10 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. Iz učenega in neučenega Berlina. Spomini. Spisal dr. Jos. Tominšek. I. Prvi vtiski. koraj eno leto sem bival v Berlinu. Vzajemnost, ki vlada v znanstvu, me je kar v prvih dnevih prijazno in prijateljsko uvrstila kot občana v republiko svojih zastopnikov, ki ne vprašujejo najprej, kdo in odkod si, ampak koliko vneme si prinesel s seboj za njih težnje. Mnogim zadostuje ta znanstvena republika za vse življenje; v njej najdejo vsakikrat svojo uteho; a zunanji neznanstveni svet jim je neznan in, kakor si mislijo, nepotreben. To so tisti mrav-ljinsko pridni učenjaki, ki žive le in edino le za svoje študije noč in dan, ne zamujajoč nobene urice in ne potrebujoč nikakega razvedrila. Takih je nemalo v Berlinu, osivelih in mladih. Ž njimi se je bilo treba skušati, ne v plodovih, a vsaj v vztrajnosti. Ako se ti možje od sedmih zjutraj do dveh popoldne niso ganili s svojega sedeža, zakaj bi se ganili mi? In če so ob štirih zopet bili na mestu, zakaj pa mi ne? Taka vzgoja k delu je za nas, ki prihajamo z ohlapnega in zložnega juga — zdelo se mi je — posebno potrebna. V resnici! Ko bi pripuščali življenski odnošaji, oklenil bi se kdo izmed nas takisto tega v telesnosti in v prostornosti tako skromnega samozadovoljnega življenja; ta telesna omejenost bi mu bila obilo poplačana z neomejenim duševnim obzorjem, obsegajočem vse človeštvo, da, vesoljstvo in nadvesoljstvo. Lepo bi to bilo! A kolikim je na tem ubogem svetu tako postlano, da bi se mogli vdati takemu življenju? In koliko jih je, ki bi mogli čisto sleči svojo telesno kožo in se odeti le z duševnim zastorom? Zlasti komur se je telo razvijalo in duh vzpenjal pod južnimi vetrovi, pod pihljajem gorkih sapic in planinskih viharjev, v hladu bobnečih slapov in v vročini razbeljenih skal, na vznožju nebotičnih gora in v južni solnčni svetlobi, on živi in umrje v navezanosti na ta zemeljski kras! — Pa v Berlinu? V Berlinu in v okolici tja daleč do prvih znakov rodne južne zemlje ne bo vdi-hoval teh južnih vetrov in se ne bo razkošil v kristalno čistem čaru gorskih in južnih solnčnih žarkov! Izpremenjen je tam ves svet, Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 11 mrzko se izprva obračaš od njega in le dom, krasni dom ima zate vso prednost; z melanholijo omočen se ga spominjaš in mrena ti zastira oči . . . Pa melanholista ne strpi veliko življenje; melanho-lizem cvete v samotni koči ali samotni izbi in v malih razmerah. Glasni hrušč svetovnega, čudovito se razširjajočega milijonskega mesta zgrabi tudi melanholista in samotnega misleca, ki se je rodil na živahnem jugu in vzrastel v malih razmerah . . . Svet je povsod, če ne lep, pa vsaj zanimiv; tu v Berlinu, ki bi vanj lahko spravil kakih petinsedemdeset Ljubljan, je treba le stopiti na ulico, le med potom k obedu, na pošto ali kamorkoli — odpreti oči in ušesa, in vedno zapaziš kaj zanimivega, poučnega, bodrilnega; stopati pa moramo po ulici kot živo bitje, ne kot sve-tobežen zakrknjenec ali kot malomaren brezbrižnež. Ker se v svetovnem mestu steka res tudi ves svet in ker v teh velikih razmerah nihče ni prisiljen se ravnati po kaki konvencijonalnosti, ker se ljudje med seboj ne poznajo in je malomestna zijavost seveda neznana, zato nas spremlja pri vsakem koraku pristni nazorni nauk. Ne da bi nalašč iskali posebne prilike: samo ob sebi, posredno pri naših navadnih poslih nam odkriva mesto svoje posebnosti in za malo vinarjev tudi okolica. Kar bi se moralo drugod iskati šele s trudom, to nas v takem mestu kar srečava. Dunaj ima v marsičem prednost pred Berlinom — govorili bomo še o tem — a onega silnega drevenja in vrvenja Dunaj ne pozna. Le ob nedeljah vidi Dunajčan v Pratru nekaj podobnega, kar se vrši v Berlinu dan na dan po gotovih glavnih cestah njegovih — zlasti v Friedrichstrasse in „Unter den Linden" — od osme ure zjutraj pa do dveh po polnoči in tudi še dalje, najbolj od enajste do dvanajste ure po noči, torej v tistem času, ko po dunajskem Ringu prihajajo le še redki zapoznelci in ko se po širokih trotoarjih elegantne »Koroške ceste" šetata le še kak trdovratnež in kaka trdovratnica. Koliko se v Berlinu nabere občinstva šele po zabaviščih, po zaprtih prostorih ali po javnih vrtih in v okolici na suhem pesku in na mnogoštevilnih jezerih, to se da sklepati iz navadnega prometa: boriti se ti je za vsak prostorček. Vendar naglašam že tu nam nenavadni splošni vtisk: ljudi je na takih zabaviščih dvakrat, trikrat več nego pri nas, gibanja nič manj, a krika in prerivanja za dve tretjini manj; vsak respektuje svojega bližnjika, zato je obziren proti njemu tudi ta. Tod sem si spotoma in ne da bi iskal posebnih prilik, nabral dokaj znanja in raznih izkušenj, učeč se in zabavajoč, ne zamudivši nič časa. Promet sam je najboljši učitelj, da se ga le nalašč ne ogibljemo. 12 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. Iz knjig se svet ne spoznava, tudi ne iz slik, in naj bodo še tako popolne. Tudi mi ne bomo tu sestavljali kakega potopisa ali krajepisa, niti se opirali na kakega „vodnika"; le resnične doživljaje, torej odlomke iz življenja, bomo zabeleževali. Vse bo seveda enostransko, le osebno, a zato, upam, bolj izpodbudno nego tipični »objektivni" potopisi. Moje gradivo so res „spomini", kakor mi pač vstajajo, če se malo zamislim v tiste pretekle mesece, polne novih vtiskov. Konkretno pa se naslanjajo ti spomini kvečjemu na kak drobiž iz pravega življenja: na kak vozni listek, na vstopnice, na glediške liste, cenike, račune in slične svedoke, ki so spremljali moje korake in ki sem si ž njimi bil napolnil — žepe svoje suknje. — Kar pa je znamenitejših dogodkov, tem ni treba nikake opore; kajti kot odločilni za vse življenje so se vtisnili v spomin tako, da jih ne pozabim nikdar; saj me še cesto pelje domišljija tja nazaj v dobo njih dogajanja. * * Stopajoč po svetu, spotaknemo se ob marsikaj, kar nam kliče v spomin domovje in domače razmere, ko bi tudi sami ne mislili nanje. Kdor izmed nas se pelje za tistih par novčičev iz Berlina v bližnje lepo mesto Potsdam, ta obstrmi, ko čita na predzadnji postaji pred Potsdamom napis „Nowa wes". — „Kaj? Ali ni to ,Nova ves' — Nova vas ?" bi vzkliknil in ne verjel samemu sebi, ko bi ga ne poučil pristavek na postajni napisni plošči sami, da se tej „vasi" (ki šteje nad 10.000 prebivalcev) pravi tudi „Neuen-dorf"! A ondotnim prebivalcem ne pride niti na misel, da bi ono pristno slovansko ime izbrisali z zemljevidov; saj večini niti znano ni, kakega izvora je, dasi nas ve malodane vsakdo poučiti, da je Friderik II. leta 1754. tukaj naselil evangeljske češke izgnance, ki so naselbino po svoje imenovali „Nova ves". Kažejo pa krajevna imena po vsej berlinski okolici, da so v preteklih časih bivali tod Slovani in ustanavljali naselbine ; mnogo je imen na -ov, -ic in -ik in nekatera so kar očitno slovanska; v spominu imam n. pr. Drewitz (južno od Potsdama), Bukow in Rudow (južno od Berlina), Sadowa blizu baš zdaj toliko imenovanega Ko-penika (vzhodno od Berlina).------- Grunewald! Kdor je bil le nekaj dni v Berlinu, gotovo je žrtvoval 10 fenigov, da se je peljal pogledat tvoja temna jezera in tvoje otožne borove gozde! Tudi mi se bomo še peljali vanj, a Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 13 izmed vsega, kar me spominja nanj, stoji v ospredju otroška do-godbica, ki se je baje izvršila tu. V berlinskih obiteljih si namreč kar splošno pripovedujejo tole smešnico: Deček, ki se je igral v Grunewaldu, priteče k očetu in ga vpraša: „Vater, ha'm Brombeeren ooch Beene?"*) Oče se začudi: „Nee; wie kommst 'n da druf ?"2) Nakar se sinko resignirano odreže: „Na, denn hab' ick 'n Mistkeber jejessen!"3) Kaj ne? Kdo bi si mislil, da poznajo tudi v Berlinu naše domače „kebre"! Zaradi te besede mi je dovtip ostal dobro v spominu. — Spominja me pa tudi na berlinske otroke. Mari ni značilno, da se baš berlinskemu velikomestnemu otroku prisoja, da zamenja črno malino (ostrožnico) s tistim nečednim, modročrnim hroščem, ki prebrca vso grdobo.-------Srce me je bolelo, ko sem opazoval velikomestne otroke iz manj premožnih hiš; ti poznajo dobro le ulico, kjer stanujejo njih starši; dan na dan vidijo le njeno ozidje ob obeh straneh. Dobro tudi poznajo električno železnico, avtomobile i. t. d., a ne poznajo ne travnika, ne njiv, ne studenca, ne metuljev. . . Ulica je ves njih svet; tu skačejo, se usedajo na sredo trotoarja in se malo brigajo za noge mimoidočih. Tudi bosi so nekateri kakor pri nas, a navadno imajo obute — cokle. Da, prave lesene cokle, da ž njimi glasno štrkljajo po trdem kamenu . . . Torej zopet spomin na naš dom, na pristne naše gorjance, kmete, ki še po stari šegi coklajo, po vzorcu narodne pesmi: „Kadar pride coklar fajn, treba mu ni rečt': herein!" Ščedljivost in revščina pač silita berlinske nepremožne starše, da omišljajo svojim otrokom tako obutalo; kajti čevlji so dragi. Pod 10 M = 12 K čevlja sploh ni dobiti, niti slabega ne. Zato je praktični Berlinec omislil cokle svojim malim otrokom. Otrokom iz bogatih hiš se seveda godi drugače; ti se vozijo izven mesta v razlikovito okolico ali pa se šetajo po obširnih nasadih v Tiergartnu. Na drugih javnih prostorih, n. pr. v Lustgartnu pred kraljevo palačo ali v Kastanienwaldchnu zadaj za univerzo pa dobe otroci kaj malo razvedrila, kakor bomo še slišali. V elegantnih predmestjih, kakor n. pr. v Schonebergu, so pač nekateri javni prostori pripravljeni kot igrišča za otroke; a zavzamemo se mi, svo- ») T. j.: „. . . naften B. auch Beine?" 2) T. j.: „Nein; wie kommst denn darauf?" 3) T. j.: „Na, dann habe ich einen Mistkafer gegessen." i 14 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. bodnega kretanja vajeni Avstrijci: otroci, ki se hočejo tu igrati, morajo si določen prostorček naročiti za drag denar, če se prav spominjam, za kakih 30 K na mesec. Tako se plača zrak in nekaj trate . . . Zdaj se ne bomo čudili, če kak revček otročiček, ki stopi enkrat v prosto naravo, misli, da je tisti črni hrošč, ki se je o njem najbrž kaj učil v šoli — oj ti ljuba šola! — da je ta hrošč črna malina. Prav kakor po nekod pri nas, navajajo otroke na beračenje in ti berački postanejo prav nadležni. Po dnevi te tak otrok niti ne pogleda, a zvečer, ko prižgo luči po ulicah, se teh muh na gotovih krajih skoraj ni odkrižati. Nara vnost seveda ne prosjačijo, ampak prodajajo vžigalice in ti škrateljčki hitro pogodijo, si li kak usmiljen tujec ali zakrknjen domačin, ki ve, koliko stori mesto za reveže. Če tem otrokom privoščiš le pogled, silijo v te od vseh strani najmanj sto korakov daleč. Naj pa bodo otroci očividno še tako revni in naj bo njih igrišče tudi le ulica, naj posedajo po golem trotoarju, redkokdaj zapazim na njih tako zanemarjeno umazanost, kakor je obična v južnih deželah. Kako je bilo v Monakovem? Peljal sem se s prijaznim meščanom Monakovčanom tja ven proti krasnemu »angleškemu vrtu" in sem se potem ž njim izprehajal ob šumeči Isari. Šaljivemu Mo-nakovcu je vedno tekel jezik; ko sem mu pripomnil, da se mi monakovske ulice nikakor ne zde tako snažne kakor n. pr. ulice v Draždanih ali —¦ kljub silnemu prometu — v Berlinu, se je nasmehnil in me je vprašal: „Ali ste morda hribolazec?" „Seveda," mu zatrdim veselo, spomnivši se naših gora, ki jim v celoti ni para nikjer! „Vam je li znana Zugspitze?" „Da," sem mu lahko pritrdil, češ, da se nismo zastonj dvakrat učili Alp na gimnaziji. „Ali veste, kako visok je ta vrh?" „Prav natančno tega zdaj ne vem, a okrog 3000 m je gora menda visoka." „Jaz niti toliko ne vem," mi je mož pripoznal z nasmehom; „pa bo že prav; kajti vi Avstrijci ste mnogo boljši geografi, nego smo mi tu v Nemčiji. Tega pa o naši Zugspitze le ne veste, kako zaslugo smo si mi Monakovci stekli za njo." Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 15 Nisem si mogel domisliti, kako pridejo Monakovci do zaslug za Zugspitze; naposled vprašam: „Morda zato, ker mnogo lazite na to goro?" „Na pravem potu ste," me pohvali mož, „a na vrhu še niste... Morda vam je znano, da je ta Zugspitze od 1. 1893. pa do letos (1904) zrasla za celih 5 metrov?" Ko mu odkimam, poškili proti meni in pravi: „Zdi se mi, da vi Avstrijci v novejšem času ne zasledujete dovolj točno napredka v geografiji." „Domišljavi nismo bili Avstrijci nikoli, skromnost nas je na vseh koncih in napredujemo pač, kolikor nam dopušča čas. Toda, kaj ima rast one lepe gore opraviti z zaslugami Monakovčanov? To mi povejte!" „Saj prav to sem vam hotel povedati, a vi Avstrijci ste vedno nestrpni ... Ko se je dognalo, da je Zugspitze tekom desetih let postala za 5 m višja, so se profesorji na našem vseučilišču mona-kovskem vprašali, odkod ta prirastek. In napravil je zemljepisni odsek našega vseučilišča poučen izlet na Zugspitze, dobro opremljen. — kaj se mi smejete? Vi menda mislite, da so bili gospodje dobro opremljeni s klobasami in enakimi nepotrebščinami, ki jih nosite vi planinci s seboj?" „S čim pa, če ne s tistimi klobasicami, ki nanje pri vas izpije tudi tujec na tešče dva vrčka piva?" „Prosim vas, znanstven izlet! — Dobro so bili opremljeni s kemikalijami in naš najboljši gorski vodnik je nesel v obsežnem svojem nahrbtniku ogromen mikroskop." „ Revež!" „Da; grdo je zabavljal, ko ni našel v nahrbtniku niti kapljice kake bridke pijače. — Na vrhu pa so možje preiskali tla in kaj mislite so našli?" „Morda zlato rudo?" „Bog ne daj! Čemu pa bo zlato v taki višini? Ne! Našli so pod mikroskopom, da obstoji tistih pet metrov, ki se je zanje povišala gora, iz zavrženih smodk, ogorelih vžigalic, iz tramvajskih voznih listkov, zlasti pa iz monakovskega cestnega blata, ki so ga planinci nanesli na vrh. — K nam se pridite učit geografije! Tako nazorno se pri Berlinu nastanek gora ne more razkazati: v Berlinu ni bilo blata, zato tudi tam, nikjer ni višjih gora."------------ Dobro si se odrezal, vrli Monakovčan! Snažnost ulic, snaga v zasebnih hišah je v Berlinu res čudovita. To je prvi vtisk, ki ga 16 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. dobiš, stopivši z naših ulic na ravne berlinske ceste. Tu se res sme otrok malo povaljati, ne da bi se zamazal, kakor da bi ga potegnil iz testa. — Da bi prinesel kdo domov čevlje tako zdelane, kakor se pri nas zgodi vsakemu, ki ima ob količkaj slabem vremenu nekaj potov, to je v Berlinu malodane izključeno. Pretekli so tedni in tedni, da sem dajal čevlje snažit le iz navade; potrebni tega niso bili. Zato je tudi ostala obleka čednejša in čedne so veže, stopnice, sobe. So pa tudi cestni pometači vedno na delu; cela truma se jih loti odločenega kraja in v kratkem času so ulice čiste kakor pri nas cesto jedva veže. Rad sem se ozrl na te pometače; to niso taki telesno že slabotni starci, kakor jih obično vidimo pri nas otožno, izmučeno in leno spravljati na kup najsilnejšo nesnago. Ne! Ti pometači so mladi ljudje, izvečine fantje od 16. do 20. leta; vsi imajo sivkaste, zelo praktične, nepremočljive uniformne obleke, vsi enake čepice, zelo pripravne metle in drugo orodje. Delo jim gre izpod rok, da jih je veselje gledati. Vedno so živahni, pojo in žvižgajo in se norčujejo drug iz drugega in iz izvoščekov. Ko opravijo svoj posel na enem mestu, vržejo metle na rame in hajdi z veselim korakom drugam. Snaženje je pač sila olajšano, ker se lahko reče, da so vse ulice tlakovane z izbornim asfaltom. A asfalt je zopet le mogoč, ker leži mesto v popolni ravnini in ker se nobena ulica ne vzpenja v toliko, da ne bi mogel konj speljati voza tudi po gladkih asfalt-skih- tleh. Kjer je cesta količkaj bolj napeta, n. pr. pri vzvozu na mostove, tam je tlak lesen. Ta asfalt zabranjuje silni ropot, ki ga povzročajo vozovi, n. pr. po granitu, ter osobito olajšuje snaženje. In kako snažijo ta asfalt! Omenjeni pometači opravljajo svoj posel po dnevi; glavno snaženje ulic pa je po noči. To je edino pravilno ! Po noči se snaženje in promet ne ovirata; tako se tudi za-brani nadlega, ki se včasi pojavi pri nas: da snažilec s svojim sna-ženjem onesnaži mimogredoče. Zaradi ogromnega prometa bi tako temeljito čiščenje bilo v Berlinu po dnevi sploh nemogoče; prične se, ko prekine cestna železnica svojo vožnjo. Vse se vrši po natančnem redu in sporedu; v mirnejših ulicah že ob enajstih, drugod o polnoči in še pozneje. Kakor sence se prikažejo ti ponočni tihi delavci. S celimi potoki iz vodovoda najprej opero ulico; potem nastopi poseben čistilen stroj, ki ga peljeta dva konja. Stroj obstoji iz nekake valjične ogromne ščeti, ki sega vsaj čez polovico ulične širine; ta ščet se vrti in ž njo se ulica pomete in obenem namaže Petruška: V črni noči. 17 s posebnim oljem, ki zadržuje prah. Tako so zjutraj ulice kar bleščeče čiste. — Trotoar se seveda ne namaže; njega čistijo hišni gospodarji. Ker se pa na voznem tiru dela kaj malo nesnage in se odpravlja še sproti, zato je tudi ob hišah vse čisto; če ti tam pade klobuk na tla, ne bo ti ga treba mnogo čistiti. — Kdor pa bi prišel z obleko v dotiko s pouličnim tlakom, ta si je sicer ne bo kaj oblatil, niti v deževnem vremenu ne, pač pa — pooljil . . . Sicer promet ne pripušča, da bi se pešci gibali po voznem tiru. Ta snaga je prava posebnost Berlina. Tudi občinstvo samo gleda nanjo; na javnih prostorih, šetališčih itd. ni nikjer po tleh tistih grdih papirjev, ogrizkov in olupkov kakor pri nas; vse se spravlja ali v žep ali v posebne koške, ki jih je postavila mestna uprava povsod z debelim napisom „Papierkorb". — Te imajo, dasi ne povsod, zdaj tudi na Dunaju in umestni bi bili i drugod kot malo vzgojno sredstvo za občinstvo. (Dalje prihodnjič.) V v • v» crm noči. J adla je črna noč na zemljo, veter tuli ko volk strašno, moji duši tako je hudo: Ljubica daleč, prijateljev ni, ki bi mi lajšali težke noči, ko spati ni moč od neznanih skrbi . . . Kdo tam na oknu mi trka nocoj ? — Jaz sem, prijatelj, prijatelj tvoj, tavam okrog tu, le nič se ne boj! — Znan se tako mi zdi ta glas. Kaj si prišel semkaj v pozni ta čas? — K tebi, moj ljubček, k tebi v vas. — Stopim pred vrata. Nikogar ni, v dalji perotja šum težko vrši, — duše jok, smrti polet ... in' vse molči . . . Petruška. ..Ljubljanski Zvon" 1. XXVII. 1907. 2 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 97 Iz učenega in neučenega Berlina. Spomini. Spisal dr. Jos. Tominšek. (Dalje.) II. Kot turist v Berlinu. ar požiral je brzovlak daljavo; potniki pa smo sedeli v vozu z mirno zavestjo, da bomo sigurno dovršili svoj dnevni program. Zjutraj okrog osme ure smo "se usedli na tistem lepem kolodvoru blizu dunajskega Pratra v svoj voz, a ulegli se bomo še pred polnočjo v Berlinu spat. Dan je še dolg, prehiteli bomo še mnogo zemlje, hiteli bomo mimo skromnih koč in bogatih svetovnih mest, po dolinah in mimo hribov, ob rekah in močvirjih, skozi gozde in pušče, a kaj nam to mar? Na našem vozu visi zunaj plošča z napisom „Wien-Berlin" : začetek in konec; kar pa je vmes, to nas ne briga nič. In vendar, brigalo bi nas, ko bi naš voz ne bil razkošno opremljen z vsem, kar skromno imenujemo „vsakdanji kruh". Tako pa srečnemu zemljanu ni treba drugega, nego se usesti na svoj prostor ter se vdati brez-skrbnosti: preteklost je za njim, bodočnost stoji vsaj za to noč trdno, za sedanjost pa skrbi železniška uprava. Skozi širno Moravsko ravan nas pelje železna pot. Malomarno so se zleknili potniki na svoje sedeže; čas je zanje stopil v znamenje ničle. — Med njimi sedi slovenski turist, tujec kot Slovenec, tujec kot turist, tujec kot tujec. Njegov nagon „Naprej, naprej! Kvišku, kvišku!" mu ne da miru na njegovem sedežu; nemiren postaja, napenjajo se mu kite, nekam bi poletel, vsaj z očmi in duhom; pa kam? Rad bi užival vsaj hitrost vožnje, a kako jo naj premeri? Ta ravan je ista čez eno uro, kakor je bila pred eno uro; sliši se le besno drdranje koles, a o brzini le suhoparno sklepam, zazreti je ne morem. Nehote se slovenskemu potniku vriva misel: mari se že tu na Moravskem začenja Berlin in berlinska okolica, sicer mu neznana, a vendar znana ; in nehote se ozira po popotnikih: „Ne, turisti niso!" in skoraj bi zautripni-la v njem segava žilica hribolazca: „To težko, čokato gorenje telo na teh šibkih nogah — kako je zašlo v lodnasto obleko?" ..Ljubljanski Zvon" 2. XXVII. 1907. 7 98 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. „In oni mehki podbradek, ni ga še obpihavala ostra sapa sneženih vrhov." . „Pa jaz!" Kakor bi ga zadel električni tok, skoči turist s sedeža — ravnodušno se ozro nanj sopotniki — in stopi na hodnik k oknu, da bi vsaj oko kaj uživalo. A vedno tisto širno polje, tisti blatni jarki, pa nič velikega, nič bodrečega: solidna prozaična rodovitnost in pridnost. Da bi oko moglo seči kam dalje! Da bi to polje bilo ravno kakor miza! Potem bi čez te poljane zavela sapa neskončnosti in človeško srce bi utripalo krepkeje. . . Nič! Ravan se dviguje do grička toliko, da ne moreš gledati preko, a ne toliko, da bi se človeško oko z zanosom povzdignilo do njegovega vrha in z zavestjo „sursum corda" sledilo njegovemu slemenu. »Berlinske slutnje", vzdihne slovenski turist, se usede na svoj prostor, zapre oči ter misli in misli: „Takoj onostran Dunaja se je začelo. Ona suha trava daleč na okrog ... Pa seveda: cele čete gosi; pravokotno zarezani jarki ..." Tu postoji vlak: „Jihlava (Iglau)!" „Ni vredno, da bi odprl oči! Taka mesta so si povsod enaka". Kolesa zaropotajo in spet smo na planem. To pač: ljudje imajo tod lepo urejena posestva. Polja vsa enaka, plotovi enaki, enake hiše; hiše so vse na kupu v vaseh, malokje sameva kaka koča. „Pod slamnato streho" se ljudje ne rode; vsaka streha je krita z rdečkasto in obrobljena z belo opeko .... Oj to je lepo! Slovenski turist se spomni domačih kmetskih hiš, slikovito raztresenih med gozde in po gorskih lazovih, in skloni se in vzklikne : „Tod ni lepo; to je uniforma pri hišah!" Pa glej! Ali se ne ulega na okno nekaka senca ? Potniki še sede na svojih prostorih kakor prej; a skozi okno res več ne zre k njim siva enakomernost, grički postajajo višji, in ko vlak postoji v Nemškem Brodu, slikovito naslonjenem na hribec, priznava tudi Slovenec: „Tu je lepo!" — Na Češkem smo. Odslej se okolica sploh oživlja. »Oživlja" — tu se šele zavedamo, kaj ji daje življenje — gore in vode! Oko se umiri tam ob sicer nizkih holmih, ki pa zaslužijo to ime vsaj v toliko, da moreš razlikovati med dolino in med hribom. Iz teh tal že puhti nekaj življenja. Zdaj potnik sam začuti, da vlak res dirja, in kmalu mu dirja skoraj prejadrno; pri Kolinu zdrdra preko Labe in jo potem spremlja uro za uro, sem od desne pa pošiljajo Krkonoši svoj hladeči vetrček. Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 99 Med tako vožnjo je edino pravi prostor pri oknu na hodniku. Hitro teko ure in večer se bliža; mogočna je postala Laba, ki se ji je med tem pridružila Vltava, in ozko so se stisnile gore od obeh strani; celo strme gole skale se prikazujejo, sicer ne bleščeče bele, kakor smo jih vajeni mi, a vendar skale, ne prst in ilovica. Vlak ropoče, kakor smo ga vajeni v domačih soteskah, smer je postala popolnoma severna. Domovino zapuščamo; lepa Avstrija se poslavlja, kažoč za slovo še enkrat svojo krasoto. Povsem mračno je že, ko se privozimo v obmejni veliki postaji v Dečnu (Tetschen) na desni in v Podmoklah (Bodenbach) na levi strani Labe. Ni izlahka kaka meja ostreje začrtana nego tu. Od leve in desne pritisne gorovje, puščajočjedva toliko prostora, da se mogočna Laba prerije; a oboje gorovje se spušča k njej s strmimi stenami, tvorec res prava vrata med dvema državama. A vrata niso zaprta; parniki in čolni vseh vrst in velikosti šume gori in doli; zgoraj na bregu se vrste vlak za vlakom, iz tovaren puha dim, ljudje se gnetejo, otovorjeni in neotovorjeni, razne jezike slišiš, a tujega se ne čutiš, ker so si ti ljudje izvečine sami tujci; a domačini so kaj vljudni, saj zreš skozi ona prirodna vrata tja med bližnje, po vsem svetu zaradi svoje vljudnosti znane Saksonce. Premotril bi še skalovje, kod se spleza nanje, a treba se je vrniti v voz, ki smo se v njem že udomačili. Prehod v tujo državo se izvrši skoraj brez vidnega znaka, laglje nego pri nas v strmih gorah ob italijanski meji. Carinski uradnik, ki naj bi pregledal prtljago, samo vpraša: „Je li kaj dacu podvrženega?" Ko mu potniki seveda enoglasno odgovore : „Nič!" se on odzove s „hvala!", salutira in odide. Bila je trda noč, ko smo dospeli v Draždane; videl sem to pot samo luči, ogledati pa sem si hotel mesto ob drugi priliki. — Potem je prišla dolga vožnja v skoraj ravni črti proti Berlinu. Na tej progi je res vseeno, voziš se li po dnevi ali po noči; videti pravzaprav ni ničesar, z vso brzino hiti vlak po svoji brezkurvni progi skozi to vedno enakomerno plan. Suhljati travniki, nizki gozdi, tuintam kaka naselbina, vsa pokrajina brez vsake izrazitosti: to dela po dnevi in po noči enak vtisk, vtisk praznote. Zjutranji vtisk onostran Dunaja nas je bolel in utužil; tu, proti Berlinu se vozeč, pa smo že trdi, ravnodušni. Turist pozabi, da je ljubitelj prirode, pričakujoč, da ga sprejme tudi ona za ljubimca. Zdaj se zaveda, da more tudi on biti moderen človek, popoln egoist, stremeč po neodvisnosti od sočloveka in od prirode. Kadar ti priroda ne nudi ničesar, tedaj iščeš človeka. Potniki smo se seznanili med seboj; v Draždanih se je potništvo tudi precej 7* 100 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. izpremenilo. Bila je nedelja in z našim vlakom se je vračalo dokaj Berlincev, ki so se bili zjutraj peljali na izlet v Draždane. Vsi so bili dobre volje, a ne v taki kričeči meri, kakor jo izpuščajo včasi naši izletniki, in tujca so sprejeli medse kot svojega znanca. Prvi vtisk o Berlincih torej ni bil slab; poudarjam že tu razliko med našimi in ondotnimi potniki. Ako se pri nas kdo vozi z železnico, bi bil najrajši kar sam v svojem oddelku in zre s sovraštvom na vsakega sopotnika, ki bi se tudi rad umestil ondi; kdor ima sedež, se razkorači kolikor mogoče, da bi mu nihče ne mogel blizu. To je pač znamenje, da se mi razmeroma malo vozimo. V Berlinu in okolici pa so me, kadar sem se v svoji prirojeni skromnosti pomišljal usesti se kar tja v sredo med tujce, nalašč opozorili, da je prostorček še prazen. „To je kakor pri planincih," sem si mislil. Planinec odstopi soplanincu celo polovico postelje in blazine. Berlinska gospoda je med nami potniki kar zanetila pogovor vse vprek. Pa brez tistega pustega in cesto mučnega „predstavljanja", ki ga mi gojimo v toliki meri. — Prisedli so in vprašali, kako se nam godi, ne pa, kam se peljemo in kdo smo. Govorili smo o čemer pač in iz pogovora se je dalo ugibati, kaj smo v življenju. No, da sem jaz filolog, tega pač nobeden ni pogodil. Čudil sem se, kako odkrito so razpravljali o svojih, tudi intimnih razmerah — zopet kakor pri odkritosrčnih planincih, a odkritih šele, kadar si brusijo pete v mrtvih, brezrastlinskih višavah, kjer človek postaja bližji človeku. Tudi dame so se vedle prav neprisiljeno. Eden gospod, ki se me je posebno oklenil, je nagovarjal svojo prijazno spremljevalko včasi kot svojo „nevesto" (Braut), pa tudi, če se mu je zazdelo, kot svojo „ženo" (Frau). Ni mi bilo prav jasno, kako mu je bilo to dovoljeno, a njegovi tovariši so se ravnali takisto v svojih ogovorih. Preden sem mogel razrešiti uganko, s kakimi pogoji more biti nevesta obenem soproga — rešil sem jo šele dokaj pozneje — in preudarjati, je li tudi med planinci, oziroma planinkami kako tako dvobitje, je prihrul naš vlak na Anhaltski kolodvor berlinski. Oni Berlinec mi prijazno poda roko ter pravi, da si mora zdaj opasati svoj „Seitengewehr", in ker civilno oblečenega gospoda začudeno pogledam, prime s smehom svojo spremljevalko pod pazduho, češ, „sem že opasan", in odšla sta. Jaz pa sem vsaj vedel, s kako sabljo se opasuje berlinski civilist. Neki drugi popotnik se je smejal za njima, a meni je rekel o onem, svojem znancu: „Is 'n feiner Kerl! Beene (t. j. Beine) hat er bis uf de Erde!" Utva: V drevoredu. 101 Ko sem si našel prenočišče, ali po berlinsko povedano, ko sem prišel „v Betlehem", sem se spomnil, da sem prišel v to mesto kakor na Grintavec, tedaj ko sem prvikrat hodil nanj: prihod se je izvršil v obeh primerih kar sam. Ko sem jo bil mahal proti vrhu Grintavca po malodane jezdni poti, ki se iz Ljubljane vidi tako lepo, se je ulegla na goro taka megla, da sem jo grabil pred seboj. Zaiti človek po oni stezi ne more niti z zavezanimi očmi, a slutiti nisem mogel, kje je vrh in kdaj pridem nanj. Kar mi zmanjka gore in iz tega sem mogel sklepati, da sem na vrhu. — Tako sem tudi bil namah tam v Berlinu in stal sem med milijoni ljudi prav tako sam kakor tedaj na Grintavcu. Prva potreba planincu je, da se dobro orijentira; zato je treba trdnih točk, na katere se naslanja sestav njegovega planinskega obzorja. Takih točk sem iskal tudi v Berlinu. A ta stvar ni tako razmeroma enostavna kakor na Dunaju vsaj po dnevi. Na Dunaju so Ring, Giirtel, zlasti pa Štefanov zvonik, ki se, ker je mesto na več krajih vzpeto, vidi od vseh strani: to so točke, ob katere se more opirati vsa orijentacija; in dunajske ulice imajo vsaka zase kako posebnost, ki jo zgrabi oko in obdrži spomin. A Berlin! Mesto leži v ravnini in nima prav nobene nad vse drugo izrazite visoke točke. Le za obližje more dajati smer pozlačena kupola državne zbornice ali pa zelena kupola kraljeve palače ter kupola nove stolne cerkve, ki stoji nasproti tej palači. (Dalje prihodnjič.) V drevoredu. ad nama šumijo platane, Kako je s predragim hodila trepečejo z listi mehko, ob tihih večerih v poset, o sreči devojki neznane ko jadral po nebu samoten šepečejo bajko lepo. je mesec otožen in bled. Jaz bajko to dobro umejem, i ti jo — to zrem ti v očeh — ah, saj so od naju se jo naučile ob tihih, poletnih nočeh! Utva. > 170 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. Iz učenega in neučenega Berlina. Spomini. Spisal dr. Jos. Tominšek. (Dalje.) lice tujca v Berlinu zmedejo. Po deset in več jih je potegnjenih vzporedno, ž njimi pa se jih križa pravokotno zopet kakih deset, tako da nastane nebroj tistih pravokotnih križišč, ki so si podobna kakor jabolko jabolku. Podobne so si tudi vse ulice; saj je mesto pravzaprav mlado, tako silno naraslo šele od 1. 1870. dalje. Zato je hiša podobna hiši, vsaka prozaično praktična; znamenitejših stavb skoraj ni, razen kar na kupu v sredi mesta. — Ako v teh ulicah zgrešiš smer, se iz lastnega ne veš ganiti nikamor. Veliki podjetniki postavljajo tekom enega leta kar celo ulico hiš, vse enake, vse trinad- stropne, z enakimi balkoni na ulico, z enakimi okni, okraski, streho: uniforma pri mestnih ulicah, kakor smo zgoraj omenili uniformovane kmetske hišice! A eno dobro stran ima ta pravilnost in enakost v ulicah: igraje se v njih spoznaš, ako imaš v rokah obris mesta. S takim načrtom najdeš pot kamorkoli. Nepraktične pa so tablice z uličnimi napisi ob oglih; jako majhne, podolgaste so in imajo črke bledo- modre barve, ki se vidijo zelo slabo na prvotno sicer beli, a kmalu osiveli in zaprašeni ploščici. Na hišnih številkah ni nikjer pristavljeno ime ulice, tako da je cesto treba stopiti do bližnjega, pa tudi daljnega ogla, ako hočemo vedeti, kje smo; na oglih pa je cesto nabitih toliko reklamnih plošč, da ulična tablica kar izgine. Hišne številke niso razvrščene kakor pri nas, lihe na eni, sode na drugi strani ulice, ampak se vrstijo nepretrgano na eni strani, preskočijo konec ulice na drugo stran in se štejejo tam naprej do začetka ulice. Ljudje so postrežni in nam pokažejo radi na pravo pot. A lahko se pripeti, da kraja, kamor smo namenjeni, sami ne poznajo; saj ima v takem velikem mestu vsakdo določen delokrog, ki ga vodi vedno ista pota; tod se spozna dobro, za druge okraje se ne zmeni. Vsaka ulica živi pravzaprav le svoje življenje, tvorec mestece zase. Tu se ljudje poznajo, a v kak drugi del mesta se vozijo prav tako kakor Ljubljančani v Medvode, v Škofjo Loko itd. na izlet, na zabavo, da si ogledajo kaj novega: Berlinci v Berlinu! — Preteklo jesen se je pripetilo, da nekemu tujemu učenjaku, ki je, prišedši v Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 171 Ljubljano, hotel stopiti v licejalno knjižnico, mestni stražnik (!) ni vedel povedati, kje je ta knjižnica. In mi naj pričakujemo od Berlinca, da do pičice pozna svoje mesto? Ko sem bil v Berlinu že udomačen, koder mi je to bilo sploh treba, sem nekega večera malo krenil proti neznanemu mi vzhodnemu delu mesta, kjer stanuje bolj proletarijat. Zato tujec tja redkokedaj zajde, razen če bi si hotel ogledati osrednji živinski trg, ki pa naposled ne mika vsakega, ali pa, če bi ga zanimal — v jesenskem času — gosji trg v Rummelsburgu, kjer se vidi po stotisoče gosi skupaj. — Stopal sem brezskrbno naprej; saj sem vedel, na katero stran mi bo naposled treba zaviti, da pridem nazaj do svojega domovja. Med potom pa se nekaj zamislim. Ko se zdramim, sem bil v popolnoma neznanem svetu; stopim v prvo stransko ulico in koračim po njej; ker se mi je zdelo, da gre premalo v mojo smer, stopim še v tretjo. Po njej hodim in hodim, a nje ni konca, ne kraja — zašel sem! Bilo je že pozno in po teh ulicah sila samotno; saj so velika mesta polna kontrastov: tu presilen promet, tam nenaravna tišina. Nikjer ni bilo videti človeka, le kaka senca je včasi tiho šinila okrog ogla; ako sem kje koga zazrl, zdelo se mi je, da se nalašč izogne; žalostno so brnele plinove svetiljke. Naposled dobim pred neko hišo moža v pogovoru z žensko; opazoval meje najbrž prav tako sumljivo kakor jaz njega. Ko ga pa vprašam, kam naj se obrnem, mi je odgovarjal z vso ljubeznivostjo, a poznal ni nobene ulice, ki sem mu jo imenoval, da bi se rad vrnil v njo. Po sreči mi je vedel vsaj povedati, kje stoji bližnji stražnik; ta me je spravil na pravo pot. A ulico, kjer sem stanoval (Ziegelstrafie) in ki bi mogla biti občno znana, ker je v njej glavna medicinska klinika in centrala rešilne postaje, je celo stražnik poznal tako malo, da mi ni mogel navesti naravnost pota do nje, ampak me je vprašal, če najdem pot do svojega stanovanja iz najelegantnejše berlinske ulice „Pod lipami". Ko sem seveda pritrdil, mi je napovedal pot do tja. Sploh je pri orientiranju najbolje, izhajati od te ulice »Pod lipami", ki leži baš sredi mesta in se razteza od vzhoda proti zapadu; ko bi bila ulica daljša — dolga je kakih deset minut — bi bila izboren pripomoček za pregled. — Pravokotno jo v sredi presekava glasovita prometna črta „Friderikova cesta", ki pelje od juga proti severu v eni ravni črti: dobro moraš stopati, da jo prekoračiš v šibki uri od konca do konca, ko bi zaradi silnega prometa sploh bilo mogoče ubrati po njej hiter korak. Ta ulica res deli mesto v dve polovici, v zapadno in vzhodno, in po njej si tujec more uravnati 172 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. svojo pot; saj jo pozna vsakdo. Ako pa si namenjen kam dalje na rob mesta, sploh ni -priporočati iti peš zaradi prevelikih daljav; poišči si primeren voz cestne ali obmestne železnice in pelje te za 12 vinarjev kamorkoli. Iz vsega tega je razvidno, da se turist v tem mestu, kjer se vse razteza le horizontalno, kot turist ne bo počutil dobro. Svojemu nagonu: „Kvišku! Kvišku!" ne more ugoditi prav nič. Že tretji dan svojega bivanja v Berlinu mi je mrzelo, da si prav od nikoder nisem mogel dobiti prave slike o mestu. Izbiral sem primerne točke, ki bi me privedle vsaj nekoliko kvišku, in naveličal sem se stopicanja po ravnih cestah, tako da sem bil vesel, da sem vsaj v svoje stanovanje imel preskočiti nekaj stopnic. A kaj naj si izberem ? Stolpi cerkva niso dovolj visoki in občinstvu vobče niso pristopni; kaj drugega mi ni bilo znano. Vpraševal sem po primernem kraju. Nekdo me je opozoril na Pu tliš ki most (Putlitz-Briicke). Čudno se mi je zdelo, kako naj z mosta pregledam mesto. Res je zanimivo stati kjerkoli ob umazani Spreeji, posebno ob pristaniščih, in opazovati živahno gibanje na reki, ki je v obmestju le nekako tako široka kakor Mura pri Gradcu, a vedno polna parnikov in ogromnih čolnov; toda z njenih mostov uživaš razgled le po bližnji okolici. Putliški most sem našel na kažipotu gori na severoza*padnem koncu mesta, kjer se začenja Putliška ulica ob istoimenskem kolodvoru obmestne železnice. Peljem se tja in takoj vidim, da je ta most suh most; po njem se pride preko železniškega tira, a teren je tak, da je ta most res izredno visok. Ker tu ni stražnika, je kar čudno, da se tu doli še ni strmoglavil nobeden izmed tistih povprečno 20 samomorilcev, ki se jih vsak teden z raznimi modernimi in ne-modernimi sredstvi v Berlinu poslovi od tega sveta. Kajti kdor bi skočil^tu doli, za njim bi lahko Berlinec z mirno zavestjo zaklical svojo frazo: „Nanu, mach dir mifn lieben Jott bekannt!" In razgled? Privoščil sem si najprej pogled navzdol na železniško progo in na drug za drugim se podeče vlake. — Bližnja okolica se tudi še pregleda. Pa kaj se pravi „okolica"? Ravne proge hiš, ena kakor druga, v bližini nekaj črnih tovaren, tuintam se dviga kako poslopje kaj više, a čez mesto ni nikakega pregleda, ker je most že na njega robu. Pričakoval bi baš zaradi tega, da bi videl kaj v prosto okolico. Gledal sem in gledal; pa ničesar ni bilo videti. Dan je bil sicer veder, a nad mestom in okrog njega je ležal tisti velikomestni prah in dim; iz njega se je tam zunaj kake pol ure Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 173 daleč dalo razločevati nekaj temnega, v neizmerno daljo se izgub-ljajočega, pač gozd. Tja do gozda pa se je nekaj vleklo kakor siva poljana; toda vse se je zlilo z brezbarvno sivim ozračjem v nejasno zmes, ki se je nikjer ni moglo prijeti oko. . . Obrnil se je turist, da stopi zopet navzdol, ko baš prisopiha na vrh parček, dama in gospod. „Jott sei jefiffen und jetrommelt!" vzklikne on, ko sta bila na vrhu, in si obriše čelo. Ozrem se in spoznam svojega znanca z železniške vožnje, spremljevalka je bila njegova nevesta-soproga. Zapazi me tudi on, pozdravimo se. „Prvi moj znanec v Berlinu!" in skočil sem navzdol. — Trdo sem stopal nazaj proti jugu v sredino mesta. Vse se mi je zdelo pusto in prazno, pogrešal sem naših gora in gričev, naše malenkostne razlikovitosti. ... Od daleč zagledam kupolo državne zbornice, krenem tja, prekoračim na lepem mostu Spreejo, obrnem se malo na desno v Tiergarten in stojim na križišču prelepih pro-menadnih potov pred znamenitostjo Berlina, ki sem jo po opisih in slikah že poznal, pred »zmagoslavnim stebrom" (Siegessaule). Imponiral mi je na prvi pogled ta spomenik narodnega ali pravzaprav državnega ponosa, steber, v celoti visok nad 61 metrov. Pod velikansko, pozlačeno boginjo zmage, ki razprostira svoje peruti gori na višku, vidim galerijo in na njej ljudi. „Gori pojdem!" se odločim in stopim bliže. Čudil sem se razkošni porabi zlata pri okraskih in čudil sem se trojnemu kolobarju po 20 debelih pozlačenih, navpičnih brun, ali kar je že bilo, položenih okrog in okrog v zareze stebra. Od štirih strani peljejo najprej stopnice na odprt štirikoten stebrenik, na vsako stran 15 metrov dolg in 11 metrov širok. Skozi ta stebrenik in znotraj po stebru, ki se dviga nad njim v premeru 5 metrov, peljejo v treh odstavkih stopnice kvišku na dokaj prostorno galerijo. Stopivši na njo, sem res vzkliknil: „Tu je lepo!" Okrog stebra se razprostira prostorni okrogli »Kraljevi trg", obdan z lepimi nasadi. Proti jugu je kakor ravnilo potegnjena svetovno znana, mnogo zasmehovana, a doli z vzvišenega stališča na galeriji res impozantna »zmagoslavna aleja" (Siegesallee) z mnogobrojnimi kipi iz belega mramorja na obeh straneh. Proti zapadu sega daleč, daleč košato drevje berlinskega mestnega parka »Tiergarten". V bližini stebra so same imenitne stavbe, vse toliko osamljene, da učinkujejo dobro: proti vzhodu že večkrat omenjena državna zbornica, proti zapadu takozvana »nova opera", proti severozahodu v obliki trdnjave 174 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. zidano poslopje generalnega štaba. Njemu nasproti je v vili, podobni palači, nastanjeno avstrijsko poslaništvo; to sem že vedel. To samostojno Avstrijo v Berlinu sem si bil takoj po prihodu poiskal, a prišel sem bil do njega od druge strani, gori ob Spreeji. Dobro mi je bilo delo, ko sem bil tam sprejet sila prijazno od prvih uradnikov pa do vratarja, ki je sicer izprva hotel malo po mažarsko robantiti, misleč, da sem kak berlinski sitnež, a se je odobrovoljil do konca svojih brk, spoznavši, da prihajam iz gorkočutne domovine. — Med tem, ko mi je to šinilo v glavo, mi je stražnik za tisti „groš", ki sem mu ga dal („groš" imenujejo splošno v Berlinu desetico 10 pf.), kazal na istosmerne velikanske vojašnice (n. pr. ulansko in artiljerijsko) ter na velikanska sodna poslopja bolj proti zapadu, v takozvanem okraju Moabit. Mene pa je bolj mikalo kar neizmerno okrožje „Lehrtskega kolodvora" v zvezi s „Humboldtovim pristaniščem", ki oba posredujeta velikanski promet s Hamburgom. — Vidijo se tudi drugi kolodvori: Stetinski proti severovzhodu, Friderikov prav sredi mesta (le za osebni promet), proti jugu tudi Postdamski in Anhaltski, kjer prihajajo Avstrijci; vzhodni berlinski kolodvori pa so predaleč, da bi se mogli videti. Sploh je tudi z našega stebra mogoče pregledati vendar le del mesta in samo mesta; nekaj zvonikov in kupol, nekaj dimnikov velikih tovaren, posebno proti severu, silne plinarne — to se dviguje nad enakomerne stotisoče hiš. Kaj je izven mesta, to se da le slutiti. Ker v daljavo ni bilo videti ničesar več, sem še vprašal stražnika o bližnjih predmetih. „Ta kip nad stebrom je boginja zmage?" ga vprašam. „Borussia je, boginja Prusije," pravi malomarno. Ozrl sem se nanjo še enkrat, a zdaj ne več z očmi klasičnega filologa. Obrnil sem se k izhodu. Tu se spomnim onih svetlih pozlačenih brun, ki zunaj krase steber. Vprašam stražnika, kaj pomenijo. „To so cevi zaplenjenih topov; v spodnjem kolobarju je 20 danskih, v srednjem 20 avstrijskih, v vrhnjem 20 francoskih topov." Turistu se je zazdelo, da se mu hoče zvrteti v glavi, dasi ni bil nikoli vrtoglav; obrnil se je in smuknil po stopnicah navzdol. Ko sem stopil iz stebra pod stebrenik, sem se zavedal: „Skoda je 50 fenigov vstopnine za to spoznanje" in sem hotel oditi, ne da bi se ozrl. A iz družbe, ki je ogledovala štiri velike slike, pokrivajoče štiri notranje stene stebrenika, še zaslišim glas razlagalca: „Tu vidite, gospoda, bitko pri Sedanu, na oni steni bitko pri Kraljevem Gradcu, kjer so bili Avstrijci. . . ." Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 175 Skok čez stopnice navzdol in imel sem „steber zmage" za seboj. Odslej sem se ga ogibal in odslej sem razumeval, zakaj imajo berlinski spomeniki toliko nasprotnikov.------- To so bili prvi in zadnji turistovski poskusi v Berlinu. Potem so mi tekli meseci in meseci, noge so se navadile stopati le po ravnem, oko se je odvadilo gledati v daljavo in višavo, pljuča so mirno vdihavala velikomestni zrak; a srce, srce je hrepenelo. . . Videl sem res dokaj ljudi v turistovski opravi, a nobenega turista ; tudi sam sem nosil v petek in svetek najrajši svojo kratko turistovsko suknjo, ki sem jo prinesel s seboj, ter klobuk, ki je zbujal celo v tem mestu pozornost, a stisnil sem zobe, če sem se spomnil, kod sem prej hodil v tej suknji, pod tem klobukom, in pozabil sem na svoje profesorsko dostojanstvo. Ob nedeljah sem videl tudi cele vrste pravcatih nahrbtnikov, vedel sem pa dobro, da ti nahrbtniki ne tišče hrbta človeka, ki bo prišel vsaj 300 metrov visoko. Vendar sem se oziral nanje z nekako ljubeznijo: kar je sploh dobro, je povsod dobro: praktični Berlinec je pogodil, kako prijetna popotna torba je tak nahrbtnik; zato mu služi namesto kovčega, jerbasa, škatle in podobnih nerodnih shranišč za prtljago. V nahrbtnik natrpa, kar potrebuje, in se pelje v Draždane ali v Hamburg ali pa na izlet ven v popolnoma ravno okolico! — To mi je bilo jako všeč! Nihče se ga ne sramuje nesti na hrbtu; nahrbtnik je postal plemenit! Nekaj turistovskega duha pa kaže Berlinec sploh v tem, da se ne sramuje kake prtljage nesti sam, kakor se tudi planinec ne sramuje, nesti sam tiste krače in klobase, ki jih bo jedel sam. Berlinec, tudi oficir, se ne pomišlja, nesti po ulici in koderkoli precejšnje zaboje ; pri nas pa se že kratkohlačniku in kratkokrilki zdi za malo, po ulici nesti zavojček dve pedi dolg, da o velikih gospodih ter kadetih in še večjih damah ne govorim. To me je malo sprijaznilo z neturistovskimi Berlinci; v posebno zaslugo jim tudi štejem, da se tam dobi že za 1 marko (= 1 K 20 h) lep nahrbtnik, ki stane pri nas dvakrat toliko. (Dalje prihodnjič.) Dr. Jos, Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 217 Iz učenega in neučenega Berlina. Spomini. Spisal dr. Jos. Tominšek. (Dalje.) III. Pogledi v berlinsko okolico. li že poznate Griinau, Bernau ali vsaj Grunewald?" so me vpraševali znanci ob ponedeljkih, ko so mi pripovedovali, kam so bili poleteli v nedeljo. „Ne! Ne mara se mi, se vtikati v to okolico," sem jim odgovarjal mesec za mesecem. „Kaj naj počnem v tej okolici? Vožnja ven, vožnja nazaj, vmes nekaj stopicanja po teh vaših ravninah. Za to je čas predrag." Tako je tekla in pretekla zima; vedel sem že marsikaj o okolici, a videl je neposredno še nič. Pa kako so me vabili! Neki gospod, ki sem ž njim obedoval navadno pri isti mizi, mi je pripovedoval, s čim se on zabava vsak praznik : on hodi na lov na kraljike (domače zajce), češ, da jih je divjih po puščah vzhodno od Berlina v podzemskih luknjah povsod na tisoče. Te male dolgoušnike sme loviti vsakdo, ker delajo veliko škodo in se itak množijo, kakor se pač množe zajčki. — Lov na kraljike? Spomnil sem se svojih dijaških let, ko sem kot mladoleten „divji lovec" stikal za vevericami, in zanimal me je lov na kraljike. A šel le nisem; okolica mi je mrzela. „Vi pač ne veste, kako krasna je berlinska okolica," mi je z vnemo pravil prijazen rojak, ki je postal čisto Berlinec. „Ta lepa šetališča po gozdih, ob jezerih, ta udobnost povsod, primerne prometne, zveze in povsod dobre gostilne — tega pri vas nimate!" Čemu naj bi žalil prijaznega gospoda s svojim stališčem ne le nevernega, ampak tudi nevednega Tomaža? „Nimam pravice soditi o tem," sem odgovarjal. „Vendar glejte: kjer je nad pokrajino po-veznjeno tole vedno svinčenobarvno nebo, kjer sije to medlo solnce, ki se ne prikaže nikdar v popolnoma čistem svitu, tam ne more biti lepše, nego je v naši slikoviti domovini.*' »Slikoviti?" se mi je nasmehnil. „Lepa hvala! Pri vas je ali vročina ali pa mraz in proti nobenemu nimate izdatne pomoči. Po 218 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. leti vas žge po brezsenčnih potih solnce, in če ste žejni, ne dobite niti hiše, kjer bi vam postregli z vodo; a po zimi vas zagrne sneg, da ne morete nikamor, in odkidate si ga za silo kvečjemu pred pragom." „A smo tudi bolj živokrvni in nerazvajeni," sem si mislil. In zima? Res; prebil sem v Berlinu celo zimo, a pravega škri-pajočega mraza ni bilo nikoli, kakor je podnebje ondi sploh milejše. Okrog ničle se je vedno gibal toplomer, zidali in stavbarili so celo zimo, snega pa sploh skoraj ni bilo. Padlo ga je včasi za par palcev, a v malo urah se je pomešal s cestnim in strešnim prahom in se je usušil. Nato so nastali neprijetni časi; pihal je noč in dan, skozi cele tedne suh vzhodni veter, po ulicah je nastajal prah, ki ga po zimi ni bilo mogoče izprati: bili so zlati časi kašlja in hripe. Ljubše bi mi bilo meter snega in 15 stopinj mraza, ki nas vsaj probudi do zavesti, da je nam napeljana po telesu centralna rdeče-krvna kurjava! To so bili tudi časi kar nalašč za neprestano delo v knjižnicah in institutih. Nisem stopil vso zimo iz Berlina, le v predmestja sem se večkrat peljal, ker sem obiskaval svoje znance med vseuči-liškimi docenti, stanujočimi izvečine tod. Pri teh vožnjah sem videl tudi koščke okolice. Kjer je bilo kaj planega sveta, tam bi pričakoval belo sneženo odejo, n. pr. onostran Charlottenburga pri Westendu. A na takih planicah je ležala le otožna sivkasta zmes iz snega, prahu in saj in iz nje so štrleli vrhnji konci trde trave, ki pokriva ondotne pušče. — Le eno vožnjo sem bil posvetil spoznavanju okolice in še to v prvih dneh svojega bivanja v Berlinu. Iz zemljevida sem vedel, da je v bližini mesta več jezer. Peljal sem se k najbližjemu, Po-liškemu (Plotzensee), na severozapadu tik ob mestu, tam, kjer se začenja Jungfernheide. Usedel sem se v voz cestne električne s končno postajo- „Plotzensee". Tako sem prišel seveda sigurno na lice mesta. A jezera ni bilo kar videti in šel sem ga iskat. — Bilo je proti večeru; solnce se je že potapljalo v sopare in njegovi žarki so se žalostno lovili po borovem gozdiču, ki sem vanj dospel mimo raznih gostilen nižje vrste. Prav tiho je bilo tu; a tu ni vladala blagodejna, oživljajoča tišina naših gozdov, ampak bila je tišina ne-življenja, smrti. Iz golih prstenopeščenih tal so štrleli kvišku bori; po 'tleh ni bilo niti igel, kaj šele kaka plastica mahu ; na vse kraje je zevala siva enakomernost. Pot je peljala vrhutega ob pokopališču... S pokopališča stopi priletna dama še vedno živih oči. Ko me je videla tam stati, mi je menda na očeh brala, kake misli so me prevevale. Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 219 „Kaj ne, žalostno je tu biti?" mi pravi. „Kaj vidite tod okoli? „Jejend (t. j. Gegend), lauter Jejend, nischt wie Jejend." Pri tem se je nasmehnila. „Le v mesto pojdite, med ljudi! Tu je vse mrtvo in le za mrtve." „Da. Ali rad bi videl jezero; njega sem prišel gledat." „To jezero gledat? Mislite pač, da so ta jezera, kakor so švicarska in avstrijska?" In zdelo se mi je, da je vzdihnila. Pa spet se nasmehne: „Kar gori stopite na tisti holmec in videli boste svoje jezero in pribežali boste v mesto. Z Bogom!" Ko je izginila dama za ovinkom, sem stopil izven pota na holmec, ki mi ga je bila pokazala; visok je bil -tri metre! Res sem videl na oni strani dober streljaj daleč v podolgovati dolinici kakor v kotlu zbrano rjavkasto brodijo, ki se tod imenuje voda. Ob bregu je stala velikanska restavracija in ob njej je bilo privezanih dokaj čolnov. Mirno pa je bilo vse; saj je bila že jesen in saj je bil delavnik. Ni se mi maralo stopiti k jezeru; vrnil sem se proti postaji cestne železnice. Spotoma sem zapazil, da vladajo tu bolj prostaške razmere. Gostilne so prave „oštarije" in precej sumljiv vonj je puhal iz njih; „slaba akustika je tu," pravi Berlinec v takem slučaju. — Med dvema poslopjema v oglu, koder sicer čitamo razne opazke o potrebnosti snage, pa sem videl zapisano z debelimi črkami gotovo dovolj izdatni poziv: „Samo za pse!" — V začetku oktobra sem se bil peljal sem in kar sem videl, me- je vabilo tako malo, da se mi do spomladi ni maralo pogledati še kam v okolico. Mimo Poliškega jezera ni daleč v berlinsko blaznico v D a 11-dorfu, ki igra v smešnicah isto vlogo kakor ljubljanski Studenec. Pa kdo si bo hodil ogledovat tak zavod? — Blizu Dalldorfa leži veliko Te ge Is ko jezero; hvalili so mi njegovo okolico, češ, tam so najlepši gozdi. Verjel sem jim, a šel nisem tja. Poučili so me tudi, da se k Tegelskemu jezeru pride najbolje iz Spandava s parnikom. Pa parniki so mi vozili prepočasi, a navadil sem se bil hitrih zvez in nagle vožnje. Da bi se tam vozil s takim hropečim parnikom, ki mu Berlinec pravi „Asthmakiste" ?—CeloSpandau? Česa naj tam iščem? To je le vojaško mesto, stara trdnjava, vojaška kaznilnica, a mesto samo je celemu svetu znano posebno zaradi ene lastnosti: vsak kolesar prehodi Spandavske ulice — peš, kajti slabšega tlaka nima, to je dognano, nobeno evropsko mesto nego Spandau! — 220 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. Tako sem presedeval dolge zimske mesece pri knjigah. In res! Glede knjištva in sploh vseh znanstvenih pripomočkov je preskrbljeno v Berlinu vse tako izborno, da se nisem kar nič čudil raznim svojim znancem sostrokovnjakom filologom, ki niso vsa svoja leta prišli nič izven mesta. Živeli so svoj svet in ta svet jim je zadoščal; skušal sem si ga osvajati tudi jaz in čim bolj sem postajal v njem domačin, tem bolj mi je prijal . . . Kar pa je bilo izven tega notranjega sveta, to je zadobivalo pečat brezpomembne sedanjosti in netrajnosti. Ko bi življenje ne zahtevalo svojih davkov, bi res kar „popustil svet in njega rabo" in živel v svetu in svetišču idej. * Zapihale so že pomladanske sape, na balkonih so bile zopet razpostavljene cvetlice in kožuhovi ovratniki so izginili, a jaz sem poznal okolico od blizu malo bolj nego prvi teden svojega bivanja. Vendar sem vedel več, vedel sem namreč zdaj, da si morem to okolico ogledati brez težave na treh, štirih izletih toliko, da se bom navzel vseh vtiskov, ki jih ona sploh more delati. To sem spoznal pri posetih, ki so me peljali cesto na kraj mesta, in tako sem mogel sklepati, kaj še pač čaka sistematnega ogledovalca. Kolikokrat sem se peljal južno od Berlina v Steglitz, lepo mesto, ki je kar zraslo iz tal in ki leži že na planem; le ob potu v Berlin so že na obeh straneh hiše. — V severno predmestje Gesundbrunnen pa sem bil prišel enkrat po zmoti, ker sem se usedel v napačen vlak obmestne železnice. Od tam sem videl tudi v bližnji Pankow; a ker je tam okoli tovarna pri tovarni in silno dima, sem se hitro vrnil in imam, kar se tiče tega kraja, v spominu le še tole šaljivo berlinsko navado: ako kdo kihne, mu pravi kdo drugi: „Gesundbrunnen", in kihač ga zahvali s: „Pankow!" Sploh so tam zunaj okrog Pankowa, kjer je toliko delavcev, ljudje včasi hudo dobre volje; pravili so mi, da je na ondotnih zabaviščih treba imeti krepko pest. Včasi so tudi dovtipni. Prav tedaj, ko me je zmota privedla v oni kraj — bilo je precej hladno vreme — sta sedela poleg mene dva priprosta moža. Enemu se zazdeha; drugi ga v tem trenotku nahruli: „Zapri! Prepih je!" Ta hitro zapre usta in se ozre na okno : to pa je bilo dobro zaprto. Šele, ko vidi, kako se mu oni muza, spozna, kaj mu je bilo treba — zapreti. — Tako mi je potekal čas in pričel sem misliti že na vrnitev v domovino. Zdaj sem se hotel prepričati, je li okolica res tako vab- Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. 221 ljiva, kakor pravijo eni, ali pa tako malo vredna, kakor navadno mislijo inozemci. Najprej sem se odpravil na jug, kamor me moja pota doslej niso pripeljala nikoli. Vlekla me je tja berlinska „Kriška gora" (Kreuzberg), ki sem o njej vedel že doma, da so jo Berlinci pravzaprav le umetno nasuli iz peska, smeti, čepinj in take navlake. V Berlinu sem slišal o tej gori staro pesem: „Die Vater haben Sand jekarrt, bis dafi der Kreuzberg fertig ward; da sandte Jott von seinem Thron pro Mann acht Jroschen Dagelohn." Prav lepo je solnce sijalo tistega popoldneva, ko me je električna pripeljala na rob Viktorijinega parka, ki se razprostira čez vso Kriško goro in še dalje proti severu v mesto. Ta park z goro nadomešča Berlincem impozantnost prirode. Navlekli so sem, ne vem odkod, precej velikih skal, so jih postavili ob potu in jih deloma prevlekli z živim mahom, da se neizkušenemu očesu zde samorasle; mehke trate in bujno drevje tu vestno oskrbujejo. Smejal bi se, ko bi se mi ne užalilo in ko bi vsa naprava ne bila res spretno urejena. — In glejte, tam: prav tak strm, kamenit žleb je napeljan kvišku, kakor smo jih vajeni po naših gorah, in po njem se drevi istinit — slap ! Da, slap! Obstrmevajo ga otroci in pestunje, vsi, ki prihajajo sem iz drugih delov mesta, a prebivalci severnih nemških nižin se ga kar ne morejo nagledati. Slapu se res ne pozna, da je voda vanj po ceveh napeljana iz berlinskega vodovoda kvišku. Slap usahne, kadar zapro cevi, in odprte so le gotove ure. Priroda je tu le panorama z določenim programom: „Slavno občinstvo! Od 9. do 12. ter od 3. do 8. imenitna predstava: kazal se bo slap!" Ko je vse končano, se posuši slap v par sekundah. — Ob sredah in sobotah zvečer od 9. do 10. ure je slavnostna predstava: slap je razsvetljen v raznih, menjajočih se barvah. Ta barvasti slap je v resnici lep; vtisk je bolj rafiniran, kakor če se igra mavrica v slapu Savice ali pod Rinko. Na tisoče ljudi ga hodi gledat kakor na Dunaju barvast vodomet, ki so ga pripravili lansko leto. Nad slapom stoji na vrhu Kriške gore »narodni spomenik" (National-Denkmal), postavljen (1. 1821.) v spomin na boje let 1813. do 1815. in povečan ,1. 1878. Ta spomenik ni tako zadirljiv, kakor so malodane vsi iz novejše dobe. Poglavitno sestoji iz 20 m visokega železnega stebra, ki ga diči na vrhu železen križ, a okrog ga 222 Dr. Jos. Tominšek: Iz učenega in neučenega Berlina. obdaja dvanajst umetniških kipov, simbolov dvanajstih glavnih bitk v dobi osvobojenja. —