoji mami!«

			Veselje je postalo še večje in muzikant je moral divje pozvončkljati z nožem po krožniku, da je spet pritegnil pozornost svojih prijateljev.

			Genaro se ni mogel pridružiti ostalim, ki so peli. Ni poznal nobenega od tradicionalnih napevov. Zadovoljiti se je moral s tem, da je ploskal z dlanmi ali ob mizo in spremljal ritem, česar ne bi nikoli in pod nobenim pogojem počel, če bi preživljal večer s svojimi starši.

			Zdelo bi se mu groteskno, da se zabava s ‘ta starimi’, in bilo bi ga sram pokazati kanček navdušenja.

			Tega španskega večera pa je bil daleč od vsega, kar je poznal. Nihče ne bi objavil na družbenih omrežjih njegove fotografije, kako ploska z rokami na paso doble44. Delal je tako kot Lucy in njej je bilo popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o njej. Tako ali drugače je bila tako lepa, tako naravna, da bi morala samo naznaniti, da je bourrée45 ples tega poletja, pa bi cokli in krila z volančki postali najnovejša moda.

			Družba se je ločila po polnoči, potem ko so pomili posodo in vse pospravili. Ostanki so napolnili hladilnik. Bratranca sta vedela, kaj bosta jedla do srede, če ne dlje. Do torka, če bi Genaru uspelo prepričati Pepita, da med obedovalce vključi Tonko. Ob pogledu na svetleče psičkine oči je naredil načrt, da bo zaigral na terapevtsko karto: ena klobasica za hitrejše okrevanje. Vsi dobro vemo, da so beljakovine pomembne za regeneracijo tkiv!

			Prostovoljci so se ločili le za nekaj ur. Naslednje popoldne bodo nazaj, da se bodo ukvarjali s ‘svojimi’ psi in nadaljevali bojni načrt.

			Medtem pa si je Genaro želel le enega – da bi eno noč spal mirno, brez strelov in brez siren.

			Tisto jutro je Genaro šival tretji plašček, ko je Pepito povabil majhno, približno šestdeset let staro ženico s kratkimi lasmi in blond prameni, naj vstopi k njima. Na vrvici je držala Sharon in Sinatro. Posvojiteljica, se je spomnil.

			Zaradi nemirov prejšnjih dni je popolnoma pozabil na Galicijčanko, ki je na blogu izbrala dva izmed starčkov in predlagala, da bi ju posvojila, če se bodo ujeli. Bilo je nekaj čez deseto zjutraj, na pot je šla pred zoro, da bi lahko tako zgodaj prišla v Medino.

			Tonka se je dvignila in se naredila čisto majhno, dečku se je pritisnila ob njegovo desno nogo, in tako medse in zavojevalce postavila svojega zaščitnika, mizo in stol. Prestrašeno ga je pogledala, češ: »Misliš, da sem z vsem tem varna?«

			Pepito ju je na hitro predstavil.

			»Maya, ki bo našemu legendarnemu paru pokazala, kaj je to dež. Če imaš čas, sešij torej še dva nepremočljiva plaščka, pri Paraguas46 jih bosta potrebovala!«

			Maya ni bila užaljena zaradi Pepitovega humorja, le prikimala je.

			»Še vedno imam tiste od galge Culebre, ki sem jo izgubila. Prav jima bodo.«

			Pepito je gostji pomignil, naj se usede na kavč, medtem pa je šel po papirje, ki so ležali na pisalni mizi. On ni pozabil. Izpolniti jih je moral ponoči. Črnkasti kolobarji so obkrožali njegove veke. V nasprotju z Genarom mu je spanec verjetno ušel.

			Hrta sta se brez težav ulegla k nogam bodoče gospodarice. Španec je na nizko mizico postavil obrazce in dve skodelici kave. Podrobno je razložil pogoje za posvojitev, poudarjal, da se morajo psi vrniti k njemu, če si bo posvojiteljica premislila ali če jih ne bo mogla več obdržati. Za hip si je z obraza snel prijazen izraz in zarenčal:

			»Nikakor ne v center!«

			»Ne skrbite, niso to moji prvi galgi,« ga je pomirila Maya. »Če bosta to popoldne zlezla v moj avto, se ne bosta več vrnila.«

			»Vesel sem, da to slišim. Tukaj sta že toliko časa, zaslužita si dostojanstveno preživeti svoje zadnje dni. Rad bi, da bi več ljudi hotelo posvojiti moje ljube starčke, ampak se to redko zgodi.«

			»Vaše slike so tako lepe, z veseljem bi jih vse natovorila. Ampak imam samo en kavč,« se je pošalila Maya.

			Genaro je stopil na pedal in preglasil njun pogovor s hitrimi tak-tak igle. Tonka se kljub božanju in spodbudam ni hotela spet uleči, dokler je bila v hiši neznanka. Pepito ji je ponudil, da skupaj kosijo, toda Maya je odklonila.

			»Prinesla sem si sendviče. Sharon in Sinatro bi rada peljala na sprehod, če mi pokažete, po kateri poti naj grem. Ustavili se bomo na koncu poti. Prinesla sem dodatne rezine šunke.«

			»Vi pa veste, kako se jim prikupiti!«

			Ženica se je nasmehnila in nadaljevala.

			»Doma sem obdana z gozdovi. S Culebro sva hodili vsaj dve uri na dan, to obožujem … in tako ostanem v formi. Rada bi videla, kako se vedeta zunaj. Nisem namreč utelešenje sile narave, ne morem voditi dveh tako velikih psov, ki neprestano vlečeta.«

			Genaro je vskočil v pogovor, da bi jo potolažil.

			»Do pred enim tednom še nikoli nisem videl nobenega hrta od blizu. Ta dva sta bila prva, ki mi jih je Pepito zaupal, lahko sem ju peljal na sprehod. Res sta pridna in zelo dobro znata hoditi na povodcu. Boste videli, če naredite že en sam majhen krog.«

			En majhen krog ne bo dolgo trajal in s psi boste odšli, preden pride Lucy. Če bo zraven, ko se bomo poslavljali, bo spet planila v jok in z ničimer je ne morem potolažiti. Ne morem ji ponuditi sklede solate in testenin ali pa ostanka kečapa, da bi ji obrisal solze.

			»Ne mudi se mi tako zelo. Dolga pot bo in vse do doma ne bosta mogla iz boksa. Če se bosta zunaj dodobra zdivjala, se jima bo popotovanje v kletki zdelo manj naporno.«

			Pogledala je na uro.

			»Če grem na pot okoli dveh popoldne, bom pred sedmo že doma. Ravno prav za večerno porcijo in igro z žogico na vrtu.«

			»Super. Pokazal vam bom pot. Čisto preprosto je, krožna pot, dolga približno pet kilometrov in označena z rumenimi markacijami. Ko pridete do kapelice, lahko zavijete tudi na desno, na stezo, ob kateri rastejo leske, in pot nadaljujete do vasice, da si ogledate še pokrito tržnico. V senci si lahko naredite majhen piknik in videli boste, da ju ni strah avtomobilov in ne ljudi, ki gredo mimo. Dobro ste izbrali, dva izmed najboljših boste odpeljali. Če se izgubite, imate mojo številko.«

			Maya je pobožala oba psa po glavi in vstala.

			»Stavim, da poznata pot na pamet. Če se izgubim, jima sledim!«

			Genaro je sklonjen nad blago rezal, delal vbode, vozle in niti sanjalo se mu ni, da je medtem njegov posnetek potoval s Facebook zidov na forume, s forumov na tvite, s tvitov na mejle. Opoldne je imel več kot dvesto ogledov. V trenutku, ko je prag hiše s psičkom v naročju prestopila Lucy in kričala »Kenny, pridi, pokaži stričku Strombu, kako imaš velik trebušček,« približno štiristo. To ni bilo nič v primerjavi z ogorčenjem, ki je zatem preplavilo splet.

			Še manj se mu je pa sanjalo, da je po drugem omrežju krožila še neka druga novica.

			Genaro je vztrajal, da bi Tonko peljal na pravi sprehod. Iz dneva v dan je bila bolj pri močeh, toda zdelo se mu je, da se zaradi poti od košare do prikolice in od prikolice do košare njeno razpoloženje ni prav nič izboljšalo.

			»Svojih ubijalskih psov ne boš vzela z njo,« je posvaril Lucy.

			»Ali si do danes imel z mojimi ubijalskimi psi, kot jim praviš, že kdaj kakšno težavo na sprehodu?«

			»Ne, ampak znajo zavohati kri, kot morski psi, in mi jo pojesti s svojimi čekani, in to v treh ugrizih.«

			»Ti jo pojesti? Preveč si zaščitniški do te galge, moj mali Strombo. Čez teden ali dva bo šla v Pristajališče. Od nekdaj je živela z drugimi psi, bo že znala pokazati zobe, če jo bodo izzivali. Takšen zakon vlada tudi v tem zavetišču.«

			»Ali je tako težko enkrat narediti, kar te prosim?« je izgubil živce.

			Lucy je trenila z očesom.

			»Ne, sploh ne. Če te kaj potolaži, bom vzela dva starčka. Sharon in Sinatri zaupaš. Bo tako v redu?«

			No, evo. Hotel sem dobro, pa sem še bolj zamočil.

			»Sta že šla,« se je nakremžil Genaro.

			»S kom?« je presenečeno vprašala Lucy.

			»Z Mayo.«

			S tem odgovorom je svojo prijateljico zbegal.

			»Maya? Kdo je to? Nova prostovoljka?«

			»Z Mayo, ki ju je posvojila,« je zamomljal Genaro.

			Globoko je vdihnila in se udarila po čelu.

			»Čisto sem pozabila. Kakšna je? Si jo videl? Simpatična? Kaj pa onadva, se nista bala?«

			Genaro je prekinil slap vprašanj in začel pripovedovati o srečanju. Poudarjal je, da jima je bila všeč in da je izkušena, skrbna, hkrati resna in topla, da bosta lahko hodila na dolge sprehode v gozd.

			»Prav je tako, zaslužita si, zadovoljna sem. Greva? Nočem je zamuditi, preden odide. Torej, Moreno in Blanqui? Ta dva zapeljivca bi se prej dala povoziti z buldožerjem, kot pa da bi kaj hudega naredila kateri koli samici.«

			»Dobro, upam, da ji prav tako ne mislita preveč dobrega narediti! Tonka ni lahka punca.«

			»Strombo! Sprosti se!«

			»To je zaradi šoka …«

			»Lahko je za vse kriviti šok. Občutek imam, da bomo zaradi tega tvojega šoka slišali še vse mogoče. Pripravi svojo princesko, počakam te pri vhodu.«

			Tonka je s takim užitkom ovohavala spomladansko travo in prečudovite vonjave, s katerimi so jo živali zalile, da sta zaradi potepanja skoraj zamudila Mayin odhod. Avto je parkirala na dvorišču, da bi lahko naložila hrta. Ležala sta za rešetkami boksov, na podrtih zadnjih sedežih, in gledala na cesto. Lucy je Genaru vrgla povodce, in ne da bi se zmenila za njuno posvojiteljico, zlezla na sovoznikov sedež. Usedla se je na kolena in postavila svoje dlani na kovino. Hrta sta k njej pritisnila svoja smrčka.

			»Zdravo, starčka moja! Tako dobro vama bo. V hiši, kjer bo nešteto odej in blazin samo za vaju. Igračke samo za vaju. Kakšna sreča! Me bosta obveščala, kako se imata, kajne? In poslala slike. Veliko slik! Sicer pridem po vaju.«

			Ritensko je splezala iz avta, obraz se ji je utapljal v solzah. Maya je stopila do nje in jo poljubila na mokro lice.

			»Pošiljala bom slike,« je obljubila s spodbudnim nasmeškom. »Notri, zunaj, v teku, pri igri, ko spita, ko jesta.«

			Pomahala je s plastično mapo, v kateri je bila pogodba o posvojitvi z imenom zavetišča.

			»Od jutri dalje bom mejlala. Gremo, srčka moja!« je odločila. »Izkoristita to pot in pustita, da vama zrastejo škrge. Smer – Galicija. Pepito, hvala za vse, kar počnete. Srečno še naprej!«

			Pepito ji je na široko odprl ograjo. Maya je z roko segla skozi okno. Lucy in oba moška so jo gledali, kako odhaja, in ji mahali v slovo.

			»Si v redu?« je Pepito vprašal Lucy.

			»Odlično,« je rekla in si brisala nos v Genarovo ramo.

			»Si pa res nemogoča!« je protestiral.

			Pepito jima ni pustil časa za prepir. S širokim nasmeškom je iz žepa izvlekel pravokotni list papirja.

			»Dve posvojitvi, petsto evrov. Prijateljčka moja, stroški za našega ubogega bolnika so plačani! Pravzaprav me je glede našega amputiranca pravkar klical Felipe. Stanje je enako. Še vedno ima vročino, še vedno je šibak, ampak še vedno živ. Nobenih krvavitev, rana je čista.«

			»Danes same dobre novice!« se je razveselila Lucy.

			»Sta našla imena za nove psičke?« ju je vprašal Genaro.

			»Ne še. Nisva imela dovolj časa, da bi razmišljala o tem.«

			Genaro je mencal.

			»Imel sem namreč eno zamisel glede tistega, ki je bil amputiran. Nisem prepričan, če vama bo všeč …«

			»Povej vseeno,« ga je spodbujal Pepito.

			»Tabú.«

			Španca sta se pomenljivo spogledala.

			»Zakaj Tabú? O kakšnem tabuju govoriš pri tem psu?«

			Genaro se je ugriznil v ustnico, da bi potlačil smeh.

			»Ne Tabú kot tabu, ampak Tabú kot taburet. Ker ima samo tri tačke. Primerno, a ni?«

			Prijatelja sta strmela vanj z odprtimi usti.

			»Malo si čuden, a ne?« je zagodrnjal Pepito. »Prej nisi imel niti pikice smisla za humor, zdaj pa je ta poskočil na tretjo potenco.«

			»To je zaradi šoka,« je pripomnila Lucy. »Odlično ime. Strašno sicer, ampak odlično. Obdržimo Tabú. Njegov izvor naj ostane med nami. To bo naša temna skrivnost!«

			Jaz pa rad delim temne skrivnosti s teboj. Kar pa ni prav nič strašnega.





Enaintrideseto poglavje


			Ko je Pepito pripeljal Lucy v svojem razbitem avtu žalostnega videza, se je Genaro znašel pred goro na kose razrezanih plaščkov. Z Lucy sta klečala na ploščicah in si razdelila naloge. Genaro je namestil šablono, Lucy je rezala. Genaro je zbiral odpadke, ki naj bi jih kasneje uporabil za izdelavo plišastih igračk.

			Naslednji dan sta nameravala končati pripravo zimskih oblek za hrte, medtem pa je Pepito z zidarjem Juanom postavljal zidove ambulante. Genaro je šival, Lucy je poskrbela za končne popravke. Skupaj je zavezala nitke, jih skrila v notranjo stran šivov, sproti zlagala, pospravljala, čistila. Zdelo se jima je, da bo v dvoje šlo trikrat hitreje. Tako bi lahko preostanek tedna porabila za izdelavo kar največ unikatnih ninic.

			Zdelo se je, da se je Lucyjina napoved uresničila. Na Facebooku sta dve njeni prijateljici že naročili vsaka svoj primerek.

			Genaro ni več čutil opeklin na dlaneh. Odločil se je, da bo odstranil povoje; ovirali so ga pri njegovih že tako omejenih ročnih spretnostih. Pod tilom so se rane povsem zacelile. Zaščitene z mazilom so postale živo rožnate barve. Prav nič vnete niti zagnojene. Ko si je nanesel šampon, ga je čisto malo zapeklo. Izpod tuša je stopil kot prerojen, z oguljeno brisačo si je osušil lase. Iz košare s čistim perilom, ki je čakalo, da ga nekdo zloži in pospravi, je vzel spodnje hlače, nogavice, kavbojke in majico iz zavetišča, ki mu jo je podaril Pepito. Ko je zaslišal glasno hupanje, je skočil v zrak, hkrati pa poskušal ukrotiti trmoglavi pramen las, ki mu je štrlel nad ušesom. Galgi so lajali, Tonka jih je posnemala.

			»Že prihajam,« je zamomljal Genaro, kot da bi ga voznik lahko slišal. »Ne moreš iz avta in sam odpreti ograje?«

			Prižgal je luč na dvorišču, ni si vzel niti časa, da bi si zavezal vezalke, in pohitel proti vhodu v zavetišče. Srce se mu je za hip ustavilo. Okamenel je dva metra pred ograjo. Njegove prikolice niso osvetljevali žarometi Pepitove Navare, ampak temnega terenca. Paraliziran je priprl oči, da bi poskušal prepoznati voznika za volanom. Na pokrovu je razbral napis.

			To je Duster, ne Mitsubishi, kot pri Gonzalesih, je razmišljal.

			Pa kaj potem! Jesús in Ángel bi lahko imela več kot le enega terenca. Sta bila še vedno pod nadzorom? So ju spustili in sta se prišla maščevat?

			Če ne bi Genaro od strahu okamenel, bi stekel v hišo in vtipkal 112. Avtomobilska vrata so se odprla in iz avta je izstopil njegov voznik.

			»Je Pérez tukaj?« je vprašal in hodil proti vhodu.

			Ni bil eden od Gonzalesov. Vsaj ne eden tistih dveh bratov. Je bil zato manj nevaren?

			»Ne. Ni ga tukaj,« je zajecljal Genaro, nepremičen.

			»Kdaj se vrne?«

			Kaj naj odgovori? Da se vrne kmalu? Da ga ne bo do naslednjega dne? Ali bi bilo bolje, da moški odide? Ali da počaka, vmes pa pokliče policijo?

			»Zakaj ga potrebujete?«

			Ob tej uri? Ob pol desetih zvečer. Ali je to normalna ura, da se nekdo nariše na obisk?

			Psi so še naprej zganjali peklenski kraval, a vendar se je Genaru zdelo, da je poleg njihovega bevskanja in upočasnjenega dizelskega motorja slišal, kako jim v ozadju odgovarjajo še neki drugi laježi.

			Snop žarometov, ki so osvetljevali cesto, so prizanesli moškemu, ki mu ni bilo treba odgovoriti. Pepito se je s svojim avtom ustavil poleg terenca. Iz zadnjega dela avtomobila je bolj skočil kot sestopil in ga v dveh korakih obhodil. S stisnjenimi pestmi, napetimi rameni in privzdignjeno brado se je na široko postavil pred nočnega obiskovalca.

			»Kaj se dogaja?« je vprašal z nič kaj vljudnim tonom.

			»Si to ti, Pérez?«

			»Ja, to sem jaz. Kaj hočeš?«

			»V prtljažniku imam mladičke, rad bi jih pustil tukaj.«

			Pepito je še naprej čemerno gledal, toda Genaro je razbral, da se je napetost komaj zaznavno sproščala.

			»Koliko?«

			»Trije samci.«

			»Koliko so stari?«

			»Od dveh do pet let.«

			»Stroški zapustitve so sto petdeset evrov na psa.«

			Mož se je porogljivo zarežal. Pepito mu je blokiral pot, zato je moral okoli avtomobila in nato odprl pokrov prtljažnika.Vrnil se je s tremi lisastimi samci in Pepitu nemarno podal njihove povodce.

			»Nočem jih več. Nič ne bom plačal za te svinje. Ali jih vzameš ali pa ...«

			S kazalcem in palcem je posnemal puškino cev in svoj gib pospremil z enim bang, da ne bi bilo o njegovih namerah nobenega dvoma več.

			Pepito je stisnil čeljusti in dvignil roko. Pazil je, da se ne bi dotaknil lovčeve roke, in zgrabil povodce. Narejeni so bili iz najlonskih jermenov, galguero jih je hrtom zavezal okoli vratu in se tako izognil nakupu ovratnic.

			Ne da bi jih pobožal, je možakar hrte obšel in zlezel nazaj v avto. Spustil je šipo.

			»Vzvratno bom zapeljal.«

			Genaro se je končno premaknil. Z vhodnih vrat je odstranil verigo in Pepita osvobodil povodcev.

			Bratranec je oplazil vrata terenca in s tem prisilil galguera, da je glavo umaknil v kabino, potem pa umaknil svoj avto. Duster je zapeljal vzvratno. Ponovno je potrobil in zvenelo je kot žaljivka, potem pa zapeljal nazaj na cesto.

			Psi niso delali težav in so Genaru sledili, ko je povlekel za njihove povodce. Pepito je parkiral avto pod napušč.

			»Poskusiti sem moral glede stroškov. Ni bilo šanse, da bi plačal. Nobeden še nikoli ni plačal niti evra,« je rekel in združil palec in kazalec, da bi izrisal ničlo. »Ti so vsaj videti dobrega zdravja. In pravilno nahranjeni. To je nekaj novega, da pridejo sredi noči in zapustijo svoje pse. Ali jih je sram zaradi Gonzalesov? Dobro, ne bova se spraševala, kaj jim roji po glavi, in raje našla pesjak za te tri gospodiče. Nočem jih dati v Pristajališče z novimi psi. Še vedno so nekoliko šibki. Ne vem, kaj bi naredili mladičku, če bi jim šel na živce. Pridi, peljala jih bova v Obalo v megli. Tisti, ki so že tam, niso gospodovalni. Kakršen koli karakter že imajo ti trije, bi se morali težavam izogniti. Zdaj boš moral narediti še več fotografij in najti še več imen. Če so družabni in zdravi, jih zelo hitro predlagamo za posvojitev. Lepi so, ne? Jutri bova preverila, če so čipirani, to bi me čudilo. Za nekaj minut bom Lucy odtrgal od dela, da jim da sredstvo proti glistam in zajedavcem. Zvečer se oglasi Felipe, da odstrani povoje Ligeri, Queen in Tonki, tako lahko vsem da injekcijo proti bolham in jim vzame kri, da preveri za lišmaniozo. Hej, si v redu?«

			Genaro je obstal na mestu pred Deželo štorkelj, začel se je krčevito tresti. Hitro je dihal, mrzel pot mu je v potočkih tekel po hrbtu in sencih, čutil je, da ga zanaša. Pepito ga je prijel za ramena, da bi ga postavil pokonci. Fant je z vso močjo zatisnil veke in stresel z glavo, da bi odgnal omotico.

			»Ustrašil sem se, ko je prišel,« je zamomljal.

			»Nič čudnega! Daj mi povodce in pojdi ležat, če hočeš, lahko jaz poskrbim zanje.«

			»V redu je, je že mimo.«

			Pepito je nežno razprl dlani.

			»Ni treba, da si heroj. Raje bi videl, da greš spat, kot pa da se onesvestiš. Lucy ni naokoli, moral bi ti jaz dati usta na usta, škoda bi bilo. Ne, ne se tepsti! Daj, gremo noter!«

			Na povodcih sta jih sprehodila po pesjaku in precenila, kako se razumejo s tremi travmatiziranimi psi – Mojalero, Adonisom in Nelo. Hrti so se od daleč ovohavali in se izogibali dotikom.

			»Za začetek bo to zadostovalo.«

			Trudil se je, da bi jih poskušal osvoboditi njihovih ovratnic. Galguero jih je tako močno zavezal, da Pepito najlonskih vrvic ni znal razvozlati. Roko je potisnil v žep hlač, razprl švicarski nož in prerezal vozle.

			Galge je z rahlim dotikom potisnil proti uticam, počakal dve minuti in potem zapustil pesjak.

			»Se vidimo jutri, mladički moji,« je rekel, ko je potisnil kljuko.

			Bratranca sta obrnila glavi proti vhodu v zavetišče. Nek avto je upočasnjeval. Njegove gume so škripale po produ. Potrobil je.

			Pepito in Genaro sta si izmenjala zaskrbljen pogled. Vrata so zaloputnila, nek moški je zgrabil za rešetke na ograji in zaklical:

			»Pérez?«

			Bilo je nekaj čez deset zvečer. Za tisti večer je bil to ‘šele’ drugi galguero, ki je odložil svoj tovor.

			Do druge ure zjutraj jih je prišlo še šest.

			Pepito in Genaro sta hitro razumela.

			Gonzalesa sta našla nov način, da Pepito plača za svoje. Zakonit način.

			Besedo sta širila po vsej provinci. Tistega, ki ju je zaustavil, je treba zasuti z lačnimi gobci. Vedela sta, da Pepito ne bi zavrnil nobenega od nesrečnih psov. Celo en metek sta si s tem prihranila.

			Enaintrideset galgov in podencev, ki jih je treba namestiti v ograde, jih ozdraviti, nahraniti, predlagati v posvojitev. Lepo maščevanje.

			V pesjaku Vzemi me s seboj se je nekaj pred tretjo uro zjutraj vnel prepir. Pse, ki so jih pripeljali, sta bila primorana razporediti po skoraj vseh pesjakih. Nista se mogla znajti drugače. Pse, ki so se ruvali med seboj, sta bratranca na silo ločila tako, da sta vanje metala vedra vode; dva izmed novih psov sta peljala v Hotel Sončno obrežje in upala, da bosta k starčkom bolj mirno pristopila. Še prej pa sta se ustavila v shrambi, da sta razkužila krvavo rano zaradi ugriza čekanov, ki ga je eden od njiju utrpel v stegno.

			Ob štirih zjutraj je bilo v zavetišču spet za silo mirno. Če bi jima uspelo pregnati jezo in hitro zaspati, bi jima za spanec ostali dve dobri uri.

			»Pridi gor, Tonka,« je psički ukazal Genaro, potem ko sta zapustila hišo. »Dobro sta odigrala svojo potezo. Lepo sta se maščevala!«

			Pepito se je popraskal po zaraščenih licih in se mu nasmehnil.

			»Kakšna velika sreča za pse, se ti ne zdi?« je odgovoril, potem pa se z utrujeno hojo vrnil nazaj v svoje bivališče.

			Reflektor na dvorišču se je ugasnil in prikolica se je potopila v temo.

			Genaro si je samo sezul čevlje, pokril Tonko, odložil očala na mizo in se zvil pod odejo.

			Ni slišal ne čutil, kako so dvajset minut kasneje štiri sramežljive tačke na njegovo žimnico dvignile lahko telo.

			Ko se je prebudil, mu je na ramenu počival pasji smrček.

			»Se ti ne zdi, da pretiravaš in izzivaš svojo srečo? Če boš poročala Pepitu in Lucy, da si spala pri meni, boš šla naravnost v Spa. Ali je jasno?«

			Psička je zazehala, zatleskala z jezikom in mu zakopala smrček med lase.

			Potem je dvignila glavo in dolgo časa strmela vanj, njene oči so govorile: »Toplo, mehko, prijetno …« In mogoče tudi: »Zaupam.«





Dvaintrideseto poglavje


			Ko je zidar Juan parkiral tovornjak poleg prostora, kjer naj bi pozneje stala ambulanta, ga je Pepito posvaril, da se je na žalost pripeljal po nepotrebnem. Zaradi ‘šaljivih’ Gonzalesov ima za ves dan dela v zavetišču. Juan je še naprej zlagal svoj material.

			»Tukaj sem, ne grem nazaj.«

			V telefon je vtipkal neko številko, dvignil prst, da bi Pepitu ukazal, naj utihne.

			»Halo, očka. Kaj delaš danes? Ribe greš lovit? Bi mi pomagal postaviti en zid za zavetišče v Medini? Na cesti San Francisco.«

			Prekinil je klic.

			»Urejeno,« je zaključil in potiskal mešalec za beton po deski. »Priključi mi cev, da bom imel vodo. Moj oče pride čez pol ure. Odkar je v pokoju, se ves čas pritožuje, da mu je dolgčas. Ne morem ga vzeti s sabo na običajna gradbišča, davčna inšpekcija mi je sposobna nalimati kazen za delo na črno. Toda tukaj me glede na znesek plačila ne skrbi. No, pojdi!«

			Pepito se je prijatelju zahvalil in mu obljubil, da med dopoldanskim delom ne bo pozabil prinesti kave.

			Genaro bi jo res potreboval. Njegovo telo se je začelo upirati kroničnemu pomanjkanju spanca. Tudi on je razmišljal, da bi vložil tožbo proti galguerom: mučenje najstnikovega organizma, ki potrebuje pozno vstajanje in počitek. Če bi dobro pobrskal, mora nekaj takega obstajati v španski zakonodaji, kjer siesta velja za običaj s tisočletno tradicijo. Policija je poklicala Pepita. Prišli naj bi kar najhitreje, da bi ju znova zaslišali in posneli njuni pričevanji. Brata nista bila več na opazovanju. Spustili so ju in čakala sta, da bodo določili datum procesa. Kljub temu pa je sodnik postavil en pogoj, da sta lahko odšla na prostost: oba in njuni družini so dobili prepoved približevanja zavetišču na manj kot dva kilometra razdalje.

			Narednik Ostiz je rade volje dodal, da ju bo ob najmanjši neumnosti poslal za dolge mesece v celico, komaj kaj večjo od utic, v katerih imata svoje pse. Naj Pepito nemudoma, res nemudoma sporoči, če se bosta pojavila in prekršila prepoved.

			Ob kateri koli uri, podnevi ali ponoči.

			Genaro je vse dopoldne šival. Lucy je povedal o nočnem prihodu psov, zato je Pepitu pomagala pri tlaki, ki ji ni bilo videti konca. Dati sredstvo proti zajedavcem, preveriti, da nimajo ran, znakov bolezni, oceniti njihovo starost, rešiti problem prenaseljenosti, pomanjkanja utic, košar, posodic, poskusiti prerazporediti pse po pesjakih tako, da bi bila možnost za nastanek prepira, v katerem bi vsak poskušal dobiti svoj posebni privilegij, kar se da majhna …

			Razpoloženje pri kosilu je bilo turobno. Čeprav so za mizo sedeli tudi Lucy in zidarja, Pepito ni mogel skriti svojih skrbi glede dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi enaintridesetih rešenčkov. Riž je premikal z enega roba krožnika na drugega in se ni zares vključeval v pogovor. Druge je prevzel vsesplošen apetit. Pepito je nalil kavo.

			»Danes ni sladice? Razočaran sem,« se je pošalil Juan. »Ne vem, če bova lahko postavila desni zid brez čokoladnih piškotov. Zakaj pa misliš, da je očka prišel pomagat?«

			Genaro mu je odgovoril s spačenim nasmehom, potem pa povesil oči k mizi. S kazalcem je sledil razi v belem lesu.

			»Pripravil bom kolače za nedeljski shod,« je nenadoma izjavil.

			Dvignil je roko in prijateljem preprečil, da bi ga prekinili.

			»Jaz bom kupil sestavine. Če se mi ponesreči, zavetišča ne bo nič stalo. Sicer jih ne naredim,« je posvaril.

			»Ja, ja, ja, vedela sem!« je zaploskala Lucy. »Hvala kretenskim galguerom, da si si premislil! Imaš seznam? Veš, kaj potrebuješ? Poklicala bom Evo. Ima veliko bratov in sester, ki imajo kupone za popust in kartice, s katerimi lahko kupuješ pri grosistu.«

			Lucy je pogledala na uro.

			»Zdaj ima odmor, bom jaz poskrbela za to.«

			Vstala je, da bi iz pisarne poklicala tajnico, pripravljena, da si zapiše njena navodila.

			»Počakaj,« jo je ustavil Genaro. »Potreboval bi tudi pekače in mogoče še en multipraktik, če mi ga lahko kdo posodi.«

			»Ne ubadaj se s tem, imam boljšo idejo. Vem, kdo nam lahko posodi kuhinjo, vredno tega imena, z dvema pečicama, multipraktikom, paličnim mešalnikom in pripomočki. Jo potem pokličem.«

			Lucy se je spravila na delo, Genaro si ni mogel več premisliti. Globoko je vdihnil. Za ta shod si je naložil veliko odgovornost. Njegov oče ne bi verjel, če bi mu kdo povedal za to. On, najstnik, ki se za nič ne briga, ki nima nič pod kontrolo, ki je redkobeseden, bo ves teden šival plišaste igračke, v soboto pa izdeloval francosko pecivo za pomoč garjavim psom.

			»Perrito Genaro,« si je zamomljal.

			»Prosim?«

			»Nič, zamišljal sem si, kakšen vzdevek bi mi nadel oče, če bi me videl tukaj. Kot ti, Pepito, sem se tudi sam pridružil družini Perritov. Genaro in Pepito Perrito v svoji točki dresiranja hrtov. Vrhunec spektakla – zvijanje v klobčič v košari,« je naznanil in s široko kretnjo pokazal na Tonko.

			»Te kličejo Pepito Perrito v tvoji družini?« se mu je rogal Juan. »Luštno.«

			»Predvsem v svakovi družini!« je natančneje pojasnil Pepito. »Njegov oče ...«

			Zvonjenje mobitela je prekinilo ne prav laskave pripombe o Eduardu Reyesu, ki bi se mu skoraj usula iz ust.

			Dva pogovora sta se križala.

			Potem ko so na levi strani ocenili stanje v zavetišču, so določili, da bo v petek ob 17:00 potekal sestanek glede nakupa pri prehrambenem grosistu. Nov klic in kuhinja in dve dodatni roki bodo na voljo v soboto od 8:00 dalje.

			Na desni je Pepito bolj malo govoril, proti gostom je dvignil palec. Celo V v znak zmage je pokazal. Dobre novice? Končno? Genaro je bil neučakan, da jih sliši. Malo sreče ne bi nič škodilo razpoloženju tistega dne.

			»Yes!« je rekel Španec in stisnil skupaj pesti, ko je odložil mobitel na mizo. »Isobel je klicala. Eva ji je prepustila koordinacijo Facebook strani in stikov z organizacijami. Povsod se stvari premikajo. V nedeljo na shodu ne bomo sami. Shodi so organizirani še v Bruslju, Berlinu in Amsterdamu. Videti je, da se bodo prostovoljci v Strasbourgu, ne daleč stran od tebe, zbrali pred Evropskim parlamentom, da bi znova pritegnili pozornost poslancev glede usode, ki jo trpijo galgi. Res je, da je nedelja, ampak o njih bodo napisali časopisno reportažo in objavili nekaj slik v večernem časopisu enega izmed velikih francoskih medijev. Pri nas pa se v Madridu ne bo nič dogajalo. Zato ker se bo na desetine ljudi pripeljalo do sem. Isobel poskuša že od včeraj skupaj zbobnati posvojitelje. Vsi, ki se nam bodo lahko pridružili, bodo tam s svojimi psi. Novice krožijo. Ne samo po internetu in po mejlih, Charo tiska letake in jih raznaša po trgovinah.«

			Spet mu je zazvonil mobitel.

			»Ja, Eva.«

			Vstal je in odšel nekaj načečkat na listek na pisalni mizi.

			»Odlično! Hvala!«

			Lucy je proti njemu dvignila vprašujoč pogled.

			»Spet sem govoril z Evo. Komaj je odložila slušalko, pa so jo že klicali s časopisa El Día. Radi bi napisali članek o nas. Novinar se bo oglasil jutri pozno popoldne.«

			Zdaj sta se še zidarja dvignila in si obula svoje z betonskim prahom prekrite teniske.

			»Midva greva nazaj na delo.«

			Pepito se je očetu in sinu zahvalil, potem nadaljeval:

			»Strombo, še imaš nekaj dela. Eva je prosila, če lahko na blog dodaš bančne podatke zavetišča. Zaprosili so jo zanje, da lahko nakažejo donacije. Ne smemo jih zamuditi, tudi če so po dva ali pet evrov.«

			Iz prvega predala je izvlekel ovojnico, jo odprl in fantu, ki je stopil do njega, s prstom pokazal na zaporedje števk, ki naj bi jih zapisal.

			»Ustvarili bomo rubriko Pomagajte nam,« je predlagala Lucy. »S seznamom vseh stvari, ki bi nam lahko prav prišle, in predlagali bomo, da se pridružijo naši ekipi.«

			»Odlično.«

			Pepito je stekel do mize.

			»Halo?«

			Zdelo se je, da telefon ne bo prenehal zvoniti in oznanjati srečnih novic. Kenov opis še ni bil na spletu, niti napisan še ni bil, pa so na Nizozemskem že izvedeli za prihod nekega mladička. Rezerviran za naslednje potovanje proti Nizozemski. Prav tako so iskali čisto majhno psičko, z največ osmimi kilami, za družino, ki je redno potovala z letalom. Naj jim kar predlaga enega od psov. Ja, tudi podenca.

			»Strombo, fotografije Kena z vseh kotov. Lucy, ali se spomniš, v kateri pesjak smo dali ubogo malo lisasto in belo psičko?«

			»Tisto, ki so ji z železom vžgali znamenje na stegno?«

			»Z železom? Kot pri kravah?« je kriknil Genaro.

			»Točno tako,« je zavzdihnil Pepito. »Večina jih noče plačati za identifikacijski čip. Na nek način to raje vidim. Tako jim jih ni treba iztrgati – in ob tem še polovico vratu –, ko zapustijo svoje pse v naravi, da jih v centru ne bi mogli izslediti. Toda nekateri vseeno hočejo označiti, da je pes njihova last. Izberejo si znamenje in ga vžgejo na svoje živali. To je namreč njihov trop.«

			»Ali imajo ti ljudje kakšen poklic? Kje najdejo čas, da si izmislijo toliko bedarij?« je protestiral Genaro.

			»Ne skrbi, človeška duša nikoli ne skopari z domišljijo, ko je treba nekomu prizadejati bolečino.«

			»Dala sem jo v Pristajališče,« se je spomnila Lucy. »Stavim, da hočejo tudi fotografije.«

			»Zelo lepe, prosim, Strombo. Podencev nihče ne opazi. Če ta tukaj tako hitro najde družino, potem ti dam …«

			Pepito ni dokončal stavka, ni se mogel spomniti, kaj bi lahko svojemu bratrancu podaril.

			»Dovoljenje, da se vrne,« ga je odrešila Lucy.

			»Le kako naj se branim te fantastične obljube? Že tečem!«

			»Prosim, najprej blog,« ga je spomnil Pepito. »Dinarčke, dinarčke potrebujemo. In preden me odnese vrtinec, za katerega čutim, da prihaja, hvala za tvoj predlog in za vse, kar boš naredil ta teden.«

			Zgrabil je ravnilo s pisalne mize.

			»Povitezili smo te že. Ampak pridobil si si še en naziv.«

			Ravnilo mu je položil na levo ramo, potem na desno in slovesno naznanil:

			»Strombo, Caballero de los galgos, v imenu zavetnika psičkov, tistih z dlako, dolgimi smrčki in udrtimi prsmi te imenujem za viteza, vojvodo Perrita. Bodi pogumen, zvest, velikodušen … Spretno upravljaj s šivalnim strojem in štedilnikom.«





Triintrideseto poglavje


			Preden se je Genaro lotil bloga, si je popokal prste in globoko vdihnil. Vse do naslednje nedelje zvečer se mu je zdelo, da bo živel samo od tega diha. Vrtinec, ki ga je napovedoval Pepito, je bil pravi vorteks, črna luknja, ki ga je pogoltnila, njega in Lucy.

			Ponedeljek, 17:50

			Namestitev elektronskega čipa in Felipejeva ‘demumifikacija’ Tonke.

			»Čudovito! Hočem reči, čudovita brazgotina,« je pojasnil veterinar. »Čisto malo zatečena. Počakaj, da odstranim še zadnje štrleče nitke. Ni govora, ne boš si jih strgala s svojimi kremplji in uničila te mojstrovine.«

			»Nič takega ni, Tonka. Skoraj je končano,« jo je miril Genaro.

			Medtem ko je veterinar delal svoje, ji je Genaro držal glavo. Psička se ga je oklepala s pogledom in ga ni izpustila, vse dokler ni bilo zbadanja konec.

			»Morda bi jo morali klicati ‘Grb ali Cifra’. Odvisno od tega, s katere strani jo gledaš; lahko je lepotica ali zver, doktor Jekyll ali gospod Hyde. Dve psički za ceno ene, kakšna sreča! Good girl na desni strani, bad girl na levi.«

			Veterinar je preslišal Pepitove šale in Genaru, ki so ga določili za uradnega skrbnika iznakažene psičke, dal navodila:

			»Zjutraj in zvečer ji namaži tanek sloj vazelina, da bo brazgotina prožnejša in da se ne bo praskala po njej. Ta tukaj je nedvomno rešena. Pripravljena za posvojitev. Z veseljem bi podobno trdil za samčka, ki sem ga amputiral … Lucy, pripelji mi naslednja dva!«

			»Pridi, Tonka, pospremiva Lucy in greva v shrambo po vazelin.«

			Dvignil je prst in v Pepitovo smer šepnil ‘pssst’.

			»Ničesar ne bom razmetal, zaprl bom vrata in ključ obesil nazaj na njegovo mesto.«

			Lucy je šla mimo Pepita, se nagajivo zasmejala in nakazala, kako si s ključem zaklene usta. Na ulici je dečka prijela za roko.

			»Pripravljena za posvojitev! Moraš biti ponosen, potem ko si noč in dan pazil nanjo. Ko si jo našel, je bila mrtva, zdaj pa bo lahko zaživela novo, srečno življenje. To našo lepotičko bova jutri fotografirala. Na blog bova napisala njeno celotno zgodbo, poleg Tabújeve. Čisto sam lahko napišeš njen opis, ti jo najbolje poznaš. Glede na vse, kar je preživela, s svojim nežnim pogledom ne bo več dolgo ostala pri nas. Vesela sem zate.«

			Genaro je brez odgovora prikimal. Očital si je, da si je pri sebi mislil: Vsaj nekdo je vesel.

			Ponedeljek, 22:12

			»Končal sem, končal, končal, končal, končal!«

			Genaro je z rdečimi, a zmagoslavnimi očmi bratrancu pod nosom mahal z zadnjim plaščkom, narejenim iz zadnje odeje. S plesnim korakom, ki naj bi bil moon walk47, je v krogu vrtel blago z motivi makovih cvetov, se spotaknil ob Tonkino košaro, se ujel za ročaj ponve za zrezke, ki jo je katapultiral na škatlo za kavo. Psička je zbežala pod mizo in stisnila rep med noge.

			»Nima smisla, da se mučim s tem, da jo spet zašijem, če jo nameravaš popariti z vodo ali jo ubiti,« je odsotno zagodrnjal Pepito.

			»Dvaindvajset plaščkov, da jim bo toplo! Dvaindvajset zimskih oblekic za naše dedije. Dvaindvajset oblekic za naše kužke!«

			»Genaro?«

			»Ja?«

			»Nehaj se igrati s tem končkom blaga, žarnico boš razbil. In pojdi spat, mislim, da je že skrajni čas.«

			»Ja.«

			Torek, 10:16

			»Drek, drek, drek! Strombo, eno bedarijo sem naredila!«

			Genaro je dvignil nos izpod šivalnega stroja in si spet nataknil očala, ki so mu drsela dol.

			»Kaj se dogaja?«

			»Zarezala sem s škarjami in nisem videla, da je bilo spodaj blago odebeljeno. Odrezala sem tačko.«

			»Nič hudega, ta tukaj je model Tabú. S črno nitjo bom dodal brazgotino in nazobčana ušesa. Tako kot pri lutkah Monster High. Grda igračka. Stavim, da bo prva šla.«

			»Misliš, da bi ga poskusila prodati kakšni prijateljici za nižjo ceno?«

			»Vsak cent nekaj šteje.«

			»A ne? Camelia je darkerica, vzela ga bo za petnajst evrov.«

			»Vseeno ne naredi vse serije. Pri naslednjih plaščkih ostaniva pri klasičnem modelu.«

			»Mary Quant ne bi nikoli izumila mini krila, če bi se držala klasične mode. Moj mali Strombo, kaj zamujamo, če se držimo klasičnih …«

			»ŠTIRI TAČKE, LUCY!«

			»Kaj pa pet, te tudi to ne mika?« se je šalila.

			»Utrujaš me.«

			Torek, 15:00

			»Dober dan, narednik!«

			Miguel Ostiz je Pepitu podal roko.

			»Gospod Pérez. Lepe so tele vaše modrice. No, rumenice. Ste pripravljeni, da podate izjavo? Mladenič! Zadovoljen boš, dobil boš nazaj svoj telefon. Kot predvideno, moramo spominsko kartico obdržati, toda lahko se boš vrnil v moderni svet.«

			Torek, 18:00

			»Dober dan, gospod Pérez. Gustavo Morelle z El Día.«

			»Prosim, vstopite. Naj vam predstavim svojega bratranca, Genara Reyesa.«

			»Je on tisti, ki je posnel video in pogasil požar?«

			»Samo postavil sem telefon na okensko polico in z vodo polil dve steklenici.«

			»Kakšna skromnost! Lahko se namestimo za intervju. Ali je ta psička tukaj vse sprožila?« je vprašal in pokazal na Tonko. »Na blogu sem prebral vaš članek. Lahko obnovim nekaj stavkov v svojem članku? Potem vas bom slikal. Vas tri, pred pesjaki.«

			Sreda, 9:00

			»Strombo, Lucy, pridita pogledat članek. Novinar mi ga je poslal na mejl.«

			Najstnika sta planila k računalniku. Reportaža, obogatena s presunljivimi fotografijami, se je širila čez celo stran. Ko je Genaro videl naslov, se je skoraj zadušil.

			‘Mladi Francoz reši zavetišče pred norimi galgueri!’

			»Moj heroj,« je dramatično rekla Lucy.

			Gustavo Morelle se je odločil v osrčje zgodbe postaviti Genara, da bi osrednjo ciljno skupino svojega časopisa, gospodinje in upokojence, še bolj prignal do solz, in s tem Pepita skorajda premestil v vlogo statista. Ta se je proti vsem pričakovanjem nad presenetljivim zornim kotom zgodbe navduševal.

			»Dober je, dečko. Najstnik, ki se je spustil v boj za hrte, ki se zavzema za boj proti barbarstvu. Izpostavil je željo mlade generacije, da spremeni svet, pametno. Potem ko bralcu stre srce, konča tako, da pozornost usmeri k nedeljskemu shodu in blogu. Ljudje bodo hoteli čim prej slediti dogodivščinam Tonke in Tabúja. Na tej sliki je Felipe, našel jo je na vajini objavi. Odlična reklama. Delita to povsod, kjer lahko,« je rekel in jima prepustil računalnik.

			»Toda saj komaj kaj pove o zavetišču. Povsod je samo moja faca. Z očali postrani, z lasmi vsepovsod in z dvema lepima obrisoma tačk na kavbojkah,« je zagodrnjal Genaro.

			»Zdaj si zvezda, delaš pomembne stvari. Konec je anonimnosti. Moraš biti ekstra pozoren na paparace. Lahko dobim en avtogram?« se je norčevala Lucy in držala pred njim beležko in svinčnik.

			»Veš kaj? Ko pride naslednji novinar, boš ti na vrsti, OK?«

			»Vale! Za pse bom pred pesjaki pozirala v kratkih hlačah in boleru z resicami.«

			Genaro se je sklonil pred svojo prijateljico, da bi s podstavka vzel telefon. Podal ga je bratrancu.

			»Pokliči Isobel. Naj nam priskrbi intervju z nekim drugim časopisom. Times, Miki Miška ali Avto magazin, vseeno nam je. Takoj!«

			Lucy mu je nastavila dlan.

			»Če tvoji pliški in tortice zavetišču prinesejo več kot petsto evrov, se bom samo zate našemila.«

			Genaro je skočil s kavča in stekel proti šivalnemu stroju, mimogrede pa prevrnil Pepita.

			»A res? Lahko kar vzameš škornje, kavbojski klobuk in laso, kokoška moja!«

			Lucy se mu je čivkajoče pridružila in se mimogrede ustavila, da bi s kavča in nizke mizice z usti piknila papirje. Pepito je z rokami, uprtimi v boke, zmajeval z glavo.

			»Še dobro, da novinar ni bil priča temu obupnemu spektaklu. Pridobili bi si opozorilo v rubriki za zdravje. Epidemija ptičje gripe v Medini del Campo. Ali bolezen norih krav?«

			Genaro je začel mukati ter preglasil zvok motorja in šivalne igle.

			»Grem, preden se okužim. Piščanček, ko boš nehal kokodakati, posodobi blog.«

			Lucy je sedela na stolu z eno nogo v zraku, iztegnila je vrat in zamežikala. Zakrilila je z rokami in skočila v zrak.

			»Kokodak, kokodak!« je zmagoslavno kričala, ko je pristajala na tla.

			»Povem vama – če lahko ta psička vaju prenaša, jo lahko posvoji kdor koli. Spomni se to dodati v njen opis! Ja, vem, muu!«

			Pepito je zaprl vrata za sabo. Slišala sta, kako je prasnil v smeh in si vse bolj oddaljeno prepeval: La cucaracha, la cucaracha, ya no puede caminar; porque no tiene, porque le falta, marijuana que fumar.48

			Sreda, 11:45

			»Pepito, vzela bova kolesi, da narediva par krogov. Ničesar ni več v hladilniku. Zvečer pica, kaj praviš?« je z nahrbtnikom v roki zaklicala Lucy.

			Španec se je namrgodil in pobrskal po svoji denarnici. Podal ji je dvajset evrov.

			»Preveč drago, moja draga, oprostita mi. Krompir, riž, testenine, paradižniki, solata in ne preveč drago meso za konec tedna. Piščanec, puran, svinjina.«

			Lucy si je položila dlani na boke in nagnila glavo.

			»Kdo pa je rekel, da moraš pice kupiti, amigo? Kdo je pri tebi ta teden? Strombo Parmigiano! Obljubil je, da bomo dobili tri ogromne pice za dva evra. Z naribanim sirom povrh!«

			»S tankim in hrustljavim testom,« je poudaril picopek.

			»Nehaj, sline se mi cedijo! Pod temi pogoji odobravam. In z osemnajstimi evri, ki bodo ostali, testenine, riž in ostalo.«

			Lucy se je namenila proti napušču. Poklicala je Genara, ki se ni premaknil. S hrbtom je bil obrnjen stran in strmel v psa, ki je stal pokonci, s tacami, naslonjenimi na zidek pesjaka Rad te imam.

			»Strombo, prideš?«

			Pomignil je Pepitu, naj se približa, in s prstom pokazal na psičkova ušesa. Stala so pokonci, bila so čudne oblike. Namesto običajnega trikotnika so bila zaradi dveh velikih zarez videti kot angelska krila. Ker je stal pod prosojnim paviljonom, je bila podobnost še večja.

			»Ali je to normalno?«

			Pepito je nemudoma razumel, kaj je fanta motilo.

			»Normalno je, če imaš več psov, ki so si podobni, in če si prevelik idiot, da bi vložil denar v nakup ovratnic različnih barv, ali pa preveč trapast, da bi se spomnil, komu si dal rumeno in kateri ima na sebi modro. Rečeš si: no, kaj bi lahko naredil, da bi jih že na prvi pogled prepoznal? Kaj pa če primem škarje in malo razrežem … «

			»STOP!« je ukazal in si zamašil ušesa. »Sem razumel. La, la, la, la, la,« si je pel, da bi preglasil bratrančevo razlago. »Ah, ogabno, lakota me je minila.«

			Četrtek, 14:00

			Genaro je počakal, da si je Pepito v skodelico nalil kavo, nato pa iz hladilnika vzel čokoladno torto, ki jo je na skrivaj spekel prejšnji večer in skril za goro jogurtov.

			Pepito je zazijal in si pomel dlani.

			»Sem si rekel, da ne diši samo po pici! Spraševal sem se, če se mi je zmešalo, ker povsod vonjam čokolado, odkar si ti tukaj! Si ti vedela za to?« je z očitajočim tonom vprašal Lucy. »Nič nisi povedala? Kriješ ga. Bravo, dobra banda izdajalcev sta. Kaj pa je? Kaj je?«

			»Odložil sem nazaj paket piščančjih zrezkov in raje odštel malo več denarja, da bi vama dal poskusiti eno od sladic, ki jih bom naredil za nedeljo. Torto iz krhkega testa, v celoti doma pripravljenega, seveda, s kremo iz črne čokolade s čilijem in slane karamele z maslom,« je razložil Genaro ter odrezal tri obilne kose.

			Razdelil jih je na krožnike, ki jih je prinesla Lucy, in Tonki namenil drobtinico skorje. Pepito je obračal krožnik, se s priprtimi očmi nagnil nadenj, da bi vdihnil vonj, ki se je vil iz torte in se mu ni mogel upreti. Končno si je en košček nesel k ustom.

			»Ah, ne! Ne no, ne, ne!«

			Genaro je prebledel, nervozno je gledal svojo torto. Kaj je zamočil? Ampak saj je poskusil čokoladno kremo. Je zažgal karamelo? Je postala grenkega okusa?

			»Saj ni mogoče!« je nadaljeval Pepito z namrščenimi obrvmi. »Zdaj pa ne vem, ali mi je bolj všeč tartatatine ali ta tukaj. Kako prebrisano! Prej mi je bilo v glavi vse jasno. Zaradi tebe je zdaj v njej cela zmeda.«

			»Bolj kot po navadi?« se je norčevala Lucy.

			»Kako si me prestrašil,« je zanergal Genaro. »Mislil sem, da je zanič.«

			»Humor, Strombo, humor!«

			»Pod pritiskom sem! Tvoje šale še manj razumem kot po navadi. Če dobro razumem, sta navdušena.«

			 Tonka je s tačko dečka počohala po roki.

			»Mislim, da se vsi strinjajo,« je s polnimi usti pritrdil bratranec. »Če je še kaj za poskusiti, se prostovoljno javim!«

			»Ne, ostalo sem že izbral,« je razložil Genaro in vzel nov košček skorje za psičko. »Izbral sem samo ne preveč drage recepte, enostavne, toda takšne, ki bodo naredili vtis. Kar zadeva torte, ki jih bomo razrezali na kose, bomo imeli tarte Tatin, čokoladno in limonino s španskimi vetrci. Nameraval sem pripraviti še samostojne sladice, predvsem za otroke bo bolj praktično. Poleg Evinih palačink še chouquettes49, velike cookieje in brownieje z M&M bonboni.«

			»V resnici sem še vedno otrok,« je šepnil Pepito. »Ko si že omenil našo organizatorko – potrdila mi je, da bo na shod prišlo približno štiristo ljudi. Meni, da bi jih lahko zaradi socialnih omrežij prišlo še precej več. Ustvarila je dogodek na Facebooku. Ne vem, kako to gre, ampak pravi, da je to zelo dobro za nas. Kako sta z vajinimi pliški? Lahko še vzamem? Prosim? Kaj je to ‘šukete’?«

			Genaro je spet postregel bratrancu, Lucy pa je poročala o šivanju.

			»Kmalu nama bo zmanjkalo odpadlih kosov blaga. Gumbe sva že zamenjala z enakimi krogi blaga kot za smrček. Vse igračke so v tej kartonasti škatli, če hočeš pogledati,« je rekla in pokazala na škatlo, ki je bila pospravljena poleg predalnika za čevlje. »Še dve ali tri za to popoldne in potem bo zmanjkalo blaga.«

			»Ampak, koliko jih pride?«

			»Dobrih trideset. Tri so že rezervirane, vsaka po petnajst evrov namesto osem. Punce pridejo ponje v nedeljo.«

			»In kako ti je uspelo čudežno podvojiti ceno?« se je začudil Pepito in s kazalcem drgnil po krožniku.

			»Gre za zelo poseben primerek!«

			»Ne moreta narediti več teh posebnih primerkov?«

			Lucy je naredila šobo in s palcem pokazala na Genara.

			»Ta ni hotel.«

			»Če ne bi bili več unikatni, potem tudi ne bi bili dražji! In niso za vsak okus. Poleg tega pa ima Lucy zelo posebne prijateljice.«

			Četrtek, 16:15

			Pepito je z vso silo odprl vrata.

			»Felipe je Tabúju odstranil infuzijo. Od včeraj popoldne nič več vročine. Pojedel je malo paštete. Če bo jutri vse šlo v redu, bo zmanjšal dozo pomirjeval in videl, če se lahko dvigne. Tudi Kenovi mamici dobro kaže. Strombo, zanjo se zanima ena francoska družina, če le ne napada mačk. Lucy, se lahko zmeniš za test?«

			»Jutri zjutraj bom prosila sosede, naj pripeljejo Minette.«

			Četrtek, 19:30

			Genaro je odvrnil pogled od računalnika, na katerem je posodabljal aktualne novice o demonstracijah in Tabúju. Tonka je sedela pred vrati in s smrčkom potiskala kos lesa. Na kuhinjski mizi je Pepito izpolnjeval papirje za posvojitev psov, ki so bili rezervirani.

			»Tonko peljem za pet minut. Zdi se mi, da bi rada šla lulat.«

			Španec ni dvignil glave, na podaljšku mize je bil osredotočen na prepisovanje številk čipov. Genaro je psičko peljal na dvorišče. Ni počepnila, da bi opravila svoje nujne potrebe, ampak je stekla proti ograji in cvilila.

			»Ne bova šla na sprehod ob tej uri. Pridi, Tonka. Pepito!« je nenadoma zakričal Genaro.

			Na vhodno ograjo je bil privezan povodec. Na koncu povodca je na tleh, zvita v klobčič, ležala gmota kodrastih dlak, pomešanih s krvjo, in se krčevito tresla. Genaro je Tonko zgrabil za ovratnico, medtem ko je njegov bratranec odprl ograjo, da bi pobral zapuščenega psa. Žival je od bolečine zatulila.

			»Odrezali so mu ušesa! V celoti. Obe!« je zarjul Pepito. »Lucy ni tukaj, ti mi boš moral pomagati.«

			Genaro je previdno zaprl ograjo in spustil Tonko.

			»Grem v shrambo po obveze,« je izdavil in premagal svoj odpor do ran in odvratnega vonja.

			Četrtek, 20:15

			»S tem povojem je kot velikonočno jajce,« je zavzdihnil Genaro.

			»In računaš, da ga boš poimenoval Huevo50 ali Pascua51?«

			»Ko mu bomo odstranili obveze, bo bolj verjetno Golum52. Tonka, v tvoji košari je, ampak mu boš pustila, da je tam,« je Genaro pojasnil psički, ki je ovohavala vsiljivca.

			Njene oči so begale med Genarom in psom, ki je bil še vedno pod vplivom anestetika.

			Kot da bi hotela reči: ‘Nekdo je v moji postelji!’ Potem ko mu je poslala še zadnji obtožujoč pogled, se je s povešeno glavo umaknila in splezala na kavč.

			»Je to hrt?«

			»Mešanec. Verjetno osmina galga, četrtina foksterierja in ostalo nekega mešanca, ki je šel tam mimo.«

			»Se bo rešil?«

			»Nedvomno. Nič takšnega ni ta rana. Spomni se tistega, ki si ga poimenoval Gabriel, našega podenca z ušesi angelčka. Oskrba me bo stala samo eno stekleničko antibiotikov, eno Betadina in še eno protibolečinskih tablet, nekaj obkladkov in povojev. Obdržal ga bom v hiši, dokler se mu rane ne zacelijo. Lahko pripraviš mizo? Jaz bom vse pospravil in zaprl shrambo.«

			Četrtek, 20:25

			»Halo, mami?«

			»Ljubček moj! Prijazno, da si poklical. Očka mi je rekel, da si poklical v soboto in da je vse v redu. Ti je všeč pri Pepitu, se dobro razumeta?«

			»Simpatičen je. Poseben, ampak simpatičen.«

			»Torej gre vse dobro? Kako preživljaš dneve?«

			»Pomagam. Ukvarjam se s psi, dam jim jesti, spustim jih ven. Takšne reči.«

			»Tudi kaj počivaš?«

			Kaj počivaš. Saj niti ene noči ne uspem v celoti prespati.

			»Ja, ne skrbi.«

			»Dovolj ješ?«

			In kuham.

			»Dovolj je briketov za vse.«

			Slišal je, da se je mami zasmejala, in očeta, ki je vprašal, kdo kliče.

			»Mami, poslušaj, bi mi lahko naredila eno uslugo?«

			»Seveda, sinko moj!«

			»Poslal ti bom povezavo, na kateri lahko kupiš kamero za zavetišče. Pepitu bi prav prišla. Bi jo lahko kar takoj naročila, da jo dobim in namestim, še preden grem, prosim? Ta tvoj bratranec ni prav tehničen tip. Stane približno sto petdeset evrov, vrnil ti bom, ko se vrnem domov, v redu?«

			»Ni problema. Oči te pozdravlja. Še kaj povej! Se kaj zabavnega dogaja tam? Si spoznal kakšne zanimive ljudi?«

			»Saj veš, precej rutinsko je. Nič posebnega. Moram pomagati … premakniti eno uto. Adijo, mami!«

			»Adijo, ljubček moj! Se vidimo kmalu!«

			Zlagal sem se večinoma samo tako, da sem izpustil par stvari, se je poskušal prepričati Genaro in odložil slušalko. In s tem, da bom Pepita presenetil in namestil kamero, sem naredil dobro dejanje, tako se laž izniči. Kamero, s katero bo lažje našel še druga presenečenja, ki mu jih zapustijo radodarni donatorji.

			Petek, 7:15

			»Kako je bilo to noč?«

			»Ves čas je jokal. Čim se mu približam, se začne tresti od groze. Ne more zbežati, od strahu je okamenel. Hitro bi moral ozdraveti, ampak težko ga bo kam dati ‒ poleg tega, da je mešanec vseh mogočih pasem, je tudi travmatiziran od vsega mogočega. Ne kaže dobro.«

			Obdrži ga!

			»Čudeži se včasih le zgodijo.«

			»Res je, začnimo moliti k zavetniku psov.«

			Petek, 18:30

			Eva, Lucy in Genaro so vse nakupljeno pobrali s tekočega traku. Voziček je pokal po šivih. Moka, jajca, sladkor, maslo, smetana, jabolka, limone, črna in bela čokolada, M&M bonboni, vanilija, škatle za torte, papirnati krožniki in kozarci, plastične žlice in, najpomembnejše, papirnat prt z rdečim karo vzorcem.

			»Dvesto šest evrov in štirinajst centov, prosim,« je oznanila blagajničarka.

			Genaro je obžaloval nakup, zgrabila ga je panika. Podcenil je, koliko jih bo to stalo, v rokah je držal le sto petdeset evrov. Niti centa več. Kaj bi moral odstraniti iz vozička, da ne bi presegel te vsote?

			Lucy je zaustavila Evo, ki je že brskala po svoji torbici. Kazalec si je položila na prsi in iz žepa jopice izvlekla denarnico.

			»Bom jaz dodala. Delam pri Pâtisserie de Paris53«, je naznanila s polomljenim francoskim naglasom.

			Blagajničarka jih je nič kaj prijazno pogledala in z lahkoto so razbrali njen pogled: Briga me, kdo plača, samo speljite se že, vrsta je za vami, ne plačujejo me za to, da se učim francosko!

			»Račun, prosim,« je zahtevala Eva. »Tri izvode.«

			Blagajničarka je zavzdihnila.

			Ko so nalagali nakupljene stvari v prtljažnik, se je Eva hihitala.

			»Nisem potrebovala računa. Ampak ni mi bilo všeč, kako je bila neprijetna. Človek bi se vprašal, če ni morda poročena z galguerom. Vsekakor bi si to zaslužila!«

			Petek, 19:30

			Eva je Genara pustila pred vhodom v zavetišče. Lucy je spustila šipo. Nagnil se je čez okno, da bi pozdravil svojo prijateljico in voznico.

			»Se vidimo jutri, Strombo. Z mamo te bova pobrali ob 8:00. Smer – Delitina hiša in njena sanjska kuhinja.«

			»Dobro si odpočij, potrebovali bomo veliko moči za mešanje, rezanje, mazanje in stepanje tone sestavin, ki smo jih prinesli. Komaj čakam.«

			Slabo mi je, tako se veselim.

			»Tepsti, to pa že znam,« se je norčevala Lucy.

			Dvignila se je s stola, iztegnila glavo skozi okno in mu na lice pritisnila glasen poljub.

			Če smo bolj natančni, komajda na lice. Bolj na kotiček ustnic.

			»Se vidimo jutri, Strombino iz Pariza!« je smeje zaklicala.

			Eva je speljala in Genara pustila sredi ceste kot vkopanega.

			»Ah, ti si tukaj?« je rekel.

			Tonka je s tačkami na ograji in spuščenimi ušesi mahala z repom, da bi ga pozdravila.

			»Tukaj sva,« mu je odgovoril Pepito, ki se je do tedaj sklanjal nad prtljažnik svojega avtomobila. »Vse sva videla,« si je zamrmral.

			Petek, 22:00

			»Tonka, lahko bi vseeno počakala, da zaspim, preden zlezeš na posteljo.«

			Sobota, 6:30

			»Aha, seveda, naravnost na odejo, kaj? In čez tričetrt postelje. Kar živi svoje uporniško življenje!«

			Sobota, 8:30

			Delita, čemerna ženica v poznih šestdesetih, z redkimi lasmi in povešenimi kotički ust, je na kuhinjski pult iz črnega marmorja položila multipraktike, pekače za torte in silikonske modelčke za muffine, pekače, sklede, mikserje, kuhinjske valjarje.

			Bila je čemerna in redkobesedna, zaskrbljeno je pogledovala francoskega najstnika, kaj bo naredil iz njene čudovite kuhinje, toda zaradi galgov in njihove sreče je bila paglavcu pripravljena ustreči.

			Levo od jedilne shrambe, pološčene z brezmadežno belim lakom, sta stisnjena v isti košari spala dva takšna pasja primerka.

			Genaro je izvlekel svoj načrt. Za osrednjim kuhinjskim otokom sta lastnica in Lucy, zaščiteni s širokima bež predpasnikoma, čakali na navodila.

			»Preden se spopademo s polnilom, moramo pripraviti tortne osnove. Ne bomo komplicirali – krhko testo za vse torte. Medtem ko bodo počivale na hladnem, bomo pripravili najprej limonino kremo in francoske kolačke. Ko se bodo pekle limonine torte, se bomo lotili karamelnih in tistih s čokoladno kremo. Ko se bodo pekle čokoladne torte, bo eden izmed nas olupil in razrezal jabolka na velike četrtine.«

			»Že vidim, za koga bo ta tlaka,« je zamomljala Delita.

			»Jaz jih bom karameliziral. Potem bomo spekli tarte Tatin. Potem pâte à choux54, potem choquettes. Lucy, ti boš v vrečko dala koščke sladkorja in jih razstreščila na majhne koščke, ne v prah, da jih bomo postavili na majhne kolačke. Najbolj težavno jih bo speči, če hočemo, da ne bodo ne mehki ne trdi. Je pečica nastavljena na pravo temperaturo? Moj recept je namreč natančen.«

			Ženica je vsakič odgovorila le s temnim pogledom, s katerim je želela povedati, da bi bilo bolje, če paglavec ne bi dvomil o delovanju njenih električnih gospodinjskih aparatov.

			»Za konec pa najlažje,« je nadaljeval Genaro. »Cookieji, brownieji. Razmišljal sem, da bi dodal tudi piškote, ki sem jih zadnjič dal poskusiti Pepitu, vse čokoladne.«

			»Na delo,« je odločila Delita in brez nasmeška zgrabila velik nož, da bi maslo razrezala na kose.

			Sobota, 18:00

			»Vse me boli od mešanja in valjanja!« se je pritoževala Lucy in si masirala ramena.

			Genaro je z rokami v debelih rokavicah štel:

			»Pet, štiri, tri, dva, ena. Zadnja runda cookiejev! Končali smo. Pustimo jih pet minut, da se ohladijo, in jih potem položimo v škatlo k drugim.«

			Delita je dvignila glavo in naprej pomaknila čeljust.

			»Kapo dol, dečko. Vse torte so brezhibne in ničesar nista razbila!«

			»Razen jajca, ki mi je padlo na ploščice,« je oporekala Lucy.

			»Pri vsem tem, kar smo načarali, eno jajce ni nič. In sproti pomivata posodo! Ko bi le vsi mladi bili takšni, kot sta vidva!«

			Najstnikoma je bilo zelo jasno, s kakšno muko je izdavila ta kompliment. Bila je iskrena, zato ga je vendarle izrekla.

			»Pepito je odličen učitelj reda in čistoče,« je hotel razložiti Genaro.

			Morala bi videti mojo sobo.

			»Moral bi k sebi vzeti pripravnike, samo za to. Mlajša generacija namreč ...«

			Roke in oči je dvignila proti nebu. Preveč časa bi ji vzelo, da bi podrobno razložila, kaj si misli o šegah in navadah dandanašnje mladine.

			Lucy ni bila užaljena. Prijela jo je za ramo in jo nežno objela.

			»Hvala, Delita. S tvojo pomočjo bomo za zavetišče lahko zbrali veliko denarja. Mami sem poslala SMS. Čez pet minut pride po naju. Se vidimo jutri?«

			»Dobro bi bilo, glede na to, da sem jaz tista, ki bo prinesla torte. Umijta si roke in odložita predpasnike; ne vesta, kam gredo stvari. Bom jaz dokončala, sicer ne bom ničesar več našla,« je zaključila z razdraženim glasom.

			Z roko jima je nakazala, naj zapustita njeno ozemlje in jima brez pozdrava obrnila hrbet.

			Ko sta šla iz hiše, je Genaro po tiho zažvižgal. Povzpela sta se po uličici, da bi prišla do glavne ceste, kjer ju je čakala Fiama Penalber.

			»Ni prav simpatična.«

			»V avtomobilski nesreči je izgubila sina, dvajset let je že skoraj od tega. Malo pred tem je naredila vozniški izpit. Sicer je nisem prej poznala, ampak baje prej ni bila takšna, zoprna in nesrečna. Pogosto je žaljiva, včasih zlobna do drugih. Njen mož nima prav sreče, če smo iskreni. Svojo ljubezen je preusmerila na pse. Mene prenaša, ker pomagam v zavetišču.«

			»Smo vsaj pripravljeni na jutri. Zdaj lahko samo še upam, da bo vse pošlo.«

			»Da se bom našemila v cowgirl?«

			»To je moja edina motivacija,« je rekel Genaro in z ramo dregnil svojo prijateljico.

			Bila je večja kot on, zgrabila je njegovo glavo in nos pogreznila med njegove lase.

			»Mmmm, dišiš po karameli,« je pripomnila.

			Genaro si je z roko segel v svojo grivo. Prsti so se mu zataknili med sprijete lase.

			»Samo po predpasniku sem jo polil. Slasten sem, ne?«

			Ni dobil odgovora, ki bi si ga želel.

			»Ko se vrneš in če greš v pesjake, se pazi, tiste zverine bi te lahko pohrustale. Ah, evo mami!« je pokazala in pomahala z roko.

			Sobota, 19:00

			Genaru ni uspelo niti čevljev sezuti, ko je nekdo že skočil nanj. Tonka si je podrgnila svoj smrček ob njegov vrat in ga negotovo, skoraj nezaznavno polizala po ušesu.

			»Pogrešala te je. Odkar si šel, strmi v vrata. In kako je pâtisserie?«

			»Pâtisserie … pripravljeni smo.«

			»Si uspel narediti vse, kar si hotel?«

			»Vse! Na voljo sem imel idealno okolje in dve učinkoviti pomočnici.«

			»Je bilo vse v redu z Delito?« je zaskrbljeno vprašal Pepito.

			»Brez problema. Lucy mi je povedala za … V neznansko pomoč nama je bila. Ni odprla ust, ni se niti enkrat zasmejala, toda pri lupljenju jabolk in valjanju testa se je izkazala za pravo šampionko. Nismo pa imeli nikakršne želje, da bi se šli vojno in se obmetavali z moko. Razpoloženje je bilo delavno. Pa ti?«

			Genaro je pogledal okoli sebe in presenečeno ugotovil, da psa brez ušes ni bilo v Tonkini košari.

			»Kje pa je Golum?«

			Pepito je pokazal na zaprta vrata svoje sobe.

			»Košaro sem mu postavil poleg postelje. Ves dan se je tukaj veliko dogajalo. Od strahu je zavpil vsakič, ko je nekdo z nogo stopil v hišo. Tam ima mir.«

			Poznam še enega takšnega, ki se počasi postavlja na svoje noge.

			»Si mu zamenjal povoje? Hočeš, da ti pomagam?«

			»Ne, do jutri zvečer se jih ne bom dotaknil. Dal sem mu injekcijo, ječal je. Malo je pojedel. Ampak ne, dokler sem jaz zraven. Vedno počaka, da je sam, in se potem premakne. In ko hoče lulati, je podobno. Sicer pa imam kup dobrih novic,« je zamenjal temo Pepito. »Jih želiš slišati? Pripravil bom solato s paradižniki in koščki tune, bo v redu?«

			»Super. Danes nočem videti niti grama sladkorja več. Želiš, da pripravim preliv?«

			»Usedi se, dovolj kuhanja si imel za danes.«

			Španec je iz hladilnika izvlekel paradižnike in tunino konzervo, iz omare pa sol, poper, kis in olivno olje. Medtem ko je na leseni deski rezal paradižnik, je začel razlagati o svojem dnevu.

			»Najprej, jutrišnja demonstracija je po vsej Evropi postala takšen hit, da je neka organizacija predlagala, naj se od zdaj na ta datum praznuje ‘dan galgov’. Vsako leto se bodo na najbližjo nedeljo organizirali shodi. Da bi se tako gibanje ohranjalo, da bi še naprej opozarjali javnost in skušali mobilizirati vse več ljudi in medijev. Odlično, a ne? Potem, Bandero je dobil družino. Veš, kateri je? Tisti z lišmaniozo. Kljub temu ga bodo vzeli.«

			»Kam gre?«

			»Blizu Bordeauxa.«

			»Ah, v Francijo, super.«

			»Zato se bo Tchavi, moj prijatelj, ki ima zavetišče v Sevilji, v sredo s svojimi psi odpravil tja. Spremljala ga bo ena izmed prostovoljk, Consuelo, izmenjevala se bosta pri vožnji, tako bo čas potovanja v kletki krajši. V sredo zvečer bosta prespala tukaj, ob treh zjutraj pa kreneta na pot s Flor, Banderom, Kenom in tisto ta malo z vžganim znamenjem, ki sem jo vmes poimenoval Tattoo. Galge mora odložiti na meji z Baskijo, potem Bandera v Bordeauxu, potem svoje in Flor v Orléansu, potem hiti proti Nizozemski, da odloži Kena in Tattoo. Če do srede prejmemo še kakšno resno ponudbo, se bo našlo še malo prostora. In razmišljal sem – glede na to, da se mora zaradi Tonke zapeljati še do Soissonsa, bi lahko ti šel z njima in med postanki poskrbel za naše pse. Starši te bodo prišli tja iskat. Kaj praviš na to?«

			Genaro je skočil s kavča in v treh korakih prihitel k bratrancu. Nagnil se je, da bi ujel njegov pogled.

			»Kako to misliš, da se mora zaradi Tonke zapeljati do Soissonsa?«

			Pepito se je obrnil k najstniku, od sreče so se mu iskrile oči.

			»To so THE good news! Prihranil sem jih za konec. Za tvojo varovanko imam izpolnjen obrazec. Za nekoga iz neke organizacije, ki ga dobro poznamo. Tam bo živela srečno in udobno. Super, a ni? Da ti povem od začetka, njena zgodba je ganila veliko ljudi in od srede sem z vseh koncev prejemal ponudbe. Izbral sem najboljši dom zanjo, lahko mi verjameš. Tvoji starši so torej preklicali letalsko karto za petek in v četrtek zjutraj greš na pot s Tchavijem in Consuelo. Ti rezervirata tretji sedež v kabini? Kaj ti je? Čisto bled si.«

			»Nič.«

			Genarov glas je postal hripav.

			»Nič, v redu je. Samo ...«

			Obrnil se je, odšel ven, ni pomislil, da bi si obul superge, zaloputnil z vrati za sabo in v nogavicah obstal sam na betonskem pragu hiše. Kot idiot, hitro je dihal, pest si je na vso moč naslonil ob tisto izdajalsko brado, ki se mu je zatresla ob vsakem ja in ob vsakem ne. Ob dobri novici, ob odlični novici. Ker ni hotel prečkati dvorišča v nogavicah (da bi šel, kam že?), se je usedel in si objel kolena.

			Tako trapast kot Lucy. Cmeravost je nalezljiva. Ali pa je to zaradi utrujenosti. Ljudje so že umirali od pomanjkanja spanca. Jaz pa postanem pomehkužen kot polž slinar.

			Za njegovim hrbtom so se počasi priprla vrata. Rezek zvok krempljev je napovedal prihod dolgega telesa, ki se je zmuznilo za njim, in glavo, ki se mu je prikradla pod vrat.

			Potem se mu je približal Pepito in zavzdihnil.

			»Nekaj sem narobe rekel. Ali si vesel ali ne, da je Tonka posvojena? Ali pa nočeš v kombi in bi raje šel z letalom? Pomagaj mi malo.«

			»Briga me za letalo.«

			Odhrkal se je, da bi se osvobodil ogromnega cmoka, zaradi katerega je tako regljal.

			»Napredujemo. Torej te tako kot Lucy pri Sharon in Sinatri preplavlja sreča? Ali mi želiš kaj povedati?«

			Genaro se je pomaknil nazaj, da bi se naslonil na hišo. Tonka je izkoristila njegov premik in se ulegla malo na sonce, malo na njegova kolena. Večkrat je z zadnjim delom glave udaril ob zid in upal, da si bo zaradi ponavljajočih se šokov uredil misli v glavi.

			Dobro je vedel, kaj ni bilo v redu. Za začetek on. Nič ni bilo v redu z njim. Človek se ne more kar tako v nekaj dneh navezati. Še posebej pa ne, ko je zelo jasno, da se ne sme navezati. V nobenem primeru. Ne naveže se, ko se noče navezati. Ko se tega ne zaveda.

			Razen če je ubogi tepec.

			Povedal mu bom. Če bom povedal na glas, se bom zavedel, kako zelo sem se slepil in si lagal.

			»Nisem si mislil, da jo bodo tako hitro posvojili. Ravnokar sem se zavedel, da je en del mojih možganov snoval nekakšen načrt. Rekel sem si – če bi se to poletje lahko vrnil, bo ona še vedno v zavetišču in v tem času bom uspel prepričati svoje starše, da jo posvojim. Neumno, ne? Sicer psov sploh ne maram preveč. Sovražim pobirati njihove dreke. Nisem ljubitelj sprehodov v naravi. Poleg tega moj oče nikoli ne bi pristal na to. Ti, profesor filozofije, razloži mi, kako sem si lahko dovolil verjeti v nekaj tako težko uresničljivega, ne da bi se tega sploh zavedal.«

			»Če naj analiziram to po filozofsko, kot ti praviš,« je začel Pepito, »potem bi rekel, da so bili dogodki, ki smo jim bili priča te zadnje dni, tako intenzivni, da si doživljal stvari desetkrat močneje, kot bi jih sicer. V podzavest se ti je zasidral občutek navezanosti, ki se v normalnih okoliščinah ne bi razvil. Nisi edini. Poglej jo. Še vedno beži pred mano. Tudi Lucyjini nežnosti ni podlegla. Tvojemu najmanjšemu premiku pa sledi. Zanjo si ti trenutno njen sever, njen jug, vzhod in zahod. Stavim, da se h Gonzalesovima ni nikoli tako privila. Alkemija v nevrotransmitorjih vaju je združila. Ljubezen na prvi pogled, ki je posledica kemične reakcije zaradi posebnih okoliščin. Dobro vidim, da se za Tabúja ali Tattoo ali Kena ‒ ki je, če dobro pogledamo, dvestokrat bolj luškan kot Tonka, ‒ zanimaš le iz vljudnosti. Če bi poskušal to dešifrirati kot Pepito Perrito, je druga zgodba. Zaljubljen si v hrta. Bolj kot v Lucy. Nisi pokazal niti najmanjšega obžalovanja, ker boš šel domov dan prej in ne boš mogel izkoristiti več časa z našo miss Medine. Vem, da se med vama nekaj dogaja. Da se ne moreš popolnoma upreti njenim čarom. Kdo pa bi se jim lahko? Ampak nisi ne vesel ne žalosten, ker je ne boš več videl. Si pa zato na robu joka, ker nikoli več ne boš videl svoje galge.«

			Genaro je v znak strinjanja nekaj zabrundal.

			»Ne bi bilo pravično, da bi jo do poletja dali nazaj v enega izmed pesjakov, če lahko že naslednji teden najde nov dom, se strinjaš? In čakati na nove posvojitelje, ki jih nedvomno ne bo več. Tudi jaz poznam tvojega očeta. Ne samo, da si predstavljam, kako težko bi dojel, da si dovolj odgovoren, da lahko skrbiš za žival, ampak predstavljaj si vélikega in ponosnega Eduarda Reyesa s tem sešitim psom. Brez rodovnika in razmesarjenim po eni strani telesa. Če bi bila to pravljica, bi odšla s tabo in z zamahom čarobne palice bi ji dlake spet zrastle. V resničnem življenju pa v zavetišču ostane do svoje smrti. Nekje vmes med obema možnostma pa jo posvojijo prijazni ljudje, ki ji bodo omogočili razkošno življenje.«

			Genaro si je obrisal oči.

			Bratranec je imel prav.

			Glede vsega.

			»Saj bom postal vesel. Obljubim. Moram se samo znebiti svojih utvar. Toliko težje se jih je znebiti, ker so se skrivale nekje globoko v meni.«

			Španec ni bil prepričan, če ni nemara nagovarjal galge, ne pa njega.

			»Nekje globoko, daleč od brezbrižnosti. Takšne so najhujše.«

			Svojo široko dlan je položil dečku na stegno, tik poleg Tonkinega gobčka, ki ga je premaknila za nekaj centimetrov, da se Pepita ne bi dotaknila.

			»Slišal sem, da si razmišljal, da bi se vrnil poleti. Nič drugega me ne bi bolj osrečilo razen tega, da bi zaradi pomanjkanja štirinožcev postal brezposeln. Recimo, da prepričaš svojega očeta, da so hrti čudovita bitja, pa bi se lahko končalo kot happy end. Še bo možnosti za potovanje in še bo na stotine drugih psov, ki čakajo in so te pripravljeni imeti za boga. Priznaj, da je vabljivo. In da tega nisi pričakoval.«

			»Mja,« je menil Genaro, ki ga zbadljiva pripomba ni preveč prepričala ali se ga dotaknila.

			»Glavo pokonci, prijatelj moj, jutri je nov dan. Pravzaprav je jutri velik dan – dan galgov!«

			Sobota, 22:30

			»Ti kar. Kar mimo košare. Te tri dni in pol, ki so ostali, se ne bova pretvarjala, kaj?«





Štiriintrideseto poglavje


			Ob 9:00 se je začel baletni ples avtomobilov, ki so se pripeljali do zavetišča, da bi odpeljali galge. Prostovoljci so krtačili pse, ki naj bi sodelovali v sprevodu. Dvonožci in štirinožci so si morali nadeti svoja najlepša oblačila. Vsi so bili oblečeni v kratko majico ali jopiče s podobo zavetišča. Evi so namreč potrdili, da bodo pri TVE zaradi razsežne mednarodne mobilizacije poslali ekipo novinarjev, da naredijo reportažo za telediario55, ki bo na sporedu ob 21:00. Čeprav bo reportaža trajala le nekaj sekund, je to enkratna priložnost, da lahko spregovorijo o hrtih in zavetišču. Pepito je skakal od enega do drugega, takšen stres ni bil značilen zanj.

			»Ne te oprsnice, Calixto! A ne vidiš, da se barva oprsnice tepe z barvo povodca? Iso, zapri ta vrata! Strombo, kaj delaš? Spusti to žogico in mi pomagaj odnesti kletke v avto! Lucy, ko se boš nehala delati, da si Pokahontas, in si popravila kito, bi lahko pripravila Gabriela, a ne? Kje je škatla s pliški?«

			Vsi, ki so bili žrtve nepravičnih opazk, so zavijali z očmi, potem pa mirno ubogali. Zavetišče se je postopoma izpraznilo kot vsako nedeljsko popoldne v času sprehodov. Kljub temu je ostalo znotraj zavetišča več psov kot prejšnje tedne. Galgueri so se dobro znašli, da pesjaki ne bi nikoli ostali prazni. Tisti, ki so prišli na novo, niso odšli na shod, razen Gabriela, podenca s pristriženimi ušesi. Lucy se je prepričala, da na povodcu ne bo povzročal preveč težav.

			»Marcelo, če pride kdo na obisk, jim predaj dokumente, ki sem jih pripravil na mizi. Pazi, da se Golum ne izmuzne ven. Opoldne pelji Tonko na povodcu iz hiše, da se polula. Če kdo kliče, si zapiši podatke, bom zvečer poklical nazaj.«

			»To vse si mi že trikrat ponovil, moj mladi prijatelj.«

			Mož je močno poudaril besedo ‘mladi’. Pri svojih letih bi moral biti že dovolj odrasel in odgovoren, da bi znal obvladovati situacijo. Pepito je našobil ustnice, ni bil preveč pomirjen.

			»Za vsak primer imam mobitel s sabo.«

			»Veš, kaj boš povedal za televizijo?«

			»Sploh mi ne govori. Toliko je za povedati, prositi za pomoč … Odrezali me bodo, tako kot to vedno naredijo, in odstranili devetindevetdeset odstotkov informacij. Strombo, kam greš takšen? Pusti Tonko na miru, Marcelo bo dovolj dobro poskrbel zanjo!«

			Upokojenec je s pretirano grimaso potrdil Pepitove besede. Čisto mimo je, pohiti, naj gre drugam krilit z rokami! si je brez težav prevedel Genaro.

			»Grem po etikete za tortice,« je rekel.

			»Ah, OK. Smo vsi pripravljeni? Lucy, skoči v avto!«

			Genaro se jim je pridružil z mapo, v kateri so bili listi papirja, na katere je lepo, na retro način natiskal imena svojih tortic. Usedel se je poleg Lucy.

			»Pas!« je zarenčal bratranec.

			Pepito je peljal počasi, da bi bila pot za pse, ki so bili zaprti v kletkah v avtomobilu, čim udobnejša. Zaradi hrupa, ki sta ga povzročala luknja v vratih in šipa, ki so jo zamenjali s kosom prilepljene plastike, se niso mogli pogovarjati. Tako ali tako so bili preveč napeti, da bi klepetali. Vsak se je tega dne iz različnih razlogov hkrati veselil in hkrati bal.

			Lucy se je spraševala, če se bodo vsi psi, ki se bodo zbrali, dobro počutili in ne bodo samo čakali na priložnost za pretep in ali se ne bodo ustrašili množice ljudi ter skušali zbežati.

			Pepito je hotel narediti čim boljši vtis, da bi pritegnil posvojitelje. In odpreti oči oblastem, ki takrat niso bile preveč razumevajoče za stisko psov, ter s tem narediti konec barbastvu lovcev.

			Genaro pa si je enostavno samo želel, da bi njegove tortice pomagale Pepitu, da bi lahko plačal za Tabújevo oskrbo, elektronske čipe za nove pse in morda celo za nekaj vreč briketov glede na natančen izračun, ki ga je naredila njegova prijateljica. Če bo pa še presegel petsto evrov dobička, bo poleg tega morala izpolniti svojo obljubo. Kostum bo razkril njeno sanjsko postavo. Prijateljem bo lahko pokazal, s kakšno punco je preživel poletje.

			Češnja na vrhu torte.

			V središču mesta je bil promet zaradi shoda omejen. Toda mestna policija je Pepitov avto spustila mimo, da so lahko prišli do glavnega trga, obdanega s hišami iz rdeče opeke.

			»Sta videla vse te ljudi?« je vzkliknil Pepito.

			Ura je bila šele deset, toda pred pročeljem mestne hiše je že čakala gosta množica ljudi. Pod arkadami so se s svojimi hrti sprehajale manjše skupine ljudi in med seboj klepetale. Pepito je stisnil pest.

			»Vsi ti so prišli sem zaradi galgov, že to je dosežek.«

			Parkiral je na uličico, pravokotno na glavni trg.

			»Hej, zdravo, Tonio!« je zaklical. »Lucy, poglej, tam je Merca, majhna barbuda, ki smo jo oddali februarja. Si videla, kako ima bleščečo dlako? Sploh se ji ne vidi več reber! In tam dol je eden od naših velikih rdečelascev, ne? Prepoznal sem malega dečka, ki ga je prišel iskat. Kako se je že imenoval?«

			»Calabaza56! Si mislil psa ali dečka?«

			»Psa! Gremo, mladina, začnimo!«

			»Takoj grem na svojo stojnico,« je predlagal Genaro.

			Roke si je podrgnil po kavbojkah, si obrisal pot, ki mu je tekel zaradi živčnosti, in se prerinil skozi zbrano množico, da bi prišel do dveh dolgih miz, ki sta bili postavljeni pred fasado zavarovalnice. Na desni mizi sta bila le dva električna aparata za palačinke, zaenkrat še osamljena. Za levo mizo je stala Delita v karirastem predpasniku, zavezanim okoli trebuha, in mu pomignila z roko.

			»Dobro ste se pripravili,« je pripomnil.

			Nagnila se je in izpod prta vzela enak predpasnik.

			»Tudi zate sem enega vzela.«

			Hvala, ne bi bilo treba. Samo še čepica mi manjka. Ubil se bom, če bodo slike dali na blog.

			»Hvala, res je … super! Dobro ste pripravili mizo,« je rekel in si nadel predpasnik. »Šik je!«

			Delita je na porcelanast pladenj položila po en primerek vsake torte, ostale je pustila nagrmadene v škatli, ki jo je postavila ob opečnat zid. Za prvovrstno postrežbo je desno od vsake torte položila lopatice in nož, ki so se lesketali.

			Višek je bila nedvomno bela rjuha, spremenjena v zastavo, ki je plapolala nad stojnico. Genaro je odprl mapo in pokazal etikete, ki jih je natiskal. Prvič je videl, da se je ženica zahihitala.

			»Ko bo to videl moj mož!«

			Delitin mož in Genaro sta si zamislila enako podobo: na levi je bil Eifflov stolp sive barve, na rdečem karirastem ozadju, seveda, poleg njega pa napis Pâtisserie de Paris ali pa ime tortice. Naj je bil napis natisnjen ali pa ročno izdelan, v obeh primerih je bila pisava poševna ali pa okrašena z izumetničenimi vijugami.

			»Mislim, da sva se navdihovala pri isti naslovnici knjige,« je priznal Genaro. »Vaš mož je nadarjen.«

			Delita je sklonila glavo in si nekaj momljala v brk. Kakšna groza, kompliment!

			»Pa je Eva nazaj!«

			Ob pomoči velikega tipa zagorele polti in z motorističnimi brki, ki ga je dečku predstavila kot svojega moža Indalecia, je prinesla dve solatni skledi, napolnjeni z maso za palačinke. Iz vrečke, ki si jo je prej zavihtela na ramena, je izvlekla zajemalke, lopatke, olje in rolo serviet.

			»Inda, pojdi po marmelado, sladkor, čokoladni namaz. In kafetjero. Delita, imaš ti krožnike in kozarčke? Lahko jih damo ven. Tisti, ki so pripotovali sem, bi radi pred shodom še kaj pojedli ali spili.«

			Delita je zaradi ukazovalne tajnice namrščila čelo.

			»Inda, ne pozabi na kokakolo, ki je na klopci zadaj. Tudi otroci bodo. In malo se podvizaj, skrbeti moraš za blagajno!« se ji je zdelo dobro ošteti svojega moža, ko je prinesel ogromen plastičen zaboj.

			Iz njega je vzela kafetjero, jo priklopila na elektriko, iz ogromne pletenke zlila v rezervoar vodo in v filter natresla kavo. Genaro je šel okoli stojnice in postavil svoje majhne listke. Eva je prišla za njim in jih do milimetra natančno poravnala.

			»Tonka?« je vprašala in obračala listek, ki ga je namenil čokoladnim piškotom.

			»Recept se imenuje bouchées tout chocolat. Zdelo se mi je nekoliko predolgo. Poleg tega pa se je vsa ta zgodba začela s Tonko, ne? Ker imam tukaj stojnico, je nisem mogel pripeljati na shod. Tako pa je kljub temu z nami tukaj.«

			»Res je!« se je strinjala Delita.

			Predvsem zato, da bi Evi zaprla kljun.

			»Ali katera vidi Pepita?«

			Tajnica se je povzpela na konico prstov, toda zaradi vse bolj zgoščene množice ni mogla ugledati vodje slovesnosti.

			»Poslala sem mu sporočilo: ‘Smo pripravljeni, sporoči, kdaj odpremo šank, prosim.’ Dobila sem enega od Lucy. Moram v avto po škatlo s plišastimi igračkami. Medtem ko čakamo, da se vrne Inda, bo blagajna z drobižem v zaboju. Sladkor je v vreči. Kava po en evro.«

			Delita je počakala, da se Eva oddalji, in zagodrnjala.

			»Njen mož ima pa res srečo.«

			Genaro se je zasmejal, ker se je spomnil, da je imela Lucy glede Delite skoraj enako pripombo.

			Ob hreščanju sta skočila v zrak, sledili so trije kratki udarci po mikrofonu.

			»En, dva, se slišimo?«

			Tisti, ki je napeljal ozvočenje pred mestno hišo, ga je nastavil na največjo glasnost. Marcelo je verjetno lahko do zavetišča slišal govor, ki ga je župan želel podati, da bi pozdravil drage rojake, ljubitelje živali; tudi on je velik zagovornik pravic psov in tako dalje in tako naprej …

			Če bi bil to dan pora, bi bil pa član kluba zelenih stebel.

			»Medina del Campo je ponosna, da je zibelka tako pravičnega gibanja in si čestita za pomoč v obliki občinske subvencije tako aktivnemu in dobro vzdrževanemu zavetišču ...«

			Namesto da si čestitaš, daj več subvencij! Treba ti je bilo samo plačati za počene gume. Nihče te ni videl, da bi prejšnjo soboto pomagal Pepitu …

			»… zahvaljujoč neprecenljivemu gospodu Josefu Pérezu. Josef, prepuščam vam mikrofon.«

			Josef Pérez? Tako dobro pozna Pepita, da ga kliče Josef. Mu je Eva pravkar potisnila v roke kartoteko zavetišča ali kaj?

			Konec govora so pospremili z vljudnim aplavzom.

			»Hvala, gospod župan. Zdravo vsem!« je v popolnoma drugačnem stilu kot župan začel Pepito.

			Odgovorili so mu s številnimi vzkliki in žvižgi, ki jim je sledilo nekaj laježev.

			»Kratek bom. Vsi veste, zakaj smo tukaj. Jaz osebno sem presrečen, da zopet vidim tako lepe pse, ki se tako dobro počutijo na svojih tačkah in ki so v zavetišče prišli v popolnoma drugačnem stanju. Hvala, da ste prišli. Hvala vsem prostovoljcem. Vidim, da nekateri snemate, in predvidevam, da bo to, kar bom povedal, v nekem trenutku končalo na spletu, zato hvala vsem, ki nas podpirate tako, da namenjate del svojega časa za nas, in ki nam izkazujete svojo moralno ali pa finančno podporo. Številka našega bančnega računa je od sedaj naprej na blogu, za vsak primer, prijatelji … Za tiste, ki sledite aktualnim novicam, ki jih na spletu objavljajo mladi, je današnji shod namenjen tudi galgu, ki je obležal, ker smo mu morali amputirati zadnjo tačko. Naznanjam vam, da je danes zjutraj vstal. Ja, kar zaploskajte. In v torek nam ga pripelje Felipe, naš super veterinar. Čez nekaj tednov bo na voljo za posvojitev, imejte ga v mislih! Za tiste, ki nas gledate od daleč – med nami so prostovoljci, ki sprehajajo galge in podence iz zavetišča. Če se v kakšnega zaljubite, me pokličite in si na naši strani preberite njegov opis. Vse boste izvedeli o njem. In o sto osemdesetih drugih. Vem, da ste pripravili plakate, ob enajstih jih bomo vsi skupaj razgrnili. S prijatelji iz Bruslja, Berlina in Amsterdama. Svet nas opazuje. Za vami je ekipa TVE. Hvala tudi njim, da so tukaj. Namenili nam bodo čudovito reportažo.«

			Evo, tako je treba na nežen način udariti po mizi.

			»Tudi mi smo pripravili zastavo. Lucy, pridi, pridruži se mi.«

			Genaro ni mogel ničesar videti, ampak si je brez težav predstavljal občudujoče ali zavistne poglede, ki so sledili mlademu dekletu.

			»Pridi, Lucy!« je vzklikala skupina punc, nedvomno prijateljic iz gimnazije.

			Genaro je zastavo ugledal istočasno kot zbrana množica. Počasi so jo odvijali. Ko se je pojavila slika Gabrielove glave z vzdignjenimi ušesi, je bilo slišati zaprepadene krike. Potem pa neprekinjen aplavz, ko se je pojavil ironičen slogan: Sprejmite angela v svojo hišo!

			»Gabriel je tukaj. Ja, poimenovali smo ga Gabriel. Andaluzijski podenco. Tudi njega lahko posvojite. Če nas hočete podpreti, je moj mali bratranec Genaro, tisti, ki je bil tudi v časopisu, za vas pripravil francoske slaščice. Verjemite mi, še nikoli niste jedli kaj tako dobrega, kot so te njegove tortice. In ne bo jih dovolj za vse! Najdete ga na stojnici Pâtisserie de Paris. Naša tajnica Eva nudi kavo, pijačo in palačinke. Še zadnja beseda – danes in izključno danes lahko za neznatno vsoto osmih evrov dobite unikatno plišasto igračko. Samo trideset Strombovih galguitov je na voljo. Lucy, dvigni roko više. Pohitite! Še enkrat hvala, da ste prišli, preživite lep dan in vzdignite svoje zastave!«

			Začetek protesta in dvigovanje plakatov so pozdravili z novim aplavzom. Rešimo galge. Konec barbarstvu. Ne kupujte, posvojite. Galguere za rešetke. Stop masakru. Želim si le topel dom.

			Več jih je v zrak dvigovalo slike svojih psov s presunljivimi posnetki ‘prej in potem’. Povzetek najslabše in najboljše plati človeške vrste v enem.

			»Jaz hočem tistega tam!«

			Majhna punčka, stara šest ali sedem let, je s prstom kazala na rdečo plišasto igračko z belimi rožicami. Njena mama ni niti poskusila ugovarjati, in Indaleciu na blagajno položila bankovec za deset evrov.

			»Obdržite drobiž,« je z nasmeškom rekla.

			»Lahko dobim tudi en cookie?« je prosil otrok.

			»En cookie zate. Kaj bova vzeli za očka?«

			»Čokoladno tortico. In še en cookie za Estrello.«

			»To je njena galga. En cookie, en kos torte s kremo in še enega tarte Tatin zame, prosim. Si jo bom razdelila z Estrello.«

			Genaro je s tresočimi rokami postregel svoji prvi stranki.

			»Pet evrov, prosim. Hvala. Dober tek.«

			Zaskrbljeno jo je gledal, kako se oddaljuje, in nestrpno čakal, kako se bo odzvala, ko bo zagrizla v torto.

			»Qué rico!«57

			Pet evrov v blagajni in ena zadovoljna stranka. Pridite! Rešiti moramo naše angelčke!

			Sprevod se je začel počasi premikati proti severnemu delu trga, nasproti mestne hiše. Nekateri so se vseeno oddaljili od protestnikov na zahodni del trga, postavili so se tik pred mize, kjer so stali Eva, Delita in Genaro. Nastali sta dve lepi koloni. V levi koloni so stali kavopivci v spremstvu svojih palačinkojedih potomcev. Istih potomcev, ki so, če so bili ženskega spola in po možnosti nosili dva čopka, začeli cviliti, ko so odkrili plišaste igračke. V desni koloni pa so stali sladkosnedneži, pogosto oklevajoči. Katera torta ima manj kalorij, ta s karameliziranimi jabolki ali limonina s španskimi vetrci? Katera ima najboljše razmerje med dobrimi učinki za brbončice in slabimi posledicami za stegna? In še en kos čokoladne torte za moža. Ali pa eno Tonko, tudi ta je čokoladna, ne? Kaj mi priporočaš? Daj mi torto, se oglasim popoldne še za Tonko. Čestitke za tvoj pogum! Škoda, ni jih več.

			Ko so vsi protestniki dohiteli sprevod, je Indalecio pred blagajno postavil dve igrački, eno sivo in eno zeleno.

			»Samo ti dve sta še ostali,« je ugotovil.

			Genaro se je nagnil, da bi preveril, če ni še kakšna ostala v škatli.

			»Ne morem verjeti … Koliko prodanih tort?«

			»Ne vem, ampak v blagajni imamo že skoraj petsto evrov.«

			Eva je zaustavila najstnikov val navdušenja in popravila:

			»Na dnu blagajne je že bilo sto evrov.«

			Štiristo evrov v manj kot eni uri. Briga me, ti sitnoba, dobil bom svojo country predstavo!

			Delita je s krikom, podobnim tistemu miške, ki se je ujela v past, prekinila njegove pregrešne misli. Dregnila ga je s komolcem, si živčno popravila svoje od pene krepaste kodre, si nadela takšen nasmešek, da je bilo videti, kot da jo nekaj boli.

			»Televizija!«

			Proti njima so trg prečkali kamerman, snemalec zvoka s palico na ramenu in novinar. Nasmejan voditelj si je podrobno ogledoval stojnico.

			»Kaj imate tukaj dobrega? Tri kave bomo in … fanta, kaj hočeta?«

			Genaro je trem možakarjem postregel velike kose torte s kremo, Eva pa jih je začela zasliševati.

			»Ste že končali?«

			»Ja, vse imamo posneto. Govor vašega predsednika in intervju z njim, z drugimi prostovoljci in posvojitelji, shod. Samo še zmontirati moramo. Mmmm, dobra je ta tvoja krema. Si ti vse to naredil?«

			»Skupaj z Delito in Lucy,« ga je popravil Genaro, ki si ni preveč želel, da bi novinar usmeril pozornost nanj.

			Zapomnil si je lekcijo!

			»Bravo, prava poslastica. Koliko smo dolžni?«

			»Devet evrov,« je seštel Indalecio.

			»Hiša časti,« je v istem trenutku izstrelil Genaro.

			Novinar ga je pogledal z ultra belim nasmeškom.

			»Prijazno od tebe, ampak televizijska hiša plača,« je rekel in Evinemu možu podal bankovec za deset evrov. »In reportaža bo v vsakem primeru na sporedu. Prebrisan si. Ali je o tebi prejle govoril tip iz zavetišča? Si ti ta heroj?«

			»Ja, ampak nisem heroj. Nikogar nisem rešil. Šlo je le za splet okoliščin.«

			»Jorge, lahko narediš nekaj posnetkov z mladeničem? Postavil se bom zraven in jedel svojo torto, ti pa povej svojo različico zgodbe. Bi bilo to v redu? Deset sekund boš govoril, da dopolnimo posnetke z rdečelasko in njenimi prijateljicami. Samo da pokažemo, da se tudi mladi borijo za galge, da ni to nekaj za stare mame. Pardon, dame, nisem govoril o vas,« se je spretno izmazal voditelj pred užaljenim pogledom Eve in Delite. »Navezovalo se bo tudi na posnetke našega dopisnika iz Strasbourga. Francoz si, ne?«

			Kamerman je pogoltnil zadnji grižljaj torte, jo poplaknil z ostankom kave in namestil kamero na podstavek. Začel je s širokim planom stojnice in približal k torticam. Snemalec zvoka je odložil prazen krožnik in kozarček ter dvignil mikrofon.

			»Koliko si star? Kako ti je že ime?«

			»Trinajst. Skoraj štirinajst. Genaro Reyes. Toda v zavetišču so me poimenovali Strombo, kot Stromboli, zato ker sem prvi teden vsakič, ko sem videl grozne rane, ki so jih imeli psi, bruhal. Ali to snema?« je zapaničaril najstnik.

			Zakaj sem to rekel? To je učinek kamere, začneš govoriti bedarije.

			»Ne skrbi, bomo odstranili pri montaži.«

			Novinar je stopil bliže Genaru, izrazito kazal svoj krožnik in začel govoriti s profesionalnim tonom; svojo barvo glasu je znižal za eno stopničko.

			»Trinajstletni Genaro Reyes je tisti, zaradi katerega se je vse začelo. Je tudi eden tistih, ki danes zbirajo sredstva za zavetišče v Medini del Campo, pripravil je sladice, ki se lahko prav zares merijo s sladicami velikih slaščičarskih mojstrov. Za kamero si – nasprotno od tega, kar pripovedujejo v časopisih in vsi ostali, – rekel, da nisi nikakršen heroj. Medtem ko okušam, nam pripoveduj, kaj se je zgodilo.«

			Počasi si je nesel žličko k ustom.

			Genaro je pogoltnil slino, pogledoval levo in desno, da bi mu kdo priskočil na pomoč, da bi se kaj zgodilo in ga odrešilo.

			»Zato, ker smo šli k Rossi po šivalni stroj, da bi sešil plaščke za zimo. Za pse. Zato, ker ona ne more več šivati, skoraj čisto slepa je. In ker ni zapleteno, rekel sem, da lahko poskusim.«

			Žalostno. Niti en stavek ni v pravem redu. Idiot, ki pljuva ven svojo kašo.

			Novinar je prikimaval z glavo, kot da bi bila brozga besed, ki jih je jecljal Genaro, tako bistra kot gorski hudournik. Vedel je, da ljudje po prvih besedah med intervjujem pozabijo na kamero in se pogreznejo v svojo pripoved. Njihovo govorjenje je vse bolj nerazumljivo.

			»Ko sva se vračala, je Pepito zagledal avto in galguera, ki sta pripeljala s ceste, po kateri po navadi nista vozila. Intuicija mu je pravila, naj gre pogledat. Tam sva odkrila masaker, obešena psa, psičko, ki sta jo porezala tako, da sta ji na kožo napisala Tonta. Ko sem našel kup mladičkov, ki sta jih zdrobila z udarci lopate, sem bruhal. Ko je Pepito odvezal psičko, je bila mrtva. In ko sem se dve minuti kasneje ustavil pri njej, sem videl, da diha ...«

			Novinar je vedel, da mora počakati. Dečkova pripoved je postala bolj urejena, njegov obraz je oživel. Neopazno je pogledal kamermana. Snemal ga je od blizu.

			»… Tako se je vse začelo. Razen tega, da sem pogasil dve goreči steklenici in v zameno dobil tri žulje na dlaneh, nisem, kot sem rekel, absolutno ničesar tveganega naredil. Pravi heroj je Pepito. Pepito Pérez iz zavetišča v Medini del Campo, kjer živali nikoli ne uspavamo. Jaz sem v zavetišču preživel dva tedna. On pa to že več kot deset let doživlja vsak dan. Niti za minuto ne odneha, je skoraj brez denarja, spi samo takrat, ko ima čas. Vse to, ne da bi bruhal!«

			Kamerman se je obrnil proti voditelju.

			»Mislim, da bomo s tem zaključili, Genaro Strombo Reyes. Lep poklon predanosti Pepita Péreza, vsakodnevnega heroja.«

			S kretnjo roke je nakazal konec posnetka.

			»Odlično, hvala!« je pripomnil. »Imate kakšno škatlo za sabo? Rade volje bi kaj vzeli za na pot, a ne?«

			V njegovi ekipi so se prijazno strinjali. Delita je v prazno škatlo položila tri kose tarte Tatin in tri limonine torte.

			»Ne boste vsega prenašali, kaj?«

			»Samo najboljše odlomke. Fantje, gremo, popokajmo.«

			»Bo reportaža prav zares na sporedu danes zvečer?« je vprašala Eva.

			»Vsekakor. Ob koncu poročil, okoli 21:45. Najprej gospodarska kriza in vojne … Srečno, dame in gospodje.«

			Delita je počakala, da so bili zunaj vidnega polja, potem pa si je jezno nazaj zavezala predpasnik in začela nergati.

			»A mi pa mogoče nismo mogli nič povedati?«

			Shod se je znova začel v manjših skupinah nekaj čez 13:00. Med sodelujočimi je več ljudi imelo fotoaparate, obešene na ramenih. Predstavniki lokalnih časopisov ali pa privrženci, ni bilo pomembno. Številni posnetki tega izjemnega dne bodo pozneje zakrožili naokoli.

			Po dveh urah sprehajanja skozi mesto pod soncem, ki se je prvič od Genarovega prihoda v Kastiljo začelo skrivati za oblaki, se je ljudem vzbudil apetit.

			Ob 14:00 je Eva premaknila drug aparat za palačinke na dečkovo popolnoma izropano mizo. Delito so ponovno določili za pijačo. Indalecio je obdržal svojo vlogo blagajnika, bil je vse bolj navdušen.

			Genaru se je zdelo, da so že dolgo nazaj presegli petsto evrov. Bil je preveč osredotočen na veliko težavnost svoje nove naloge – obračanje palačink, ne da bi se trgale, – da se ni imel časa predati sanjarjenju o popku, ki ga bo razkrival Lucyjin mini bolero.

			Predstavila mu je svoji prijateljici, ki sta se ob pogledu na njegov predpasnik začeli histerično smejati. Iz njunih torbic, ki sta ju nosili na podlahteh, so štrlele plišaste igračke, ki jima jih je Lucy dala na stran.

			Dokler pomagata Pepitu, naj se kar smejeta …

			Genaro se jima je prisiljeno nasmehnil in ju bežno pozdravil, potem pa naprej mazal čokoladni namaz na palačinko. Lucy je z Gabrielom in Nino stopila za stojnico. Na ramo mu je položila roko in mu zašepetala v uho:

			»Pri naslednji se pretvarjaj, da si jo uničil, in potem mi jo daj zanju, v redu?«

			Nato ga je v vnaprejšnjo zahvalo poljubila na lice. Dekleti sta se spet neumno zahihitali.

			Francozinje, Španke, vse so iste.

			Genaro je na papirnat krožnik položil palačinko, iz katere se je cedila čokolada, in jo podal majhnemu dečku.

			V naslednjo je z nerodnim gibom lopatice naredil luknjo.

			»Ah, joj, uničena je. Naredil vam bom še eno,« je obljubil babici, ki je čakala pred njim.

			S kosom serviete je pobral še deloma surovo testo.

			»Jo hočeš zanje?« je nedolžno predlagal in pokazal na hrta, ki sta že moledovala.

			Še en poljub in en »Hvala, moj Strombino!« in že sta zaključila predstavo, ki ni nikogar prelisičila.

			Okoli 16:00 je Pepito pod črnim nebom in grozečimi oblaki po glavi pobožal svoje nekdanje starčke, stiskal roke še zadnjim protestnikom, se jim toplo zahvalil, da so prišli. Na koncu je ostalo le še petnajst prostovoljcev, ki so pripeljali pse iz zavetišča.

			Okoli velikega moža se je združila garda, je razmišljal Genaro, ko jih je videl, da se približujejo zapuščeni stojnici. Noge, ki jih je vlekel po tleh, so izdajale njegovo utrujenost, toda na obrazu mu je sijal blažen nasmešek.

			Eva je nagnila svojo solatno skledo in jim zaklicala.

			»Kdo hoče še zadnje palačinke? Potem moramo vse pospraviti, preden bo nevihta.«

			Pepito se je postavil med Delito in Genara. S svojimi ogromnimi rokami ju je objel okoli ramen.

			»Prijatelja, kot je govoril Seneka, ko izgubimo vse upanje, takrat ne smemo obupati,« je recitiral.

			»In kot je rekel véliki filozof Franck Ribéry – vrtinec usode se na koncu vedno odvrti,« je dodal Genaro v francoščini. »Eh, nič. Končno imam enkrat eno šalo, a jo je nemogoče prevesti.«

			»Inda, povej nam še ti kaj zabavnega. Koliko so nam prinesli naši trije kuharski mojstri?« je Pepito vprašal Evinega moža, ki je razvrščal bankovce po njihovi vrednosti.

			Možakar je momljaje s kazalcem listal sveženj, potem pa dodal še kovance, ki so bili pospravljeni v blagajni. Za vsak primer je kljub oporekanju svojih prijateljev še enkrat začel računsko operacijo.

			»Tisoč osemdeset evrov in petnajst centov!« je navdušeno oznanil.

			»Od kod teh petnajst centov?« se je čudil Genaro.

			V nobeni ceni ni bilo centov.

			Srečni vzkliki »Juhuhu!« so preglasili njegovo pripombo. Psi so povesili ušesa, saj so se zaradi tega tako nenadnega in bučnega vedenja prestrašili.

			Pepito ga je stisnil k sebi, potem poljubil Evo, potem pa še zateženo Delito.

			»Tisoč evrov! Se zavedate, tisoč evrov?! Za mesec briketov, tudi za ta nove. Tisoč evrov, to je noro!«

			»In skupaj z nakazili, ki prihajajo in ki bodo prispeli na račun, bo še veliko več,« je dodala tajnica.

			»Danes smo bogati!« se je zasmejala Lucy.

			»Samo od prijateljstva smo bogati!« jo je popravil Pepito.

			»Je to nek beden pregovor neke mozoljaste najstnice?« se je norčevala Lucy.

			»Calogero, francoski pevec,« je odgovoril Genaro.

			»Bedarija. To je Plavt. ‘Bogat je tisti, ki ima prijatelje.’«

			»Nam boš zrecitiral vse grške filozofe?« je izstrelila Isobel. »Potem boš pa hitro ubobožal, če boš še vztrajal.«

			»Na, Iso, dam ti svojo palačinko, da se ti opravičim za ta prevelik odmerek poezije. Se dobimo v zavetišču, da proslavimo? Moral bi še imeti eno vrečko arašidov in dva češnjeva paradižnika.«

			»Kako bi lahko zavrnili tako radodarno ponudbo?« se je zahihital Chicov in Tobijev sprehajalec.

			Ob Delitinih besedah je družba ostala brez besed:

			»Doma sem pripravila kuskus. Dovolj ga je za vse. Če želite, grem ponj.«

			»Odlično, lahko bomo vsi skupaj gledali telediario!« je pripom-

nila Eva.

			Pepito je iztegnil roko proti stari ženici.

			»Prijatelji, pozitivno stanje na bančnem računu, reklama in kuskus! Danes sem zaradi tebe srečen moški, Delita.«

			»Badulaque!58« mu je navrgla s skoraj ljubeznivim pogledom.





Petintrideseto poglavje


			Na poti domov se je Pepito domislil, kako bi se lahko svojima mladima prijateljema oddolžil. Svojo idejo je predstavil skoraj kriče, da bi ga ja slišala.

			»V torek in sredo bi rad pripravil opise novih psičkov. Lucy, super bi bilo, če bi mi lahko pomagala pri odvzemu krvi. In oba bi jih lahko fotografirala, jim našla imena in na hitro ocenila njihov karakter. Zdaj je ta čas, ko novice o zavetišču krožijo s svetlobno hitrostjo, zato ga moramo izkoristiti.«

			Najstnika sta brez oporekanja prikimala.

			»Jutri bi morala s Juanom zaključiti gradnjo zidov za ambulanto. Če želita, lahko dan preživita v Valladolidu. Zjutraj gresta na vlak v Medini. Lucy, razkaži mesto malemu Francozku. Odkar je prišel, ni še ničesar videl, in glede na to, da gre domov v noči iz srede na četrtek, je to edina priložnost, da se gre malo turista. Kaj pravita?«

			»Jaz sem za!« je navdušeno rekla Lucy. »Boš videl – če so ti všeč spomeniki, je čudovito. La Plaza Mayor, univerza, cerkve, katedrala, kraljeva palača. Pokazala ti bom tudi zadnje bivališče Krištofa Kolumba. In na ulici Calle Pasión59, tik ob mestni hiši, je Bocas Golosas60, najboljša restavracija s tapasi na svetu. Nudijo tako dobre croquetas61, da dol padeš. Kalorične bombe, ampak glede na kilometre, ki jih bova prehodila po mestu, nama bo vseeno.«

			Genaro si je začel gristi ustnico in si nadel kislo faco.

			»To bi bilo super …, toda nimam več denarja.«

			Da te najlepša punca povabi v kotiček ulice Strasti, v Požrešna usta, in da moraš povabilo zavrniti, to pa je višek nesreče.

			»Ne skrbi,« ga je potolažil bratranec. »Tvoja mama je predlagala, da mi povrne za prenočišče in hrano med tvojimi počitnicami. Hotela mi je nakazati denar, da ne boš tukaj na moje stroške. Zavrnil sem. Ti si družina, družini se ne računa. Toda če ji rečem, da sem ti v zameno za vso tvojo pomoč dal vnaprej trideset evrov, da preživiš en prijeten dan, mi jih bo vrnila.«

			»Saj sem že preživel več prijetnih dni,« se je upiral Genaro.

			Pepito se je nagnil k njemu, dlan je oblikoval v školjko in si jo prislonil k ušesu.

			»Kako? Lahko ponoviš, nisem dobro slišal?«

			»Rekel je, da je moja žareča prisotnost rešila tvoje počitnice,« je hitro odgovorila Lucy. »Je tako? Jutri, Valladolid!«

			Od sreče se je Lucy zvijala na stolu in to pospremila s takšnimi gibi rok, da se jih ne bi še Rihanna sramovala.

			Pepito jo je kriče spremljal s petjem prvih verzov makarene. Čez nebo je tik nad vetrobranom šinil vijoličen blisk. Štiri sekunde kasneje se je na njih zrušila vesoljna povodenj in zadušila šoferjevo pevsko razposajenost.

			»Ojej, psi!«

			Kletke na zadnjem delu avtomobila niso bile pokrite s plahto in voda je na vso moč drla vanje. Sonce, ki je bilo za dečka s severa skorajda nadnaravni pojav, je več kot dva tedna nepretrgoma sijalo. Narava je z enim samim udarcem nadoknadila svoj zaostanek dežja. Pepito je vključil največjo hitrost brisalcev in se nagnil nad volan, da bi bolje videl na cesto.

			»Tukaj smo.«

			Prostovoljci pred njimi so svoje avtomobile že parkirali vzdolž zidu. Tisti hrti, ki so imeli srečo, da so se peljali z njimi, so potovali na suhem in se že vrnili v svoje pesjake.

			Kakšnih dvajset metrov od vhoda je Pepito trikrat potrobil. Marcelo jih je čakal pod napuščem. Nemudoma je odprl ograjo in Pepito je lahko spravil avto v zavetje. Psi so imeli čisto premočeno dlako. Voda, ki se je zlivala na pločevino, je povzročala peklenski ropot. Ob gromu so skočili v zrak.

			»Primite jih za ovratnice in pohitite!«

			Kljub teku so v hišo vstopili premočeni in premraženi. Prostovoljci, ki so sedeli na stolih in kavču, so ob njihovem usmiljenja vrednem prihodu norčavo zažvižgali.

			»Prvega, ki bo stresel vodo s sebe, vržem ven!« jim je v smehu zagrozila Isobel.

			Pepito je šel v kopalnico po tri brisače. Lucy si je svojo zavezala v turban, da bi zaustavila slap, ki se ji je razlival ob stopalih.

			»Tudi sonce je bilo na naši strani,« je ugotovil Pepito in opazoval hudournike, ki so se zlivali iz nevihtnih oblakov. »Če bi bilo takšno vreme opoldne, bi bila blagajna prazna.«

			Pesjaki so bili prazni. Le nekaj smrčkov, kukajočih iz zavetja, jih je spomnilo, da se psički popoldne niso po nobenem čudežu premestili v ljubeče domove. Genaro je z zaskrbljenim pogledom prečesal dnevno sobo. Tonka ga ni prišla pozdravit. Ni je bilo ne v njeni košari ne na povsem zasedenem kavču in ne pod mizo.

			»Kje je Tonka?« je vprašal Marcela.

			»V sobi s tvojim Golumom. Samo tako je nehal jokati. Tam se je na postelji zvil med njene tačke. Upam, da sta lahko tam ...«

			Pepito je upokojenca potrepljal po ramenu.

			»Dobro si naredil. Če ga že kdo lahko potolaži zaradi grozot, je to Tonka. Pogledat grem, kako sta, zamenjal mu bom obvezo in dal zdravila. Medtem pa naj tisti, ki so fotografirali, pokažejo slike našima dvema webmasterjema. Lahko začneta pisati članek o protestu.«

			Dolg dan se je zaključil s prihodom Delite v spremstvu dveh loncev, iz katerih se je kadilo. Slasten vonj po začimbah je poživil tiste, ki so že začeli dremati, ostali, ki so bili priklopljeni na internet, pa so na spletu delili dolg članek, obogaten s številnimi fotografijami.

			Mamljive dišave so Tonko odvlekle iz Pepitove sobe, s svojim dolgim gobčkom je udarila ob vrata, da so se odprla. Golum, ki je ostal sam, je nemudoma začel jokati, potem pa se skril pod posteljo, v zavetje pred to nevarno živalsko hordo.

			»Prinesite krožnike, namestite se, kot se lahko! Usedi se, Delita, vsak si bo sam postregel. Mladina, položite blazine in odeje na tla in se usedite gor s svojimi ritmi. Rubén, ne glej me tako, nisem rekel, da se ti s svojo okroglo ritjo ne smeš usesti gor. Koliko je ura? Kje je daljinec? Kdo sedi na daljincu?« je panično kričal Pepito.

			»Kdaj si ga nazadnje uporabljal?« ga je vprašala Eva.

			»Odkar sem tukaj, še nisem videl, da bi bila televizija prižgana,« je Genaro šepnil Lucy. »Ali veš, če deluje, ali je samo za okras?«

			»Tudi jaz še nikoli nisem videla, da bi jo kdo gledal.«

			Ura je bila že čez deveto. V začetni paniki so obračali blazine, prestavili kavč, vse odstranili s pisalne mize, odprli predale, preverili na knjižnih policah, za vsak primer še za knjigami. Pepito je vse ustavil in izstrelil:

			»Ne iščite več! V shrambi je. Kontakt nagaja, moral bi pogledati, pa sem pozabil.«

			Genaro je pritiskal na gumb on-off, prikazoval pa se je samo moder zaslon. Nagnil je ekran, da bi dosegel gumb za spreminjanje kanalov. Modra, spet modra, še vedno modra. Prostovoljci so strmeli v neuporaben ekran in si vili dlani, kot da bi bilo njihovo preživetje odvisno od tega, če se bo rjavolasa Pepa Bueno62 pojavila ali ne. Genaro je na modemu zagledal rdečo diodo.

			»Kje je daljinec za TNT?«

			»V shrambi, sem ti rekel.«

			»Ne, govoril si o daljincu za televizijo. Kje je tisti za modem?«

			»Isti je. Kupil sem univerzalnega. Prvotnega je malo zgrizel eden od upokojencev. Štirinožnih, ne prostovoljcev.«

			Njegova šala ni dosegla želenega učinka.

			»Kako naj prižgem modem brez daljinca? Tvoj modem nima gumbov. Kje si ga dobil?«

			»Vzel sem najcenejšega …«

			»Imaš na strehi anteno?«

			»Ne.«

			»Torej je za ta večer konec.«

			Nepreklicno sodbo so sprejeli z nejevoljnimi vzkliki.

			»Po dnevniku lahko preverimo, če imaš v naročniškem paketu možnost ogleda televizijskih oddaj za nazaj in lahko namesto zaslona uporabimo tvoj prenosnik.«

			»Nisem zakupil, predrago je, in glede na to, kako pogosto gledam televizijo …« je nergal Pepito. »Zdaj lahko samo še jemo kuskus in počakamo, da bodo dali na splet. Saj ni tako hudo.«

			Vzdihi, razočarani obrazi in glasni Lucyjini vzkliki »Kakšna beda!« so mu nasprotovali.

			»Še nekaj lahko poskusimo. Nič ne obljubim!« je hitro dodal Genaro. »Greš lahko po daljinec?«

			Pepito je planil proti shrambi. Genaro se je ločil od neuporabnega televizorja in iz enega izmed kuhinjskih predalov vzel rolo aluminijaste folije. Bratranec se je zadihan vrnil. Genaro je vzel daljinec, z nožem previdno odstranil pokrov in razkril elektronske sestavne dele. V popolni tišini jih je približal nekaj centimetrov od oči.

			»Ali je gumb za play-pause ta, ki ne deluje več? Ali je postopoma nehal delovati?«

			»Ja, tako je. Najprej slab stik in zdaj čisto nič več.«

			»OK, še vedno lahko poskusimo. Tipke so oksidirale. Ali ima vsaj baterije?«

			»Ja, ja. Tako ali tako pa imam še dodatne, če bo treba.«

			Genaro je vzel košček aluminijaste folije, jo previdno zložil, da jo je oblikoval v majhen kvadrat. Postavil ga je med dve prevodni površini, da bi poskušal znova vzpostaviti prehod električnega toka, pazljivo zaprl pokrov, da se aluminijasta folija ne bi premaknila. Vse oči so bile uprte vanj.

			Pritisnil je na gumb AV. Rdeča dioda je zasvetila.

			Vsaj baterije ima.

			Potem je usmeril daljinec proti modemu in potisnil svoj palec na tipko on-off.

			Moder zaslon je prepustil prostor sliki kamiona, natrpanega z zaboji pomaranč.

			Trditi, da je Genaro zmagal, bi bilo vse prej kot pretiravanje. Tudi če bi odkril zdravilo proti eboli ali rešil sedemdeset rudarjev, zagozdenih na dnu vodnjaka, ga ne bi pozdravili s takšnim navdušenjem. Pepito ga je stisnil v tako močan objem, da bi si skoraj zvil vratno vretence, hiša se je tresla od vzklikov navdušenja. Tonka je vznemirjena od krikov poskakovala kot kenguru, Genaru položila tačke na ramena in lajala. Lucy je prav tako skakljala in za roke držala Evo in Isobel.

			To je vse? Nobenega poljuba? je bil razočaran Genaro.

			»Dobro, si boste postregli? Če kuskus ne bo dober, ker je hladen, se ne pritožujte,« jih je mirila Delita.

			»Kaj pa zvok?« se je pritoževala Lucy. »Super, da je slika, ampak če nič ne slišimo …«

			»Madame bomo ustregli,« je ubogal mlad Francoz in zvišal glasnost tako, da se je zvok slišal kljub škrebljanju pribora na krožnikih, žvečenju in komentarjem druščine razposajenih Špancev. Torej ne daleč od največje glasnosti.

			Pepito je zaprl vrata sobe, zdelo se mu je, da se bo ubogi psiček zaradi kravala, ki se je dogajal nekaj metrov stran od njegovega skrivališča, prestrašil.

			Z vsako minuto je napetost naraščala. Da ne bi zamudili reportaže, je Pepito izjemoma dovolil, da ostane posoda za nekaj minut umazana.

			Slišalo se je: »No, a bo zdaj?«, »Briga nas za tovarno Renault, kopalce na Costa Bravi, bolezen palmovih dreves na Menorci …« Pri vsaki reportaži so vse glasneje kričali: »NASLEDNJA!«

			Sporočilo je bilo jasno – vseeno jim je bilo za vse, razen za dan galgov! Lucy se je pritisnila ob Genarovo ramo, Tonka se je z vsemi štirimi namestila čez njuna kolena.

			Po enominutni reportaži, ki se je vlekla kot stoletje, o škandalu zaradi korupcije v krogu kraljeve družine je voditeljica napovedala:

			»Praksa, ki je v naši državi še vedno razširjena, vzbuja ogorčenje. Reja hrtov za lov na zajce. In ne samo lov, ampak tudi življenjske razmere, v katerih živijo, in predvsem način, na katerega galgueri usmrtijo svoj trop, so privedle lastnika zavetišča Pepita Péreza in njegovega nečaka Genara Reyesa, da sta to nedeljo spremenila v dan galgov. Protesti so potekali po vsej Evropi in v Medini del Campo. Reportaža Ikerja Garrida.«

			Lucy je zgrabila Genara za roko in vanjo zasadila svoje prste. Začetni posnetki so pokazali novinarja, s hrbtom, obrnjenim proti protestnikom.

			Kot lahko vidite na plakatih za mano, se je v Medini del Campo zbralo več kot petsto ljudi, da bi rekli stop trpinčenju hrtov v Španiji. Prostovoljci, podporniki in posvojitelji so se danes uprli krutosti galguerov. Incident, v katerega sta bila vpletena čuvaj mestnega zavetišča in njegov mladi francoski bratranec, ki mu je prišel za nekaj dni pomagat s svojimi pridnimi rokami, je zbudil ogorčenje javnega mnenja.

			Za novinarjevim obrazom se je pojavil Genarov. Pospremili so ga z žvižgi, ki so zaradi ukazovalnih ‘psst’ nemudoma utihnili. Genaro si je obraz pokril z dlanmi, ki jih je iztrgal iz Lucyjinega primeža, saj je bila ta kot pritrjena nanj.

			»Ne, ne, ne, pa saj ni res!«

			Trinajstletni Genaro Reyes je tisti, zaradi katerega se je vse začelo. Je tudi eden od tistih, ki danes zbirajo sredstva za zavetišče v Medini del Campo, pripravil je sladice, ki se lahko prav zares merijo s sladicami velikih slaščičarskih mojstrov. Za kamero si – nasprotno od tega, kar pripovedujejo v časopisih in vsi ostali, – rekel, da nisi nikakršen heroj. Medtem ko okušam, nam pripoveduj, kaj se je zgodilo.

			Zato, ker smo šli k Rossi po šivalni stroj, da bi sešil plaščke za zimo. Za pse. Zato, ker ona ne more več šivati, skoraj čisto slepa je. In ker ni zapleteno, rekel sem, da lahko poskusim.

			Genarov obraz je izginil z zaslona, vendar je njegov glas spremljal izbrane posnetke s protestov v Španiji in drugje po Evropi. Posneta je bila celotna njegova pripoved. Neobdelana, brez cenzure, z neodločnim glasom, ki postaja hripav zaradi čustev ali pa neobvladljive jeze.

			Pravi heroj je Pepito. Pepito Pérez iz zavetišča v Medini del Campo, kjer živali nikoli ne uspavamo. Jaz sem v zavetišču preživel dva tedna. On pa to že več kot deset let doživlja vsak dan. Niti za minuto ne odneha, je skoraj brez denarja, spi samo takrat, ko ima čas. Vse to, ne da bi bruhal!

			Kamera se je vrnila nazaj k voditelju.

			Mislim, da bomo s tem zaključili, Genaro Strombo Reyes. Lep poklon predanosti Pepita Péreza, vsakodnevnega heroja.

			 Voditeljica je spet prevzela besedo.

			»Hvala, Iker, za to presunljivo reportažo. Na dnu zaslona ali na naši strani boste našli spletni naslov bloga, Facebook strani in podatke zavetišča, če želite pomagati tem vsakodnevnim herojem. Jaz osebno sem podpisala peticijo proti temu barbarstvu, sramotnemu za naš narod. Nadaljujmo hitro s športnimi rezultati ...«

			Televizija se je ugasnila v popolni tišini. Genaro je bil kot okamenel.

			Še enkrat so poslušali samo o njem. Niti sekunde Pepitovega navdušenega govora, niti najmanjšega intervjuja s prostovoljci. Spet je bil glavna zvezda dneva, čeprav je mislil, da se je s tistim, ki je kupil kos torte od njega, le neformalno pogovarjal. Zmajal je z glavo.

			»Pepito, žal mi je. Nisem si mislil, da bodo predvajali to, kar sem pripovedoval. Novinar mi je rekel, da bodo pokazali samo tri sekunde posnetka tort, in to je to ...«

			Pepito, naslonjen na vzglavje kavča, ga je prekinil.

			»Se hecaš? Nismo poslušali novinarja, kako govori kozlarije ali podaja skrajšane posnetke. Slišali smo tebe, povsem iskrenega, s tem tvojim rahlim naglasom, kako pripoveduješ nadvse ganljivo zgodbo, ob kateri bi se še Vlad Tepeš Drakula zjokal. Galgi so tebe, ki si priznal, da pred temi počitnicami še nikoli nisi videl galga, prepričali in ganili, in tako si bil tudi sam prepričljiv in ganljiv. Ali je kdo spremljal, kako dolga je bila reportaža? Imeli smo veliko več kot eno minuto, kot so nam obljubili, a ne?«

			»Tri minute in petnajst sekund,« je razglasila Eva.

			Samo ena tajnica je bila lahko tako organizirana, da se je spomnila pogledati na uro ob začetku in koncu reportaže.

			»Skoraj štirikrat toliko, kot je bilo predvideno, in še Pepa Bueno se je odkrito postavila na našo stran. Tega nismo pričakovali, to ni kar tako, hijo!«

			»Mi ne zamerite?« se je hotel prepričati Genaro.

			»Če ti zamerimo? Nikakor. Ti si, ne da bi to hotel, priznam, nekaj najboljšega, kar se je zgodilo temu zavetišču!«

			Nekaj najboljšega, kar se je zgodilo temu zavetišču? Še nikoli nisem bil nekaj najboljšega, kar bi se kjer koli zgodilo.

			Genaro se je rahlo nasmehnil. Ni najlažje, če imaš gigantski cmok v grlu in prsih.

			Ostali so mu le še trije dnevi topline in zaupanja. Ne da bi to hotel, je poudaril Pepito, je zavetišču veliko doprinesel.

			To ni bilo nič v primerjavi s tem, kar so njemu dali Pepito, Lucy in celo galgi. Fant, ki je prodajal tortice in govoril na televiziji, ni imel veliko skupnega z odsotnim in čemernim najstnikom, ki je prišel dva tedna prej.

			Genaro je čutil, kako ga stiska v prsih.

			Kako naj se vrne domov in gre nazaj v šolo, kjer se bodo norčevali iz njega in bo počel bedarije, potem ko je tukaj pozabil na čas, na stvarnost, daleč od družine, daleč od podobe piflarja ali pa zabušanta, ki jo je ustvaril?





Šestintrideseto poglavje


			Ob prihodu na železniško postajo v Valladolidu je Genaro pomislil na Pepita. Na eni od teh ulic se mu je zamajalo življenje. Rešil ga je hrt. In potem je bil on na vrsti, da reši na tisoče drugih. Spremenil je življenja ljudi, vsekakor bolj, kot če bi ostal profesor filozofije.

			Lucy je vlogo vodičke vzela zelo resno. Oborožena z zemljevidom, ki sta ga dobila na turistični info točki, ju je peljala po krožni zgodovinski poti, mimo veličastnih mestnih spomenikov.

			Združila je znanje iz učnih ur in mu pričarala vpliv mavrske umetnosti, viden na cerkvah, katedralah, palači, v kateri so nekoč živeli kastiljski kralji. Genaro je fotografiral, vpijal podobe krajev in nepoznano arhitekturo. Poslušal je in ob tem užival. Z Lucy se mu ni bilo treba pretvarjati, da ga ne zanima, zato da bi mu dali mir in da ga ne bi imeli za piflarja, ki leze v rit učiteljem.

			Genaro se je zavedel, da sta se pogovarjala le, kadar sta si hotela izmenjati turistične informacije. Ko sta pri šanku izbrala svoje tapase in se nato usedla na teraso restavracije Bocas Golosas, je Lucy v nekaj besedah strnila situacijo.

			»Veš, o čem razmišljam? Prvič se je zgodilo, da sva skupaj več kot le nekaj minut in da nama psi niso v napoto. Rekla bi lahko, da sva otroke pustila pri očku in naju je na polovici najinega samotnega pobega zapekla vest.«

			Genaro je mislil, da bo rekla nekaj romantičnega. Podoba para je bila v njeni primerjavi že dovolj očitna.

			»Poleg tega, da se mora očka ukvarjati z otročički, je do vrha glave zasut z zidaki.«

			»Midva pa uživava na soncu. Kako je življenje lepo. Zaslužila sva si ta dan.«

			»Tudi Pepito bi si zaslužil počitnice.«

			Kako v šestih besedah zamoriti pogovor.

			Zavladala je tišina, dokler ni natakar prinesel krožnikov in dveh kokakol, ki sta jih naročila.

			»Dober tek. Jaz si bom pustila croquetas za konec, te imam najraje. Ko sva ravno pri počitnicah ‒ glede na to, da odhajaš čez dva dni, kakšne so se ti zdele?« je vprašala Lucy in napadla svojo francosko solato.

			Tudi to ni slabo, zamoriti razpoloženje s tem, da me spomniš na moj odhod.

			»Ni bilo tako, kot sem pričakoval,« je odgovoril in pazljivo prijel začinjeno klapavico. »Mmmm, dobro je. Nikoli ne bi temu rekel počitnice. Pokonci ob zori, niti minute odmora, bolečine povsod, noči brez spanca, streli, smrten strah, obisk policije, ponavljajoče bruhanje, kri, odprta čreva in štrclji. Daleč stran od Ibize!«

			Lucy se je smejala temu krutemu, a natančnemu povzetku počitnic.

			»Ampak, ali si se imel dobro ali ne?«

			Obstal je z vilico in nanjo nataknil papriko s česnom. »Nehaj ves čas premišljevati, odgovori!« ga je priganjala Lucy.

			»To so bile najslabše in najboljše počitnice, kar sem jih imel.«

			»V bistvu ti ne znaš enostavno odgovarjati,« se mu je posmehnila. »Toda razumem, kaj hočeš reči.«

			Zagrizla je v ogromno rezino kruha s pršutom in kumaricami.

			»Pa se boš vrnil?« ga je vprašala.

			Hitro ga je ošinila s pogledom, potem pa svoje zanimanje preusmerila na popečeno klobasico.

			»Seveda … Če bom doma začel spet početi bedarije in me bo mama spet kaznovala.«

			Z nogo ga je udarila v obe piščali. Izvil se mu je krik nasprotovanja, potem pa je uprl oči v prijateljičine jasne šarenice.

			»Ti greš to poletje?«

			»Mmm, mmm,« je momljala in grizljala ocvrto kozico. Tega ni pričakoval.

			»Mislim, da se bom vrnil. Pepito mi je to predlagal,« je hitro obrnil pogovor. »Če bom dovolj iznajdljiv, bi se lahko pogajal in združil s pohodom po pokrajini Ardèche.«

			»Ardeč?«

			»Regija na sredi Francije. Z gozdovi, gorami, vetrnicami in ledeniškimi jezeri na vrhu gora, še več potmi, s številnimi kamni, na katerih si zviješ gležnje ali, bolje, se izgubiš.«

			»Res je, da je bolj zabavno kot pobirati dreke in odstranjevati ličinke iz krvavih ran.«

			»Odvisno, s kom to počneš.«

			Lucy že drugič ni prijela za vabo, ki ji jo je Genaro nastavil.

			»Pepito bi znal katero koli opravilo spremeniti v pravljično.«

			Polom. Že spet. Svoje kmete sem premaknil naprej, pa so mi jih pohopsali. Že v redu, sem razumel.

			Genaro se je zatopil v pokušanje razvpitih croquetas. Koncentrat masti in soli. Poslastica.

			Odločila sta se, da bosta za vrhunec končala svoj ne preveč dieten obrok z XXL kornetom pri prodajalcu italijanskih sladoledov. Genaro je čutil, kako se mu ob lešnikovem sladoledu grlo stiska, ko je Lucy nenadoma izstrelila:

			»Si zadovoljen, da so Tonko posvojili? Se nisi tako kot jaz osmešil in se jokal kot fontana?«

			Kaj ji je zaupal Pepito? Ji je razkril, da je zaloputnil vrata in se naslonil na zid z glavo med koleni?

			»Ne kot fontana,« je priznal.

			Potisnila ga je stran.

			»Si pa jokal?«

			Grizljal je čokoladni konček korneta in se pogreznil v razmišljanje o fontani, o njenem dnu, prekritem z bakrenimi kovančki.

			»Imel sem vlažne oči.«

			Pobrskala je po žepu svojih kavbojk, izvlekla dva bronasta kovančka in mu enega podala.

			»Si nekaj zaželiva?«

			»Veš, da je to nateg? Da si občina zahvaljujoč naivnežem, ki mečejo v vodo svoj denar, nagrebe iz tega celo bogastvo?«

			Svoje prste je prepletla z njegovimi.

			»Psst,« mu je ukazala. »Zaželi si nekaj. Za dva centa. Poleg tega pa jaz častim.«

			Genaro je skomignil z rameni. Držal se je za roke z najlepšim dekletom v Španiji, kaj drugega bi si še lahko zaželel?

			»Na tri,« je ukazala.

			Njuna kovanca sta pristala z rahlim pljuskom. Lucy je prasnila v smeh in ga povlekla k bregu reke Pisuerge. Ne da bi spustila njegovo roko. Sprehajala sta se po umetni plaži. Genaro ni zaznal ne neprestanega hrupa avtomobilov, ki so vozili mimo, ne brezdušnih stavb. Njegove misli so se v krogu vrtele okoli enega samega vprašanja.

			Ali naj poskusim ali ne? Česa si želi? Če jo poljubim, me bo zavrnila?

			Toda Lucy je to pričakovala. Preveč je razmišljal. Izvlekla je svojo roko, da bi pogledala na uro.

			»Ne smeva zamuditi vlaka.«

			Ker je preveč preračunaval in mencal, je trenutek minil. Jezen sam nase je ni več prijel za roko, ki se je zibala tako blizu in tako mikavno.

			Kreten! Štor! Uboga mevža! se je glasila litanija, ki ju je spremljala na poti nazaj.

			»In, mladina? Sta dobro izkoristila dan? Je v redu tista restav-

racija?« ju je začel zasliševati Pepito, čim sta postavila kolesi v shrambo. »Sta kaj nakupila?«

			»Samo skodelice za moje starše.«

			Genaro je pokazal dve skodelici s podobo pošastnih bikoborb, ki ju je v naglici kupil v prodajalni ob železniški postaji, potem ko je ugotovil, da ni imel nobenega spominka zanju.

			Možakar je oba prijel okoli ramen in ju odvlekel proti hiši.

			»Upam, da sta preživela lep dan, moj dan je bil namreč izjemen!«

			Ko je tako stal med vrsto zidakov in mešalcem za beton, bi človek rekel, da je imel zanimivo predstavo o tem, kaj pomeni ‘izjemno’. Ni počakal, da bi ga vprašala, kakšen je bil njegov dan, in nadaljeval:

			»Da začnem s posvojitvami. Mejlov in telefonskih klicev kar ni konca. Ljudje, ki se zanimajo, drugi, ki so že izpolnili obrazce. Toda ne smemo se prenagliti. Morali jih bomo razvrstiti na tiste, ki so temeljito premislili, in tiste, ki jih je reportaža na televiziji omehčala. Učinek malih muckov. Videli so, kako so nesrečni in hočejo storiti dobro dejanje. To je SLAB razlog za posvojitev in čez en mesec ali ob naslednjih počitnicah bodo psa vrnili. Vendar so med njimi tudi dobre družine. Torej, jutri in pojutrišnjem je konec s sprehodi – fotografije, opisi, opisi, fotografije, prijateljčka moja!«

			»Sva predvidevala,« je pritrdil Genaro.

			»Potem, zidovi ambulante so v celoti zgrajeni. Naslednji teden postavimo lesene letve za streho, in če bo čas, okna in vrata.«

			»Bravo, dobro ste napredovali!« mu je čestitala Lucy. »To poletje bo pripravljena. Lahko bomo odstranili mizo iz tvoje kuhinje.«

			Sezuli so si čevlje in vstopili. Tonka je prišla nagajat Genaru, se zvijala okoli njega, da bi jo počohal po vseh straneh. Med priprtimi vrati sobe se je pojavila Golumova s trakovi prekrita glava. Z zaskrbljenimi očmi si jih je nekaj sekund ogledoval. Lucy je počepnila, ga prijazno poklicala, se tapkala po stegnih, da bi ga spodbudila, da bi se približal, in tleskala z ustnicami. Umaknil se je nazaj in izginil v svoje skrivališče.

			»Rane se mu bodo kmalu zacelile. Toda ni še čisto ozdravel,« je potrto pripomnila.

			»Daleč od tega. Ne bo šel z drugimi na naslednjo pot. Da nadaljujem – ne vesta še vsega, moja draga srčka. Račun poka od nakazil. Čisto majhnih. Po pet, deset evrov največ. Toda veliko jih je. Čakam na klic iz banke, kjer jih bo kmalu začelo skrbeti, ker sem v tako pozitivnem stanju! S tem lahko kupim mizo za preglede in luč, vredno svojega imena. Lahko se boš izurila v šivanju brez čelke. A ni to čudovito?«

			»Ne čudovito, ampak čudežno!«

			»Me veseli, da ti je prihajajoči komfort všeč tako, kot je treba.«

			»Kmalu prva zvezdica za naš luksuzni penzion. Kdaj pa džakuzi in hamam63?«

			»Ti cev za zalivanje ni več dovolj, da se osvežiš, ko je 40 °C? Takoj blišč in razkošje … Čakajta, nista še slišala najboljšega.«

			»So ti ponudili omaro za sterilizacijo skalpelov?«

			»Ts-ts-ts, ti pa si šaljivka.«

			Španec je šel po kartonasto mapico, ki je ležala na pisalni mizi, in iztegnil roke, da bi jima jo pomolil pod nos. Rdeče-bela mapica z logotipom v obliki romba je bila popisana z velikimi črnimi črkami: PERFELIZ. Beseda Francoza na nič ni spomnila. Lucy mu je pojasnila.

			»Perfeliz za Perro Feliz64. Ena izmed najbolj popularnih znamk briketov v Španiji. V predmestju Salamance imajo ogromno tovarno, kakšnih šestdeset kilometrov od tu.«

			»Ljuba moja srčka, eden od upravnikov me je danes ob devetih zjutraj poklical in zgodaj popoldne prišel na obisk. Predlaga sodelovanje. V zameno za to, da postavimo zastavico na naš zid, da spretno prilepimo nekaj plakatov nad niše in da njihov logo na dovolj veliko dodamo na naš blog. Zavezal se bo, da nas bo vsak mesec oskrbel s paleto petinštiridesetih vreč briketov, poleg majhnih 250-gramskih vreč, ki naj jih v primeru posvojitve podarimo, skupaj z ovratnikom s podobo znamke. S tem si naredi reklamo, psi odidejo z briketi, pri tem pa je zelo mogoče, da posvojitelji ne bodo zamenjali znamke briketov, ker bi lahko svojim kužkom razdražili prebavo. Hkrati si to, kar nam podari, odšteje od svojega dobička. Po tržni ceni in ne ceni proizvodnje, ki se precej razlikujeta. S tem, da pomaga nam, na nek način sam služi denar. Zanj je to samo koristno. Za nas pa je to pravo bizantinsko bogastvo!«

			Genaro je aktiviral svojo matematično logiko.

			»Vreče po koliko kil?«

			»Dvajset.«

			»Petinštirideset krat dvajset je devetsto. Koliko gramov na psa in na dan?«

			»Največ tristo.«

			»Nič cela trikrat sto petdeset je petinštirideset. Petinštirideset krat trideset. Tisoč tristo petdeset. Pogajaj se za paleto in pol. Zanje bi bilo bolj praktično dve. Ne bodo začeli pakirati polovičnih palet. Zanje so to kot vrečke arašidov. In glede na trenutno statistiko bloga, nas ne bi veliko stalo, če dodamo reklamo. Si že podpisal?«

			»Ne, hotel sem prebrati drobni tisk. Vrne se v sredo. Tebe se je pa treba bati …«

			»Samo dober sem v matematiki. Ti si pa boljši pri filozofiranju.«

			»Tako sem bil že vesel ponudbe, da nisem niti pomislil, da bi zahteval več.«

			»Če se bo zmrdoval, mu predlagaj, da boš njegov nevpadljivi logo dodal na naslednje kratke majice in jopiče.«

			»Odlično! Lucy, ali na tvoji gimnaziji vzamejo Francoze? Predlagam, da Strombo konča letnik tukaj. Ti ni dobro v prikolici? Nisva dovolj kul?«

			»OK. Meni je to v redu. Pomeni se z mojimi starši.«

			»Nisem se zavedel te težave v svojem načrtu,« se je namrščil Pepito.

			»Ni nujno. Pokliči mojega očeta, zna te presenetiti.«

			Lucy ga je zgrabila za obraz in mu skupaj stisnila lica, da so se mu ustnice oblikovale v kljun.

			»Pa se je vrnil naš Kalimero! Ubogi mali piščanček ...«

			Izvlekel se je iz primeža in jima pokazal jezik.

			»Je to konec z dobrimi novicami?«

			»Novic, ja. Sem pa prejel en paket. Mislim, da si ga ti naročil. Wi-fi kamera.«

			»Je že prispela? Pokaži. Takoj zdaj jo bomo namestili. Ti poskrbi za to, da jo pritrdiš, jaz bom pa poskrbel za tehnični del. Hočeš gledati posnetke na računalniku ali na telefonu?«

			Lucy je najprej na lice poljubila Pepita, potem Genara.

			»Uff, mi je že dolgčas. Se vidimo jutri, piščančka!«

			»Se spomniš, da si nekaj obljubila, če presežemo petsto evrov na protestu?« jo je zaustavil Genaro.

			Lucy je nagubala čelo, kot da bi izgubila spomin.

			»Jaz?«

			»Se vidimo jutri, cowgirl.«

			Lucy se je spomin povrnil in svojo obljubo je izpolnila. Iz nahrbtnika je izvlekla kostum za plesalko vesterna. Preden si ga je navlekla nase, jima je pod nosom grozeče pomahala s kazalcem.

			»Ena od mojih tet se je z njim našemila za lanskoletni karneval. Opozarjam vaju – prvemu, ki bo zamukal ali me poskušal ujeti z lasom, bom zatlačila kavbojski škorenj v usta. Se razumemo?«

			Drug ob drugem sta na dvorišču čakala, da se Lucy prikaže iz prikolice. Njun prvi vzgib ni bil, da bi posnemala kravje mukanje. Povsem oblečeno v džins sta jo pospremila z dolgim žvižgom. Povsem oblečeno v džins, predvsem pa v zelo kratek džins. Mini kratke hlače, mini brezrokavnik z resicami, mini kratka majica, ki je razkrivala njen popek in njene boke. Samo škornji in rutka so bili običajne velikosti. Klobuk ji je bil nekoliko prevelik.

			»Strombo, pojdi zaklenit ograjo, to bo še divje!«

			»Ti pojdi! Jaz se ne morem premakniti,« se je uprl najstnik in Lucy ni spustil z oči.

			»Vesta, da sta videti kot dva bedaka! Res sta prava tipa. Ni treba veliko, da vas kaj vznemiri. Je zdaj dovolj? Se lahko spet oblečem v normalna oblačila?«

			»Ah, ne, no! Morava te slikati.«

			»Ni govora, da se pojavim na strani v tej smešni opravi. Izgubila sem stavo, v redu, ampak ni treba, da se mi ves svet smeje.«

			Ves svet bi se ti kaj drugega kot smejal.

			»OK. Ena fotografija za spomin, samo za naju. Da se bomo čez deset let spominjali Strombovih počitnic tudi tako, ne pa samo s krvavimi slikami Tabúja in Tonke,« je prosjačil Pepito.

			Neopazno je s komolcem dregnil bratranca. Želel je fotografijo, toda ne zase!

			»Eno samo fotografijo. In nikamor ne bo zaokrožila. Ne na blog, ne na Facebook, ne na Twitter, ne po šoli, ne na ne vem kateri forum neusklajenih plesalcev skupinskih plesov.«

			Genaro je z glavo tako silovito pokimal, da so mu očala zdrsnila z nosa.

			»Prisežem!«

			Bal se je, da bi si premislila, zato je mobitel izvlekel hitreje kot revolver. S palcem je naravnal fotoaparat.

			»Pred psi,« se je odločila.

			Eno roko je prislonila ob rešetke pesjaka Rad te imam, se zazibala v bokih in v navalu smeha vrgla klobuk v zrak tako, da so njeni rdečkasti kodri poleteli.

			Genaro je pritisnil na moder krogec in sprožil zaporedne posnetke. Deset fotografij v eni sekundi.

			Ko je klobuk padel na tla, se je v spomin shranilo več deset posnetkov. Telefon je hitro pospravil, saj ni hotel, da bi ga Lucy razkrila in izbrisala dodatne fotografije.

			»Ne pospravi rutke, tudi klobuka ne. Mogoče nam prideta prav,« je prosil.

			Dva dneva sta minila kot dve minuti. Vsakodnevnim opravilom so se pridružili fotografiranje, sprehodi, igre in crkljanje, da bi ocenila, kako družabni so novi psi. Ko je Felipe v torek zvečer pripeljal v zavetišče Tabúja, je Pepito prosil Genara, naj skuha tipičen francoski obrok. Veterinarja in njegovo ženo Silvio je postregel z lorensko pito in hruškovo torto z mandljevo kremo. Prinesla sta steklenice domačega jabolčnega soka, da ‘nazdravijo’. Pri Pepitu niti mošt ni bil dovoljen.

			Pohabljenca so namestili v Pepitovo sobo poleg Goluma. Iznakaženca sta se nemudoma razumela. Tisti brez ušes je brez slabe vesti odrinil porezano Tonko in se prikradel amputirancu med njegove tri preostale tačke. Pepito je bil navdušen. Spraševal se je, kako mu bo uspelo spraviti travmatiziranega psa izpod postelje, ko bo galga odšla v drug dom.

			Piratke ni bilo več, toda v njegovi hiši ni bilo več enega psa, temveč sta bila tam dva. Če že nista zasedla njenega mesta v čuvarjevem srcu, sta pa že zasegla njeno košaro.

			V sredo zjutraj je Tonka, naslonjena z glavo na posteljo, opazovala, kako Genaro pripravlja svojo prtljago. Z očmi je sledila zlaganju kavbojk in nogavic. Ko se je fant usedel, je smrček prestavila na njegova kolena in prosila, da jo poboža, kar ji je v tako kratkem času postalo zelo všeč.

			»Ne glej me s tem zaskrbljenim pogledom. Tudi ti odhajaš. Ločila se bova šele zadnjih nekaj kilometrov. Dobila boš svojo družino, jaz pa se bom vrnil k svoji. Tako ali tako se ne bi razumela z mojim očetom.«

			Z Lucy nista niti za sekundo zadihala, da bi dokončala svoja opravila. Ob glasnem nerganju Pepita, ki med obroki ni dopustil digitalnih aparatov, sta se pretvarjala, da se je zgodilo nekaj nujnega, in naprej ustvarjala profile novih psov, ob tem pa odsotno jedla paradižnikovo solato.

			Genaru je bilo žal, da v Valladolidu ni izkoristil priložnosti. Ko sta skupaj sprehajala galge zunaj zavetišča, da bi preizkusila, kako se vedejo na povodcih, se je spraševal, če bi jo moral ‘pomotoma’ prijeti za roko. Toda, kako naj bi to izpeljal, ko mora žonglirati z dvema dolgima povodcema, predvideti spontane zagone za samomorilskimi vevericami ali prdečimi skuterji in se ustavljati za raznovrstno izločanje? Nobena situacija ni bila primerna za romantiko.

			Potem sta ob koncu popoldneva prišla Tchavi in Consuelo ter si prilastila vso pozornost. Morali so prestaviti pse, da bi za njune izpraznili enega od pesjakov. Ni bilo mogoče, da bi tvegali boj za ozemlje in posvojiteljem pripeljali ranjene ali zašite pse. Pepito je iz mape izvlekel papirje kandidatov za imigracijo in še enkrat pozorno prebral vse administrativne podrobnosti. Cariniki jih na meji še nikoli niso ustavili, toda vse je moralo biti po pravilih. Nič nepredvidenega ni smelo zaustaviti ali upočasniti potovanja čez Francijo in Nizozemsko.

			Genaro ni ničesar pripomnil. Oba šefa zavetišč sta si imela veliko povedati. Ni bilo nobenega razloga, da bi se vmešaval v njun pogovor. In z vsakim jasnim znakom njunega skorajšnjega odhoda je postajal vse bolj nemiren.

			Ob koncu partije z žogico se je Lucy zmračil obraz. Izčrpala je vse razloge za to, da je še kar postopala po zavetišču. Napolnila je vedro vode, preverila nivo briketov v koritu, sprala oprsnice … Zmanjkalo ji je idej. Obrnjena s hrbtom proti Genaru je vtaknila prste med zanke v rešetkah Belih čekanov. Bradati Corto je prislonil svoj smrček.

			»Grem. Ne znam se poslavljati.«

			»Sem opazil,« je zamomljal Genaro in s konico stopala praskal po zemlji. Izbrisal je svojo risbo, ko je opazil, da je narisal L.

			»Ne bom jokala, kot sem za Sharon in Sinatro, ne skrbi. Samo zajebani so ti ‘adijo’.«

			Genaro je zaznal besedo ‘zajebani’. V primerjavi z večino mladih takšne besede za njegovo prijateljico niso bile značilne. Morala je biti v zadregi, da jo je izrekla.

			»Tega se dobro zavedam. Očitno je, da si ju imela raje kot mene.«

			 Spustila je rešetke in se obrnila, pokrčila nogo, da se je naslonila na zidek.

			»Bedno, da tako daleč živiš, Strombo.«

			»Ne, bolje je tako. Petnajst dni z mano še gre. Več od tega bi bila že nočna mora in bi me zasovražila.«

			Kot vsi.

			Ko se je bližal odhod, so se njegovi strahovi in negotovost vrnili hitreje, kot bi hrt ujel zajca.

			Nagnila se je, da bi ujela njegov pogled.

			»Če se to poletje vrneš za en mesec, te bom zadnja dva tedna sovražila.«

			»Zelo mogoče,« je zamomljal.

			»In če te še vedno ne zasovražim, kaj boš naredil? Zakaj moram samo jaz pobirati neumne stave?«

			»Potem za eno uro neham fotografirati pse in še tebi naredim takšne fotke, da jih boš lahko pokazala agencijam za top modele,« je poskusil Francoz.

			»Ne vem, kako se moram slikati … Bi blagovolil nehati slikati pse, da bi me preobrazil v kokoš z našobljenimi ustnicami? Želiš, da se prijavim tudi na miss Španije, da odgovarjam na vprašanja o svetovnem miru? Nimaš nič boljšega, Strombo?«

			»Nisem tako mislil,« je ugovarjal. »Jaz se ne bom našemil v kavboja, to nima nobenega smisla ...«

			Približala se mu je toliko, da je svoje prsi pritisnila na njegove. S kazalcem mu je dvignila brado.

			»Zato ker sem zanimiva samo zaradi svojih dolgih nog, velikosti košarice modrca in oblike popka?« ga je izzvala z dvignjenimi obrvmi.

			Genaro je čutil, da postaja škrlatno rdeč.

			»Seveda ne. Me izzivaš ali kaj?«

			Lucy je prasnila v smeh.

			»Seveda, hecam te. Še zadnjič, da te ne bom preveč pogrešala.«

			Umaknila se je in zakorakala proti napušču, da bi pobrala svoje kolo. Tonka se je vrnila z drugega konca ceste, kjer je pred Pristajališčem flirtala z velikim belim samcem, ki je pridobil skoraj normalno težo in linijo.

			»Grem. Obljubila sem, da bom nazaj za večerjo. Ne bom imela časa, da bi žalovala za tabo.«

			V tistem trenutku, ko ga je zakrival Pepitov avto, bi ji lahko dokazal nasprotno. Ji rekel, da je zacopan vanjo, da jo že pogreša, da bi rad hodil z njo, kakršno koli bedarijo bi lahko rekel. Moral bi stopiti v akcijo, jo prijeti za pas, jo potegniti k sebi in jo poljubiti, pa čeprav nerodno, saj je vseeno. To je bila njegova zadnja priložnost.

			Roke je vtaknil v žepe, jo pustil, da potiska kolo pred njim. Izvlekel jih je le, da je odprl ograjo in da bi Tonko potisnil za vratno krilo.

			Še je imel čas. Samo ven bi moral, jo spremiti nekaj metrov, jo povleči na ozko stezo in jo poljubiti.

			Vse, kar se zgodi v filmih. Vse, kar so kul modeli na gimnaziji počeli tako naravno, kot si oblečejo spodnje hlače.

			On pa je obvladal HTML, šival plaščke, pripravljal slaščice.

			Ni znal poljubljati deklet.

			Pridržal ji je odprta vrata. Zlezla je med odprtino vrat, se ustavila in se mu postavila nasproti.

			Zdaj!

			»Dobro, adijo, Strombo! Se vidiva poleti.«

			Počasi se je s priprtimi ustnicami nekoliko nagnila. S svojimi čudovitimi, rožnatimi, mesnatimi, priprtimi ustnicami.

			Obrnil je glavo in jo poljubil na obe lici.

			»Ja, poleti. Pazi na cesti.«

			Hotel je odvezati povodec z ograje, da bi se z njim prebičal. Ali pa celo našel kakšno vejo in se obesil nanjo.

			Gledal jo je, kako je splezala na sedež in gonila kolo proti vasici, ne da bi se obrnila.

			Poljub na obe lici. Daj, še roko ji stisni, ko si že pri tem. Brezupno.

			Previdno je zaprl ograjo.

			»Gremo, Tonka, greva pogledat, kaj drugi počnejo. Kar povem ti, srečna si lahko, da te bo posvojil nekdo drug. Ne bi si želela imeti tako kretenskega gospodarja.«





Sedemintrideseto poglavje


			Na hitro so se poslovili. Pot naj bi bila izredno dolga. Po vsej Franciji in vse do Nizozemske so bile družine seznanjene z zbirnimi mesti in urniki. Morali so jih upoštevati, kot je bilo le mogoče. Ob 2:50 so bili vsi psi v svojih kletkah, obloženih z odejami, da bi bile mehkejše in toplejše. Ostali v pesjakih so čutili, da se dogaja nekaj neobičajnega, zato so bili vznemirjeni in so tekmovali, kdo glasneje laja. Pepito je še n-tič preveril, da so njegovi prijatelji s seboj vzeli evropske potne liste in kopije obrazcev za vsakega posvojenčka. Telefon mu je zazvonil. Pogledal je ime klicatelja in podal mobitel bratrancu.

			»Ni zame,« je rekel, ko je sprejel klic.

			»Halo, Pepito?«

			Prepoznal je Lucyjin glas.

			»Genaro tukaj,« jo je popravil fant.

			»Hotela sem ti samo zaželeti srečno pot.«

			»Lepo od tebe. Ne spiš?«

			Kakšno inteligentno vprašanje! Kot da je mesečnik …

			Obkrožen s tremi Španci, ki so vlekli na ušesa, se je zavedal, da so bili njegovi odgovori kratki in hladni. Zamudil je svojo priložnost, ko je bil sam z njo, zdaj ni bil več primeren trenutek za zanesenjaško poezijo.

			»Vesela sem, da si še tam. Še zadnjič sem ti hotela reči adijo, preden zapustiš Španijo.«

			»Mja, čudno je bilo najino poslavljanje prej.«

			»Nič hudega. Bova pa bolje naredila naslednjič!«

			»Psi so pripravljeni, ostalim se je pa na pol zmešalo. Moramo iti. Ampak vidiva se spet to poletje,« je obljubil.

			»Velja. Napiši mi na Skype, ko prideš. Mi boš vse povedal. In pošlji kako sliko.«

			»Obljubim.«

			»Na pot!« je ukazal Tchavi in drsnil z vrati kombija.

			Pepito je vzel svoj telefon in si Genara prižel v močan objem.

			»Ne pozabi nas! In zagovarjaj naše galge na velikem severu, ja? Ne pozabi, ti si njihov caballero.«

			»Obljubim,« je ponovil Genaro.

			V grlu ga je stiskalo, ničesar več ni mogel dodati. Consuelo se je namestila na srednji sedež in povabila dečka, naj se usede poleg vrat.

			»Med postanki te pokličemo.«

			»Bodite previdni, srečno vožnjo!«

			Kombi je počasi speljal in za sabo pustil Pepita, ki je ob koncu ceste široko mahal z rokami. Genaro mu je mahal nazaj vse do ovinka, potem pa zaprl šipo. S hrbtom se je naslonil na sedež in zatisnil oči.

			»Prav imaš, malo bomo zaspali do Baskije,« je zavzdihnila mlada ženska.

			Genaro je prikimal. Le zakaj bi oporekal in ji pokazal, da je priprl veke zato, da bi zakril svoje vlažne oči. Ko je prišel, si ni nikakor mislil, da se mu bo tako težko vrniti domov, kjer je lahko po mili volji preživljal svoj prosti čas tako, kot je to najraje počel – z računalnikom, igralno konzolo, mobitelom …?

			Obujal je spomine na te tako sijajne tedne, tresljaji kombija so ga zibali in ni čutil, da je zaspal. Consuelo ga je zbudila in ga rahlo stresla za ramo.

			»Čez pet minut bomo prispeli v Saint-Jean-de-Luz!«

			Genaro se je pretegnil, nagnil glavo v levo in v desno, da bi si razgibal vrat, si snel očala, si pomencal oči. Pogledal je na uro na ekranu za volanom. 7:40. Želodec mu je zakrulil, prosil je za zajtrk.

			Tchavi je sledil navodilom na GPS-u, da bi prišel na kraj srečanja, do nakupovalnega centra na obrobju mesta. Hitro je zagledal posvojitelje in člane organizacij, ki so nestrpno čakali njihov prihod. Nekaj vozil v vrsti, družine, ki so mahale, kamping miza, obložena s kavo, sadnimi sokovi in domačimi slaščicami.

			Na vsakem postanku jih je pričakala enaka dobrodošlica. Pri vseh ljudeh enaka mešanica čakanja, živčnosti in veselja. Pri vseh hrtih enaka sramežljivost, ki jo je hitro premagala radovednost. Enak pristop, oklevanje in zadrega z obeh strani, ki so jim sledili dotiki s smrčki, objemi in izmenjavanje vprašujočih pogledov. Izmenjava povodcev. Če so bili navzoči tudi otroci, so s svojo spontanostjo še bolj sprostili razpoloženje. Posvojitev z obeh strani. »Ti si moj psiček!« so pravili ponosni in srečni obrazi.

			‘Ti si moj gospodar? Kakšen tip gospodarja?’ so govorila spuščena ušesa in povešeni repi.

			Genaro je bil vsakič priča enaki alkimiji. Organizacije so dobro opravile svoje delo. Prvo srečanje se je zdelo preprosto, ‘pari’ so v negotovem ritmu naredili nekaj korakov drug proti drugemu, potem se je zdelo, da so psi razumeli in se sporazumeli s svojimi lastniki in ob njihovih nogah poiskali toplo zavetje.

			Consuelo in Genaro sta izkoristila ta postanek in za dve ali tri minute spustila preostale hrte, da so si olajšali mehurje in razgibali mišice.

			Čas je bil, da odidejo vsak na svojo stran. Španci so komentirali srečanja, bili so okrepčani in so pozabili na utrujenost, čeprav so vedeli, da jih tristo ali tisoč kilometrov severneje že pričakujejo.

			Šli so mimo Baskije, Bordeauxa. Consuelo je prevzela volan, da bi lahko še Tchavi malo spal.

			Orléans.

			»Nekega dne se bomo morda ustavili in videli Eifflov stolp,« je sanjavo izjavil Tchavi, ko so zaobšli Pariz. »Še kakšnih sto kilometrov do Soissonsa. Želiš poklicati starše?«

			Najstnik je odkimal. Mobitel v njegovem žepu je bil še vedno ugasnjen, čeprav so že zjutraj prevozili prag Francije. Kot še zadnja ovira na poti domov. V trebuhu je začutil bolečino. Čez nekaj minut bo na nekem parkirišču zagledal družino, ki bo sprejela Tonko.

			Podal jim jo bom. Rekel jim bom, da je top, da se ji je treba samo počasi približati. Ne bom se cmizdil. Predvsem pa se ne bom cmizdil pred svojim očetom.

			Kljub zaobljubam ga je v trebuhu vse bolj zvijalo. Čim bolj se je razdalja, ki jih je ločevala od njihovega prihoda, krajšala, vse večji cmok je imel v grlu. Pogled je neprenehoma odmikal s ceste, da bi preveril številke na GPS-u. Čas prihoda, 18:07.

			Zaradi vrzeli med drevesi, ki so zamejevala državno cesto, so lahko ugledali mesto.

			»Katedrala!« je pokazal Tchavi. »Še ena, ki je ne bomo videli. Zadnji postanek pred Nizozemsko. Smer – superú!«

			Eksotična izgovorjava ‘Super U’ dečku ni izzvala niti najmanjšega nasmeška. Štiri, tri, dva kilometra. Ogromen plakat v barvah trgovine, ki je kazal, da je treba pri semaforju zaviti desno in da je tam bencinska črpalka, odprta 24 ur na dan, vsak dan v tednu.

			Ob tej uri so vsi šli po nakupih. Consuelo je počasi zapeljal na parkirišče.

			»Tam dol,« je pokazal Genaro.

			Roko je iztegnil proti sivi hondi, parkirani v zadnji vrsti vzdolž ceste. Njegov oče je naslonjen na pokrov prtljažnika podrsaval po zaslonu mobitela.

			Borzni tečaji … Ne sme odvrniti oči od njih. Če Ferrerove delnice padejo za pol točke, je večer uničen.

			Prepoznal je mamo, ki se je s sklenjenimi rokami počasi vzpenjala po ulici in pozorno pogledovala na cesto. Spustil je šipo, iztegnil roko in jo poklical.

			»Mami!«

			Na obrazu Lucie Reyes je zažarel širok nasmešek. Dvignila je roko, z njo navdušeno pomahala, začela teči v smeri kombija, ki so ga parkirali poleg honde.

			Komaj je Genaro priprl vrata, ga je zgrabila z iztegnjenimi rokami. Po čelu ga je obsipala z glasnimi poljubi, med katerimi so se slišali veseli vzkliki.

			»Hola, hola! Moj sin! Moj dragi zakladek! Edu, poglej, kako je zagorel. Zrastel si. Zrastel je, ne? Tudi mišice si dobil. Skoraj tako izklesan kot tvoj oče!« je čebljala v pospešeni španščini.

			Na najstnikovo srečo se na tem odmaknjenem delu parkirišča gospodinje, ki se jim je mudilo, niso prepogosto zadrževale. Nihče, razen njegovih dveh razposajenih kompanjonov s potovanja, ni bil priča izkazovanju ljubezni, ki ga je spravljalo v zadrego.

			Ko je Lucia Reyes končno spustila ‘svojega otročička’, ki se je vrnil pod domačo streho, je prišel oče in ga nerodno poljubil na lice.

			»Si v redu? Vzameš torbo in gremo?«

			Raje prikrij svoje veselje ob tem, da me spet vidiš.

			Če je bilo dečku zaradi materinega izliva naklonjenosti nerodno, pa očetu ne bi mogel ravno očitati, da ga je osmešil s čezmernim izkazovanjem nežnosti.

			Iztegnil je vrat, da bi se razgledal po parkirišču.

			»So tukaj Tonkini posvojitelji? Sta jih kje videla?«

			Starša sta skomignila z rameni. Prišla sta po svojega sina, ne pa izkazovat naklonjenosti aktivistom s 30 milijoni sledilcev.

			»Tchavi, jo lahko spustim ven? Oči, lahko počakamo pet minut, da pridejo? Prosim,« je dodal, ko je zagledal očetov čemeren izraz.

			Eduardo Reyes je na hitro pogledal na uro.

			»Pet minut. Še dve uri vožnje imamo in nekateri jutri delamo!«

			Ni je hotel pustiti v kletki. Ji obrniti hrbta, ne da bi jo pobožal. Jo še enkrat zapustiti. Računal je na to, da bo spoznal družino, s katero bo živela. Da bi ocenil, če ji bo z njimi lepo. In da bi dokončno zaključil svoje podzavestne sanjarije. Vse do trenutka, ko je zaprl vrata kletke v kombiju, je še naprej upal, da si bosta premislila. In si hkrati to očital.

			Španec je zgrabil svoj mobitel.

			»Ti jo spusti ven in vzemi svoje stvari, jaz pa bom medtem poklical našo kontaktno osebo.«

			»Bom jaz poskrbela za prtljago!« je naznanila Lucia in mu sledila v kombi ...

			Tattoo, Ken in Tonka so v svojih kletkah pokonci čakali s smrčki, prislonjenimi na rešetke. Mladiček je prihod človeških bitij pozdravil z veselim bevskanjem. Genaro je prste vtaknil med rešetke, da bi ga nagradil in še zadnjič pobožal, v zameno pa ga je ta polizal z jezičkom. Napotil se je proti koncu kombija, da bi pobral galgo.

			»Kako je luškan!« je vzkliknila Lucia in počepnila, da bi še ona počohala Kena. »Kako so elegantni ti hrti … Kako lahko nekdo zapusti tako ljubko kosmato kepico?«

			»Če bi jih samo zapustili,« je zamomljal Genaro in s kletke odstranil ključavnico.

			Zazrl se je v vponko, s katero je bil povodec privezan na ovratnico.

			»Hop, dol! Prispela si.«

			Galga je lahkotno skočila na tla, zazehala in se pretegnila. Genaro je počepnil prednjo. Mami je obrnil hrbet, pretvarjal se je, da ji fiksira ovratnico, z dlanmi jo je božal po licih, ušesih, dvignil se je in jo neslišno poljubil na čelo.

			»Gremo ven,« je ukazal s pridušenim glasom.

			Naredil je kratek vdih, se odkrehal in pogoltnil ogabno kepo, ki mu je stiskala sapnik, ter si nadel ravnodušen izraz.

			Mama si je z jermenom nadela torbo na ramo in izstopila iz avta. Genaro ji je sledil, zdelo se mu je, da je vsaka od njegovih superg težja od samokolnice, naložene z betonom.

			Obšel je kombi. Mama je torbo vrgla v prtljažnik. Oče, ki je stal nasproti njegovih tovarišev s potovanja, je z rokami na hrbtu strmel vanj. Našobil se je, razdražen.

			Eduardo je postavil roke predse. V levi je držal najlonsko vrečko.

			»Ali to iščeš?« je vprašal, ne da bi vsaj malo komentiral galgo, ki se je skrivala za njegovim sinom.

			Brezbrižno je z roko segel med Tchavija in Consuelo. Genaro je zgrabil vrečko, ki mu jo je podal. Ne, ničesar ni iskal. Iskal je nekoga. Zanko si je nadel okoli zapestja, razprl vrvici na vrečki in z roko segel vanjo.

			S prsti je v vrečki zatipal kos plastike, blaga in nečesa kovinskega.

			»Dobro, kaj čakaš? Da iz vrečke pokuka zajček?« je glasno vprašal oče.

			Zgrabil je vsebino vrečke, jo z razprto dlanjo in izrazom popolne nevednosti na obrazu pokazal svojima prijateljema.

			»Tri tedne v zavetišču, pa še nikoli nisi videl fleksi povodca in oprsnice?«

			»Sem, ampak ...«

			Eduardo je poklical svojo ženo.

			»Dios mío! Tvoj sin pa je bolj počasne pameti! Nikogar ne čakamo. Tale psička je naša.«

			Razprl je notranjo stran suknjiča, izvlekel šop papirjev, jih razprl, da bi mu pred očmi pomahal z obrazcem zavetišča, izpolnjenim tako, kot je treba, in potrjenim z dvema podpisoma, ki ju je dobro poznal.

			»Posvojila sva jo, to tvojo ‘zverinico’. Frankensteinka je zdaj tvoja.«

			Obrazi Špancev in Genarove mame so se razpotegnili v široke nasmeške.

			Genaru je bilo vroče, zeblo ga je, bolela ga je glava, trebuh, vrtelo se mu je, v ušesih mu je brenčalo, srce mu je divje razbijalo, v trebuhu je imel metuljčke, vse to in še veliko drugih nasprotujočih si in lažnih simptomov, kot so zelo vlažne oči in tresava kolena.

			Tchavi in Consuelo sta ga potrepljala po ramenu in mu čestitala. Kljub temu da je imel Genaro pred seboj predmete in papirje, ni ničesar razumel. Stal je kot vkopan, odprtih ust, nezmožen razumeti, kaj se dogaja.

			»Kako …?«

			Mama mu je prišla na pomoč. Približala se je in ga z dlanjo pobožala po licu.

			»Pa saj ne misliš, da sva se med tvojimi počitnicami zadovoljila z dvema triminutnima telefonskima klicema. Pepito me je na skrivaj poklical vsak večer. Na tekočem sem o vsem, kar se je tam dogajalo. Tudi o napadu tistih trapastih bratov. Tvoj oče ni vedel, kaj se je zgodilo, ko si ga v soboto zjutraj poklical. Pepito naju je obvestil nekaj ur kasneje. Težko mi je bilo, hotela sem, da se vrneš s prvim letalom. Edu me je odvrnil od tega. Zdelo se mu je, da si dovolj velik, da se sam odločaš. Pepito mi je moral priseči, da naju bo opozoril, čim bi bila najmanjša nevarnost, da bi se tista norca vrnila. Tvoj oče in jaz sva zelo ponosna na vse, kar si storil za zavetišče.«

			Poudarila je tvoj oče, da bi Genaru dobro pokazala, da je ta znal prepoznati dečkove vrline.

			»Pepito te zelo spoštuje. Videla sva ponovitev reportaže na TVE.«

			»Jaz sem jo videl. Tvoja mama pa si jo ves čas predvaja, odkar je dostopna na spletni strani,« je dodal Eduardo. »Prisilila je tudi svoje kolege, sosede, prijatelje na Facebooku, da si ogledajo njenega dragega sinčka. Ne bi se čudil, če bi s tablico tekla za poštarjem, da bi mu te pokazala.«

			»Kako si neumen …,« mu je odgovorila in se nežno nasmihala svojemu dragemu sinčku. »Bratranec nama je razložil, kakšna vez se je spletla med vama s Tonko. Tvoj oče je bil tako presenečen nad tvojim vedenjem in zrelostjo, ki si ju izkazal pri Pepitu, da je predlagal posvojitev. Méni, da boš tako postal odgovornejši.«

			In predlagal, da jo posvojimo?

			Genaro je vse manj verjel svojim ušesom. Njegov oče?

			»Pazi, Pepito mi je rekel, da jo bo vzel nazaj in ji našel drugo družino, če boš spet počel bedarije in ne boš primerno skrbel zanjo. Jaz je ne bom sprehajal in pobiral njenih drekov, medtem ko boš ti prilepljen na računalnik. Ni moja psička, naj bo to jasno.«

			Zakaj moraš darilo pospremiti z grožnjo? se je spraševal Genaro, ki je bil še trenutek prej očetu pripravljen skočiti v naročje, da bi se mu zahvalil za njegovo radodarnost.

			Lucia je to opazila in sinu zarotniško pomežiknila.

			»Vse to je zelo lepo, toda mi imamo še pot pred sabo. Spustili bomo Kena in Tattoo, da se lahko polulata, in šli naprej. Tudi onadva sta se načakala.«

			Lucia se je odpravila proti hondi in se vrnila z vrečko, ki je dišala po čokoladi.

			»Muffini in cookieji za na pot.«

			»Vidim, po kom je mladenič,« je ugotovila Consuelo in nos pomolila v vrečko, da bi se naužila arome, ki ji je vzbujala tek.

			»Poskrbi, da tudi tvoja psička opravi svoje potrebe, preden gremo,« je ukazal Eduardo. »Ali ji vsaj ne bo slabo med vožnjo? Kupil sem posebno oprsnico za avto, da se ne bo premikala.«

			»Jaz pa sem ji izbrala košaro, postavila sem jo v tvojo sobo,« je dodala Lucia.

			Nobeden od njiju se še ni dotaknil galge. Oče jo je še naprej vztrajno klical tvoja psička. Za zdaj je bila še nagrada. Ni se še navadila nanju. Nista vedela, kaj je to hrt. Kako se ti lahko tako drobno, tako nevsiljivo bitje prikrade v srce, čeprav tega nisi pričakoval. Ko bosta to odkrila, bo prepozno, ne bo jima niti na pamet padlo, da bi jo poslala nazaj k Pepitu. Genaro je to vedel – celo njegov brezbrižni in vzvišeni oče se bo ujel v past. Kmalu si bo na skrivaj poskušal pridobiti njeno zaupanje in naklonjenost s koščki sira ali piščanca.

			Tonka se je usedla na zadnje sedeže in položila tačke na gospodarjeva kolena, ki jih je določila za svojo lastnino. Na očetov ukaz ji je na ovratnico pripel oprsnico. Spustil je šipo, še zadnjič z desno roko pozdravil svoja prijatelja. Nikakor ni smel odmakniti leve roke z galginega vratu. Če bi jo izpustil – kdo ve, morda bi se razblinila kot sanje?





Osemintrideseto poglavje


			»Halo, Pepito? Kakšen idiot si! Moj oče ima prav, pravi bebec si!«

			Španec se je več kot tisoč kilometrov oddaljen zarežal. Ni bil jezen, da ga je imel Genaro za bedaka, zato ker je v njegovem glasu slišal ihtenje in so mu zato stopile solze v oči.

			»Pa Lucy, je vedela?«

			»Seveda. Vsi razen tebe so vedeli! Hočeš, da ji rečem, da je tudi ona budala?«

			Genaro je posmrkal.

			»Ji bom kar naravnost povedal po Skypu.«

			»Ne upaš! Ne vem, če sem bedak, sem pa nor, to pa priznam. Če se ne bi tako odzval, ko sem ti rekel, da jo je nekdo posvojil, bi me prav ujezilo. Če bi mi rekel ‘ja, super, toliko bolje zanjo’, bi moral premisliti svoj načrt, reči tvojim staršem, naj navsezadnje prekličejo posvojitev, in najti nekoga drugega. In glede na to, da se me boji kot kuge, bi jo moral premestiti v enega od pesjakov. Znašel bi se v nerodnem položaju.«

			»Torej sem naredil natanko tako, kot si pričakoval od mene. Vedel si vnaprej, čeprav sem bil še sam presenečen nad svojim vedenjem.«

			»Temu se reče instinkt. Poznam živalsko dušo, sem ti rekel! Preden me začneš zmerjati, me pokliči jutri, da mi poveš, kako je bilo prvo noč pri tebi in kako se razume s tvojim očetom. Neumno je, da tako rečem, ampak ne bi mi bilo prijetno, če bi ga vzljubila v treh sekundah.«

			»Ne vem, če si si zaslužil …«

			»Samo deset minut z gospodom Reyesem, pa si že prevzel njegov vzvišeni ton. Obveščaj me. Fotke, toliko bolje. Samo objaviti jih moraš neposredno na blog in povedati, kako se je končala vajina pravljica. Ljudje bodo dol padli. Ljubčke vsem. No, razen – saj veš, komu.«

			»Vale. Cmok Golumu in Tabúju.«

			»Ne bom pozabil. Se slišiva jutri, caballero! Ah, Strombo, halo, si še tam?«

			»Ja.«

			»Sem na zvočniku?«

			»Ne.«

			»Dobro, nisem ti hotel povedati, ampak samo idioti si ne premislijo. Tvoj oče ni dal dvesto petdesetih evrov za posvojitev.«

			Genaro se je namrščil.

			Ta škrtuh!

			»Zavetišču je nakazal dva tisoč petsto evrov. Ni napaka, sem preveril. Včasih znajo zelo spretno skrivati, kakšni so in kaj v resnici čutijo. Tokrat pa res čau!«

			Genaro je strmel v očetov profil, v njegov resen, na cesto osredotočen izraz.

			Že drugič v tistem dnevu se mu je Eduardo Reyes pokazal v drugačni luči. Preden je vstopil v najstniška leta in sta se začela kregati, si je Genaro rade volje priznal, da je svojega očeta občudoval, da ga je oče znal pomiriti, zaščititi, se z njim igrati, ga nasmejati. Toda presenetiti? Osupniti? Niti najmanjšega spomina na to ni imel.

			Mama mu je s tem, da ga je poslala v zavetišče, dala drugo možnost. Bilo bi res nehvaležno, če ne bi enako storil za svojega očeta in poskusil narediti koraka v njegovo smer.

			»Oči?«

			»Hmmm?«

			Eduardo Reyes je odvrnil pogled s ceste, da bi v vzvratnem ogledalu ujel sinovega.

			»Hvala.«

			Možakar je bil dovolj pameten, da ni dodal nikakršnega komentarja, da ni začel ene svojih moralnih lekcij. Okoli oči so se mu zarisale majhne gube. Nasmehnil se je.





Devetintrideseto poglavje


			Genaro je sedel za pisalno mizo in vzpostavil videoklic.

			»Hola, Lucy!«

			»Hola, Strombo, qué pasa65?«

			»Ne boš verjela. Klicali so me s televizije. Povabili so me v studio Grand Angle, to je oddaja z reportažami, ki je na sporedu vsako nedeljo ob 19:00 na prvem programu. Skupaj s Tonko, portret naju dveh, čez dva tedna. Rubrika se imenuje Super Terrien. Vsak teden predstavijo nekoga, ki ni znan in je doživel nenavadno izkušnjo ali pa naredil kaj pozitivnega.«

			»Oh, zvezda!«

			»Vem. Miss Tonka je postala nekam važna,« se je hecal Genaro.

			»Ukrotiti jo moraš, da ne bo začela s svojimi muhami. Mi boš poslal povezavo do ponovitve? Saj je neumno, nič ne bom razumela.«

			»Govoril bom o Pepitu, zavetišču, galgih. Malo že poznaš to tematiko, ne?«

			»Jim boš prinesel tortice?«

			»Brez tega ne gre. Samo zato se zanimajo zame …«

			»Ampak radi te imamo tudi zaradi drugih reči,« je z rahlim nasmeškom odvrnila Španka. »Pa Tonka, kje je?«

			Genaro je odvrtel svoj stol, da bi lahko kamera zasačila galgo, kako na hrbtu s prekrižanimi tačkami na prsih in pogreznjena v odejo čisto mirno spi. Spanec nekoga, ki se počuti varnega.

			»Ali ti še pusti, da prideš na posteljo, ali že spiš na parketu?«

			»Tako je dobra, da mi je prepustila nekaj kvadratnih centimetrov odeje.«

			»Kaj pravi tvoj oče?«

			»Glede na rezultate, ki jih vsak večer preveri v e-redovalnici, ne reče ničesar. Ker imam povprečje 4,8 in ne 5 zaradi štirice pri likovni in športni vzgoji, od začetka leta ni imel nobene zoprne pripombe. Kmalu se bo s Tonko začel pogovarjati po otročje.«

			»Uspelo ti je, da si hkrati priljubljen in hkrati prvi v razredu. In tvoj obraz je povsod po internetu in na televiziji. Lepa igra. Stavim, da se na šoli punce tepejo zate.«

			»Ne teče še kri, ne, toda nisem še obupal,« jo je zbadal Genaro.

			»Bolje, da ne, takoj ko postane malo krvavo, že začneš bruhati. Dobro, ne bom več dolgo zapravljala tvojega dragocenega časa. Moram se učiti matematiko. Edina stvar, ki jo znam pri verjetnosti, je, da obstaja 100 odstotkov možnosti, da bom dobila slabo oceno. Se slišiva, piflar Strombino!«

			»Se slišiva, cowgirl Lucy!«

			Pogovor je prekinila podoba mladega dekleta, ki se mu je spakovala in na dnu zaslona pustila prostor sliki, na kateri je bila našemljena pred pesjakom Rad te imam, z glavo, nagnjeno vznak v navalu smeha, in s kavbojskim klobukom v zraku. Razposajena, spontana, lepa.

			Zaprl je računalnik, pogledal skozi okno na polja, ki so se potopila v sivino.

			»Gremo, Tonka, nehalo je deževati, greva teč! Za likovno je prepozno. Lahko pa zato športno zvišava na 4,5. Povprečje 4,9 v zadnjem trimestru je tisto, kar potrebujem, da pozabijo na prejšnja dva in da lahko vložim dobro prošnjo za gimnazijo.«





Epilog


			Glasbo iz avtoradia je prekinilo zvonjenje Genarovega mobitela. Od prejšnjega večera je neprestano zvonil. S pogledom je ošinil sliko, ki se je pokazala na ekranu pri volanu tovornjaka, in pritisnil na tipko OK. Ta klic je želel sprejeti. Prižgal je smernik in parkiral ob pločnik. Na zaslonu je profilno sliko zamenjal obraz, ki je oživel.

			»Hola, Lucy?«

			»Hola, Strombo!«

			Kljub temu da je minilo deset let, prijatelja nista nikoli opustila svojih vzdevkov.

			»Čestitke! Ponosna sem nate, to je fantastično!«

			»Hvala, prijazno od tebe! Toda ne pretiravaj, bil sem šele na drugem mestu. Na tekmovanju je zmagal tisti zelenec Philippe Conticini.«

			»Drugi, Strombo. S Tonko si si pridobil srebrno medaljo za najboljšega slaščičarja: italijanski meringue66 z lešniki in karameliziranimi brazilskimi oreščki s slanim maslom, ganache67 s pralini, posutimi s koščki kakava, semifreddo mousse68 iz bergamotk, zmrzlina iz bele čokolade, marmorirana s svojevrstnim tonka vrtincem in z glazuro iz temne čokolade. Vse sem si zapomnila. Pri triindvajsetih drugi! Ni ti treba govoriti s tem skromnim tonom, prepričana sem, da je tvoj ego tako velik, kot je velika tvoja torta. Vidiš te potočke sline, ki se mi cedijo iz obeh kotičkov ust? Se spomniš Pepita, ko si mu pripravil njegovo prvo tartatatine, kot ji je pravil? No, jaz sem v desetkrat hujšem stanju, odkar sem gledala finale Eurochocolate. Ob dveh ponoči sem morala iz omare vzeti tablico lešnikove čokolade, da bi si pomirila želodec.«

			»OK, priznam, zadovoljen sem.«

			»Torej te čakajo slava, bogastvo, saloni v New Yorku, Tokiu, Dubaju, na Baliju? V Barceloni? Reci mi, da boš uporabil svojih sto tisoč evrov za to, da se preseliš v Bilbao! Boš imel svojo televizijsko oddajo? Svojo voščeno lutko v Madame Tussaud v Londonu?«

			»Voščeno? Iz čokolade, seveda!« se je pošalil Genaro. »In potem mi boš prišla odgriznit ušesa!«

			Lucy se je namrščila in v kamero pametnega telefona pokazala jezik.

			»Kar sanjaj, gospodič!«

			»Ko boš prišla naokoli, ti bom dal avtogram.«

			»Raje bi videla, da mi pošlješ kos te svoje stvaritve, s katero si zmagal.«

			Genaro je z razdraženim izrazom na obrazu zmajal z glavo.

			»Mlada dama, ni dobro za tvojo linijo.«

			»Ne skrbi za mojo linijo. Sicer pa, si v redu? Nekam potrt se mi zdiš. Kaj je s temi rdečimi očmi? Si vtaknil glavo v suhi led ali pa si ga celo noč žural s plesalkami iz Crazy Horsea?«

			Genaro je odmaknil pogled z zaslona, da bi preveril v ogledalu. Lucy je imela prav. Slabo obrit, z vnetimi očmi in zabuhlimi vekami je bil videti vse kaj drugega kot zmagovalec. Že prej je okleval, če bi prijateljici priznal vso resnico.

			»Nimam več punce.«

			»Ah, ja, a si jo imel? Sploh nisem bila na tekočem. Si oznanil na Facebooku? Sta bila dolgo časa skupaj? Je bilo resno?«

			Genaro je zaustavil poplavo vprašanj.

			»Novinarka je bila. Ves večer me je osvajala, ko so podeljevali nagrade, in se pretvarjala, da piše članek o mojem delu.«

			»Ne, a me ti hecaš? Včeraj si jo spoznal in danes popoldne se cmizdiš, ker nista več skupaj?«

			»Tako nekako …«

			»Moj mali Strombino, tako zelo, kot je res, da je meni ime Maria Madalena, tako zelo je res, da nakladaš bedarije.«

			»Malo ...«

			Lucy je oko pritisnila ob ekran.

			»Daj, povej, vse hočem vedeti.«

			»Vse je res. Osvajala me je, odpeljal sem jo v svoje stanovanje. Saj veš, kaj je sledilo.«

			»V redu je, ni mi treba naslikati prizora. In potem?«

			»In potem sem jo vrgel ven, v spodnjih hlačkah, in za njo vrgel še cunje.«

			»Kako? Strombo, ti si en velik bolnik! Si bil pijan ali kaj? Kaj tako hudega je lahko neka normalno vzgojena, izobražena in kultivirana novinarka naredila, da te je spravila v takšno stanje? Je vohunka Pierra Herméja?«

			Genaro je zmajal z glavo in povesil oči. Ko je dvignil veke, so se mu na trepalnicah bleščale solzne kapljice. Lucy je snela svoj porogljivi izraz.

			»Ej, Strombo, strašiš me. Kaj je narobe?«

			»Ko sva se prebudila, je Tonka kot po navadi ležala ob mojih nogah,« je z zlomljenim glasom odgovoril mladenič. »Hotel sem jo počasi položiti na tla, da se punca ne bi prestrašila, ampak se ni premaknila. Tonka je umrla. Na poti od veterinarja sem. Pustil sem jo tam.«

			»Genaro, žal mi je. Ne bi se smela hecati. Oprosti mi.«

			»Saj je neumno, ampak bila je moja najboljša prijateljica.«

			Zavedel se je, da bi bila lahko Lucy zaradi njegove izjave užaljena. Žalostno se mu je nasmehnila.

			»Razumem. Deset let zvestobe, štiri milijone skupnih dni, štiri milijone dni z nekom, ki je vedno vesel, da te vidi, ne glede na to, kako si kisel, kakšne volje si, kakšno je stanje na tvojem bančnem računu ali kako ti smrdijo nogavice, to ni kar tako. Ne moremo enako reči za vse ljudi, ni res?«

			»Ko sem stresal Tonko, se je prebudila. Zakričala je: ‘Kaj ta pes dela na postelji? Je mrtev?’ Postala je histerična. ‘Spravi to mrho stran,’ je zavpila. To mrho? Mojo Tonko? Zgrabil sem jo za roko, imela je le toliko časa, da si je navlekla svoje tangice, preden sem jo vrgel iz stanovanja. Zaloputnil sem vrata. Spet sem jih odprl, da sem ji vrgel preostanek oblačil. In še enkrat zaloputnil z vrati in zatulil: 'TI SI ENA MRHA!' Na ta zadnji stavek nisem preveč ponosen.«

			»To res ni bilo potrebno. Toda imel si prav! Uboga punca! Našim galgom ne seže niti do zadnjih tačk!«

			»Tako je, Lucy!«

			»Tako je, Strombo!«

			Za nekaj sekund je zavladala tišina, potem pa je Lucy znova načela pogovor.

			»Počakala je, da sladica, ki nosi njeno ime, postane slavna po vsej celini in da je tako postala nesmrtna, preden je odšla. Se zavedaš, kako so prebrisani ti hrti.«

			»Prav hudičevski ...«

			»Pepito že ve?«

			»Ne še. Nisem zbral poguma, da bi komur koli povedal. Če me bodo videli, da jokam za svojo psičko, se bodo norčevali iz mene.«

			»Pepito že ne.«

			»Vem. On je drugačen, malo me ga je sram poklicati, da bi me potolažil, ko ga pa že vsaj šest mesecev nisem poklical in ker prejšnje poletje nisem prišel pomagat v zavetišče. Tako kot ti si mora misliti, da sem se začel visoko nositi.«

			»Ga tako slabo poznaš? Veš, da me je včeraj ob polnoči klical in od veselja tulil glasneje kot njegovi psi?«

			»Mislim, da si si že sama odgovorila …«

			»Hočem ti pomagati, vedno si bil malo omejen. Tako je ponosen nate. In ko je izvedel, da si svojo stvaritev poimenoval po Tonki ‒ ne moreš si predstavljati, kako je bil vesel. Mislim, da se v tem trenutku že po celem Valladolidu govori, da si njegov bratranec, in da vsi že poznajo tvojo in Tonkino zgodbo.«

			Genaro ji je odgovoril z žalostnim nasmeškom.

			»In ne pozabi, kaj vse je lahko z denarjem, ki si ga dobil od odkupa licence za knjigo receptov Brookinuts, zgradil in kupil za zavetišče. Ker ni več Brookinuts, bodo psi to zimo pojedli štiri tone briketov!«

			»To je drugače. Mislil bo, da sem postal takšen kot moj oče, da mi je denar pomembnejši od prijateljstva. Da si ne vzamem več časa za družino, samo še za revije.«

			»Nikoli, Strombo. Mi dobro poznamo našega profesionalca v bruhanju. Poleg tega pa ti je najino prijateljstvo toliko pomembnejše, da boš naslednji petek odložil svoje lopatke, multipraktike, metlice za stepanje, vrečke za dekoriranje in šel na letalo do Kastilje. Vikend bova preživela tako, da bova kastrirala še zadnje samce, ki so prišli, in peljala na sprehod naš trop. Ne bom sprejela ‘ne’ kot odgovor.«

			»Zmenjeno.«

			Mladeniča je njegov spontan odgovor presenetil. Vse mesece se je pripravljal na tekmovanje in ob tem noč in dan delal v čajnici, da bi si ustvaril ime in da bi o njem pisali članke in slavospevne kritike. Javnost in revije so v njem videle triindvajsetletnega slaščičarskega genija.

			Privoščil bi si tri dni počitka. Počitka – z Lucy in Pepitom? Bolje bi se bilo pripraviti na tri dni pobiranja drekov in obvezovanja ran. Fantastično.

			»Bo šlo?« je vprašala Lucy.

			»Seveda. Saj je bil samo pes,« je ironično rekel.

			»Ma ja, prav težek pes, umazana galga, lena in še neumna povrh.«

			»Poslal ti bom SMS, da ti sporočim uro leta.«

			»Ker misliš, da nimam drugega dela, kot da te pridem iskat? Gospod, jaz imam službo. Veterinarka sem, imam svojo ordinacijo in delovne ure.«

			»Se vidiva v petek, Lucy.«

			»Komaj, komaj čakam,« je rekla in mu pomežiknila. »Pravza-

prav … mislim, da te bom nekomu predstavila!«

			Dotaknila se je zaslona in v glasnem smehu izginila.

			Genaro je iz škatle vzel papirnat robček, si obrisal oči in si useknil nos. Pogledal je na uro, se namrščil in vklopil smernik, da bi spet speljal.

			»Zamujam na sestanek z vodjo programov na France 3 glede oddaje, ki mi jo želijo prepustiti. Za piko na i pa še bled kot mrlič. Sem že vnaprej zmagal. In nekomu me bo predstavila. Nekemu zdravniku ali odvetniku, s postavo Supermana in IQ-jem 256. Ga že sovražim, tega bedaka. Čudovit dan me čaka!«

			Mladeniču ni bilo prav nič žal za nesramne besede, s katerimi je pljuval čez nekega tipa, ki ga ni poznal, čeprav je malo prej lepi Španki razlagal, kakšno noč je preživel z neznanko.

			Petek, Valladolid, 17:00.

			Lucy na letališču čaka Genara. Na povodcu drži galgo, črno kot ebenovina, kraljevske drže. Veterinarka jo odsotno praska po čelu. Psička dvigne glavo proti njej in razkrije svoj spačeni desni profil. Uhelj je izginil. Rožnata, otekla brazgotina ji je začrtala vijugasto pot vse do prsi.

			»Teck, veš kaj je to ljubezen na prvi pogled? Ne še, kajne, ljubica moja? To je zato, ker še nisi spoznala Stromba. Danes je pravi čas, da se nehaš igrati mačke in miši. Ali hrte in zajčke. Deset let imaš, dovolj je bilo. Ne bo odšel, dokler se mi ne izpolni neka želja. Če bo sploh odšel.«



			.

			Roman Caballero pripoveduje o grozodejstvih, ki se še dandanes dogajajo.

			Samo osebe so izmišljene.

			K sreči se številne organizacije posvečajo zaščiti hrtov in sodelujejo

			z mnogimi zavetišči in prostovoljci.

			Če želite izvedeti kaj več in morda celo posvojiti hrta,

			obiščite strani:


Hrtji svet Slovenije

			http://www.hrtjisvet.org/hs/

			Društvo za pomoč hrtom

			http://www.pomoc-hrtom.si/





Lenia Major

			CABALLERO

			Ilustracija na naslovnici: Rami Tannous

			Prevod: Anja Kapus

			Prvič natisnjeno v francoskem jeziku pri Samir Éditeur, Beirut, z naslovom Caballero

			© Samir Éditeur 2016

			Besedilo: Lenia Major

			Vse pravice pridržane.

			© za izdajo v slovenščini PIPINOVA KNJIGA, d. o. o., Podsmreka, 2020

			Vse pravice pridržane.

			Jezikovni pregled: Majda Degan

			Uredila: Tamara Mušinović Zadravec

			Avtor e-puba: Uroš Hrovat

			1. elektronska izdaja

			Izdala: PIPINOVA KNJIGA, d. o. o.

			Za založbo: Tamara Mušinović Zadravec

			Podsmreka, 2020

			Dostopno na

			https://www.biblos.si

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=28825859

			ISBN 978-961-94987-5-0 (epub)

			 				 					1		Genaro: franc. izg. lastnega imena [ženaro, ženarov].



				 					2		 Špan.: O, moj bog!



				 					3		 Španski plemič.



				 					4		 Špan.: cigan.



				 					5		 Špan.: kralji.



				 					6		 Špan.: Tiho bodi, sin! Pazi na svoje besede!



				 					7		 Špan.: Oprosti!



				 					8		 Špan.: Pojdiva, sin!



				 					9		Vrsta črnega čaja.



				 					10		Špan.: Eduardo, JAZ govorim!



				 					11		Špan.: Psiček Pepito.



				 					12		 Špan.: Na svidenje!



				 					13		Osebe, ki so bolj ali manj aktivno sodelovale v vstaji srednjeveških samoupravnih mest, t. i. skupnosti oz. komun (špan. Comunas).



				 					14		 Špan.: Zdravo!



				 					15		 Špan.: Mati božja!



				 					16		Špan.: V redu.



				 					17		Špan.: vitez galgov.



				 					18		 Široke orientalske hlače.



				 					19		 Videovodič, s katerim se lahko naučimo kaj izdelati, pripraviti ipd.



				 					20		Pecivo podolgovate oblike iz pečenega kuhanega testa s kremastim nadevom in prelivom, po navadi s čokoladnim.



				 					21		Pecivo iz kuhanega testa, princeske.



				 					22		Vrsta francoskega (bretonskega) kolača. Ime quatre-quarts (štiri četrtine) je dobil po štirih glavnih sestavinah (moka, sladkor, maslo in jajca), za njegovo pripravo pa potrebujemo te sestavine v enakih količinah.



				 					23		Tradicionalna francoska jabolčna pita.



				 					24		Izreče po francosko.



				 					25		 Pomanjševalnica od galgo.



				 					26		Špan.: bradat. Vrsta galga s trdo in srednje dolgo dlako, zlasti na bradi in brkih.



				 					27		Špan.: kratek.



				 					28		Žepek, nadevan z mesom ali drugimi slanimi sestavinami.



				 					29		Tipična španska omleta, z obeh strani popečena v ponvi, nadevana s praženim krompirjem, papriko, včasih s koščki tune, dimljenim pršutom ali klobasicami.



				 					30		 Flor je po špansko roža.



				 					31		 Nem.: Ja, halo, Birgitta! Kako si, zakladek moj?



				 					32		 Špan.: Zrno kave.



				 					33		Špan.: »Otročiček je zaspan, kmalu bo utonil v spanec; eno oko ima že zaprto, ne more ga več odpreti.«



				 					34		 Spletni strokovnjak.



				 					35		 Vrsta ribe izredno neprivlačnega videza.



				 					36		 Jap.: luškan, srčkan, prikupen ipd.; izraža odobravanje.



				 					37		 Nacistično koncentracijsko taborišče v Nemčiji, blizu mesta Weimar.



				 					38		 Japonski strip.



				 					39		Špan.: sladkor.



				 					40		Borracho, borrachon, borrachuzo so stopnjevano slabšalni izrazi za pijanca.



				 					41		Prigrizki, ki jih v Španiji strežejo ob pijači.



				 					42		 Hoteli so nas zakopati, a niso vedeli, da smo semena.



				 					43		 Pevec v stripih o Asterixu in Obelixu.



				 					44		 Ples španskega izvora.



				 					45		 Ples francoskega izvora.



				 					46		Dežniki po špansko. V Galiciji toliko dežuje, da so njeni prebivalci znani po svojih zelo trpežnih škornjih in dežnikih, ki jih tudi sami izdelujejo. Od tod vzdevek ‘dežnikarji’.



				 					47		Plesni korak, značilen za Michaela Jacksona.



				 					48		 Ščurek, ščurek že ne more več hoditi; ker več nima, ker mu je zmanjkalo marihuane.



				 					49		 Tipično francosko majhno pecivo iz krhkega testa s sladkornim posipom.



				 					50		Špan.: jajce.



				 					51		Špan.: velika noč.



				 					52		Lik iz Gospodarja prstanov (J. R. R. Tolkien).



				 					53		 Fran.: Pariška slaščičarna.



				 					54		 Pecivo iz paljenega oz. kuhanega testa (npr. princeske, profiteroli).



				 					55		 Večerne novice na španski televiziji.



				 					56		 ‘Bučko’ (calabaza je po špansko buča).



				 					57		 Kako dobro!



				 					58		 Kreten!



				 					59		Špan.: ulica strasti.



				 					60		Špan.: požrešna usta.



				 					61		Neke vrste panirani in ocvrti cmoki z bešamelom in šunko.



				 					62		 Španska novinarka.



				 					63		Turška kopel.



				 					64		Špan.: srečen pes.



				 					65		 Špan.: Kaj je kaj novega?



				 					66		 Krema iz beljakov in sladkornega sirupa.



				 					67		 Čokoladna krema s sladko smetano.



				 					68		 Zamrznjena penasta sladica, narejena s stepanjem.





KAZALO

			Prvo poglavje

			Drugo poglavje

			Tretje poglavje

			Četrto poglavje

			Peto poglavje

			Šesto poglavje

			Sedmo poglavje

			Osmo poglavje

			Deveto poglavje

			Deseto poglavje

			Enajsto poglavje

			Dvanajsto poglavje

			Trinajsto poglavje

			Štirinajsto poglavje

			Petnajsto poglavje

			Šestnajsto poglavje

			Sedemnajsto poglavje

			Osemnajsto poglavje

			Devetnajsto poglavje

			Dvajseto poglavje

			Enaindvajseto poglavje

			Dvaindvajseto poglavje

			Triindvajseto poglavje

			Štiriindvajseto poglavje

			Petindvajseto poglavje

			Šestindvajseto poglavje

			Sedemindvajseto poglavje

			Osemindvajseto poglavje

			Devetindvajseto poglavje

			Trideseto poglavje

			Enaintrideseto poglavje

			Dvaintrideseto poglavje

			Triintrideseto poglavje

			Štiriintrideseto poglavje

			Petintrideseto poglavje

			Šestintrideseto poglavje

			Sedemintrideseto poglavje

			Osemintrideseto poglavje

			Devetintrideseto poglavje

			Epilog