SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Tine Logar, Dialektološke študije XV, Govor Slovencev v Kanalski dolini v Italiji.........................113 Lino Legiša, Iz ozadja Prešernove Nove pisarije. Razmerje do Ravnikarja 125 Marjeta Vasič, Camusova esteiika absurda.............143 Vilko Novak, Raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini .... 167 Dušan Ludvik, Fragmenti srednjeveške živalske zgodbe na Slovenskem ( Popotovanje živali«)...................189 OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO Janko Jurančič, Mate Hraste. In memoriam............201 Janez liotar, Zbornik Umjetnosti riječi, posvečen Zdenku Škrebu .... 203 Mate Šimundič, Mihailo Stevanovič: Funkcije značenja glagolskih vremena 212 Janez Zor, 11. G. A. de Bray : Guide to the Slavonic Languages.....216 Janko Jurančič, Nikola Pribič, Studien zum literarischen Spätbarock in Binnenkroatien, Adam Aloisius Baričevič............219 Jože Toporišič. Pravopis, pravorečje in oblikoslovje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I.....................222 Oton Berkopec, Ivan Cankar v čeških prevodih in v lnči češke publicistike do konca leta 1918.....................229 CONTENTS STUDIES Tine Logar, Dialect Studies XV, The Speech of the Slovenes in Kanalska dolina (Italy).......................113 Lino Legiša, About the Background of Prešerens Nooa pisarija. PreSeren's Relation to Ravnikar....................125 Marjeta Vasič, Canms's Aesthetics of the Absurd..........143 Vilko Novak, The Study of the Slavonic Borrowings in Hungarian . . . 16" Dušan Ludoik, The Fragments of a Mediaeval Tale about Animals in Slovenia ("The Travelling of Animals").............189 REVIEWS — NOTES — REPORTS — MATERIAL Janko Jurančič, Mate Hraste. Jn memoriam............201 Janez ltotar, The Volume ol Umjetnost riječi Presented to Zdenko Škreb . 203 Mate Šimundič, The Functions of the Meaning of Tenses, by Mihailo Stevanovič........................212 Janez Zor, A Guide to Slavonic Languages, by R. G. A. de Bray .... 216 Janko Jurančič, Studien zum literarischen Spätbarock in Binnenkroatien, Adam Aloisius Baričevič, by Nikola Pribič...........219 Jože Toporišič, The orthography, orthoepy, anil morphology in Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A Dictionary of the Slovene Literary Language)........................222 Oton Berkopec, Ivan Cankar in Czech translations and in the presentation of the Czech periodical press 1914—1918............229 Uredniški odbor: France Bcrnik, Y tit ros lav Kalcnič, Boris Paternu (glavni prednik za literarne vede), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik /a jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejema in časopis razpošilja: Založba Obzorja, 62 OOÜ Maribor, Partizanska 3. Za zuložbo Jože Košar. Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani * Editorial Board: France Bcrnik, Vutroslav Kalcnič, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jukob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics) Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62 000 Maribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana UDK 808.63-087 (453.18-18) Tine Logar Filozofska fakulteta, Ljubljana DIALEKTOLOŠKE ŠTUDIJE XV. GOVOR SLOVENCEV KANALSKE DOLINE V IT A LI JI Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji je eden od koroških ziljskih govorov z nekaterimi lokalnimi posebnostmi, kot so npr. poseben razvoj kratkih samoglasnikov, maskulinizacija nevter in še nekatere druge. Zlasti zanimiv je poseben refleks za kratko naglašeni nosnik ù:ku, na kroabù:éax, sg. ši.ša : pl. ši:še. Vse to je v zvezi z izvorom prvotnih naglasov, deloma pa gre tudi za morfološko posploševanje zlasti dolgega padajočega naglasa, kar je značilnost tudi nekaterih drugih koroških, celo rožanskih in podjunskih govorov. Naglasno mesto je v ukovškem govoru deloma drugačno kot v slovenskem knjižnem jeziku. Ta razlika gre v glavnem na račun tako imenovanega terciarnega premika dolgega padajočega naglasa z zadnjega odprtega na predzadnji zilog (oko: > 6:ko). Ta premik je namreč ukovški govor z drugimi ziljskimii govori vred izvedel, slovenska osrednja narečja pa ne. Tako je prišlo do ukovške akcentuaci je : čre:wo, dré:wo, sé:iw, té:sto, k<):o »kolo«, о:ко, i:yo, mé:so, pé:ste »pesti«, уп6:ја, donna, ko:ste »kosti« itd., ki je bistveno drugačna kot v slovenskem knjižnem jeziku. Zanimivo je, da take akcentuaoije raiteški govoir ne pozna, čeprav je sicer ukovškem u najbližji. Sicer pa je ukovški govor lizvedel premike du:ša > dii:ša in sestra > se:stra, kosa > ko:na iter magla > mâyla, od katerih je prvi, kot je znano, zelo star in splošnoslovenski, druga dva pa mlajša in dialektično slovenska. Ukovški premik kratkega akcenta z zadnjega zloga na predzadnji zlog z etimološkima e in o mora biti razmeroma zgoden, saj sta sedaj naglašena samoglasnika že dolga in ozka (e: / o:). Vsekakor je ta sprememba prvotnega naglasnega mesia nastala pred ukovškim prehodom vseh prednaglasnih e in o v a, sicer bi ne mogli govoriti danes: nô:ya, kô:žax, 6 :da »voda«, ko:tu, kâ:sa, кф:по »konja«, ô:sa, 6:rax, yç:ra in té:le, té:ta, sé:stra, že:na, né:ste »nesti«, tè:ue itd. Y besedah pel. tipa magla je v uikovšikem govoru prav taiko naglas premaknjen z zadnjega zloga na predhodni polglasnik, ki pa je ostal kratek (sta z d а). Naj se na kratko povrnem k analogiam spremembi dolgega akut a v dolg cirkumfleks. Tu gre za nekatere samostalnike ženskega spola (a-debla), ki so v ednini dolgo rastoče naglašenii, v množini pa se govore z dolgim padajočimi naglasom. Koit je že rečeno, je pojav širši koiroški, vendar dosledna sprememba ni nikjer izvedena. Po mojem mnenju je padajoči naglas v množini analogičen po srednjih samostalnikih, ki so v množini liizvedli psi. meiatonijo. Če so bili v ednini akn tirani, so postali v množini novooirkumflektirani. Nevtra pa so na feminiina vplivala zaito. ker so se v množini sama femindizirala. S tem je bil vzpostavljen stik med obema kategorijama in omogočena obliikoslovno pogojena sprememba iinitonaoije v množini. Nekaj gradiva: ši:sa — ši:še, žli:ca ■— žlhce, stri:axa — stri:aée, smare:ča — smart :эсе, pri:dga — pri:dže, yo:ra —■ yo:re. Če se osnova ednine razlikuje od osnove množine, spremembe iinitonacdje navadno ni: r<>:ku — r<>:če, ži:ma — ži:le, no.7 a — rw:je, rjû:xa — rjû:se, padko:ma — pudkô:t>e, krâ:ma — krà:t>e, тй:хa — mû:se, ri:ma — ri:be, dé:kwa — dé:kle, Dp:xa — Ъô:se »bolha«. Druga stvar pa je dolg padajoči naglas v zadnjih ali edinih besednih zlogih, kjer se v mnogih drugih slovenskih govorih govori dolg rastoči naglais. Gre za dialektično spremembo psi. novega dolgega akut a v cirkumfleks v zgoraj omenjenih pozicijah, pojav, ki nam je znan tudi iz nekaterih govorov po Gorenjskem in zlasti po vzhodnem Dolenjskem. Nekaj gradiva naj to ilustrira: kTù:c, ù:è »luč«, yrl:ax, kràd, dà:m, lažl:m, kama:č, tarpo:, žbo: »žive«, m ab o: »love«, z Г udttù :, s- kastrni:, dni:, nach, и к asti: эх, я kasô:, s к ar и jo:, z mak o: »z moko«, za t) их jô : »za vasjo«, s .si tard jo: »z medom«, pad pačjo: »pod pečjo«, za mlo: »z menoj«, s too: »s teboj«, z r'iô: »z njo«, ncd: »nocoj«, кй:эг »koz«, nù:ay »nog«, 3. edn. yarmi:, cadi:, daši: »diši«, smardi:, ni: »ni«. Dolgi samoglasniki Ukovški govoir iana 9 dolgih samoglasnikov; ti so vedno naglašeni. Dva od njih /i:a/ in /u:a/ sta difiomga, visi drugi pa so monoftongi različnih barv: /i/, /u/; /e/, /o/; lel, /o/ din /a/. Sistem dolgih samoglasnikov je torej trikotni як i : i: u: i:a и:э в: о: e: о: а: Л' besednem in oblikovnem gradivu so vsi samoglasniki razen u:a, ki je vedno padajoč, lahko rastoči ali padajoči; vendar sta /e;/ in /o: navadno rastoča in v zadnjih ali edinih besednih zlogih redka (navadno samo v tujkah!). Drugi dolgi samoglasniki so možni v vseh besednih zlogih, vendar so v zadnjih vsi dolgi samoglasniki samo padajoči. Intonaoijtske opozicije so torej v zadnjih zlogih odpravljene. Nekaj dialektičnega gradiva naj vse to ponazori: i: li:ce, žima »žila«, Iaui:ce »ledvice«, sroati:ce »svetniki«, šimanca »šivanka«, yhi:sče »ognjišče«, rima »riba«, kapi:ta »kopito«, urabadi:ca »bradavica«, karanima »korenina«, roapi-.na »lupina«, ki:p »petelin«, di.Fa, i:n »lilije«, stri:c, si:n, krapi-.ie »kropiti«, lazi:m, sali:m, ivavimi »lovim г. хЫ:тп »živim«, dni:, kri :/.. u: trû:pma »truplo«, рГй:се, rjü:xa, kïû:ka, mû:xa, kû.ya, û:ia »luža«, кй:каЬса »kukavica«, kû:kroate »kukati«, klù:c, xru:ška, kastnim, yù:x, û:pm »lupim«, lû:de »ljudje«, na kioabù:ko »na klobuku« ii:ščte »luščitiг, uma »volna«. i:a: kli:ašče, siri:axa, li:ašnk, di:aža, yni:azda, mli:aka »mleko«, zbi:azda »zvezda«, H:atrva, sti:ana, sbi-.ača, ci:ayu, pi:ač, xli:au, Ii:ap, praci:asja, dri: au asa »drevesa«, či:ašna, uri:as, sli:ap, dri:abe, zbači:ara »zvečer«, ači:ax, и kasti:эх, Ы:am »vem«. u:a: nii:as, kičast, zyù:an, pù:at »plot«, stù:ay, mù:ast, pù:ab, mù:ac, rù:ay, bù:ay, srù:ata, zapù:abad, ta basù:ace, baruù:akase »globlji«, udù-.ama, nù:ac, abù:ad, stù:a »sto«, mù-.arm »moram«, brù:astak, kù:a-la.su »kolesa«. e: kalema »koleno«, nabé:sta »nevesta«, ré:pa, stré:xa, lé:ta »leto«, sémie, dé:kroa, cé:sia, rér/.ate, èruabé:ka »človeka«, bé:ra »vera«, ialérza »železo«, mlé:te, plé:te > plati«, yaré:te, drémo, témie »teme,-ena«, sté:yna. »stegno«, rasé:ta »rešeto«, sémo »seno«, žre:be »žrebe«, té:le »tele«, Ц:ро, jé:zak, ré:bra »rebro«, né:ste »nesti«, pé:tl »gredica«, klé:plam, že:yan, mér/.nar, j acmé ma, sté:Ta, lé:zat, lér/.u »ležal«, céma »čelo«, pé:ram »perem«. о: kôr/.a, škouta, krô:ta, xô:ja, nô:sa, ç:sm, n6:sm, ko:ste »kosti«, nô.ya, кюо:Ьак »klobuk«, kô-.iax, ô:kna »okno«, ô:da »voda«, ko:pa, ô:tama, kô:sa, kô:rmat »kolovrat«, žonvat, sm6:roa, 6:rax »oreh«, 70.та, čo:Z>ak »človek«, šro:ka, 6:č a »oče«, ko: h o »konja«, ko: o »kolo«, 6:ko »oko«, o: z a »voza«, no: če »moči«, trd :ko »otroku«, so: za »solza «,pö:kn »poln«, do:žn, bô.xa, o:ša »jelša«, mroda, m6:č »molči«, 6:li »olje«, co:kma, tro:panče »naramnice«, rO:tlauf. e: pè:st, ze:c »zajec«, snaže:n, lasè:n, pé:ta, pré:ste, pré.dam, pré:du (ptc.), petrè: d »petdeset«, zače:te, za pé:te, klé:te, daoè:t, d use: t »deset«, jé:tre, talé:to, pašče:to »piščeta«, dè:n »dan«, bè:s »vas«, mè:x »anali«, me.ša »maša«, mémam »manem«, seme »sanje«, pe:sja »pasji«, pra-rné:kne »premakne«, buče:roa »čebela«, uče:ra, šte:rc »žganci«, šče:re, éé:rya, éé:ra »katerega, katera«. o: zo:b, kô:tac, rô:ka, sô:sad, mo:ka, z rnako:, z uco:, s kasô:, 3. pl. tarpo:, žbd:, se ruabo: »se lovijo«, dašo: »dišiijo«, z то: »z mojo«, s tmo: »s tvojo«, po:t, s kastjô:, stardjà:, pačjo:, z mado:, za basjd:, tro:be »otrobi«, o:yle, yô:ba, nco:, mo:ž, kro:y, ro:b, yaà:b »golob«, yo:bac, dô:ya, nw.sée, yo:šča, stro:k, o:zak, yö:rtn »vrt«, po:rt »brada«, patrom, što:m »deblo«. a: trâ:iva, ywâ:roa, jâ:mar, padyâma, ka:ča, à:pna, a:yada, pihprat, xma:pac, aska:m »iščem«, yaspada:r, mâ:cerxa, duà:, xroâ:če, sroâ:ma, kasmâ:ta, sroà-.manca, brà:da, mazy a me, roâ:ta, orâr/.da, ska: ma krâ:yan, uà:dl, krâmcl, kd:rnar, prà:it\, pà:mar, kâ:mra, jd:xčar, šd:rtl, jâmka, pà:m »drevo«, bà:ita. Kot je že iz gradiva razvidno, predstavlja i: psi. i, ij in i tujega izvora. Ukovški u: se je razvil iz psi. u, dalje iz psi. dolgega vokaličnega l v položaju med bilabialoma m im u, zastopan pa je tudi v besedah tujega izvora. Tudi skupina tu se je po švapanju in asimilaciji razvila v u:. Ukovški i:a predstavlja psi. stalno dolgi é in padajoči etimološki e. Nahajamo pa ga tudi v besedah tujega izvora. Ukovški it:a je zastopnik psi. padajočega o, govore pa ga tudi v tujih besedah. Ukovški e: zastopa psi. alkutiiramn é, novoakulirani etimološki e, dalje é in e pod 'terciarnimi naglasom in etimološki e pod sekundarnimi naglasom, nahajamo pa ga tudi v starih izposojenkah. Ukovški o: zastopa novoakulirani iin sekundarno akcentuirani o, dolgi vokalični /, etimološki o pod terciarnim naglasom, govore pa ga tudi v besedah tujega izvora. Ukovški e: zastopa psi. nosnik q in psi. Ь, ъ pod dolgim padajočim in dolgimi rastočim naglasom. Nahajamo ga tudi v besedah tujega izvora. Ukovški o: zastopa psi. mosnik o. Precej je tudi izposojenik z o:. Ukovški a: zastopa psi. a iin a v tujih izposojenih besedah. Kratki samoglasniki 1. V zlogih pred naglasom se v pretežnem delu besednega gradiva pojavlja en sam samoglasnik, namreč a; po pogostnosti mu sledi u, zlasti prav v začetku besede, tu in tam pa (tudi v legi za začetnim «oglasnikom, nadalje э pred r kot del samoglasniiškega r in izjemoma tudi v drugačni legi. V novejših izposojenkah pa sta tudii samoglasnika e in o. Gradivo, ki sem ga zbral, ne more pokazati popolnega stanja in se verjetno v mlajših izposojenkah in zlasti citatu i li besedah pojavljajo vsi osnovni vokali, tj. i, u, e, o, a. Za domače slovanske besede pa gornja ugotovitev nedvomno drži. Y legi pred naglasom so se namreč vsi samoglasniki zlili v a; ohranil se je samo u, če se z njim beseda začenja. Nekaj gradiva naj vse to ponazori : —a— ramè:ne »ramena«, oradabi :ca »bradavica«, kraroà-.r, prasimnca »svinja«, zacéde, zapéde »zapeti, zapnem«, zaté-.pste »vreči«, zaila:i-fate, napi: ana, apo:rt »stranišče«, j'ami-J a, kalema, inn. k ali: a ne, edn. stapà-.roa, kapi:ca, kari:ta, kapi:ta, vali: d a, rači:ca, karanima, patntvà.d, yaspadà:r, yao:b »golob«, pay rab, ara:te, dabide, abli:ače, sali.te, pamé-.sté, aspri:ate »odpreti«, amutâde, Žale .za, rašeda »rešeto«, madi:ca »medica«, pšani:ca, nadi:au »praznik«, nabe:sta, žanide se, la-lé: te, paFâde, klapûde, dabè:t, dasè:t; plani:ca »plenica«, rasni:ca, zuarima, sanažede »senožeti«, laxèm, snaièm, croate:te, croatï:a »cveti«, с■matou »cveteil«, prapé:mate, prapé:roam, ladima »ledina«, 1аТн:се »ledvice«, swati.ée »svetniki«, j acmé: na, jazi : k a, klačade, lasi:ca, maši: »miši«, maši:эх »miših«, uas6:ka »visoka«, bas6:ce »visoki«, tašči: »tišči«, duši: »diši«, dušo: »dišijo«, aska:tn »iščem«, askâde, mapima »lupina«, 1'adi: »ljudi«, Tadham, Tadi:ax, 1'udmi:, saši.tn, dašide »dušitii«, za bas jo : »za vasjo«; ■—и— 2. edn.usé:fa »ušesa«, upi:te, urnide, ubi.te, ukaza:te, buče:roa »čebela«, bučemnak, z uco: »z ovco«, uyà.te »lagati«, uyà:m, utà.r, kusem »bratranec«; —a— stnarli.he »brinje«, žarlim, skarnima, barbak »globok«, uar-b(>:ka, yarmi:, dainwâde »deževati«; —e— gernadnda »občina«; ■—o— fore:la »postrv«. 2. '1 udi v zaprtih zlogih po naglasu se v besednem gradivu največkrat pojavlja samoglasnik a. Na drugem mestu po pogostnosti je polglasniik a; še bolj redka sta i in u. V tej legi se torej v ukovškem govoru govore tile samoglasniki : i и a a 1 o stanje je rezulitait zlitja e-jevskih in o-jevskih psi. samoglasnikov z a ter i in u z a. Samoglasnika i in и pa sta v tej legi nastala iz skupin a + i oziroma a/o + u po asimilaciji. —a— kc>:rwat »kolovrat«, oo:yat, pd:prat, ja:mar, žotroad »želod«, pa:mat, sanaiat »senožet«, u:šat »uho«, čo:oak »človek«, zapù:abad, mé:dbad, s6:sad, ô:rax, slî:apam, -ах. baso:čam, -a.v, šti:ram, -ах, pé:-iam, -ax, paščedam, -ax, jd:san, je:čman, 6:plan, le:maž, dedač »daleč«, si:ačam, -aš, me d am, -aš, klé:pTam, né: sam, -aš, Ihazam, -aš, pré:dam, -aš, uze:mam, -aš; —э—jé:zak, o:žač »oozič«, kôr/.ax, km(>:bak »klobuk«, pà:jak, urd:-bac, pî:asak, xli-.abac, kô:tac, xmà:pac, pé:tak, tkà:wac, pmd.šač »plašč«, pandï:alak, nîr/.ak, 6:zak, roéxak »lahek«, та sa k »vosek«; •—i— o:xcit »Hochzeit«, édmist, dbàmist, t ri: nisi ; —u— /a.-ruž. 3. Y notranjih besednih zlogih za naglasom se po mojem gradivu najpogosteje govori samoglasnik a, drugi so redki: dédala, d:yada, sà-nažat, po:raka, kd:kabca, std-.danac, bu:rtaše »predpasniki«, odama, lé-.maia, bl:anaxte »božič«, si-.ačama, klé:pïama, pré:dama, né:sama. či.saroa »kisla«, 2. edn. kù:alasa »kolesa«, iržasa, drvabasa »drevesa«, Če se govori tudi u, je praviloma rezultat asimilacije o + u: za charkuja, sadu je »satovje«. Tu in tam je tak u tudi analogičen po oblikah, kjer je bil fonetično upravičen: uz\:ynuma po uzî.ynu. V knjižnih besedah poznajo tudi i: šmd:rnice. V gradivu imam zapisan tudi primer pona,glasnega e v besedi pà:-jerčna, kar je nedvomno nastalo po disimilaciji iz *pajenčAa, pajqncna, *pajqčna. Pričakovali bi, da bodo govorili *pajančna z a < e, q, kajti v govoru prehajajo e-jevski samoglasniki v takem položaju v a. Ni izključeno, da se je psi. nosnilk v tej notranji legi ohranil dalj časa kot v iz-glasni in tla zato ni sovpadal z refleksom drugih e-jevskili vokalov. 4. Y odprtih končnih zlogih za naglasom je sistem kratkih samoglasnikov bogatejši. Tu se pojavljajo (tile samoglasniki, od katerih sta e in o varianti i in и v odprtih končnih zilogiih za naglasom: -i -и -e -o -e -o -a Najmanj pogosta sta i in u. Samoglasnik -i se navadno pojavlja v 2. os. veleilniika glagolov У, 1, -u pa zlasti v opisnem deležniku preteklega časa na -l glagolov I., II., III., IV. in V. vrste, v rodilniku množine moških samostalnikov in v imenovalniku ednine moških in ženskih samostalnikov na -l in -u. —i— demi, ža:yi; —u— pà:clu »padel«, pé:ku, umaru, sï:aku, li:azu, pré:du, аЫ\:эки, ulhaku, sté:ynu, uzî:ynu, и i: d и »videl«, lér/u, prô:su, mmà:tu, rw:su, azrâ:uu, il:šču »luščil«, prâ:bu »pravil«, ši:u »šival«, pô:znu, dé:u »delal«, ža:yu, sé:ku, кЦ:ри, chayu, kôdu, pointu »postelja«, jé:du »jelka«, bù:ku, baru, urldu, ci:arku; rod. mn. phskru, 6:zu »vozov«, kùialasu, dn:auasu, komu, si:nu, brâdru, sta:rišu. Samoglasnika -e in -o sta silno pogosta in se pojavljata v vseh tistih kategorijah in oblikah, ki so imele v nenaglašenem izglasnem odprtem zlogu prvotno i in и. Samoigl. -e se govori zlast i v imenovalniku in orodniku množine moških samostalnikov, v orodniku množine nekdaj srednjih samostalnikov, v dajalniku in mestniku ednine, imenovalniku in tožilniku dvojine 1er orodniku množine ženskih samostalnikov, v rodilniku, dajalniku im mestniku ednine, imenovalniku in tožilniku dvojine ter imenovalniku, rodilniku, tožilniku in orodniku množine ženskih .samostalnikov na soglasniiik; nadalje v imenovalniku moškega spola množine piridevniikov, v množimskih oblikah moškega spola deležnikov na -l in -t, v inedoločiiiku in še v nekaterih drugih kategorijah. Samogl. -o se pojavlja zlasti v rodilniku in mestniku edn. samostalnikov moškega in srednjega spola, ki pa so v govoru postali moškega spola. Gradivo: —e— zorne, pad z6:bme, z û:stme, s parsme. s pTû:ce, s kali:ane, no :xte, kmaJm-.če, pi: skr с, éôée, ô:ze, z 6:zme, kome, s kome, mode, zé:ce, trô:cé »otroci«, are:še, z arhaše, small:ce, lrâ:unce, bradre, strô:ce »stroki«; brâ:de, na rô:ce, па по:je, па hi:be »na njivi«, u žli:ce, z žli:c-me, na stri:ase, и mô:ce, pé:ste, ko:ste, dbéde »debeli«, zrà:be »zdravi«, yû:se »gluhi«, oas6:ce »visoki«; uyâde »lagati«, nasïde, praside, dé mate, ščuka:te »moleti«, klé:te, iabrâde »moliti«, askâde, é:ste »jesti«, é:dle, askâde, ibéde »živeli«, lat é de »leteli«, prude, azrâ:ble »ozdravili« itd.; —Q— и nù:aso, и ušedo, na jazi:ко, na zô:bo, na mi:эхо, k payré:oo, и уго-.Ьо, na kmabù:ko, na strh-.po, kô:ho, zè:co, и daž/io. Vokal -e je prav tako pogost, saj zastopa v vseli gramaitičnih kategorijah nekdanje končne e, ë in q v odprtih zlogih. Nasprotno pa je vcikal -o redek in ga nahajamo samo v nekoč dolgo padajoče naglas enih srednjih samostalnikih tipa seno, pinislovno rabljenih oblikah pridevnikov srednjega spola ednine in v srednji obliki deležnikov na -l in -t. —e— mn. ži:le, lavi:ce, no:je, pà:rne, kandède »sveče«, rjü:se »rjuhe«, xruà:če, stri:aše, buči'de, kô:se, ko:ze; tož. nun. aré:se, trô:ce »otroke«, mm. рГй:се, jédre, čri:abe, side, о: кие, talède, sâ:tuje, o:yTe; me zé:be, né:se iitd.; —о— né:oo, cré.rvo, kô:o, sârco, i:yo, dré:mo, sé:no, mé:so, 6:ko; aomà-.cno, sû:xo, mô:kro, in'iasto, lé:po, ti:xo, basô:ko, tašče:mo, »tiščalo«, yaré:mo. Nasprotno pa je a zelo pogost in ga nahajamo povsod tam, kjer se govori tudi v knjižnem jeziku; razen tega pa tudi v večini oblik, kjer se v knjižnem jeziku v odprtem končnem zilogu govori o, kajti govor pozna akanje (o > a, o > a): orir.da, rô : Lu, z rà:ka, nô:ya, z nù:aya, korža, pad ku:aža, mô:ka, za mo:ka, edin. če:ma »čelo«, sté:yna, sta-pà:ma, ši:ma »šilo«, 6:kna »okno«, karida; si:ačama, si:ačaja, pré:dama, pré:daja itd. 5. V kratko naglašenih zaprtih zlogih (ki so praviloma samo zadnji) se govore samogl. а, э, o in e. Najpogostejša sta tudi tu a in a, medtem ko se o govori samo v položaju pred u, e pa samo v tistih besedah, pri katerih se pri analizi pokaže, da gre za nekdanji psi. nosni q pod slovenskimi kratkim naglasom. V a, ki je malo reduciran (a), so se zlili kratko naglašeni a, o, e, é in u, razen v položaju pred u, v э pa kratka naglašena э in i. Nekaj gradi va : —a— yràx, tràk »otrok«, bràt, sroàt, pray, kam, nàs, nàm, yràb, màst, bàsk »gozd«, snap, к à jn, stràp, knàf, čak, barbak, šrak, žram »žreni«, žit à k »polž«, afant »advent«, xràn, plat »pleti«, k rax »kruh«, yrànt, štamf, tàmf; —a— màs, tašč; nat, tac, mljše filozofirati kakor v vsakem drugem novo-ovropskem in da bo svet še strmel, kaj zmore veliki slovanski narod. J a mik je mogel le inekaj malega oporekati in je Kopitarju priznal, da piše Ravnikar, kakor na Kranjskem še nobeden ni pisal. Zupan pa je 5 Vredno bi bilo dobiti izvirnik in natančno primerjati, kolikšno delo je pri Perpomočku opravil Ravnikar. " Tako še J. Kos v opombi k epigramu Raonikarju v prvi knjigi Prešernovega Zbranega dela, 1965, 510. Ustreza pa Slodnjakooa sodba v Prešernovem življenju, 1964. 69, češ da je vernike razburjalo, ko so še v molitvah brali Ravnikarjeve izumetničene oblike. 7 I. Kunšič, o. d. 105. pri oceni Primčevih Branj v Wiener allgemeine Literaturzeitung 1814 sikora'j brez pridržka pribil, da pozna v slovenščini le dva spisa, ki ne german i z i rat a.8 Takrat sta obe knjižici morali navdušiti, saj se je Ravnikarjevo prizadevanje za jeziik silno ločilo od tedanjega pisanja. Vodnikovo tačas kakor da ni štelo, saj je prav tiste dni pod obnovljeno avstrijsko oblastjo njegova zvezda skoraj zašla in ga zato ni bilo dobro omeniti. Da bi razumeli priznanje, ki ga je Ravnikar dosegel, pa tudi očitke, ki niso umanjkali, je vredno vsaj na kratko primerjati njegovo besedilo z Gollniavrovim in si dopolniti to podobo z nekaterimi zgledi iiz drugega njegovega pisanja, kjer je ravnal še bolj po svoje, ker se uni ni bilo treba ozirati na prejšnjo slovensko obliko. Gollmavr 1808: Tebe tedej, bres mqre fmdeni Ozke! fkusi Jqsufa Kriftufa Sina toojiga, G of poda nafhiga ponishnu profimo, de gori usâmefh inu po-foetyfh tq ponûdbe, de darove, tq foqte of re bres mâdesha: katqre tebi peroizh sa tvojo foeto k atoli f ko Z erku of ramo, de nji mir do-dejlifh. njo varujefli, v' edino f ti ohranifh, inu oishafli po zelimu foqjtu : (34) Saoolo tiga tudi, o Gofpod! mi hlapzi too ji, inu too je fvqtu lud-ftvu, kir f pomin fturimô prefvq-tiga t er plen j a raonu tiga Kriftufa, Sina toojiga, Gofpôda nafhiga, kakor tudi njegoviga uftajenje od mertoih, inu zhaftitlioiga o'nebu odhoda, ôframo too ji prezhûdni Soetlofti od tvojih darov ta zhift ôfer, ta foqt ôfer, ta 6fer bres madesha; foet Kruh oezhniga shio-lenja, inu Kelh oezhniga sveli-zhanja. (38) Ravnikar 1813: Te tedaj profimo ponishno, ne-ismérno vfmilen Ozhe, po Jesufu Kriftufu toojimu Sinu, Gofpôdu nafhimu, de osâmefh in pofoetîfh te nûdbe, te dàroe, te foéte po-foézhbe bres màdesha, ktire ti darujemo fofébno sa ioojo foeto ka-tôlfhko zérkuv, de ji mir dafh, jo vârjefh, ohrânifli v edinofti, in olâdafh po zélimu foétu: (32) P o timu povelju tedaj obhajamo, o Gofpod, mi tooji hlapzi in too je foéto ludftoo, [pomin prefoétiga terplènja, od fmerti vftajènja, in zliaftitiga vnebohodâ raono tiga Kriftufa, Sina toojiga, Gofpôda nafhiga, in darujemo toojimu pre-zhûdnimu oelizhaftnu od toojih d aro о in dim to zldfto dârno, to foéto dârno, to bresmâdeshno dâr-oo, foét kruh oézhniga shiolènja, in kéUi oézhniga isoelizlianja. (36) 8 F. Kidrič. Zgodovina slovenskega slovstva, 19*57, 534—535. V primeri z Gollmayrovo masno knjižico je bila Ravnikarjeva očitno bolj moderna. Prvič že po grafični podobi, s katero je bilo izpeljano tudi enotno akcentuiranje — v tem se je Ravnikar ravnal po Vodniku. Drugič zato, ker je odpravljal dolenjski vokalizem, ki se je moral zdeti Gorenjcu starinski, in z njim so šle nekatere druge dolenjske posebnosti (in za inu). Sicer je drugje prepisal še marsikatero dolenjsko obliko, medtem ko je v Perpomočku gorenjska barva že čisto razločna. Potem so tukaj povečini zginile sposojenke iz nemščine in po nemškem narejene besedne zveze in sita veni red, kair je delalo prejšnje pisanje ohlapno in nerodno (darujemo za of ramo, vladafh za vishafh, po za fkusi, osame/h za gori usàmefh, ji za nji, jo za njo, obhajamo fpomin za fpomin fturimô). Tudi je pokazal Ravnikar včasih še več veselja za živo govorjeno obliko kakor njegov prednik, ko je zapisal vfmilen ozhe za fmileni Ozhe, k t ire za katere, katolfhko za katolifko, vàrjefh za varujefh— zraven pa nedosledno etimologiziral: tedaj, zérkuo, isoelizhanje. Brez potrebe, pa ne napačno, je popravil ljudski način presežnika: bres mere fmileni (v izvirniku je tukaj clementissiime) v neismérno ofmilen — besedo je dobil pri starih pisateljih, kakor je od tam fofébno in oelizha/too. Poslabšal je Gollmayrovo uftajenje od mertoili v od fmerti oftajènje, medtem ko se mu je posrečil vnebohod, kakor je pokazala iraba, samo da je sčasom zgubil vtis očitnega sklopa, ki ga je sprva še kazal s svojim poudarkom na koncu. Ta vnebohod je imel tudi Vodnik v svojem rokopisnem slovarju4 in morda ga je Ravnikar dobili od tam. Niso pa imele v sebi življenja take umetne besede kakor nudba, darva, dava, posvečba, ki razodevajo njegovo prizadevanje za krepko pisanje; zato je tudi skrajšal začetni Tebe v Te. I o prizadevanje je razložil Ravnikar že v predgovoru. Tam pravi: »Kar fhe fzèr tizlie te bukvize, fino fi persadéli krajnski jèsik, kar je bilo mogozhe, popraviti, in vam ozliejeniga, kakor fe sa ré Г govori med nami, dati v' roke. Satorej fino tudi némfhikim in drugim ptujirai be-fédam, k t ire lép k rajniki jèsik le kasé, flovô dâli, in jih s' pravimi I lavenfkiimii, deflîli po nektirih krajih she posâblenimi befédami na-meltili. Takô poftâvini fe prâvi gmajna po flavénfko, ôpzhina ali opzhé-ftvo; regirati, vladati; firlht, к nés; shégnati, blagofloviti ali blagodàriti; zvîblati, dvomiti ali /umiti; vôfer, dur dârva ali darituv; nuzno, ko-riftno. Tudi posâbleno befédo flava, po kti.rii fe fanii imeniijemo Sla-vénzi, fmo povséli iiaiméft lx'féde zhâft: flava je vèzh kakor zhâft. * Dopolnitev J. Stabeja k Breznikovim pripisom v Pleteršniku (izpisi na inštitutu za slovenski jezik pri SAZU). 9 Slavistična revija Tudi iana flavénfka beleda lépo laftnoft, de le da grosno [krajlhaiti. Naméfiti rèzlti tedaj: De bomo, po tim ki bcmo oshili telo in pili kri isoelizharja, s' nebéfhkimi dobrotami napôlneni, rezhemo lépfhi in krajfhi: De bomo oshivfhi telo in piofhi kri isoelizharja napôlneni s dobrotami: gléj 61 ftr.« Nato nadaljuje s podobnimi zgledi, nazadnje pa pokaže še na drugačne vrste krajšanja: »Site drugâzli krâjlliamo befédo. Nameft rèzlti: Zhlôoek [e pregrefhi s' obrekoanjam, ker drugim ludém grâje perdéoa, le rèzhe krajflti: Zhlôoek [e pregrefhi s obrekoànjam perdéoama graje in mâdeshe drugim ludém. Kakor fzèr pravimo: Neprenéliama délam, name ft rézhi: Délam, da ne preneham: Neoédama fini fturil, n aîné ft rèzlti: fturil fini, ker nil im oédel.« V njegoviiih mislili toirej ni bil ravno jezik, ».kakor se zares govori med nami«, ampak kakor naj bi se govoril, da bi ustrezal njegovemu slovanskemu idealu. To sicer niso bile nove tendence. Že prej so zamenjavali gentil an izme s slovenskimi besedami, ki so bile kje še ohranjene ali so jih oživili iz knjig. Prav tako so zajemali pri drugih Slovanih, kadar so mislili, da si z domačini ne bi mogli pomagati. S takim delom so hkrati pripravljali pot enotnemu slovanskemu jeziku, lin del tega naj bi bil tudi naš. ki so ga zaradi ite nejasnosti šteli za narečje. V nairodno-obrambnem položaju so bila taka motna prizadevanja za zedinjenje razumljiva. Kopitar je dal s karantansko (panonsko) teorijo Slovencem pri tem prav prvo vlogo in ta misel je sprožila še bolj vneto delo za poslovenjenje slovenščine. Kopitar je sicer hotel dokazati čistost slovenščine z besedami, ki naj bi jih nabrali na deželi — v zakotnih dolinah bi morda našli tudi take, ki bi pričale, da smo direktni nasledniki stare cerkvene slovenščine. Vodniku je celo očital hrvatenje — tukaj, pni njegovem najbolj zvestem učencu pa se je dalo še kaj drugega oponesti. Ne samo, da ni pisal zmerom, kakor se res govori, da je mešal žiiive, reducirane oblike z etimološkimi. Če Kopitar ni zavrnil te nedoslednosti, je mogoče razumljivo zaradi nejasnega zedinjevalnega prizadevanja in nejasne razmejitve med slovenstvom in slov anst vom. V imenu ljudskega jezika pa bi moral nastopiti proti posiljevanju in eksperimentiranju, zakaj I tikaj se je, še bolj kakor pri prehudem etimologiji-nanju iin nepotrebnem sposojanju, postavljalo vprašanje, ali se s tem. jezik ne potujčuje, ker se odi u ju je sam sebi. Da .ni zavrl tega početja, priča Ravnikarjev uvod v prvi zvezek Zgodb (1815), kjer govori o svojem jeziku, ki da je tak, kakor se ga je naučil na paši, se poteguje za odpravo tuje navlake, ki naj jo zamenja čista slovenska beseda, kakršno še lahko odkrijemo po naših krajih, hkrati pa še zmerom vsiljuje svoje nerodne deležnike na -ši in -vsi. Izpustil je samo prišlo v no krajšanje. Ker pravi, da ga v novih pairticdipih po Koroškem in Štajerskem posnemajo, s Češkega in Dunaja pa hvalijo, bi lahko sklepali, da je v tem celo dobil podporo »učenih lingvistov« — Dobrovskega in Kopitarja. Sicer je res. da je bilo že prej nekaj posiljenega eitimologiziranja. ki je bilo dediščina racionalističnega ravnanja z jezikom. Celo Vodnik je zapisal v Vršacu (Pesme za pokušino, 1806, 24): Sklacl na fkladu fe sdviguje in za njim sta šla — torej že pred Metelkom — tudi Gollmayr: Sdoigni (59), sdvignil (192) in Ravnikar: Sdvigni (57). Vsdvignil (305). Vendar tako močno in v talko odgovornem besedilu se te vrste prena-rejanje ni nikjer pokazalo kakor pri Ravnikarju. Res je treba priznati, da izumetničenih deležnikov in prislov mi h rab ni bilo ravno dosti. Več je bilo nenaravno skrajšanih ali nerodno narejenih besed — vsega preveč za moliitvenik, ki je šel med ljudstvo, zakaj to je za jezik dostikrat bolj občutljivo, kakor so navadno šolani ljudje. Sprejemljiv je bil starinski a ko, temùzh zraven živega ampak zhe (92) za temuzh a ko; de/lili (107) zraven novega defraono (56) za Gollmavrov aku raono. Najbrž se ne bi dosti1 spotikali nad nedoločnim pridevnikom: o vfiga-mogôzhen Bôg (56) za vfigamogozhi — tako je pisal tudi Vodnik — Lub brat (89) za Moj lubi Brat; Soét Düh, refnizhen Bôg (313) za Sveti Duh refnizhni Bog. Upirati se mu ni bilo mogoče, kadar je čistil tako. da je vzel za it ulj o ali v tujem duhu napravljeno našo besedo staro domačo, da omenimo poleg gornjih samo še nekatere: vénzhal (57) za kronal, miloftiv (58) za poln milofti. Iz Vodnika10 je dobil isoiren greh (106) za prejšnji pooérban, njegov pa je vrojèn — notranje gnânje vrojèno vfa-kimu zhlooéku (116), fproftiti (130), vdeléshiti (164), voxkovéftnoft, fhi-rokovéftnoft (150). medtem ko je véftnoft samo morda našel pri šinigocu.10 V Perpomočku so take vrste na primer nadihnenje (26), nameftilo (76), pravoveren, pravovérez (106), isrozhilo (108). Voltiggi je imel zviz-dogleda10 — od tam mora biti njegov svesdogléd (24) namesto Vodnikovega /.vezdogledca. Od Ravnikarja ga je dobil Murko in po njem je Prešeren zamenjal tujo besedo v pesmi Astrologam. Nenavadna, hrvaška je bila videti v Sveti maši rudôft (300), blago/loviti sta imela že svoj čas Krelj in Megiser, pred kratkim ipa Šmigoc lin Plimic,10 njegov sinonim blagodariti, ki že ni več zvest prevod latinskega benedicere, pa je morda naslonjen na Belostenca, samo da tam pomeni »darovati«.10 Iz 10 Breznikov pripis v njegovem Pleteršniku (izpisi na inštitutu za slovenski jezik pri S AZU). ruščine bo opzhéftoo. V Perpomočku so take besede: v starini sicer domači, zdaj z zgledom slovanskih jezikov podprti mnog, morda vzhodno-slovenski besedi betéshen (29, 30) iin ràsno (95), po Vodnikovem foftaou10 narejena f of tava foeta (37), medtem ko je okomig (69) po češkem oka-mžiku. Tudi ko je pisal i. t. d. (39), je moral imeti pred očmi hrvaški in češki zgled, zakaj Vodnik je na takem mestu postavil in taku naprej — čeprav je irabil sani, in že drugi pred njim, d idej za naprej. Sposojenega slovanskega blaga ni bilo ravno i toliko. Če je bodlo v oči, je bilo zato, ker je sam pokazal nanj, kakor je na svojo deležniško in prislovno rabo. V primeri s tem so bili najbrž manj opazni nerodni sedanijiški deležniki, kakršnih je bilo itudii prej pri drugih nekaj, ali neologizmi, kii se niso prijeli — v Sveti maši odtnôzh (13) — od oteti, nofiözh (138), onotriti fe (93, 137), odobroi.. Sion (302) za dobru fturi Sionu, s shalo-oitnim ferzam (27), hrepenite shèlje (59) = hrepeneče, dnonina ft es и (247) — steza za dnom ladje, darènje (večkrat), popifba (22) za po-pifoanje, ohrâmba, fklémba (33). pofoézha (41), fklèn (106), zraven po izviru nerazumljivega pridevnika začimen — sazhimen ali smoshen (106) in podobnih v Perpomočku: ftudènzhiti (8), najdujemo (45). keroin tok (46), fkritifhi (64), naklùzh (46) naključje, befédino (isrozhilo) Dobro kakor slabo blago kaže, da si je neprimerno več upal kakor drugi. Tako je slovensko pisanje odločilno naravnaval na pot. ki je peljala do novih osvojitev. Pri item ni šlo drugače, kakor da je tudi bolj grešil kakor drugi, toliko bolj, ker ni imel zadosti čuta za to, da mora jezik rasti po svojih naravnih zakonih, medtem ko ga je on krojil vendarle preveč po svoji glavi iin mu s 'tem delal silo. To so bili nasledki Kopitarjevih nejasnosti v napotkih za prerod iin razmah slovenskega jezika, pa tudi Ravmiikarjevega premalo zanesljivega občutka za primernost besede. Zakaj čez čas se je tudi očitno pokazalo, da tu ni šlo samo za grehe zoper naravo, ampak tudi zoper mero in okus. V prvem navdušenju, ki ga je zbudil Ravnikarjev nastop, največjih slabosti skorajda niso videli, vendar sta jiib dva vsaj nakazala. Jarnik se na primer ni zlagal z nekaterimi prekranjskimi ali govorjenimi oblikami, ki so se mu zdele najbrž premalo slovesne (soet Duh, večen ogenj), prav tako ne s prisiljenim etimologizir anijeni, ki v primeri s prejšnjim ni razodevalo nobene doslednosti (svesed, vmerel za soesd, vmerl), iin bi imel rajši mig kakor okomig,n Primcu — tudi on je imel kakor Jarnik pred očmi Perpomoček — bi bil ljubši dotedanji zoezdo-gledec in rokodelec kakor skrajšani zoezdogled in rokodel, ali spotaknil 11 F. Kidrič, o. d. 670—671. se je tudi nad stavkom: Lazar je zhohnil, kjer bi popravil v trohnil.li To (čohnil) je bila res ljudska beseda, pobrana prav na kmetih, gotovo prvič napisana, vendar na takem kraju prehuda. In takih neprimernih besed, ki so kmalu prav tako ali pa še bolj kakoir prevelik purizem in zgledovanje po drugih Slovanih razburjale duhove in sprožile močno nasprotovanje Ravnikarju in njegovim, je bila v takem občutljivem delu, kakor je molitvenik, cela vrsta. Če hočemo razumeti kasnejše očitke na ta račun ali Čopova namigovanja. predvsem pa Prešernovo satirično norčevanje, je treba pokazati vsaj nekaj takih prič pomanjkljivega Ravniikarjevega okusa, ki so razgaljale slabosti njegovega in seveda tudi Kopitarjevega enostranskega poudarjanja kmečkega jezika. Danes ne bo mogoče vselej dognati, kaj vse je biilo svoj čas kamen spotike, ker je ta ali ona beseda najbrž že zgubila dih neprimernosti za izbrano pisanje, zraven tega nekatere ne takrat ne kasneje niso bile enako hude, vendar je vmes več takih, ki so res »debelo po gorjansko zarobljene«: Silshna gofpodâr [poka, kadar hözhe od hi/he (132) — prvi pomen je bil: z bičem izpokati. s pokanjem biča pognati; Jesuf vuzhi jo gre, de fe more pootrôzhiti, kdor liözhe priti v' nebéfhko kraléftvo (138); ozhito fo fe ispovedvâli fvojili grehov, in fe rili k' njegooimu ker/tu (170); Nesnabogi ali âjdje, in tako tudi Korintzhani, fo iméli fooje jigre, poftâoim: o'zil tekati, fe o' fku-fhnjo metati in ruvuti, s' peftmi, poràjtelni, ali kako drugo orcklo med feboj bojovâti i. t. d. (171); Gibzhni bojvâvzi o' tekalifhu bi bili vzhâf l'pötama foojiga sôpernika poklalili (173); fûshni fo iméli flâbo pizho (174); Ta je tudi Jesufopim jôgram dolgo po glàvi brenzhàla (186); hôzhem tedaj vûde Kriftufove osé t i, in fturiti о' kûrbine vude? to fe ne sgôdi! (211); Go f pod ne zéza s' foojo oblubo (236—237) = ne cinca, ne omahuje; shèlen te hvaliti fi ne vûpam siniti beféde, ker me gréfhna véft lopi (301—302); Vsdvignil fi me, in telébil na tlà (305), medtem ko je imel GollLmayr .tam vergel na tla. Na lake spodrsljaje namiguje Čop kasneje v 7. št. Ilirskega lista 1833, ko zavrača misel nekaterih, češ da bi bilo za prepotrebno kulti-viranje nerazvite slovenščine že vse opravljeno, če prenesejo kmečko govorico kar se da zvesto v knjigo. »Zato rabijo v svojih spisih izraze in rečen ice, ob katerih se spotika celo zdravi čut kmeta samega, ker pogreša izraza, ki bi bil dostojanstvu predmeta primeren. Seveda kmet ne ve, kaj višji slog prav za prav je, a vendar čuti, da je potreben, 12 F. Kidrič, Korespondenca J. N. Primca, 1934, 182. kadar ga p redni и t zaliteva.«13 Kakor je pokazal Berkopec v spredaj omenjenih Doneskih,14 je Cop z obrobno pripombo Celakovskemu tudi določno razkril, da je zaradi neprimernih besed in fraz zbujal spotiko posebno Ravnikar. Ravnikarjev vpliv na razvoj slovenščine je bil toliko večji, ker je pripomogel k ustanovitvi stolice za slovenski jezik. In to je prav po njegovem prizadevanju dobil Metelko, mož, ki je lahko veliko storil, da se je njegovo delo za jezik nadaljevalo in se širilo v vrsti učencev. Zraven je Ravnikar pomagal, da je dobila osnovna šola na Kranjskem in Primorskem samo slovenske knjige, iin berilo je celo sam priredil. Dosegel pa je tudi, da so morale knjige pred tiskom prebiti jezikovno cenzuro, ta pa je dovoljevala samo spise v čisti kranjščini. Tisti, ki niso šli skozi punistično šolo ali jim je bil tak purizem prenapet, so bili s tem večkrat nemilo prizadeti. Med njimi je bil celo eden izmed nekdanjih sodelavcev pri prevodu sv. pisma — Modest Šraj, tačas župnik na Dolenjskem. Zanimiv je bil še zato, ker so mu odbili katekizem, ker je bil tam med vnebovpijočimi grehi tudi tak, ki ga najprej napravi gosposka, če nalaga kmetu preveliko tlako. Okoli 1820 se je pritoževal, češ da hočejo imeti nekateri očiščevalci edino besedo v slovenskem slovstvu, ker mislijo, da imajo samo oni ključ do znanosti, in delajo starim duhovnikom ovire pri izdajanju pobožnih knjig. 1 i mladi duhovniki v Ljubljani da se delajo, kakor bi imeli vse slovstvo v zakupu, tak monopol pa je škodljiv. Njemu so zavrgli nekaj rokopisov — zaradi vsebine in zaradi jezika, je pa popolnoma jasno, da si je duhovnik na deželi, kjer mora dvakrat na teden pridigati, pridobil več znanja in skušnje kakor tisti, ki so šli itakoj mied profesorje. Spotikal se je nad opuščanjem starinskih in neslovanskih besed, nad hrvaškimi, poljskimi iin češkimi sposojenkami, ki jih ljudstvo ne pozna. Tudi škof Gruber mu je dal prav in sodil, da gospodje pri presoji Šrajevih rokopisov niso bili čisto nepristranski.15 Gruber je bil tujec, pa se je naučil slovenščine.10 To govorjenje o mladih teoloških profesorjih, ki se niso učili v šoli dušnopastirske službe na kmetih in zato ine vejo za potrebe ljudstva ne kako mu je treba govoriti, zato pa preveč 'čistijo jezik in mu vsiljujejo neznane slovanske besede — vse (o meri predvsem na Ravnikarja, ki je res šel tako pot in skoraj tako tudi delal. Tujih slovanskih besed pri njem res ni bilo toliko, vendar je treba misliti, da so. ga gotovo 13 M. Cop. Izbrano delo. Priredil A. Pirjevec, 1935, 51. 14 SR 1961/62, 255. 15 J. Mul. Zgodovina slovenskega naroda, "44. 1(1 A. Slodnjak. Slavinja in Prešeren. SR 1949, 4. 12. dolžili tudi takih, ki so jih sprejeli že pred njim, pa so bile še zmerom nevsakdanje, in pa čudnih novink novega izdelka. Tudi pri sklepanju, ali naj se dovoli časopis Slavinja, so se ozirali na Ravnikarja. Mladi duhovniki so računali na sodelovanje Ravnikarja in Zupana, pa sta odrekla, novi škof Wolf, ki potrebe po slovenskem listu ni videl, pa je poleg nezmožnosti urednikov omenjal pomanjkljivo znanje jezika in za Andriolija zapisal, da je iz višjih mestnih plasti, te pa govorijo najbolj spačeno slovenščino.17 Škof slovenskega ni znal, pa tudi drugače se vidi, da je taka sodba gotovo od Ravnikarja. Prvi čas po svoji vrnitvi v Ljubljano Сор o Ravnikarju in vrstnikih ni imel ugodnega mnenja. To kaže pismo F. I.. Saviu 31. januarja 1831: »Die neueren Sachen von Rauinicher, Salokar etc. würde ich kaum anrathen; sie haben reine krainische Vocabeln (bis auf die willkürlich neugeschmiedeten) aber wenig krainischen Geist.«18 Očitek, da je v njih pisanju »malo kranjskega duha«, je vredno poudariti, ker je to bila goiovo tudi sodba njegove najbližje okolice. Ko se je moral za ŠaLirika poglobiti v to pisanje, je našel zanj tudi lepa piniznanja, ni pa zamolčal pomislekov in pridržkov, ki jih je zbudilo. V svojem pregledu je pri Ravnikarju zapisal, koliko je za Likanje slovenščine pomenila stolica, ki jo je ta pomagal ustanoviti, predvsem pa, kako odločilno je sam posegel v kranjsko pisanje. Njegova proza da je čista, krepka in klena, njegov stavek se odlikuje pred drugimi, ker se ne ravna po nemški eiLntaksi. S itanikim čutom rabi deloma že pozabljene besedne korene ali do zdaj še neopažene ljudske izraze. Te novosti pa da so priklicale tudi nasprotne glasove, češ da »iz strahu pred tujo sintakso preveč neposredno prenaša v knjigo jezik preprostega kmeta, ki sam ina sebi vendar nobenemu narodu ne rabi za knjižni jezik, da pa po drugi strani slovnično in besedno umetnici in tako z enim kakor drugim škoduje razumljivosti, ko vendar tudi preproste ljudske fraze niso zmeraj razumljive brez spremljajočega poudarka v živem govoru. (Primerjaj drja Prešerna zabavljiico 'Nova pisar i ja' v 11. zv. Kranjske čbelice!) Kljub tem očitkom pa ne moremo tajiti, da se moramo zraven Kopitarja in Vodnika zahvaliti predvsem g. Ravnikarju, njegovim naslednikom« in slovenski stolici, če v zadnjih petnajstih letih skoraj vse knjige »daleč presegajo najboljše knjige prejšnjih časov. Pretiravanja pa, če so se res zgodila, bo čas sam najbolj e iz ra v nal. «19 17 Л. Slodnjak, o. d. 15. la F. X. Zimmermann, Nova Zhopova pisma. Veda 1914. 113. 111 ./. Safari k, o. d. 37—39; M. Сор. o. d. 30—31. Cop gotovo ni šel natanko prebirat vsega Ravnik ar je vega dela, ampak se je še največ ustavil pri Sv. maši in se nekaj celo naslonil na njen predgovor, vsaj tam, kjer govori o čistosti jezika in o oživitvi že pozabljenih ali o rabi ljudskih besed, pa tudi o prizadevanju za krepko izražanje. Podobne misli je našel še v uvodu k prvii knjigi Zgodb. Ko omenja očitke, da tudi umetnici in da ljudske besede niso zmeraj razumljive, se sklicuje bolj določno samo na Prešerna. Njegoiva trditev ni prav jasna, ker je šlo pri ljudskih frazah še za kaj drugega kakoir za razumljivost, razen tega je Ravnikar na splošno zelo skrbno akcen-tuiral. Poudarek (Betonung) bo tukaj pomenil ton izražanja. Prav odkrito pa je povedan pomislek o jeziku preprostega kmeta, saj je s tem poudaril, kakor je to napravil še kasneje v črkarski pravdi, da mu je sam kmečki jezik premajhna podlaga za bolj zahtevno pisanje. Ko omenja Cop pomisleke in očitke Ravnikarjevemu jeziku, se vidi. da se je sam, še bolj pa Prešeren, nekje ujemal z Ravnikarjevimii nasprotniki in iskal med njimi opore, ko je bilo treba računati na spopad s taborom, ki neutilitarni literaturi ni bil naklonjen. Tako je pisal spomladi 1829 o kanoniku Andreju Albrechtu, ki da poganja vse, kar se pri nas godi v pisanju, in da mu je mar tudi jezik. Iz moralnega romana Popotnik široke in vozke poti, ki ga je ta Veritiju popravil, bo Kopitar razvide], »kako imenitno se njegov jezik loči od starejših duhovnih spisov; če v čistosti ne dosega Ravnikarjevih knjig, je pa zato splošno razumljiv, zaito grejo njegova dela tudi neverjetno v prodajo, medtem ko obležijo tiista, ki so jih z novimi črkami natisnili ravnikarjevski me-telkovoi«.20 Z namigom na nezadovoljstvo z novimi črkami je sicer nekoliko zabrisal misel, da pravzaprav tudi ravnikarjevsko čiščenje ni priljubljeno. Pa saj je bilo zadosti razločno, da je za bolj zmerno pot, kakršno je ubiral pri Veritijevem Popotniku Albrecht. V pismu Šafariku 24. junija 1831, v katerem našteva knjige, ki mu jih pošilja, pristavlja ravno pri tem delu, da naj lx> za »zgled jezika, ki je zdaj navaden v tistih pobožnih spisih, kjeir se ina jezik kot tak prav posebno ne ozirajo ali si v tem pogledu nič ne domišljajo.«21 Veri t? se je sede pri nas naučil slovenščine, nemškega ni znal, drugih slovanskih jezikov prav tako ne in mu je moralo biti prizadevanje ravnikarjevcev tuje. Znal pa je prijetno pisati in najbrž namiguje nanj Cop v Discacciamentu, ko govori o možu, ki ga zelo ceni, je odličen kranjski pisatelj iin se je, odkar 20 F. Kidrič, Dvoje Čopovih pisem Kopitarju. ČJKZ 1928, 175. « /. Kunšič, o. d. 105. je na Notranjskem, odločno postavil proti polglasniku.22 Veriti je bil te čase v Horjulu, kot rojenemu Italijanu pa mu polglasniik ni mogel biti pri srcu. Kako je Čop zbiral gradivo proti ravnikarjevcem in seveda tudi proti metelkovcem, kaže še to, kar je za Šafarika pripomnil o Luki Dolinarju — da mu jezik ni ravno posebna skrb, predvsem pa listič, ki ga je od njega dobil z Dolenjskega in ga priložil svojemu pregledu: »Bey jeder Bildung wird ein gewisser Stuffengang erfordert; ebenso bei der Sprachbildung; das BediirfniO der krain. Sprachbildung fühlt mancher; aber je gewaltiger die neuen Sprachreformatoren die noch nicht zeitige Knospe aufreissen, desto mehr verhünderten sie den Stuffengang. und erweckten so wohl in dem gemeinen Mann, als bei Gebildeten einen Eckel vor Büchern, welche in der neuen Sprache (nicht soviel Lettern als Ausdrücke, oder auch beyden) aufgelegt werden. Bei uns in Krain gibt es meist religiöse Werke, und der Krainer hat noch den eigenthü m liehen religiösen Sinn, dal? er Bücher hochschätzt, welche in einer über die trivialen Ausdrücke im tägl. Leben erhabeneren Schreibart verfaßt sind, wogegen die Literatoren sich durch Einschaltung trivialer Ausdrücke sich (!) mächtig versündigten...«3 Na koncu se je Dolinar še posebej obregnil ob nove črke. I udi zaradi tega je Čop poskrbel, da je Šafarik (in s tem še Kopitar) zvedel za razpoloženje med kranjsko duhovščino. Boj proti metelčici je bil samo nadaljevanje boja proti ravnikairjevski kulturni politiki. Res je pripomnil, da že Dolinarjeva nemščina priča, tla mož ni noben slovničar in si je lahko misliti, da je podobno tudi z njegovo slovenščino, vendar so bile tu pozornosti vredne Dolinarjeve sodbe o prehudih skokih v jeziku, ki so ljudem delali knjige zoprne, še bolj pa o trivialnostih v verskih besedilih, saj je bil to še posebno močen argument proti Ravnikarju in je manjšal njegovo veljavo, tačas nevarno prizadevanju za ustvaritev in utrditev neodvisne lepe literature. Ne moremo reči, da bi se bili Prešernovi pogledi na jezik do kraja ujemali s Čopovimi. Čutil je, da si v zakladu ljudske, z dotedanjo literarno rabo povzdiignjene in pomnožene besede lahko najde na splošno precej poslušno orodje. Ni se upiral čiščenju očitnih germanizmov, če so se dali brez škode zamenjati z domačimi ali domače zvenečimi besedami. In kakor se tukaj ni maral in ni smel ločiti od živih virov ljudskega govora, tako se tudi ni rad oddaljeval od zmerno reduoiranih oblik, spričo katerih je zapisana beseda tekla še zelo prosto in naravno. 22 M. Čop, o. d. 68. Zato sani ne bi bil zapisal, da je Ravnikar s tankim čutom oživljal stare »besedne korenine«, tudi ne bi popuščal tako hitro pri sorazmerno precej fonetični pisavi v prid bolij etimološki, ki jo je zagovarjal Čop zaradi blagoglasja in zbližanja z vzhodnimi Slovenci. Čeprav ni bil tako gosposko občutljiv kakor Čop in ga je posebno v prešernih urah rado zaneslo v bolj krepko, celo drastično izražanje, ni mogel tako obzirno, kakor je to napravil Čop, obiti Ravnikarjevega vulgariziranja kmečke besede. I i grehi, storjeni v imenu ljudskega jezika, so morali odbijati tudi kmeta, prav tako kakor ga je prenapeto slaviziramje slovenščine. In prav to slabost pri najbolj veljavni glavi na nasprotni strani, to krivo razumevanje demokratičnosti v jeziku, zraven pa čudno neskladno prizadevanje za nekakšno elilo, pa čeprav nenaravno in na račun razumljivosti. to je bilo treba prijeti, da se spodnese nasprotnik tam, kjer je bilo videti, da najbolj trdno stoji. Po vsem prejšnjem bi se dalo sklepati, da sega zarodek Nove pisarije že v prve čase bližnjega prijateljstva s Čopom. Morala sta obravnavati vprašanje Čbelice in novega pisanja sploh, tehtati nasprotnike, in ker je Čop prav te čase sestavljal pregled slovenske literature, je Prešeren gotovo vedel tudi za tiste očitke Ravnikarju, s katerimi so postregli duhovniki Čopu. Pri njem je laliko znova vzel v roke Ravnikarjeve knjige, bral na koncu Zgodb sv. pisma o Ogleju in njegovi zvezi s krščanstvom na Slovenskem, gotovo pa v njih predgovoru o mladem Ravnikarju, ki si je med p astir j i nabral zaklad čiste slovenščine. Učenec v Novi pisariji zbode vnetega pisanja prav z njimi, češ da se tam, kjer je res daleč od pokvarjenega mesta, ne bo mogel dosti naučiti, saj še priložnosti nimajo, da bi kaj govorili. S itakiin absurdom je moral udariti po enostranskem iin skri v I jenem gledanju na kmečki jezik že zato, ker se je za njim skrivalo nasprotovanje svobodnemu pisanju za izobražence in meščane; pa tudi zato, ker so še to kmečko slovenščino rešetali po slovanskih kriterijih. V zameno za zgubo pa naj bi dodajali iz svojih možganov. S to zgledno čisto, pa čeprav nerazumljivo slovenščino naj bi se rešili očitkov, da je naš jezik v očeh drugih Slovanov pokvarjen, hkrati pa naj bi se vzdignili iz svoje nepomembnosti. Za tako misel je imel Prešeren oporo ne samo pri Kopitarju, ampak tudi v predgovoru k Zgodbam, ki trdi recimo o novi deležniški rabi: »Is Pemfkiga, is Dunaja, od vfiih krajov naf Krajnze hvalijo savolo tega.« Zgledov za tako posiljevanje jezika je bilo še več v Sv. maši, v uvodu in drugje. In tam je Ravnikar nekajkrat res tako slabo priporočal jezik preprostega kmeta, da je Prešeren potem lahko to učenje tako zavil, češ da ga je treba iskati »tam, kjer po stari šegi še d reka jo« — Čop je razložil to Šafariku: »Mit en drek statt miz h antworten i.e. grob«23 — in da je mojster tisti, kdor »debelo po gorjansko jo zarobi«. Seveda je bila Nova pisari ja prešeren obračun še z drugimi nasprotniki meščanskega leposlovja. Če je sprožil takšno obravnavo v veliki meri prav Ravnikar, ki že ni več pisal in je bil te čase v Trstu, torej proč z neposrednega bojišča, je bilo to zato, ker so nasprotniki zidali predvsem na njegovo toliko hvaljeno delo. Tako je sprožil vanj še posebno puščico: Poptujc'vavcu (kasnejšo Ravnikarju). Kakor pravi prvi naslov, ni šlo morda za kakšno napačno rabo novega deležnika, kakor so navadno učili in Ravnikarja pri tem opravičevali, češ da je napravil le nekaj malega takih iz nedovršnih glagolov, medtem ko so drugi pravilni. Prešernu so bili eni (piofhi, glédfhi — Sv. maša 61, 120) kakor drugi neslovenski. Zraven je naletel na tako pohujčevanje zares prav v molitvi, zakaj na strani 61, ki kaže nanjo predgovor, je lahko bral: •»Nàj Ii dopâde nafha duma in naflia molituv, kakor ti je dâroa dopâdla praoizhniga Abelna, o/. I ni к a Abrahama, in dâroa oifliiga duhovna Melkisedeka: naj bo nefèna po rokah tvojiga fvétiga angelu na tvoj vifok altar pred zhaftit tvoj fédefh v' nebéfa, de bomo, vshivfhi telo in piofhi kri fvojiga isoelizharja s nebéfhkimi dobrotami in gna-dami пароЫетл S tem ni rečeno, da je Prešeren podiral Ravnikarja tudi tam, kjer je zares trdno stal. Kar je bilo pri njem vrednega in je obstalo, tega se sam ni branil sprejeti, posebno še, če je našel potem potrjeno v Murku, na katerega se je precej zanesel. Ni vzel recimo blagoslova, ki mu je bil v drugem delu besede tuj, pač pa blagodar, ki ga je po Ravnikurjevem glagolu zapisal Metelko (68)10 in v neniško-slovenski besednjak prevzel Murko. Tako je v Terdoglavu popravil ljudske žegne tri24 v blagodare té, rabil besedo še v Parizini (Ki blagodar sam kliče nanj) in V spomin Matija Čopa (blagodarova), zraven v Sonetnem vencu še pridevnik s pomenom blagoslovljen (medtem ko je v M urico vem slovensko-nemškem delu ruski pomen »hvaležen«): Pomladi srečne, blagodarne tiste. Od Ravnikarja so prišli po taki ali podobni poti zoezdogledi, nebčščani, sprostili, obet, mnog, doooljnost, naravnost pa najbrž izročilo, /.goda, zraven tistih, ki jih je Ravnikar prevzel od starejših pisateljev in jih tako utrdil: stvariti, zediniti, zapopadik, nečast, umetnost, vek, stoletje, zbor, občinski. Celo pisava žena za žejna v Ljudskih posnaženih (Od 23 /. Prijatelj. Literarni zapiski. 1MK 1908, 56. 21 SN P 1, št. 86, 88. majerce) in smerad za smrad v Nebeški procesiji je taka kakor pri Ravnikarju. Ce je oni zapisal v psalmu ljudsko besedo in zvezo telebnil na tla, je bilo neprimerno. V sonetu Hrast pa je prav ta — in morda še kot daljen spomin na Ravnikarja — pridala občutek brezobzirnosti, s kakršno ravna grozljiva sovražna sreča. Zanimivo je, da je kasneje Prešeren sam padel v greli, ki ga je svoj čas napadel pri Ravnikarju. V tercinah Hradeckemu je zapisal: Pokrioši z siv g a plajša nas temnico. Ali to so bili na hitro roko izdelani, naročeni verzi, med katerimi je bilo poleg dobrega .tudi marsikaj šibkega. Zato pesmi ni štel za vredno Poezij. Kaže pa, kako se je taka raba v tistih letih jezikovnega nereda, še posebno po nastopu Koseskega, razlezla in potegnila za seboj vsaj za hip tudi pevca, ki je bil drugače tako silno občutljiv za živo. naravno besedo. ZUSAMMENFASSUNG Unter jenen, die durch Prešerens Satire verspottet werden, befindet sich auch der angesehene konservative Führer Matevž Ravnikar. Er erwarb sich im Jahre 1815 den guten Ruf eines Reformators der slowenischen Sprache durch die Neubearbeitung der von Gollinayr übersetzten Hl. Messe des Mésenguy und durch die Übersetzung des Buches Der Behelf. Gott richtig zu erkennen (Perpomočik Boga prav spoznati); den eigentlichen Ruhm hat ihm jedoch erst die Übersetzung der Biblischen Geschichte für junge Leute (1815—1817) von Schmid gebracht. Bei den Erläuterungen, worauf eigentlich die Anspielungen des Dichters Prešeren zielen, beruft man sich gewöhnlich auf die Vorrede zum ersten Buch der Biblischen Geschichte, wo Ravnikar über das reine Slowenisch unter den Hirten spricht und die Richtlinien gibt, die zum Ideal einer reinen Sprache führen; dazu gehört auch das Partizip auf -oši/-ši. Es soll jedoch nicht übersehen werden, dali Ravnikar diese Ansichten bereits in der Einleitung zum Gebetbuch geäußert hatte und, dall ihre Ausführung in einem so bekannten Buche ein ganz besonderes Aufsehen erregen mußte. Der Vergleich zwischen der Textgestaltung bei Gollinayr und Ravnikar zeigt tatsächliche Verbesserungen bei Ravnikar, die der Sprache eine modernere und geschlossenere Form gaben, entdeckt aber auch den willkürlichen Sprachzwang und die Entfremdung in bezug auf die lebendige Sprache, zu der doch schließlich ein solches Slawisieren führte. Ebenso nirfißten die in einem Gebetbuch unpassenden, groben Redewendungen auf Widerstand stoßen. Dadurch, daß er bei den zum Druck vorgelegten Handschriften die Zensur der Sprache eingeführt hatte, und durch Metelko, dem er den Lehrstuhl für die slowenische Sprache gesichert hatte, übte Ravnikar einen maßgeblichen Einfluß auf die slowenische Sprache aus. Wegen solchen Monopols konnten einige Schriften nicht im Druck erscheinen, dadurch wurde auch das Erscheinen der vorbereiteten Zeitschrift Slavinja verhindert. Dies führte dazu, daß die Ravnikarschule von der slowenischen Geistlichkeit heftig bekämpft wurde (Sraj, Dolinar, Albrecht, Veriti). Als Cop das Material für eine Übersicht der slowenischen Literatur sammelte, die für Šafarik bestimmt war, und, als er sich bald danach entschloß, auch den Ahnanach Kranjska čbelica za verteidigen, konnte er sich auch auf diese Opposition und ihre Vorwürfe stützen Alles das hatte schon sehr früh dem Dichter Prešeren Waffen in die Hand gegeben, mit denen er das Vulgarisieren der Bauernsprache und den puristischen Sprachzwang — erweckt durch den Wunsch, den Vorrang unter den Slawen zu haben, und durch die Angst vor der Freiheit der wahren Dichtung — spottend bekämpft. Der Dichter verwarf jedoch nicht, was er in Ravnikars Sprachregelung für sich und sein Schaffen als geeignet gefunden hatte. UDK 840.01:92 Camus A. Marjeta Vasic Filozofska fakulteta, Ljubljana C A M U S O V A ESTETIKA ABSURDA1 Camusova estetska načela v tako imenovani fazi absurda imajo dva aspekta: realizem fenomenov in videzov — ter estetiko absurda v pravem pomenu besede. Prvi aspekt, ki ga Camus pozneje ni dalje razvil, napoveduje estetske nazore pisatelja A. Robbe-Grilleta, drugi pa je posebna, Camusova varianta eksistencialističnega pojmovanja umetnostnega ustvarjanja in umetnine. — Izvajanja se opirajo predvsem na Cainusove esejistične tekste, kritike, pisma in zapiske v letih 1937—1943, deloma pa na roman Tujec, in se hkrati opredeljujejo do dosedanjih dognanj v zvezi s to temo. Camus's aesthetic principles in the so-called phase of the absurd have two aspects: the realism of the phenomena and appearances, and the aesthetics of the absurd in the true sense of the word. The former aspect, not to be developed by Camus in his later works, anticipates the aesthetic views of the writer A. Robbe-Grillet. The latter, however, represents a special, Camus's, variant of the existentialist conception of the artistic creation and of a work of art. The presentation relies mostly 011 Camus's essays, criticism, letters, and notes from the period 1937— 1943, partly also on the novel The Outsider, and at the same time takes a critical stand against what has so far been established in connection with this topic. A bsu rd no ustvarjanje* »Če bi bil svet jasen, umetnosti nebi bilo,«3 je zapisal Camus v eseju Sizifov mit. Morda prav ta aforizem najbolj nazorno podaja metafizično izhodišče estetike absurda, zlasti še, če upoštevamo popravek, ki ga 1 Odlofriek iz razprave Estetska misel Alberta Camusa; zaključni odstavki so deloma razširjeni z izvajanji, ki so v razpravi v sklepnem poglavju. — Kratice v opombah pomenijo: P. I. — Albert Camus: Théâtre, Récits. Nouvelles, Bib!. de la Pléiade 1962; P. Il — Albert Camus: Essais. Bibl. de la Pléiade, 1965; M. S. — Le Mythe de Sisyphe; C. I, II, — Albert Camus: Carnets 1935—1942 in Carnets 1942—1951. 2 Kakor »absurdno umovanje« in »absurdni človek« so tudi termini »absurdno ustvarjanje«, »absurdni ustvarjalec«, »absurdno delo« povzeti po Ca-iniisu. S pridevnikom absurden označuje Cainus mišljenje, delovanje, osebo ali stvar, ki jih determinirata spoznanje in logika absurda, definirani v eseju Sizifov mit. 3 M. S., P. II str. 177. beremo v Carnets: »Ne bi bil smel napisati: če bi bil svet jasen, ne bi bilo umetnosti, marveč: če bi menil, da ima svet smisel, ne bi pisal. So primeri, ko je treba biti oseben, iz skromnosti.«4 Iz navedenega sledi, da je umetniško ustvarjanje za posameznika, konkretno za Camusa, nadomestilo za filozofsko ali znanstveno Resnico, ki se mu zdii nedosegljiva. Z drugimi besedami, tu se nam umetnost kaže v novi metafizični funkciji: niti kot objektivacija ali čutna pojavnost dulm v heglovskem smislu ali kot pot do lepote in preko nje do Platonove ideje, niti kot romantična sublimacija svetnega in zemeljskega, niti kot simbolistično intuitivno poimenovanje skrivnosti, ki je nedosegljivo človeškemu umu. V tej metafizični funkciji je nekaj paradoksalnega: spočelo jo je zanikanje, nastala je iz nevere v spoznanje višjega smisla in kot rezultat spoznanja absurda. V svetu absurda umetnost ne razkriva resnice, marveč pričuje o nemožnosti razkritja resnice, se pravi, da vendarle priča o določeni resnici, namreč o absurdu. Vendar, pravi Camus, umetnina ni niti zatočišče niti beg pred absurdom, »marveč je sama po sebi absurden fenomen, in gre samo za to, da jo opišemo. Umetnina ne kaže izhoda iz bolezni duha, nasprotno, umetnina je znamenje te bolezni in jo kakor odmev vrača v celotno človekovo mišljenje.«5 Umetnost je torej simptom bolezni duha in razkriva pomanjkljivost filozofije, tisto pomanjkljivost, ki je filozofi nočejo priznati. Po Camu-soveni mnenju je filozof stvarnik, ki hoče s svojo mislijo ustvariti nov svet: »Misliti se pravi predvsem hoteti ustvariti nov svet /.../. Se pravi izhajati iz temeljne neskladnosti, ki ločuje človeka od njegove izkušnje, da bi našli nostalgiji ustrezno področje razumevanja, svet, ki ga vklopa razum ali pojasnjujejo analogije in ki omogoča razrešitev neznosne razklanosti.«® Prav takšni misli pa se odpoveduje Caniusova »lucidna misel«, ki se v sanvood povedi omeji na ugotavljanje videzov. Zakaj šele v trenutku, meni Camus, ko se misel odpove sama sebi, se prebudi domišljija, ki s podobami ponazarja konkretnost in telesnost, minljivi in prav zato edini resnici vsega človeškega.7 V zvezi s tem ugotavlja, »da je delo uleleševanje drame intelekta. Absurdno delo ponazarja, kako se misel odpove svojim slepilom in pristane na to, da je samo pamet, ki oživlja 4 C, 11, konec 1942, str. 54. 6 Ms. P. 11, str. 174. 0 N. m., str. 177. 7 N. m., str. 176. videze iin prekrije s podobami to, kar nima pameti.«8 Navedene teze zadevajo predvsem literarno ustvarjanje, saj v likovni umetnosti že tako prevladuje »opis v svoji sijajni skromnosti«. Celo najbolj intelektualno slikarstvo — pri tem verjetno misli na abstraktno, oz. nefigura-tivno slikarstvo — ki skuša reducirati stvarnost na bistvene elemente, je izrazita čutna manifestacija, splet barv, ki razveseljujejo oči.8 Isto velja za kiparstvo: »Izraz se začne, kjer se misel konča. Ti mladeniči s praznimi očmi, ki so z njimi obljudeni templji in muzeji — njihova filozofija je v njihovih kretnjah.«8 Literatura, predvsem pa roman, sta torej v večji meri izpostavljena spekulativnemu mišljenju kakor likovna umetnost ali glasba, kjer prevladuje čutni aspekt. V nasprotju s tradicionalnim mnenjem Camus namreč odklanja ostro mejo med filozofijo in književnostjo in išče stične točke med filozofijo in romanom. Že leta 1936 je zapisal v Carnets: »Razmišlja se samo v podobah. Ce hočeš biti filozof, piši romane.«9 Podobno misel je zapisal dve leti pozneje v kritiki J. P. Sartrovega romana La Nausée-, »Roman ni nikoli nič drugega kakor filozofija, prenesena v podobe. In v dobrem romanu je vsa filozofija prešla v podobe.«10 In v Sizifooem mitu beremo: »Veliki romanopisci so romanopisci filozofi, se pravi nasprotje od pisateljev s tezo«.11 Cainusov komentator R. Quilliot razlaga te misli kot začasno spravo med filozofijo in umetnostjo, ki pa bo sčasoma postala dvomljiva. Kot dokaz navaja Cainusov poznejši zapis v Carnets iz leta 1945, kjer Camus odklanja naziv filozof in hoče biti umetnik. Quilliot meni, da s tem vzpostavlja tradicionalno razločevanje med filozofijo in umetnostjo.12 Toda če primerjamo zgoraj navedene Camusove trditve s tistimi, ki govore o abdikaciji misli kot nujnem pogoju za nastanek umetnine, se zdi, da si pisatelj nasprotuje že na straneh istega dela. Vendar ta domneva ni utemeljena. Očitno je namreč, da termina »filozofija« in »filozof« uporablja v različnih pomenih, ne da bi na to posebej opozoril. Romanopisci filozofi, ki jih navaja v Sizifooem mitu, de Sade, Balzac, Melville, Stendhal, Dostojevski, Proust, Malraux, Kafka, gotovo niso filozofi v istem pomenu besede kakor na primer Kant ali Hegel. Enkrat gre torej za filozofijo kot zaključen sistem, ki ukinja neenotnost in protislovja, drugič za filozofijo kot življenjsko in intelektualno izkušnjo, 8 N. m., str. 177. » C. I, str. 23. 10 Alger Républicain, 20. okt. 1938; P. II, str. 1417. 11 M. S., P. II, str. 178. 12 Albert Camus et le roman, P. I, str. 1886. 10 — Slavistična revija ki bi jo lahko vzporejali na primer z eksistencialno mislijo S. Kiirke-gaarda. Y tem smislu je tudi Camus ostal filozof, čeprav je naziv odklanjal, kar pa je razumljivo, saj je hotel biti in je tudi bil predvsem umetnik. Kakor vidimo, tedaj ne gre niti za »začasno spravo« med filozofijo in umetnostjo niti za neskladnost v istem delu. Pač pa se zdi, da se njegova hipoteza o sožitju med mislijo in domišljijo opira med drugim na Ploiina, na njegovo podajanje metafizičnih pojmov s prispodobami; na to P lotili.ovo značilnost je namreč mladi Camus opozoril v svojem diplomskem delu Métaphysique chrétienne et néoplatonisme. Seveda pa je v obravnavanem tekstu v središču pozornosti umetnost, ne filozofija. Romanopisci — Camus govori predvsem o »vélikem romanu« — so po njegovem mnenju prav tako ustvarjalci svetov kakor filozofi. Roman ponazarja določeno »vizijo sveta« in ta določa »romaneskno igro telesa in strasti«. Poleg tega ima roman »svojo logiko in intuicijo, svoja modrovanja in postulate, kakor tudi svoje zahteve po jasnosti«.13 Zgradba romana torej terja določen miselni koncept in pisateljeva vizija sveta je nedvomno utemeljena v njegovem svetovnem nazoru, skratka v njegovi »filozofiji«. Ne glede na bistveno razliko med svetom filozofskega sistema in svetom romana, ki je izražen v podobah, kjer »abstraktna misel slednjič dobi svojo telesno oporo«,13 je romanopisec prav zaradi svoje filozofije v skušnjavi, da bi svet, ki ga je sam ustvaril, tudi razložil, skratka, da bi po zgledu filozofov v pravem pomenu besede svoj miselni sistem tudi sklenil. Razlika med filozofom in pisateljem je namreč prav v tem, da prvi svoj svet razloži in sklene, drugi pa ga pred bralcem razgrne in pusti njegovim mislim prosto pot. V tej zvezi je razumljiv tudi Camusov odpor do romanov s tezo, o katerih meni. da jih »najpogosteje navdihuje samovšečna misel«.14 S tem pa ni rečeno, da dela, ki je v njih utelešena omejena, uporniška in minljiva misel, ničesar ne dokazujejo. Toda njihova veličina je v upodabljanju konkretnosti in zato pomenijo zmagoslavje telesnosti. To zmagoslavje pa je posledica dejstva, da je misel pristala na poraz abstraktnih špekulacij.14 Toda prav težnji, da bi sklenili sistem, se je najteže odpovedati. Camus meni, da je roman zvrst, kjer je »sklep« skoraj neizbežen; vendar je iz njegovih izvajanj razvidno, da ceni prav tista dela, ki so se mu izognila. Znano je, da je bil tega mnenja že G. Flaubert, ki je v nekem ls M. S., P. II, str. 178. 14 N. m., str. 191. pismu zapisal: »Budalost obstaja v tem, da hočemo skleniti.« Camus je ta stavek prepisal v Carnets spomladi 1942, to je še pred izidom Sizi-fooega mita.15 Camus se pri utemeljevanju svoje estetike absurda deloma opira na literaturo preteklosti, s katero hoče ohraniti kontinuiteto. I o seveda ne pomeni, da je v vrsti avtorjev, ki jih navaja kot pisatelje filozofe, videl »absurdne« ustvarjalce, čeprav npr. dela de Sada, Melvilla, Dostojevskega in Prousta predstavljajo svet, kjer je bog nem ali odsoten ali pa je človek z njim v sporu zaradi njegove krivičnosti. Vsekakor pa so ga ta dela utrdila v prepričanju, da je absurdno misel mogoče upodobiti v romanu, da ima romanopisec možnost ustvariti svoj svet, stkan iz čutnih videzov, ne da bi hkrati ustvaril zaključen sistem in podlegel iluziji skladnosti in enotnosti s svetom. Na temelju odnosa med filozofijo in umetnostjo, kakor ga je zaznal v nekaterih romanih preteklosti in sedanjosti, je laže formuliral svojo zamisel o absurdnem ustvarjanju. Veliki miim. Absurdni ustvarjalec Poglavje Sizif o ve g a mita »La Création absurde« je imelo v rokopisu podnaslov »le Grand mime« — Veliki mim.18 V končni redakciji ga je avtor spustil, ohranil pa je termin v tekstu poglavja: »Vsi /igralec, zavojevalec in vsi absurdni ljudje/ poskušajo ponazarjati /mimer/, ponavljati in poustvarjati svojo lastno stvarnost. Navsezadnje le spregledamo in vidimo obraz lastnih resnic. Za človeka, ki se je odvrnil od večnosti, je vsa eksistenca en sam čezmerni mini pod krinko absurda. Ustvarjanje je véliki mini.«17 Formulacija je dokaj enigmatična, saj avtor ne razloži, v kakšnem pomenu uporablja besedi mimer, mime. Glede na glagole mimer, répéter, récréer smemo sklepati, da mimer pomeni tako ponazarjanje in prikazovanje kakor poustvarjanje, vsekakor pa ne samo golo posnemanje. Ta predpostavka se opira na dejstvo, da se Camus sklicuje na igralca in zavojevalca, ki kot absurdna človeka zavestno kreirata svoje življenje. Poleg tega dostavlja, da se ta veliki mini odigrava pod krinko absurda, in s tem dovoljuje razlago besede v smislu predstavljanje, igranje. Potemtakem bi se morda še najbolj približali pravemu pomenu besede, če lui rekli, da je ustvarjanje velika igra, igranje ali ponazar- « С. II. str. 24. 18 1'. II, str. 1447. 17 M. S., Р. II, str. 174. j an je. Vsekakor moramo biti pri prevajanju in razlagi besede zelo previdni, zlasti pa ne smemo pozabiti, da avtor z njo ne označuje umetnine, marveč ustvarjanje.18 Že iz konteksta je namreč razvidno, da Camus ni nameraval definirati umetnosti, marveč podati razmerje ustvarjalec — ustvarjanje in formulirati eksistencialno funkcijo vsakršnega, ne samo umetniškega ustvarjanja; saj ne dela razlike med pisateljem — prej govori o Proustu — in drugimi primeri absurdnega življenjskega stila. Kakor si Don Juan in zavojevalec izbereta svoj način življenja in kreirata svojo igro, tako se tudi umetnik in pisatelj, ki sta spoznala absurd, odločita za igro umetniškega ustvarjanja. Pri tej odločitvi pa je najpomembnejše stališče, ki ga imata do svojega dela, in to stališče Camus podrobno opisuje v svojem eseju. Kakor smo videli, umetnost ne more biti niti smisel, niti namen, niti tolažba. Zato absurdni ustvarjalec ni toliko navezan na svoje delo, da se mu ne bi mogel odreči.19 Ce bi prišlo do tega, bi njegovo življenje dobilo smisel, »kar je smešno«. Tedaj ustvarjanje ne bi bilo več »vaja ravnodušnosti in strasti, ki v njej izgorevata sijaj in nepotrebnost človeškega življenja«.20 Kakor mora živeti, tako mora umetnik tudi ustvarjati brez priziva in se zavedati nepotrebnosti svojega dela. Naveličan svoje »igre« — tu Camus sam uporablja izraz igra — se od njega lahko odvrne. Lahko ga seveda ustvari, toda »če naj se absurdno stališče kot takšno ohrani, se mora zavedati svoje poljubnosti«.20 Ta igra, ki ni z ničimer utemeljena, razen s posameznikovo voljo, je torej na poseben način zavezujoča. Svoja pravila ima, ki jih je treba upoštevati. Kdor hoče vzdržati v tej absurdni askezi, mora nenehno ohranjati lucidno zavest o nepotrebnosti in minljivosti svojega početja in vedeti, da ustvarjanje nima prihodnosti, da je brez jutrišnjega dne. »Ustvarjanje je odpoved,« je že maja 1937 zapisal mladi Camus.21 Takšno stališče je celo pripisoval starim Grkom in menil, da so svoje prve stebre klesali v les iz sovraštva do trajanja.22 Upor proti absurdu, ki ga 18 To razliko je spregledal J. J. Lakicli, ki je omenjeno formulacijo razumel kot Cainusovo definicijo umetnosti; pri tem je še poenostavil pomen besede >mime« in jo prevajal samo kot posnemanje, opisovanje — »imitation and description«, kar ga je vodilo do sklepa — o njem bomo govorili pozneje — tla je Camusova estetika absurda mešanica surovega realizma in kaotične romantike s primesjo eksistencializma. The Esteiics of Albert Camus, str. 91, 92, 95; Wayne State University, Ph., D., 1964. '» M. S., P. II, str. 176. 20 M. S., P. II, str. 179. 21 C. I, str. 49. 22 L'Eté à Alger, P. II, str. 74. avtor pojmuje kot uveljavljanje človeškega dostojanstva, .terja torej od ustvarjalca isto moralo absurda kakor od slehernega absurdnega človeka. Podrediti se mora določeni disciplini in vztrajati v naporu, o katerem ve, da je neploden, da se troši v »ponavljanju in cepetanju na mestu«, skratka da je napor »za nič«.23 Ob tem naporu, ki je najbolj učinkovita šola potrpežljivosti in bistro vidnosti, zbledi celo pomembnost umetnine: »Morda pa je velika umetnina sama po sebi manj pomembna od preizkušnje, ki jo nalaga človeku, in od priložnosti, ki mu jo nudi. da obvladuje slepila in se tako bolj približa goli stvarnosti.«24 To golo stvarnost pa je Camus že prej definiral kot temeljno nepotrebnost slehernega individualnega življenja. Tako se zdi, da je končna bilanca čisti nič. Toda kakor je avtor strast do življenja paradoksalno utemeljil z brezupnostjo življenja, kakor je vredno živeti prav zato, ker življenje nima smisla, tako je tudi ta napor »za nič«, to cepetanje na mestu »absurdna radost v pravem pomenu besede«.25 Nihilizem absurda ima tako svojo pozitivno plat in to ne samo za ustvarjalca, marveč tudi za samo umetnost: »Umetnosti najbolje služi negativna misel.«26 Zakaj šele po konfrontaciji z ničem je avtor resnično svoboden, tako v samem sebi kakor v odnosu do dela. V razmerju ustvarjalec — ustvarjanje zaznava Camus tudi medsebojno učinkovanje avtorja in njegovega dela; imenuje ga ozmoza: »Kakor mislec je tudi umetnik angažiran v svojem delu in v njem nastaja.«27 Prepričan je, da je to eden najpomembnejših estetskih problemov, vendar ga podrobneje ne analizira. Toda iz njegovih Izvajanj je mogoče sklepati, da prav to medsebojno učinkovanje omogoča, da se hkrati z ustvarjanjem oblikuje umetnikova usoda: »Ustvarjanje je torej oblikovanje lastne usode.«28 Camus trdi, dato v enaki meri velja tudi za Don J nana, zavojevalca in igralca, vendar je med njihovim in umetnikovim ustvarjanjem pomembna razlika: medtem ko je pri njih zavest absurda in upora proti njemu njihova intimna, subjektivna zadeva, umetnik svoj upor objekti-vira v delih; medtem ko oni lahko zapadejo v rutino, se pravi, da lahko »goljufajo«, umetnik ki dela dovrši, tega ne more. Zato edino zanj velja Camusova trditev, da je videz enak biti, ali kakor pravi J.-P. Sartre, 28 M. S., P. II, str. 191. 24 N. in., str. 190, 191. 25 N. m., str. 173. 20 N. m., str. 189. 27 N. m., str. 175. 2B N. m., str. 192. da je človek tisto kar dela in naredi. Sicer pa Camus sam na drugem mestu govori o delu kot edinstveni priložnosti za vzdrževanje in ohranjanje ustvarjalčeve uporniške zavesti: »V tem svetu je torej delo edinstvena priložnost za vzdrževanje zavesti in zapisovanje njenih doživetij. Ustvarjati se pravi dvakrat živeti.«29 Ce bi Camus ne bil izgnal absoluta, bi lahko rekli, da je ustvarjalec, ki se zaveda svoje nepomembnosti, v vratolomnem skoku prišel iz nič na vse, saj mu je dano — in to samo njemu — dvojno življenje. V Camusovem svetu relativnosti in razdvojenosti pa gre le za skrajna nasprotja in razpetost med njimi. Opisani subjektivni vidik estetike absurda, ki se izraža v ustvar-jalčevem stališču do ustvarjanja, pa odločilno vpliva na značaj njegovega dela in tako prehaja v objektivnost. Izdelek nujno razodeva človeka, ki ga je ustvaril. V skladu s to odvisnostjo Camus ne dopušča brezosebne umetnine, se pravi dela, ki bi bilo povsem odtrgano od avtorja. Nasprotno, delo je bistveno vezano nanj, ne samo na njegovo ustvarjalno stališče, marveč na njegovo življenje v celoti.30 Kakor vsak absurdni človek tudi ustvarjalec usklaja življenje s spoznanji. Zadostiti hoče dvema nasprotnima potrebama: »Po eni strani zanikati, po drugi povzdigovati.«31 Njegova duša se je odpovedala upanju, duhu enotnosti; zato ceni in se navdušuje za raznolikost. Njegovo pravilo je živeti intenzivno in izkoristiti čim več možnosti. Veliki umetnik je zato predvsem »le grand vivant«, in »sa voir-vi vre« je pomembnejše od »savoir-faire«. Živeti pa pomeni Camusu občutiti in premišljevati: »... živeti pomeni tudi misliti o življenju — tukaj gre prav za ta subt iin i odnos med izkušnjo iin zavestjo.«32 Zato terja od absurdnega ustvarjanja tisto, kar je terjal od misli: upor, svobodo in raznolikost. Kakor se je absurdna misel odpovedala spoznanju bistev, tako tudi umetnik nima pretenzije, da bi v svojem delu razkrival poslednje resnice. Realnosti ne bo razlagal alii pojasnjeval; opisoval jo bo tako, kakršno vidi, se pravi v vsej raznolikosti. Toda ponavljal, ponazarjal bo svet s svojega stališča, in to bo dalo delu določeno enotnost. Medsebojno dopolnjevanje njegove misli in izkušnje ustvarja med posameznimi deli kontinuiteto, tako da pisatelj, če je zares umetnik, piše pravzaprav eno samo delo, čeprav si posamezna dela morda nasprotujejo. Veliki opusi so zato dostikrat 'monotoni in morda je prav v N. m., str. 173. 30 N. m., str. 175. 31 N. in., str. 190. 32 N. m„ str. 176; C. I, jeseni 1938, str. 127. tej monotonosti njihova veličina.33 Za to tezo je našel Camus potrditev tako pri Melvillu kakor pri mojstrih francoskega romana, na primer pri Mme de La Fayette, В. Constantu ali Stendhalu: »Mislim, da lahko rečeni /.../, da Melville ni nikoli pisal drugega kakor eno in isto knjigo, ki jo je venomer znova začenjal.«34 In: »Nedvomno se približamo resnici, če pravimo, da je velika značilnost teh romanopiscev, da vsak s svoje strani pripovedujejo zmerom isto stvar in zmerom v istem tonu. Л osrčju naših velikih romanov tako najdemo določeno zamisel človeka, ki jo »azum uveljavlja in poudarja s pomočjo maloštevilnih situacij.«35 Določena naravnanost ustvarjalca in določena zamisel človeka torej nista nekaj novega. Novo je to, da se absurdni ustvarjalec svojega koncepta stalno zaveda; da se kakor Sizif zaveda nepotrebnosti in neuspešnosti svojega dela, ki bo šele z njegovo smrtjo dobilo celotno podobo. Absurdna umetnina Camusova izvajanja o absurdnem ustvarjanju predpostavljajo dve temeljni možnosti. Prva je odpoved, se pravi, da se ustvarjalec delu odpove in ga sploh ne izdela. Ce povzamemo avtorjevo trditev, da ustvarjanje s u;pon ira dramo intelekta, potem bi lahko rekli, da je ta možnost samomor uma in duha. To je redukcija človeka na stvar, na predmet, ki jo je mladi Camus, pretresen nad nepomembnostjo in od-večnasijo človeka, izrazil z naslednjo prispodobo: »Mera človeka? Molk in mrtvo kamenje.«3® To je spoznanje absurda brez upora proti njemu in v tem primeru je edino dosledno stališče totalna ravnodušno»! kamna, z drugimi besedami, molk.37 Druga možnost je, da se drama intelekta ne konča v samomoru in da umetnik delo ustvari. Tedaj šele nastopi vprašanje, kakšno je oz. kakšno naj bo absurdno delo. Iz Camusovih formulacij, ki zadevajo predvsem književnost, je mogoče razbrati dve možni varianti upodabljanja sveta in človeka, ki ju sam avtor sicer ni ločeno opredelil, ki pa ju je mogoče določiti prav z vidika omenjene »drame intelekta«. Ta drama, ki je pravzaprav zavest 33 M. S., P. II. str. 175, 190. 34 Herman Melville, P. 1, str. 1900. 35 L'Intelligence et l'échafaud, Confluences št. 21—22, 1943; P. I, str. 1890. 30 Le Désert, P. Il, str. 85. 37 Prim. Lettre au sujet du >Parti pris< de Francis Ponge in pismo Pierru Bonnelu, P. II, str. 1665, 1668; 1422—1423. absurda in upora proti njemu, je v delu lahko prisotna, lahko pa tudi ne. Enkrat je delo inkarnacija te drame, drugič je njen rezultat. To pa ne pomeni, da se ti možnosti izključujeta; oba principa sta celo lahko prisotna v istem delu. 1. Delo kot rezultat drame intelekta. Umetnik, ki se je odpovedal težnji po enotnosti, prikazuje svet v njegovi raznolikosti in pestrosti, kakor ga zaznava s svojimi čutili. Sveta ne razlaga niti ne išče rešitve problemov, pač pa svet opisuje po principu kvantitete in intenzivnih čutnih doživetij: »Prostor umetnosti je raznolikost... Pojasnjevanje je nično, preostane občutje in z njim neprestani apeli sveta, ki je količinsko neizčrpen.« Umetnina je »zmagoslavje telesnosti«; »enolična in zavzeta ponovitev, ki jo je že priredil svet: telo, neizčrpni lik na pročeljih templjev, oblike in barve, množina in pičlost.«38 Ustvarjalčeva lucidna misel, ki se odpoveduje pojasnjevanju, se prav tako upre skušnjavi, da bi stvarem podeljevala kakšen globlji pomen: »Absurdno delo zahteva umetnika, ki se zaveda svojih mej, in umetnost, kjer konkretnost ne pomeni ničesar več od same sebe.«39 Absurdna umetnost naj torej ponazarja tisti aspekt realnosti, ki ga je Camus v le Désert imenoval »pasivna resnica sveta«40 in ki se zdi dokaj blizu Sartrovi kategoriji »être-en-soi« — »biti-po-sebi«. Takšno umetnost je Camus odkril v delu le Parti pris des choses Francisa Pongea; o njem meni med drugim tole: »Mislim, da je le Parti pris absurdno delo v čistem stanju — hočem reči delo, ki se kot sklep in ponazoritev" porodi na skrajnem polu filozofije o nepomenskosti sveta. Takšno delo opisuje, ker je poraženo... zakaj vi mi dokazujete, da ravno predmet ponazarja in upodablja absurdni svet.«41 Približno dve leti pozneje je tudi J.-P. Sartre v obširni študiji o istem delu opozoril na ne človeški aspekt Pongeovega imaginarnega sveta in spoznal v avtorju misleca in pesnika »Fenomenologije narave«.42 Ne glede na to, kdo od obeli je ustrezneje dojel Pongeovo poezijo predmetov — on sam je Camusovo interpretacijo sprejel z rahlimi pridržki43 — pa lahko trdimo, da je v Camusovi zahtevi до umetnosti, kjer naj konkretnost ne pomeni nič drugega kakor samo sebe, in v njegovi 38 M. S„ P. II, str. 191, 174, 176. 3» N. m., str. 176. 10 Op. cit. P. II, str. 85. 41 P. II, str. 1663, 1664. 42 L'Homme et les choses, Situations I, 1947, str. 254—255, 256—258, 262—265, 288, 293. 43 F. P. Le Parti pris des choses, 1967, str. 189—207. oceni Ponigea ena prvih zamisli »predmetne književnosti«, ki jo je pozneje pisal in utemeljil A. Robbe-Grillet, eden najvidnejših predstavnikov francoskega »novega romana«. Ne glede na ta sovpad pa je zanimivo, da je slednji verjetno prezrl ta aspekt Camusove estetike absurda in na osnovi svojih kriterijev ugotovil, da vsi trije, Camus, Poinge in Sartre, z antropomorfnimi prispodobami svet humanizirajo in tako ostajajo v mejah tradicionalnega humanističnega odnosa do sveta.44 Ta ocena vsekakor ustreza pretežnemu delu Camusove književnosti in tudi nadaljnjemu razvoju njegovih estetskih načel. Čeprav so ga fascinirale Pongeove stvari, je vendarle še v tem prvem aspektu prisoten človek s svojim telesom in z občutji. Absurdni umetnik torej iz upora proti absurdu ustvari delo. ki poveličuje raznolikost vsega, kar je od tega minljivega sveta. Toda od celotnega procesa, ki ga je v njem sprožila zavest absurda, je v njem izražen samo zadnji člen: izzivalni pristanek na svet. Ustvarjalcev poust varjeni svet pa je, kakor pravi Camus, obenem »veličasten« — verjetno zato, ker je umetnik obvladal tragičnost svojega spoznanja — in »otročji« — verjetno zato, ker se umetnik zaveda njegove nepomembnosti in nepotrebnosti.45 Ob vsej raznolikosti in pestrosti takšnega dela sam avtor dopušča domnevo, da je nujno podložno kaotičnosti vtisov in občutij in da mu manjka določen red, ki je pogoj za umetnino. Vendar ne gre prezreti vloge, ki jo tu igra razum: njegova funkcija je, da v nered vnaša red. Sicer pa je Camus o tem 'problemu kot o protislovnosti absurdnega stališča spregovoril v pismu Pierru Bonnelu; tam pravi, da ustvarjanje daje nekoherentnosti minimum koherentnosti in uvaja posledičnost tja, kjer je brezzveznost: »Zakaj povsem brez logike izraz ni mogoč. Kakor hitro poskušamo spraviti v obliko tisto, kar smo zaznali, vpeljemo' v izkušnjo sistem.«4e 2. Delo je inkarnacija drame intelekta V tem primeru je upor proti absurdu prisoten v oblikovanju snovi in delo je ponovitev človeškega položaja z življenjsko strastjo in porazom vred. To je delo, ki ne beleži samo občutij, marveč tudi prigode človekove zavesti. V nasprotju s >pasivno resnico« bi v tem primeru lahko govorili o »aktivni resnici« absurdnega človeka. Zato absurdno 44 Л. R.-G.: Pour un nouveau roman, poglavje »Nature, humanisme, tragédie«. 45 M. S., P. II, str. 174. 48 P. II, str. 1522—1523. delo odsev a metafiziko in moralo absurda: »Če zapovedi absurda v njem niso upoštevane, če ne ponazarja razklanosti in upora, če služi iluziji in zbuja upanje, ni več neutemeljeno.«47 Podajanje takšne eksistence pa veže Camus na določen, že znan estetski princip. Prava umetnina, pravi, se odpoveduje težnji, da bi podala celotno avtorjevo izkušnjo na način literature, ki pojasnjuje in dopoveduje. Razmerje med izkušnjo in delom je ustrezno, »kadar je delo samo en sklad, izklesan iz izkušnje, kadar je kakor faseta diamanta, kjer se notranji sijaj zbira, ne da bi bil s tem omejen. Y prvem primeru gre za obremenjenost in neupravičeno zahtevo po večnosti. V drugem za delo, ki je plodno zaradi zamolčanega, a slutenega bogastva izkušnje.«48 Y Carnets, kjer je že 1958 zapisal prispodobo o diamantu, je še bolj natančno izrazil isto misel: »Umetnik in umetnina. Prava umetnina je tista, ki pove manj. Med globalno izkušnjo umetnika, njegovo mislijo, življenjem, v nekem smislu njegovim sistemom /če odmislimo tisti aspekt izraza, ki pomeni sisteniatičnost/ in delom, ki odseva to izkušnjo, je določen odnos. Ta odnos je slab, kadar umetnina podaja celotno izkušnjo, obrobljeno z literarnimi okraski.«50 Ta element estetike absurda se nedvomno opira na Gidovo formulacijo klasicizma v Incidences, kjer beremo, da »klasicizem ... v celoti teži k litoti. To je umetnost izraziti največ tako, da se pove najmanj. To je umetnost sramežljivosti in skromnosti.«51 Pri Camusu pa se ta princip vrača v njegovo zamisel absurdnega človeka, ki se je odpovedal težnji po univerzalnosti ali večnosti, kakor pravi Camus, in se zaveda svoje omejenosti; v tem smislu vsaj pojmujemo njegov stavek, da je »prava umetnina vselej po meri človeka«.52 V tem principu sta obseženi disciplina in samoodpoved, skratka etika absurdnega človeka. V njem je slednjič tudi molk kot posledica zavesti, da človeku ni dano izraziti tistega, kar je bistveno, in tako premostiti absurd. Obenem pa je očitno, da drugi aspekt estetike absurda uvaja element, ki ga prvi nima. Pripoved v podobah naj bi razodevala nekaj več kakor samo sebe, predvsem tisto, kar je zamolčano. V tem primeru morajo imeti podobe pod tekst, ki jih presega v različnih smereh, « M. S., P. II, str. 179. 4H N. m., str. 176. 4U C. L, str. 127. 50 C. I, jesen 1939, str. 169. 51 Incidences, 1925, str. 169. 52 M. S., P. II, str. 176. skratka imeti morajo simbolični pomen v najširšem pomenu besede. O svojem pojmovanju simbolike je Cannus spregovoril v študiji o F. Kafki, ki je dodana Sizifooemu mitu. Tam pravi, da je včasih možna dvojna razlaga Kafkovega imaginarnega sveta in da simbol zmerom presega intenoijo tistega, ki ga je uporabil, se pravi, da izraža več, kakor pa se sam ustvarjalec zaveda.53 Poleg tega ugotavlja, da bi bilo zgrešeno, če bi hoteli simboliko do podrobnosti razložiti ali prevesti: »Simbol je zmerom v splošnosti in naj bo prevod še tako točen, umetnik lahko vzpostavi v njem samo nagib duha, ki ga oživlja; dobesed-noisti ni.«53 Pri Kafki je ta simbolika še posebej zapletena. V Procesu, ki je po Camusovem mnenju absurdno delo, se na prvi pogled lahko zazdi, da simbolike sploh ni. Pripoved je naravna, skrajno konkretna in povsem vkrojena v vsakdanjost. Toda prav ta naravnost ali navadnost je svojevrsten simbol, ki paradoksalno izraža nekaj nenavadnega, nekaj nezaslišanega. Razkorak je v tem. kako K. sprejme na znanje lastno obsodbo in kako se bralcu prikazujejo K.-jeve prigode. Kafka izraža tragedijo z vsakdanjostjo in absurd z logiko:51 »Duh projicira svojo duhovno tragedijo v konkretnost. To pa lahko stori le s pomočjo stalnega paradoksa. ki daje barvam zmožnost, da izražajo praznino, in vsakdanjim kretnjam moč, da prevajajo večnost ne težnje«.54 V Procesu je torej realiziran drugi aspekt estetike absurda; kakor pravi Camus, zgodba sama upora res ne eksplicira.55 predpostavlja pa ga njen kontekst, saj K.-jeva vdanost izzove v bralcu grozo in protest. V zvezi s Camusovo zakoreninjenostjo v starogrški tradiciji pa je značilno, da je oba as peki a Ilustriral z grško umetnostjo. Prvega s »slepimi mladeniči« in »telesi na pročeljih grških templjev«, drugega s tragedijo. in sicer prav v analizi Kafkovega Procesa. Najprej primerja Kafkov način upodabljanja absurdne eksistence z igralskimi interpretacijami tragičnih oseb: če igralec ne pretirava, če ohranja mero, bo zbudil čezmerno grozo. Nato ugotavlja sorodnost med Procesom in grško tragedijo. Edipova usoda je oznanjena od vsega začetka, nadnaravne sile so sklenile, da bo zagrešil zločin in incest. Umetnost obstoji v tem, da je (a strašna usoda — ki sprva ne pretrese, ker se zdi neverjetna prikazana od dogodka do dogodka kot sklop logičnih in nujnih zaporedij v vsakdanjem življenju. V uporniškem kriku človeka, češ da to 5:1 N. m., str. 201. 54 N. ni., str. 202—203. " N. m., str. 205. ni mogoče, je tedaj že brezupna gotovost, da je tako mogoče, da je res.56 Večpomenskost teksta, oziroma simbolična vrednost podob pa nas vodi k naslednji predpostavki estetike absurda, k trditvi, da se absurdna misel odigrava v mitih.57 O pomembni vlogi mita v absurdnem umovanju nas poleg samega naslova pouči tudi zgradba eseja Sizifov mit. Poglavjema Absurdno umovanje in Absurdni človek sledi Absurdno ustvarjanje, ki vodi k sklepnemu poglavju Sizifov mit. Camusova interpretacija antičnega mita o Sizifu je sinteza treh aspekiov absurdnega sveta, ki se združujejo v mitu, ki ga je Camus poustvaril. saj mu je dal nov pomen. S tem je ponazoril lastno težnjo, naj se misel odpove umovanju in se izrazi v podobah. V sklepnem poglavju se spremeni tudi stil podajanja; iz pretežno diskurzivnega načina preide v plastično podajanje podob. Pred nami ni več Sizif kot pojem ali senca v Hadesu; pisatelj ga predoči v vsej telesnosti, v skrajnem naponu njegovih mišic, v konkretnem okolju kamenite pokrajine, samotnega pod nočnim nebom. Ta konkretni Sizif pa je hkrati podoba lucidnega absurdnega, v priznanju svoje nepomembnosti velikega in tragičnega človeka. S to poustvaritvijo mita pa se je spremenila tudi njegova funkcija. Prenehal je služiti bogovom in prešel v izključno last ljudi, pravi Camus. Miti, ki se v njih odigrava absurdna misel, so namreč »miti, katerih edina neizčrpna globina je prav itako neizčrpna človeška bolečina. Ne mit kot božja zgodba, ki zabava in zasleplja, marveč kot obraz, kretnja in človeška drama, kjer sta obseženi težavna modrost in strast brez jutrišnjega dne.«58 Sorodno preobrazi» starih mitov je Camus že pred vojno zaznal v pesniški zbirki Oiseau privé Armanda Guiberta. V njej je odkril tradicijo starih sredozemskih mitov iin Plotinovo metafiziko, vendar prenovljeni: »Kaj nenavadna mistika; to kar poskuša ponazoriti, je prej vrnitev neba k zemlji, ali bolje, nenehno nihanje, ki razpenja človeka med njegovo željo po absolu tu in njegovo lakoto po pozemeljski hrani.«58 Guibert, pravi Camus, je mistično vznemirjen, toda njegovi zaključki niso mistični. Skozi njegovo poezijo zaznava mite, ki' ponazarjajo pot duha ali duše, ki išče enotnost, toda pri njem ostanejo »krvaveči Osiri-sovi udi za zmerom raztreseni«.59 66 N. m., str. 203, 204. « N. in., str. 192. 48 Ibid. 59 i-Oiseau privé« d'Armand Guibert, Alger-Républicain, 15. jul. 1939; P. II, str. 1336, 1337. Edinstvenega ustvarjalca mitov — in zmožnost ustvarjati mite je za Catnusa znamenje genialnosti — je odkril v pisatelju Hermanu Melvillu. Že v poglavju o absurdnem ustvarjanju omenja roman Moby Dick kot zgleden primer absurdnega dela. Svoje misli o Melvillu pa je objavil pozneje, leta 1952, kot uvod v francosko izdajo pisateljevega dela. Esej je zanimiv tudi zato, ker se v njem že odraža poznejša identifikacija absurda z zlom in ker poskuša Camus v njem združiti estetiko absurda in poznejšo estetiko upora. Na tem mestu pa nas zanima predvsem Melville kot absurdni pisatelj, kot ustvarjalec mitov, kar je za Camusa pravzaprav vseskozi ostal. O tem priča tudi njegova izjava v intervjuju za les Nouvelles littéraires leta 1951: »Ce je kakšen slikar absurda igral vlogo v mojem pojmovanju literarne umetnosti, potem je to avtor čudovitega Moby Dicika, Američan Melville.. ,«eo Ko govori o MelvilLovih mitih, jih karakterizira v smislu svoje formulacije mita: »Naj dostavim, da so ti miti jasni, čeprav so o njih trdili drugače. Zastrti so samo toliko, kolikor so korenine vsake bolečine in vsake veličine pogreznjene v noč zemlje.«81 Dragocenost mita je predvsem v njegovi zmožnosti, da s simboliko seže globlje v resničnost človeka, da obseže tisti iracionalni aspekt, ki se mu je laže približati s pesniško domišljijo kakor z umom. Veličina Melvillovih mitov je v posebni simboliki njegovih prispodob. Zato so njegove knjige nekaj izjemnega: ».. . hkrati razvidne in skrivnostne, temne kakor polno sonce in vendar bistre kakor globoka voda.«62 Ko Camus primerja Melvillove prispodobe s Kafkovimi, ugotavlja njihovo bistveno različnost; meni namreč, da je pri Melvillu duhovna izkušnja v ravnotežju z izrazom in domiselnostjo ter je utelešena v simbolih, ki segajo v konkretnost, ne pa v sanjski svet: »Ustvarjalec mitov doseže genialnost edino tako, da jih vpisuje v gmoto stvarnosti, ne pa v bežne oblake domišljije.«" Pri Kafki nasprotno duhovna izkušnja preplavlja izraz i-n domiselnost, ki zato ostajata monotona: »Pri Kafki je stvarnost, ki jo opisuje, izzvana s simbolom, in dejstvo izhaja iz podobe, pri Melvillu izvira simbol iz stvarnosti in podoba se poraja iz percepcije.«04 Glede na časovni razmak tned Sizifooim mitom in esejem o Melvillu bi lahko domnevali, da gre za Camusove poznejše estetske nazore. Ta P. II, str. 1342. 01 Herman Melville, P. I, str. 1900. « N. m„ str. 1899. e3 N. in., str. 1901, 1902. 01 N. m., str. 1902. domneva je upravičena v zvezi s Kafke, nikakor pa v zvezi z MelvilLom. Zapis v Carnets na prelomu 1941—1942 priča, da se je že takrat podrobno ukvarjal z Melvillom, in sicer prav z njegovo simboliko. Zanimivo je, da si je že takrat izpisal iste strani njegovega dela, ki jih pozneje navaja v eseju. Posebno pomemben pa je zaključek zapisa: »Čustva, podobe, desetkratno pomnožijo filozofijo«,65 ki pojasnjuje funkcijo podobe v absurdni umetnini, obenem pa vsebuje predpostavko, da je s podobo, ki jo navdihuje čustvo, mogoče izraziti veliko več kakor s filozofsko mislijo. Го pa ne pomeni, da mit razodeva poslednjo resnico, bistvo vsega obstoječega. Ce bi Camus to dopustil, bi pristal na transcendentalno resnico simboiistov v tradicionalnem pomenu besede. Prav v tem pa je tudi razlika med njegovim in njihovim pojmovanjem simbola. »Simbolistični« simbol je intuitivno poimenovanje duhovne transcendence in odpira pot hrepenenju v onostranstvo, Camusov simbol pa je podoba nedoumljivega tostranskega, elementarno človeškega, v zemlji zakoreninjenega življenja, l ak simbol je zanj tudi Hölderlinov Empedokles: zato ni naključje, da je za moto svojega eseja Uporni človek izbral citat prav iz nedokončane drame Empedoklesooa smrt. Kakor rečeno, v Sizifooem mitu Camus ni predstavil Moby Dicka kot zgled absurdnega romana, pač pa je posvetil posebni študiji Dosto-jevskemu, predvsem Kirilovu iz Besoo, in delu Eranza Kafke. Sam pravi, da je izbral ta primera zato. da bi predočil, kako težko je vzdržati v konfrontaciji z absurdom, in pokazal, skozi katero razpoko se v književnost vtihotapljata iluzija in upanje. Za samo estetiko absurda je študija o Kafki pomembnejša kakor poglavje o Dostojevskem z naslovom kiriloo, ki je v glavnem ilustracija absurdnega uiuovanja in »skoka« v religioznost. Vendar je bil Dostojevski s svojim mišljenjem in delom v celoti pomembnejši za Camusovo snovanje. Lahko bi rekli, da ga je nenehno vznemirjal, od začetka do konca ustvarjalne poti, od takrat, ko je v uprizoritvi svoje gledališke skupine v Alžiru igral Ivana Karamazova pa do adaptacije Besov, ki je bila uprizorjena tik pred njegovo smrtjo. Junaki Dostojevskega so imeli zanj nenavadno privlačnost. Z njimi so obljudeni njegovi eseji, skoznje Ilustrira svojo misel. Njihova obstojnost je enaka obstojnosti resničnih ljudi. Zato se mu na primer v Sizifooem milu mimogrede vsili paralela med Ivanom Karamazov im in Nietzschejem, 'označi ju kot slavna morilca boga, ki sta oba končala v norosti.66 Odmeve Dostojev- 05 C. I. str. 2ГЛ). P. II, str. 185—186. skega najdemo tudi v Camusoviih literarnih delili, vendar ne gre precenjevati njegovega vpliva do tiste mere, kakor kritik René Micha, ki trdi, da je Padec tako rekoč posnetek Stavroginove izpovedi.67 Camus je res obravnaval iste teme kakor Dostojevski, na primer samomor, umor in smrtno kazen, predvsem pa razdvojenost in nedoumljivost človeka ter njegovih ravnanj: toda v njegovih delili tri krščanske mistike Dostojevskega, v njih je poganski kult sonca, zemlje in morja, skratka narave, da omenimo samo eno njunih bistvenih razlik. Dostojevski je bil za Camusa predvsem preroški pisatelj, ki je napovedal nihilistično apokalipso moderne dobe, sodobne človekove probleme in konflikte, ter nedosegljivi mojster v prikazovanju iracionalnih momentov človeka in življenja.68 Odnos Camusa do Dostojevskega se je seveda spreminjal v skladu z razvojem njegove misli. V fazi absurda je v njem videl predvsem pisatelja. ki problem človeške eksistence obravnava s perspektive »veličine in emocije«, avtorja, cigar junaki se sprašujejo po smislu življenja.69 V Ivanu Karamazovu, Stavroginu in Kirilovu prepoznava absurdne junake; knez Miškin je dvosmiseln, Aljoša Karamazov pa izvrši preobrat v upanje in religijo. Iz absurdnega pisatelja se tako Dostojevski spremeni v eksistencialnega ustvarjalca. Njegovo delo ni absurdno, pač pa zastavlja problem absurda in vodi do sklepa, da je človek lahko kristjan in absurden: »Eksistenca je varljiva in večna.«70 Študija O' Kafki, ki ji je bilo prvotno namenjeno mesto v samem eseju, je zaradi prepovedi nemške cenzure prišla šele v drugo izdajo Sizif onega mita kot Dodatek in ostala na tem mestu v vseh naslednjih izdajah.71 V splošnem je Caimusovo vrednotenje Kafke dosti bolj zapleteno kakor njegov odnos do Dostojevskega; posamezne ocene Kafke v različnih obdobjih si celo nasprotujejo in se med seboj pobijajo. V času, ki ga obravnavamo, pa je Camus Kafko zelo občudoval in ga prišteval med največje ustvarjalce besedne umetnosti. Vsekakor pa je presenetljivo, da pride pri Kafki do iste ugotovitve kakor pri Dostojevsikem, 87 L'Agneau dans le Placard, Hommage à Л. C., N. R. F., 1960; o vplivu Dostojevskega tia Camusa prim, še Jacques Madaule: Camus et Dostoïevski, la Table Ronde, febr. 1960. "" Dostoïevski: Les Possédés. P. I, str. 1873—1876; Prière d'insérer, Pour Dostoieoski, P. I, s'.r. 1877, 1878—1880. «» M. S., P. Il, str. 182. 70 Id. str. 186—188. 71 I'. II. str. 1414. 1415, 1449, 1455. namreč da njegov opus v celoti ni absurdno delo. V romanu Grad je zaznal »individualno avanturo duše, ki išče milost«,72 kar ga je utrjevalo v domnevi, da je to delo »teologija v dejanju«. V njem vidi pristanek na absurd, ki se zaključi z divinizacijo absurda. Kakor Kiirkegaard sprejme tudi Kafka za bolezen takšno zdravilo, ki ga pripravi do tega, da bolezen vzljubi in goji; odpove se uporu in vda upanju.73 Polemika s Camusovo interpretacijo Gradu bi nas preveč oddaljila od naše teme. Omejujemo se le na pripombo, da v tem delu Camus identificira Kafko s K.-jem in ne razločuje tistega, ki piše, od tistega, ki doživlja, kakor je to storil pri razlagi Procesa. Kafkov opus se mu zato kaže kot prehajanje od upanja v stisko in od modrosti brez upanja v hoteno zaslepljenost; v njeni zaznava celotni razpon odnosa do sveta, ki izvira iz religioznega navdiha. Ysi ti aspekti se združujejo v univerzalnost — pravo absurdno delo pa ne more biti univerzalno, meni Camus.74 Tako smo prišli do zadnjega načela: absurdno delo ni univerzalno. Ujema se z agnosticizmom absurdnega umovanja in s pluralistično vizijo sveta. To načelo vsebuje tudi stališče absurdnega ustvarjalca, ki si v nasprotju s tradicionalno težnjo, naj bi bila umetnost sinteza posameznega in splošnega, prizadeva, da bi povečal njuno nesorazmernost: »Njegova skrivnost je v tem, da najde natančno tisto točko, kjer se stikata v največjem diisproporcu.«75 Da bi čim bolje predočili to predstavo o nesorazmerju, jo bomo ilustrirali z njegovim lastnim romanom Tujec. Y njeni se »posamezno«, to je Meursault, konfrontira z dvema nivojema »splošnega«: z naravo in z družbo, in sicer v točki največje nesorazmernosti. Rezultat je Meursaul-tov dvojni poraz: prvič podleže naravnim silam, neznosni pripeki sonca, in zato zagreši umor, drugič ustaljenemu družbenemu redu z ustreznim javnim mnenjem, verovanjem in pojmovanjem prestopka, krivde in kazni. Ta roman pa ilustrira tudi Camusovo paradoksalno misel, da je življenje srečnega človeka najbolj tragično, ki jo v estetiki dopolnjuje trditev, da je tragično tisto delo, ki opisuje življenje srečnega človeka, zakaj »kolikor bolj je življenje zanosno, toliko bolj je absurdna misel na smrt«.73 Prav ta paradoks je po Camusoveni mnenju nedosegljivo 72 M. S., P. U, str. 202. 73 N. m., str. 205, 209. 74 N. in., str. 209. 75 N. m., str. 210. izrazil Nietzsche, ki je iz estetike absurda — preden je bila formulirana — Izpeljal skrajne konsekvence. Njegovo poslednje sporočilo namreč izvira »iz neplodne in zmagovite lucid nosti in iz trdovratnega zanikanja vsakršne nadnaravne tolažbe.«75 Za Camusa tedaj Nietzsche ni bil le mislec, ki je rušil trhle idole, in prerok novih vrednot onkraj dobrega in zla, marveč tudi dosleden absurdni pesnik. Ob koncu analize absurdne estetike se zastavlja vprašanje, v kakšnem medsebojnem razmerju sta njena temeljna aspekta: ali si nasprotujeta ali se morda dopolnjujeta? Prvi usmerja k opisovanju čutnih zaznav sveta in človeka brez pretenzije te pojave tudi razložiti ali jim pripisovati globlji pomen. Drugi je usmerjen v podajanje človeške eksistence in posamezne človekove usode s stališča spoznanja absurda. Tudi v tem primeru je še zmerom poudarek na opisovanju konkretnega, čutno zaznavnega sveta, toda opis ima razsežnost prispodob in mita. Na prvi pogled je jasno, da obema aspektoma manjka psihološki nivo v smislu pojasnjevanja človeške duševnosti in medčloveških čustvenih odnosov. V drugem primeru obstaja samo psihologija odnosa do sveta, ki je determinirana s spoznanjem absurda; podana je kot temeljna naravnost absurdnega človeka. To trditev opiramo tudi na Camusov zapis, ki priča, da Camus v grških mitiih ni iskal psiholoških pomenov, marveč metafizične in moralne pomene: »Mit in njegov antipsihološki pomen. Duhovna zgodovina zapada pa se nasprotno začenja z odlomkom intimne samoanalize in to je Vita Nuova zahoda.«7® Obravnavana aspekta se.torej razlikujeta le v tem, da prvi predpostavlja istosmiselnost povedanega in izraženega, drugi večsmiselnost. Menimo, da pri Camusu ta principa nista v protislovju, saj sta izšla iz istega koncepta absurda in v bistvu gre le za razširitev razsežnosti. Naj to domnevo ilustriramo spet z romanom Tujec, ki je realizacija obeli aspektov, in sicer tako, da drugi sledi prvemu. Preden se Meursault zave svojega položaja, je njegov fiktivni dnevnik v glavnem beleženje dejstev in čutnih zaznav; po prebuditvi zavesti pa upor preide v sam tekst. Seveda pa konec romana podeljuje celotnemu delu svojo razsežnost. To razliko v podajanju in oblikovanju snovi so kot stilno spremembo zabeležili številni razlagalci Tujca, ne da bi iskali zvezo med to spremembo in avtorjevi estetskimi načeli. Kritiki in teoretiki, ki so obravnavali roman v luči estetike absurda, pa so slednjo pojmovali '« C. I, str. 100. II — Sluvistiina reviju globalno kot enoten princip. Tako je dvojni aspekt te estetike ostal doslej neekspliciran v razpravah o Camusovem delu.77 Vsekakor bi bili v zadregi, če bi morali estetiko absurda klasificirati s tradicionalnimi merili, ker se jim očitno izmika. Kakor absurdno umovanje je tudi estetska misel v 'tej fazi — pa tudi pozneje — v precejšnji meri rezultat njegove osebne izkušnje, se pravi da ima empiričen značaj. Izoblikovala se je predvsem ob metafiziki absurda m ob samem stiku z umetnostjo, ob doživljanju in kontemplaciji umetnin vseh časov ter ob lastnem literarnem ustvarjanju. Camus ni nameraval ustvariti zaključenega estetskega sistema z natančno določenimi kategorijami — saj je odločno odklanjal vsakršen spekulativni sistem. Odpovedal se je definiranju bistva umetnosti; skušal je določiti predvsem njeno funkcijo, pomen in značaj v absurdnem svetu, kakor ga je sam formuliral. Zato z vidika estetike kot sistema ali discipline z natančno določenimi pojmi in kategorijami odkrijemo v njej pomanjkljivosti in nejasnosti. Iz njegovih izvajanj ni razvidno, ali je umetniško ustvarjanje teoretična ali praktična dejavnost, niti alii je dejavnost misli ali emotivno pogojene domišljije. Iz nekaterih formulacij je mogoče sklepati, da je umetniško ustvarjanje spreminjanje miselnih konceptov v podobe, nekatere njegove trditve v zvezi s prispodobo in mitom pa dopuščajo nasprotno predpostavko. Prav tako ostane nepojasnjeno njegovo pojmovanje univerzalnosti, ki se — kakor se zdi — razlikuje od splošnosti. Tudi z Mierarnoliistoričnimi oznakami, kakor so klasicizem, romantika, realizem itd., je težko opredeliti Camusovo estetsko misel v tej fazi, saj ti termini ne označujejo samo tehnike oblikovanja ali stila, marveč celotni idejno-estetski kompleks te ali one umetnostne smeri. S tem problemom so se soočili že kritiki in literarni zgodovinarji novejše dobe ob klasifikaciji del — ne estetike — Malrauxa, Sartra, Saint-Exupéry ja, Camusa in Simonne de Beauvoir. Večinoma jih obravnavajo pod skupnim imenovalcem eksistencializem. Vendar je ta oznaka pomanjkljiva, saj podaja samo mišljenje in filozofsko usmerjenost avtorjev ali i 77 Pomembnejša dela, ki obravnavajo Tujca tudi v luči estetike absurda: C. Viggiani: L'Etranger de Camus, Revue des lettres modernes, 1961, št. 64—66, str. 103; N. di Girolamo: Albert Camus. Uno e due., 1959, str. 85—126; S. Zeppi: Camus, 1961, str. 73—75; Dvojni stil ugotavljajo in na različne pačine razlagajo: M. Blanchot: Le roman de l'Etranger, Faux pas, 1943, str. 261; J.-P. Sartre: Explication de l'Etranger, Revue du Sud, 1943, Situations I, 1947, str. 111—112; N. Sarraute: L' Ère du soupçon, 1956, str. 15—23; Jere Tarie: Sur l'emploi du passé composé dans »L'Etranger« d'Albert Camus: de la grammaire a l'écriture et au style, Studia Romanica et Angliea Zagrabiensia, 1968, št. 25/26. celo samo njihovo izhodišče, ne more pa podati stilnih usmerjenosti ali estetskih (značilnosti naštetih avtorjev. Verjetno je Gaétan Picon prav zato, da bi se izognil temu neestetskemu principu klasificiranja, uvrstil nekatere teb avtorjev, med njimi tudi Camusa, pod naslov »metafizični naturalizem«.78 Ce ta oznaka deloma ustreza književnosti Sartra in Simonne de Beau voir, pa se zdi kaj neustrezna za Camusa. Njegovim delom sicer ni mogoče odrekati metafizične razsežnosti, oznaka naturalizem pa ne ustreza njegovemu načinu podajanja in oblikovanja snovi. Zato je razumljivo, da je J. J. Lakich, ki je v doktorski tezi Esthetics of Albert Camus vrednotil estetiko absurda s tradicionalnimi merili, prišel do sklepa, da je čudna mešanica surovega realizma in kaotične romantike z elementom eksistencializma.79 Zdi se, da s surovim realizmom poimenuje naš prvi aspekt; surov je verjetno zato, ker izključuje psihologijo, ki je značilna za tradicionalni realizem, deloma pa zato, ker termin »mim« prevaja s posnemanjem in ga ne aplicira na ustvarjalno stališče in ustvarjanje kot dejavnost, marveč ga pojmuje kot definicijo umetnine.80 Saun Camus besede posnemanje ni uporabil niti enkrat — verjetno zaradi odpora do realizma, ki ga je izpričal že v mladosti — pač pa govori o ponavljanju in opisovanju sveta. Ne glede -na Camusov negativni odnos do realizma pa je prvi aspekt absurdne estetike dejansko zelo blizu realizmu, toda novemu realizmu, kakor smo videli. Morda bi ga še najbolje označili z izrazom realizem fenomenov in videzov. Kaotično romantičnost vidi Lakich v dveh elementih: v neomejeni avtorjevi svobodi in neobveznosti dela ter v tezi, da delo podaja osebno avtorjevo izkušnjo. V prvem primeru gre spet za pomoto. Lakich zamenjuje ustvarjalno stališče z značajem umetnine. Ustvarjalec je svoboden v tem smislu, da delo ustvari ali ne; ako pa se odloči, da bo podjetje izpeljal do konca, se prostovoljno podredi načelom etike in estetike absurda. Tudi v drugem primeru ni mogoče govoriti o romantiki. Camus se nikjer ne zavzema za neposredno izpoved ali osebne izlive, marveč pojmuje osebno izkušnjo v najširšem pomenu besede kot izhodišče za delo. V takem smislu pa je osebna izkušnja prisotna v sleherni pristni, tudi najbolj klasični ali realistični umetnini. Poleg tega 78 Panorama de la nouvelle littérature française. 1960, str. 100. M. Nadeau v le Roman français après la guerre in P. de Boisdeffre v Historie vivante de la littérature française pa se zdržujeta vsakršne splošnejše klasifikacije teh avtorjev. 7,1 Esthetics of Albert Camus, str. 95. 80 Op. cit. str. 92. pa, kakor smo videli, meni Camus, naj bi je avtor ne podajal v celoti in naj se vzdrži impulza, da bi povedal vse; pove naj raje manj kakor več. Naj v tej zvezi navedemo značilni zapis v Carnets, ki je hkrati dodatno pojasnilo k drugemu aspektu absurdne umetnine: »Umetnost je nagnjena k sramežljivosti. Stvari ne more povedati naravnost.«81 In slednjič, kakor meni André Gide, osebni značaj dela ni nujno simptom romantike: »... kakor da bi Montaigne ali Stendhal ne bila enako proti-romantična, ko podajata lastno podobo v delih Henri Brulard ali Esejih, kakor je Hugo oddaljen od klasicizma celo v svojem najbolj »objektivnem« opisu; /.../ Naj bo predmet zunanji svet ali pisatelj sam, pomembno je stališče do predmeta, podreditev slikarja modelu.«82 Dejansko gre tako pri vlogi svobode kakor osebne izkušnje za eksistencialistične elemente, ki pa jih je težko označiti kot »en element«. Kakor s teorijo absurda se Camus tudi z izhodiščem in mnogimi temeljnimi značilnostmi estetike te faze vključuje v splošni tok eksistencialne misli od S. Kirkegaarda do modernega eksistencializma.83 Te značilnosti so: izključevanje kakršnega koli absolutnega ali univerzalnega principa, tako metafizičnega kakor estetskega, v katerem naj bi bila utemeljena umetnost, in v nasprotju s tem postuliranje subjektivnega kriterija, ki temelji na osebni izkušnji o naključnosti vsega obstoječega; temeljna izbira — ali Sari,rov ».choix« — pred katero je postavljen umetnik in z njo povezano tveganje; ponavljanje kot temeljni način bivanja in ustvarjanja; zahteva po prikazovanju enkratne in končne človeške eksistence v svetu brez enotnega principa; odklanjanje psihološkega nivoja v smislu pojasnjevanja človeških čustev in nagibov kot motivacij dejanj. Slednjič moramo pojasniti še Lakichevo pripombo, da bi estetiko absurda lahko imenovali »karikatura klasicizma«, ker spreminja umetnost v razvedrilo — »divertissement«.84 Y malce spremenjeni obliki ta sklep ni čisto neutemeljen: namesto da je umetnost razvedrilo, bi bilo primerneje reči, da je ustvarjanje igra, kakor je igra vsakršna dejavnost absurdnega človeka; toda ko se za igro odloči, se prostovoljno podredi njenim pravilom. 81 С. II, str. 107. 82 Incidences, str. 95. 83 Mesto Camusove misli v tem okviru je podano v zaključkih drugega poglavja razprave. V sklepnem poglavju pa je v tej zvezi prikazano njegovo pojmovanje umetniškega ustvarjanja in umetnosti v primerjavi z estetskimi nazori A. Malruuxa in J.-P. Sartra, to je z avtorjema, ki imata kljub pomembnim razlikam s Camusoin več stičnih točk. 84 Esthetics of A. C., str. 96. Preostane vprašanje, ali je mogoče spraviti drugi aspekt estetike absurda na en sam tradicionalni skupni imenovalec, kakor smo to deloma storili s prvim aspektom. Poleg eksistencialističnih temeljev so v njem še naslednji elementi: en princip Gidovega klasicizma, Camusovo takratno pojmovanje starogrške tragičnosti, posebna, nesimbolistična varianta simbolike;85 toda kakor liitro bi izpostavili en sam element in po njem imenovali celoto, bi zagrešili potvorbo. Vsi ti elementi so vgrajeni v nov koncept, ki ga ne moremo imenovati drugače kakor estetika absurda. RÉSUMÉ Poursuivant l'analyse des vues esthétiques d'Albert Camus à l'époque dite absurde, l'étude distingue trois moments: le créateur, la création et l'oeuvre absurdes, ce qui permet de montrer le rôle déterminant de l'attitude créatrice du créateur et de son expérience de l'absurde, c'est-à-dire le caractère subjectif de l'esthétique de l'absurde. Partant de la formule de Camus que l'oeuvre incarne un drame intellectuel, l'étude suppose que selon les définitons mêmes de Camus il est possible de discerner deux aspects de l'oeuvre absurde: 1 l'oeuvre est le résultat du drame intellectuel; 2/ l'oeuvre est l'incarnation de ce drame. Pour le premier aspect, formulé surtout dans la Lettre au sujet du Parti pris de Francis Ponge, l'étude propose la dénomination de réalisme des phénomènes et apparences, que l'on peut considérer comme une ébauche de l'esthétique d'A. Robbe-Grillet. Ce n'est que le second aspect, introduisant dans l'oeuvre l'ambiguité de l'image et du mythe, qui correspond à la vision tragique de la condition humaine illustrée par Sisyphe. Considérant ces moments et aspects exposés, l'étude oppose aux évaluations de J. J. Lakich, qui, dans sa thèse Esthetics of Albert Camus /Waine State University, Ph., D., 1964/, affirme que l'esthétique de l'absurde est un mélange curieux de réalisme brut et de romantisme chaotique avec un élément d'existentialisme, la conclusion suivante: l'esthétique de l'absurde d'A. Camus s'inscrit dans le courant général de la pensée existentielle avec ses éléments suivants: l'exclusion de tout principe absolu métaphysique ou esthétique justifiant et valorisant l'art; l'alternative fondamentale imposée au créateur, et la liberté et le risque qui en résultent; la répétition comme mode de l'existence et de la création; l'exigence de mettre en évidence l'existence humaine dans un monde dépourvu de signification supérieure; la réfutation du niveau psychologique dans le sens de l'explication des sentiments motivant les actions. L'esthétique de l'absurde de Camus se présente donc comme une variation des esthétiques existentialistes, spécifiée par la métaphysique et l'éthique de l'absurde, ainsi que par sa conception nouvelle du symbole et du mythe; Camus y a intégré aussi un élément du classicisme gidien trouvant dans ce contexte sa justification fonctionnelle. 85 Te vrste simboliko zasledimo ne samo v Camusovih ali Kafkovih delih, marveč tudi v poznejših dramskih tekstih E. Ionesca Nosorogi in Lakota in žeja, pa tudi v dramah S. Becketta, da omenimo samo najbolj znane primere. UDK 809.451.1-316.32:808.63 Vilko Noon k Filozofska fakulteta, Ljubljana RAZISKOVANJE SLOVANSKIH IZPOSOJENK V MADŽARŠČINI Razni slovarji so od 1595 primerjali okoli 1000 slovanskih izposojenk v madžarskem jeziku z besedami v slovanskih jezikih. Prvo razpravo o njih je napisal Franc Miklošič 1871. Med madžarskimi slavisti jih je prvi sistematično raziskoval Oskâr Asbôth, za njim Jânos Melich predvsem krščansko terminologijo, prevzeto iz slovanskih jezikov; Istvân Kniezsa je razlagal zemljepisna imena slovanskega izvira in napisal sodobno sintezo o slovanskih izposojenkah (1955). Pomembna dognanja sta prispevala še Elemér Moor in Lâszlô Hadrovics. From 1595 onwards various dictionaries have brought comparisons of approximately 1000 Slavonic borrowings in the Hungarian language with the words in the Slavonic languages. The first to write a study about this subject was Franc Miklošič in 1871. Among the Hungarian Slavonic scholars it is Oskar Asbôth who made the first systematic examination of the borrowings; after him came Jânos Melich vho dealt mostly with the Christian terminology taken over from the Slavonic languages; Istvân Kniezsa offered explanations of (lie geographical names of Slavonic origin and produced an up-to-date synthesis" about the Slavonic borrowings (1955). Significant contributions have been made also by Elmér Moôr and Lâszlô Hadrovics. Čeprav je Slovenec napisal prvo znanstveno sintezo o slovanskih izposojenkah v madžarščini, pri nas nismo do zadnjega časa prav nič zasledovali, каково Madžari sami raziskovali to zanje izredno pomembno področje. Moralo pa bi nas to zanimati že zavoljo tega, ker v delili o tem predmetu v veliki meri razpravljajo tudi o slovenščini in Slovencih, predvsem o nekdanjih panonskih.1 Preden pa pregledamo to njihovo raziskovanje, ne bo odveč, če se ustavimo ob tem, kako so nas o slovanskih besedah v madžarščini obveščali naši nejezikoslovci. Po svoje namreč tudi to kaže na zaostalost naše sloven,istike, ki se za to vprašanje — in tudi narobe: za madžarske besede v slovenščini — še dandanes ne briga. Prvi je v slovenski knjigi omenil slovanske besede v madžarščini menda prekmurski pisatelj Jožef Košič, ko je v knjigi Zgodbe Vogr- 1 Lajos Kiss, O medsebojnem jezikovnem vplivanju Slovencev in Madžarov. Jezik in slovstvo XII, 1967, 167—171. skoga kralestva (ок. 1848) v grobem, ljudskem načinu predstavil in označil Madžare, ki so se naselili med Slovani, tudi z besedami: »(so) ... njihovo (tj. »slovenskih narodov«) zeinlo podložili, po gorivzetji ne-zbrojenih slovenskih rejcih med svoje so svoj sloki jezik obogatili, šteri je lih vu psüvanji ino preklinjanji premožen bio« (str. 8). Te misli je zapisal Košič, ki je 1833 prevedel v prekmurščino Szalayjevo madžarsko slovnico, ji na koncu dodal m ad ž. -p rek murski slovarček in je dokazal tudi sicer znanstveno zanimanje, zato njegove besede niso izraz sovraštva ali norčevanja. Mogoče se je v naši starejši publicistiki še kdo dotaknil tega vprašanja, npr. v zvezi z Miklošičem. Toda v pomembnejšem znanstvenem delu je bil verjetno prvi Josip Gruclen v Zgodovini slovenskega naroda, 1. zv. (Celovec 1910), ko je v poglavju 19. Madjarski navali kratko spregovoril o tem: »Učitelji omike in izobrazbe so jim bili Slovani. Od njih so se naučili poljedelstva, živinoreje in raznih obrti. To pričajo še danes slovenske (!) besede, katerih je vse polno v madjarščini in s katerim/i/ so imenovali prej neznane stvari, na pr. poljsko orodje, obrti, dneve itd.« (str. 63). Obširneje pa je Gruden spregovoril o stikih Madžarov s Slovenci v poglavju Ogrski Slovenci v isti knjigi (4. zv., 1914, str. 544), kjer je ponovil trditev, »da so bili Slovenci Madjarom prvi učitelji v poljedelstvu. Zato je večina madjarskih besed, ki zaznamujejo polje in njegove lastnosti, razne stroke poljedelstva ali kmečko orodje, slovanskega (!) izvora...« Verjetno je G. tu zapisal »slovenskega«, kar bi sklepali po trditvi na str. 63, po omembi Slovencev v tej zvezi in tudi po nadaljevanju. V nadaljnjem navaja Gruden kar 42 madžarskih besed, ki naj bi bile slovenskega ali slovanskega izvira. Zal ni dal teli besed preveriti glede madžarske pisave kakemu poznavalcu madžarščine, kar je tem bolj čudno, ker mu je prav za to poglavje njegove knjige osebno prinesel v Ljubljano gradivo — Košičeve Starine — dr. Franc Ivanôcy. Te besede so v naši publicistiki pogosto prepisovali, zato si oglejmo 1. pravilnost od Grudna zapisanih oblik in njih slovenskega pomena. 2. njih resnični izvir. Pri tem bomo prezrli, da dosledno ne uporablja znaka za dolžino in ožino samoglasnikov /a, 6thovega mnenja o vplivu stcsl. jezika na madžarščino, o pokristjanjevanju Madžarov, posebej glede na grški, vzhodni krščanski obred in njegov vpliv na madž. krščansko izrazje. Svoje nazore utemeljuje M. z raziskovanjem madž. krstnih, osebnih in krajevnih imen v XI.—XII. stol. 1er besed, ki so v zvezi s krščanstvom. Obširno raziskuje italijansko-beneška in madž. krstna imena glede na njih glasovje ter imena slovanskega, nemškega, latinskega in grškega izvira (str. 96—211). Dognal je, da imena pričajo za »prekdo-II a viski slovenski (»dunantiili szlovén«), ne pa za »lxdgarskoslovanski« in na začetku italijanski izvir madžarskega krščanstva. Polovico knjige je namenil preiskovanju krščanskih imen za osebe (angijal, a pàt, a paca), za dneve in teden, za čase (advent), dejanja (npr. bârmâlni, alamizma itd.) z nadrobnim zasledovanjem zgodovine besed v tiskanih virih in posameznih slovan. jezikih (ponazorjeno s kartami). Tako je M. še natančneje kot v prvem delu knjige dokazal, da so med najstarejšimi slovan. izposojenkami poleg tistih iz »bolgarskega« izvira v dokajšnji množini tudi lake iz drugih slov. jezikov, predvsem iz »prekdonavske slovenščine«. Izrazi kereszt (križ, "5, 1—25. naj bi bili govorili »slovanščini bližnji« jezik, zato jih imenuje včasih kar Slovake ali previdneje »vorungarische Slawen« ali »alfökler Slawen«, saj je Kniezsa njegovo teorijo o slovaškem značaju Potisja zavrnil. Moor je razvrstil vse izposojenke s področja kmetijstva v dve skupini na podlagi dveh oblik poljedelstva in živinoreje. Ena je bila stepna, kakršno so prinesli iz prvotne domovine, iin s to veže prevzem ti. slovaških izposojenk v madžarščini. Vendar pa priznava, da ni vselej lahko pobliže določiti narodnostni izvir slovanskih besed. Premalo je, da M. dopušča slovenski izvir le nekaterih, predvsem mlinarskih izrazov, saj nikakor ni nujno — in tudi ni vedno mogoče —, da bi npr. csorda, szalonna, gereblye itd. morale izvirati iz nekega nedoločenega »slovaškega« jezika, kot meni Moor. Kniezsa je mnogo teh izrazov prisodil slovenščini ali vsaj južnoslovanskim jezikom. Delež Slovencev obravnava v posebnem poglavju (str. 79—112). Po Moorovein mnenju naj bi bili Madžari zasedli Prekdonavje, kjer so živeli Slovenci, ko so bili v Potisjm že prevzeli »slovaško« poljedelsko izrazje. Ker so Slovenei zavoljo tamkajšnjih podnebnih razmer imeli srednjeevropsko obliko poljedelstva (z mlačvijo s cepci nasproti »vršenju« z živino v Potisju), so Madžari od njih prevzeli besede kepe (kopa za snop), pôzna (-^pauzina, slov. paoozina »Heubaum, Wiesbaum«; Kniezsa, Sz j I/l. 444 napačno trdi. da pomeni prek m. paoozina »Prügel« — ker pomeni isto), asztag (stog), pajta (pojata), csép (cep), szalma (slama), ro»ta (rešeto), kalasz (klas), rozs (rž), abajnac (^obadvojecfc), palajla (plahta). Od Slovencev so prevzeli itudi lostveni voz s petimi nazivi za njegove dele, toda z njih razlago M. nasprotuje Kniezsi. Iz slovenščine izvaja M. tudi imena za okopavine in nekatere druge rastline (lan in take z oljnatim semenom), pa tudi v zvezi z živinorejo, npr. akol (okol), ganaj (gnoj), metély (metuljavost), zab (zob), szecska (sekana krma, rezanica), istalh) (štala), jészol, kolbâsz, malac (prase), jéree (jarica), réce, oiasz (vosek), k as (koš), odor, pidozsnok (položek. položmik).10, Pri slovenskih besedah razlikuje M. »im Slowenischen« in »im Win-diseben« (= prekmurski, ker je M. doma na sosednjem avstr. Gradiščan-skem, kjer Prekmurce tako imenujejo), ali »wendische«, »Wenden« (po madž. oend), kar pojasnjuje v posebni opombi, češ da prekmursko narečje »im Grunde genommen eine Halbsprache darstellt, da für das Sprachempfinden der Windischen das Slovenische eine Fremdsprache ist...« (str. 60). Tako pisanje je tem bolj čudno in nevzdržno, ker so 10 Prim. V. Novak, Zgodovinski časopis XIV, 1960, 262—264. prav v zvezi z izposojenkami in tudi sicer uporabljali madžarski slavisti že od začetka tega stoletja za prekmurščino izraz hazai szlovén (domači, ogrski slovenski — v nasprotju z avstrijskim) in redkeje vend. Moor pozna prekmurščino le iz diJetantskega Flisarjevega madžarsko-prekmurskega slovarčka (in le izdajo iz 1922, ne pa tudi iz 1942), zato navaja napačne oblike grablo (60) nam. grable, ville (60) nam. vile; trdi, da pojate ni v prekmurščini (88), kakor tudi plati (89) in prelog (104) pomeni tudi v slov. Brachacker. — Mooru bi prav njegova natančna obravnava enega izmed območij madžarske ljudske kulture morala jasno pokazati dognanja madž. slavistov, »da pretežna večina slovanskih izposojenk v madž. jeziku ni zahodnoslovanskega, marveč južno-slovanskega značaja c.11 Podobno obravnava M. snovno enotno področje v spisu Slawischer Einfluss auf das Fischerei- und Jagdwesen der Ungarn im Mittelalter im Lichte des sprachlichen Materials (Acta ethnographica XII, Budapest 1963, 1—56). Nadrobno preiskovanje predhodnikov je nadaljeval in strnil v sodobno, kritično sintezo Istvân Kniezsa (1898—1965), tudi slovaškega rodu, zgodovinar in hungarist, fakultativni študent slavistike, potem ko je imel za seboj že udeležbo v svetovni vojski in druge službe. Kot diplomant je nastopil že z zrelo disertacijo iz hungaristike; v slavistiki se je izpopolnjeval dve leti na Poljskem, kjer je pod vodstvom Lehra-Spla-winskega sodeloval pri sestavi polabskega etimološkega slovarja. Študiral je tudi pri K. Nitschu in M. Yasmerju v Berlinu. Od 1934 je bil priv. docent v Budimpešti, od 1940 profesor v Kolozsvaru-Cluju, 1941 pa je nasledil Melicha. Njegova zasluga je razmah madžarske slavistike, pri čemer je za zunanji svet posebno pomembna njena publicistična dejavnost, v kateri zavzema revija Studia Slavica (od 1955) častno mesto.12 Dolga je vrsta Kniezsevih hungarističnih študij, med njimi predvsem imenoslovnih, v katerih je uporabljal slavistična dognanja in ki so povezane tudi z zgodovino kolonizacije. Raziskoval je vpliv madžarščine na sosednje jezike — tudi za slovenščino je koristna študija o madž. deležu v kajkavski krščanski terminologiji (Magyar hatâs... Nyelv-tud. Közl. L, 1936); izredno pomembni pa so njegovi spisi s področja 11 S. Kniezsa, Die Sprache... Studia Slavica I, 1955, 32. 12 Štefan Barbarie, Spomin na profesorja Istvâna Kniezso. Jezik in slovstvo XI, 1966, 37—38. — Lajos Kiss, f Stefan Kniezsa. Acta Linguistica ASH XVI, 1966, 337—362. izposojenk. Tu se srečujemo v veliki meri tudi z medsebojnimi stiki Madžarov s Slovenci. O Melichovi knjigi A lionf. Magv. je napisal kritično razpravo Ungarn zur Zeit der Landnahme (Rocznik slawi-styczny XI. 1923. 1—25). Trezno je pisal o nas že v jedrnati knjižici A szlâvok (Slovani, Budapest, 1932), obširneje pa se dotika naselitvene zgodovine in zemljepisnih imen v Prekmurju študija Magyarorszâg népei a Xl-ik szâzadban (Emlekkönyv ... II, Bp. 1938 = Ungarns Völkerschaften im 11. Jahrb. Archivum Europae Centro-Orientalis 1\', 1938).13 — Pregled madžarsko-slovanskih jezikovnih stikov je podal v zborniku A magyarsâg és a szlâvok (red. Gy. Szekfii, Bpest 1942; tu tudi posebna študija o prazgodovini Slovanov), kjer je širše občinstvo lahko prvič videlo v prvem delu strokovno podobo slovanskih izposojenk v posameznih območjih madž. življenja, v drugem pa madžarske izposojenke v slovanskih jezikih. Tu je kljub medvojnemu pritisku prekmurske Slovence pošteno imenoval Slovence, ko so jim uradno to ime prepovedali. I. Kniezsa se je že kot zrel študent odločil, da bo posegel v razjasnje-vanje slovanskih izposojenk. Pričel je sestavno pripravljati véliko delo, za katero ga je posebej usposabljalo njegovo ostro in trezno zgodovinsko gledanje, poleg poznavanja hungaristike pa še zgodovine nemškega, romunskega in turških jezikov. Po daljšem izpisovanju neštetih virov je delo prekinil, ker ni kazalo, da bi bil mogel objaviti nameravano knjigo 1er je nadaljeval s publiciranjem manjših spisov s področja slavistike in etimologije besed turškega izvira, kakor tudi temeljnih del iz hungaristike (npr. o zgodovini madž. najstarejšega črko- in pravopisa). L. 1952 se je v silnem zagonu poprijel nameravane sinteze in jo v manj ko dveh letih dokončal. Véliko delo A magyar nyelv szlâv jôvevényszavai (1, 1 in I, 2, Budapest 1955, 1044 str.) obstoji iz dveh zvezkov. V prvem (582 str.) K. v uvodu poroča o metodi in značaju svojega dela, označuje uporabljeno literaturo glede na ustreznost za pomoč pri takem raziskovanju (navaja jih v seznamu nad 400), dotika se metode in uspehov dotedanjega raziskovanja in pojasnjuje tehnični sestav gesel v delu. — V tem zvezku obravnava besede nedvomno slovanskega Izvira, in sicer pod 484 gesli splošno uporabljane, pod 694 gesli narečne in 74 zastarelih besed. Pri madž. besedah podaja njihove variante v zgodovinskih virih in narečjih, strokovnem slovstvu, slovarjih; sledi pomen besed v latinščini in nemščini. Med slovanskimi oblikami je na prvem mestu tista, iz katere po pisateljevem mnenju madžarska 13 Prim. V. Novak, CZN XXXIV, 1939, 114—116. izvira, če pa ta ni določljiva, psi. oblika, ki ji slede po potrebi še oblike v drugih slov. jezikih, posebno če izvir madž. besed ni jasen. Pri mnogih geslih so potrebna obširna pomenska, slovnična in dr. pojasnila (;z navedbo literature), v katerih so navadno podane napačne prejšnje razlage, ki jih avtor vrednoti in sooči. Tako so nekatera gesla narasla na célo stran in čez. V drugem zvezku (str. 583—1043) so obravnavane besede dvomljivega izvira (147 splošnih, 209 narečnih. 26 zastarelih), ki sicer lahko so slovanske, toda poznajo jih le Madžarom sosedni jeziki, in njih etimologija ni zanesljiva, ali pa so tudi pri Slovanih izposojenke in ni dokazano, da so jih le-ti posredovali Madžarom (npr. kehelij — kelih). — V tretjem poglavju dela so zbrane besede, ki so jih prejšnji jezikoslovci imeli za slovanske, a jim Kniezsa prisoja neslovanski značaj (211 splošnih, 188 narečnih, 29 zastarelih). — Kniezsa je z ostro kritično presojo, naslonjen na jezikoslovne zakonitosti in stvarne (zgodovinske, zemljepisne idr.) podatke določil jezike, iz katerih lahko izvirajo madž. besede ali vsaj njihove skupine, mnogo prejšnjih trditev zavrgel ali dopolnil, prečistil dotedanjo zbirko domnevnih izposojenk iz slovanskih jezikov" — z vsem pa je postavil trdno podlago za nova raziskovanja tega področja. Prezgodnja smrt je preprečila, da bi bil Kniezsa mogel dokončati še drugi del svojega spisa, v katerem bi bil opisal dotedanja raziskovanja izposojenk z oznako in kritiko nazorov njihovih avtorjev, s fonetično in etimološko stranjo izposojenk, z družbenim in zgodovinskim ozadjem izposojanja, s pomenskimi spremembami, prevodi izrazov" itd. Primer obravnave takega nadrobnega vprašanja sta razpravi o samoglasniški kolikosti slovanskih izposojenk. Še mnogi Kniezsevi spisi v večji ali manjši meri rešujejo madžarsko-slovanske jezikovne stike, s tem pa tudi etnične, zgodovinske in kulturne. Slovence zadevajo še posebej: A honfoglalas elötti szlâvok nyelve a Dunântûlon (M ГА Nyt К II, 1952, = Die Sprache der alten Slawen Transdanubiens, Studia Slavica 1, 1955, 29—47), v kateri odločno zavrača dokazovanje Jana Stanislava (Slovensky juh v stredoveku I—II, Turč. sv. Martin. 1948). da so prebivali pred prihodom Madžarov skoro v vsem Prekdonavju, med Donavo in Tiso in onstran le-te na jug in vzhod — Slovaki.14 Kniezsa dokazuje z jezikovnim značajem krajevnih imen teli pokrajin (kar je nadrobno raziskal v raznih spisih) — tudi proti Melichu in Moonu, ki sta delna pobudnika te teorije —, tla so v Prekdonavju živeli Južni Slovani, ne pa Slovaki: toda krajevna imena 14 Prim. Frane Grivec, Slavistična revija II, 1949, 332—336. ne dovoljujejo sklepa, »ali je tamkajšnje prebivalstvo govorilo slovensko, kajkavsko hrvatsko ali štokavsko« (47). Obenem opominja slovenske zgodovinarje, ki »od nekdaj gledajo na zgodovino Pribinove kneževine kot na organski del slovenske zgodovine, pa niti ne poskušajo dokazati slovenskega značaja tega ozemlja« (31). Tudi vprašanje meje med Slovenci in Slovaki v srednjem veku je K. reševal v raznih razpravah. — Prispevek k oznaki narodnostnih razmer v tistem času pa je strnjen povzetek njegovih raziskav le vrste (Charakteristik der slawischen Ortsnamen in Ungarn, Studia Slavica IX. 1963, 27—44); tu v posebnem poglavju razčlenjuje kajkavska in slovenska imena. Ker madž. etimološki slovar ni napredoval s potrebno hitrostjo, je Géza Bârczi pripravil priročnik (Magyar szofejtö szôtâr, Budapest 1941), ki naj bi podal bistveno podobo madžarskega besedišča. Y njem je pokazal tudi na slovanski vir sprejetih besed, ki jih je v madžarskem besedišču 12,4% — daleč največ med vsemi izposojenkami tega jezika. Bârczi je ve etimologije slonijo na tedanjih najzanesljivejših dognanjih in vsebujejo le najbistvenejši podatek. Po Melichovi smrti je Madž. akademija znanosti pričela izdajati nov zgodovinsko-etimološki slovar madžarskega jezika: A magyar nyelv torténeti-etimologiai szötara (I, 1967, II. 1970), v katerega tričlanskem uredništvu skrbi za slavistično stran Lajos Kiss. Tako bo ta slovar v kratkem času prikazal v najsodobnejši obliki 'besedišče madžarščine, pojasnjeno z zadnjimi dognanji tudi glede slovanskih izposojenk. Raziskovanje tega področja tudi s Kniezseviin velikim delom ni zastalo. Več strokovnjakov za razne slovanske jezike nadaljuje to za madžarsko in slovansko znanost z novimi vidiki prepotrebno delo. Med njimi je doslej največ ustvaril Lâszlo Hadrooics (rojak iz Lendave), profesor za srbskohrvatski jezik in slovstvo na peštanski univerzi. Njegova dela s tega ožjega področja so izredno pomembna, objavil in komentiral pa je tudi stare slovenske tekste. Čeprav je v začetku preiskoval bolj vpliv madžarščine na hrvaški jezik, se je(že v svoji disertaciji o krajevnih imenih v Medmurju (Muraköz helynevei, Nyelvtudomânyi Kôzlemények XLVIII, 1934 in sep. 34 str.) dotaknil tudi razmerja med madžarščino in hrvaščino, ki se v tvorbi teh imen srečujeta. Prvič se je H. obširneje ukvarjal z vprašanjem izposojenk v lektorskem poročilu o Kniezseveni delu, nato pa je nastopil s pripombami k nekaterim Kniezseviin razlagani besed ali z obravnavo takih, ki jih Kniezsa ni sprejel v svojo knjigo (Szlâv jôvevényszavaink kérdéséliez — K vprašanju naših slovanskih izposojenk, A Mi A Nyelv- és Iroda-loinitudomânyi osztâlyânak Kôzleményei X, 1956, 133—168). 11. se je omejil na besede, ki zanesljivo ali domnevno izvirajo iz južnoslovanskih jeziikov in pokazal, s kako metodo je moč Kniezseva dognanja razvijati dalje. Tako j>e H. našel v srednjeveških virih mnoge hrvaške besede, ki pojasnjujejo zgodovino in okoliščine prevzema nekaterih slovanskih izposojenk v madžarščino. Skušal je sestavno pregledati skupine snovno sorodnih virov, kar omogoča spoznati posameznosti v zgodovini predmetov ali besed, česar v slovarjih ni moč videti. Tako obravnava besede abrak (obrok), abrosz (obrusi)), akol (okoli,), bérc (brwlbcb), csatorna (čatrnja), kunyhô (koča, iz sli. kuhinja, kjer ima tudi ta pomen), v zvezi z lemez (lerneš) navaja le iz sli. Ijemez, ne pa iz sloven, itd. V krajšem spisu Néhâny megfejtetlen szlâv szavunk (Nekaj naših nerešenih slovanskih besed, Nyelvtudom. értekezések 40. sz. Budapest 1964. 124—127) razlaga nastanek besed bedevia, berbence brentica, szakôca ^ sekalce, venic vçzь. Svoje poznavanje tudi drugih jezikovnih skupin in svojo doganlji-vost je razvil H. v obsežnem delu Jovevényszo-vizsgâlatok (Raziskovanje izposojenk, Nyelvtudomânyi értekezések 50. sz. Budapest, 1965. 116 str.), v katerem nadaljuje Kniezsevo delo, zlasti glede »problematičnih« besed, ki so dotlej ostale nerazložene ali le na videz etimološko pojasnjene. H. poudarja vzroke takih neuspehov pri dosedanjih razlagah: niso vselej upoštevali vseh pomenov neke izposojenke v madžarščini, ne njih časovnega razvoja, ne raznih pisnih oblik (glasovna kronologija!), mnoge so se stoletja prej pojavile v polatinjeni obliki v latinskih virih kot v madžarščini — in take oblike so pomemben napotek pri razreševanju etimologij. Tudi zgodovina in okolnosti uporabe v izposojajočem jeziku pomagajo pojasniti izvir madžarske oblike. V prvi skupini (str. 15—64) obravnava H., večkrat v obširnih člankih, slovanske prvine, npr. besede: baj, bajnok, berek, cimbora, csata, haj-dina (tu dvorni, da bi jo mogli vzeti iz slovenščine, češ tu je splošno ime ajda, kajk. brv. pa liajdina, tako tudi prekm.) — torej je verjetno prišla v madž. od tod. Avtorjeva duhovitost spominja v mnogih primerih (dobro pozna tudi primere v leposlovju!) na njegovo doganljivo odkritje o madžarsko-hrvaški zvezi Trojanske priče. — V drugi skupini pojasnjuje nekatere nemške izposojenke, npr. bocskor, ki ga pozna tudi prekmurščina — iz »neke oblikovne variante svn. bot-schuoch. — V tretji skupini raziskuje stare italijanske izposojenke, npr. bâsi y a ^ ba-stia, bokal itd. lladrovicsevo delo v tej smeri bo gotovo prineslo še tehtne prispevke za poznavanje težko rešljivih izposojenk. Lajaš Kiss, ki je po specializaciji rusist, dobro pozna vprašanja etimoloških slovarjev pri Slovanih in dognanja o izposojenkah v ma- džarščini, kar je pokazal v raznih študijah. Zato je njegovo sodelovanje pri madž. etimološkem slovarju jamstvo za najboljše rešitve slovanskega deleža v njem. O nalogah nadaljnjega raziskovanja izposojenk je še p (webe j pisal (Dal'nejsie zadači izučenija slavjanskix zaimstvovanij v vengerskom jazyke, Studia Slavica XIV, 1968, 253—257). Pričujoči pregled ni pritegnil vsega, kar je bilo pri Madžarih napisanega o slovanskih izposojenkah v njihovem jeziku, in tudi ni mogel nakazati vseh vprašanj, ki so jih obravnavali. Nameraval je le pokazati na slavistično dejavnost naših malo znanih sosedov, ki se že desetletja živo dotika tudi naše preteklosti in našega jezika. Prav bi bib, da bi se kak slovenist že lotil vprašanja, kako so Madžari gledali na razmerje našega jezika do njihovega — čaka pa nas tudi raziskovanje madžarskih besed v slovenščini. РЕЗЮМЕ У словенцев Йожеф Кошич в истории Венгрии (ок. 1848) упомянул, что венгры переняли в свой язык «бесчисленно много словенских слон». — Йоснп Труден в Истории словенского народа 1. и 4. первый более обширно писал о том, что венгрн взяли от словенцев 42 слова, обозначающие понятия сельского хозяйства, скотоводства, ремесла и т. д. (Эти в большинстве ошибочно записанные слова или с неточным значением автор исправляет.) — Бою Графенауэр и Истории словенского народа (II, 1955, 1965) упоминает вслед за Историей венгров... Мацурека в большинстве правильные венгерские слова словенского происхождения, а некоторые эти слова и ошибочны. Венгерские слова сравнивали со славянскими уже многоязычные словари Ф. Верантиуса-Бранчича (1595), й. Г. Оертела, й. Лодереккера. То же самое и словари венгерских авторов, начиная с Кашшаи (1784), III. Пазмандн, коллективной Венгерской грамматики 1795, II. Берегсасн до 111. Гьярмати (1799); они уже искали происхождение венгерских заимствованных слов в разных славянских языках. Первый синтез написал Франц Миклошич: Die slavischen Elemente im Magyarischen (Wien, 1871); Миклошич считал, что из славянских языков происходят и слова, взятые из других языков, приводил слова,« которых в венгерском языке нет, и т. д. Развитие унгаристики с новыми специальными словарями способствовало более солидному изучению заимствованных слов. Первый венгерский славист Оскар Ашбот в ряде исследований (в Nyelvtudomânyi Kôzlemények, Magyar Nyelvör, Értekezések ... Венгерской академии и т. д.) исследовал происхождение венгерской христианской терминологии и считал, что оно в древнем чешском n отчасти в старославянском языке. Бму возражал унгарист Гьергь Вольф, который видел в этой терминологии итальянское происхождение. Ашбот позднее выводил некоторые венгерские слова из древнего болгарского или старославянского языков, а другие из сербохорватского языка. Янош Мелих (Szlâv jôvevényszavaink — Наши славянские заимствованные слова, 1903, 1905) доказывал, что венгерская христианская терминология, а также и многие другие слова, происходит из словенского языка в Панонии во время с 900—1150, а некоторые слова он выводил из древного болгарского и сербохорватского языков. О своих результатах Мелих писал и в Архиве Ягича 32, 1911. Свои результаты он использовал в труде A honfoglalâskori Magyarorszâg — Венгрия во время завоевания, 1925, и в венгерском этимологическом словаре. Элемер Моор защищал тезис о словацком характере территории по ту сторону Тиссы, против чего другие с успехом возражали. Исследование Моора Образование ремесленных форм венгерского сельского хозяйства в свете славянских заимствованных слов (Studia Slavica II) разбирает славянскую участь в развитии венгерского сельского хозяйства и скотоводства. Автор приводит венгерские слова, которые Моор приписывает словенскому языку. Современный синтез о предмете дал Иштван Кнежа в труде A magyar nyelv szlâv jôvevényszavai — Славянские заимствованные слова венгерского языка I/I, 2; 1955, в котором в словарной форме исследует 484 общеупотребительных, 694 диалектных и 74 устарелых слова несомненно славянского происхождения. В другой книге он исследует слова сомнительного происхождения (ок. 400), которые когда-то искали в славянских языках, но не могли доказать, а часто все-таки славяне были посредниками в принимании венграми этих слов. В отдельной главе он исследует слова (ок. 400), которые точно не взяты из славянских языков. Кнежа и в многих других своих произведениях, особенно о топонимах в Венгрии, писал о языковых контактах венгров и славян. Среди современных венгерских славистов продолжают работу в этом направлении прежде всего Ласло Хадрович и Лайош Кишш. Первый дополняет познавание слов, взятых из сербохорватского языка, и систематическое изучение исторических источников, а второй заботится о надежности славянской части в новом исторнко-этимологическом словаре венгерского языка. UDK 398.2:59 (497.12) Dušan Ludoik Filozofska fakulteta, Ljubljana FRAGMENTI SREDN JE VE SKE ŽIVALSKE ZGODBE NA SLOVENSKEM (»Popotovanje živali«.) Od vzhodne pravljice »popotovanje živali«, znane v 4 glavnih variantah, sta se v Sloveniji ohranili 2, t.i. »azijska pravljica«, kontaminirana z evropsko, in »starejša evropska pravljica«. Pot z vzhoda na zahod čez jugoslovansko in slovensko ozemlje je sklenjena, kar dokazuje 34 jugoslovanskih in 12 slovenskih tekstov. V Sloveniji, Istri in Hrvatskem Zagorju se je v narodnih pesmih ali na freskah ohranilo tudi nekaj fragmentov in nevezanih podob, ki sodijo v motivni krog te pravljice. The eastern tale about "the travelling of animals", known in four chief variants, is preserved in Slovenia only in two variants: in the so-called "Asiatic iale", which is contaminated with the European one, and in "the earlier European tale". The passage from the East to the West via the Yugoslav and Slovene teritory is uninterrupted, which is proved by 54 Yugoslav and 12 Slovene texts. In Slovenia, in Istria, and in Hrvatsko Zagorje the folk songs and the murals have preserved also some fragments and unrelated pictures belonging to the motif sphere of this tale. Srednji vek je bogat z živalskimi epi, bajkami, zgodbami. Pravljica »popotovanje živali«' je razširjena v evropski ustni tradiciji kot azijska varianta, kot starejša in mlajša evropska pravljica, kot kontaminacija azijske in evropske pravljice. Azijska ljudska tradicija pozna popotovanje različnih predmetov, ki se skrijejo v koči neke starke (živali, volka, vraga ipd.) in jo z mučenjem ubijejo.2 Starejša evropska pravljica govori o domačih živalih, ki jim grozi smrt, zbežijo in gredo skupaj na popotovanje. Pridejo v kočo odsotnega sovražnika (volka, roparja, vraga); ko se ta vrne, ga vse po vrsti napadejo. Sovražnik, misleč, da ga napadajo hudi ljudje raznih poklicev, zbeži. V mlajši varianti si ena 1 Aarne, Antti: Die Tiere auf der Wanderschaft. Hainina 1913. (FF Communications No. 11). Citirano: Aarne. 2 Aarne I. с. 92 ss.; 160 ss. V knjigi Aarne: Verzeichnis der Märchentypen (FFC No. 3) pod št. 210. od živali zgradi lvišo, druge, nepovabljene, se v nji udomačijo, potem s skupnimi močmi zapodijo krdelo volkov, ki hoče v njiih bivališče.3 Azijska pravljica je starejša, omejena je zgolj na ustno izročilo.4 Evropski pravljici sta razširjeni po vsej E v ropi. Starejša je nastala vsaj že v prvi polovici 12. stol. v soseščini azijske pravljice nekje v vzhodni Srednji Evropi, mlajša se je razvila iz starejše nekje na severu Evrope.5 Osnovni obrazec se je pozneje močno spreminjal; nastane variiranje, razpadanje, stapljanje prvotne oblike z drugimi motivi, staro nasprotje med domačimi in divjimi živalmi je zabrisano, število živali se spreminja, domačim se pridružijo lisica, volk, medved idr. Nekatere variante odsevajo srednjeveško življenje v okviru cerkvenega leta, zlasti takrat močno priljubljeno in prakticirano romanje — živali gredo na božjo pot, navadno v Rim. Pravljica je bila v našem jugoslovanskem območju pred prvo svetovno vojno registrirana samo v sedmih variantah. Na Goriškem, v Bosni in Slavoniji je takrat bila znana močno okrašena azijska pravljica, kontaminirana z evropsko.9 Druge variante pripadajo starejšemu evropskemu tipu, tako beneškoslovenska, dve hrvatski (od katerih ena pozna motiv »romanje petelina«) in južnomakedonska.7 Pravljica »popotovanje živali« je doma pri vseh naših sosedih, v vsej zahodni, srednji, severni in vzhodni Evropi. Areal pravljice je sklenjen; sodeč po zapisih, ki so bili pred 1. 1914 dostopni v tisku, naj bi bila tradicija pretrgana samo v slovenskem prostoru — južna, vzhodna, severna in osrednja Slovenija naj ne bi bila most, temveč prazen otok, ki naj bi ga bili bujni tokovi 3 Aarne 1. c. 106 ss; Aarne: Verzeichnis der Märchentypen pod št. ПО. V pravljični literaturi bolj znana pod naslovom Die Tiere im Waldhaus; Die Tiere im Nachtquartier; mlajši tip pa po Grimmovi pravljici — Die Bremer Stadtnuisikanten. Prvotni obrazec gl. Aarne I.e. 151, 152. 4 Aarne 1. с. 102—105. 5 Aarne 1. с. 160, 165 ss„ 168, 171, 172. ( " Aarne I. c. 92. Variante so označene z indeksi, njih seznam je v Aarne I. c. 1—91 (Die volkstümlichen Varianten). Gl. 87, 88: SS 5, 4. 5. P ri nu: Stoju-novič-Mijat: Pučke pripoviedke i pjesme (1867), št. 2, str. 22; Nikolic Afanasije: Srpske narodne pripovetke (1899), št. 19, str. 189; Archiv f. slavisehe Philologie VIII, 113 (Goriško). 7 Aarne 1. c. 107, SB 2, SS 1, 2, 4, 6. Prim.: Šapkarev K. A.: Sbornik ot bolgarski narodni umotvorenija VIII—IX (1892), št. 197 (makedonska); Krauss F. S.: Sagen und Märchen der Südslaven (1883), št. 23, str. 67 in Strohal П.: Hrvatskih narodnih pripovijedaka kuj. Ill (1904), št. 17, str. 169 ter Nikolic I.e.; Bolte-Polivka: Anmerkungen zu Kinder- u. Hausmärchen 1, str. 249 — Baudouin de Courtenuy za Beneško Slovenijo. pravljice na svoji južni poti proti zahodu v velikem loku obšli. Glavni kulturni vplivi, ki so prihajali z Vzhoda, so res prodirali ob Donavi navzgor iin s pristanišč v južni »Romaniji«8 na sever. Potemtakem naj bi — če upoštevamo samo zapise pred 1. 1914 — varianti z Goriškega in iz Slovenske Benečije prišli tja po zahodni poti. kar ni verjetno — saj je najbližja italijanska varianta starejše evropske pravljice (tip 130 Aarne) geografsko daleč odmaknjena — zabeležena je v 1 oskani,0 druga varianta — kontaminacija azijske in starejše evropske pravljice (tip 210 Aarne) pa je iz severnega Poadižja9 — azijska oblika pravljice je v Evropsko prihajala po južni poti čez Balkan in Ogrsko,10 ne pa obratno — torej tudi čez Slovenijo. Poznejše raziskave in zbiranje etnološkega gradiva na terenu so seveda to — ad hoc postavljeno — domnevo ovrgle. Gradivo, zbrano v etnološkem oddelku Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani pove, da so po 1. 1914 v Sloveniji odkrili še devet variant starejše evropske pravljice tipa 130 (Aarne) in eno varianto okrušene azijske pravljice, kontaminirano z evropsko tipa 210 (Aarne).11 V srbohrvatskem območju so zabeležili še šestnajst variant (v ožji Istri eno različico) tipa 130 (Aarne) in eno srbohrvatsko varianto tipa 210 (Aarne). Pot z vzhoda na zahod čez slovensko ozemlje je sklenjena. Nimam namena, da bi podal izčrpno in zaokroženo podobo migracije in problematike obravnavane pravljice »popotovanje živali« na Slovenskem. Opozarjam le na nekaj nezapaženih in doslej skritih sledov te pravljice, ki naj mojo, v skopih obrisih nakazano podobo dopolnijo in pokažejo na povezavo ustne tradicije živalske pravljice z literarno srednjeveško živalsko povestjo, ki se je na Slovenskem in v bližnji soseščini sicer ohranila, a le v raztresenih in fragmentarnih tekstih, podobah in motivih. 8 »Romanija« uporabljam tako kot Gamillscheg za zahodni romanski prostor. » Glede tipov 130 in 210 (Aarne) gl. moji opombi 2 in 3. Ad Toskana gl. Aarne 1. с. RI 4; ad Poadižje gl. Aarne 1. с. 92; RI 2. Tip 130 (Aarne) so naknadno zabeležili: en primerek v Toskani, dva pa na Siciliji (gl. opombo II). 10 Aarne 1. c. 103—105. 11 Opozorilo dr. Matičetova, zlasti na dopolnjeno izdajo Aarneja FFC No. 3 — t. j. Antti Aarne & Stith Thompson, The Types of the Folktale. 2 ed. Helsinki 1961, FFC No. 184, iz katere so razvidni navajani podatki. Srbohrvatsko gradivo je zbrano v Institutu za narodnu umjetnost v Zagrebu in v Zemeljskem muzeju v Sarajevu, istrsko pa v knjigi Boškovič-Stulli, Istarske narodne priče, Zagreb 1939. Petelin rabelj. V cerkvici na Škrilinah pri Bermu v notranji Istri je v kavalkadi sv. treh kraljev naslikano obešanje lisjaka.12 »Lisjak na vislicah« je eden najbolj znanih srednjeveških literarnih motivov, je osrednji del živalskega zbora, ki ga je sklical kralj lev. Prizor je različno orisan v vseh redakcijah srednjeveškega živalskega epa o Lisjaku Rednhartu od druge polovice 12. stol. pa tja do začetka 16. stol. Kaže, da je postopek eksekucije najbolj podrobno prikazan v tradiciji, ki vodi k holaindskiim verzijam 13. in 14. stol. Vsekakor poznejša nizozemska in iz nje izhajajoča nizkonemška prireditev poznata nekaj več rekvizitov kot francoski Roman de Renart: vislice, vrv, zanko, lestev; lisico vleče po lestvi navzgor — maček rabelj.13 Zveza med literarno predlogo in fresko na škrilinah je očitna — rdeč petelin drži v kljunu dolgo vrv, z njo vleče lisjaka, ki ima okoli vratu zanko, po lestvi navzgor pod vislice. Ob levem robu stojita dva petelina, ki sta — ustrezno literarni predlogi — ali simbol obešanju prisostvujočih gledalcev ali pa članov sodniškega zbora. Bistvena neskladnost med literarno predlogo in fresko je vidna v izvrševalcu obsodbe — ne maček, ampak petelin je rabelj. Do zamenjave bi lahko prišlo ali zaradi odnaša srednjeveškega človeka do originala — zvestoba do originala mu ni znana, predloga je samo vodilo za individualno poustvarjanje — ali pa zaradi vsebinskih prvin, ki tako zamenjavo navdihujejo in dovoljujejo — petelin in zločin nad njegovim otrokom sta v središču splošne pozornosti, petelinova obtožba je najbolj glasna in prepričljiva, je pravzaprav glavni vzrok, da je lisjak obsojen na vislice.13 Figurativno rečeno: tožnik je rabelj toženca, svojega naravnega sovražnika. Vendar je to le hipoteza. Tudi evropsko »popotovanje živali« pozna sovraštvo »lisjak : petelin«, npr. finska, estonska ruska, hrvatska varianta.14 Petelin, najstarejši lik te pravljice, ima v nji svoj prostor na vzvišenem mestu, na podstropnem tramu. Učinkovito orožje je njegovo kikirikanje, ljudska domišljija je v njeni slišala poziv ujemite fia (lopova, sovražnika); porž navezal svojo osnovo, čeprav je potem sledil literarni tradiciji. Vse tri fragmente (Škriline, Kranjsko, Maršiči) povezuje ista vez, ista značilnost — kontaminacija ljudskega izročila z literarno tradicijo Lisjaka Reinharta. V 15. in na začetku 16. stol. se je are al evropske živalske pravljice raztezal z Dolenjskega preko osrednje Kranjske proti Notranjski in se zaključil v soseščini Goriške in Beneške Slovenije, na jugu pa se je dotikal Istre. Vez med Hrvatsko in zahodnim robom slovenskega ozemlja ini bila pretrgana — pravljica je na svoji južni poti šla tudi čez Slovenijo. Emblem »lisica kuharica« je razložljiv iz osrednje pravljice »popotovanje živali«. Nezapažen in nerazložen je živel v prostoru, sega-jočein od roba Pohorja (Fram) preko Dravskega polja vse do Hrvatskega Zagorja (Zavrč ob Dravi). Tu se je hrvatska tradicija neposredno dotikala vzhodnoštajerske, ki je spet mejila na avstrijsko in se tako v velikem loku posredno dotikala slovenskega izročila na Koroškem. Podoba »volk mesar« ni znana v srednjeveški literaturi, lahko pa je nastala v območju evropske živalske pravljice. Ko se je ta v nekaterih predelih razkrušila, je spomin nanjo ostal — podobno kot pri emblemu »lisica kuharica« — le v nejasnih fragmentih, ki so bili svojevoljno vključeni v »živalsko svatbo«. Areal se razteza od Hrvatskega Zagorja (Cveti,in, Varaždin), preko Dolenjske. Gorenjske (Begunje) do Podjune na Koroškem, kjer se vključuje v beneškoslovenski prostor. Krog je zaključen: Hrvatsko Zagorje, Cvetlin, Varaždin, Zavrč, Frani. Poidjuna, Beneška Slovenija, Goriško, Notranjsko, Begunje, osrednje Kranjsko in Dolenjsko, Maršiči, Ribnica, Škocjan, Škriline, Istra idr.; dvanajst pravljic in deset fragmentarnih, nezapaženih sledov potuj u je, da je bila pravljica »popotovanje živali« v srednjem veku razširjena po vsem slovenskem ozemlju in to vsaj v dveh glavnih tipih: kot porušena azijska pravljica, kontaminirana z evropsko, in kot starejša evropska pravljica. 41 Valjavec, Matija Kračnianov: Narodne pripovjedke... u i oko Varaždina. Varaždin 1858, str. VII; 280; 287 zajec: mesar; volk: mesar. ZUSAMMENFASSUNG Das Märehen »Die Tiere auf der Wanderschaft« ist in vier Haupttypen überliefert, die in ganz Europa bekannt sind. Li Jugoslawien sind wenigstens 46 l'exte (davon 12 slowenische) eruiert worden. Dazu kommen noch unbeachtet gebliebene Fragmente und Motive in Volksliedern und auf Freskobildern in Slowenien, Istrien und in Hrvatsko Zagorje, die im Mittelalter eine geschlossene Literarlandschaft waren. Halm der Henker. Auf einem Fresko des Vinzenz von Kastav in Škriline (Istrien) aus dem Jahre 1474 findet sich das Motiv Fuchs an dem Galgen«. In der literarischen Überlieferung wird der Fuchs von einem Kater erhängt, auf dem Fresko in Skriline ist der Henker ein roter Hahn, was durch die volkstümliche, mündliche Überlieferung zu erklären ist: in dem behandelten Märchen »Die Tiere auf der Wanderschaft« hat der Hahn das Emblem des Henkers, dagegen verkörpert der Kater den Koch, die Hausfrau, den Schmied udgl. Das Bild »Hahn-Henker« ist fast in ganz Europa bekannt. Fuchs der Hacker. In einigen slowenischen Varianten der mittelalterlichen Fabel »Fuchs und der Hahn« (Ysegrim, Roman de Reilart, Reineke Fuchs) springt der Fuchs um die Birke herum, auf welcher der Hahn sitzt, als wolle er sie mit dem Schwanz fällen. Dieses Motiv entstammt nicht der literarischen Tradition. Es ist von dem bereits erwähnten Märchen her beeinflußt, wo der Fuchs als Wächter oder Henker mit blankem Säbel aufgefaßt wird, was dann in der Volksphantasie auch zum Bild »Fuchsschwanz = Axt« führen kann. Fuchs der Koch. Im slowenischen Tiermärchen üben die Tiere verschiedene Berufe aus, aber ohne irgendeine festgesetzte Ordnung. Der Zusammenhang mit dem fraglichen Märchen ist nur in jenen Varianten feststellbar, wo die Füchsin als Mädchen oder Köchin erscheint. Denn im Märchen »Die Tiere auf der Wanderschaft« wird dem Fuchs das Emblem Hausfrau oder Köchin zugeteilt. Dieses Bild ist der literarischen Überlieferung fremd. Fuchs der Pilger. Auf dem Fresko in Maršiči (Dolenjsko) aus dem Jahre 1514 ist der Fuchs als Pilger dargestellt. Dieses Motiv ist ein Ausschnitt aus dem mittelalterlichen Tierepos (Ysegrim, Roman de Renart, Reineke Fuchs). Auch das fragliche Märchen kennt pilgernde Tiere, das Motiv entstammt jedoch der Tiersage. In Maršiči überschneiden sich die beiden Traditionen. Wolf der Fleischauer. In dem fraglichen Märchen ist der Wolf der Angreifer, der beißt und hackt. Diese Vorstellung kann leicht zum Bild »Wolf = Fleischauer« führen, jedenfalls ist tlieses Emblem der literarischen Uberlieferung fremd. Aus den bereits erwähnten Texten, aus den zerstreuten Fragmenten, Freskobildern und aus ihrer Topographie kann nachgewiesen werden, daß das Märchen Die Tiere auf der Wanderschaft« in ganz Slowenien, Istrien, in Hrvatsko Zagorje verbreitet war und, daß seine Ost-West-Migration nirgends unterbrochen ist. Bei uns finden sich zwei Haupttypen des fraglichen Märchens: das zersetzte asiatische Märchen, kontaminiert mit dem europäischen (Aarne 210), und das ältere europäische Märchen (Aarne 130). UDK 808.1 + 881.09 (048.1) OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO UDK 92 Hraste M. MATE HRASTE In memoriam Dne 3. decembra 1970 je na zagrebškem pokopališču Mirogoj legel k večnemu počitku dr. Mate Hraste, profesor za hrvaško dialektologijo na Filozofski fakulteti v Zagrebu in redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Do groba so ga spremili številni prijatelji in strokovni sodelavci v Inštitutu za hrvaški jezik pri Jugoslovanski akademiji, nekdanji in zdajšnji učenci iz Slavističnega seminarja Filozofske fakultete, delovni tovariši iz Matice hrvaške in drugih kulturnih ustanov. Od pokojnega znanstvenika so se poslovili tudi mnogi zagrebški meščani. Za Hrastejev osebni lik je značilno, da je na pogreb prihitela tudi močna delegacija kmetov iz profesorjeve rojstne vasi Brusje na otoku Hvaru. Na pogrebu je bila zastopana tudi katedra za hrvatsko in srbsko literaturo ter srbski ali hrvatski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Profesor Mate Hraste se je rodil 25. /. 1898 v kmečki družini. V njegovih mladih letih otok Hvar še ni bil turistična atrakcija. Dalmacija kot del avstro--ogrske države je predstavljala eno najbolj pasivnih pokrajin, zato je njeno prebivalstvo moralo iskati možnosti za obstanek ali v drugih pokrajinah obširne države ali pa se je izseljevalo v daljne evropske in čezmorske dežele. V takih ekonomskih in socialnih razmerah je študiral gimnazijo in univerzo mladi Brusjan. Po diplomi iz slavistike na zagrebški univerzi 1925 je služil kot srednješolski profesor v Sisku, Sremski Mitrovici in Petrinji. Leta 1938 je doktoriral na beograjski univerzi s tezo Čakavski dijalekt otoka Ilvara. Po vojni je postal docent (1946) na zagrebški slavistiki, kjer je kot profesor deloval do zadnjih let, ko mu je bolezen onemogočila delo med mladino. Iz njegove šole so izšli vsi povojni slavisti jezikoslovci, kot na primer dr. Slavko Pavešič, dr. Milan Moguš, dr. Božidar Finka in mnogi drugi. Po Beličevi in Ivšičevi smrti je bil Hraste nestor hrvatskosrbskega jezikoslovja ne le po letih, temveč tudi po znanstveni avtoriteti. Sodeloval je v vseh zgoraj naštetih hrvaških znanstvenih ustanovah ter pri vsestranski zaposlenosti našel še čas za živahno znanstveno in znanstveno-organizacijsko delo v Hrvatskem filološkem društvu, v Zvezi slavističnih društev, pri organizaciji poletnih seminarjev za tuje slaviste; sodeloval je v komisiji, ki je pripravila in uredila Pravopis hrvatskosrbskega (srbskohrvatskega) knjižnega jezika v smislu novosadskega dogovora, zlasti pa je bil nadvse delaven kot urednik znanstvenih publikacij. Uredil je Hrvatski dialektološki zbornik (JAZU, I 1956, II 1966), Gradivo za zgodovino hrvaške književnosti (JAZU, knj. 27. 1956) in Zbornik v počastitev Stjepana Ivšiča (Hrvatsko filološko društvo, 1963, s sodelavci in uredniškim odborom), urejal je znanstveno revijo Filologija (JAZU in IIFD, I—VI) ter sodeloval pri urejanju strokovnih in znanstvenih revij (Jezik, IIFD 1952—68; ltudovi zavoda za slavensku filologiju, FF Zagreb, knj. IV— VII. 1961—67; Južnoslovenski filolog, Institut za srpskolirvatski jezik и Beogradu, knj. XVIII—XXVI, 1949—64; Bulletin Scientifique, section В. sciences humaines, izd. Savjet Akademija пачка i umjetnosii SFR Jugoslavije. 1965—68; Zbornik Instituta za historijske nauke и Zadru, FF и Zagrebu. Zadar 1955). Število njegovih znanstvenih enot znaša blizu sto. s popularnimi strokovnimi članki in deli pa precej čez sto. Pri tem niso šteta številna predavanja na radiu, referati in diskusije na lingvističnih kongresih doma in na tujem, niti redakcije lingvističnih in drugih gesel v enciklopedijah Leksikografskega zavoda v Zagrebu, niti ni upoštevano njegovo sodelovanje pri sestavljanju bibliografije v J F in ne njegovi prispevki za Hrvatskosrbski dialektološki ter za Slovanski lingvistični atlas. Poglavitna veja njegovega znanstvenega zanimanja je bila dialektologija. zlasti čakavska, ki ji je posvetil vse svoje življenje, nato pa onomastika in toponomastika in končno knjižni jezik, starejši in sodobni. Pripravljal je tudi Slovar čakavskega narečja, nadvse potreben slovar, prezgodnja smrt mu je malo pred koncem iztrgala pero iz roke in tako dela ni dokončal. Njegova prva objava je bila Črtice o bruškom dijalektu (JF VI. 180—214. 1926), nato pa so se leto za letom vrstile daljše in krajše razprave o čakavskili govorih IIvara, Visa. Brača. Šolte, Ciova, Drvenika, Zlarina, Suska, Raba in drugih otokov. Tako je dopolnjeval in nadaljeval delo pomembnega čakavskega dialektologa A. Beliča, njegovo študijo Zametki po čakaoskim govor am, 1910, pa tudi drugih čakavskili dialektologov (Milčetič, Nemanič. Kušar, Zgrablič, Strolial. Malecki itd.), ki so vsi z Beličem vred raziskovali severno-čakavske govore, le naš Vatroslav Oblak je posegel globoko na jug (otok Lastovo). Manjši del pozornosti je )1. Hraste posvetil kajkavskemu narečju, ki ga je spoznal kot študent v Zagrebu in zlasti kot profesor o Sisku (O govoru grada Siska; Kajkavski dijalekt, EJ IV v članku Jezik). V članku Črtice o Maruli-čevoj čakavštini razpravlja o zgodovini knjižnega jezika, z razpravo Strani elementi и hrvatskom ili srpskom narodnom i književnom jeziku pa je posegel na področje leksikologije. Pomemben je Ilrastejev prispevek v akcentologiji tako čakavskega narečja kot hrvaškega knjižnega jezika. Naj omenim samo nekaj študij z akcentsko problematiko: Ispitivunje akcenatskog sistema na Cresu. Osobine suvremene rapske akcentuacije. O kanovačkom akcentu и Ilrvatskoj, Dvoakcenatski sistem и hrvatskom ili srpskom jeziku. Osnovna akcentuacija Biograda na moru i njegove okolice, Od akcentuacji starocliormackiej i sturoserbskiej do mspöl-czesnej sztokuivskiej. O potrebi prenošenja akcenta na prijed/og, O skakanju akcenta na proklitiku и čakavskom dijalektu. Poleg bogatega znanstvenega ter napornega pedagoškega in organizacijskega dela je v sodelovanju z Ivanom Brubcem in Sretenom Zivkovičem še utegnil napisati slovnico za pouk hrvaškega jeziku v srednjih šolah (dramatika hr-vatskogu ili srpskog jezika), ki je izšla v več izdajali in končno priredil 5. izdajo Maretičeve slovnice. Do slovenščine in slovenskih ljudi je imel vedno korekten odnos. Našega jezika sicer ni aktivno obvladal, z lahkoto pa je prebiral slovenske knjige, kot organizator seminarjev za tuje slaviste je skrbel, da je na seminarjih bila dostojno predstavljena tudi slovenščina, katedra za srbohrvaščino v Ljubljani je v njem imela požrtvovalnega svetovalca in pomočnika. Ob sedemdesetletnici plodnega življenja so mu njegovi učenci posvetili Rasprave Instituta za jezik, knjiga 1. Zagreb 1968. Naj bo trajen njegov spomin o narodu, ki mu je posvetil vse umske sposobnosti in vso življenjsko energijo! Janko Jurančič Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 808.1 + 881.09 (048.1) ZBORNIK UMJETNOSTI RIJEČI, POSVEČEN ZDENKU ŠKREBU Kot prvi številki XIV. (1970) letnika Umjetnosti riječi je izšel skoraj 300 strani obsegajoč zbornik v čast 65-letnice Zdenka Škreba, enega od ustanoviteljev UR ter njenega glavnega in odgovornega urednika prav od začetka. Zbornik sta uredila Sveto Petrovič in Kruno Pranjic. Gradivo je razvrščeno po abecedni vrsti piscev. Urednika v uvodni besedi menita, da se prispevki večinoma dotikajo vprašanj poetike, sloga in interpretacije, torej tistih tem, »za koje je do današnjeg dana vezan i plodni rad profesora Škreba«. Če pa vendarle hočemo tematsko natančneje razvrstiti prispevke, bi se po vidikih pristopov, po kakovosti in po vsebini odločili vsaj za pet skupin, ki naj bodo tu razvrščene po tehtnosti: 1. slovstvenoteoretični in slovstvenozgodovinski prispevki, 2. stilistične študije, 3. interpretacije, 4. esejistični in slovstveno-publicistični prispevki in 3. preostalo. Na začetku vsega pa je popis slavljen-čevih objavljenih del. Tematska širina, veliko število (36) prispevkov, večinoma kratkih (največ 12. poprečno pa po 6 do 7 strani) snovna nezaokroženost, naključna razvrstitev, kakovostno zelo različni pristopi — vse to ustvarja nekakšno negotovost. Vendar pa ob pazljivem prebiranju iz zbornika lahko črpamo precej več, kot bi sprva pričakovali. Skušajmo to trditev utemeljiti s pregledom prispevkov po gornji razvrstitvi. I Slovstvenozgodovinski in teoretični prispevki niso tematsko ubrani, saj je vsakdo od sodelavcev ponudil tisto, kar je želel. Tako se je Josip Badalič, starosta današnjih hrvaških slovstvenih zgodovinarjev, pridružil temu zborniku gotovo v skladu z dobrimi medgeneracijskimi odnosi (O bilingvizmu u književnosti hrvatskog preporoda). Badaličev prispevek je enciklopedičen, bogat s podatki iz obstoječe literature ter z dokaj splošnimi in tudi nekolikanj svečanimi oznakami posameznih ilirov . Obstoječo literaturo, ki glede rabe nemščine v začetnih desetletjih razvoja hrvaške meščanske književnosti ni tako skromna, avtor uporablja brez kakovostnega razločevanja, brez razločevanja pa piše tudi o vseh posameznih pesnikih in verzifikatorjih od Preradoviča do Jelačiča bana. Rafo Hogišič (Pojava pejzaža u hrvatskoj renesansnoj poeziji) s številnimi primeri dokazuje, kako resničen in neposreden odnos so gojili renesančni pesniki do narave in kako različno in tudi kakovostno so ga umeli izraziti. Bogišicev prispevek je koristen pedant raziskavam splitskega umetnostnega zgodovinirja Cvita Fiskoviča (Ljetnikovae Lueiča u Hvartt. Dubrovnik 1962. Kultura dubrovačkog ladanja. Split 1966), metodološko pa precej opisen; primerjalno dokumentirano obravnava posamezne avtorje, priznavajoč Marinu Držiču največjo individualnost. Zanimive podrobnosti navaja v zvezi z Vetra-novičem (o katerem je obširno pisal, tudi s tega vidika, že F. Švelec v disertaciji Mavro Vetranovič, Zadar 1959), medtem ko za Hektorovica Bogišič ugotavlja, da ga je narava izrazito navduševala, a je pejsaž izrazil le z aposiopezo občudovanja. Avtorja bi mogli opozoriti, da bi kazalo raziskati z vidika pej-sažnosti zanimivo razmerje Džora Držiča do izročila lirske narodne pesmi in da bi veljalo obravnavati pejsaž ne le v poeziji, marveč v renesančni književnosti sploh, in sicer zato, ker je s tako zožitvijo izločen npr. Zoranie in še kako zanimivo ime in ker ima pejsaž bržkone tudi v drugih delih identičen pomen in vlogo, torej ne specifičnega, kot npr. v slogovnih smereh novejše književnosti. Bazpravo Tvrtka čubeliča O smislu i dosegu koniparativnog aspekta i teorije o varijantama na području usinenog narodnog stvaralaštva — prilog problemu metodskog pluralizma je aktualiziran tudi zato, ker se Hrvati prav sedaj lotevajo pisanja prve obsežnejše in znanstvene slovstvene zgodovine, ob čemer je treba razčistiti več metodoloških vprašanj. Komparativno metodo oz. pristop na področju ustnega slovstva in na primeru balade, epske pesmi, različic in pravljice Cubelic sooča s posameznimi specialnimi študijami oz. znanstvenimi deli (G. Gesemann, I. Grafenauer, N. Banaševic, R. Medenica, M. Boškovič-Stulli), od katerih je po Čubelicevi misli edino zadnja najbliže komparativni metodi in zato najprimernejša. Čubelicev prispevek je poučen zato, ker se zavzema za metodološki pluralizem, izključevanje posameznih metod pa je že nekak cikličen pojav v moderni hrvaški slovstvcnoteoretični misli, kot kažejo različni letniki UB in o čemer moremo brati tudi v tem zborniku. Za nas pa je razprava zanimiva še iz enega razloga: Cubelic je namreč eden tistih redkih hrvaških slovstvenih zgodovinarjev, ki mu slovenska slov-stvenozgodovinska dela niso nedostopna, kar v tej razpravi dokazuje z ekvivalentno obravnavo Grafenauerjeve razprave o Lepi Vidi. Slovenska slovstve-nozgodovinska dela in tudi leposlovje sta kot predmet raziskave ali pa kot gradivo v primerjalnem smislu žal na sploh prava terra incognita. Menda je ravno nepoznavanje jezika temu največ krivo. Pri mnogih komparativnih primerih, tudi v tem zborniku, posegajo pisci v razvojno in zemljepisno bolj oddaljene literature, dasi bi bile mogoče ali tudi naravne take ponazoritve iz bližjih in bližnjih literatur, srbske in slovenske. Ne moremo sicer trditi, da bi bil delež slovenike v UR doslej nepomemben. Nasprotno, nekateri prispevki (Petrè, Toporišič) so bili napisani prav za UR, drugi so po objavi na kongresih doživeli svojo priobčitev v UR. Take vrste navzočnost slovenike, kot jo srečamo v Cubeličevem prispevku, pa je v UR prava redkost. Zlata Derossi (Kalebovo pripovijedanje u Divoti prašine) dokazuje, da so Kalebovi pejsažni posegi izrazito slogovno-emoeionalne, navadno kontrastne narave. »Priroda je na tom dugačkom putu hladna, surova, opora, suprotnost pitomosti krajolika za kojom čeznu Kalebovi junacic (68). Gotovo je Derossi- *jeva dojemala Kalebovo delo kot bralka oz. tudi kot bralka, zajemala ga je izrazito čustveno določljivo, kar potrjuje tudi njen pravkar navedeni stavek. Pejsaž je Kalebu čustvena določnica. Pejsažna motiviranost doživljanja in čustvovanja, bodisi kot kontrast ali pa kot korespondentno sozvočje, je nian-sirano različno in slogovna določnica jo hkrati tudi čustveno določa, ali kakor piše Derossijeva: »U ovoj viziji prirode, romantičnoj i smirenoj, kao i u ovoj prethodnoj slici, realističnoj i poetičnoj, doživljaj je prirode iz temelja nov za Divotu prašine, uskladen s promjenom raspoloženja« (69). Ti primeri jasno kažejo prav na čustveno prvino, ki vzpostavlja razmerje med pisateljem (delom) in bralcem. Odločilna pa je predvsem stopnja estetske ustreznosti. Povezovanje čustvene prvine s slogovno je tako hkrati tudi povezovanje s psihološko vsebino podteksta in prav v tem je bistvo pravilne razčlembe in sinteze Derossijeve. Aleksander Flaker (O beletrizaeiji činjenice u suvremenoj ruskoj prozi) razčlenjuje in sklepa —■ v smislu svojega nenehnega spremljanja slovstvenih oblik in fabulativnega odnosa v njih — o beletrizaeiji dejstev v sodobni ruski prozi. Po mnenju A. Tvardovskega, urednika sovjetske revije Novvj mir, začenja sodobna beletrizaeija resničnih dogodkov in dejstev najnovejše obdobje v moderni ruski književnosti. Flaker pa to mnenje ilustrira z najvidnejšimi dejanji ter sodi, da je s tem dana tudi kakovostno prerodna možnost sedanjemu ruskemu književnemu razvoju, sklicujoč se na dela K. Paustovskega, A. Solže-nicina, A. Kuznecova (ki je zapustil SZ), tudi Dombrovskega in Katajeva. Za začetni razvoj v tej smeri so pomembna in prav odločilna memoarna publicistična dela I. Ehrenburga (Ljudje, leta, življenje, 1961—1963). Memoarna oblika romana (npr. J. Dombrovskega Varuh starin) je ena od oblik, ki z lirizacijo zanikuje kanonizirani roman sovjetske književnosti tridesetih let, beletrizaeija dejstev pa je druga možnost, ki vodi od tod k modernemu ruskemu romanu. — O teh vprašanjih je na voljo že precej literature in v Flakerjevein prispevku bi pričakovali tudi navedbo takega dela češkega slavista M. Drozda. Sicer pa je Flakerjeva študija ena tistih, ki z zanimivostjo problematike in sodobnim ter neizključujočim metodološkim pristopom povečujejo tehtnost obravnavanega zbornika. Ivo Franges (O Vidričevu stvaralačkom postupku) je na podlagi Tadija-novičevih najdb Vidričeve rokopisne pesniške ostaline lahko dokončno ovrgel legendo hrvaške slovstvene zgodovine, da Vidrič svojih pesmi ne bi bil pisal, marveč pretežno le recitiral. Mogoča pa je danes tudi že rekonstrukcija Vidri-čevega ustvarjalnega postopka in ob pesmi Ambrozijske noči je Frangeš tak postopek zares tudi prikazal. Tekstualna razčlemba pesmi oz. primerjava rokopisnega gradiva potrjuje že poprejšnjo Frangeševo trditev, da je Vidričeva znana poezija le izbor iz (obstoječih in zamišljenih) večjih celot. Z drugimi tekstološkimi študijami (npr. Notturno v Študijah i esejih, 1967) je Frangešu uspelo dodobra rekonstruirati Vidričev ustvarjalni postopek nasploh. Pesnik je iz daljših pesniških enot izbral po obsegu manjšo in miselno popolno celoto, ki je na sploh estetsko čistejša od tiste enote, ki jo je mogoče rekonstruirati po rokopisnem gradivu. Če je dovoljena primera iz hrvaške literarne preteklosti, bi dejali, da je Vidrič do skrajnih tančin zgostil obseg že ustvarjenih celot, medtem ko je npr. njegov pesniški predhodnik S. S. Kranjčevic objavljal daljše in dolge celote in ni dosegal tiste za Vidrica tako značilne in estetsko tudi tako zelo uspešne stopnje. Mira Jankooič (Formativna funkcija »sitnog oblika književnosti«) razpravlja o Twainovem rep rod utiranj 11 tradicionalne anekdote z novim okoljem in tudi v novi obliki, zajema pa — kar je za naš vidik zaniiniveje — tudi tisto tehniko pripovedovanja, ki je v prvi osebi značilna posebno še po tem, tla implicira neskladje pisatelja s prvoosebnim pripovedovalcem. Jankovičeva imenuje ta pojav »neka vrst implicitnog dijaloga izmedu pisca in pripovje-dača« (110). Implikacija podobnega notranjega ali namišljenega dialoga med pisateljem in prvoosebnim pripovedovalcem je gotovo dobila svojo spodbudo in vzor prav tu, a je pomensko daleč zanimivejša kot njena različna stilno-pripovedna izvedba. Flaker je podobno sestavino prozne strukture v pravkar prikazanem prispevku registriral ob noveli A. Solženicina in jo imenoval »fiktivna rečenica«, medtem ko Richards ta pojav imenuje »pseudostatement«. Zal so vse to le bolj ali manj poskusna in intuitivna tipanja, v resnici pa se nudi pomembna literarnoteoretična tema, zanimiva še posebej z vidikov današnje proze, a z naravnim zgodovinskim razvojem, in sicer: kakšna je vloga fiktivnega stavka oziroma implicirane korespondentnosti ali nasprotja med avtorjem in pripovedjo oz. prvoosebnim pripovedovalcem ter kako se intenzivneje ali neposredneje potem oblikuje bralčevo sprejemanje, njegovo razmerje do dela in avtorja. Kolikor je mogoče soditi zgolj po nesistematičnih spremljanjih posameznih določnic, gre ta razvoj od preprostega apostrofiranja bralca v pisateljevem izstopu iz epskega okvira realistične pripovedi k vse bolj pretanjenim in težko izluščljivim prvinam, od fiktivnega stavka do posameznih modalnih sintagem 111 členic. (Priin. o tem nekaj poskusnih posegov v to smer v eseju podpisanega Jezik, pripovedni položaj in bralec — Dialogi 1968. 520—529; več literarno-teoretičnih pobud pa nudi Markiewiczeva knjiga Glôwne problemy wiedzy o literaturze, Krakow 1965, ki jo citira tudi Flaker.) Beograjski avtor Zoran Konstantinoma. pisec knjige Fenomenološki pristup književnem delu. Beograd 1969, je aplikacijo te metode prikazal v »pokušaju fenomenološke analize«, kakor označuje interpretacijo »Anokin lik 11 Lazare-vicevoj pripoveci Na bunaru«. Aplikacija je nazorna tudi zato. ker avtor upošteva od 11. Ingardna ugotovljene in imenovane »neizpolnjene kvalitete«, torej z nekakšno aposiopezno nakazanostjo možnost besednih izpolnitev in formulacij, zbujenih pri bralcu, da jih v skladu s svojo močjo predstave in doživljanja sam individualno podrobneje izoblikuje, vendarle izhajajoč od posameznih pisateljevih fenomenološko opredeljenih določnic; te izključujejo »fenomen opalizacije«, tj. »onog prelivanja u značenjima koje nastaje kao posledica nameravanog ili nenameravanog piščevog odredivanja nekog aspekta« (126). Konstantinovič je »neizpolnjene kvalitete« dal testno izoblikovati izbranim članom svojega literarnega seminarja in po njih navaja zanimive »izpolnitve«. Tudi ta prvina, ki jo izlušči Konstantinovič, gre v sklop tistega, po našem mnenju osrednjega vprašanja prozne strukture, ki je omenjena ob razpravah Л. Flakerja in M. Jankovičeve. Pri Konstantinoviču je posebna kvaliteta tudi to, da pogojuje prodor do teh vprašanj s fenomenološko razčlembo posameznih plasti v strukturi pripovednega dela. Mogoče je reči, da sleherna znanstveno ustrezna metoda more odkrivati tista bistva dela, za katera je posamezna metoda najbolj adekvatna, da pa je prav ob razčlembi vseh posameznih prvin potrebno za celostno vrednotenje dela pristopiti z integralno metodo, da bi se izognili zgolj delnim dognanjem. Če sta Tadijanovič in Frangeš razvrednotila eno tradicionalno legendo hrvaške slovstvene zgodovine, je Stanko Lasič na najkrajši poti do tega, da razprši še drugo. Esejistično ubrane, a vsebinsko čisto slovstvenozgodovinske Skice za študiju o Šenoi dajejo spoznati, da bo porušena tista znana predstava o »domorodcu« Šenou, ki je nastala po pričevanju F. Markoviča in M. Šenoa, a ji je pisatelj tudi sam botroval. Lasičeve skice za zdaj osvetljujejo predvsem pisateljevega očeta, ki je bil pravi avstrijanec z dunajskimi ideali življenja in s provincialnimi zagrebškimi možnostmi njihovih uresničitev. Slovensko slovstveno zgodovino zastopa v zborniku v slovenščini objavljeni prispevek Frana Petreta »Nina«. Študija je pravzaprav nekakšna imanentna interpretacija tega Cankarjevega dela, izpeljana v glavnem s terminologijo in pojmi formalne in deloma tudi fenomenološke metode. Ta različnost pristopa in znanstvenega aparata v dvojni obravnavi t.i. zgodbe (»Nina je roman iluzija, ki ni vezana na nobeno zunanjo danost /.../, predmet tega romana je namreč samo določeno občutje« oziroma po formalni razčlembi: je »dejanja za petnajst strani« /.../ »okvirna zgodba tudi ni zgrajena na avtobiografskih remi-nisceneah«, 175—176) je sicer nekoliko moteča, nikakor pa ni paradoksna, ker gre za tisto Cankarjevo delo, ki izmenjajoče opisuje stanja, zunanja in notranja, izpolnjena z reminiscencami na različna lastna obdobja in doživetja. Rezultat Petretove raziskave je v celoti sprejemljiv. Cankar je, kot ugotavlja, »enostavno sledil težnji, da bi izpovedal svojo zagrenjeno zavest o odtujenosti na popolnoma neposreden način, ki mu je dovoljeval, da v navideznem brezzvezju razkriva svoja prava duševna stanja« (179). Po avtorjevi sodbi se interpretacija razlikuje od tistih dosedanjih, narejenih »z merili realistične umetnostne metode«; po Petretovem dognanju gre za »zelo zgoden primer romana v duhu toka zavesti« (179). Podobno je interpretiral Nino tudi Izidor Cankar leta 1929 v Cankarjevih Zbranih spisih IX, sicer jedrnato in brez moderne terminologije, a docela zadevajoč bistvo: »Tako je nastala Nina, teh sedem noči z epilogom obupa, brezzračna. brezprostorna, brezsnovna povest, poleg drame »Lepa Vida«, ki je iz te knjige izrasla, najbolj abstraktno Cankarjevo delo, en sam, sedemkrat pretrgan monolog preplašenega srca, simbolično se gubeč v nočnih teminah, nad slednjo realnostjo in nad konkretno fabulo, ki je skrajšana na najmanjšo možno mero in hotoma na kose raznesena v posamezna poglavja, odkoder jo pozornost bravčeva šele stopnjema in naknadno rekonstruira.« (Iz. Cankar: Leposlovje, eseji, kritike. II. Ur. F. Kob-lar. SM 1969. 280.) Kakor Cubeličev so tudi prispevki Lj. Sekulič (Književna tradicija u novelisti« Mirka Bogoviča), M. Sertie (Razvitak umjetne balade u hrvatskoj književnosti) ter M. Sicla (Prilog problematic! romantizma u hrvatskoj književnosti) aktualni spričo priprav za znanstveno zgodovino hrvaške književnosti. šicel se brez tradicionalnega narodnoromantičnega bremena loteva označbe tistega obdobja hrvaške kulturne zgodovine, ki je bilo plodnejše v politično-nacionalnem kot pa v slovstvenem pogledu. Mimo dosedanjih izrazov predlaga novo oznako, »period integracije heterogenih stilova«. ki naj bi naj-pravilneje označila leta od 1835 do 1865. Izreka se zoper predlog N. Košutič-Brozovič »od klasicizma k romantizmuc, češ da hrvaška književnost nima ne klasicizma ne romantike kot izrazitih stilnih formacij, opušča pa tudi oznako »ilirizem«, ki jo je uporabljal še v svojem Pregledu novije hrvatske književnosti (MH Zagreb, 1966). Kaže torej, da se tudi hrvaška slovstvena zgodovina zateka k opisnemu poimenovanju obdobja — mimo oznake po prevladujočem slogu v razvitih evropskih književnostih —, kar je pri nas storil A. Slodnjak in je njegovo načelno razpravo o periodizaeiji prinesla prav UR. medtem ko je oznake take narave uporabil v svojih novejših slovstvenozgodovinskih delih. Tudi A. Flaker je npr. za stilno neenotno obdobje moderne navedel kot uporabljivo oznako »razdoblje stilske dezintegracije« oziroma »period dezintegracije realizma« (A. Flaker — Z. Škreb: Stilovi i razdoblja. MH Zagreb 1964, 265). Razlika med Slodnjakovimi in temi poskusi nove označitve je v tem, da prvi zajemajo vsebinsko, hrvaški pa vendarle predvsem stilno stran posameznega obdobja. II Stilistični prispevki so znaten del Škrebovega zbornika. Dva prispevka obravnavata zastavljena vprašanja predvsem z jezikovno-slogovnega vidika (Z. Muljačič: O stilističkoin aspektu leksičkog posudivanja; M. Mulič: Prilog pitanju gramatičkoga i umjetničkoga vremena u djeliina stare slavenske književnosti) ter ne zahajata na področje ekspresivnosti in impresivnosti obravnavanih jezikovnih pojavov, ne vključujeta lingvoestetičnih oziroma literarno-slogovnih kriterijev. Razpravi odlikujeta natančnost in osredinjenost na postavljeno vprašanje, Muljačičevo tudi obilica komparativnega gradiva in literature ter primerov iz različnih jezikov. Z vidika literarnega sloga sta napisana dva prispevka: M. Kuzmanooič, Kreativnost žargonske tvorbe, je publicistično orientacijsko nanizal nekaj margin o žargonu, medtem ko študija B. Vuletiča (Smisao ličnih imena i naziva u Krležinoj Kraljevskoj ugarskoj domobranskoj noveli) izčrpno in sistematično osvetljuje idejne razsežnosti z vidika te metaforike v znani noveli iz cikla Hrvatski bog Mars. In tudi v tem prispevku naletimo na tisto širšo pojavnost v strukturi pripovednega besedila, ki smo jo pri Flakerju srečali v eni specifične obliki, pri Jankovičevi in Konstantinoviču v drugi Petretu v tretji, vedno drugače imenovano, a v bistvu kot prvorazredne prvine v strukturi moderne proze. Vuletiča zanima zlasti miselna dntonacija zaimkov v prostem odvisnem govoru (slobodni neupravni govor), ki ga ima za »nadasve značajno poglavlje u proučevanju Krležina stila« (265). Med stilistične prispevke spadata tudi M. Solar (Stil i svijet književnog djela) in K. Pranjič (Za komparativnu stilistiku). Solar na kratko kritično pregleduje dosedanje vidnejše obravnave kategorije stila od Buffona prek Guirauda, Lea Spitzerja, A. Kayserja in E. Staigerja do Martina Heideggerja, ostaja pa na ravni enciklopedične informativnosti. Živahno napisani prispevek K. Pranjiča pa je vabilo za t.i. komparativno stilistiko, »novo znanstveno disciplino«. Primerjalno slogovno gradivo naj bi ta disciplina črpala iz lite- rarnih prevodov. Glede tega ni jasno, kako predvsem naj bi se primerjalo: ali od posameznih prevodov nazaj na prvotni pojav, ki ga predstavlja pisatelj s svojim delom kot prevodno predlogo in primerjalno osnovo, ali pa v različne smeri posameznih jezikovnih izraznih možnosti. Prva možnost naj bi dokazala, da je vsak jezik izrazno specifičen, kar je znano, druga pa morda, kako se možnosti te specifike dajo prenašati oziroma izraziti z možnostmi posameznih jezikov? 2e Pranjič se v kratkem in fragmentarnem vzorčnem primeru zadržuje na idiomatičnosti posameznega jezika, seveda predvsem z vidika prevodne predloge. Verjetno bi se večji del podobnih komparativno-stilnih raziskav usmerjal prav v idiomatično in frazeološko iskanje. Za kaj takega pa najbrž ni treba ustvarjati nove discipline, saj gre večinoma za primerjanje stilne oblikovanosti. Zadržujemo se lahko na ravni jezikovne, tj. pomenoslovne ustreznosti, razširimo pa jo lahko tudi na področje lingvoestetičnega vrednotenja vzporednih besedil. Za naša področja nekaj takih krajših del že je (npr. N. F. Preobraženski: Mihaila Šolohova Tihi Don v slovenščini, Slavistična revija IV, 1951, 293—506; J. Rotar: Neizrabljene stilne možnosti slovenščine pri prevodu Molitve za moje brate. JiS 1966. 119—123; in obširnejše delo J. Paternosta From English to Slovenian, Problems in Translation Equivalence, Penn State Studies, 1970, strani 60), v tem zborniku pa je frazeološko in idi-omsko primerjalna tudi študija Z. Muljačiča. Komparativna stilistika, če že vztrajamo pri tem izrazu, bi bila bolj smiselna znotraj posameznega pisateljskega opusa. Tak primer znanstvene obravnave stila je dal J. Toporišič predvsem v osmem poglavju monografije Pripovedna dela Frana Šaleškega Finžgarja, SM 1964, str. 209—266, a za to ni uporabljal kakega posebnega izraza, dasi medsebojno primerja tako posamezna obdobja kot tudi stopnje pisateljevega izraznega in slogovnega razvoja. III Interpretacija v prvotni zagrebški, danes domala že opuščeni obliki (če ne upoštevamo književnoseminarskih in gimnazijskih literarno metodičnih potreb) je v zborniku zastopana z dvema primeroma: M. Gaorin interpretira Hermana llesseja pesem Im Nebel, J. Vončinа pa pesem neznanega avtorja iz zbornika D. Ranjina. tj. s prehoda iz 15. v 16. stoletje. Prvo interpretacijo označuje dovolj pregleden seminarski pristop z nazorno razčlembo pesmi na meji med idejnimi prvinami z didaktičnimi nameni in poetičnimi s težnjo po izluščenju estetskih sestavin. Verzno izhaja avtorica iz verzne teorije A. Heuslerja (Deutsche Versgeschichte I. Berlin-Leipzig, de Gruyter, 1925), pa je torej tudi v tem pogledu seminarsko hvaležno gradivo. Vončinova razčlemba se — zgodovinsko razumljivo — osredotoča predvsem na leksične in verzne prvine. IV Med esejističnimi in slovstvenopublicističnimi prispevki (D. Beker, F. Čale, J. Derossi, 11. Katičič, S. Petrovič, S. Subotin, V. Zmegač) jih je nekaj, ki so napisani kot bolj ali manj osredotočene ali kot bolj ali manj strokovne margine ali domneve — ali tudi seminarski ekskurzi — ob obstoječi znanstveni 14 — Slavistična revija literaturi o posameznih slovstvenozgodovinskih ali teoretičnih pojavih, tujih in domačih, nekateri pa razglabljajo o t.i. načelnih vprašanjih, pri čemer se ob znanih stvareh včasih nevarno približujejo k sebi obrnjeni kazuistiki. Ob eseju M. Bekerja (Povijest i kritički sud) bi npr. lahko dodali, da imajo pomembni kritično-esejistični izstopi velikih slovstvenikov tujih književnosti svoje vzporednike tudi v naših književnostih (npr. Matoš: Dragi naši savremeniei. Cankar: uvod h Gospe Judit, Krpanova kobila, Krleža: Moj obračun s njima itd., če naj navedem tiste okoli 30. leta pisateljeve starosti in nekaj čez. kakršne omenja Beker za anglosaško književnost). — Ob eseju Julija Derossija, ki je ves ob trditvi, da je »Novak pisao više srcem nego umom«, bi po Benedetta Croceja negativni opredelitvi tega pojava v literaturi na sploh kazalo precizirati, v čem je tedaj negativnost tega pojava pri Vj. Novaku, kolikor ni tega označil že M. Šicel v zgoraj citiranem Pregledu. In sploh, od česa je pri posameznem pisatelju odvisna premise, da je »umjetnost po svojoj naravi 'ravnodušna' /.../, ne može biti ni 'sočutna' ni 'nesučutna'« (63), kot povzema po Croeeju J. Derossi. Zdi pa se, da niti to vprašanje, tj. vprašanje čustva in čustvenosti kot nečesa. kar je umetnosti škodljivo ali celo sovražno, ni dokončno in za vselej rešeno. Tudi nobelovec Ivo Andrič je v znanem slavnostnem govoru ob 100-let-nici smrti Vuka St. Karadžiča v preprosti parafrazi dejal, da je vsaka čustvenost umetnosti sovražna. Kajti tudi če pisatelj vzpostavlja odnos do bralca brez sleherne čustvene primesi ali celo s poudarjeno »ravnodušnostjo« (npr. ravno Andrič), mar ni le-ta ravno tako zaznavna in torej funkcionalna kot njena čustvena »alternativa ? Posebno v sodobni književnosti je tako vprašanje bistveno. V Novakovem primeru je očitno, da ni krivo čustvo samo, marveč odločilna stopnja estetske ustreznosti, torej stilne in sploh izrazne. Ravno v zvezi z emocijo pa dokazuje študija Zlate Derossijeve, da Kalebova emocionalnost ni moteča, ker je stilno in vsebinsko dana estetsko. Problemsko zanimiv in polemičen je prispevek S. Petroviča (Prevladavanje antipozitivističke pobune). Petrovič opravičuje antipozitivistični upor kot odpor metodi učenjakov, ki so ob biografijah pozabili na pisateljevo delo. Toda tudi različna učena in učenjaška »načelna razpravljanja o literarnozgodovinskih metodah so bila prečesto sama sebi namen. Pozitivistična in sociološka metoda nista bili zastareli in opuščeni zavoljo tega, ker bi v posamezni literarni zgodovini že opravili svoje naloge in dali tudi uporabne« rezultate, pomembne za oblikovanje znanstveno pisane slovstvene zgodovine, marveč so ju omalože-vali, ker je razvoj nacionalne znanosti bil prehitel splošni razvoj. Zaradi nezadostne pozitivistične preteklosti, tj. delovne osnove, se je moral enostranski delni pristop novih metod že kmalu zateči po pomoč k sociološkemu in poziti-vističnemu znanstvenemu pristopu, kar je značilno npr. za t.i., interpretacij ski postopek. Nikakor ni naključje, da smo prav v tem zborniku priče razvrednotenju dveh legend, ki ju nezadostno razvita pozitivistična smer v hrvaški slovstveni zgodovini ni utegnila pravočasno razgaliti. Naj ne bo neskromno ob tem omeniti razmere v slovenski slovstveni zgodovini, kjer vsaj v zadnjem desetletju ni bilo več retoričnih in »načelnih uporov zoper pozitivizem. Ze dotlej je bila pozitivistična osnova v veliki meri zgrajena, mogla so nastajati sintetična znanstvena dela in zgodovine književnosti, oprte ne na impresije in na kritike ob izidu posameznih slovstvenih del, marveč predvsem na številne razprave in monografije o najvažnejših vprašanjih in pojavih. Koliko znanstvenega gradiva je samo v znanstveno kritično urejenih zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki obsegajo že domala 100 knjig! Prav po delovni poti se je slovenska slovstvena znanost vsaj zadnje desetletje izognila ta čas resnično že anahronietičneinu antipozitivističnemu uporu kot tudi prav tako že analironističnemu odklanjanju takega upora. To spoznanje je potrdila v praktičnih delih, zgrajenih po kompleksni integralni znanstveni metodi in z ustrezno razlago umetniškega dela. Enostranski in delni pristop je nezadosten, pa naj bo fenomenološki, interpretacijski«, formalni ali pa. recimo, po ima-nentni metodi, ki sicer ume nanizati pole in pole razglabljanj, a pri tem ostaja izrazito delen in predvsem večinoma opisen. V Med preostalimi prispevki je nekaj strogo znanstvenih, a tematsko še posebno oddaljenih (V. Gortan, V. Vratooič z latinističnima temama, M. Zone, S. Subotin, D. Žiokooič), tu pa so tudi prispevki, ki bi sodili ali v literarni list (I). Arežina, A. Peterlič) ali pa v strokovno glasilo (D. Rosandič). D. Rosandič (Zagrebačka književnokritička škola i nastava književnosti u srednjoj školi) nas spodbuja k še eni, upam, da ne neskromni primerjavi. Medtem ko se je pri nas boj za sodobno interpretacijo književnih del v srednjih šolah odvijal pretežno po zaslugi najnovejše književnosti (kjer govoriti o biografijah« ni bilo mogoče veliko) ter s strokovnimi in znanstvenimi obravnavami najnovejše književnosti (npr. predvsem tudi s štirimi knjigami Slovenska književnost 1954—1965 avtorjev B. Paternuja, H. Glušič, M. Kmecla, J. Koruza, F. Zadravca in urejevalcev bio- in bibliografskega dela H. Jug in M. Kranjca, pa tudi s Pogačnikoviin pregledom v Slodnjakoveni Slovenskem slovstvu. M K 1968, 519—540), pa Rosandič ugotavlja, da je za prevrednotenje pouka književnosti v hrvaških srednjih šolah predvsem pomemben interpre-tativni pristop t.i. zagrebške šole, tj. zagrebške različice Staigerjeve smeri, ki mimo ustreznega pojmovnega instrumentarija zahteva tudi doživljajsko spoznavne možnosti dijakov. Slednja pa je odvisna od interpretativnega branja umetniškega besedila. No, kolikor Rosandič umevanje interpretativnega branja povezuje s t.i. zagrebško interpretacijsko šolo. se s tem v konkretnem razmerju do hrvaških srednjih šol seveda lahko strinjamo. Hrvaški literarnozgodovinski in -teoretični časopisi ne odklanjajo esejističnih in slovstvenopublicističnih prispevkov. To značilno označuje vse letnike UR. tudi Škrebov zbornik, ki je nekakšna nepopolna panorama današnje hrvaške slovstvenozgodovinske in teoretične situacije. Če pretehtamo ta pojav z različnih plati, ga ne gre zametovati. Poživlja znanstvene publikacije in jih razbremenjuje ozke znanstvenosti. Delovno idejno je publicistika navadno bogatejša in je zato tudi miselno spodbudna za nadaljnje znanstveno raziskovanje. Esejistična in publicistična stopnja je razvojno prav gotovo nujna tako absolutno kakor tudi v osebnem razvoju posameznega raziskovalca kot iz-čiščujoči ali iščoči ciklični pojav. Seveda pa se delež v posameznem zborniku ali letniku ne bi smel prevesiti v esejistiko in publicistiko. V tem zborniku dosega kritično mejo, če je celo ne presega (za to so krive tudi okoliščine, ki omogočajo oblikovanje podobnih, tematsko nezaokroženih in v krajšem času uresničljivih nalog). S temeljitejšim prikazom tega zbornika želimo tudi mi označiti visoki delovni jubilej profesorja Zdenka Škreba. Jane z Rotar Pedagoška akademija, Maribor M1HAILO STEVANOVIČ: FUNKCIJE ZNACENJA GLACOLSKIH VREMENA 1. Zadnjih je godina poraslo zanimanje za sintaksa glagola, šta se vidi po izdanim djelima: Irena Grickat: O perfektu bez pomočnog glagola и sprsko-liroatskom jeziku i srodnim sintaktičkim pojavama, 1954, Petar Sladojevič: O osnovnim vremenskim kategorijama upotrebe glagolskih oblika и srpskohrvat-skome jeziku, 1966, Jovan Vukovič: Sintaksa glagola, 1967. i konačno naslovljeno djelo. Valja spomenuti da proučavanje sintakse glagola ima dugu tra-diciju u hrvatskom i srpskom jezikoslovstvu. Najviše su učinili August Musič, Ljuba Stojanovič, Tomo Maretič, Aleksandar Belič i Miodrag Lalevič. Na njihovo se izučavanje naslanja M. Stevanovič. Uvodno poglavlje nosi naslov »O sistemu glagolskih vremena uopšte«. U njemu su predočena osnovna načela kojih se pisac drži u tumačenju sintakse suvremenoga hrvatskog ili srpskog jezika. Osvrčuči se na sintaktičku termino-logiju, pisac ispravno uvida kako naziv p o vi j es ni (historijski) p rezent ne odgovara zbog uskosti »jer je on običan u pripovedanju bilo koje vrste, a ne samo u izlaganju istorijskih dogadaja« (5), i predlaže termin p r i p o v e d a č k i p rezent. Savjet je prihvatljiv. Dopušta usvajanje Delbriickova naziva apsolutiv za označivanje apsolutivnog prezenta, a ne drži slabim ni izraz relativni i n d i k a t i v, ali ipak daje prednost Beličevim nazivima: judikativ za pravu upotrebu vremena i relativ za službu odredivanja vremena u odnosu na drugi trenutak radnje ili vremenski razmak. Samo od sebe se nametnulo odredivanjc trajanja vremenske radnje. Od tri osnovne kategorije — sadašnjost, proš los t, budučnost — najspornije je u znanosti utvrdivanje trajanja sadašnje radnje. Za odredivanjc .radnje, odnosno stanja, Stevanovič uzima period g o v o r e n j a, a nikako trenutak. kako su činili drugi gramatičari. Njegovo načelo ruši sintaktičke kategorije glagolskih vremena kao čvrste sustave. Srpska akademija nuuka i umetnosti, Posebna izdanja, knjiga CDXXII, Odeljenje literature i jezika, knjiga 20. Ponajviše su primjeri uzeti iz lijepe književnosti, podjednako hrvatske, srpske i črnogorske; zastupljeno je mnogo književnika. Ipak se čini da je jezik pisaea prve polovice 19. stolječa, kao šta je I. Mažuranic, P. P. Njegoš, Vuk S. Karadžič. poprimio stanovitu patinu starine, pa se u više slučajeva ne mogu na današnje stanje protegnuti sudovi koji se steknu proučavanjem njihova jezika. Ni jezik narodnih pjesama i pripovijedaka nije suvremen, 011 je za-pravo konzervativan. 2. Stevanovič dobro primjecuje da je naziv sadašnje vreme tek dje-lomično valjan; ispravan je samo za pravi prezent, za ostale slučajeve nije, pa gotovo zavodi na krivi put. I ne samo da se ne može svrstati pod naziv prezenta sve ono šta se njime krsti, več je ovako i s drugim vremenima, nači-nima i glag. pridjevima i prilozima. Jednom riječi, svi su uobičajeni nazivi pretijesni za ono što dolazi iza njih. Pripovjedački prezent stoji u relativu, usporedan je s kakvim drugim vremenom, tvori se od nesvršenih i svršenih glagola. Zanj je važna vremenska situacija; ona zapravo mora teči. Pisac ga nalazi u svim stilovima umjetničke i narodne književnosti, nema ga jedino u intelektualnom stilu, izuzev povijesne rasprave i študije. Buduci da neusporedivo više dolazi u lijepoj književnosti nego u povijesnim djelima, to mu bolje odgovara naziv pripovjedački prezent. Odlučujuči kriterij ipak mora biti količina njegove upotrebe u lijepoj književnosti. Razlažuči o načinskom prezentu, potvrduje poznato saznanje kako on postaje od nesvršenih i svršenih glagola, ali — šta nije svejedno — iznosi da je češči 11 zavisnim rečenicanta, manje dode 11 nezavisnim, a nade se i u samo-stalnim. Iduča istraživanja pokazat če i zašto je to tako. Poduže zatim ras-pravlja o poslovičnome ili g 11 o in s k o m i k v a 1 i f i k a t i v n o m prezentu. Stevanovič je dublje uronio u njegovo značenje. Našao je da je osobito široka kvalifikativna upotreba. njome se iskazuju različiti odnosi, kao položaj ili stanje pojedinih objekata u prirodi, njime se pripisuje kakva osebina. izrične znanstvene i umjetničke istine. Izdvaja kvalifikativni prezent kojim se izriče stalno ponavljanje radnje i imenuje ga praesens с o n s u e t u d i n i s. Bez dvojbe, ovaj proširak ulazi kao novost u sintaksu prezenta. Nije nepri-hvatljiva tvrdnja da je poslovični prezent podvrsta kvalifikativnog prezenta. Nadulje se ustavio na prezentu kao dijelu složena predikata. Niječe sin-taktičku razliku izmedu usporednih oblika (vez. da + prezent : infinitiv), a kako je ista osebina i u futuru, osvijetljena je na jednak način. Izričito ot-klanja prihvadenu tvrdnju o zonama tzv. dakanja. Čudno zvuči, jer ovo može opaziti i laik. U srpskoj je književnosti infinitiv rjedi, u hrvatskoj češči. 3. I M. Stevanovič potvrduje kako se upotreba perfekta kao sveobuhvat-noga prošlog vremena širi na štetu drugih preteritalnih vremena, naročito imperfekta i aorista. Posebno ovo vrijedi za govore večih urbanih sredina, zatim u poslovnome i svakidašnjem jeziku. Krnjemu je perfektu (obliku bez pomočnog glagola biti) srazmjerno dato dosta prostora, tako tla je u razradi zašao i u sitnije odnose, a mjestimice zadire i u stilistiku. Zaključuje da je u nekim izričajima einotivne naravi (radost, čudenje, iznenadenje i dr.) njegova ckspresivnost jača negoli je aoristna. U načinskoj upotrebi dolazi i puni i krnji perfekt, ali je kmji češči, naročito u poslovieama. Nekoliko stalnih krnjih perfekata, šta se pišu ispod naslova školskih za-dača, spisa i drugih djela, kao izdao, mdio, napisao, skupio, priredio i si. nije moguče zamijeniti punim perfektom. Pisac razlog ovoga vidi u pridjevskom karakteru krnjeg perfekte. 4. O aoristu je uvod opširan i konstatacije su u večini točne. Medutim ne može nikako ostati tvrdnja da se u suvremenome lirvatskome ili srpskom jeziku aorist upotrebljuje manje u hrvatskoj književnosti negoli u srpskoj. Uzrok manje upotrebe aorista u hrvatskoj književnosti vidi u tome što je Zagreb na kajkavskom području, kojega govor ne pozna aorista te ga domači književnici, rodom kajkavci, usvajaju u školama, pa ga ne osječaju dublje svojim. Jcdnako vrijcdi i za pisce rodom čakavce. To jednostavno nije tačno. Koliko sam se zanimao o učestalosti aorista i iinperfckta u suvremenoj hrvatskoj književnosti, mogu reči da su oba vremena u njoj zastupljena. aorist izrazito više od imperfekta, a malo manje od perfekta. Dalje se tvrdi kako je u južnim ijekavskim krajevima aorist učestaliji nego u južnim ikavskim. Dobro su mi poznati i jedni i drugi južni govori i usta-novio sam da je u obje zone aorist približno jcdnako učestao; inožda više na ikavskom području. I inače mi izgleda kako Stevanoviču nisu dobro poznati južni ikavski govori, jer ni druga mišljenja u sveži sa službom aorista u njima nisu odinjerena. 5. U 19. stoljeeu skoro je svaki hrvatski i srpski jezikoslovec ustvrdio kako je smanjena upotreba imperfekta u standardnom jeziku, pa je zbog toga i imperfekt pred potpunim nestankom. Gramatičari bijaliu u pravu kada su usporedivali sadašnju učestalost imperfekta s onom najmanje od prije jednog stolječa, odnosno prije nekoliko stolječa. Mislim da je o njegovu potpunu gubljenju još prerano govoriti. Istina je da su neki književnici minulog stolječa unosili nešto više imperfekt u svoja djela. ali je isključeno da je npr. na P. P. Njegoša utjecao Karadžič i Daničič. kako se može zaključiti i/. Stevanovičcva pisanja. Zaista se stječe utisak da Stevanovič promatra jezik črnogorske književnosti kao dio srpske književnosti. Tko poznaje donekle ovu problematiku. s lakočom če uočiti da su u prijašnjim stolječima obje književnosti išle svojim pravcima s obzirom na jezik, a ni danas nije umjesno crnogorsku književnost utapati u srpsku. b. Za pluskvamperfekt je rečeno da je češčc upotrebe negoli je imperfekt, a takoder da se njitne služi i publicistički jezik. Kako se pluskvamperfekt tvori s pomoču perfekta pom. glag. biti, s pravom je zaključeno, da je učestaliji ovaj s perfektom nego onaj koji se tvori s poinoču imperfekta. Slaže se s Vukovičem kako postoji značenjska razlika medu oba oblika: pluskvamperfek-tom s imperfektnim oblikom ističe se veča osobna doživljenost. Ovu je razliku zapažao i A. Music, ali je on u tome gledao veču odredenost značenja. 7. Za futur I stoji kako je »prema funkcijama svojim, svakako najjedno-stavniji, iako je značenje ovog oblika, s obzirom upravo na njegove vremenske funkcije, posebnog karaktera« (132). Unatoč funkcijskoj jednostavnosti dosta je teško odrediti njegovu vreinensku i nučinsku službu i isto tako njegovu apso-lutnu i relativnu upotrebu. Iz Marctičeve Gramatike i stilistike preneseni su neki primjeri futura vezana za prošlost (relativna budučnost), ali su obilno dopunjeni i primjerima iz suvremenog jezika — iz lijepe književnosti i novinstva. Medutim ostale futurske službe nisu dosta potkrijepljene primjerima jezika našeg vremena. Ponovo posiže za jezikom narodne književnosti i jezikom V. Karadžiča i D. Daničiča, pa se u daljini izlaganjima ne ogleda prava slika suvremenog jezika. Ne treba sumnjati da se u najnovijoj hrvatskoj, srpskoj i crnogorskoj književnosti nalaze primjeri raznolike službe futura I. Ničim se ne može oprav-dati robovanje Daničiču i Karadžiču! 8. Poznato je da je u lirvatskome i srpskom jezikoslovstvu futur II razli-čito imenovan. Stevanovič je podvrgnuo kritici svaki od dosadašnjih naziva i uspio dokazati kako ni jedan ne odgovara značenju dotičnog oblika. Od sta-rijili najviše ima izgleda za usvajanje termin futur II, od novijih uslovno buduče vrijeme, kako ga krsti ruski jezikoslovac Vostokov. Stevanovič se ne slaže tla je futur II vrijeme, njemu je 011 način ili modus, a za ovo je pružio toliko dokaza da ga nije moguče opovrči! Nakon ovoga predlaže da se nazove poteneij a 1. Izgleda da je ovo najuspelije poglavlje u čitavoj knjiži. Osnovno je da se pogodba futura II dogada u isto vrijeme kada i radnja rečenice, ali joj takoder može i prethoditi i dolaziti poslije nje. Posebno mjesto pripada odnosu prezenta i futura II, prvenstveno prezenta svršenih glagola, osjetno manje nesvršenih. Nainie, umjesto futura II redovno može stati prezent, naj-češče svršenih glagola, i obrnuto. U izuzetnim slučajevima ipak se prezent ne može upotrebljivati u značenju futura II od svršenih glagola. Razlozi su, naravski, semantički. Stevanovič se strogo držao naslova knjige, pa je obradio samo sintaksu glagolskih vremena, stoga u njegovu djelu nema načina, priloga i pridjevâ. Unošenje futura II — koji se smatra načinom — opravdano je utoliko šta je na ovome mjestu bilo pogodilo dokazati da futur II nije vrijeme. »Funkcije i značenja glagolskih vremena« znače priličan doprinos sintaksi glagola: pročiščena su i revidirana mišljenja nekih jezikoslovaca, u večini starijih, otkriveno je nekoliko novih odnosa. Pisac se kretao u granicama tradicionalne metode po kojoj se sintaksa naših glagola izučava več stotimi godina, u njoj je postigao onoliko koliko je uopce dozvoljivao njezin dijapazon kre-tanja. Л on je prezasičen i uzak. Skoro je opravdano da se upitamo: isplati li se stvarno ovoliki trud kada se njime nije postigao ni približno adekvatan ishod? Kako svaka znanstvena metoda znači ujedno i proširak saznanja, to pristu-panje gradi s drugačijih stanovišta upučuje na veča otkriča. Koliko je, na primjer, tradicionalna metoda raščistila pitanje nieduodnosä glagolskih vremena? Tako reči, nije se maknula s injesta, ako se izuzmu neke osnovne napomene. A ona više i 11e može dati, koliko god se ustrajalo u njoj. Več bi samo ovo nalagalo posve novo pristupanje proučavanju sintakse hrvatskoga ili srpskog jezika, a da se i ne spominju ostali jednako važni razlozi. Naše vrijeme traži struktura I i s t i č k i način tumačenja jezičnih pojava, ]>a čemu onda zatvarati oči pred onim šta je suvremeno i neosporno rezultira bogatijim saznanjiina! Mate Šimundič Pedagoška akademija, Maribor R. G. A. DE BRAY, GUIDE TO THE SLAVONIC LANGUAGES* Skoraj dvajset let po prvi izdaji (1951), ki je že zdavnaj pošla, smo dobili drugo, popravljeno izdajo tega Vodnika po slovanskih jezikih. Prva izdaja je nastajala v letih med drugo svetovno vojno, ko je na Zahodu zelo naraslo zanimanje za slovanske jezike, namenjena pa ni bila le študentom in slavistom, temveč tudi vsem tistim, ki jih ti jeziki zanimajo, ki že obvladajo enega in bi se radi seznanili še z drugimi. Tako knjiga s svojo preglednostjo, praktičnostjo in tudi s svojo »poljudnostjo« ni služila le kot priročnik angleško govorečim na Zahodu, ampak je po njej rad segel tudi strokovnjak ali laik, ki se je hotel na hitro seznaniti s kakim slovanskim jezikom ali obnoviti svoje znanje o njem. Prav zaradi mnogih pozitivnih strani knjige, ki so porok, da tudi druga izdaja doživlja velik odmev, je škoda, da jo kazijo napake in pomanjkljivosti ter deloma površnosti, posebno v uvodih k pregledom posameznih jezikov ali v samem tekstu. Sicer je v drugi izdaji nekaj popravkov — predvsem v slovničnem delu — pri poljščini, češčini, slovaščini, bolgarščini, pri beloruščini pa avtor pravi, da je skušal svoje delo spraviti v sklad z akademsko slovnico beloruskega jezika iz let 1962 in 1966. Zal so ostale neupoštevane številne pripombe, ki jih je v svoji kritiki prve izdaje v Slovu 3, 1953 naslovil J. Hamm glede stare cerkvene slovenščine in še bolj srbohrvaščine, glede makedonščine M. D. Petruševski (Makedonski jazik II. 9—10. 1951), glede slovenščine pa J. Toporišič (Scando-Slavica, 1960, 53—57). Kazalo bi upoštevati mnenje K. Nitscha tudi v uvodih k posameznim jezikom (Jezyk Polski XXXI, 1951). Teh pripomb ne nameravam ponavljati. Pri natančnejšem branju se najdejo tu in tam tiskovne napake, ki se ponavljajo iz prve izdaje. Knjiga vsebuje poleg pregleda stare cerkvene slovenščine (na 23 straneh) še poglavja o vseh modernih slovanskih jezikih, vendar v različnem obsegu. Jezikom, ki so na Zahodu bolj znani in imajo ustrezne slovnice v angleščini, je avtor namenil manj strani, drugim, med njimi tudi poljščini in češčini, ki sta v angleški literaturi dobro zastopani, vendar je njun ustroj bolj zapleten, pa več. Tako ima ruščina 43 strani, srbohrvaščina in bolgarščina po 48 strani, ukrajinščina 58, makedonščina, ki je bila v prvi izdaji te knjige prvič predstavljena tujemu bralcu, 69, slovenščina 71. beloruščine 72, slovoščine 74, češemo. 76, poljščina 82 in oba lužiško srbska jezika 116 (od tega je dolnja ltt-žiška srbščina predstavljena komaj na 7 straneh). Morda« ta razdelitev ni najbolj posrečena, saj ostane neobdelano marsikaj, kar bi moralo biti vsaj omenjeno. Vsi pregledi posameznih jezikov so zgrajeni na isti način. Najprej je na nekaj straneh podan uvod o jeziku, njegovi zgodovini in njegovih nosilcih, ponekod je dodana tudi kratka zgodovina literature; sledi abeceda in poglavje o glasoslovju, potem poglavje o značilnostih danega jezika v primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki, predvsem s stcksl., kratek pregled dialektov, v oblikoslovju pa najprej spoznamo sklanjatev samostalnikov, nominalno skla- * Druga, popravljena izdaja, London 1969, str. XXVI — 789. (J. M. Dent & Sons Ltd.) njatev pridevnikov, kjer je še živa, števnike, zaimke (osebni zaimki so na koncu) in pronominalno sklanjatev pridevnikov, prislove, veznike, predloge (nesklonljive besedne vrste so obdelane zelo obširno in natančno), glagole pa spoznamo na koncu s spregatvijo in vsemi posebnostmi. Pri jezikih južnih in zahodnih Slovanov je posebej obdelan besedni red in vprašanje klitik. Končno sledi nekaj tekstov, ki naj pokažejo primere ljudske ali umetne književnosti; razen makedonščine in dolnje lužiške srbščine imajo vsi drugi jeziki kot primer tudi znano priliko o sejalcu iz evangelija po Luki (prevodi iz Biblije niso povsod novi, ampak vzeti iz izdaj Biblijske družbe v Londonu). Pri obdelavi jezikov so profesorju de Brayu pomagali različni informatorji, ki jim je določeni jezik materinščina, vendar je bil od vseh teh le profesor F. Ramovš strokovnjak jezikoslovec. Omeniti moram uvodno poglavje o Slovencih. ki ni v skladu z včasih naravnost pedantno natančnostjo: pregled na primer ugotavlja, da »vsakdo, ki pozna Slovence, obžaluje dejstvo, da je bilo to malo ljudstvo celo po vojni 1914—1918 daleč od popolne združitve v mejah Jugoslavije... Vendar pa ostali živijo na strnjenem ozemlju v Dravski banovini, zdaj Narodni republiki Sloveniji...« Mislim, da je, prvič, že samo omenjanje Dravske banovine leta 1969 anahronizem, drugič, da lahko vsakdo še danes obžaluje — po vojni 1941—1945 —, da še vedno nismo združeni vsi pod eno streho, tretjič, da se naša republika nikoli ni imenovala Narodna republika (National Republic). Popraviti bi veljalo sam tekst tega uvoda, dati posameznim našim možem iz preteklosti ustrezno mesto in prostor, predvsem pa se ne bi smeli ustaviti pri Gregorčiču, Aškercu, Kvedrovi, Cankarju in Župančiču. Če avtor že našteva različne slovnice in pravopise, se spet ne more omejiti na pripombo v oklepaju, da je nova šolska slovnica izšla 1947 in novi pravopis 1950. Omenjanje izdaje slovnice iz 1956 in pravopisa iz 1962 zadaj v bibliografiji stvari ne popravi. Isti očitek bi lahko izrekli tudi za druge jezike, kjer se pregled prav tako praviloma konča pri tridesetih letih in le izjemoma vsebuje podatke iz povojnega časa. Pri nekaterih jezikih motijo pretirane čustvene ali neznanstvene oznake narodov in jezikov, ki sicer izpričujejo avtorjeve velike simpatije do Slovanov in njihovih jezikov, vendar bi avtor lahko te strani s pridom uporabil za razširitev nekaterih krajših pregledov. Imena v uvodih so prišla tja včasih skoraj slučajno, pri Miklošiču smo navajeni imena Franc in ne Franjo, in Bleiweisa pišemo po nemško in ne Blajvajs. Pred Miklošičem je panonsko teorijo zastopal že Kopitar, dokončno pa je obračunal z njo Jagič. Ciril tudi ni iznašel cirilice, ki je nastala iz grške majuskule, vendar črk za glasove, ki jih grščina nima, tudi niso prevzeli preprosto iz hebrejščine. Mislim, da tudi zaradi poljudnosti v knjigi ne bi smelo biti takih napak. Ko govorimo o črkopisu, menim, da bi pri stcksl. ob cirilici morala biti navedena tudi številčna vrednost črk, obenem pa bi morala biti zastopana tudi glagolica. Pridružujem se mnenju profesorja J. Ilamma, da bi srbohrvatski primeri morali biti v latinici, vsa leta, ki so minila od prve izdaje, to zahtevo le še potrjujejo. Mislim tudi, da bi lužiškosrbski primeri in teksti morali biti uskladeni z novim pravopisom, ki ga avtor pri črkopisu sicer omenja, se pa v tekstu po njem ne ravna. Morda še nekaj drobnih pripomb, ki naj pokažejo, česa ponekod pogrešamo. V ruščini pri sklanjatvi samostalnikov ni obdelan gen. pl. mase., če so navedeni primeri kot cypljata, kotjala. utjata. bi moralo biti omenjeno tudi myšata, torej a za šumniki, namesto ja. Pri števnikih od 50 in od 100 dalje manjkajo skloni od gen. naprej. Pri sklanjatvi sam pogrešam pri ak. sg. fem. poleg samoë še samit. Pridevniki z osnovo na šumnik se sklanjajo po zgledu sinij le, če so poudarjeni na osnovi, prim, nasprotje horošij : boTšoj. Pri priimkih kakor Ivanov velja povedati, da se enaka krajevna imena sklanjajo kakor samostalniki, na pr. instr. Ivanovom. lok. loanooe. Pri participih prež. pas. ob nesomyj in iskomyj lahko dodamo še vedomijj in vlekomyj, saj so taki samo ti štirje. Pri naštevanju glagolskih oblik je ponekod naglas napačen, pravilno je pönjal, ponjalâ. limer, umerlâ, pôdnjal, podajala, zval. zvalâ. Pri ukrajinščini pravi avtor, da se о ne preglasi v i v besedah s polno-glasjem, vendar bi opozoril na gen. pl. fem. dorig. borid, golio. slorin itd. Tako je tudi sl'oza — sliz, bloka — blih itd. Pregled beloruščine je avtor spravil v sklad z akademsko slovnico tega jezika, vendar zdaj sklanja na pr. kose drugače kakor v prvi izdaji in kot je to v akademski slovnici. Res pa ima tako sklanjatev Gnrski v primerjalni slovnici ruskega in beloruskega jezika (1962). Pri bolgarščini bi omenil, da sta pri stopnjevanju pridevnikov vedno naglašeni tudi partikuli po- in naj-. Če je pri makedonščini povedano, da se lahko stopnjujejo tudi druge besedne vrste, potem velja to tudi za bolgarščino, na pr. T ova mi naj leži na dušata ipd. Pri slovenščini naj omenim, da ima samostalnik pot tudi žensko množino in ne le v srednjem spolu. Tla imajo instr. pl. tudi tlemi in ne samo tli. Štev-nike dvesto, tristo po veljavnem pravopisu pišemo skupaj. Nihče in nikdo se sklanjata z r na koncu: nikogar, nikomur. Avtor navaja nekaj nesklonljivih pridevnikov, od katerih pa bi lahko priznali, da je pridevnik le peš (peš pot, peš hoja), medtem ko so napak, res, všeč. kos prislovi. Če avtor že obsežno govori o vprašalnih prislovih kje. kam. kdaj itd., bi moral dodati še oziralne kjer, kamor, kadar, kakor, kolikor. Mehko je lahko v komp. tudi mehkeje in ne samo meče. Pri dado lahko omenimo še oblike, ki se, posebno v pogovornem jeziku, veliko uporabljajo: dajo, jedo —- jejo, oedo — vejo, bodo — bojo. Končno bi avtor moral nekje spregovoriti nekaj besed tudi o genetivu negacije, da ne bi nastala v poglavju o klitikah napaka: Marija jo ne bo videla namesto Marija je ne bo videla. To je toliko bolj zanimivo, ker v mçogih slovanskih jezikih genetiv za nikalnico izginja in ga v določenih primerih zamenjujejo z akuzativom. Kadar avtor govori o skupnih potezah posameznih jezikov, bi moral biti doslednejši: tako je pri lužiški srbščini govor o črtah, ki so temu jeziku skupne s češčino, pri češčini pa o tem ni besede. Zanimivo bi bilo jnmenili, da se lužiška srbščina in slovenščina ujemata npr. tudi v rabi oziralnih zaimkov in njihovi tvorbi: štož — kdor. štož — kar itd. Pri glagolskih oblikah v gluž. imata glagola nadžeč so in nadžiječ so različni obliki za prez.: nadžiju so ima prvi glagol, nadžijam pa drugi. Morda bi kazalo omeniti tudi tvorbo pasiva, ki je posebno rabljen v dialektih, z glagolom mordomač, na pr. morduju biti/. J. Jurančič, N. Pribič, Studien zum literarischen Spätbarock 219 Na koncu pregleda vsakega posameznega jezika je po nekaj strani (od 2,5 do 9) tekstov iz literature. V stcksl. delu so trije odlomki iz Zografskega kodeksa, morda bi bilo bolje navesti cn odlomek, vendar iz različnih spomenikov, da bi jih bralec lahko primerjal. Pri drugih jezikih je izbor v prvi izdaji zbudil začudenje nekaterih kritikov, žal pa avtor njihovih pripomb ni upošteval in je izbor tekstov ostal isti. Mogoče bi bilo primerno v tretji izdaji uvod in literarne tekste skrajšati in poenotiti, zato pa nekatere krajše slovnične preglede predelati in razširiti. Seveda bi bilo treba za tretjo izdajo pregledati tudi bibliografijo. Zastarela dela bi lahko brez škode izpadla, vanjo bi morala priti novejša ali tudi novejše izdaje temeljnih del. Naj omenim samo, da so Slovanski jeziki R. Nahtigala izšli v drugi izdaji 1952. da je izšel tretji zvezek Vaillantove primerjalne slovnice slovanskih jezikov 1966, da je istega leta v Kijevu izšel tudi uvod v primerjalno-zgodovinski študij slovanskih jezikov pod redakcijo O. S. Meljničuka itd. Kljub vsemu, kar sem povedal, pa velja še enkrat poudariti, da nihče ne dvomi o koristnosti te knjige, ki bo tudi v drugi izdaji našla širok krog uporabnikov in tako razširjala zanimanje za slovanske jezike in njihovo proučevanje. Janez Zor Filozofska fakulteta, Ljubljana NIKOLA PRIBIC, STUDIEN ZUM LITERARISCHEN SPÄTBAROCK IN BINNENKROATIEN, ADAM ALOISIUS BARIČEVIC* Z veliko zamudo in skoraj po naključju mi je prišla v roke študija z gornjim naslovom, delo. ki studiozno obravnava književne in splošne kulturne razmere v civilni Hrvatski, kakor se avtorju razprave kažejo, ko raziskuje zanimivo življenje in delo enega zadnjih zastopnikov baroka pri kajkavskih Hrvatih, čigar pomen pa sega daleč čez meje njegove ožje domovine. Delo je toliko pomembnejše, ker naša književna historiografija ni bogata z deli, ki bi z nefilološkimi merili obravnavala starejša obdobja. Pomembnost dela naj bo opravičilo, da z veliko zamudo opozarjam na knjigo in njenega avtorja. študija je razdeljena na šest poglavij. Prvo poglavje (7—45) govori o duhovnih izročilih iu splošnih razmerah na Hrvaškem, iz katerih je zrasla osebnost in delo A. A. Baričeviča. Avtor razpravlja na splošno o našem baroku, spremljajoč vsa kulturna gibanja pri nas od humanizma do konca 18. stoletja, ko se začnejo kazati izrazite inovacije v političnem, gospodarskem, nacionalnem in književnem življenju hrvaških pokrajin. Drugo poglavje (46—61) nam predstavlja Adama Alojzija Baričeviča kot človeka in kot kulturnega delavca. V osrednjem poglavju (62—91) je Pribič podal analizo nekaterih Baričcvičevih spisov. Tu so najprej Zapiski iz študijskih * 1961. Verlag IL Oldenbourg. München. Südosteuropäische Arbeiten, 58. 160 str. let na Dunaju, nato Sentence posavskopanonskih pisateljev (De scriptoribus Pannoniae Saviae collectanea), Katalog- zagrebških tiskov (Catalogus librorum Zagrabiae impressorum ordine chronologico), Trije življenjepisi, Različni zgodovinski in življenjepisni zapiski (Varia historica et biographica notata), Pravkar odkrit zvezek rokopisov s temami v prvi vrsti iz orientalistike in končno O novcih (Nummorum ... explicatio). Četrto poglavje (92—144) govori o bogato razvejeni Baričevičevi korespondenci med leti 1779—1805, o pojavu, ki je prav' za to dobo nadvse značilen, ko je znanstveni interes izredno živ, znanstvena komunikativna sredstva in možnosti publiciranja pa so še dokaj omejene. O tem nam pričata tudi dva najmarljivejša korespondenca iz naše kulturne zgodovine prve polovice 19. st., Jernej Kopitar in Vuk St. Karadzic. Peto poglavje (145—150) povzema dognanja prejšnjih poglavij, v zaključnem poglavju (151—158) pa je pisec dodal Bari-čevičevo Professio fidei, njegovo oporoko in imenski register. Po temeljitosti in znanstveni dokumentiranosti se od del, ki v tujem jeziku razpravljajo o naših kulturnih zadevah, s Pribičcvo knjigo najlaže primerja čurčinova razprava Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur. Zadnja tri desetletja 18. st. so zanimiva za vso Evropo: v tem času so naglo izginjale stare, preživele oblike življenja, ozračje je bilo naelektreno, kazalo je na velike družbene pretrese, ki so našli svojo realizacijo v francoski revoluciji in napoleonskih vojnah. V Angliji se oglašajo znanilci romantike, v naših, po krivdi Avstrije in številnih drugih faktorjev ekonomsko in politično zaostalih pokrajinah s še dokaj trdnim fevdalizmom pa so najnaprednejša dela Satir iliti divji čovik, Soveti zdravago razuma, Matijaš Grabancijaš dijak, Razgovor ugodni naroda slovinskoga itd. To seveda niso revolucionarna dela, ki bi pretresala svet, so pa jasno kazala, da so nastale nevarne razpoke v osemstoletni simbiozi Hrvaške in Ogrske, zgrajeni na fevdalnem družbenem redu in na latinskem jeziku znanosti, šolstva in uprave, ker sta se oba partnerja ekonomsko, politično in družbeno neenakomerno razvijala. Ogrski stanovski zbor se je izrekel za nacionalni, konkretno za madžarski knjižni jezik namesto latinskega, hrvatsko zastopstvo pa je v tej debati po nalogu svojih stanov vztrajalo pri tradicionalni latinščini. V tem prelomnem času je živel Adam Alojzij Baričevič, značilen predstavnik svojega časa in svojih razmer, velik zagovornik baroka, ko je to pomenilo zamudništvo ne le v Evropi, temveč tudi v njegovi ožji domovini. Saj so v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja tudi hrvaško družbo vznemirjale reforme cesarja Jožefa IL Baričevič se ni strinjal z jožefinsko ideologijo, kar ga je pripeljalo v ostro nasprotje z zagrebškim škofom Maksimiljanom Vrhovcem. Ta spor je usodno usmeril Bari-čevičevo življenjsko pot. Kakor je kot duhovnik odklanjal škofove direktive v smislu jožefinizma, tako je tudi kot kulturni delavec bil gluh za dogodke, ki so naznanjali novo epoho. V njegovi najbližji okolici se vse pogosteje razpravlja o potrebi, da ljudski jezik zavzame v javnem življenju mesto, ki ga je doslej nesporno imela latinščina. Izraz teh teženj je bila slovnica kajkavskega narečja (Jezičnica horvatsko-slavinska za Imsen Slavincev i potreboču ostaleh stranskoga jezika narodov), ki jo je leta 1826 izdal Josip Durkovečki. Literarni nemir je zajel celo sosedne Slovenske gorice, ki so se 1803 po zastopnikih na »urbanski akademiji« posvetovale o veljavi in rabi ljudskega jezika. Dobri dve desetletji po Baričevičevi smrti (1806) pa se je s Kratko osnovo horvatsko-slavenskega pravopisanja ofieialno začel ilirski narodni preporod. Baričevič je bil torej eden najbolj doslednih med tistimi izobraženci na Hrvaškem, ki so mislili, da mora tudi za naprej vse teči po starih kolesnieah: šole z latinskim učnim jezikom naj oblikujejo humanističnega izobraženca, baročnega univerzalista in polihistorja, v literaturi pa priložnostnega latinskega pesnika. Trdovratna zagledanost v humanistični izobrazbeni ideal z latinskim jezikom ni bazirala zgolj na ideoloških diskrepancah z novim časom, temveč v znatni meri tudi na naivnem prepričanju, da se bo hrvaško javno življenje na ta način obranilo nemščine, ki jo je, kot drugim nenemškim narodom habsburške države, vsiljeval jožefinizem. Obenem je strah pred nemščino, ki je prav v tem času bohotno poganjala tudi iz priseljenega in domačega meščanstva, potiskal politiko hrvaških deželnih stanov v zavezništvo z ogrskim, madžarskim plemstvom, ki pa je ob tem času že imelo svoj nacionalni koncept in ta se je bistveno razločeval od nacionalne brezizraznosti hrvaškega plemstva. Hrvaško plemstvo je namreč pričakovalo, da bo madžarsko agresivnost lažje zlomiti kakor nemško. Od svojih literarnih in znanstvenih načrtov jih je B. malo dokončal in tudi končani rokopisi niso vsi objavljeni. Y obširni korespondenci, ki je zajela vidne latiniste in polihistorje tistega časa od Btisije do Italije in Nemčije, nam je zapustil važna sporočila o času in ljudeh. Pismene zveze je imel tudi z dvema slovenskima korespondentoma. Blažu Kumerdeju je 1795 ponudil svojo pomoč pri izdelavi vseslovenske slovnice (Versuch einer historisch-kritischen Krainisch-Slavischen Grammatik), novomeški frančiškan Kastul Weibl. »Moderator Provineiae S. Crucis Carnioliae■.., pa naj bi mu bil 1801 poslal podatke o frančiškanih Hrvatih, ki so služili v slovenski provinci. Na drugih mestih omenja tudi Zoisa in Linharta. Kljub zagrizeni zagledanosti v anacionalni humanizem je bil goreč patriot z rahlo slovansko zavestjo, kakor se je manifestirala v tem času in ki jo nekateri književni zgodovinarji naših dni imenujejo baročni slavizem. Znanstvena literatura o tako zanimivi in tako razgledani osebnosti druge polovice 18. st. je razmeroma skromna. Največ je o njem pisal Vladoje Dukat v Radu 224 in 243, v Letopisu JAZU in drugod, o Baričeviču kot literarnem zgodovinarju pa Franjo Fancev. Kratko ga omenja tudi M. Koinbol v Povijesti hrvatske književnosti in še krajše Fr. Kidrič v članku o Abrahamu Jakobu Penzelu (SBL, 6. zv., 500). Prav zato, ker se je o tej značilni osebnosti doslej tako malo pisalo, je Pribičeva znanstveno dobro dokumentirana, v nekaterih poglavjih morda celo predaleč segajoča študija dragocen prispevek hrvaški literarni in kulturni historiografiji, ki je doslej za starejše obdobje največ pozornosti posvečala dubrovniški literaturi, latiniteti pa je odmerjala malo prostora in truda v svojih znanstvenih prizadevanjih. Janko Jurančič Filozofska fakulteta, Ljubljana PRAVOPIS, PRAYORECJE IN OBLIKOSLOVJE V SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA I b) Praoorečje Že uvodoma smo v zadnji številki SR izpisali iz uvoda slovarja (§ 5, str. XI) trditev, da je »o vsaki besedi pove/dano/, kako /...J se izgovarja«. — To načelo je gotovo pravilno, vendar ga uredniki v § 175, str. XXIII preklicujejo z besedami: »Izgovor besed se ravna po pisavi, le da je treba upoštevati osnovna pravila o izgovoru v, zvočnikov in izglasnih zvenečih soglasnikov ter o asimilacijah soglasnikov po zvenečnosti. Prav tako je treba upoštevati, da se izgovarja e kot polglasnik v tistih primerih, kadar v drugi osnovni obliki izpada {pes psa = pas psa, dober dobra = d obar dobra) ter da se -/ izgovarja kot џ v ednini moškega spola deležnika na -/ (delal = delan), in to tudi, kadar je kot podgeslo v pridevniškem pomenu (došel — došau). Na vse to slovar ne opozarja.« Pred očmi moramo imeti še § 176, str. XXIV: »Vse druge posebnosti glede izgovora so zapisane v oglatem oklepaju /.../«, ter § 177. str. XXI\: »Izgovor tujk in narečnih besed je podan po glasovnem sistemu knjižnega jezika. Ce pa velja beseda v tuji pisni obliki za citatno besedo, se lahko iz-govarjajudi po glasovnem sistemu jezika, iz katerega je prevzeta. Tudi besede, ki so kvalificirane z »»'■. se lahko izgovarjajo v narečni obliki, če veljajo za citatne besede (npr. bêteg belega lahko tudi bèleg betèga).t Kakšne so prednosti in slabe strani teh stališč za slovarski prikaz slovenskega knjižnega jezika? Kritični bralec vidi pozitivnost v dejstvu, da je v skladu s S 177 izgovor tujk in narečnih besed /.../ podan po glasovnem sistemu knjižnega jezika«. To stališče je za SSKJ 1 I. 1965/66 formuliral pisec te ocene (prim. J iS 1969. 184—185 — Besede iz narečij in tujih jezikov v knjižnem jeziku), svoj izvor pa ima v kritiki SP 1962 (prim. J. Toporišič. Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962. JiS 1962/63, str. 210—211). kjer je za besede, kot je weekend, predpisan čisto angleški izgovor, namreč z dvoustničnim o na začetku in zvenečim zobnikom d na koncu. — Prav tako je mogoče pozdraviti zapisovanje izgovora črke / (v položaju na koncu besede ali pred soglasuikom /razen j — v prihodnjih zvezkih tudi pred samoglasnikom v sklopih tipa polizdelek) le tedaj, kadar se izgovarja kot dvoustnični zvočnik (tj. ц), ne pa tudi takrat, ko zaznamuje zobno-jezični obstranski zvočnik (tj. /). SP 1962 je, «sicer nedosledno, zaznamoval tako primere z izgovorom I kot tiste z izgovorom џ (prim. str. 255: gôl \göl] -a m sp. ф gôl g<>u/ -i ž). To gospodarno pisanje je v pravopisno-pravorečni komisiji predlagal (kot alternativno predlogu piscu te recenzije, da se zaznamuje le izgovor črke 1 kot glasu / v položaju ne pred samoglasnikom, izvzemši pred j) A. Bajee. S tem je implicitno podano splošno -pravorečno pravilo, da se v slovenskem knjižnem jeziku črka / bere načeloma v vseli položajih kot glas /, kot џ/и pa le izjemoma oz. v danih kategorijah. To seveda zahteva preformulaeijo pravorečnih pravil o izgovoru črke / tudi v naših slovnicah, ki bi namesto tega, kdaj se črka / na koncu besede ali pred soglasuikom, ki ni j, vendarle ne izgovarja kot ц/и (torej tudi kot u, ne samo ц, kot piše v slovarju), morale učiti, kdaj se sploh izgovarja kot ц/и (prim. Skj 1 (1965), str. 155—154, po starem pa v učbenikih, pisanih na podlagi Ss 1956 — Jalnova, Bunc, Jagrova. Kocbek, Kopčavar). Tretja hvale vredna odločitev v pravorečju je sorazmerna širina in smotrnost v določevanju izgovora besed, ki imajo v končaju / bodisi na koncu besede ali pred soglasnikom (del — bralca, bralka, bralski. bralstvo, bralen, bralnica). Te stvari si je dobro ozavestiti, za to in ono pa bi bila primernejša tudi drugačna določitev. Poglejmo si po vrsti. 1. Besede na -lec so izpeljane bodisi s priponskim obrazilom -эе iz podstave. ki ima na koncu / (delec, črnošolec, goleč, fevdalec del. črna šola. gol. fevdalen + -эс) bodisi s priponskim obrazilom -lec (gledalec, davkoplačevalec gledati, davke plačevati + -эс). Besede prve skupine, izpeljanke in zloženke, v večini primerov ohranjajo glas I tudi v položaju pred soglasnikom. Od štirih izsamostalniških primerov imajo samo l: delca, barilca in grilca. samo dolca ima pod 1u(,i tudi varianto doiica. Pri 11 izpridevniških izpeljankah je v vseh primerih možna tudi oblika na govorjeni le. in sicer v 7 primerih samo ta (fevdalca. ferialca. gimnazialca, ementalca, homoseksualca, brezdelca, gverilca fevdalni (veljak), član ferialne zveze, ementalski sir ipd., npr. član gverile). Verjetno moramo imeti za izpridevniške zloženke črnošolec, črnočelec, (čudodelec), enakokrilec (tako še golo-, dvo-. brez-), drugošolec. pri katerih je zapisan le izgovor le. Od preostalih izpridevniških besed (debelec, celec, gnile с, goleč, črni-kalec, čr пока lec, dvorilec) pa je možen izgovor ali цс ali le (pri razprto tiskanih џс na prvem mestu), le pri dolgorilec samo џс. Pri izglagolskih tvorbah (npr. livalec. bulec, čarostrelec. brzostrelec, čudodelec, bogomolec) pa je spet možen samo izgovor le. Na splošno se je s takimi pravorečnimi določitvami lahko le strinjati. Potrjujejo nam namreč pravilo, da izpeljanke iz podstav, ki se končujejo na / (staro pravilo: iz samostalnikov na -la. -lo /prim. Ss štirih avtorjev, str. 42—43/), ta / ohranijo tudi v položaju pred soglasnikom. Varianto у с torej novi slovar dovoljuje le pri izpeljankah iz pridevnikov, ki jiim im./tož. ed. m. spola nasproti drugim sklonom in oblikam alternira po načelu џ/l. Mislim pa, da bi sploh bolj ustrezalo trenutnemu stanju knjižnega jezika, še zlasti pa njegovi razvojni težnji, ko bi se bila na prvem mestu zmeraj pisala varianta z govorjenim le. ne pa (v večini primerov) narobe. Spodrsljaj, ki se lahko vsakemu pripeti, pa je po unoji misli dolgori]fca, ko imamo istočasno dvorilca ,udi dvorišča. Sedaj pa o izglagolskih izpeljankah s priponskim obrazilom -lec. Iz odzad-njega slovarja SAZU (uporabljal sem ga tudi pri drugih priponah) sem si izpisal 50 primerov, nato pa po geslih kontroliral, kako je predviden izgovor. Stvar je precej zapletena: a) samo џс imajo: besedovalec, gospodovalec, glasovalec, dopisovalec, gledalec. dajalec, dirjalec, čakalec, bralec, črnilec, donašalec, davkoplačevalec, določevalec in dvobojevalec; b) цс 'n le imajo: dvigalec, delodajalec, brisalec, drsalec; c) цс tudi le: dirkalec, delojemalec, črpalec, čitalec; č) le i» цс: grelec; d) lc ,11(,i џс: gibalec. gasilec, godalec, blažilec (naprava); e) samo le: dulec. Potemtakem se isti besedotvorni kategoriji samostalnikov na pisni -lec izgovor določa na 6 načinov. Komaj verjetno je, da si je to mogoče zapomniti. Tako se npr. dirjalec sme izgovarjati le z џс. brisalec z и с i" le, dirkalec z џс nul i Jc, grelec z le •» цс, blažilec z le tulli џс in dulec samo z le, čeprav je zame prvih pet skupin precej enakovrednih (dulec pa imamo lahko za neiz-peljanko). Izgovor teh besed bi bilo očitno bolje nasloniti na hierarhično višjo, tj. pomensko jezikovno kategorijo. Po tej bi ločili vršilca dejanja (ali nosilca stanja) od imena za orodje, sredstvo ipd.: pri prvih bi se zmeraj dovoljeval izgovor цс, pri drugih pa lc; variante bi se dovolile samo izjemoma (nemara gasilca z govorjenim lc). Vse to bi se, upam, res moglo dokončno uveljaviti v praktičnem, dejanskem pravorečju knjižnega jezika. 6 stopenj pa je preveč. (Ob tej priliki naj omenim še pravopisni spodrsljaj, ki ga je po vsej verjetnosti rodilo nagnjenje pisati vendarle rajši več besed na -вес kot na -lec: namesto glodaoec, hrkaoec in dremaoec v pomenu »tisti, ki vrši to in to dejanje« bi bilo prav pisati glodalec, lirkalec. dremalec. Tako so slovamiki pravilno prenesli med besede na -lec prvotno nastavljeno besedo čaraoec.) 2. Kar smo na koncu povedali o izgovoru izglagolskih izpeljank na -lec, bi seveda veljalo tudi za izpeljanke na -lka: izpeljanke s pripono -ka iz pod-stave na -/ na koncu naj bi se izgovarjale le Ik. Sedaj je poleg izgovora samo z Ik (držalka, feodalka. fibralka. decimalka, generalka, fundamentalka. brazilka, drugošolka. četrtošolka, doodihalka, čudodelka. hudodelka, bistrostrelka. brzostrelka. bogomolka) dovoljeno še dubletno z v с pri besedah belka in debelka. Pri izpeljankah s priponskim obrazilom -lka iz glagola pa naj bi se priporočila za vršilke dejanja izgovorjava џк ali Ik. za predmete ipd. pa le Ik. Sedaj ima od 33 izpisanih primerov samo Ik le 9 teh besed (dotekalka, drsalka, črpalka, držalka, drobilka, budilka, liodilka, gonilka in gasilka). Te primere, razen gasilke, lahko izpeljujemo iz govorne dvobesedne podstave s pridevnikom na -/.• črpalka črpalna naprava. Če so slovamiki zapisali izgovor и с tudi gasilcu, bi ga lahko še gasilki (prav tako pod tmli). Nič daleč od povprečne govorne rabe pa tudi ne bi bil izgovor za vršilko dejanja uk llli Ik, saj je med 24 primeri le 10 takih, ki nimajo dovoljenega tudi izgovoru Ik (gospodooauka, gledauka, bralka, donašauka, daronauka, glasooauka, dopisooauka, detomo-riuka). Ali se tu res govori samo цк, nisem preizkušal z anketo; zanimivo bi bilo vedeti, ali so jo (in s kakšnim rezultatom) izvedli slovamiki. 3. Samostalniki na -lce imajo vsi izgovor lc: bodalce, črtalce, držalce, de-belce, čelce, delce, dekelce, dupelce, dolbilce, cedilce, darilce, berilce, grlce. Tu je torej 100°/o potrditev pravila, da se glas 1 iz podstave na -l(o) ohranja tudi v izpeljankah. 4. Poglejmo še pridevnike na -Ini (len), iz katerih so potem izpeljani samo-, glasniki na -ik (črnilnik, brzokulialnik) in -ica (čelnica, bralnica). Pridevnikov na -len je v slovarju sorazmerno veliko. Kolikor sem jih prekontroliral, med njimi ni primerov z izgovorom џп. Torej lahko pričakujemo, da tudi samostalnikov na -unik ali unica, ki so vendar izpeljani iz teh pridevnikov, ne bo. Naše pričakovanje pa je le delno izpolnjeno: med 26 samostalniki na pisni -Inik namreč drvalnik, čebelnik, bezgalnik in basalnik nimajo dovoljenega izgovora In; poleg In pa imajo še izgovor џп (ali narobe) črtalnik — dihalnik, gugalnik, čolialnik. Za sodobni knjižnojezikovni čut so vse to izpeljanke iz pridevnikov na -len, in ker izgovor џп pri njih ni mogoč, ne more biti niti pri samostalnikih, izpeljanih iz njih. Predpisovati nekaterim takim besedam samo izgovor џп pa je po naši misli popolnoma napačno (po tej logiki bi v slovar ^Jaliko spravljali tudi narečno še izpričan izgovor сеЬец za knjižno čebel ipd., še več takega pa je izpričano iz preteklih dob). — Prav tako nepotreben je predpis izgovora samo Ъокацтса, nepotrebna pa varianta gugaunica, ki zveni izrazito obarvano. 5. Poglejmo še izgovor črke l v končaju -Istvo. Vseh besed, ki so izpeljane s priponskim obrazilom -stvo iz podstave na -l, je 14; med njimi je samo pri dveh (gledalstoo, bralstvo) predviden izgovor -ystvo: to sta izpeljanki iz imen za delujoče osebe s priponskim obrazilom -lec (gledalec oz. bralec); za tretji tak primer (gasilstvo) pa se zahteva samo izgovor -Istoo, pač na podlagi pomena »dejavnost gasilcev«. Dejansko pa se tudi v slovarju ta beseda razlaga še kot skupno ime za gasilce: in če smo tem zapisali tudi izgovor џс, bi ga lahko tudi gasilstvu. Verjetno pa bi bila pri takih samostalnikih sploh boljša variantnost, tj. smeli bi jih izgovarjati ali z џ ali z l. Tako se mi zdi pravilno rešen izgovor pridevnikov s pomenom »nanašajoče se na delujočo osebo« oz. »na opravljanje dejanja«, tj. pri pridevnikih na -Iski. Primerom, ki imajo vzporednico v samostalniku s priponskim obrazilom -lec, se v slovarju dovoljuje izgovor ali z џ ali z l, le za gasilski je predpisan samo izgovor z l; jaz tudi tu ne bi izključeval izgovora z џ (prav zato, ker ga dovoljujemo samostalniku gasilec). Na splošno je mogoče reči, da je izgovor izpeljank (in zloženk) s pripon-skiini obrazili, ki imajo v pisavi I pred soglasnikom, v slovarju kar zadovoljivo rešen; take rešitve si je želel tudi pisec te kritike, ko je v Skj 1 (1965), str. 133—134, točka č—e, pisal o tem problemu. 6. Za konec ne bo nezanimivo pogledati še, kako se pisni I izgovarja na koncu besede v imienovalniku ednine moškega ali ženskega spola in pri prislovih na -/. Takih samostalnikov je 162, izgovor samo na -џ pa je v slovarju zapisan le pri 6 (drgal, drhal, čepel, domisel, čebul, fižol), tudi џ pa pri 5 (bokal, globel, del, bil in dol). Razen pri zelo pogostnem fižol bi tu povsod lahko dovolili tudi izgovor na -/; kajti če ima celo pogostni del variantni izgovor -цЈ-l, bi ga lahko imela tudi drgal ali čepel (primerjaj kopel). Rupel je v svojem Slovenskem pravorečju res dovoljeval celo drhal poleg drhau (in tako tudi pri prislovih na -mal (dosega-, dotega-, doteh-, dosih-, dotistih-), ki jim SSKJ 1 vsem določa le izgovor na -џ (ne smemo pozabiti, da so to poleg tega še rodilniki množine, kjer je izgovor -l skoraj v celoti prodrl). — Pridevnikov na -l sem naštel 15; od tega se navaja izgovor џ pri gol, gnil, dolgorasel, cel, debel in bel, pri preostalih 9 pa je zapisan izgovor -l, deloma verjetno po pomoti, saj bi jaz npr. pridevnika crkel, dobrodošel izgovarjal z џ, ne z /. Prav pri tako imenovanem končnem -/ se zelo razločno vidi, da se izgovor na -џ v slovenskem knjižnem jeziku drži samo še v najpogostnejših starih besedah (kolikor seveda niso zaobsežene v kategoriji deležnikov na -l, opisnih 15 — Slavistična revija in stanja, ter pridevnikov na -al (o tem prim. J. Toporišič, Nekaj stališč k odprtim pravopisnim in pravorečnim problemom, J iS, str. 187). Slovarniki so imeli gotovo veliko truda z določitvami realne glasovne podobe nekaterih morfemov iz narečij ali iz tujih jezikov, ali pa tudi posameznih glasov in glasovnih sklopov. Ker bomo o problemih tipa cénter/cênter govorili v 5. delu te recenzije, si tu oglejmo probleme v zvezi s prenašanjem narečnih in tujejezičnih glasov v slovenski knjižni jezik. Za primer vzemimo narečni besedi bêteg belega in gostioanje. Cisto narečna oblika prve besede je bèteg betèga : naglašeni samoglasnik je kratek v nezadnjem zlogu in širok, v knjižnem jeziku pa je kratki samoglasnik v nezadnjem zlogu mogoč le pri predponah in na polglasniktt ter pri nekaterih sklopih. Načelo za obravnavo takih besed je: Ker je samoglasniška širina v slovenskem knjižnem jeziku možna tudi naglašena, naglašeni narečni samoglasnik ostane širok tudi v knjižni obliki, ne more pa ostati kratek, ker kračine v te vrste besedah v slovenskem knjižnem jeziku ni; torej se naglašeni samoglasnik »podaljša« in tako dobimo hmenovalnik bêteg. V rodilniku in naprej je pri besedah s premičnini naglasom sicer možna širina (tip rojen rojena), vendar je pri samostalnikih redko izkazana (Jernéja. je pa na o: topol topola), zato je pač pravilno betéga, čeprav bi glede na oznako llur- vzhodno mirno lahko ostali pri betèga. (S tega stališča se nam zdi čudna kračina v nezadnjem zlogu besede bèkhènd, rod. bèkhênda (prim. SSKJ I, str. 89 pri backhand), kjer bi prvi e moral biti dolg po zgledu pešpot.) — Izgovor gostioanje za pisano gostiivanje pa nam ponazarja pravilo, da se zaokroženi samoglasniki (ali sicer kako drugače modificirani, prim, ruski y) izgovorilo realizirajo kot nezaokroženi (prim, še šartez, angstrem ipd.; glej listo takih besed v 1. delu te recenzije). Med novo priznanimi glasovnimi skupinami pomeni približanje k normalni govorni podobi našega knjižnega jezika dopustitev izgovora ua poleg oa v besedah tipa buržoazija (prim. SP 1962 153 in SSKJ I 228). Opozoril bi še na prenašanje nosnikov v slovenščino (coulomb kulon), tj. da se nosniki razvezujejo z V + n, kolikor seveda jezik pri tem ni šel kake druge poti (npr. pri tretma, kar pa je že oblikoslovni problem). S tem bi bile v glavnem izčrpane (več ali manj) pozitivne lastnosti pravo-rečnih določitev v novem slovarju. Zal je vse preveč tudi negativnih, oz. odsotnosti pravorečnih določitev sploh. To je toliko bolj obžalovati, ker so pomanjkljivosti nepotrebne, saj so bile pravopisno-pravorečni ktunisiji predložene rešitve, ki jih odpravljajo. Osnovna pomanjkljivost, ki ji poleg tega ne vem nikakršnega pametnega, neapriorncga opravičila, je, da v slovarju sploh ni podana tabela za deko-diranje črkovnega zapisa besed. Tako pri samoglasnikih nikjer ni povedano, kakšno glasovno vrednost imajo grafemi ii, i in it (samo za é in ê ter 6 iu ô je določena njih fonetična vrednost (S 179, str. XXIV, tj. v poglavju o naglasu)); prav tako ni povedano, kako se glede na kvaliteto berejo h, i, ù, è in o, tj. kratki naglašeni samoglasniki, in nič ne zvemo o glasovni vrednosti znamenj u, e, i, o in и, tj. ko zaznamujejo nenaglašene samoglasnike (v poglavju o pra-vorečju, S 175, str. XXIII, je tu obravnavan le e, ko zaznamuje polglasnik). Uvod mi ugovarja: »Izgovor besed se ravna po pisavi« (§ 175). Ker pa razmerje glas — pisava, kot smo že videli, v slovarju ni obdelano, bere vse to lahko vsak, kakor hoče. Konkretno: lahko izgovarja prednji, srednji ali zadnji a; è in ô se lahko bereta ozko. srednje, široko, le pred y se za grafem à predpisuje srednji izgovor (S 179. str. XXIV). Tudi nenaglašena e in o se bereta poljubno, tj. ozko. nevtralno, široko, izključeno je — se zdi — le to. da bi jih smeli brati kot polglasnik, i, и ali a. — Ta pisana možnost branja črk za samoglasnike je še veliko večja za tujce, saj v slovarju ni nikjer rečeno, da ne sme brati črke tako kot v svoji materinščini (primi, grafem e ali и ali а za angleščino, и za francoščino ipd.). — Vsa ta branja niso izključena, in sicer kljub temu, da je v uvodu slovarja zapisano, da je o vsaki besedi povedano, kako se izgovarja«. Po pisavi pa lahko beremo tudi črke za mnoge soglasnike. Kadar črka 1 ii[>r. zaznamuje obstranski zobni jezičnik, torej ni važno, ali jo beremo kot navadni I ali kot trdi ali celo kot mehki. Črko r lahko izgovarjamo kot al-veolarno-jezični vibrant ali kot vclarni ali uvularni, v besedah tipa trd, rdeč, žanr ga lahko izgovarjamo s polglasnikom spredaj ali kar zložno. Za črko n (Ana. Anka) in dvočrkji tj in nj (polje, poljski — konja, konjski) pa moramo upoštevati »osnovna pravila«, toda katera? Ali naj v položaju pred samoglasnikom ti dvočrkji berem dvoglasno ali enoglasno? In črke za zveneče ne-zvočnike v besedah, kot so brod, grob itd., komaj še zveneče, na pol zveneče, nezveneče? Kakšen absurd je vendar taka štednja s prostorom v uvodu, če je razlog za odsotnost dekodirne preglednice slovenske pisave res štednja s prostorom, iu ne kaj drugega, na primer dejstvo, da slovamiki enostavno niso hoteli zapisati tistega, kar bi tli moralo biti zapisano (morda zato, ker ne bi bilo zapisano tako kot v SP 1962 ali v Ss štirih avtorjev). Stavku »Izgovor besed se ravna po pisavi« sledi v uvodu slovarja pridržek le da je treba upoštevati osnovna pravila o izgovoru d. zvočnikov in izglasnih zvenečih soglasnikov ter o asimilacijah po zvenečnosti« (S 175, str. XXIII). Le zakaj ta »pitijnost«? Ali ne bi bilo to vsaj v oklepaju lahko ponazorjeno: (v) = I. [о] — siva; 2. [у] — siv, siokast. bo ozel, bo osak; 3. [y "] — bro; i. Im/u\ oz. |m/u| ■— ozeti. osak. pot t? desno/temi. — Pri premenah soglasnikov bi prišlo v oklepaj poleg \n/y\ še: (lj) = l. \lj\ — polje; 2. \T/l\ — polj. poljski in (nj) = 1. — konja; 2. |/i'/n| — konj, konjski. Ali so tudi ta pravilu izostala zato, ker jih slovamiki ne poznajo, ali pa morda zato, ker jih ne priznavajo? Da bi bilo zanje v uvodu premalo prostora pri vsej njegovi obširnosti. vendar ne more biti trezen argument. Prav tako je z izgovorom izglasnih zvenečih soglasnikov. Kako prav bi bralcu prišlo obvestilo, kot je naslednje: (d) = 1. [t] — mlad. mlad mož. mlad oče; 2. [d] — od moža/očeta. Ali je ta ponazoritev izostala zato, ker se slovar-niki v taki izrecni formulaciji niso mogli izreči za nauk Škrabca, Breznika, Ramovša in Bezlaja (ter Toporišiča), da v teh primerih govorimo nezveneči uezvočnik namesto zvenečega, in tako na tihem podpirajo menda Šolarjev nauk, ki se od 30-ili let širi po naših jezikovnih priročnikih, da je namreč d v teh primerih na pol zveneč oz. komaj še zveneč. (Kritiko nauka o na pol zvenečnosti izglasnih nezvočnikov in sploh problemov v zvezi z razvrstitvijo soglasniških variant v Ss 1956 sem podal v razpraviei Sistemske premene so-glasnikov v knjižnem govoru, J iS 1957/58, str. 70—76; prim, še Fonetika, fono-logija in pravorečje v SP 1962, JiS 1962/65, str. 206—207.) — Končno bi bilo treba ponazoriti tudi primere za asimilacijo nezvočnikov (uvod jih imenuje kar soglasnike); (glasba, sladka) = \glazba, slâtka]. Izgovorili problemi pa s tem niso izčrpani. Opozoriti bi kazalo vsaj še na dolge soglasnike v zvezah tipa oddati, izstrgati (= \od:ati, isAargati]) in na zveze zobnega zapornika in pripornika (tip odstraniti, odžagati) ter izgovor sič-nikov pred šumevci (sčasoma, s šibami, z žago). Ko bi bila prikazana vsaj ta problematika, bi bralec slovarja res že precej natančno vedel o »vsaki besedi, kako se izgovarja«. Ker pa so bili slovarniki z informacijami o glasovni podobi slovenske besede tako skopi, jih je globalna trditev, da se »izgovor besed ravna po pisavi« (S 175), kolikor posebni primeri niso omenjeni v istem paragrafu oz. kolikor posebnosti v geslu niso podane v oglatem oklepaju, zapeljala v pravo pravo-rečno diktaturo ob zapisih tipa i -+- V, kar nam po novem slovarju ili več dovoljeno izgovarjati z j med obema samoglasnikoma, ampak obvezno samo z zevom. (Nastavek takega pojmovanja imamo že v SP 1962, kritiko tega nazora pa sem podal v oceni SP 1962 z naslovom Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, JiS 1962/63, str. 142—143.) Toda spomnimo se: v SP 1950 (kot smo videli v prvem delu te ocene) se prepoveduje pisava ija, ijo ipd. (nastala gotovo na podlagi govorjene besede), sedaj pa se na podlagi prvotno predpisane pisave suponira tudi enak izgovor! To jè doslednost, toda ne v prid naravni obliki slovenskega knjižnega jezika. Komaj razumljiv je tudi konservatizem slovarnikov v označevanju naših tonemov (str. 24), saj jiin je akut »rastoča intonacija«; res je, da se tako večinoma govori in piše, prav tako res je pa tudi, da je že precej staro tudi spoznanje, da pri naših tonemih ne gre za korelacijo tonskega poteka, ampak za razliko v tonski višini. (Prim. J. Toporišič, Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika, SR 1967, 64—108, kjer je navedena tudi razprava Boža Vo-duška, Grundsätzliche Betrachtungen über den melodischen Verlauf der Wortakzente in den zentralen slovenischen Mundarten, Linguistica IV (Ljubljana) 1961 (izšlo 1964), str. 20—59; nato pa je izšla še obširna razprava J. Toporišiča Liki slovenskih tonemov, SR 1968, 315—393.) Na podlagi teli dejstev bi bil slovar mirno smel zapisati vsaj še to, da akut označuje nizek Цп. Na koncu še nekaj drobnosti. V § 175 se (z nespretno formulacijo?) izmed zvočnikov izvzema fonem d. Če ne gre za nespretno formulacijo, to pomeni, da iinui SSKJ 1 argumente, ki restavrirajo nezvočniški status tega fonema (prim. Ss 1964, 22). SP 1962 pa je zvočniško naravo tega fonema priznal, upoštevajoč argumentacijo mojega članka Sistemske premene soglasnikov v knjižnem govoru (JiS 1957/58, str. 70—76; dokazi za zvočniško naravo tega fonema so tudi v moji razpraviei Strukturiranost slovenskih glasov in predvidljivost njihove razvrstitve, JiS 1967, 92—96). Zvočniška narava fonema d se dokazuje na podlagi dejstva, da pred alofonom v lahko stojijo tako zveneči kot nezveneči nezvočniki, kukor v slovenskem knjižnem jeziku le še pred m n г l j in samoglasniki. — V istem paragrafu je formulacija o izgovoru pripone -1 v del. na -l moškega spola ed. taka, kot da se v našem knjižnem jeziku ne dovoljuje izgovor -it v primerih tipa drl; prav tako je prezrt izgovor и v primerih tipa a + џ (nesel, topel) ter v končajih -il, -el (nosil, vedel). (Prim. Skj 1/1965, str. 133, a.) — Za bridge je napačno zapisan izgovor dž namesto č v im./tož. ed.; prav bi bilo tako: jbrlč -Idža}. Po mojem ušesu pa je slovenska govorna oblika besede blues [blûs -йга], ne blusa. — Pravorečna novost je tudi v izgovorjavi morfema {-n—эп-}. ki se v položaju za dvema soglasnikoma, kjer nastopa nealternirajoči alomorf an, sedaj mora izgovarjati le en (primer: umslven -a -o). Glede na to, da se zgodovinsko upravičeni polglasnik v drugih kategorijah v slovarju precej ohranja, je tu morda le preuranjeno opuščen alternativni izgovor s polglasnikom (torej umstvan). (Se bo nadaljevalo) Jože Toporišič Filozofska fakulteta. Ljubljana UDK 886.3.03 = 850 (048.1) IVAN CANKAR V ČEŠKIH PREVODIH IN V LUCI ČEŠKE PUBLICISTIKE DO KONCA LETA 1918 Prevodi dobre polovice pesmi iz Erotike, ki jih je pozneje dr. Mčrka zbral in izdal tudi v knjigi,134 pričajo, da je sedemnajstletni srednješolec pod vodstvom svojega učitelja kar dobro opravil zaupano mu nalogo, nekatere pesmi pa so prevedene naravnost odlično. Sodeč po vsem, je pesmi najprej, po možnosti dobesedno, prevedel dr. Mčrka, mladi pesnik pa jih je potem prelil v verze, saj je pod nekaterimi prevodi navedeno »die preklada dra Mérky zver-šoval Jiri Wolker.«135 Občudovati moramo, kako melodičen in neprisiljen je verz mladega pesnika in kakšen smisel ima za pesniško kratico in metaforo. Ne enkrat se mu je celo posrečilo Cankarjev verz izboljšati.130 Verjetno je imel dr. Mčrka kot velik prijatelj jugoslovanskih književnosti že od vsega začetka namen vzgojiti mladega, izredno nadarjenega učenca v prevajalca slovenskih pesnikov, sam pa bi se bil posvetil predvsem prevajanju proze. Saj je gotovo vedel, da ni bilo tedaj med Cehi niti enega dobrega pesnika, ki bi bil znal naš jezik in bi umetniško prevajal slovenske pesnike. Zal se njegova namera ni uresničila; ko je Wolker leta 1919 odšel na univerzo v Prago, se s prevajanjem iz slovenščine ni več ukvarjal. Tudi prevod Treh povesti Bohuša Vybirala ni na višini, čeprav je sicer nekoliko boljši od Kurenta. Prevajalec jc posebno tam, kjer se trudi, da bi prevajal čim bolj dobesedno, kur začetniško neroden: in še vesel je bil, da je našel kupca kar na cesti (10) — a byl ještč vesel, žc našel kupce takrka na ceste (188), čas je že in zadnju ura (123) — je již kdy a posledni hodina (143), s pisanim oznanilom (167) — s pestrou wyhlaškou (54), posadili so nas na cesto (37) 131 J j r£ Wolkcr: Bratrskâ poesie. Spolupraeoval prof. dr. Mčrka Vojtčch. Košice 11925], Tereza štanglerova. 63, [2] str. Jihoslovanskâ knihovna, 1. 135 Prim. Proudy, 8/1918, št. 79 (5. X.), str. 1. 1311 Podroben razbor prevoda prim, v članku O. Berkopeu Jiri Wolker, pre- vajalec slovenskih pesnikov. — Prostor in čas, 1/1969, št. 11—12, str. 527—528. — vyhodili nas na silnici (224). kakor huda ura (153) — jako neštastna hodina (14), itd. Malo manj kot dr. Mčrki delajo tudi Vvbiralu težave zlasti zaimki, prislovi in enake ali podobne besede z različnim pomenom. Nekaj primerov: Izvirnik kjer ga je volja (165) poglejmo vsaj (184) ampak beseda je le (185) časih (191 in dr.) sinoči (74) druge skrbi za otroke (76) prej (101) Cigan je le spoznal (134) še za njenim hrbtom (142) kaj sodiš (41) zakaj da sem slabe volje (26) si je natlačil cekinov (168) hudobno (163) če je grešnik še tako nedolžen (169) velja (170) pa ga ni več čutil (176) pocenil (179) pravičniki (182) bolj trudna procesija (184) zatorej napravi se (185) počepali (72) stokanje hrastov (74) pravda (103) pravične sanje (105) stol (133) sitnost (159) uklepal dušo (179) Prevod když cliee (37) podivejme se prece (57) pouhé slovo (60) časem (67 in dr.) dnešni noci (75) ostatni starosti patrtčž dčtem (78) spiš (111) Cikân jen poznal (158) ale za zâdy (169) proč soudiš (231) protože jsem v špatne naïade (210) naražel dukâtu (35) zlostnč (28) pokud je hrišnik ještč nevinen (57) rozkazuje (37) aniž by ho ještč ci ti I (46) počinal (51) pomočil ici spravedlnosti (54) trudnčjši (58) oblec se tedy (63) pošli (72) vzdechy kern (76) pravda (114) že byly ty sny skuteč- nosti' (118) stûl (156) ostuda (22) podeznval duši (51) Prevod prevoda če hoče poglejmo vèndar samo beseda sčasoma današnjo noč ostale skrbi naj pripadajo otrokom raje Samo cigan je spoznal toda za hrbtom zakaj sodiš zato ker sem slabe volje nakoval cekinov jezno v kolikor je grešnik še nedolžen ukazuje (č. veleti!) ne tla bi ga še čutil počenjal, vedel se je pomočniki pravičnosti (prava) bolj žalostna (klavrna) obleci se torej potrkali (č. tudi poehi-pali!) vzdihi grmov (č. clirasti, nizko grmičevje, vejevje) res nitij da so bile tiste sanje miza sramota sumničil dušo Takih in podobnih napak je dovolj, manj važnih pu še več. Ponekod je prevajalec zagrešil celo take napake, ki se jim res čudimo: v svojem srcu ste bili hlapci (135) — v srdcich jste bvli čeledinove (159). Češki čeledin je res hlapec, toda na kmetiji, v taki zvezi pa res ne. Moral bi bil prevesti bodisi sluhové, paeholci ali pa otroci. Večkrat se je zgodilo, da prevajalec sploh ni razumel stavka, kakor napr.: Za silo že imamo, kaj bi se še nadalje upirali in pehali (72) — Ceho nam treba. mame. nač bychom se jeste dâle dreli a trapili (Kar potrebujemo, imamo, zakaj bi še nadalje težko delali in se mučili). Nekaj stavkovr je prevajalec po nepotrebnem izpustil (izvirnik str. 180, 187, 191 in dr.). Povesti je razvrstil drugače kot Cankar: Zgodba o Šimnu Sirotniku je na prvem mestu. Zgodba o dveh mladih ljudeh pa na zadnjem. Kljub navedenim pomanjkljivostim moramo kajpada najbolj pridnima prevajalcema Cankarjevih del v češčino priznati, da sta bila zelo prizadevna in sta si dala veliko truda. Njuni poznejši prevodi so v vsakem oziru boljši. Kar smo že rekli o prejšnjih prevodih dr. Karla Vondraška, velja tudi o knjigi Krâl Malchus a jiné povîdky. Zanimivo je, da je bil prav ta ekonomist, ki se je interesiral predvsem za gospodarska vprašanja in elektrifikacijo Češke, poleg Naskove najboljši poznavalec slovenščine. Njegovo znanje našega jezika res preseneča. Zanj se ima, kakor smo že omenili, zahvaliti predvsem svojima prijateljema Zalarju in Rostoharju. Vondrašek le redko napravi napako, pa še takrat bolj iz nepazljivosti kot iz neznanja jezika; npr. devica —• divka (5), namesto panna, nima skrbi — mu-li starosti (6), uvaževanja vredni — licty-hodny (9). temne misli — nečiste mvšlenkv (9), obokani strop — opryskany strop (19), nikoli mu še ni bilo tako veselo pri srcu — aie u srdee mu nebylo rozhodnč tak veselo (25), prismojena stvar; — včc zbrklâ (26), kosci — kosové (63), zmerjati — srovnavati (66) itn. Največ zaslug za popularizacijo Cankarjevih del na Češkem med prvo svetovno vojno imajo poleg navedenih prevajalcev in publicistov češki gleda-liščniki, nekdanji člani Deželnega gledališča v Ljubljani in nedvomno tudi osebni znanci slovenskega pisatelja. Po njihovem prizadevanju je bila jeseni leta 1916 uprizorjena drama Kralj na Betajnovi v Plznu, pozneje pa še tudi v Pragi in drugih čeških mestih. Plzenska uprizoritev Cankarjeve drame, o kateri se pri nas doslej ni vedelo, spada med pomembne dogodke v zgodovini naših gledaliških vezi s Čehi, zato se bo treba ob njej pomuditi nekoliko dlje. Češke divadlo kr. mesta Plzna je izdalo za prvo predstavo Kralja na Betajnovi (11. oktobra 1916 zvečer) program,137 iz katerega je razvidno, da je dramo prevedla Ružena Naskova, da jo je režiral Josef Fišer, Nino pa je igrala Josefina Krejsovâ. Vsi trije so bili pred vojno člani ljubljanskega Deželnega gledališča. O Naskovi, prvi Mrmoljevki na slovenskem odru, smo že govorili. Režiser Josef Fišer (roj. I. 1885, živi v pokoju v Plznu) je bil angažiran v Deželnem gledališču v Ljubljani v sezoni 1912/13,138 nato pa se je najbrž radi takratne krize v ljubljanskem gledališču vrnil na Češko. Josefina Krejsovâ (tudi Kreisovâ. roj. 8. VI. 1883 v Novem Bydzovu, umrla neznano kdaj in kje) je delovala v Ljubljani najprej leta 1902. pozneje pa še v sezonah 1904- 05, 1905/06 in 1912 13. Ko se je vrnila na Češko, je bila angažirana najprej v Ljudskem gledališču Urania v Pragi Vil,13" nato pa v Češkem gledališču v Plznu vse do konca prve svetovne vojne. O njeni nadaljnji usodi ni sledu. Posrečilo se mi je dognati le, daje 137 Fotokopijo programa sem dobil po zaslugi ravnatelja Drž. znanstvene knjižnice v Plznu dr. Jaroslava Kube, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 138 Prim. Divadlo (Prahu), 11/1913, str. 118. 130 Prim. Narodni listy, (Praha), 53/1913, št. 152 (5. VI.), str. 4. V Uraniji je nastopila prvič v Kistemaeekcrjevi igri Zagoneten slučaj. poleti 1924 igrala v Kolinu v potujočem gledališču ravnatelja Martina, s katerim je bila poročena.110 Sodeč po vsem, sta si predvsem Fišer in Krejsova najbolj prizadevala, da je bila drama uprizorjena v Plznu. Oba sta Cankarja dobro poznala ne samo kot pisatelja, ampak tudi kot človeka in borca za socialne in narodnostne pravice Slovencev, saj sta oba živela v Ljubljani prav leta 1913, ko je Cankar predaval v Mestnem domu in bil zaradi svojih nazorov preganjan. Krejsovd, prva Nina in Jacinta na slovenskem odru (Cankarju je bila draga zlasti kot Jacinta),141 je želela ponoviti svoj ljubljanski uspeh v Nini; to se ji je tudi posrečilo. Ne smemo pa seveda prezreti tudi čeških simpatij do Slovencev, posebej pa dejstva, da je bil tovarniški Plzen (Škoda) tudi med vojno ena najmočnejših socialnodemokratskih postojank na Češkem, prav češki socialni demokrati pa so bili glavni popularizatorji Cankarjevih del. Plzenska inscenacija je pomembna tudi zato, ker so skoraj vse glavne vloge igrali znameniti češki umetniki: Kantorja — Bedrich Karen (1887—1964), po prvi svetovni vojni član Narodnega divadla (nepozabni Sigelius v Čapkovi Beli bolezni. Cid v Corneillev.i istoimenski drami in dr., leta 1926 odlikovan z državno nagrado za gledališko umetnost), Hano — Antonie Košnerova (1873 do 1947). hči in učenka znanega gledališkega ravnatelja, režiserja in igralca Vende-lina Budila, po 1. svetovni vojni članica Deželnega gledališča v Brnu, Francko — Otvlie Beniškova (1882—1967), članica gledališča v Brnu in Bratislavi, slavna Mati v Vojnovičevi drami Smrt matere Jugovičev in v Čapkovi Materi, narodna umetnica, »ena najbolj znamenitih čeških igralk«,142 Krnca — Adolf K reu z m a n (1855—1939), odličen igralec karakternih in tragičnih vlog, Bernota — Karel Zelensky (1865—1935), slovit igralec zlasti v Ibsenovih dramah, do leta 1928 član Narodnega divadla. Ni izključeno, da ima tudi Zelcnskv nekaj zaslug, da je prišla Cankarjeva drama na oder plzenskega gledališča, saj so v Deželnem gledališču v Ljubljani oktobra 1905 igrali v Lierovem prevodu njegovo mladinsko igro Pravljica o Krišpinčku.143 Sodeč po pisanju plzenskih listov tedanjega časa so častilci in prijatelji slovenskega pisatelja storili vse. da bi bil uspeh drame kar največji. Ze dva dni pred premiero (9. X.) je objavil socialnodemokratski dnevnik Nova doba članek Ivan Cankar na našem odru;144 napisal ga je -i-, po mnenju ravnatelja Drž. knjižnice v Plznu dr. Jaroslava Kube najbrž gledališki referent Nove dobe Ludčk Pik. Avtor članka dobro pozna našega pisatelja; ima ga za najboljšega ustvarjalca v slovenski literaturi, »ki bo prav letos slavil štiridesetletni«).« Torej je plzensko gledališče s to predstavo hotelo proslaviti tudi 40-letnieo Cankarjevega rojstva! Nato pisec članka nadaljuje: »Ivan Cankar pomeni v slovenski literaturi isto kakor Gorki v ruski. In z drugimi vodilnimi pisatelji stoji Cankar že od 90-ili let v ospredju slovenske moderne, gibanja, ki je prav tako kot pri nas — seveda nekoliko pozno — prineslo v slovensko 140 Prim. Prâvo lidu (Praha), 13. VIII. 1924. str. 10. Podatkov o njej sem zastonj iskal v praških gled. institutih in arhivih, v njenem rojstnem mestu, v Plznu in drugje. O njenem delovanju v Ljubljani prim. Moravec, n. m. str. 249—252. 141 Prim. Moravec, n. m., str. 251; tam je tudi slika Kr. 142 Ottûv slovnik naueny. Dodutky I/l., str. 546. 14a Prim. LZ 23/1903, str. 388. 144 Ivan Cankar na naši scène. — Novâ doba, 21/1916, št. 239, pril. str. 3. literarno in umetniško življenje nove smeri, ki se borijo proti starim rodovom in miselno bogatijo majhen narod, ki se je moral prav tako kakor naš težko prebijati skozi razne zapreke in nasprotstva. Cankar je videl bedo svojega naroda in ko se je zavedel krute usode delavskega razreda, je postal pisatelj realističnih povesti, v katerih se odraža težka usoda razdedinjencev lastnega naroda, pa tudi Čehov in Moravanov, katerih življenje je opazoval in preučeval. ko je bival na Dunaju, kamor je prišel po končani realki. Potem ko je izdal knjigo ognjevitih erotičnih pesmi (1. 1899), ki jo je uničil škof jeglič, se je posvetil prozi, v kateri nastopajo proletarski tipi delavcev, ustvarjeni z globokim psihološkim poznavanjem in orisani z učinkovitimi drastičnimi črtami. Najbolj bedne proletarske eksistence — potepuhi, zgubljenci, ljudje, ki se potapljajo v vrtincih kapitalistične poplave, tovarniški sužnji z nesrečno usodo, z nravno in telesno pokvarjenostjo — to so junaki, ki jih slika Cankar v svoji učinkoviti prozi. V delu Na klancu se najbolj zrcali Cankarjevo sočutje z revežem in v njem najostreje napada filistre. Pri tem pa so Cankarjeve povesti polne ljubezni in hrepenenja po domovini in rodnem kraju. Pisatelj je neizprosen sovražnik rodoljubarskcga farizcjstva in kupčevanja z narodovim imenom. Hinavske rodoljube je prikazal v komediji Za narodov blagor... Tu je na Cankarjevo ustvarjalnost močno deloval Ibsen. — Kljub realizmu, ki v številnih povestih prehaja v naturalizem, je Cankar idealist, ki poveličuje lepo umetnost. V umetnosti vidi rešitev in osvežitev življenja in k njej hoče voditi tudi svoje trpeče ljudstvo. Literarno je. pesimist, njegovi ljudje Imajo siromaštvo v krvi, to je njihova usoda, ki ji ne bodo ušli. Revščino kar išče, da bi jo odkril, ljudi pusti hrepeneti in vzdihovati po idealih, po ljubezni, po naravi, po soncu in po domovini. Ker pa je socialist, postaja s svojo vero v boljšo bodočnost in lepši svet optimist. Zadnje čase se kaže pri Cankarju nagnjenje k simbolizmu, najbolj v krasni noveli Kurent, kjer je simboliziran slovenski narod... Kralja na Betajnovi je že igralo Narodni divadlo in zdaj prihaja k nam. Gotovo bodo predstave dobro obiskane, saj si Cankar res zasluži, da mu posvetimo kar največjo pažnjo zaradi njegovih krasnih del. zaradi ljubezni do človeka in do težko preizkušenega naroda, katerega deželi v povesti Kurent kliče: »Zemlja, žemljica, mati! Če nimaš kruha, daj mi kamen; še ob kamnu bom prepeval!< Tri dni nato je izšel izvleček iz tega članka tudi na Dunaju v Videnskem deniku.145 Nekaj skoraj enakih stavkov v obeh prispevkih priču, da sta izpod istega peresa. Kljub članku v najbolj branem plzenskem dnevniku in kljub reklami, ki so jo nekaj dni pred predstavo pod naslovom Iz pisarne mestnega gledališča v Plznu objavljali tamkajšnji časniki, prva predstava ni bila bogve kako dobro obiskana, doživela pa je pri občinstvu in kritiki lep uspeh. Kritika, zlasti v socialnodemokratskem tisku, je dramo lepo sprejela. V Novi dobi146 je objavil Ludčk Pik kar v dveh številkah obsežno kritiko. Za nas so seve najbolj vužna tista opažanja in sodbe češkega gledališkega strokovnjaka, ki dopolnju- 145 Ivan Cankar nu plzenské scène. — Vidcnsky denik, 10/1916, št. 234 (12. X.), sir. 5. 11(1 Kriil na Betajnové. — Nova doba, 21/1916, št. 242 (12. X.), pril. str. 5—4; št. 243 (13. X.), str. 3. jejo to. kar je bilo o Kralju na Betajnovi rečeno pri nas in ki vrednotijo igro čeških igralcev. Pisec ocene razglablja v uvodu o sodobni dramatiki in pravi med dr.: Moderno dramsko slovstvo, ki se ukvarja večinoma z duševnimi konflikti, ima zelo tnalo dram, posvečenih socialnim problemom in sporom... Ker bolj bogate socialne dramatične literature ne najdemo niti pri velikih narodih, kjer je industrijsko in gospodarsko življenje doseglo višek in ustvarilo močna razredna nasprotja, je res nekaj posebnega, da prihaja k nam takšno delo od pisatelja, ki pripada gospodarsko in industrijsko manj razvitemu narodu, v katerega življenju se ne pojavljajo tako močni socialni spori kot pri narodih na višku razvoja in kapitalistične moči. In vendar so v Kralju na Betajnovi tako močni socialni poudarki, tako učinkoviti prizori in tako bogastvo misli, da delo lahko apliciramo na splošne socialne razmere pri drugih, socialno bolj razvitih narodih.« Nato kritik seznanja bralce z vsebino drame ter nadaljuje: »Potek drame, ki je odrsko drastično močan, se zdi ravno zaradi te drastičnosti ekstremen. Toda ko vidimo, da je hotel avtor s tako vsebino omogočiti karakteristiko značajev, predvsem pa podati kar najbolj pokvarjen značaj Kantor-jev, dalje da je hotel ustvariti ozračje, v katerem se je rodil zločin, da je hotel prikazati tesnobo, duševni razvrat vse družine, ki je bila odvisna od sugestivno hudobnega Kantorja in ponazoriti vso tisto nravno propalost zločinskega pohlepneža. za katerega nima nobenega pomena niti čustvo, niti človeškost, niti vera, niti vest in ki na koncu umira duševno apatičen, potem razumemo, zakaj je šel do najvišjih meja dramatske napetosti, ki se začenja že v ekspoziciji in drži gledalca vse do konca predstave.« Nato kritik analizira posamezna dejanja drame, karakterizira glavne osebe in ugotavlja tiste poteze, ki dajejo delu značaj prave socialne drame. Priznava, da je v življenju Kan-torjeve družine nekaj ibsenovskega, »čeprav Cankar uporablja odrske efekte nasprotno od Ibsenovih psiholoških drum«. Ko vrednoti igro predstaviteljev glavnih vlog. hvali zlasti Karena, ki »je dal Kantorjevi postavi vse, kar je zmogla njegova reprodukcijska umetnost«, dalje Ot. Beniškovo, ki je zelo dobro podala Francko in Krejsovo, ki je Nino igrala »lepo. z otroško dušo, kakor je treba . Niso mu pa ugajali Jerman kot Maks, Urbanov župnik in Zelenskega Bernot. O režiji pravi, da »je bila kar najbolj skrbna. Viharna pohvala občinstva je pomenila, da mu je bila igra všeč. Bilo pa nam je žal, da je bila premiera dobre drame slovenskega avtorja slabo obiskana. Ko bodo dajali kako tujo burko, bo gledališče gotovo polno...« < Nič inanj zanimiv in skoraj prav tako obširen je članek v plzenskem organu Svobodomiselne (mladočeške) stranke Cesky denik147 neznanega kritika -jb-:14B »Ivan Cankar je znan pri nas skoro izključno po svojih socialnih pripovedkah, napisanih z globokim občutjem in v bogatem jeziku. Je realist, ponekod mogoče celo naturalist, ki ima smisel za učinek, ki ga namerava*doseči in ki ga zna tudi zanesljivo pripraviti. V njegovih delih ni neposrednosti, kakršna je pri Gorkem, niti psihologije, kakršna je pri Andrejevu; po svoji naravi in nazorih je veliko bližji nam Čehom kot Rusom, na katere spominja snov nje- 147 -jb-: Kriti na Betajnové. — Cesky denik, 52/1916, št. 284 (13. X.), str. 7. 148 Pismo J ar. Kube z dne 21. X. 1969. go vi h del. Življenje popisuje tako, kot je, in samo nakazuje, kakšno bi moralo biti. V vseh njegovih delih pa drhti bolest zaradi narodovega ponižanja, zavest, da bi moralo biti drugače, bolje, da pa se to da doseči samo z velikimi, težkimi in srditimi boji, ne s hrupnimi, marveč z notranjimi.« Nato pisec članka karakterizira Kantorja, Francko in Maksa ter pravi: »Če vidimo v teh treh likih simbole, potem si lahko mislimo — posebno če poznamo življenje Cankarjevega naroda — da je vsa drama simbolična. In če je njena umetniška vrednost v njeni realnosti, je v simboličnosti še dvakrat večja. Tudi po tehnični strani je drama dobra. Je že res, da ne odkriva novih poti, toda v okvirju slovenskega dramatičnega slovstva pomeni odločno precejšen napredek. Z izvedbo drame je -jb- še veliko bolj zadovoljen kot kritik Nove dobe. Meni. da je uprizoritev res »umetniško dejanje« in da je bil novi dramatik »predstavljen kot pravi umetnik, na način, ki zasluži v vsakem oziru našo pozornost«. Poudarja, kako je prav, da so igralci dramo tako dolgo vadili, nato pa hvali režiserja Josefa Fišerja, ker je igro pravilno razumel in prikazal, zlasti pa, ker se mu je posrečilo ustvariti takšno razpoloženje, kakršnega si je predstavljal avtor. Tudi odrsko je vsa tri dejanja imenitno postavil in zato ima zaslugo na velikem in bučnem uspehu večera. Kritik hvali tudi igralce, še tiste, ki L. Piku niso bili všeč. Najbolj ceni igro B. Karena, o katerem pravi, da nas je presenetil s svojo umetnostjo karakteriziranja«, zlasti v prvem dejanju. »Njegov Kantor je bil perfektna psihološka študija, ki ji je vdahnil res originalno življenje... Kantor je odločno najbolj originalna postava, kar jih je doslej Karen ustvaril na našem odru.« O igri Krejsove sodi, da ne zaostaja za Karenovo: Koliko bolestnega in trpečega otroštva je pokazala na odru! Kako resnično, brez kakršnega koli pretiravanja, je ves čas igrala! Posebno pa zaključni prizor prvega dejanja, ko se prižene napol slečena na oder, ko sliši krik starca, ki ga nekdo davi, nam bo ostal globoko v spominu.« Prav tako hvali Jermanovega Maksa, ki po njegovem mnenju spada med težke vloge. O Beniškovi pu meni, daje odigrala Francko kot »dekle, ki ljubi skoraj s fizično bolečino. Je vdana Maksu, v katerem vidi utelešeno svobodo. Mrzi očeta, je tiha in nebojevita; kot taka je globoko delovala na naša čustva.« Tudi o Zelenskem sodi, da je bil Bernot njegova doslej najboljša vloga. Na koncu članka se tudi ta kritik čudi, da je bilo gledališče tako slabo obiskano in se sprašuje: »Kje so tisti, katerih kulturna dolžnost bi bila zahajati v gledališče vsaj na tiste predstave, ko igrajo umetniško tako dragocene igre,149 kot je Kralj na Betajnovi.« Kdor je bral stavek »g. Urban je dal župniku, kur je bilo njegovega, čeprav vsi povsem razumemo, zakaj ga ni zaigral tako, kot je gotovo čutil«, je dobro vedel, kaj je hotel kritik med vojno leta 1416 povedati. Tudi tretje poročilo o plzenski predstavi Kralja na Betajnovi izpod peresa -ng- v tedniku češke agrarne stranke Cesky kraj150 trdi, da je »ta igra znana že z odra praškega Narodnega divadla . Omejuje se skoraj izključno na kratko vsebino druine in na bežno vrednotenje igre predstavnikov glavnih vlog. O Kuntorju pravi: Preko trupel svojih bližnjih korakajočega despota je igral Bedrieh Karen in se očitno trudil, da bi podal tega karamazovsko zapletenega Podčrtano v izvirniku. 180 Mčstskc divadlo v Plzni... Cesky kruj, 1916. št. 43 (20. X.), str. 10—11. junaka kar najbolj življenjsko. Če se mu to ni vedno posrečilo, si moramo to razlagati samo z njegovo mladostjo. Za take vloge plzensko gledališče pogreša starejše karakterne igralce...« Na koncu pa kritik konstatira: »Uspeli igre je bil popoln, toda dvorana je bila na pol prazna, kar je za Plzen žalostno spričevalo.« Sodeč po dejstvu, da so v Plznu igrali Kralja na Betajnovi samo še dvakrat (13. X. in 25. X. 1916), lahko sklepamo, da tudi poznejši predstavi nista bili veliko bolj obiskani. To pa nikakor ne velja za predstavo, ki jo je priredila socialnodemokratska stranka v Plznu pol leta pozneje, 30. aprila 1917. Na ohranjenem programu namreč beremo, da so za to predstavo »že vse lože in vsi sedeži razprodani«. Y soc.dem. Novi dobi nisem zasledil pred predstavo nikake reklame za ta večer, ki je bil kot proslava 1. maja. Zato je tudi igralec Otto Čermak recitiral pred predstavo priložnostno pesem Prvi maj znanega plzenskega poeta in bojevnika za delavske pravice, Vilde Davida (1867—1938), ki je izšla nato 1. maja v Novi dobi. Samo mimogrede naj omenim, da ne bi bila avstrijska cenzura leta 1917 take himne svobodi in miru na Slovenskem nikakor dovolila, medtem ko v poročilu151 o tem večeru beremo, da je reci-tator »s krasno in izrazito deklamacijo navdušil občinstvo, ki je še prav posebej ploskalo tistim Vildovim verzom, ki proslavljajo mir«. »Predstava je bila popolnoma razprodana«, »po recitaciji so igrali »močno« socialno dramo I. Cankarja, Kralja na Betajnovi, ki je bila kljub drastičnosti všeč zaradi socialistične tendence«. V tesni zvezi s plzensko uprizoritvijo je pot Cankarjeve drame na oder Zižkovske činohrv v Pragi. To gledališče, znano pod imenom Deklaracija, je bilo v delavski četrti Prage na Zižkovu; obiskovali so ga pretežno delavci, rokodelci in drobni obrtniki. Njegov ravnatelj, glavni režiser in glavni igralec je bil sloviti Karel Zelensky, tisti Zelensky, ki je v Plznu igral kot gost Ber-nota. Po uspehu v Plznu je uvrstil dramo tudi v repertoar svojega šele leta 1917 ustanovljenega gledališča in jo v pozni pomladi leta 1918 naštudiral s svojim ansamblom predvsem za počitniška gostovanja po čeških mestih in mestecih. Sodeč po sicer skromnih poročilih v raznih listih, je imel pri svoji izbiri srečno roko. Igra je imela povsod lep uspeh, igrali pa so jo julija in v prvi polovici avgusta leta 1918 na gostovanjih v Kostelcu nad Orlico, v Rych-novu nad Knčžno in dr., šele 18. avgusta 1918 pa je bila premiera v domačem gledališču na Zižkovu. Zanimivo je, da je na deželi igral l^antorja »z veliko sposobnostjo karakterizacije in z umetniško močjo, ki se stalno stopnjuje in raste« mojster Zelensky, Maksa pa njegov sin Karel,152 medtem ko je v Pragi igral Kantorja sin Karel. V praških dnevnikih sem našel o tej predstavi v Zižkovski činohri poročilo le v tedniku Volne slovo:153 »Gledališče je bilo že v popoldanskih urah razprodano. Igra je bila uspešna, gledalci navdušeni. Ker je bil komad za turnejo dobro naštudiran, so se igralci dobro razumeli, in je bila njihova igra dognana.« 151 Prvni kveten v Plzni. — Nova doba, 23/1917, št. 102 (1. V.). 152 Prim. Mistr Karel Zelenskv v Kostelci nad Orlici... — Posel z Podhori (Rychnow), 33/1918, št. 34 (24. VIII.), str. 3—4. 153 Zižkovska činohra. — Volne slovo, 25/1918, št. 34 (24. VIII.), str. 2. Najbolj obširno je pisal o Želenskega uprizoritvi Kralja na Betajnovi organ Matice divadelni in Centralne Matice češkoslovanskih gledaliških amaterjev Češke divadlo,151 ki ga je urejeval znani kritik in publicist Karel Engelmüller. Gledališki kritik in dramatik Vaclav Sommer piše pod psevdonimom Jakub Rydvan med dr., da »da je bila otvoritvena predstava nove sezone, ki bo mladi ustanovi gotovo utrdila umetniške in gmotne osnove, Cankarjeva socialna drama v treh dejanjih Kralj na Betajnovi, resno delo slovenskega avtorja z zelo izrazitim političnim nazorom in literarnim profilom«. Na koncu sodi, da »je bila postavljena na oder z učinkovitim ostrim slikanjem okolja in z izvirno karakteristiko značajev, zato je doživela z Želenskvm ml. v glavni vlogi uspeh v ljudskem gledališču, pristopnem za take igre«. Da je bila uprizoritev res uspešna, lahko sodimo tudi iz reklamnih vrstic, ki jih je Zižkovsko gledališče objavljalo v socialnodemokratskem Pravu lidu,155 iz katerih je razvidno, da je na žižkovu doživela drama vsaj dve reprizi. Tudi v ocenah in poročilih o Cankarjevih knjigah ni češki, zlasti socialno-demokratski tisk, niti v težkih vojnih časih skrival svojih simpatij do slovenskega pisatelja in njegovega dela, ki je imelo med bralci lep sloves. Najboljši dokaz o priljubljenosti Cankarja med naprednimi češkimi publicisti in književniki pa je članek s konca 1916 v socialnodemokratski reviji Svet (nadaljevanje revije Rudé kvêty), ki ga je bržkone napisal njen urednik, znani delavski pesnik Antonin Maček (1872—1923).150 Ta sestavek je bil napisan za štiridesetletni«) Cankarjevega rojstva. Kar sama od sebe se nam vsiljuje misel, koliko ljudi se je pri nas med vojno spomnilo nesrečneža na Rožniku ob njegovi štiridesetletni« s članki v dnevnikih ali revijah? Čehi so se je dvakrat: v Plznu in Pragi! Po svetovnih literaturah dobro razgledani kritik piše med dr.: »Proletarci, potepuhi in izgubljene eksistence, tovarniški sužnji z njihovo usodno bedo ter nravno in telesno pokvarjenostjo, so našli v pesniku I. Cankarju odličnega slikarja. Cankar, najplodnejši in najbolj brani slovenski pisatelj, pomeni v literaturi svojega majhnega naroda tisto, kar v ruski književnosti Gorki. Snemati krinke, odstranjevati predsodke, obračunavati s politiki in meščani. Z umetnostjo buditi vest in obračati pozornost na razdedinjence, kazati iskreno razumevanje in toplo ljubezen do najbednejših — to je njegov literarni in življenjski program. Toda kljub temu vsebujejo vsa Cankarjeva dela globoko ljubezen do naroda. Opozarjamo nanje zlasti danes ob pisateljevi štiridesetletni«. Cankarjevo sočutje z reveži se kaže najbolj v delu Na klancu. Hinavske rodoljube prikazuje v komediji Za narodov blagor. Izbor njegovih najboljših črtic, v katerih se odraža bogastvo čustev in oster socialni čut, je knjiga Sveto obhajilo. Preberite si ta biser slovenske literature! Koliko znanih ljudi boste našli v njih! Noben pisatelj ni občutil življenje malega (tudi češkega) človeka tako kot socialist Cankar.« Takega priznanja je bil v Mačkovih člankih deležen le malokateri pisatelj, četudi si lahko mislimo, da je hotel urednik Lidové knihovny propagirati zlasti tista tri Cankarjeva dela, ki so izšla v tej zbirki. Zanimivo in značilno 154 Zižkovskii činohra. — Češke divadlo, 2/1918, št. 6—7 (1. X.), str. 92—93. 155 V št. 191 (18. VIII.) in v št. 194 (22. VIII.). 150 Ivan Cankar. — Svet, 16/1916, št. 13 (7. XII.), str. 208. pa je že samo dejstvo, da se je znameniti češki publicist spomnil obletnice rojstva slovenskega pisatelja, ki se po navadi niti ne slavi. Kljub težkim razmeram med vojno — večina dnevnikov je izhajala v zelo omejenem obsegu, navadno na štirih ali celo na dveh straneh, veliko časnikov in revij pa je sploh prenehalo izhajati, kulturne rubrike so skoraj zginile, na njihovo mesto pa so prišla poročila z bojišč in gospodarske ter politične novice in članki — je izšlo o Cankarjevih tedaj izdanih delili še kar dosti ocen in poročil. Na primer o knjigi Yûle a moc kar pet. Najobširnejšo je napisal literarni kritik in prevajalec iz ruščine, Josef Folprecht (1879—1950), v že omenjenem dnevniku Narodni listv.157 Cankarja ima za »najbolj zanimivega bele-trista nove slovenske literature, ki v svoji umetniški osebnosti združuje skoraj vse, tudi nasprotujoče si filozofske in literarne prvine, in ki se ne mara držati določenih teorij ter s posmehom govori o enotnem, trdem in nespremenjenem življenjskem nazoru. Y pričujočih treh povestih se je lotil razmerja med človeškim hotenjem in možnostjo... Žene so tu v bolj ugodnem in bolj naravnem položaju kot možje, umetniki in pisatelji, ki imajo velike ideale in ki veliko hočejo. Žene pa so nasprotno prikazane realistično in predstavljajo golo življenje in ljudi, ki se ravnajo po tem, kar so že dosegli ali pa vsaj po tem, kar je mogoče doseči. Z mirnim pogledom, ki pravi, da hočejo samo tisto, kar lahko dosežejo, in ki često preseneča, dosegajo celo tisto, česar bi sicer ne dosegle. V tej knjigi ni romantike, ki ji je Cankar podlegel v svojih zgodnjih delih. Ze v Hiši Marije Pomočnice... je presenetil z odkrivanjem brezobzirne resnice, greha in življenjske nesramnosti, kar je še stopnjeval v Gospe J tuliti, s katero je ostro usekal po površni in plitki morali. Ze ta knjiga se seveda ne obide brez satire, ki je gibalna sila tudi nadaljnjih del... Uvodi k novelam knjige Volja in moč, katerih naloga je snov kar najbolj prilagoditi življenju in njegovi zlobi, odnosno vpeljati bralca v življenje primerno človeškim močem, z bridko in tehtno besedo dokazujejo, s kako veliko polemično inočjc razpolaga pisatelj, ki je že tolikokrat šel v boj za osebno in literarno svobodo. Te uvodne polemike in razni nazori so podprti z zgodbo, v kateri se umetnik idealist, ki ga ljubezen in nekritična sredina prepriča o lastni vrednosti, zave svoje nadarjenosti, hoče veliko, pa nima ne moči, ne zmožnosti, ne možnosti, da bi to svoje hotenje uveljavil. Ženske, ki jih srečuje, ga kaj kmalu spregledajo, prav tako njegovi tovariši, ki pa še kar naprej tavajo v sanjah, dokler žalostno ne končajo. Povesti so brez tendence: slej ko prej je to črna, nujna, neizogibna pisava usode. Napisane so v težki, mračni besedi, in slogu, kar se dobro prilega snovi, ki si jo je pisatelj izbral. Ni v njih nejasnosti, kakršna je v nekaterih drugih pisateljevih delih... Prevod dr. Merke je ohranil težak slog in Cankarjevo zgoščenost in na splošno skrbno pazi na jezikovno pravilnost.« Isti kritik je objavil podobno, toda krajšo oceno v mladočeški reviji Ceskâ revue,158 v kateri ponavlja svoje misli, zapisane že v prvi polovici ocene v Narodnih listih, le s to razliko, da v njej svojim rojakom očita, da se premalo zanimajo za slovensko literaturo. Cankarja imenuje »nekega Proteja literar- 157 57/1917, št. 199 (22. VII.), str. 9. 158 L. 10/1917, št. 12, str. 744. nih smeri in filozofskih struj«. Bralce seznanja z vsebino novel in hvali dr. Mčrko, da je imel pri izbiri prevoda srečno roko. Tudi literarni referent najbolj čitanega praškega dnevnika Narodni politika, že omenjeni pesnik, literarni zgodovinar in kritik František Sekanina, v svojem članku159 zanimivo karakterizira in vrednoti delo I. Cankarja, »slovenskega realista, prvaka med živečimi domačimi pisatelji«. Pravi, da imajo njegove tri povesti skupno idejo »dokazati, kako strašna življenjska tragedija postaja često tisto bolestno nesorazmerje med voljo in možnostjo doseči cilje, o katerih smo sanjali. Te črte, tako resnične in polne zgoščenega dramatizma, vsebujejo obilo življenjskih izkušenj. Cankar, bister polemik, obvlada fino ironijo, s katero zna razoroževati tudi kot slovenski publicist — in očitno prenaša nekaj le polemike in ironije tudi v leposlovje. Resnoba in težak smisel življenja, ki ga prikazuje, se pozna tudi na slogu: je prav tako resen in težak, toda bogvuruj, da bi hotel s tem reči, da je nerazumljiv. Ravno nasprotno, pričujoča knjiga se v svojo korist zelo razlikuje od starejših pisateljevih povesti, v katerih je slog preplavljal slike in se utapljal v simbolizmu. Tu se pa pri vsej siti in resni epičnosti srečujemo z vedrino in čisto prozornostjo stavkov, s prvotno epiko, ki naravnost privlači bralcev interes.« Temeljito poročilo o knjigi pod naslovom Novi češki prevod Cankarja je napisal dr. Bohuš Yybiral, tiste čase med Čehi gotovo najboljši poznavalec Cankarjevega življenja in dela za Vîdensky denik.160 Kakor pravi v uvodnem odstavku ocene, je takoj po izidu izvirnika prevedel uvodno poglavje knjige Volja in moč in ga objavil v Videnskem deniku, »katerega bralci so radi brali kratke proze sodobnega slovenskega pisatelja«, nato pa preložil še vse delo ter ga ponudil »znanemu praškemu založniku«, ki pa je »zaradi vojnih razmer« izdajo odložil na poznejši čas. Medtem pa je knjigo prevedel tudi dr. Mčrka in jo izdal v mladi prostčjevski založbi, »ki je imela več poguma kot praška«. Tako je bilo to Cankarjevo delo prevedeno v češčino istočasno dvakrat. Vvbiralov prevod je ostal v rokopisu. Iz poročila se vidi, da Yybiral ve, kako je delo sprejela slovenska kritika, ki je poudarila »vse prednosti Cankarjevega peresa — mojstrski jezik, bogato fantazijo, bistra opažanja, ostro karakterizacijo, močna razpoloženja, ki bralca prevzamejo, spretno polemiko, fino ironijo in dramatsko napetost najbolj važnih mest povesti, predvsem pa njeno idejno jedro«. Češke bralce seznanja Vy-biral tudi z mnenjem tistih slovenskih kritikov, ki so očitali Cankarju, da ni kos globljim filozofskim problemom. Zamerja češki kritiki, da ni posvetila tej knjigi več pažnje prav zaradi njene ideje in zavrača mnenje »referenta vodilnega praškega časnika« (najbrž Jos. Folprechta, op. О. В.), da je knjiga brez tendence. Ni mu všeč naslov knjige (še manj pa češki prevod Vlile a moc); ])o njegovem mnenju bi bil bliže vsebini naslov, ki bi izražal nasprotje med močjo in voljo. Nato Vybiral podaja vsebino knjige in karakteristiko Melite, Mire in Dane ter »Cankarjevih ljubljencev — umetnikov slubičev«. 150 Romany, novelty u povidky preložene. — Narodni politika, 35/1917, št. 206, (28. VII.), Nedelu i ziib. a poučna pril., str. 5. , v _ 11111 Novy cesky prcklud z Cunkara. — Vîdensky denik, 11/1917, st. 20^ (8. IX.), str. 7. Po Yybiralovi sodbi je Mčrkov prvi knjižni prevod Cankarja boljši od njegovih prejšnjih prevodov črtic in pripovedk, objavljenih v raznih časopisih, čeprav je tudi »v njem veliko inest. ki bi si zaslužila večje pozornosti in ljubezni«. Zanimivo oceno tega Cankarjevega dela je pod šifro jz napisal profesor (pozneje ravnatelj) realke v Prostčjovu, Jan Zachoval (1877—1958) v Vyskov-skili novinah.161 Ta Masarykov učenec in vnet pristaš njegovih idej sodi v uvodnih stavkih, da »prihaja knjiga ravno prav v današnji dobi, ko se južni Slovani skupaj z nami bojujejo za boljšo prihodnost. Cankar, najbolj samosvoj med slovenskimi beletristi, si zasluži, da ga pri nas temeljito spoznamo. Tri pripovedke zbirke Volja in moč so posvečene najbolj ostri notranji bolečini sodobnih ljudi, globokemu nasprotju med hotenjem in voljo na eni strani ter med možnostjo izvesti tisto, po čemer volja in hotenje stremita in k čemur sta se vzpela na drugi strani. V umetnosti ne zadostuje ne hotenje in ne še bolj močna volja, tudi takrat ne, če kdo še bolj, lahko tudi brezhibno, obvlada tehniko. Umetnost zahteva neskončno več kot samo hladno in trezno preračunljivost, več kot hladno previdno starčevsko modrovanje. Iz teh virov ne priteka prava, nesmrtna umetnost. Nasprotno, rodi jo le goreča, strastna ljubezen, vseobsegajoče čustvo, in to v težkih bolečinah dvomov, obupa, tesnobnega nezaupanja in plamtečega navdušenja... Samosvoj Cankar gleda po svoje tudi na ta težka vprašanja in nasprotja ... Prevod dr. Merke dobro podaja posebnost Cankarjevega sloga, je gladek in — razen nekaj majhnih pomot — napisan v dobri češčini.« 101 Ivan Cankar Vitle a ntoc... — VySkovské Noviny (Vyškov), 26/1917, št. 30 (27. VIL), str. 3. Se bo nadaljevalo Oton Berkopec Praga AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (50 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtkasto črto; navadna + črtkasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z '.....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski r .. ...h Srbskohrvatski X .. h Srbskohrvatski t) .. ...d Srbskohrvatski џ .. d ž Ruski e .. Ruski щ .. ... šč Ruski ë .. Bolgarski Щ . . . ... št Ukrajinski э .. • •. je Ruski ъ .. ' Ukrajinski и .. ... у Bolgarski ъ .. Ukrajinski i .. Ruski ы .. ■ • • У Ukrajinski ï .. ... ji Ruski ь ' Ruski й .. • • • j Ruski t . .. . č Srbskohrvatski љ .. ... lj Ruski э . . ... è Srbskohrvatski Ib .. ... nj Ruski ю . . ... ju Srbskohrvatski h .. ... e Ruski я . . ... ja Ruski X . . . . . X Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nodognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, o uporabljeni metodi in o rezultatu razprave. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevkov, ki tem določilom ne ustrezajo, uredništvo ne sprejema. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Y OCENO SMO PREJELI Slovo, 20. Časopis Staroslavenskog instituta u Zagrebu. Zagreb 1970. 176 str. Slikovni priloži I—XLV. Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. God. XIV, 1970, broj 4. Hrvatsko filološko društvo. Zagreb. Str. 403—466. Biuletyn Historykôw Literatur Zachodnioslowianskich. Rok IV. Warszawa 1971. Zaklad Slowianoznawstwa Polskiej Akademii Nauk. 132 str.