BRSTENJE
A.   D E B E L J A K
Stezica v logu. Parček z roko v roki. Medene šepetata si besede. Na klopci stara samka iz zasede v zavisti opazuje ju globoki.
Vse živo ptic po hosti temnooki: krilati dedček streže na sosede, da kteri mu družice ne odvede. Povsod kipe prirode bujni šoki.
Slonim na plotu. To je deblo mlado, ko Krist na križ pribito z žeblji tremi, pa vendar pedenj dolgo brst poganja.
Brez korenin, brez vrha mi naznanja, da krčevito stiska k sebi nado: „Živeti!a tiho vpije z vlakni vsemi.
NE UBIJAJ, MARVEČ — OŽIVLJAJ!
ESEJ    O    ŠOLI     —     K.    O Z V A L D
Dalje dandanašnja šola premalo premišlja o tem, kolikšen pomen imajo za kultiviranega človeka »etični", to je taki momenti življenja, ki te kar na mah tu ali tam postavijo pred neizprosno vprašanje: kaj je v danem položaju „prav" in kaj ne? Zavoljo* tega pa bi se že v mladem pokolenju moral s pridom zbujati smisel za lastno odgovornost človeka v vsem njegovem dejanju in nehanju in za lastne odločitve.
V Platonovih dialogih se cesto burno, kar strastno razpravlja o etičnih vprašanjih. In Eduard Spranger duhovito opozarja, da Sokrat, ki je prav za prav glasnik Platonov, niti zdaleka ni najglasnejši v teh debatah. Saj tudi on sam resno išče, kaj je tu ali tam prav in kaj ne. A prav zato, ker mu duša ni dogmatično odrevenela, potegne Sokrat redno še druge za seboj. Tako1 pa torej ti dialogi (razgovori) niso „dis-kusijske zajednice", katerim je, kakor vemo iz svoje sodobnosti, največ do tega, da ta ali oni »zmaga" (druge »poseka"), ampak je to vselej zajednica — iščočih ljudi. In v ozadju te dialektike stoji vselej kot centralna oseba Sokrat, to* je mož z močno dušo, ljubezni polnim srcem in velikim ciljem: da bi ljudi dovedel k luči ter jim prinesel etičnega znanja, ki jih lahko napravi notranje močne, svobodne in srečne.
261