M
OKROŽNICA
ISTjili Svetosti papeža
LEONA XIII.
i framasoiiHki.
V LJUBLJANI.
Tisk in založba ..Katoliške Tiskarne"
1SH4.
I
Častitljivim bratom patrijarhom, prvakom, nadškofom
in škofom vesoljnega katoliškega sveta, ki imajo zvezo
in občenje z Apostolskim sedežem
Ko je bil človeški rod „po zavidljivosti satana" od Boga, stvar-
nika in delivca nebeških darov, nesrečno odpadel, se je v dve različni
stranki razdelil, kojih prva se vedno za resnico in krepost, druga
pa za nasprotje kreposti in resnice bojuje. Prva je kraljestvo božje
na zemlji, namreč cerkev Jezusa Kristusa, in kdor ji hoče biti srčno
vdan, mora Bogu in njegovemu edinorojenemu Sinu iz cele duše in
po vsem radovoljno služiti; druga je kraljestvo satanovo, v čegar
oblasti so vsi tisti, ki se po žalostnem izgledu svojega voditelja in
prvih starišev branijo pokorščine večnobožjim postavam in si za-
pusti vši Boga, mnogo proti Njemu poskušajo. To dvojno kraljestvo,
ki je podobno dvema državama z nasprotnimi napori je Avguštin
bistro videl in popisal in temeljne vzroke obeh z izrazno kratkostjo v
naslednjih besedah navedel: »Ljubezen dvoje vrste porodila je dvoje
raznih kraljestev: posvetno namreč samoljubje celo do zaničevanja
božjega, nebeško pa ljubezen božjo do zaničevanja samega sebe. —
Oboje kraljestvo bojevalo se je med saboj od nekdaj z raznim orožjem
in na razne načine, če tudi ne vedno z enakim ognjem in silo.
V današnjem času so se pa menda pristaši hudobne stranke med
seboj zarotili, da se hočejo vsi bojevati do skrajnosti pod vodstvom
in s podporo društva jako razširjenega in spretno osnovanega, ki se
imenuje prostozidarsko ali framasonsko. Kajti, ne da bi kaj prikrivali
svoje načrte, upirajo se na najbolj predrzen način božjemu veličastvu,
njih napad je brez prikrivanja na pogubo katoliške cerkve obrnjen
in sicer iz namena, da bi krščanske narode popolnoma oropali dobrot,
ktere jim je pridobil odrešenik Jezus Kristus.
PP. XIII.
Častitljivi bratje l
Pozdrav in apostolski blagoslov!
2
ZdihujoŽ nad tako nesrečo priganja nas božja ljubezen, da k
Bogu zakličemo: „Glej, tvoji sovražniki so se oglasili in tisti, ki te
sovražijo, dvignili so glavo. Hudobijo kovarili so si zoper tvoje ljud-
stvo in hudo ugibali zoper tvoje svete. Rekli so: pridite, da jih raz-
kropimo."
V očigled nujne nevarnosti, silnega in trdovratnega zatiranja
krščanskega imena, smatramo si za Svojo dolžnost, opozorovati na
nevarnost, označevati nasprotnike, ter se njihovim nakanom in zvijačam
po mogočnosti ustavljati, da se na veke ne pogube tisti, kterih zve-
ličanje je nam izročeno, in da se kraljestvo Jezusa Kristusa, čegar
varstvo smo prevzeli, ne le samo ohrani in nepoškodovano ostane,
temveč se tudi na vse strani razprostira.
Rimski papeži, Naši predniki, so skrbno čuvajoč nad izveličanjem
krščanskega ljudstva hitro spoznali tega poglavitnega sovražnika, ki
se dviguje iz temne zarote, kdo da je, kaj hoče, ter so v bodočnost
vidoč kneze in narode, kakor na dano znamenje svarili, naj se ne
vjamo v pripravljene zvijače in ne zapleto v nastavljene jim zapreke.
Prvi je nevarnost naznanil Klemen XII. 1. 1738, Benedikt XIV.
je pa njegove ukrepe potrdil in obnovil. Za njima je hodil Pij VIL
in Leon XII. je pa vse dekrete poprejšnjih papežev o ti reči zbral
v apostolski ustavi „Quo graviora", ter jih je za vselej veljavne pro-
glasil. V ravno tem smislu izrazili so se Pij VIII., Gregor XVI., prav
pogosto pa Pij IX.
Ko seje namreč naprava in duh framasonov iz izvestnih znamenj,
iz sodnijskih preiskav, po objavljenji njihovih postav, po običajih in
njihovem razlaganji, kakor tudi po izpovedi v tem podučenih objavil,
je ravno ta apostolski stol naznanil in javno izrekel, da framasoni
nimajo pravičnega obstanka, ter so ravno tako krščanstvu kakor državi
pogubljivi. Zarad tega je pod takimi kaznimi pristop k temu društvu
prepovedal, kakor se jih cerkev le malokdaj grešnikom nasproti po-
služuje. Zarad tega so članovi framasonske zveze razjarjeni, hoteč na
ta način oslabiti veljavo te obsodbe ter z zaničevanjem in obrekovanjem
zmanjšati, dolžili Rimske papeže, da so ali krivično odločevali ali pa
vsaj mejo pravičnosti prekoračili. Na ta način skušali so v resnici
spoštovanje in tehtnost apostolskih ustav Klemena XII., Benedikta XIV.,
ravno tako Pija VIT. in Pija IX. vničiti. Toda tudi v oni zvezi se ni
manjkalo takih, ki so proti svoji volji pripoznali, da Rimski papeži
v oziru na nauk katoliške cerkve in cerkvene pokorščine popolnoma
opravičeno postopajo. V tem smislu strinjalo se je mnogo knezov in
državnikov s svetim stolom, ter so se potrudili, da so framasone ali
3
pri apostolskem Sedežu naznanjali, ali pa so jih sami po svojih po-
stavah obsojevali, kakor v Holandiji, Avstriji, Švici, na Spanjskem,
Bavarskem in Savojskem in po drugih krajih Laškega.
Posebno imenitno je pa to, da so dogodki vse opravičili, kar
so naši predniki določili. Kajti očetovska in pazna njih skrb ni povsod
in vedno zaželjenega vspeha dosegla in to ali zarad zvijače in po-
tuhnjenosti krivičnih ali pa zarad neprevdarjene lahkomišljenosti druzih,
kterim bi bilo posebno potrebno čuvati se. Zarad tega se je tudi
framasonski red v teku poldrugega stoletja tako nenadno razširil in
predrzno in zavijačno se v vse stanove vrinil si toliko moči in oblasti
pridobil, da ima po nekterih državah celo vlado v rokah. Vsled tega
hitrega in strašnega razvoja izcimila se je res za cerkev, za kneze
in za splošni blagor nesreča, na ktero so naši predniki že zdavnej
opozorovali. Žq tako daleč je prišlo, da sicer za cerkev, ki ima pre-
trdno postavo, da bi jo človeška sila podrla, ni nobene nevarnosti,
pač pak za tiste države, kjer omenjena družba vlada ali pa druge
njej podobne zadruge, ki so framasonske služabnice in spremljevalke
postale.
Iz teh vzrokov sprevideli smo takoj, ko smo prijeli za krmilo
katoliške cerkve, nujno potrebo, da se moramo takemu zlu z vso svojo
veljavo po mogočnosti upreti. — Večkrat nam je bila priložnost, da
smo premotravali nektere glavnih toček nauka, na ktere je posebno
vplivala spridenost framasonskih načel. Tako smo ovrgli strašanske
nauke socijalistov in komunistov v svoji encikliki: „Quod Apostolici
muneris"; dalje smo si prizadeli v encikliki „Arcanum" pravi in
izvirni pomen družine zavarovati in ga razložiti, ki ima svoj izvor in
začetek v zakonu; dalje smo razkladali v encikliki, ki ima „Diuturnum"
za prvo besedo, vpodobo politične oblasti po načelih krščanske mo-
drosti, v kakošni prečudni zvezi da je ona z bistvom stvari in z
blagrom narodov in knezov. Sedaj smo pa po izgledu naših prednikov
sklenili naravnost proti framasonski zvezi, proti njihovim nakanom,
proti njihovemu mišljenju in delovanji postaviti se, da se pogubljivo
njihovo delovanje bolj in bolj razkriva in se tako tej pogubljivi kužni
bolezni po mogočnosti pot prepreči.
Mnogo je tajnih društev, ki se sicer po imenu, običajih, po
uravnavi, po začetku med seboj razlikujejo, ki so pa vsled skupnega
smotra in podobnosti poglavitnih svojih načel v tesni zvezi in se v
stvari s framasonstvom strinjajo, kjer je središče, od kterega izhajajo
in se zopot k njemu p o vračaj o vsa. Ce tudi jim ni več na tem ležeče,
da bi na skrivnem ostala, če tudi javno zborujejo in svoje časopisje
1*
4
izdajajo, imajo vendar-le značaj tajnih zadrug, ako se stvar pri luči
pogleda. Imajo namreč mnogo skrivnostnih reči, kterih ne le zunanjim,
temveč celo prav mnogim notranjim udom jako skrbno prikrivati je
strogo zapovedano; n. pr. najskrivnejši in najskrajnejši nameni, naj-
višji načelniki strank, tajna in prikrita zbirališča, ravno tako sklepi,
sredstva in pota izvrševanja. Semkaj spada tudi oni velikanski razloček
v pravicah, dolžnostih in službah članov; semkaj dobro premišljeni
razredi in stopinje in ojstra disciplina.
Novinci morajo obljubiti, da, največkrat slovesno priseči, nikomu
nikjer ničesa objaviti o članovih, znamenjih in naukih. Na tak način
skušajo framasoni, obdani z lažnjivim bleskom za vedno enako hinav-
ščino, kakor nekdaj Manihejci, skrivati se, da nimajo drugih prič,
nego svoje. Prav po skrivališčih jih najdemo, kedar se pokrijejo z
naobraznico učenosti in modrosti zarad olike svojih tovarišev; na
jeziku jim je želja po natančni oliki, ljubezen do priprostega naroda;
kakor pravijo, jim ni nič druzega pri srcu, kakor slabo in žalostno
stanje priprostega naroda zboljšati in korist državljanske družbe kolikor
mogoče, mnogim nakloniti, če bi pa tudi to vse res bilo, vendar s
tem še ni vse rečeno. Sprejeti morajo obljubiti svojim voditeljem in
mojstrom največjo podložnost in zvestobo; na vsak migljej in znamnje
morajo pripravljeni biti, storiti, kar se jim ukaže; ako ne, se jim je
nadjati vsakojakega maščevanja in celo smrti. V resnici se večkrat
taisti umore, kteri so izdali kako društveno skrivnost, ali pa so se
prejetim ukazom protivili. Umori se vrše tako spretno in predrzno,
da morilec čestokrat čuječo in maševalno pravico prekani. Hliniti in
skrivati se; ljudi enako robom, ne da bi jih o dolžnostih jasno pod-
učili, v zaroto sprejemati, prepuščati jih ptuji samovolji, jih za vsako
hudobnost porabiti, jim orožje za umor v roko stiskati, pri vsem tem
pa za doprinešena hudodelstva zahtevati nekaznivnosti; to je kaj tako
groznega, da je z naravo samo v nasprotji. Toraj pamet že sama uči
na jako prepričevalen način, da omenjena družba pravici in naravni
nravnosti nasprotuje.
Framasoni greše še tem več proti pravičnosti in nravnosti, kar
nam še drugi vzroki, jasni kot beli dan, spričujejo, kako da je fra-
masonsko bitje daleč od nravnosti. Kakor tudi velika naj je že v
človeku zvijačnost, da prikriva, in navada, da laže, se vendar le ne
moremo izogniti, da ne bi čineči vzroki iz reči, kterim so vzrok,
kazali na kakovost dotične stvari. „I)obro drevo ne more slabega sadu
roditi in nikako slabo drevo ne more dobrega sadu roditi." Frama-
sonstvo rodilo je pa pogubljiv in jako britek sad, kajti iz zgoraj na-
5
vedenih čisto gotovih znamenj se d& sklepati, da jim je poslednji
smoter, vse po krščanstvu ustanovljene verske in državne naprave
popolno razdejati, ter vpeljati razmere po njihovih mislih na podlagi
naturalizma.
Kar smo do sedaj rekli o framasonski sekti in kar še bomo,
treba razumeti splošno, v objektivnem pomenu in pa v oziru na nji
sorodne in z njo zvezane družbe, nikakor pa ne glede vseh nje pri-
vržencev. Ees je ne malo takih, ki sicer niso popolnoma nekrivi, ker
so se v take družbe zapletli, kteri se pa vendar-le niso vdeleževali
hudobij osebno in kterim je tudi poslednji smoter, ki ga nameravajo,
neznan. Tako bi nekterim tistih zadrug celo marsiktera zunanja zahte-
vanja ne godila, ki vendar niso nič druzega, kakor naravne posledice
iz splošnjih načel, ako bi se jih že zaradi grdobije in sramote, ki je
njim lastna, ne bali. Ravno tako se nekterim iz začasnih ali pa
krajevnih vzrokov primerno dozdeva, da so manj predrzne, kakor bi
same rade in druge navadno delajo; kljubu temu ne smemo jih ločiti
od framasonske družbe, ktere ne smemo toliko po dejanjsko dopri-
nešenih dejanjih, kakor pa po splošnosti nje mišljenja soditi.
Poglavitno načelo naturalistov je namreč, kakor ime že samo
kaže, to, da mora človeška pamet in narava v vseh rečeh učenica in
voditeljica biti. Vsled take postave brigajo se za dolžnosti do Boga
ali prav malo, ali pa jih preobračajo po svojih krivih in nedoločenih
nazorih. Kajti oni taje vsako božje razodenje in vsako versko resnico
zametavajo, ktere človeška pamet ne razume, in ne pripoznajo nobe-
nega učenika, kteremu moramo že vsled njegove oblasti verovati. Ker
je pa to posebna in le katoliški cerkvi lastna oblast, da od Boga
prejete nauke in veljavo učeniške oblasti z drugimi nebeškimi sredstvi
za izveličanje popolnoma obsega in nepokvarjene hrani, je toraj srd
sovražnikov poglavitno proti njej obrnjena.
Opazujmo delovanje framasonov v verskih zadevah, posebno
ondi, kjer se bolj prosto gibljejo in sodimo, če si oni vsega ne pri-
zadenejo, da bi nazore naturalistov vseskozi v veljavo spravili. Kajti
vsled dolzega in vstrajnega delovanja prizadevajo si, da bi učeniška
oblast in veljava cerkve v državi ničesar ne mogla in zarad tega
povsod oznanujejo, da se morate cerkev in država popolnoma ločiti.
Vsled tega izključuje se nad vse zveličavna moč katoliške vere od
postav, od državnega opravništva in naravna posledica je, da mislijo
celo državo, ne da bi se na določila in zapovedi cerkve ozirali, po
svoje vravnati. Ni jim zadosti, da cerkev, najboljšo voditeljico, od-
ganjajo, temveč so ji tudi še sovražni. In v resnici se smejo brez
6
kazni spodkopavati in napadati temeljne resnice katoliške vere z be-
sedo, pismom in ukom; cerkvene pravice se ne varujejo in od Boga
ji podeljene službe nimajo nobene varnosti. Kolikor mogoče malo
prostosti so ji odločili s postavami, ki so sicer na videz jako malo
nasilne, v resnici pa kakor nalašč za to napravljene, da prostost
oklepajo. Eavno tako vidimo izredne in sitne postave za duhovščino,
da se njeno število od dne do dne krči in da ima najpotrebnejših
sredstev vedno manj; ostanke cerkvenih posestev so s postavami
vtesnili ter jih na milost in nemilost državnim uradnikom izročili;
družbe duhovnih redov so razpuščene in razkropljene. Najhujši je pa
boj proti Apostolskemu sedežu in rimskemu papežu. Tega so najprej
po pritvezah pregnali iz trdnjave njegove prostosti in pravice, iz po-
svetnega gospodarstva, potem so ga prisilili v položaj, ki je krivičen
in od vsake strani neznosen, da, prišlo je take daleč, da so pokrovitelji
tajnih zadrug to, kar so dolgo časa na skrivnem nameravali, jeli
očitno zahtevati: papeževa oblast naj se namreč odpravi in po božji
postavi vstanovljeno papeštvo naj se popolnoma zatre. če bi tudi
druzih dokazov ne imeli, zadostujejo nam izjave v tem podučenih,
ki so se kakor popred, tako tudi nedavno izrekli, da je pravi smoter
framasonov, katoličanstvo z nespravedljivim sovraštvom preganjati in
ne prej mirovati, dokler ne vidijo porušenega vsega, kar so papeži
za vero storili.
Ako se novincem naravnost ne zapoveduje, odpovedati se kato-
ličanstvu, to nikakor ne protivi načrtom framasonov, temveč jim je
še celo vspešno. Kajti na ta način premotijo lahko kratkovidne in
neprevidne, ter toliko več ljudi privabijo. Po tem pa, ko sprejemajo
spoznavalce raznih ver, dosežejo to, da svetujejo v dejanji tisto veli-
kansko zmoto današnjega časa, da se za vero ni treba pečati, niti
ni raziočka med raznimi veroizpovedanji. Taki nazori vodijo k vničenju
vseh veroizpovedanj, posebno pa katoliškega, ktero se kot edino
pravo nikakor ne more brez velike krivice z drugimi v eno vrsto
staviti.
Toda naturalistom to še ni zadosti. Ker so že pot zmote na-
stopili v glavnih rečeh, pogrezujejo se silno hitro v najglobokejša
brezna vsled slabosti človeške narave in po božjem sklepu, ki pre-
vzetnost vedno s pravičnimi kaznimi pokori. Od tod pride, da jim
celo to ni več zadosti trdno in varno, kar se po naravni luči pameti
spoznati more, kakor je gotovo to: da je Bog, da so človeške duše
proste vsako materijalne primesi in neumrljive. Sekta framasonska
obtiči prav na istem klečetu po enaki zmoti pri vožnji, če tudi v
7
obče priznavajo, da je Bog, vendar sami pravijo, da to ni vsakemu
posamičniku trdno prepričanje in stalno priznanje. Saj ne prikrivajo,
da je ravno vprašanje o Bogu pri njih vzrok največ prepirov in ne-
sloge; da! znano je, da ni še dolgo, kar so se ravno zarad tega v
najnovejšem času hudo prepirali. Tistim pa, ki so v resnici podučeni
v vseh zadevah, daje pa sekta popolnoma prosto voljo, da ali božje
bitje zanikajo, ali pa zagovarjajo; in tisti, ki božje bitje brez strahu zani-
kajo, se o tem na ravno tako lahak način poduče, kakor oni, ki sicer
enega Boga pripoznajo, pa imajo kakor panteisti (spoznovalci vesolj-
nega božanstva) o njem čisto napačne nazore, kar ni nič druzega,
nego da si pridrže nek nepriličen lesk božjega bitja, resničnost božjo
pa zametujejo. Kakor se pa ta glavni temelj poruši ali pa tudi oslabi,
prično se majati tudi druge resnice, ki se po naravnem potu spoznati
dajo: da namreč vse le obstoji vsled proste volje nebeškega stvarnika,
da previdnost Božja svet vlada, da duša človeška ne mine; da temu
posvetnemu življenju človeka sledi drugo, večno življenje.
Ako se odpravi to, kar je tako rekoč začetek narave in pogla-
vitno za spoznanje in življenje, lahko se spozna, kakošna ima biti
zasebna in javna nravnost. Ne bomo govorili o božjih in višjih kre-
postih, kterih si ne more brez posebne božje podpore nihče pridobiti,
ne jih spolnovati; od teh, se ve da, ni duha ne sluha pri tistih, ki
nočejo ničesa slišati o človeškem odrešenji, o nebeški milosti, o za-
kramentih, in o zadobitvi nebeškega zveličanja. Govoriti hočemo le
o dolžnostih, ki slede iz naravne spodobnosti. Kajti Bog, kot stvarnik
in modri vladar sveta; večna postava, ki zahteva ohranitev naravnega
reda, in zabranjuje njegov polom; poslednji, nadzemeljski nadsvetni
smoter človeka: to so izvirni temelji vse pravičnosti in nravnosti.
Ako se taisti odstrane, kakor navadno delajo naturalisti in framasoni,
manjka znanosti prava in krivice, pravi podlagi ni nobene podpore
več. In v resnici je nravni nauk, ki je framasonom všeč in v
kterem naj se že mladina podučuje, tako zvan državljanski, izluščeni
in prosti, to je, da nima nanj nobena vera kakega vpliva. Kako slaba
je taka nravnost, kako onemogla in vsakemu prepiru strasti razpo-
stavljena, se deloma že iz žalostnega sadu, ki ga donaša, zadosti
očitno vidi. Kjer se po odstranjenji krščanskega nauka ona prosto
širiti jame, ondi hipoma lepo in neomadeževano življenje propade,
strašanski nazori prično se kazati in predrznost hudodelstev z veli-
kanskimi koraki naprej hiti. Take tožbe in jadike se povsod čujejo,
kar čestokrat tudi taki spričujejo, ki so bili proti svoji volji po odkriti
resnici k temu napeljani.
8
Ker je človeška narava po izvirnem grehu omadeževana in se
zarad tega rajši k hudobiji, kakor h krepkosti nagiba, je glede nrav-
nosti neogibno potrebno, da se čuti krote in poželjivost pameti podvrže.
V tem boji treba je čestokrat ozir na ljudi zaničevati in je treba
dostikrat največje težave in sitnosti pretrpeti, da krepost vedno zma-
govito obdrži svoje gospodarstvo. Toda naturalisti in framasoni, brez
božjega razodenja taje padec prvega očeta človeškega rodu in zaradi
tega trdijo, da prosta volja ni prav nič oslabela in opešala. Da, ker
silno pretiravajo krepost in vzvišenost narave, ter jo kot edino merilo
nravnosti jemljo, si še misliti ne morejo, da je za udušenje in krotenje
poželjivosti vendar-le neprestanega boja potreba in velike stanovitnosti.
Iz tega je razvidno, zakaj da se ljudem povsod ponuja, kar poželjivost
mika, kakor so: časniki in brošurice brez pomisleka in sramote; raz-
uzdane igre; umetnosti, ki so izvršene s predrznim namenom po
pravilih takozvanega realizma; dobro premišljena sredstva za meh-
kužno življenje; z eno besedo cel kup vabljivosti v poželjivost, ktere
krepost mamijo. Pri vsem tem tisti sicer brezbožno, toda dosledno
postopajo, kteri zametujejo vsako pričakovanje nebeškega plačila, ter
vse zveličanje od posvetnega blaga pričakujejo ter ga tako rekoč v
zemljo zakopljejo. Kar smo tukaj navedli, potrdil bo izrek, ki ni toliko
po svoji vsebini, kakor pa po svoji besedi nepričakovan. Ker je znano,
da zvitim in premetenim ljudem nihče bolj vdano no služi, kakor
tisti, čegar dejanska moč je vničena po gospodstvu strasti, so se med
framasoni dobili ljudje, kteri so nasvetovali predlagati, na vse mogoče
načine prizadevati si, da se množica neomejene prostosti glede pre-
grehe prenasiti; kajti potem jim bo ona k vsemu na oblast in raz-
polaganje.
Kar se tiče družine, naturalisti nekako tako-le uče: „Zakon je
zadeva, kakor vsak drug opravek; kadar se dotičnima poljubi, ga
lahko pravno razvežeta; zakonsko-sodnijske reči so zadeve državne
oblasti. Pri izgoji otrok se ne sme ozir jemati na verske zapovedi
po kakem gotovem načelu: vsakemu naj bo na voljo dano, kadar
doraste, da se odloči po svojem nagnjenji. Ravno taisto trdijo tudi
framasoni, a ne, da bi le trdili, marveč poskušajo to tudi dejansko
izpeljati. Ze je po mnogih in tudi katoliških krajih postava, da je le
civilni zakon postavno veljaven; drugod so zakonske ločitve postavno
dovoljene, zopet kje drugej si prizadevajo to dovoljenje prej ko mogoče
si pridobiti. Tako vse hiti bitje zakonskih zvez narobe postaviti, ter
zakon spremeniti v slabo in razrušljivo zvezo, ktero poželjenje mesa
skrpa in ko preneha, zopet razvezuje. Dalje si framasoni prizadevajo
9
na vse kriplje, da bi poduk mladine v svoje roke dobili, kajti oni
mislijo mladostno in še vpogljivo naravo po svoji volji izobražiti, ter
jo napeljati samovoljno, ker po njihovih mislih ni ničesa bolj pri-
pravnega za izgojo državljanov po njihovem okusu. Zarad tega ne
dopuste, da bi služabniki božji v šoli kaj podučevali ali pa nauk
nadzorovali in na mnogih krajih so že dosegli, da imajo neduhovni
ves poduk mladine v rokah; ravno tako se pri nravnem poduku ničesar
ne omenja o prevažnih dolžnostih, ki vežejo človeka na Boga.
Sedaj pridejo na vrsto nauki o državni modrosti. Naturalisti
trdijo, da imajo vsi ljudje enake pravice in so v vsem popolnoma
enaki; vsak je že po naravi prost; nikdo nima pravice, da bi drugemu
ukazoval; in kdor zahteva, da se ljudje drugi veljavi klanjajo, kakor
tisti, ki si jo sami izvolijo, jim dela krivico z nasilstvom. Vse bi bilo
toraj od prostega naroda zavisno; vladalo naj bi se po ljudstvenem
ukazu ali pa z ljudstvenim dovoljenjem, tako da kneze, ako se ljudstvu
volja spremeni, lahko zapode, če bi tudi sami ne hoteli. Izvor vsem
državljanskim pravicam in dolžnostim bil bi ali pri množici, ali pri
vladajoči stranki, ki je osnovana po najnovejših naukih. Dalje bi
morala biti država brezbožna; razna veroizpovedanja ne bi smela
biti vzrok, da se daje enemu prednost pred drugim; vsa bi si morala
enaka biti.
Da je to vse framasonom všeč, in da hočejo po tem vzoru
države prestrojiti, je že preveč znano, da bi še enkrat dokazovati
morali. Kajti že zdavnej se javno opirajo z vsemi silami in sredstvi
za to in ravno na ta način onim neredkim predrznejim pot priprav-
ljajo, ki so še hujši od njih in ki mislijo na enakost in skupnost
vsega posestva, potem ko bi bil odpravljen v državi vsak razloček v
stanu in premoženji.
Kaj da so framasoni in po kakošnih potih da hodijo, je zadosti
razvidno iz tega, kar smo ob kratkim povedali. Glavni njihov nauk
je tako očiten in toliko protiven zdravemu razumu, da si ni mogoče
kaj bolj napačnega misliti. Vero in cerkev, ki ji je Bog sam vstanovil
in kteri še vedno čuva, hočejo vničiti in čez 18 sto let zopet paganske
običaje in vstave vstanovljati je norost in najpredrzneja brezbožnost.
Nič manj strašno in neznosno je tudi, da zametujejo dobrote, ktere
je Jezus Kristus milostljivo pridobil ne le za izveličanje posamičnika,
temveč tudi za družino in državo; celo sovražniki so jim dali spri-
čevalo najvišje vrednosti. Ti nesmiselni in ostudni napori skoraj ravno
tisto nenasiteno sovraštvo in osvetoželjnost razodevajo, kakor ji ima
satan do Jezusa Kristusa. Tako tudi oni drugi napor framanosov:
10
glavne temeljne pravice in nravnosti spodkopati in onim pomagati,
ki po živinskem načinu vsako poželjenje za dovoljno smatrajo, ni nič
druzega kakor tiranje človeškega rodu na sramoten način v pogubo.
Zlo pa še večje postane po nevarnostih, ktere žugajo družini in
državi.
Kajti, kakor smo na drugem kraji razložili, je po soglasji skoraj
vseh narodov in časov v zakonu nekaj svetega in verskega. Po božji
postavi se zakoni ne smejo ločiti, ako pa taisti posvetni postanejo,
ako se smejo raztrgati, ni drugače, da v družini nastane zmešnjava
in nemir, kajti žene zgube svoje dostojanstvo, premoženje in osoda
otrok pa negotova postane. Iz državnih ozirov se ne pečati za vero
in v državljanskih zadevah tako malo brigati se za Boga, kakor da
bi ga ne bilo, je hudobija, celo pri nevercih nezaslišana, ki so v
svojem srcu ne le toliko vere na bogove imeli, temveč tudi potrebo
državnega veroizpovedanja spoznali, da so mislili, da bi se laglje
dobilo mesto brez tal, kakor pa brez Boga. V resnici je človeško
družbo, iz ktere smo naravno vsi nastali, Bog sam, začetnik narave,
vstanovil in iz Njega, ki je vir in začetnik stvarjenja, izvira vsa moč
in vstrajnost neštevilno dobrega, kakoršnega ima ona v toliko bogati
meri. Kakor nas posamičnike naravni glas sam opominja, da Boga
vestno častimo, ker smo življenje in vse, kar ima ono dobrega, od
Boga prejeli, ravno tako to velja o narodih in državah. Zarad tega
je razvidno, da tisti, ki hočejo državo in vsake verske dolžnosti izluščiti,
ravnajo ne le krivično, temveč tudi neumno in nesmiselno. Ker se
ljudje po volji božji za državljansko družbo in zvezo rode, in je oblast
vladarstva za človeško družbo toliko potrebna vez, da bi ona takoj
razpadla, ako bi se ta vez odstranila, toraj iz tega sledi, da je ravno
tisti vstvaril vladarsko oblast, kteri je vstvaril družbo. Iz tega se
spozna, da je tisti, ki ima oblast, naj že bo ta ali oni, služabnik
božji. Zarad tega je prav in spodobno, kajti to zahteva namen in
narava človeške družbe, ubogati postavno oblast, ki zahteva pravično,
ker je to volja Božja, ki vse vlada, in pred vsem je neresnična trditev,
da je na narodu ležeče pokorščino, kadar se mu zljubi, odpovedati.
Ravno tako ne bo nihče dvomil, da so vsi ljudje med saboj
enaki, kar se tiče splošne narave in plemena, v oziru namena, ki ga
ima vsak doseči glede na dolžnosti in pravice, ki iz tega izvirajo.
Ker pa nadarjenosti niso vse enake, ter se drug od druzega raz-
ločujemo po duševnih zmožnostih ali telesnem razvitju in ker se
tudi običaji, volja in narava med saboj jako razlikujejo, toraj ni
nič tako proti pameti, kakor vse naštete razlike združiti v jeden
11
sam pojem ter tistega za popolno enakost v ustanovi državljanskega
življenja vpeljati. Kakor je popolno telo sostavljeno iz združenja
in sklenitve raznih udov, ki se glede rabe in podobe med saboj
razlikujejo, a sostavljeni in vsak na svojem mestu pa lepo, močno in
za vsako delo pripravno telo napravijo: ravno tako tudi človeška
družba obstoji iz neskončno različnih delov, kteri bi poenačeni in
vsak svoji volji prepuščen, napravili podobo države silno pokvarjeno;
ako pa po raznih stopinjah dostojanstva, vednosti in znanosti primerno
razdeljeni delujejo v občno korist, iz njih odseva podoba redne in
naravi zadostujoče države.
Sicer se je pa iz omenjenih zmot za države največje groze bati.
Kajti ako preneha strah božji in spoštovanje božje postave, ako se
zaničuje veljava knezov, ako je upor prost in dovoljen ter se še celo
odobrava, ako se razuzdanost ljudskih strasti nič več ne kaznuje, ne
more biti drugače, da pride preobrat vsega obstoječega. Da, večina
komunističnih in socijalističnih zadrug ta prevrat po nekem načrtu
dosledno zasledujejo in framasonska sekta naj nikari ne pravi, da
ničesa o takem započetji ne ve, ker ravno ona takošne načrte jako
podpira in se tudi v glavnih načelih z njimi ujema. Ako ne dosežejo
povsod in vedno najskrajnih posledic, tega ni treba na račun njiho-
vega uka in njihove volje pisati, temveč na račun nerazrušljive moči
božjega nauka, ki se ne da utajiti in boljšega dela ljudi, kterim se
hlapčonstvo tajnih društev studi in zarad tega blazne njihove napore
pogumno odbijajo.
Naj bi vendar vsi drevo po njegovem sadu spoznali in naj bi
spoznali seme in začetek zlegov, ki nas stiskajo, nevarnosti, ki nam
žugajo! Opraviti imamo z zvitim in jako goljufivim sovražnikom, ki
je laskajoč se ušesom knezov in narodov, po jako raztegljivih frazah
oba za-se pridobil. Pri knezih so se framasoni vrinili pod plaščem
prijateljstva iz tega namena, da bi kneze kot mogočne zaveznike in
pomagače pri zatiranji katolicizma na svojo stran dobili; da bi jih
pa k temu namenu še bolj podkurili, obrekovali so na jako predrzen
način cerkev, češ, da ona krati knezom kraljevo oblast in kraljeve
pravice. Ko so po takih zvijačah dospeli do varnosti in predrznosti,
pridobili so si velik vpliv na vlade držav, pri vsem tem so bili pa
vedno pripravljeni, podlago oblastim spodkopavati in kneze preganjati,
obrekovati in odstavljati jih, kedar se jim je zdelo, da ne vladajo po
njihovi volji.
Prav na enak način preslepili so narod po svojem prilizovanji.
Vzeli so polna usta fraz (praznih lažnjivih čenč) o prostosti in
12
državnem blagru in te so jeli ljudstvu natvezati, da so knezi in cerkev
zakrivili, da se narod še ni oprostil krivičnega hlapčevanja in tako v
njem želje po vstanku gojili in ga dražili v boj zoper obe oblasti.
Kljubu temu so pa veliko večje koristi pričakovali, kakor so jo pa v
resnici dosegli; da, ljudstvu, ki je na to še v hujši stiske zabredlo,
manjkalo je večinoma v nesreči tudi tiste tolažbe, ktere bi bilo
zadosti in v obilni meri zadobilo pri obstanku krščanskih navad. Vse
tiste pa, ki se vzdignejo, proti trdnostoječemu božjemu redu, zadene
navadno kazen za napuh, tako, da povsod zadenejo na revščino in
nesrečo, kjer so se, če tudi brez vzroka, sreče nadejali.
Cisto po krivici in neresnično bi bilo, ko bi mislili, da cerkev,
ki v prvi vrsti zapoveduje pokorščino do Boga, kakor prvega in vrhov-
nega kneza, iz zavidljivosti poskuša vspeti se do posvetnih vlad ali pa
zarad tega, da bi si nekaj kneževske oblasti pridobila. Ona uči, da
se to, kar je cesarjevega, daje cesarju že zarad pameti in vesti. Da
pa vladarsko pravico ona naravnost od Boga izvaja, to povišuje silno
veljavo in spoštovanje knežje veljave, ter ne malo pokorščino in
vdanost podložnih pospešuje. Kakor prijateljica miru in pospešiteljica
edinosti, ona vse z materno ljubeznijo objema; ker so vse njene misli
na podporo umrljivih obrnjene, ona vedno uči, da naj se pravica z
milostjo druži, gospodstvo s pravednostjo, in da naj se postave opi-
rajo na zmernost; nikomu naj se ne žali njegovo pravo, javni mir
in red naj se pospešuje in reveži naj se kolikor mogoče doma in
javno podpirajo. „Ravno zarad tega pa mislijo, da govorimo s sv.
Avguštinom, ali pa hočejo druge tega prepričati, da kršanski nauk
državni koristi nasprotuje, ker si države nečejo vstanoviti na podlagi
kreposti, temveč na nekazljivosti hudobije." Zaradi tega spoznanja
bi bilo za državno modrost jako umestno in za občni blagor prav
potrebno, da se knezi in narodi ne družijo s framasoni iz tega na-
mena, da bi oslabili cerkev, temveč da se združijo s cerkvijo, s ktero
v zvezi bodo zatrli moč framasonov.
Naj se že zgodi, kar hoče, naša dolžnost, častitljivi bratje! je,
da pri tem nevarnem in silno razširjenem zlu mislimo na primerna
zdravila. Ker pa najboljšo in najkrepkejo nado ozdravljenja v moči
božjega nauka spoznamo, kterega framasoni tim bolj sovražijo, kolikor
bolj se ga boje, zdi se nam najbolj potrebno, da se ravno tega proti
njim poslužimo. Zato mi potrdimo in priznamo vse tisto vsled Naše
apostolske veljave, kar so rimski papeži, Naši predniki določili, da bi
vničili nakane in napore framasonske zveze in da bi ljudje se zbali
pristopiti v take družbe in hitreje iz njih izstopili. Pri tem poslu se
13
največ zanašamo na dobro voljo kristjanov, in vsakega posebej zaro-
timo pri zveličanji njegove duše, da če ima le količkaj vesti, tudi za
las ne odstopi od dotičnih zapovedi sv. stola.
Vas pa, častitljivi bratje, prosimo in zarotimo, da si skupno z
Nami prizadevate, to nagnjusno kugo zatirati, ki leze po vsih žilah
držav. Varovati Vam je čast božjo in zveličanje bližnjega; glede tega
dvojnega Vam ne bo manjkalo niti poguma niti moči. Vaši modrosti
prepuščamo razsodbo, na kak način se bodo zapreke najlaglje od-
straniti dale. Ker se nam pa vsled veljave naše oblasti spodobi, da
Vam sami pokažemo, kako da se Vam je zadržati, ravnajte se po
tem trdno, da je pred vsem drugim potrebno framasonom krinko iz
obraza potegniti in jih v svoji pravi podobi ljudstvu pokazati. Pridige
in pastirski listi poduče naj ljudstvo o zvijačah, prilizovanji in vabljenji
tacih društev, o spridenosti njihovih načel in o sramoti njihovih dejanj.
Kakor so naši predniki večkrat prepovedovali, ne sme si nihče in iz
nobenega vzroka misliti, da bi bilo dovoljeno pristopiti k framasonski
sekti, ako mu je na katoliški veri in dušnem izveličanji toliko ležeče,
kolikor mu mora biti. Naj se nikdo ne moti nad hlinjeno poštenostjo;
kajti marsikomu se bo zdelo, da framasoni ne zahtevajo ničesa, kar
bi bilo s svetostjo vere in nravnosti očividno v protislovji; ker pa
vsa vstanova in značaj sekta nima druge svrhe, kakor pregreho in
hudodelstvo, je toraj po vsi pravici prepovedano, družiti se z njimi,
ali pa jih na kak drug način podpirati.
Dalje mora se narod spodbujati po vstrajnem poduku in opo-
minjevanji, da se marljivo uči zapovedi naše vere; zarad tega Vam
nujno svetujemo, da po sposobnih spisih in predavanjih razkladate
prvotne nauke tistih presvetih resnic, ki so vsebina krščanskemu mo-
droslovju. Po tem bomo dosegli vsled izobraževanja zdrave duhove,
ktere bomo posebno pri razuzdanosti današnjega pisarenja in pri ne-
nasiteni poželjivosti po izučenji vtrdili proti mnogoterim zmotam in
raznemu zapeljevanju v pregrehe. V resnici velikansko delo; pri tem
naj Vas pa posebno duhovščina podpira in z Vami sodeluje, ako je
po Vašem prizadevanji v razmerah življenja in v vednosti dovolj
podučena. Tako častna in imenitna reč zahteva pa tudi pripomoči in
sodelovanja lajikov (neduhovnov). ki družijo ljubezen do vere in do-
movine s poštenostjo in učenostjo. Prizadevajte si, častitljivi bratje,
da bodo ljudje obeh omenjenih vrst po združenem delovanji cerkev
popolnoma spoznavati in jo ljubiti jeli; kajti čim bolj bodo cerkev
spoznali in ljubili, tem bolje se jim bode studilo nad tajnimi društvi
in bodo bežali pred njimi. Zatoraj se ne poslužimo brez vzroka te
14
ugodne prilike, da ponavljamo, kar smo že enkrat razlagali, da naj
se namreč tretji red frančiškanov, kteremu smo nedavno z modro pri-
jenljivostjo redovna pravila zlajšali, marljivo razširja in varuje. Kakor
ga je vstanovil njegov začetnik, meri vse njegovo prizadevanje na to,
da ljudi sklicuje k posnemanji Jezusovemu, k ljubezni do cerkve, in
k izvrševanju vseh kršanskih kreposti in ravno zarad tega veliko more
storiti za zatiranje brezbožnih tajnih zadrug. Naj se toraj družba
tretjega reda vsak dan bolj razširja, in pričakovati se sme razun
drugih posebno ta sad, da se bo med ljudmi pričela prava postavna
prostost, bratimstvo in enakost; toda ne v tem smislu, kakor si jo
predočujejo framasoni, temveč kakor jo je Jezus Kristus človeškemu
rodu pridobil in kakor se je sv. Frančišek po njih ravnal. Mi mislimo
prostost otrok božjih, ktera nam brani služiti satanu in strastim zelo
nepoštenima gospodoma; ono bratimstvo, ki ima svoj izvor v Bogu,
ki je skupni Oče in Stvarnik vseh; ono enakost, ki stoji na podlagi
pravice in ljubezni in ne podira vsega razločka med ljudmi, temveč
iz raznoterih stališč v življenji, dolžnostih in prizadevanji porodi
ono čudovito soglasje, ktero spada med blagre in državno dosto-
janstvo.
Tretjič je še neka naprava, ki so jo jako modro omislili naši
predniki, ki se je pa v teku časa opustila, in ta nam je prava pred-
podoba in vzor za kaj jednacega v današnjem času. Na rokodelske
zadruge mislimo, vera naj jim bode vodnica, ki varuje imetje in
nravno življenje. Ako so naši predniki korist takih društev skozi več
let dejansko čutili, jo bode sedanji čas morda tudi občutil, ker so
posebno ugodne, da razsujejo moč tajnih zadrug. Tisti, ki so pri
trudapolnem delu tudi še potrebni, so pred vsemi drugimi podpore
in ljubezni jako vredni, po drugi strani pa tudi goljufivemu zape-
ljevanju najbolj izpostavljeni. Zarad tega je potrebno, da se kolikor
mogoče podpirajo in v poštene družbe vabijo, da ne bodo zašli v one
hudobnih. Zatoraj bi prav iz srca želeli, da bi škofje zopet taka
društva osnovali v zveličanje ljudstva. Ne malo nas pa razveseljuje,
da so na mnogih krajih taka društva že vstanovljena, kakor tudi
zadruge mojstrov, ki imajo le en smoter in ta je: podpirati pošten
delavski stan, varovati in skrbeti za njega otroke in družine in po-
speševati pobožnost, znanje kršanskega nauka in podpirati nravnost.
Tukaj nam ni mogoče zamolčati Vincijeve družbe, ki si je po svojem
lepem izgledu posebno za ljudi nižjega stanu velike zasluge pridobila.
Njeno delovanje in njeni nameni so znani; ona namreč druzega ne
misli kakor trpečemu in potrebnemu radovoljno pomagati in to s po-
15
sebno modrostjo in ponižnostjo; kolikor manj bleska jo obdaja, temveč
je ona sposobna, da izvršuje ljubezen do bližnjega in zmanjšuje siro-
maštvo.
Četrtič pa priporočam, da se Naša želja tim laglje izpolni, s
posebnim povdarkom mladino, ki je nada človeške družbe, Vaši zvestobi
in budnosti. Njen poduk naj Vam bo najbolj pri srcu in nič naj
Vas ne zadržuje, da odstranite mladino iz takih šol in od takih
učiteljev, kjer se je bati kužnega duha tajnih zadrug. Starišem, kate-
hetom in dušnim pastirjem naj bo pri poduku v krščanskem nauku
na tem ležeče, da pod zaščitom Vaše veljave otroke o nevarnosti in
zlodejski naravi takih društev poduče, da mladina že na vse zgodaj
spozn& goljufive zanjke, v ktere framasoni ljudi lovč. Da, ravno
tisti, ki pripravljajo dečke na vredni sprejem sv. zakramentov, bi
nikakor neprilično ne ravnali, ako bi jih posamič pozivali k obljubi,
da bi ne pristopali k nobeni družbi brez vednosti svojih starišev in
brez dovoljenja svojega dušnega pastirja ali pa spovednika.
Pri vsem tem nam je pa dobro znano, da bi vse naše priza-
devanje nikakor ne moglo tega pogubnega plevela iz njive Gospodove
poru vati, ako bi nas ne podpiral nebeški Gospod Vinogradnik sam se
svojo milostjo pri našem prizadevanji. — Zatoraj moramo ga na
pomoč klicati ravno tako goreče, kakor to zahteva nevarnost. Predrzno
dviguje se in ponosno na svoj vspeh sekta framasonska in v svoji
predrznosti ne pozn4 nobene mere več. Njeni privrženci zvezani so
po brezbožni zvezi in skupnih načrtih, drug druzega podpirajo in
drug druzega k spridenosti spodbadajo. Tako krepak napad zahteva
enakomerne obrambe; vsi dobri namreč naj se združijo v veliko
bratovščino dejanja in molitve. Od njih tedaj pričakujemo, da se trdno
in enakih misli vprejo vedno napredajoči sili sekte, da dvigujejo
zdihovajoč roke proti nebu, da bi od Boga dosegli rast in cvet krščan-
skega imena, da cerkev vživa potrebno ji prostost, da se zmoteni
povrnejo nazaj na pravo pot, da se zmote umaknejo resnici, hudobije
pa kreposti.
Za pomočnico in posrednico pa kličimo neomadeževano Mater
Božjo Marijo, da se nam ona, ki je že pri svojem spočetji premagala
satana, tudi mogočno skaže proti brezbožnim sektam, v kterih se
kljubovalna zavest hudobnega duha z nebrzdano nezvestnostjo in
hinavščino zopet očividno oživlja. Prosimo kneza nebeških duhov in
zmagovalca peklenskih sovražnikov sv. Mihaela; ravno tako sv. Jožefa,
ženina preblažene Device, nebeškega zavetnika katoliške cerkve; sv. Petra
in Pavla, velika apostolja, sejalca in nepreinagana branitelja krščanske
16
vere. Po njihovem varstvu in po vstrajnosti skupne molitve, zaupajmo
v Boga, da bo on sam skazal ob pravem času svojo milost človeškemu
rodu, kteremu toliko nevarnosti žuga.
V znak nebeške milosti in Naše naklonjenosti podelimo Vam,
častitljivi bratje, duhovščini in vsemu ljudstvu, ki je Vaši čuječnosti
izročeno z vso ljubeznijo v Gospodu apostoljski blagoslov.
Izdano v Eimu pri sv. Petru 20. aprila 1884, v sedmem letu
našega velikoduhovenstva.
Leon XIII; papež.
NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA
00000480408
00000480408