NI JA Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Ljubljana, 22. maja Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 50 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za inostranstvo celoletna naročnina 90 Din „Zbor“ Nacionalistični diktatorski režimi so doživeli svoj dokončni polom. Tirati ga do konca bi pomenilo staviti usodo države na kocko. Vsa sredstva in vse možnosti državne oblasti je ta unitarizem izčrpal, vso državno upravo, vse društveno življenje, vse vzgojstvo je vpregel v svoj voz in brez moralnih pomislekov izrabil svojo moč v policijskih režimih, a dosegel je prav nasprotno od tega, kar ije nameraval. Zapravil je velikanski moralni kapital navdušen ja za to državo in danes stoji na razvalinah svojih načrtov. Danes ne ve, ne kod ne kam. Zaman išče politično formulo, ki bi dopuščala, da jutri desnica zopet lahko vzame, kar danes levica v skrajni stiski ponuja. Vse garniture njegovih političnih glav so izrabljene. Starim politikom nihče več ne zaupa, četudi neprestano menjajo svoj politični suknjič in skušajo z vsemi sredstvi politične parfumerije pomladiti svoj ostareli obraz. Njih doba je bila. Ta nacionalizem ne more roditi iz sebe nobene plodne misli in je obsojen, da se zaduši v lastnih zumetničenih in skonstruiranih ideologijah in večnih protislovjih. Samo en pojav je še, ki skuša rešiti idejno osnovo tega nacionalizma in si daje videz novega pokretu. To je Ljotičev »Zbor«. Pristen otrok je tega nacionalizma. Idejno se hrani iz istih virov in je meso in kri od istega mesa in iste krvi. Kakor vsi njegovi predhodniki, gre »Zbor« mimo osnovnih vprašanj državnega sožitja Srbov, Hrvatov in Slovencev in zato ga čaka ista usoda, kakor vse druge nacionalne »podvige«. Če se kljub temu z njim bavimo, storimo to, ker je naša naloga, da se bojujemo proti vsem pojavom, ki bi utegnili zavirati zbiranje in formiranje naših narodnih sil v enotno ljudsko voljo. Sredi čiščenja in vretja je slovenski narodni organizem. V tej prehodni dobi politične razrva-nosti in šibkosti, ko si pravo ljudsko gibanje mukoma išče svoj izraz, ko si tisoči žele sveže sape in novega krepkega življenja, je ugodno ozračje za vsakovrstne politične pustolovščine in poskuse. Vse, kar ima videz novega, privablja lahkoverne ljudi. Najbolj neumna gesla vžigajo pri njih in najslabši politični ribiči najdejo v motnih vodah svoj plen. Vsi poizkusi jugosloven-skega fašizma, zasnovanega na nenarodni in protina rodni osnovi, morajo žalostno propasti in ne morejo ustaviti političnega razvoja v jasno nakazani smeri, trenutno pa vendar ovirajo naše politično streznjenje in begajo šibke duhove. Država prav gotovo političnih poskusov v tej smeri ne more več prenašati in vsakemu razsodnemu politiku je jasno, Vsak nacionalizem pa pomeni zavlačevanje in poostritev tega vprašanja. Ljotičev nič manj ko vsak drugi. Doba slepomišenja v načelnih vprašanjih našega državnega in narodnega živl jenja je za nami. Noben nov politični evangelij ne bo več zabrisal načelnih razlik, ki dva tabora brezkompromisno ločijo in naši nasprotniki se bodo morali navaditi, da bomo imenovali stvari, ki nas pečejo, s pravim imenom. Nasproti unitaristični kon- cepciji države, osnovani na politični dogmi o enotnem jugoslovanskem narodu, stoji koncepcija nasprotnega tabora, ki je osnovana na načelu polne enakopravnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev kot narodnih individualnosti. Nič drugega ne zahteva ta tabor, ko popolno izvedbo tega načela z vsemi ustavnimi poroštvi. Centralizem in Našim prijateljem! Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo. Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 17. Uprgva tednika ^Slovenija« unitarizem sta negaciji tega načela, ker se enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev v unitaristično urejeni državi izvesti ne da. Jugoslavija je država Srbov, Hrvatov in Slovencev in kot taka ima svojo zgodovinsko nalogo in svojo bodočnost, Zato je proti osnovam te države, kdor je proti enakopravnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev S tistim dnem, ko bo ta enakopravnost izvedena, bo postavljena država na novo zdravo osnovo in najtežje vprašanje bo rešeno. Od tega cilja Hrvati in Slovenci ne bodo nikdar odstopili. Enakopravnost zanje ni samo kulturnopolitično, ampak tudi krušno in socialno vprašanje. Preveč so okusili dobrote centralizma in unitarizma, da se tega ne bi globoko zavedali. Centralizem je zanje zlo in ostane zlo, naj je potem država tako ali drugače urejena. Ljotič je integralen jugosloven in unitarist, lo zadostuje, da njegov program v celoti odklanjamo. Njegov koncept države je velikosrbski po svojem bistvu, ali to priznava ali ne. Vsak fašističen ustro j države unitaristično misel le še krepi in pravice centralne oblasti razširja. Zato je naravnost otročje misliti, da bo njegov recept stanovske ureditve države, tudi ko bi bil bolj realen kakor je, rešil naše najtežje vprašanje, pač pa bi lahko zavedel k najnevarnejšim političnim poskusom. Glavno vprašanje v naši državi je danes sporazum med narodi glede delitve pravic in oblasti in osnov bodočega sožitja, drugo pride potem. Ta sporazum se bo dosegel, samo da pride ljudstvo do svoje besede in nimajo nacionalisti svojih prstov vmes. Zato je za nas Slovence tako važno, da smo si sami edini glede svojih odnosov do obeh drugih narodov in do države. Slovenci smo s svojo neodločno, nejasno in neenotno politiko zanašali samo zmedo v državno politiko in ovirali edino pravilno rešitev našega narodnega in državnega vprašanja. Kje bi že danes bili, ko bi imeli Slovenci svoj skupen politični program! Zato mora biti naša največja briga, da se v glavnih vprašanjih sami zedinimo in se združimo v enotno ljudsko voljo. Mentorstva izven nas ne otrebujemo, vodstvo svoje politike hočemo imeti repko v svojih rokah. Zato razne nacionalizme in druge izme kot tuje blago odklan jamo, odklanjamo tudi Ljotičev »Zbor«. Slovensko gospodarstvo tava pač za slovensko politiko. Medtem ko se slovenska politika opira vsaj v razglasih na humanizem, o tem humanizmu v gospodarstvu ni sledu. To pa sledi nujno iz navedenega: humanizem je politikom le fraza, s katero lahko opletajo nekaj časa sem in tja. Gospodarstvo pa je resno in kruto poglavje, ki sentimentalnega humanizma ne prenaša. Tudi za gospodarstvo je samo ena rešitev: gospodarski humanizem. Slovenska plaha kultura se je zavedla svoje »plemenske« prirojenosti in se umaknila iz javnosti z mrtvim protestom v duši. Izgubila je stik z življenjem in postala potrebna samo še tistim, ki jokajoči strmijo v kotu in objokujejo izgubljene ideale. Ker je ta kultura izgubila stik z življenjem, je izgubila tudi svojo življenjsko silo in upor, ki ga zmore le borec. Mesto da bi se mladi slovenski kulturni delavci enoglasno uprli proti obstoječim krivicam in nizkotnostim življenja, so se umaknili, kamor spadajo: v kot. To ni obsodba, marveč karakteristika sodobnega stanja, s katerim moramo računati. # # # Ne bomo se ozirali na tiste, ki prodajajo za skledo leče svoje prepričanje, tudi na tiste ne, ki ga sploh nimajo. Le za resnost in poštenost sobojevnikov imm gre. Tudi ne moremo nikomur izmed njih obljubljati raznih ugodnosti, ki jih sami nimamo. Tudi ne pravimo: mi smo, ki vas vodimo v obljubljeno deželo Pravice. Ne mi, ampak vsi, ki se bodo borili za poštenost, Ob desetletnici smrti Srečka Kosovela (* 18. III. 1904 — f 27. V. 1926) Nekaj žalostnega, težkega je v vsaki siniti kljub temu, da je že od začetka stvarjenja namenjena slehernemu živemu bitju. Vso njeno tragiko pa občutimo šele tukrat, kadar umrie sredi največjega zagona in dela mlad človek, kot je bil Srečko Kosovel. * X.[}veil zbirkah nam je ohranjeno njegovo pesnisKo tlelo, ki gu uvršča med najmočnejše talente slovenske povojne lirike. Toda njegovi članki, ki jih je po večini priobčil v »Mladini«, kateri je bil tudi urednik in idejni vodja, še vedno čakajo, da bi jih kdo zbral in pokazal javnosti v vsej njihovi pomembnosti za naš kulturni razvoj. Kajti Srečko Kosovel ni bil samo pesnik, temveč tudi izrazit kulturni delavec, ki je začel s svojimi tovariši v »Mladini« v znamenju človečnosti borbo za lepšo bodočnost slovenskega naroda. * Da ga naša javnost spozna tudi s te strani, priobčujemo njegove » \J v o dne bese d e « v II. letnik »Mladine« (1925/26), ki dobro pokažejo njegova načela v kulturnem, gospodarskem in socialnem življenju. Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? Zakaj omahuje naš korak trikrat na dan? Zakaj tone našii misel v trajni maloupnosti, zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita, za vekomaj ubita na tla, žalosten spomin in ovira na poti? Ali je res samo poguma premalo? Ali je res samo vztrajnosti premalo? , S filmsko naglico beži (as mimo nas. še pri tiflšV kddčh- jHBaWjfe''ldrhi’ (ietfrtti^ rtiHldcio- narnem gozdu malotnih razmer, še prt nas, se mi zdi, beži vse tako mimo: z nervozno hitrostjo, obupno naglico, raztrgano, ubito. In vendar ne dušijo nikjer napredka in razvoja (dasi ga s tem pospešujejo!) tako, kakor pri nas. Zdi se mi pa, da je ravno v tem kaotičnem kopičenju dogodkov in doživljajev potreba: mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim. ga ne vidiš. To mirno gledanje nas usposablja (rezno presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno v sodobnost moramo pogrezniti temelje bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od dneva priznanja, marveč od bodočnosti. Zato, ker ne delamo, obupujemo, omahujemo trikrat na dan. Zato, ker ni vere več, vere v Ibo-dočnost, vere v delo, ki jo pripravlja, vere v delo, posvečujoče, zmagujoče. A samo delo vodi k zrna g i. * # * Težki dogodki padajo na nas, kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev (so že, a morajo molčati!). Slovenski časopisi in revije so z nekaj izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več. Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost, daje pripadnikom politične obljube, v njej. plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten Lqjuzažnialaf>bne cilje. Program jugoslovenske dekoncentriranosti Večkrat ko mora kaka stranka razlagati svoj program, ga spreminjati in l^rpati, zagotavljati svojo »aktivnost«, ob najbolj pisani preteklosti in sedanjosti zatrjevati svojo »načelnost« in »ne-omajnost«, bolj dokazuje — če že ne sploh pomanjkanje vseh teh lastnosti, pa vsaj njihovo skrajno pomanjkljivost. Resna stranka mora imeti vsaj miselno in nazorno trdno zasnovane in zasidrane podstave, ki se jim program prilagojuje v podrobnostih glede na zahteve časa. Ne more pa biti program, ki bi ne bil zasnovan miselno v določenih načelih, praktično pa se uveljavljal v smotrnem in stvarnem delu glede na ta načela. Ali da govorimo še bolj določno: resna stranka more biti le taka, katere načelnost je jasna in dognana in katere delo je v skladu z njenimi načeli, torej dosledno in odkrito. Stranka, ki ne dela dosledno, ki so ji načela zgolj lepotilo za naivne ljudi in lahkoverno javnost, medtem ko jih v praktičnem delu upošteva samo, kolikor so v skladu z njenimi tvarnimi koristmi, ali bolje s tvarnimi koristmi njenih prvakov, stranka torej, katere praktično delo sloni na nenravnosti, taka stranka je pravi strup za ljudstvo, za narod in za. državo. Iz njenega nenravnega dela se mora neizogibno širiti med ljudstvom prepričanje, da samo tako delo vodi do žetve, da so doneča nra v-stvena gesla zgolj za okrasje, ki naj daje lazi, dobičkarstvu, nasilju primeren okvir. Med Ijud-stvo se na ta način zanaša cinizem, ki opravicuji vsaktero umazanijo, bol jših ljudi se loteva malodušnost, ki jim ubija voljo za delo in up na lepšo bodočnost. Kdor je te stvari dobro in do konca preudaril, mora priznati, da je raven našega političnega življenja v zadnjih letih močno padla. Mnogo jih je med' nami, ki so dolgo vztrajali, navsezadnje pa le omahnili. Videli so. kako se pod strahovlado jugoslovenskega nacionalizma podira eden za drugim naših kulturnih vzorov. Videli so, kako zasega gnojna rana nacionalističnega centralizma en zdrav ud za drugim. In tisti, ki bi bili poklicani. da kažejo na vzroke bolezni in iščejo ter najdejo zdravil, tisti so prvi obupali in prekrižali roke. Že se je zdelo, da bo imel nacionalizem lahko delo — toda samo tistim se je tako moglo zdeti, ki so se s svojo sebičnostjo in lenobo že tako odtujili naši kulturi, da niso čutili njene globoke moči, izneverili našemu ljudstvu, da niso v šun-dru gesel in puhlic slišali zmeraj enako krepkega utripa njegovega srca. v . . Da pa je ta videz tako zasenčil življenje in dogajanje, ima gotovo največ zaslug politična or-ganizacija jiigoslovenskili nacionalnih centrali-stov, ki se imenuje v zadnjih letih Jugoslovenska nacionalna stranka, ki pa je bila zmeraj ena in ista, kolikorkrat je tudi v strahu pred nezaup-nostjo ljudstva menjala krinko. Zdaj pa. ko prihaja počasi sicer in z mrazovi in nevihtami ali vendar neustavljivo pomlad našemu narodu, zdaj se je ta JNS oblekla v pomladansko modno obleko in na jesen svojega življenja bi hotela z njo premamiti ljudi: glejte me, kako sem močna in zdrava, samo jaz sem močna in zdrava. Pa ne gre. Prerahla je njena obleka za te mrzle dni in za tisto trhlo ovenelo telo, in rdeča maža še ne daje zdrave sočne krvi. Kajti res, bolj šibke umske tvorbe, kakor je »Proglas Jugoslovenske nacionalne stranke«, melula še ni bilo v našem političnem življenju. Nehote se vprašuje človek, ali je že tako vse zapustilo to stranko, da niso mogli sestaviti stilistično kaj boljšega, ali vsaj ne tako otipljivo abotnega. In še v nečem je ta razglas znamenit, v tem namreč, kako brez zadrege trdi in še podčrtava najbolj očitne neresnice. Kakor je na žalost resnica v političnem življenju in dogajanju potisnjena v stran, prav naravnost proti njej vsaj v zahodni Evropi nihče ne nastopa. Ne rečemo, da zgolj iz ljubezni in spoštovanja do resnice. Toda govoriti naravnost neresnico, pomeni vsaj v evropskem političnem življenju biti zaznamovan kot manjvreden nasprotnik. In če tudi marsikomu ne da strast, da bi povsod zastopal resnico in jo branil — tako daleč se le nihče ne upa iti. da bi jo naravnost in pri jemi jivo zata jil. V tem pogledu pa je ta imenitni razglas daleč iz evropskega kulturnega kroga. V naslednjem bomo navedli nekaj značilnih »programatičnih« točk. Navedli jih bomo dobesedno in sicer po »Jutru«, ki je gotovo priobčilo pravilno besedilo lastne stranke — sicer bi nam komaj kdo verjel, (hi smo vsebino prav podali in še zameriti bi mu ne smeli, tako je neverjetna ,v svoji neresničnosti in nesmiselnosti. jugoslovenska nacionalna stranka... je z uspehom delovala za ureditev naših notranjih prilik v duhn narodnega in državnega edinstva.... Potisnila je stare strankarske spore v ozadje in stvoriia politično organizacijo, v kateri je zbrala prvič po zedinjenju k skupnemu delu vse Jugoslovene, Srbe, Hrvate in Slovence.« »Jutro« sicer piše »Jugoslovene«, ker pa piše besedo z veliko začetnico, moramo šteti, da ne misli na jugoslovene, ampak Jugoslovane. Vse Jugoslovane, vse Srbe, zlasti pa tudi Hrvate in Slovence je torej ta stranka prvič zbrala. Ne morebiti hotela zbrati, prav zbrala jih je. Zlasti Hrvate. Prav za prav, če stvar natančno premislimo, so vsi Hrvatje za JNS. Zlasti dr. Maček. Drugače niti biti ne more, ali pa se JNS laže. Pa je vendar zbrala vse te protijugosiovenske Hrvate ta jugoslovenska stranka. In Slovence seveda na podoben način. Da je bilo to zbiranje bolj resnično, je pa dala Mačka zapreti. Korošca pa internirati. Kajti takole med štirimi stenami postane človek še bolj »zbran«. 1 ako Je »zbrala« JNS tudi naše šenčurske in druge može. Sicer je pa res, da nam ne bo kdo očital površnosti: razglas pravi samo, da je JNS zbrala k skupnemu delu vse Srbe, Hrvate in Slovence. Lahko bi nas zavrnila, češ saj pravim samo, da sem jih zbrala k skupnemu delu, ne trdim pa. da pod svojim jugoslovenutskim programom. Če je tako, potem bi bilo seveda zelo zelo krivično, očitati ji vsaj v tej točki neresničnost. Zakaj zbrala jih je res. zlasti Slovence in Hrvate, proti sebi in svojemu jugoslovenstvu, in menda še niso bili ne Slovenci, zlasti pa Hrvatje kdaj v zgodovini tako edini, kakor danes v svojem odporu proti jugoslovenskemu nacionalizmu. tosrčnost in načelnost v življenju, pripomorejo k razvoju. Zmaga resnice v kulturnem, humanizma y gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju pa bo največji triumf sodobnega človeštva. Kosovelovo stališče do nacionalizma pu najbolje karakteri/.ira članek v isti številki »Mladinec: Refleksije ob koroškem dnevu. Paradoks slove tako-le: smo majhen, niti dvo-milijonski narod, potopimo se! Smo majhen, skoraj dvomili jonski narod! Živimo! V ta paradoks je zavito: vprašanje slovenstva. Utoniti v jugoslovanstvu, ker nas je premalo, izkristalizirati se v slovenstvo, ker nas je dovolj? Kdo pravi, da nas je premalo! Številkarji! Lepa naša domovina! # # * Mi smo pa dognali sledeče: ^ lačiti, zatirati, ubijati, nasilno stvar jati so protičlovečnostna načela. Ako so zapisana v etiki nacionalizma, nas ne moti, mi smo za etiko človečnosti. Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka. Krasti človeku najneizogibnejše življenjske pravice, onemogočati in zavirati razvoj, dušiti jezik, to so gesla nacionalizma. Njegova etika je: pravica močnejšega. Danes pa je doba zahajajočega nacionalizma. Še se napenja in vzpenja, da bi oživel, da bi še enkrat zavzel svet, a zaman: zavest pravice je premočna, preočitna. Nacionalizem nima več moralne moči, da bi služil ideji. Zato služi vlasto-držcem. Ali je čudno, da v tej dobi pravijo, da smo majhni? Majhni smo zato, ker hočemo služiti malotnim, sebičnim idejam. * # * Francozi in Angleži so ustanovili Zvezo narodov. Kadar so letos imele priti v debato pravice manjšin (Slovenci v Avstriji. Lužiški Srbi, Slovenci v Italiji), so gospodje zborovalci odšli. Lahko bi pa odšli za vedno. Kajti dokler so v tem društvu Angleži, Francozi in Italijani, ki kolonije in manjšine sami zatirajo, do takrat manjšinsko vprašanje ne bo rešeno. Angleži, Francozi in Italijani bi radi imeli volka sitega in ovco celo. To pa pri manjšinskem vprašanju ne gre. Po navadi pa se konča s sitim volkom. Ta siti volk pa je nacionalizem. # * # Svet se tleli samo v dvoje skupin: V zatirajoče in v zatirane. Društvo narodov je društvo zatirajočih. Zato tam ni iskati pravice zatiranim. * # # Sodobna pustolovska politika, brez konstruktivnega. korenitega dela, tega vprašanja ne bo rešila. Niktlo nam ne bo pomagal, če si ne bomo pomagali sami, a tudi sami si ne moremo pomagati. Sele v mogočni falangi vseh zatiranih je^ naša rešitev. Kajti le tisti, ki so zatirani, lahko čutijo in ustvarijo novo pravico, nov svet, zgrajen za človeka. Šele tedaj, ko bomo stali, ne človek proti človeku, ampak človek za človeka. napoči čas rešitve koroškega vprašanja. »Posrečilo se ji je. da je državni proračun znižala od 14 milijard na okrog 9 milijard dinarjev.« Posrečilo se ji je pa tudi. da se je za njene vlade znižal slovenski narodni ime te k še za enkrat toliko, posrečilo se ji je spraviti naše prihranke, posrečilo se ji je obremeniti prav Slovenijo z davki do neznosnosti. »Napravila je prvi resnejši poskus zn borbo proti nezaposlenosti.« Zato je pa pri tem resnejšem poskusu brezposelnost še narasla, in v Sloveni ji, tej jugoslovenski pastorki narašča še zmeraj — v samem »jutru« lahko vsak to bere. Ko je prevzel oblast režim dne 21. decembra 1934, je Jugoslovenska nacionalna stranka pokazala pri svojem delu vzdržnost, ki se je netočno tolmačila kot pasivnost, ki pa je bila dejansko vedno le občutena rodoljubna dolžnost, da s svojimi nastopi še bol j ne otežkoči že tako težkega stanja v državi.« 'l ista vzdržnost je pač imela vse drugo osnovo, kakor bi hotel natvesti razglas. Vzdržnosi se je lotila marveč vseh s silo v stranko prignanih odvisnih ljudi, brž ko JNS ni imela več biča v rokah. Vsi ti so zdaj hiteli, da se »vzdrže« pred JNS. Toda ti' vzdržnosti bo sedaj konec: Sedaj pa prilike v državi, ki se ha žalost razvijajo docela proti temeljnim načelom, na katerih je ta država osnovana, silijo stranko, da se zopet aktivneje posveti političnemu življenju. \ ta namen so bili spremenjeni statuti stranke in se je ustanovil akcijski odbor s predsednikom stranke na čelu. Temu odboru so bila dana vsa pooblastila za aktiviranje stranke.« Statuti, vedno se spreminjajoči, nikoli odgovarjajoči. In aktiviranje stranke? Torej prav za prav stranke ni, kajti stranka ne more biti. če ni aktivna. Jugoslovenska nacionalna stranka gradi svoj program na misel jugoslovenskega nacionalizma in unitarizma.« Pravilneje nacionalizma in centralizma, ali še natančneje: nacionalističnega centralizma. »V skladu s temi načeli misli Jugoslovenska nacionalna stranka, da se ima notranja ureditev države izvesti po sistemu najširših samouprav in najdaljno-sežnejše dekoncentracije.« Centralizem, nebogljeno jugoslovenske dete, sramujejo se očetje-jugosloveni tega nestvora, pa bi mu hoteli vzdeti drugo ime: zdaj unitarizem, zdaj dekoncentracija. Ko da bi že prav v*wk ne vedel in videl, da se je pod unitaristično dekoncentracijo centraliziralo še vse huje, kakor pod centralizmom brez krinke. Za časa centralizma smo imeli Slovenci v Ljubljani vendar še nekaj, četudi manj pomembnih strok v lastni upravi. Ko se je pa začelo unitaristično dekoncentrirati, je imamo komaj še za povprečno občino v Zahodni Evropi. Pravična razdelitev finančnih virov in sredstev, v sorazmerju z državnimi in samoupravnimi posli, bo preprečila dvojno obremenitev naroda.« To pravično razdelitev jugoslovenov poznamo. 630 milijonov na leto! >...je Jugoslovenska nacionalna stranka globoko prepričana, da more pravilna in realna jugoslovenska politika odstraniti glavne vzroke nezadovoljstva hrvaškega dela našega naroda, enako pa tudi vzroke nezadovoljstva.« Priznanje: jugoslovenska politika doslej ni bila pravilna in realna. Vprašanje: Kdo je porok, da bo pri istih ljudeh z isto miselnostjo postala pravilna in realna. > V istem smislu zavzema stranka odločno stališče, da se ima čim prej izdati nov volilni zakon za narodno skupščino, v katerem naj pride do popolnega izraza načelo tajnega glasovanja, ki mora veljati tudi za volitve v banovinske zbore in občinske odbore. Odkritosrčnost te zahteve je prav posebno izven dvoma, »jutro« je sicer nedavno razlagalo, da je javno glasovanje najboljše, ker daje poroštvo, da kak volilec ne podleže terorju (namreč kake protijugosiovenske stranke). Vsemu skupaj se pa pravi jugoslovenska doslednost. »Jugoslovenska nacionalna stranka stoji na stališču, da so uradniki uslužbenci države in da se Jim ima kot državljanom in državnim uslužbencem zagotoviti ne le minimalna eksistenca, nego tudi popolna državljanska svoboda in neodvisnost od strankarskih režimov.« To državljansko svobodo je treba v jugoslo-venskem nacionalnem dialektu razumeti in razložiti tako, tla je uradnik lahko premeščen ali odpuščen, če ni pri svobodnem javnem glasovanju svobodno glasoval za državljansko svobodo ljubečo jugoslovensko stranko, pomeni, da je lahko upravni sodnik brzojavno upokojen, če je neodvisno od strankarskega režima sodil po zakonu in vesti. Končuje se pa ta imenitni razglas s prav tako SLOVENIJA Stran 3. ,,Predstavka“ vodilnih zacij v vprašanju V »Jutru« od L maja 1936 smo čitali, da je minister dr. Kaludjerčič. in predsednik finančnega odbora. Mita Dimitrijevič dobil »predstavko«, ki «o jo, kakor pravi »Jutro« istega dne, podpisale vodilne slovenske kulturne organizacije, med njimi: Sokolska župa v Ljubljani in Mariboru,, Južnoslovenska pevska zveza, Hubadova in Ipavčeva župa, Narodna odbrana, dramatični društvi v Ljubljani in Mariboru, oblastna odbora jadranske straže v Ljubljani in Mariboru, Zveza j ugoslovenskih naprednih starešin v Ljubljani, Starešinska zveza v Mariboru, Vodnikova družba, Zveza slovenskih, fantov in deklet, ZKD v Ljubljani in Mariboru ter osrednji odbor CMD v Ljubljani. »Predstavka« se glasi: »Slovenske kulturne ustanove in organizacije se obračajo na Vas v zadevi eksploatacije radijske postaje v Ljubljani in relejske postaje v Mariboru. Po § 69. finančnega zakona za leto 1936/57 je dobil poštni minister pooblastilo, da po odobritvi ministrskega sveta ter v soglasju s finanč-'uma odboroma narodnega predstavništva sklene nove pogodbe za izgraditev in izkoriščanje radijskih postaj. Izgraditev radijskih postaj pozdravljamo z zadoščenjem in odkritosrčno želimo, da se preureditev naših radijskih postaj izvrši cim prej v procvit našega naroda in v korist države. Kulturni nalogi Slovencev in. njihovi misiji na zapadni meji države ter ideji jugoslovenstva bosta povečana radijska postaja v Ljubljani in relejska postaja v Mariboru najbolje služili, če bo po njih mogla priti do izraza enotna kulturna volja vsega naroda ter če bosta pospeševali in gojili vse tiste kulturne pridobitve, za katere delajo in za katerimi streme vse nacionalne kulturne organizacije: Zaradi tega mislijo podpisana društva, da bi izročitev obeh postaj v eksploatacijo samo eni kulturni in politični skupini, četudi se skriva pod nevtralnim imenom, onemogočala nemoten napredek in povzročala trajno škodo enotnosti narodnega in državnega stremljenja. S tega stališča in poznavajoč dobro naše kulturne razmere nimamo sedanjega pogodbenika za predstavnika naše kulturne celokupnosti, ker predstavlja po vesteh, ki jih imamo, samo enostransko kulturno m politično opredelitev naše kulture. V Smislu navedenih dejstev se obračamo na Vas s prošnjo, da daste svoje soglasje pogodbi le s tako zasnovano organizacijo, ki bo dala polno jamstvo za nepristransko delo naše kulture na severozahodu naše države. Podpisane organizacije zaradi tega zahtevajo, da se pri sklepanju pogodbe upoštevajo ta naččla ter da se pritegnejo k sodelovanju pri vodstvu tako važne kulturne ustanove.« — Pred seboj imamo torej izjavo 17 vodilnih. kakor pravi »Jutro«, kulturnih slovenskih organizacij, in sicer izjavo, ki se je pojavila izven Slovenije pred javnostjo cele države v Narodni skupščini, laka izjava na vsak način zasluži, da ji posvetimo nekoliko več pozornosti. Podpisane ustanove in organizacije se same lakoj v začetku imenujejo »slovenske kulturne ustanove in organizacije«. Takoj pri tem prvem stavku se pri analizi cele opozoritve nehote ustavimo. Ako preberemo imena podpisanih organizacij v »Jutru«, bi zahtevali že ločitev. Narodna odbrana, »Jadranska straža« „slovenskih“ organi-naše radiofonije resnici bolj umestno, če bi se podpisnice imenovale »kulturne ustanove in organizacije Drav ske banovine«. Pri nadaljnji analizi opozoritve se ustavimo nehote pri ugotovitvi, da podpisane ustanove dobro poznajo naše kulturne razmere, nimajo pa sedanjega pogodbenika, to je Prosvetno zvezo, za predstavnika naše kulturne celokupnosti, ker predstavlja po vesteh, ki jih imajo, samo enostransko kulturno in politično opredelitev naše kulture. Po tej izjavi vodilnih kulturnih ustanov je torej naša kultura opredeljena v več kulturnih in političnih predelov. Podpisane vodilne kulturne organizacije morajo že oprostiti, če izjavimo, da stilizacija njihove izjave ni na višku. Zanimivo je, da se kulturna in politična opredelitev meče v en koš. Ni še dolgo tega, ko je v Javnosti za organizacije veljalo, da so nepolitične in strogo kulturne ter narodne vse, ki so v milosti pri različnih režimskih politikih, vse druge pa so politične in jih je treba zatreti. Ako bi bila pod prejšnjim režimom ena skupina slovenskih nepolitičnih organizacij poslala tako opozoritev v Narodno skupščino in se tako opredelila na eno stran in ugotovila, da druga stran predstavlja samo drugostransko kulturno in politično opredelitev, ne vemo, kako bi se bilo to končalo, mislimo si pa lahko. Organizacije se najprej pohvalijo, da dobro poznajo naše kulturne razmere, potem pa že bolj skromno pravijo, da po vesteh, ki jih imajo, predstavlja Prosvetna zveza samo enostransko kulturno in politično opredelitev naše kulture. Nehote ima človek vtisk, da tiči v tem nekaj slabe vesti, drugače bi to že izrazile bolj odločno in bolj naravnost. Ta slaba vest. je tudi razumljiva, ker ves ta pasus v bistvu ni nič drugega, kakor čisto navadno »špeeanje«, kakor pravijo nižji gimnazijci. Noblesse obiige. S tem Irancoskim pregovorom je torej ta kulturna izjava jako malo v skladu. Navesti moramo tudi vse olajšilnc okolnosti. Kakor je razvidno iz obrazložitve preklica podpisa na lej izjavi s strani Ipavčeve župe, te organizacije niso same sestavile te izjave. Prav v naglici so se pobirali podpisi od vodilnih odbornikov. lo izjavo so namreč nujno potrebovali naši pohorski politiki kot politično orožje v parlamentarni borbi za radio postajo v Ljubljani. Te borbe pa niso vodili z namenom, da bi postavili namesto Prosvetne zveze kako zastopstvo vseh slovenskih kulturnih organizacij vseh struj. V času, ko so te podpise pobirali, je bila že sestavljena in podpisana družabna pogodba družbe z omejeno zavezo, ki naj bi po načrtu naših Pohorcev prevzela eksploatacijo ljubljanske radio postaje. Družabniki te družbe so: Avgust Praprotnik, dr. Otmar Pirkmajer in konzul dr. Milan Dular, lorej za borbo za te može in proti Prosvetni zvezi so se dale vpreči kulturne ustanove, pn katerih sploh vidimo, da se dajo našim Pohorcem izrabiti za vse, za kar jih potrebujejo, tako da jih bo naše ljudstvo moralo kmalu imeti Zci bistveni sestavni del pohorstva. Posebno zanimivo je stališče dr. Otmarja Pirkmajerja. Ni imel pomislekov, ali sme vpreči Ja- i1)?.0 stražo v pohorski voz in mešati v notranje politične slovenske spore. Tudi ni imel pomislekov, da podpise tako izjavo sam brez sklepa odbora in m imel tistega čuta, ki narekuje javnim delavcem, da se umaknejo vsaj tam,' kjer so osebno zavzeti, da se mu ne spodobi podpisovati proti 1 rosvetni zvezi za družbo z omejeno zavezo, katere tretjino predstavlja sam. Drugi podpisniki se se kolikor toliko lahko izgovarjajo, da so podpisali v dobri veri, da zlasti niso vedeli za obstoj družbe z navedeno trojico gospodov. Ta trojica gospodov je v slovenskem javnem življenju dobro znana, zato lahko mirno ugotovimo, da še veliko manj »proži polno jamstvo za nepristransko udejstvovanje naše kulture na severozahodu naše države«. Cela opozoritev je torej bolj pomembna kot opozoritev na organizacije, katere odborniki poli Lč n o izrabljajo v bolj ali manj dobri veri in z večjim ali manjšim pristankom členstva. Naši javnosti se pa ne sme zameriti, če sodi in upošteva te organizacije po njihovi lastni opozoritvi. Nemška nevarnost Priobčujemo sestavek s pridržkom, da ni o stvari izrečena s tem zadnja beseda. vladni aparat, na slovenski strani danes ni drugega sredstva, kakor podrobno delo med ljudstvom od vasi do vasi, od človeka do človeka. A 1 sredstva so več kot skromna in prosvetnih de- v ■ i T,-i v., , . Dvcev razen maloštevilne duhovščine ni. Še ta v /Ai germaiuzacijsko politiko nasdi sosedov je svoji vnemi ponekod popušča. Ne v tvarnem ne vedno bi hi značilna neka dvolična hinavska mo- v kulturnem in ne v moralnem oziru nimajo slo rala. Nikdar niso Nemcii priznali očitnega namena, venski Korošci v izvenkoroških rojakih tiste da bi hoteli slovenski živelj prihciti in območje ’ ' ’......... ru‘m«j-irn ~_____________ i.... • _• • i'i* nemštva nasilno razširiti. Prav zato so si izmislili na Koroškem nauk o posebnem vindišarskem narodu. če govoriš z zagovornikom tega nauka, ti lio z vso resnobo dokazoval, da nimajo koroški Slovenci nič značilno svojega, ampak so z vsemi kulturnimi vezmi in vsemi ljudskimi izročili navezani na nemštvo in nemški kulturni krog. Nima pomena, da bi v slovenskem listu dokazovali abotnost le teorije, po kateri bi Nemci lahko dokazovali, da je pol Evrope nemške. Vsa zahodnoevropska kultura je pri vsej narodni raznolikosti povezana medsebojno s tisoči vezmi in vsa je zajemala iz istih virov. Čudno je le pri tem, da so se morali Nemci pri svoji propagandi poslu ževati pismene slovenščine v vensKi Korošci v izvenkoroških rojakih" tiste opore, ki bi jo lahko zahtevali in pričakovali. S tem ne malimo žrtev posameznikov in njih prizadevanj. V vsem našem narodnoobrambnem delu ai prave smotrnosti in prodornosti. Pri notranji razklanosti slovenstva tudi ni čuda. Za kako močnejšo akcijo danes Slovenci nismo sposobni. II. f I itlerizem je močno dvignil samozavest napadi ji vost nemštva. To opažamo tudi pri naših Nemcih. Hudo kratkoviden mora biti, kdor ve-i uje, da so kdaj Nemci opustili svoje aspiracije na slovensko ozemlje, zlasti na štajersko. Razne razprave po nemških revijah dovolj jasno govore in Ja: aža je vsedržavna organizacija, pri dranska str, kateri sodelujemo vsj državljani brez razlike je- . o /ika in tudi Narodna odbrana je samo podružnica ^roških Slovencev knjiga Mohorjeve družbe, vsedržavne organizacije. Glede teh organizacij Nemskutarija^je^ nasledek gospodarske in poli- imj .-.i,- jc |)ruprieui, na v i uujuni njegovega ziljskega narečja dobro ne razumejo. Več kakor nemške šole je pomenila za duhovno življenje smo takega prepričanju, da bi bilo zelo umestno, da bi se v nase notranje medsebojne spore ne vmešavale. I repuščamo pa stvar njihovim osrednjim vodstvom in njihovemu členstvu, katero popolnoma gotovo po večini tega načina dejavnosti podružnic v Dravski banovini ne odobrava. Pred par leti marsikatera teh organizacij naj-brže ne ni bila podpisala te izjave že zaradi tega. če bi se organizacije imenovale slovenske kulturne ustanove in ne kulturne ustanove Dravske banovine. V tem primeru pa bi bilo v * —- —čajen. {Nezadovolj- nost našega ljudstva je voda na mlin nemštva. odtalim agitacija in nakupovanje slovenskih posestev po Nemcih v obmejnih krajih gre roko v roki z zunanjo nemško propagando. Nemški agenti hodijo po misiji krajih, »študirajo« naše razmere in bi radi našim ljudem dopovedali, da se Slovencem pod Nemci bolje goni, ko pri nas. škega domovinskega čuta, bi po svoji množini in kakovosti lahko služila za zgled naši propagandi. Ljudska izročila, ljudska pesem in ljudski jezik Slovencev se uvažujejo. Naši nasprotniki niso v (InLrn? Šai i;’j 7’,T‘vj Pl ,w lem oziru tesni. Če je treba, zapojejo z našimi . !Judem, Vendar. la.hko P°ve »“J" Uudmi domačo slovensko pesem in kramljajo z imenitnim »pozivom«, v katerem označuje to svoje delo za »častno in pošteno« in zatrjuje, da je JNS »osnovana na načelu zdrave demokracije.« Zakaj ne reče še, da je črno belo in slabo tične odvisnosti Slovencev in delovanja nemških šol. Z moralnega vidika pa je prav gotovo izbor šibkejših, manj odpornih elementov med Slovenci. Kljub temu ne smemo prezreti nevarnosti same metode nemške propagande. Psihološko spretno izkorišča močno razviti koroški deželni patriotizem in z vsemi močmi goji to zavest skupnosti vseh Korošcev. Zemljepisni položaj slovenske Koroške pospešuje ta stremljenja. Koroški Slovenci so navezani na nemškega soseda, Vsi računi naših nacjonafistov,” na Tu(1i‘ druaili medtem ko so bile njih vezi z ostalimi slovenskimi Slovencev, so lahko varljivi. Nič ni boi j nevarno pokrajinami od nekdaj bolj rahle, la koroška ko staviti vse upe na politične spekulacije in za- nemska propaganda postaja vedno bolj pretkana, nemarjati lastno podrobno delo. Če hočeio danes Ze literatura sama, ki sluzi poglabljanju koro- Nemci glede Štajerske seči po koroški metodi in Položaj Slovencev je v nekem oziru podoben položaju Čehov. večje protislovje p, vsak nesmisel, pa še skomignili ne bodo. njimi v domačem mehkem narečju. Na prosvetnih m L • | v. . večerih in prireditvah predavajo o zgodovini Ko- iNeKa lilija je, ko človeku vzame kakovost roške in o skupni usodi Nemcev in Slovencev, topoglavega zasukavAtija vsako voljo do ocenju- Konservativni krogi tekmujejo v tem oziru z na- Joce besede, lo mejo Je ta razglas s svojim cionalističnimi. Perkonig ali Dolorec Viser — tu "Častnim in poštenim delom na načelu zdrave de- ni razlike. 'Kok raci je« z uspehom preskočil. Nasproti tej propagandi, ki jo podpira ves Štajerske seči po koroški metodi in umetno razlikovati dva tipa Slovencev, nemškega 111 slovenskega, potem je to sicer na videz zelo neroden manever in bedasta stvar, a svoj namen pa le utegnejo doseči s tem, da v naših Nemcih zbudijo zopet neke upe in nemštvo opozarjajo na to ozemlje. To so lahko psihološke priprave daljnosežnih osvajalnih načrtov nemškega imperializma. Nasproti takim pojavom ne smemo ostati brezbrižni, ampak moramo pravočasno misliti na obrambo, ter našo pozornost in naše delo postoteriti. pri tem pa se učiti od Nemcev in svojo narodnoobrambno delo si tematizirati in psihološko poglobiti. (Dalje prihodnjič.) Preveč bencina ali zdravil? V letošnji 16. .št. se je »Slovenija« pobavila z osrednjo upravo Rdečega križa in njenim gospodarjenjem z društvenim premoženjem, v katerem zavzema poleg palače vidno vlogo luksuzni avtomobil. Avtomobili so pri nas luksuz, ki si ga morejo privoščiti le naj premožnejši, pa je razumljivo, da množice prisluhnejo, kadar je govor o avtomobilih, ki niso zasebna lastnina. Tu pa tam so kritike gotovo pretirane; ali prav to bi moralo tiste, ki upravljajo javno premoženje, navajati k naj večji previdnosti. Ne k previdnosti skrivanja, ampak k vestnosti in poštenosti. Previdnost je narekovala tudi sedanjemu ljubljanskemu županu, da je ob svojem nastopu izdal razne odredbe, med temi tudi prepoved uporabe občinskih vozil in celo navadnih koles v nesluž-bene namene. Šel je še korak naprej in dal pobudo za več preiskav, ki naj doženejo način gospodarjenja z občinskim premoženjem v minulosti. Po izjavi obč. svetnika g. Mušiča na eni zadnjih javnih občinskih sej, da se sedanji občinski svetniki odrekajo vsem dosedanjim ugodnostim, bi se dalo sklepati, da se je prej tudi v tem pogledu grešilo. Funkcija občinskega svetovalca je po občem pravnem naziranju častna, ki jo je brezplačno opravljati. Če prej morda ni bilo tako, imajo občani pravico zahtevati, da se jim pove, kako je bilo. Zaradi mnogih zlorab, ki so se godile, je pred leti celo državna uprava uvedla za razne svoje višje funkcionarje vozne pavšale, ki jih ti lahko prihranijo pri pogonskem materialu, če se ne vozijo preveč. V praksi je to bilo v resnici nekako povišanje prejemkov; zato ni dosti pomagalo, kar se je najbolje videlo pri lanskih petomajskih volitvah, ko je bil ves vozni park, državni, banovinski in občinski, v službi pofovcev. Gospodarska stiska, ki zajema vse produktivne sloje, dela človeka občutljivega za vsako malost. Siromaku ima dinar isto vrednost, kakor bogatinu tisočak. V rednih razmerah se krivica man je občuti in se čestokrat navadno prezre; v stiski pa se lahko stopnjuje do nepreračunljivosti. Trpljenje druži, v trpljenju se veča tudi občutljivost za tujo krivico. Komur je dobro, mu ni mar, če je njegovemu sosedu še boljše. Drugače je, kadar sili beda skozi špranje, pa človek vidi, kako si drugi k dobrotam, ki jih uživajo, jemljejo še dobrot, ki niso njihove. Beda je kritična, ima oster vid in tenek sluh, kakor bolnik, ki niha med življenjem in smrtjo. Če je bilo o Rdečem križu toliko kritike, kakšna naj bo potem zaradi enakih ali podobnih razmer sodba o drugih ustanovah s še večjim krogom interesentov? Na primer o delavskem zavarovanju. Rdeči križ je prostovoljna organizacija, delavsko zavarovanje je pa prisilno. Kakor vse gospodarsko življenje, davi pošast stiske tudi zavarovanje. Da ne prepade, se izvajajo prisilne vknjižbe, boben ropota, skromni imeteh obrtnika prihaja na javno dražbo. Podpore so se znižale, prispevki zvišali, podporna doba skrčila, o ekonomskem predpisovanju zdravil dežujejo navodil a, da se zdravniki komaj še spoznajo. OUZD odkrito priznava svoje obupno stanje in izdaja odredbe, »da se upravni stroški brez potrebe ne zvišujejo« itd. V nedeljo, 19. aprila, je bila v Mariboru anketa o stiski delavskega zavarovanja. Sklical jo je OUZD. Na njej je, če je poročilo »Delavske politike« točno, g. Stane Likar kot zastopnik OUZD med drugimi vzroki stiske delavskega zavarovanja navedel tudi, da je v zadnjem času prišlo v navado »prekomerno uživanje zdravil«. Koliko je ta trditev resnična in sploh resna, mi j {>ovejo zdravniki. Ali zdi se, da je precej podobna >ilki, ki naj pomaga gagajočemu na sulio. Sliši se, kakor bi mati otroku ogovarjala kruh. Kakor strela je bila prejšnji teden posvetila v to temno ozračje vest o nesreči avtomobila OUZD. Nezgoda se je pripetila v bližini Kranja. V vozu sta bila ravnatelj OUZD dr. Joža Bohinjec in njegova soproga, glede drugih potnikov pa poročila ne soglašajo. Eno govori o nekem dijaku iz Kranja, drugo o ravnateljevi hčerki. Vsekakor razen ravnatelja same neuradne osebe, in to je najbrže tudi vzrok, tla so, razen »Slovenca« in »Slovenskega doma«, vsi listi nezgodo zamolčali. Bilo bi malotno in ozkosrčno, kdor bi branil, da bi tu pa tam ne smel prisesti še kdo drugi, če je prostor. Nevoščljivost ni nikdar stvarna; kritika, porojena iz zavisti, izgubi svoj pravi pomen, pa naj je predmet kritike še tako upravičen. Nič od tega tukaj. Nezgoda je prišla tukaj kakor svarilo, božji prst, v času, ko so morala celo zdravila nastaviti hrbet, da se po njem mlati. To je v kratkem času že druga nezgoda avtomobila OUZD. Prejšnja se je pripetila lansko jesen o priliki pogreba uradnika OIJZD Franceta F a 1 k n e r j a v Novem mestu. Prva manjša, ne čisto tehnična, se je pripetila na povratku iz Novega mesta pri Bukovcu v Trebnjem. O tej vedo Trebanjci veliko povedati. Druga, bolj usodna nesreča je zadela avto v Ljubljani ob 2. (Dopis) uri zjutraj na stiku Tyrševe z Masarykovo cesto. Pozna ura in kraj nesreče povesta marsikaj; saj pot iz Novega mesta v Ljubljano ne vodi od severa. V vozu je bilo pogrebno odposlanstvo OUZD, sestoječc iz g. Josipa And resa ter gospodičen uradnic J. V. in M. M. Ob tako zgodnji uri gotovo ni bilo nobenega prometa; tudi ni biio na cesti, kakor v Kranju, nobenega kmečkega voza, naloženega s peskom, ki bi bil vozil po napačni strani, in vendar je prišlo do trčenja. Škoda je šla v tisočake, za katere bi se dobilo obilo zdravil ali bencina, za kar ima pač kdo okus ali potrebo. To nezgodo je časopisje popolnoma zamolčalo. Čez druge in drugačne »nezgode« in »ekskurzije« — trava! Treba pa bo vsekakor poleg vprašanja zdravil načeti tudi vprašanje bencina. Prav za prav je bilo to vprašnje svoje dni že načeto in tudi rešeno, v teku časa pa se je morda izcimilo mnenje, da je bilo rešeno le za tisti čas in samo za takratne ljudi. Nadzorna oblast je bila že pred leti uporabo avtomobila OUZD v neslužbene namene najstrožje prepovedala in celo odredila, da se sme uporabljati le v res nujnih primerih v kraje, ki ne leže ob železnici. Za Kranj in Novo mesto pa ve vsak otrok, da sta železniški postaji. Kakšne nove okrožnice ne bo treba, temveč poklicati v spomin le stare, ki so še v veljavi. Avtomobil je le ena izmed mnogih točk, ki zaslužijo pozornost. Omenjenih odredb ni izdal zuabiti kakšen »slovenoborec« ali »punktaš«, temveč jih je povzročil sam pokojni dr. Gregor Žerjav, ko je bil minister za socialno politiko. Seveda mu je prišel migljaj od druge strani in z utemeljitvijo, »da se upravni stroski brez potrebe ne zvišujejo« itd. »Slovenija« je že večkrat opozorila na razne stvari pri OUZD, na katere bi se v rednih razmerah skoraj ne splačalo ozirati, ki pa danes predstavljajo pomanjkljivosti. Tako n. pr. so bile za I. 1934 izplačane celo naj višjim funkcionarjem novoletne nagrade, katerih skupna vsota je presegala mnogo nad 100.000 Din. Enako za I. 1933 v vsej tišini, da v javnosti živ krst ni vedel za to. Nedavno tega so bila izvršena napredovanja nekih najvišjih funkcionarjev, v pragmatiki nepredvidena, tako da je ta morala biti nalašč za to spremenjena. Listi objavljajo imenovanje vsakega ' iU •— °- *em n°bene besedice. Stara uprava OUZD je tik pred svojo razrešitvijo dovolila 10.000 Din za preslikan je zasebnega stanovanja višjega lunkcionarja v hiši, stari komaj nekaj let. O Rabu se je sicer že precej pisalo; toda razen nekaj pokvečene »statistike« (glej »Slovenijo« št. 27. in 28. I. 1935!) javnost ni zvedela, kdo v prvi vrsti je bil deležen njegovih blagodati. Itd. itd. Novi upravi bodi priporočena knjiga »O socialnem osiguranju rudnika«, ki je izšla kot 1. zvezek »Biblioteke Ekonomskog udruženja liječnika u Jugoslaviji«, ki jo je spisal tajnik tega združenja tir. Oton M ii 1 1 e r v Zagrebu. V njej bo našla marsikatero pobudo. Ponesrečen poskus Povojni nacionalizem in fašizem sta eno. Od primera do primera, od dežele do dežele nosita sicer različne »kroje«, frazeologija je prirejena za krajevno potrebo, pa seveda tudi za krajevno pamet, toda miselnost je v osnovi ista: vse za »nacijo«, ki jo po navadi istijo z državo, in četudi kdaj voljeni, končno vendar neodstavljivi »voditelj« naj vodi to »nacijo« po fašističnih, to je nedemokratičnih načinih. Povojni nacionalizem ima svoj izvor v fašistični Italiji. Njegovi uspehi nasproti slabo organiziranemu delavstvu na eni in neurejenemu razumništvu na drugi strani so pobudili tudi drugod politične konjunkturiste in topoglave kimavce. Na miselno povezanost vseli fašizmov — ali nacionalizmov — smo že dokajkrat pokazali. Pokazali smo tudi na njihovo miselno uboštvo. Duševni njihov oče, laški fašizem, še do danes ni izdelal svojega socialnega programa, ki ga obljublja od svojega prvega leta, še danes ne ve, na kolikih in katerih stanovih naj se organizira fašistična družba. Pri njegovih posnemovalcih je neizogibno zmeda še večja. Kajti seveda so ti prav tako pograbili za njim »izvirno« stanovsko misel, sicer staro že precej stoletij, ki se je tudi preživela že pred precej stoletji v vse bolj preprostih in prvobitnih gospodurskih in družbenih razmerah. Pri nas je prva začela posnemati laški fašizem na vprav otročji način Orjuna. Značilno ie za to organizacijo, da v živem jeziku ni mogla najti izraza in besede za svoje gibanje. V našem poštenem slovenskem jeziku, ki misli in govori naravnost, bi ga tudi komaj našla. Pomagali so si zato z nekako kemično formulo, iz začetnih črk dolgega naslova je lako nastala nesmiselna, nenaravna beseda. Beseda, ki ne pove ničesar, ali vsaj ne več, 'kakor če bi kdo rekel hadveo za vodo. Skovana torej po vzorcu testenin »pekatet« ali maže za čevlje »globin«. Podoben imenu je bil tudi »program« Orjune. Najprej seveda »kroj« s črno srajco, slikovitim jermenom čez nacionalna prsa, na naeionalno-dostojanstveni glavi pa črno kapo. Vse kakor pri Lahih. Zdi se nam, da je bilo edino v trakeljnu na glavi nekaj razločka, čeprav priznamo mogočost še drugih nacionalnih posebnosti, kajti drage volje izpovedujemo, da se na primerjajoče nacionalno krojeslovje ne razumemo preveč in tudi nimamo volje in poželenja, da bi to znanje spopolnjevali. Poleg te poglavitne točke nacionalističnega programa jih je moralo biti vsekako še nekaj drugih. Največkrat se je slišala tista: »vse za nacijo«. Kajti dosleden v posnemanju je naš na-cionalizem seveda zatajil slovensko besedo narod in jo nadomestil z romansko nacijo. Tega gotovo ni naredil hote in vedoma. Ali v podzavesti je čutil, da naš narod ne govori v njegovem jeziku, da je treba torej tujke, ki bi govorila zitnj. Zato si je izposodil še »nacijo« pri laških fašistih, besedo, ki je niso poznali dotlej Slovenci in ki si je ne moremo niti misliti v pravem slovenskem jeziku, pri Prešernu prav tako malo, kakor pri Cankarju. Ta svoj nacionalni program so orjunci širili z »akcionami«. To so bile namreč skupine orjun-cev, ki so vtepavali svojo »ideologijo« ljudem z gorjačami, bikovkami, si iskanjem prstov in su-mokresi. Tudi »akeiona« je laška izposojenka. Če še navedemo, da je v orjunski program spadala neomajna vera v značaj nest, neustrašenost in drugo telesno in umsko popolnost orjunskego voditelja, smo pa že bržkone izčrpali ves orjunski program. Sicer so osnovali tudi nekakšno »Ekonomsko Orjuno«. Ta se je pa podrla še pred polomom svoje matice. Zato o njenem »delovanju« komaj kdo kaj ve, razen tistih, ki so jo upravljali. Orjuna je sicer danes razpuščena in prav tako so razpuščeni četniki, njeno najbližje sorodstvo. Toda nacionalisti med nami še niso izumrli. Še zmeraj jih je, ki jim ne gre iz glave imenitna kariera Mussolinija in Hitlerja. Še zmeraj jih je, ki sicer vedo, da jim naše ljudstvo ne bo nikoli zaupalo in izročilo oblasti, prav tako glede na njihovo sposobnost kakor miselnost, ki pa upajo, doseči to na drug način: s strahovanjem in nasiljem. Kajti pravemu nacionalistu je glavno, da pride do oblasti in njenih dobrot. Ljudstvo bo potem že kako »osrečil«. In tako vidimo in srečujemo orjunce in četnike in še druge nacionaliste v vseh nacionalnih organizacijah, v JNS prav tako kakor v Narodni odbrani ali Pofu. Da so eno in isto, je brez ozira na fašistično-nacionalistično vsebino razvidno tudi na zunaj: iste ljudi srečujemo na primer v Narodni odbrani, kakor v Orjuni. Le zakaj se naši nacionalisti tako otepajo, da bi bili fašisti? Fašizem ima za ušesa slovenskega človeka neprijeten sozvok. Preveč je zvezano s to besedo trpljenje naših ljudi onstran zahodne meje. Preveč neposredno so ga mogli in morali spoznati v vsej njegovi nasilnosti, krivičnosti in zahrbtnosti. Prihajati torej s fašistično miselnostjo se pravi toliko, kakor vnaprej se odpovedati vsakemu globljemu vplivu na slovensko — pa tudi hrvaško — ljudstvo. Ker pa se naši fašisti nočejo odpovedati svojemu programu, zatajujejo fašistično ime. Na vsak način nočejo, da bi opazil kdo kako sorodstvo s fašizmom. Sami čutijo, da še ni dovolj, če imajo samo drugo ime; saj ga imajo tudi nemški, avstrijski, francoski fašisti. Čutijo tudi, da nima naše demokratično ljudstvo do njihovih protidemokratičnih želj in namer nobenega zaupanja. Zato hite dokazovati, kako ne samo ni njihov nacionalizem v nobenem pogledu soroden laškemu, ampak da je celo — demokratičen! Da to dokaže, je priobčil »Pohod« 10. t. m. dolg, dolg sestavek. Klavrnost njegovega raz-logovanja pa je res vredna, da se pomudimo pri njem. Da je »Pohod« vedno bil proti demokraciji, tega le ne more kar tako utajiti. Zato bi rad zabrisal sled za seboj, ko piše, da je prav za prav le proti jugoslovenski demokraciji. Tu bi bilo prvič reči, da je demokracija ali pa da ni. Demokracija ne more imeti druge označbe, kakor kvečjemu opredelitev po času in kraju. Brž ko ji kdo vzdene kak prilastek, mora vzbuditi sum, da gre za slepomiškanje z demokratično mislijo, če ne naravnost za potvoro. S tega stališča je tudi nepotrebna besedna mašitev govoriti o »pravi« ali »resnični« demokraciji, ker neprave ali neresnične demokracije besedno-logično sploh biti ne more, čeprav je res, da je psihološko nujno zloraba demokratične misli izzvala pri njenih pripadnikih take prilastke. Če torej pravi »Pohod«, da se njegovi ne strinjajo z »jugoslovensko demokracijo«, moramo najprej reči, tla za to »jugoslovensko demokracijo« E ra v vsi brezprilastkarski demokrat je niso nikoli ili, ker ji je manjkala najbolj bistvena lastnost, namreč — demokratičnost! Jugoslovenska demokracija — to je sploh notranje protislovje. Vse lo je pa že čisti goli fašizem! Dokdzovanje »Pohoda«, da jugoslovenski nacionalisti niso fašisti, izpričuje precejšnjo miselno primitivnost. Pred vsem ne pove nič, kaj je z Orjiino in četniki, zatrjuje pa, da vlada pri Zvezi prostovoljcev in Narodni odbrani stroga demokratičnost. Morebiti — za sedaj in na znotraj! Toda. na zunaj nista zavzeli prav te dve organizaciji. kakor prej Orjuna in četniki, še nikoli določnega stališča glede demokratičnega načela iti zanj. Pač pa smo jih vedno videli med tistimi, ki so branili diktaturo v katerikoli obliki. Sicer pa bi bilo škoda časa in papirja, dokazovati take samoumevnosti. 1 o in onstran ve vsak, pri čem je. I,e da pokažemo, da ne more »Pohod z ene strani na drugo ohraniti doslednosti, ko se je kdaj proti svojemu notranjemu prepričanju spotaknil nad fašizmom, navajamo iz ene same številke nekaj mest. Kakor povedano, se je na prvi strani letošnje i4, številke »Pohod« hudo razkoračil nad »fašisti«. 1 a ko j na d r u g i strani iste številke pa te dal »Na razmišljanje« zgled laškega fašizma, ki mu tega imena celo »Pohod« ne more odrekati. Takole hvali laško fašistično vladavino in njenega »voditelj a«: ... Italijanski narod je postal po samo trinajst lotili Mussolinijevega režima marljiv, discipliniran, cist in... vojak! Italija, ki nima surovin in je prevzela od prejšnjih režimov derutne finance in stala še pod pritiskom sankcij, ie kljub temu mogla voditi uspešno vojno daleč od svojin meja, poleg tega voditi politiko Avstrije in Madžarske, podrediti sebi v finančnem, gospodarskem, političnem in strategičnem oziru Albanijo, pa je poleg vsega tega mogla nuditi svojemu narodu boljše gospodarske razmere kot jih imajo narodi v državah z naravnim bogastvom, ki ne vodijo vojn, marveč uporabljajo sankcije proti Italiji. Kako se je moglo zgoditi to čudo? Samo s pomočjo reda in dela, ki ga je vpeljal vodja italijanskega naroda. Da pa je smisel za red in delo mogel uvesti, je začel v svojem narodu razvijati in je tudi do paro-ksizma razvijal nacionalizem in patriotizem. Razpršil je vse poklicne politike, ki so zastrupljali narod ^ s svojim partizanstvom, dal je smrtni udarec lažnivi parlamentarni demokraciji, uklonil in uničil je vse korupcioniste in trote ter vzel za svoje sodelavce iKivdušene nacionalne idealiste. »Pohod« ne vprašuje, če bi ne bila Italija morebiti precej na boljšem brez fašizma, kar so dokazovali in tudi dokazali tako resni italijanski razumniki in politiki, kakor Ferrero in Šforza. kar tjavdan govori, da nudi fašizem »svojemu narodu boljše gospodarske razmere«, ko bi se lahko, če ne od drugod, iz hrvaško-slovenskega emigrantovskega lista »Istra« prepričal o nasprotnem. In tudi samoumevno se mu zdi, da bo pri teh fašističnih zmagah in aneksijah v Abe-siniji kar brez vsega ostalo, da bo zlasti Velika Britanija za zmeraj zlezla pod klop pred zmagovitim fašističnim nacionalizmom, menda zato. ker je pač demokratična in torej — za nič! Kar naravnost pa vzdihuje »Pohod« za fašistično vladavino v naslednjem odstavku: Vse to se je zgodilo v dobi 15 let. Sedaj se pa vprašamo, kakšno je stanje pri nas sedaj 17 let po izvršenem zedinjenju!' Tako, kakršno je bilo pred 17 leti! Plemenska in verska razcepljenost, žalostne gospodarske- razmere, partijske borbe, korupcijske afere, brezdušno dirkanje poklicnih politikov za oblastjo in bogastvom, vedno globlje propadanje kmeta in obrtnika, pojemanje prosvetijenosti, vsaj pa ne njeno dviganje, z eno besedo: materialna in — kar je še slabše — moralna beda. ko bi bil »Pohod« le malo sposoben — ali voljan? — stvarno misliti in presojati, bi se mu bila morala vsiliti misel: Če je slabo pri nas. moramo poiskati krivca, krivec pa mora biti tam in pri tistih, ki so bili pri nas odločujoči in vladajoči, krivda mora biti v sestavu, ki je prav tem odločujočim in vladajočim dal vso oblast v roke. Te oblasti, odločilne oblasti, pa ni imelo vseh 17 let nikoli niti slovensko niti hrvaško ljudstvo, še srbsko ne. Vladala nam je marveč ves čas jugo-slovenska nacionalna centralistična čaršija s svojimi podrepniki, in če se je kdaj zdelo, da utegnejo priti Slovenci in Hrvatje do večje besede, brž je razglasila, da je država v nevarnosti in jih potisnila nazaj v brezodločilnost in brezpo-membnost. In naši nacionalisti so ji pritrjevali! Potem, ko je pokazal »Pohod« na najsijajnejši fašistični zgled, na Italijo, kaže še v istem sestavku na Nemčijo in Turško, ki sta prav tako nacionalistični in protidemokratični, kakor Italija. Tudi te dve državi bi nam morale biti po »Pohodu« za zgled. Nič ne de. če je »Pohod« na drugi strani poln fašističnih imenitnosti, je pa zato na prvi protifašističen. Za njegove jugoslovenske backe je to logika. Tu bi bil pa že na mestu prilastek: jugo-slovenska logika. Kajti ta je res nekaj posebnega. S pravo logiko je seveda nekako v taki zvezi, kakor »jugoslovenska demokracija« z demokracijo. Opazovalec Izbran fižol 24. Bilo kuda, naci svuda — so jednaki... V četrtek, dne 2"i. 4. t. 1. je govoril po radiu vodja francoske desnice Louis Marin in slikal v najtemnejših barvah bodočnost Francije, ako zmaga levica. Govoril je, kakor govorijo nacio-nalci povsod na svetu, in govor je sklenil, kakor ga sklepajo vsi nacionalci: Votez pour la France! Glasujte za Francijo!, misleč pri tem: glasujte za nas, nacionalne Francoze! Kajti v očeh nacionalnih Francozov je Francija samo tedaj Francija, ako jo vladajo nacionalni Francozi. Srce za uradništvo Nedavno je napisalo »Jutro« beležko, ki graja miselnost, da je treba kaznovati grehe bivših režimov na uraclništvu, ki je samo izvrševalo ukaze vodnikov teh režimov, ki je celo moralo izvrševati te ukaze, ne da bi se vpraševalo, ali so zako- bolje, da je sploh ni, kajti sicer budi samo vnovič malodušnost in politično lahkomišljenost. Da je pa to skoraj namen kritike, ki jo beremo v letošnjem 13. »Pohodu«, prihaja človeku takoj na misel, ko jo je preletel s pogledom: Doma, v zakajenih gostilnah in kavarnah smo se pridušali in zabavljali čez vse, kar ni bilo slovensko ter se nazivali sol Jugoslavije. Ko pa so prihajali naši ljudje drug za drugim v Belgrad, so drug za drugim onemeli in postali le še številke, s katerimi so računali posamezni režimi. Kje bi bilo danes vprašanje naše bolnice in drugih res važnih in nujno potrebnih kulturnih in socialnih ustanov, če bi se bili vsi naši tako zvani voditelji, pa naj pripadaj« tej ali oni struji, tej ali oni stranki, zavedali, da niso zastopniki te ali one partije, te ali one klike, marveč da je njih glavna in edina.naloga energično zastopstvo vseli bitnih interesov naše ožje domovine, seveda le toliko, kolikor so ti interesi združljivi s širšimi in vsled tega prvenstvenimi interesi celokupnega naroda in države. »Pohodova« »kritika« torej ni drugega, kakor ... . . poskus, da zavaja vzbujajočo se kritičnost na- niti ali ne. Popolnoma se strinjamo z vodilom, šega človeka v krivo smer. Pravih krivcev, cen-] .vn£*i grehov bivših režimov ne plačujejo ne- tralističnih nacionalistov, naj bi ljudje ne videli dolžni, temveč samo in ravno tisti, ki so prejšnje in spoznali. Prav fletkano pohodovski pa je zadnji stavek navedka: .. . »Kolikor s» ti interesi združljivi s . .. prej snu rezime predstavljali, a mislimo, da bi pokazalo »Jutro« veliko več srca za prizadeto uradništvo, ako bi opozorilo na tisto zakonito določbo, ki daje uradnistvu pravico, da odrečejo pokornost ukazom, ki niso zakoniti. Seveda bi bila tudi ta opo-zoritev samo zato koristna, ker bi prizadeto uradništvo s pridom odgovorilo, da dotična zakonita odredba nima prav nobenega praktičnega pomena, ker so j1 zbili zobe spet — predstavniki prejšnjih režimov na ta način, cla so uveljavili absolutno premestijivost uradništva. S tem odgovorom pa smo prav dospeli do tiste točke, v kateri je izvor — brezsrčnosti nasproti uradnistvu. In ta izvor je: krčevitost, s katero se pulijo državotvorni jugosloveni za oblast pri zavesti, da bi jim je ljudstvo v svobodi nikdar ne dalo v roke. Z. Čaršiji na pomoč Prav je, če kažemo zmeraj in zmeraj tudi na krivdo, ki leži v nas samih, kadar razmotrivamo vzroke te brezprimerne stiske, tvarne in nravne, ki nas tlači in duši. To smo mi že precejkrat storili in se bomo delali tako. In vsaka resna, stvarna kritika nas samih, naše malodušnosti, naše prevelike zaupljivosti in politične lahkomišl jenosti, s katero smo metali svoje do- brine — vsaka taka kritika bodi pozdravljena. Seveda, kritika mora biti resnična. Če ne, je . . . »livjilivui u 4UIC1C31 n , , , prvenstvenimi interesi celokupnega naroda .. .« Torej so interesi slovenstva — in hrvaštva —, ki s temi prvenstvenimi interesi niso združljivi? Kateri so? Kajti doslej smo v jugoslovenski žur-nalji zmeraj brali, da take nezdružljivosti ni in ne more biti. Res, čaršija, svoje podložne nacionaliste si dobro vzgojila. Ne boj se zanje! Hazard za mladino Hazard je po § 362 k. z. prepovedan in so zanj stroge kazni. Pod zakon je včasih spadala celo »cilra ali mož«, kjer je šlo zgolj za krajcarje. Celo »kronske« avtomate, ki so se bili pojavili med vojno in so imeli «dolnodelen« namen, je oblast hitro likvidirala. Pred dnevi sem stopil v bufet »Rio« v Šelen-burgovi ulici. Kaj je to? se zavzamem, stopivši v lokal, kjer je bilo kakor v cerkvi. Začela se je doba sladoleda, si mislim, in se komaj prerijem do kraja skozi gnečo otrok. Presneto, ja posel pa ni slab, brundam dalje. A ko pogledam natančneje, vidim,^ da se motim. Prodajalka sladoleda stoji prekrižanih rok, brez dela. Od kdaj otroci ne marajo slaščic. Klobčič 10 do 15 otrok, da, pravcatih otrok, se drenja okoli nekakšnega okusnega zaboja, meče v odprtino dinarje, vrti ročko, da se železna stvar stresa in ropota, pri tem pa vzklika in se suje kakor pri nogometu. Avtomat. Avtomat za denar. Hazardni avtomat! Otroški hazard! Kajti za v ta zaboj vrženi denar ne dobiš morda čokolade ali kaj podobnega, nego — nič! — ali kvečjeni, če imaš srečo, svoj denar nazaj. Imeti moraš že posebno »srečo«, da dobiš še kak dinar povrhu. Otroci prihajajo kar trumoma, posebno v šolo in iz šole grede. Doma so izmoledovali denar za bogve kaj. za zvezek, tinto, svinčnik, karkoli, da izgine ta v brezdno brez povratka — nekam na jug; kajti »iznajdba« je prišla od tam nekje. Žalostno je gledati, s kakšno strastjo igra ta mladina, prerivajoča in suvajoča se nestrpno, da pride čim prej na vrsto. »Ti si že. daj, da bom še jaz.« »Posodi mi dinar; jutri ti ga vrnem.« »Hudiča boš vrnil; kdo ti ga bo pa dal!« Take in podobne se sliši venomer. Za sladoled se nihče še ne zmeni ne. Pozneje, že zvečer, sem stopil še enkrat notri. Še vedno gneča. Za spremembo to pot nekoliko starejši, a še vedno mladina: vajenci, mlajši delavci, pa tudi šolarčki in dijaki. Ne enega starejšega. Za stvar bi se morala pozanimati vsaj šolska oblast, če že drugi ne. Naj reče besedo, če treba, tudi društvo »Šola in dom«. Ti avtomati morajo proč, ven iz naših krajev! Ta železna žrela niso niti za odrasle, kaj še za mladino! Tudi tedaj ne, či bi bili za prehrano revežev doma. Saj jih polnijo tisti, ki so sami reveži. r. Usoda slovenskih rudarjev na jugu »Slovenec« poroča, da so prišli v Belgrad iz Kumanovega trije slovenski rudarji in se pritoževali, da jim lastnik rudnika. Srb Dimitrij Pavlovič, že osem mesecev ni izplačal mezde. Nekajkrat smo že pisali o takih zadevah. In še bomo imeli priložnost, da poročamo, dokler bo pač trajala ta brezprimerna stiska, v katero je pahnil slovenski narod jugoslovenski nacionalizem s svojim centralizmom Zato pa bodo jugosloveni slej ko prej »priporočali« našim brezposelnim, naj se ne selijo v tujino, ampak naj gredo iskat dela in jela kakor je Dimitrij Pavlovič, ki je gotovo vnet pripadnik »nacionalnega edinstva« in — seveda! — tudi jugoslovenske nacionalne stranke. Samo tega še manjka: da bi namreč kak ju-gosloven razglasil te slovenske delavce, nezadovoljne, da bi delali zastonj kakemu še tako vnetemu jugoslovenu, za separatiste in sovražnike »nacionalnega edinstva«. V tem neplačevanju mezd je tudi rešitev uganke, zakaj so srbijanski rudniki »donosnejši«, tako da morejo tekmovati z našimi še kar tu v Sloveniji, kljub temu, da morajo plačevati prevoznine za 800 km in več. Vlade ljudstva se boje »Otadžbina«, glasilo Ljotiča, »Zbora«, nekdanjih naših prelomovcev, glasilo za fašistično sta-novstvo, v katerem bi imel Belgrad, pa seveda tudi Ljotič, poglavitno besedo, ta list primitivne misli in miselnosti torej piše: »Demokracija ... demokracija demokra- cija... Ponavljajo papige. Ponavljajo brez potrebe, brez razumevanja, brez zavesti, da je to, kar ponavljajo, že davno mrtvo. Ne vidijo kratkovidni, da čas ne stoji. In da se ljudska misel giblje naprej k boljšemu in popolnejšemu. Kolo časa melje pod seboj vse, kar ne koraka z njim.« Logika teh besed je res nepremagljiva, naravnost jugoslovenska. Davno je že mrtva demokracija? Čudno samo, da je^ živa demokracija najbolj v tistih narodih in državah, ki v resnici vodijo ne samo v kulturi, ampak tudi v politiki. Čas ne stoji? Seveda ne stoji! Koraka dalje in pohodil bo vse, ki mu stoje nasproti. Razvoj že začrtuje njegovo pot. Ta pot pa vodi čez razdrte in zlomljene fašistične sestave, ki so svoje narode pahnili v stisko, pa ne vedo pota iz nje. Ljudska misel da hoče boljšega, popolnejšega? Seveda, in še kako hoče. Boljših in popolnejših sestavov od sedanjih hoče na primer zlasti pri nas. Ljudstvo noče več gnilega oligarhičnega sestava. ki nas je doslej vladal in ki ni dal njemu nobene besede, nobene veljave. Hoče in zahteva, da se ne vlada, kakor doslej, proti njemu in njegovi izraženi volji. Ali pozitivneje povedano, hoče da odloča njegova volja, da se vlada samo. ne pa da ga vladajo neki vsiljivi in vsiljeni »voditelji«, hoče torej vlado ljudstva. Vlada ljudstva, to pa ni nič drugega, kakor — d e m o k r a c i j a! Ljudstvo bi bilo po tej zborovski logiki torej zoper to, da se vlada samo. zametavalo bi svoje dostojanstvo, svojo človečnost in hotelo, da ga vladajo in tlačijo drugi. Res, samo v fašistično-stanovski glavi je mogla nastati ta čudna logika. In kolo časa da melje vse zaostalo? O. seveda dela tako! Samo da pri nas ni mo- goče šteti demokracije za nekaj zaostalega, k o je pa do danes sploh še nismo imeli. Saj vendar Ljotic in njegovi poznajo vsaj najbližje dogajanje? Ali bo mar trdil, da je bil demokratičen jugoslovenski centralizem, ki je hotel docela udušiti voljo zlasti slovenskega in hrvaškega ljudstva? Da je sploh imelo kdaj pri nas res ljudstvo besedo? Kolo časa ne more torej mendrati nekaj, česar sploh ni. Pač pa bo pomendralo marsikaj, kar je in kar ne bo moglo obstati pred njim. Sta-nostvo bo med prvimi. Sa j še fašistične države ne vedo in ne morejo kam z njim, čeprav so ga razglasile za svojo poglavitno osnovo. Seveda, niso naši stanovščinarji brez vzroka zoper demokracijo, namreč zoper vlado ljudstva. Tuji so mu, kakor je njim ljudstvo tuje, Vedo, da jim zato ljudstvo ne zaupa. Da jim zato ne bo dalo besede. Da bodo torej ob prvi pravi vladi ljudstva brez vsakega pomena. Samo iz te zavesti je sploh mogoče umevati »gibanje«, kakor je »Zbor«. Nova, a prav nečedna obrt Nova obrt je vzcvetela v Ljubljani, a brez obrtnega lista in obrtnega davka; tega plačujejo v obilni meri le tisti, ki se jili ti »obrtniki« lotijo. — Gre podeželski duhovnik — gotovo tudi kdaj laik — s postaje v mesto. Kar se ustavi pred njim na ozkem trotoarju Kolodvorske ulice mlad, lepo oblečen gospod, nekoliko zagorelega, okroglega, lepo rejenega obraza — lahko je rejen, ko pa izvršuje prav prijetno obrt, a ob nji dobro je in pije — in smehljaje nagovori tujca, ves prevzet od srčnega veselja nad svidenjem: »O, ti tukaj?« Popotnik, vsaj še enkrat starejši od mladega gospoda, se čudi, išče v spominu, kdo bi to bil, pa ne najde. — »Oprostite, gospod, kdo pa ste?« — »Saj se vendar poznava,« se smehlja mestni gospod, mežika z malimi očmi, kakor bi ga precej imel, najbrž ga tudi ima. A tujec se ne more spomniti, vpraša štiri, petkrat, kar napadalec zamrmra nekaj kakor: »Jože Korošec« ali »Jože s Koroškega.« — »Žal, meni se mudi,« se hoče otresti tujec. A »Jože Korošec« čez vse vljudno: »Pa te malo spremljam.« — A si nenadoma domisli: »Pa bi pogledal malo k moji mami. Tako te bo vesela.« — »Saj gospe nič ne poznam.« — »Kar pojdi! Tako te bo vesela.« — ln kar s silo poriva tujca na dvorišče Kolodvorske ulice št. 18 — tam je tak »Raubritternest«, najbrž še kje v Ljubljani. Odpre vrata v neko kuhinjo. Tujec se čudi: čisto neznana, precej rejena gospa stoji pri ognjišču. Mučno je. Po nekaj vljudnih besedah se popotni poslovi. A spoštovani gospod Jože Korošec (?): »Boš vendar mami kaj dal.« — »Kaj dal?« se čudi tujec. — »Vsaj par dinarjev.« — Tujec se čudi še bolj. A da bi se rešil nadležnega, vzame denarnico in iz nje kovača. — »Boš dal vendar onegale,« sili gospod Jože Korošec in kaže kovanca za 50 dinarjev. To popotni odločno odkloni, nakar ga spretni »obrtnik« spremi na ulico ter se naglo poslovi. — Ali te prime^ na ulici kak mlad gospod — bo menda tudi Jože Korošec, ki ima pač sto imen kakor hidra sto glav — kar nenadoma za roko in ves navdušen pozdravi: »O, Bog te živi! Ti v Ljubljani?« — Pa se spet. ta napadeni podeželan čudi: »Kdo pa ste gospod?« — »Saj sva vendar sošolca,« in kar užaljeno. — »Sošolca? Kako se pa pišete?« — »Janez žužek,« — »Pa se nič ne spominjam kakega Janeza žužka.« — »Kako ne? Saj sva še na fotografiji skupaj. V drugi vrsti.« — Pa govori, da bi nevernega Tomaža prepričal. In seveda napumpa. — Ali se predstavi spet istemu obiskovalcu Ljubljane čez uro drug mlad gospod — ne hi stavil šivanke, da niso vsi sinovi iste matere! Je kar doktor, ki je prišel pravkar od vojakov. Pa je v trenutni stiski in napumpa. — Čez uro se loti istega popotnika tretji. Da je širil brošuro našega g. Janeza Kalana — nedolžna, v vsem resnična brošurica! — pa je moral zaradi tega mnogo trpeti. In kaj drugega je konec vsega govorjenja, kakor da hoče imeti denar! — Mislimo, da mora biti proti taki »obrti«, ki bi Ljubljano lahko spravila v sloves, da je »jama razbojnikov«, vsak pošten Ljubljančan, kdor misli in trdi, da je v službi resnice in pravice, še prav posebno. Korenito bo treba iztrebiti tako roparsko viteštvo! Opozarjamo pa na te »viteze z lažnim vezirjem« ljubljansko policijo in vse tujce, ki v Ljubljano prihajajo, da jim ne bodo nasedli, kakor sta jim dva podeželska župnika soseda v enem tednu. Koliko drugih že, kdo ve? M. Posebnost in zanikrnost Te dni so se spominjali listi šestdesetletnice rojstva velikega tatarskega osvojevalca Timurja Lenka. Timur pomeni Železni, to je bilo njegovo prvotno ime. Pozneje je zaradi neke rane na nogi šepal, zato je dobil še vzdevek Lenk, kar pomeni Hromi. Zgodovinarji, ki so njegovo Zgodovino zasledovali po arabskih virih, so iz arabske trans-skripcije razbrali Tamer-lan, namesto pravilnega Timur Lenk, in to ime straši še zmeraj pri slabih zgodovinarjih in površnjW^f>ddliMU'titn>l nam 11 — ‘J I1CH h>l