TRIBUNA
LJUBLlkNA, 11. DECtMBRA 1971
Uredništvo Tribune razpisuje
NATEČAJ za najboljše pisanje o subkulturi.
Kaj je to? Zakaj zraste? Kako se pokaže?
Kakšen je njen odnos do Kulture?  Do Tradicije?
Kako se širi? Kako se umika?
Ali je je kaj tudi pri nas? Koliko?
Povezanost med subkulturo in revolucionamostjo!
Uredništvo bo najboljše spise objavilo, tri od njih pa nagradilo z denar jem: 300.-, 250.- in 2)).- din. Vsi objavljeni spisi bodo honorirani b olje kot sicer.
Spisi naj bodo napisani na največ 5 straneh razumnega razmaka. Dostavljeni naj bodo na uredništvo Tribune do 10. januarja 1972.
Izid natečaja bo znan do konca februarja.
Urednistvo oziroma komisija, ki jo bo uredništvo imenovalo, si dovolj
uje ne podeliti nagrad, če spisi ne b^zadovoljevali kriterijem.
Vroče vabljeni k prispevanju.
NATEČAJ TRIBUNINE ZALOŽBE
za leto 1972 razpisuje študerttska Tribunina založba v založniškemp rogramu tri prosta mesta izvirne slovenske literature.
Založba se zavezuje objaviti tri najboljša dela sprejeta do prvega m arca. Natančnejše informacije so na razpolago na Tribuni, Trg revoluci je l/II(BorisCizej).
|_________________________:_________________________|
Tribuna - Izdaja 10 SS LVZ - Uredništvo in uprava:
61000 Ljubljana, Trg rcvolucije 1 /11 - Tolefon 21-280.
Tekoči račun: 501-8-78-1. - Rokopisov ne vračamo -
Tiska DDU, Ljubljana, Parmova 39 - Poštnina plačana v gotovini.
Letiia naročnina 25 Ndin.
Triinmo urejajo: Mladen Dolar (glavni urcdnik), Jaša Zlobec
(Oal^bvorni urcdnik), Dragica Zlobec (sckrctar rcdakcijc in lcktor),
Franko Adam, Boris Cizcj, Milan Jcsih, Vladimir Simič, DArko
Štrajn, Mladen Švarc.
Tehnični urednik: Tomo Podgornik
Fotografijc: Drev Franc
Stalni sodelavci: Milan Deklcva, Jurc Dctola, Jožc Konc,
Pavel Kristan, Andrej Mcdvcd, Jure Mikuž, Jernej NOvak,
Lado Planko, Marjan Pungartnik, Janez Stcrgar, Tomaž Šalamun,
Cvctka Tot, Milenko Vakanjac, Petcr Vodopivcc, Tomaž Wraber,
Vinko Zalar, Pavle Zgaga, Aleksandcr Zorn.
CENA d v o j n e    š t e v i 1 k c   2 dinarja _LJ__________________________________________________l_L
I------------------------------------------------------------------------------------------------------1
Program informativnega centra fihna    lgf. 00011 za leto 1971/72
I.C.F. deluje na principu delovnega centra. To pomeni, da njegovi člani sami delamo fUme, organiziramo projekcije filmov, sodeiujemo v razgovorih po projekcijah in skrbimo za povezavo med klubi in drug imi I.C.F. centri.
Po tem konceptu so ustanovljeni I.C.F. Zagreb, I.C.F. Beograd in I. C.F. Sarajevo. S tem ko so se ustanovili tudi drugi I.C.F., se odpirajo n ove možnosti filmskega dela, ki ne bo več vezan na institucije, ampak direktno prek I.C.F. z avtnrji, ki bodo pošiljali svoje filme in bodo ud eleženi tako v razgovorih po projekcijah kot v ostalih projektih, ki om ogočajo vključevanje in stimuliranje mixed—media aktivnosti, ki spaja jo film z nekaterimi drugimi mediji masovne komunikacije.
Program:
1.  Projekcije amaterskih filmov
Predvajan bo izbor slovenskih filmov, filmi I.C.F. Zagreb, I.C.F. Beogr ad, in I.C.F. Sarajevo, filmi KK Novi Sad, nemški, avstrijski, češki in it alijanski amaterski filmi.
2. Projekcije profesionalnih filmov
Filmi GEF festivala, Neoplante (Novi Sad), kratki fiHmi FAS Zagreb, f ilmi D. Makavejeva in J. Jovanoviča ter ameriški undčrground filmi. Pr ojekcije bodo dvakrat mesečno, z začetkom decembru. Projekcije 8 in 16 mm filmov bodo na filozofski fakulteti, predvajanja 35 mm film ov pa klubom poslancev. Program bo neposredno izvajal destrukcijo k onvencionalnega programa distributerjev, ki so novi gospodarji filmsk e umetnosti in katerih program se v zanimivosti in prizadevanju prikaz ovanja različnih modelov in možnosti filmskega medija z leti v ničeme r ne menja.
V sedanji situaciji je to morda edini način, da s filmi nenehno infor miramo gledalca o novih možnostih filmskega izražanja.
O IDEJI MARKSISTIČNEGA CENTRA NA SLOVENSKEM
Osupnilo me je, da je tovariš Majer v nastopu prek tiska (potem pa še aktiv komunistov na FSPN) spregledal pri prizadevanjih za marksisti čni center možnost, ki se ponuja na dlani: zakaj bi ga ne oblikovali na slovenski akademiji znanosti in umetnosti? Zakaj pa ne. če bi s tem na pravili radikalen korak v sfovenski znanstveni in kulturni politiki! Tako bi najvišji usklajevalni organ kulture vrnili življenju, vrnili bi si pravico, da o sodobnosti ne sodijo tisti, ki jo čutijo kot grožnjo pridobljenim p Fivilegijem.
Prioblikovanju socialistične akademije znanosti in umetnosti nisem sodeloval«. zato me zabavajo njeni rezultati. Še večje veselje pa čutim, k
0 vidim, da se avtoritarnosti, ki se je v njej razpasla, tako malo upiramo. še več, izogibamo se ji z ustanavljanjem instituta zunaj nje.
Problem marksistične kritike povezujem z našo politično prakso. N
1 zadosti samo ugotavljati malomarnost, ki jo kažemo do organiziranega razvoja marksistične kritike, če se le-ta giblje v akademskih krogih. Vč asih je mogoče opaziti tudi pobožno željo. da bi se stvarnost podredila znanosti, posebej družbeni. Najbolj odpove zveza znanost-vsakdanjost takrat, ko je treba definirati in kritizirati čisto politične pojme - ko s
0 mora politična praksa opredeiiti glede delavskega razreda (recimo). Najpristnejše vulgarizacije marksizma sem slišal ravno pri tem pojmu: nekateri ga enačijo s statusnimi, kvalifikacijskimi kategorijami (delavsk
1 razred so danes kvalifieirani delavci, delavski razred so tisti. ki nimajo funkcij!), skuša se zabrisati razrednost socialne diferenciacije, govori se / vso znanstveno resnostjo o nekaki ,,avtentičnosti" študentskega giba nja. Privzete so številne sociometrijske metode, efekt pa so številni neu poštevani predlogi socialnih sprememb. Marksistični institut bo zgrešil jedro stvarnosti, če ob svojem nastanku ne bo onračunal s tendencami. ki stalno znova obnavljamo znanost kot neupoštevano sfero elitistične osamljenosti. Na drugi strani pa je težko verjeti, da bo v prihodnje osre dnje gibalo.razvojapredvsem znanost (in tehnika);s tako mistifikacijo zn anosti se moramo že dolgo spoprijemati. Zadosten je primer, da so v S Z ugotovili komaj 50 odstotno lzkoriščenost znanstvenih kapacitet. s č inier se pojasnjujejo posledice izključevanja politične prakse iz znanst venikovega dela. Enosmeren razvoj znanosti bi nas kmalu pripeijal v po dobno konfliktno situacijo, če ne bomo odločneje gradili objektivizira n sistem razreševanja in iniciranja konfrontacij, kar se v preprostih bes edah imenuje demokracija. Namesto tega se vedno bolj uveljavlja ideol oška subjektivnost, kar se najbolje vidi v upadanju vpliva ,,baze" na po litične odločitve. Vsaka drugačnost je tako označena kot odtujitev od te ideologije. To najzgovorneje dokazuje Vidmar in njegova akademija. Eliminacije drugačnega so potem samo ročno opravilo, pri čemer mor aš inieti samo še moč. Z njo se moraš biti, biti za vsako ceno. izhajati moraš samo iz tega, da jo že imas in da te ogrožajo. Vzpostavlja se ide alna zadostnost ideologije, ki hoče odstreliti vsako nasprotje. Tudi iz Vidmarjevih zapisov v Delu ni mogoče razbrati nič drugega, kot to, da moraš imeti za vsako ceno prav, če ne drugače pa s tem, ,,da počiš žab o v sredo trebuha". Taka nasprotja pa dosti dlje kot do rok (v smeri pr oti možganom) ne sežejo.
Tako ugotavljamo, da razvoj znanosti zavirajo na eni strani neposre dni interesi ljudi, ki prejemajo nekako statusno rento, da jo zavirajo ek onomske razmere, ko je ročna pamet veliko bolj cenjena kot tista v m ožganih, na drugi pa, da ga zavirajo tisti, ki so postavili znanost kot os novni problem razvoja, pri čemer pa jih v bistvu ovira politika. In slov enskim tehnokratom (birokratom tudi) hodi vsaka politična konfron tacija močno v napoto. Raje bodo zagotovili deset zamozadovoljnih in stitutov kot paeno samo politično dejanje. To jim še olajšuje prodor p ozitivizmav našo znanost. Politično popolnoma ustreza pojem nekakš nega ,,samoupravljalca" ali občana". ki ga lahko hitro spravijo v osrčje nekakšnih relevantnih variabel, prek katerih je mogoče doseči, da bodo ljudje danes glasovali za ta samoprispevek, jutri pa za tega poslanca. če je potrebno. V analizi javnega mnenja je mogoče ugotoviti prevladujoč e kanale infonnacij, da bi potem prek njih obračali samoupravljalca na poljubne načine. Tak ,,sklop variabel" zamegli razredno bistvo delovne sile, političnih konfliktov. Briše se socialni vir študentskih protestov. V idmarjanska vseuvidnost in ostrina kakšnega štrajka se spreminjata v ab solutni nasprotji, ki druga drugo ogrožata. Samo z uporabo metode m arksistične analize se pri tem da ugotoviti, kaj je izraz hotenj delavskeg a razreda in kaj ne. Elitizem in privilegiji gotovo niso, od česar ni daleč do povsem konkretnega političnega sklepa: enkrat za vselej ukinimo (in to barbarsko in brez posluha za estetsko in etično tenkočutnost pr edvojne inteligence srednjega razreda) našo častitljivo SAZU, dajmo V idmarju kakšen socialističcn posel, da se ne bomo stalno spotikali ob d rage investicije v reprezentanco — ker, končno, kakšen je efekt sedanje SAZU v primerjevi z zahtevami, ki jih imamo do nje! Zakaj ne bi nam esto nje obstajal kakšen institut, ki bi tudi družbeno kritiko (in kultur no) postavil na materiaiistične noge, zakaj bi ne imeli namesto nje zdr uženje institutov. raziskovalnih enot, zakaj bi ne tudi znanstvenemu de lu priznali človeško (socialistično) vrednost. ne pa, da jo zakrivamo za neoriginalnim sijajem akademij, kot se v zbornični dvorani univerze sk riva pod lažnim raarmorjem čisto navaden omet. Zakaj bi si oteževali delo z mistifikacijami! Zame bi bila taka ,,orjentacija" čisto socialistič na!
MARJAN PUNGARTNIK
BENGALIJA  in še kaj
Intervju   predsednika    Tita   z a   ameriško    tele-vizijsko    družbo     C B S (Delo, 27. oktobra 1971)
Tragedija skoraj desetih milijonov beguncev iz Vzhodnega Pakistana polni časopisne stolpce. Kljub temu pa ostajajo ti nesrečni ljudje osam ljeni nekje tam daleč, bre zadostne brane, brcz zdravil, brez strehe nad glavo. In tudi brez upanja. Kajti pomoč, ki bi njihovo trpljenje lahko ublažila, prihaja počasi in za tisoče, ki so že pomrli od lakote in bolez ni, je še tisto malo pomoči,kar jo je prišlo, prispelo prepozno.
Zeljko Maznar piše v ,,Delu" z dne 20. novembra, da oblasti sodijo, da bo o taboriščih pomrlo več kot dve tretjini otrok. Naprej pa: ,,Ope racija Lifeline . . . pomeni obupen poskus, da bi v tekmi s časom zma gali ter rešili dva milijona neposredno ogroženih otrok. Program zaje ma samo tiste, ki so mlajši od osmih let, ker za vse pač ni denarja." Da o starejših otrocih in odraslih ne govorimo . . .
Cinizem in lažna humanitarnost brezčutnega sveta se še toliko bolj kaže v politienem molku,ki je Bengalijo zavil v meglo oddaljenosti in navidezne nepomembnosti. Pozivi za zbiranje pomoči so samo obkla dek, so odpustek, ki si ga morda celo kupimo za nekaj c'olarjev, rublje v, dinarjev, zato da bi zatem laliko udobno sedli v fotelj in po televizo rju poslušali poročila o čudodelni mani, ki da smo jo poslali našim ne srečnim bratom.
Že to bi bil korak. Zelo majhen seveda.
Toda nobena, še tako obsežna in dragocena pomoč ne more nadom estiti tega, kar bi se bilo dalo storiti za preprečitev tistega, kar je vse sk upaj pravzaorav povzročilo.
Gre torej za možno politično akcijo, za tisto dejanje, ki ga ni bilo. Ne včeraj. ko je šlo za genocid v Biafri. nc danes, ko se podobna zgod ba ponavlja v Vzhodnem Pakistanu.
Predno začneš kritizirati druge (pa naj so to grdi imperialisti. stalini sti, pristaši blokovske politike ali še kdo drug) - se moraš vprašati o sa mem sebi. Žal v časopisih nisem zasledil nikakega uradnega stališča na šega državnega vodstva. Zatu je intervju predsednika SFRJ tovariša Jo sipa Broza - Tita, ki ga je dal komentatorju amerišike TV mreže CBS Walterju Cronkiteu, toliko bolj pomemben. Izraža namreč stališče, ki se tudi sicer jasno kaže v vseh potezah naše diplomaeije, ki ni bilo de mantirano, in mu zato lahko damo ustrezno težo in pomcn.
Predsedmk Tito se je nekaj dni pred tem intervjujem pogovarjal z p redsednikom Jahjo Kanom (,,V Persepoli sem govoril z mnogimi šefi d ržav. 0 tem vprašanju (op. p.: možnosti spopada med Indijo in Pakista nom zaradi Bengalije sem se pogovarjal takrat tudi s predsednikom Jahja Kanom.") in nato je bil še na uradnem obisku v Iruiijl.
Ceprav ni šlo za posredovanje (predsednik Tito: ,,NOčem biti posre dnik. Morda bi to moral opraviti kdo drug. . ."), je očitno. da je Benga lija bila ena najpomembnejših tem, o katerih so se pogovarjali.
Jugoslavija ostaja torej nevtralna, saj ,,nas vežejo prijateljski stiki z obema državama. s Pakistanom in Indijo. Postavlja se nova teza, nanire č da ,,pri tem ne gre . . . za problem med Indijo in Pakistanom, temve č za notranje pakistansko vprašAnje." Žal je to točno samo toliko ča sa, dokler ne prizadene še soseda, v našem primeru torej Indije. Dvomi m, da 9,5 milijonov bosih, lačnih in bolnih beguncev, ki se v neko deže lo zatečejo, da bi si rešili golo življcnje, ne postane hkrati tudi notranji problem te dežele. In ker je ta stvar hkratni notranji problem dveh dr žav, sklepam, da postane tudi njun medsebojni problem, skratka med državni spor. Problem dobi torej nove dimenzije in tega se tovariš Tito dobro zaveda, saj pravi, da je ,,odtlej to postalo mednarodno vprašanje in ne le problem Indije in Pakistana. To je torej bolj mednarodno vpra šanje ..." Žal v intervjuju ni siccr nujne povezave, ki pove, kako se vp rašanje razraste. tako da ti dve izjavi izzvenita protislovno. Pravzaprav pa sploh ne gre za raziskavo geneze tega problema, kot ga danes pozna mo, ampak za ukrepanje, ki iz take razlage sledi. Medsebojna protislov nost prejšnjih tez, če jih jemljemo nepovezano in načelno, nujno pora ja protislovne sklepe in ukrepe.
Ob tezi o nevmešavanju v notranje zadeve je pohvala Jahji Kanu:
,.Mnenja sem, da je to (op. p.: izogniti se oboroženemu spopadu) mogoče. Tudi iranski šah mi je dejal, daje bil po njegovem vtisu napos led tudi Jahja Kan dokaj umirjen. . ."'
Rešitev po mirni poti postane fetiš, Jahja Kan umirjen človek, v vm esnem času pošljimo vsi, cela svetovna skupnost, še malo pomoči - in problem bo rešen. Kajti ,,Jahja Kan mi je dejal, da je razglasil amnesti
jo"-
Kdo pa naj bo amnestiran, komu naj bo odpuščeno?
Očitno je to bengalsko ljudstvo, ki je na volitvah podprlo Avami li go in Mudžiburja Rahmana in neodvisnost Bangla Deša . . .
Boj za osvoboditev Bengalije se nadaljuje, radikalizira se ... Medtem pa se lahko sprašujemo, ne da bi si odgovorili, kot se vpraša predsednik Tito:
,,V Indiji so mi pozneje povedali, da je po tej amnestiji prišlo v Indi jo 5 milijonov ljudi. Kaj se torej tam dogaja, kakšna je resnica? "
Toda strašilo je morebitna indijsko pakistanska vojna.
Indija in Pakistan sta nastali po umiku britanskih kolonizatorjev, sl edila je verska vojna in državi sta nastali na osnovi verske opredelitve večine prebivalstva. Pokazalo pa se je, da je bila taka razdelitev lažna in
da verski problem je problem, vendar da to ni razrešitev. Spor ne bo u tišan, če se bo zgladil, celo tcdaj ne, če se bodo begunci lahko brezskr bno vrnili v svoje nekdanje domove. In celo federacija med zahodnim i n Vzhodnim Pakistanom je čudna rcšitev, čepvav bi to bilo ,,pri njih . . . . . mogoče še lažje urediti (kot pri nas v Jugoslaviji)." Toda vprašanje je, če bi se dalo kolo zgodovine tako obrniti nazaj. Prav to pa bi bila fe deracija - ob neuspoštevanju družbene ureditve. Ni možna rešitev naci onalnega vprašanja ločeno od drugih. In jedro je treba iskati v fevdaln o-birokratsko-kapitalističnem oligarhičnem bistvu družbenih odno sov v Pakistanu. Državljanska vojna je zato zaostrila socialno vprašanje, ki se ga ne da zamenjati z verskim ali nacionalnim. Toda o tem v inter vjuju tovariša Tita za ameriško televizijo nisem našel niti besedice.
Toliko bolpzanimiva je zato misel, ki jo je izrekel tovariš Tito, ko je govoril o Bližnjem vzhodu:
,,Da, rekel sem, da ima vsak narod, če gre za njegovo ozemlje, za nj egovo državo i n njeno integriteto, pravico uporabljati kakršnakoli sre dstva, da ohrani svojo neodvisnost in ozemeljsko celovitost."
Žal pa ne poznam pakistanskega naroda. Vem le, da so v Pakistanu v večini muslimani. Muslimani pa niso narod, in niti država jih ni uspela poenotiti v en, muslimanski narod, kajti če bi dosledno trdili, da gre za notranje zadeve Pakistana, za neodvisnost in teritorialno integriteto, ka ko moremo to zahtevati. ko pa jim hkrati predlagamo federacijo. In to nc kot ekonomsko ali administrativno rešitev, ampak kot rešitev prav nacionalnega vpraši/nja.
Zato pomeni priznavanje pakistanske vlade in Jahje K^ana pristajanj c na tako, v sebi protislovno logiko ncke diplomacije. Toda, kako pote:. m lahko rečemo, da je na volitvah ,.po volji ljudstva" (citirano po inte rvjuju) dobil večino Mudžibur Rahman? Kajti, če se tega zavedamo, hkrati pa to s svojimi dejanji nekako zanikamo, pomeni, da volja Beng alcev in njihov boj ni tisto, za kar se zavzemamo. Če pa je, potem je vp rašanje, ali jim z našo zunanjepolitično usmeritvijo pomagamo ali pa ne.
Mladen Švarc
ŠTUDENTSKA DELOVNA BRIGADA NA KUBI
Enaindvajsetega oktobra je bil v Beogradu sestanek predsednikov Iz vršnih odborov SS Srbije, Hrvaške in Makedonije, na katerem je prisos tvoval tudi predstavnik Jjubljanskega Mednarodnega odbora Miguel Di ez Jordan. Govorili so o možnosti ustanovitve mednarodne študentske delovne brigade iz Jugoslavije, ki bi jo sestavljali študentje iz vseh repu blik (največ po deset iz vsake). S tem bi pokazali svoje simpatije in soli darnost do kubanske revolucije in se tako vključili v ustvarjalne napor e kubanskega ljudstva. Sklenjeno je bilo tudi, da se povabi v Jugoslavij o predstavnike kubanskih študentov in komunistične mladine. Vozne stroške bi kriia vsaka republika posebej. Uradno vabilo bo poslalo pred sedstvo Zveze študentov Jugoslavije. Ti sklepi so nastali na podlagi dog ovarjanja s kubansko ambasado, kjer pa je zaradi odsotnosti ambasado rja in nedoslednosti ljubljanskega Mednarodnega odbora prišlo do kraj še zamude.
Zamisel o brigadi je nastala zaradi precejšnjega zanimanja med ljubl janskimi študenti za kubansko revolucijo. Ustanovljen je že akcijski od bor za preučevanje problematike Južne Amerike (sestavljajo ga Frank o Adam, Mladen Dolar, Miguel Diez Jordan, Andrej Medved in Mladen Švarc).
O nadaljnem razvoju te akcije bomo seveda obširneje poročali prek Tribune in Radia Študent.                                                              A
DOKUMENT
GIBANJE 13.NOVEMBER
Namen ,,Gibanja 13. november" je, da bi pretvarjali neorganiziran e potenciale, ki obstajajo v študentski populaciji, v organizirano ustvarj alno energijo. Izkušnje Akcijskih odborov iz preteklili študijskili let so pokazale, da so bili zaradi nezadostne organiziranosti, nedoslednosti in neizdelane odgovornosti neučinkoviti in jalovi. Akcijski odbori so se p olagoma spremenili v debatne klube, nezmožne za skupno, neprctrgan
0 delovanje, ker ni bilo enotne idejne platforme. Ob teh izkušnjah nani je jasno, da je nemogoče aktivno in uspešno delovanje, če v sami skupin
1 niso razčiščena idejna izhodišča kot osnova in odločenost in prepriča nja v nujnost dejanj kot način delovanja.
(Kje smo in kaj hočemo? )
,,Gibanje 13. november" se od prejšnjih oblik neformalnega študent skega organiziranja razlikuje v tem, da obstaja enotna idejna osnova in temu ustrezna oblika organiziranja z definirano osebno in kolektivno o dgovornostjo.
Idejne osnove ,,Gibanja 13. november":
S pozicij revolucionarnega marskizma bomo stalno aktivno spremlja )i vse, kar se dogaja pri nas in po svetu (demonstracije, manifestacije, te ach— ini, sit—ini, odprta pisma, po/.ivi javnosti, inforniiranje o zamolčan ih dogodkih, strokovne analize osnovnih problemov te družbe). Otresti se mita samoregulacije družbe in družbenih odnosov in se ob spoznavan ju ter razkrinkavanju družbenih nasprotij današnje jugoslovanske družb e usposobiti do stanja pripravljenosti, ki je emancipacija in enotnost tc orije in prakse.
,,GIBANJE 13. NOVEMBER" predstavlja odprto interesno skupino pri 10 SŠ LVZ, skupino študentov in neštudentov, članov in nečlanov ZKJ. Delovanje gibanja je javno (odprti sestanki, zbori, tiskanje publika cij in letakov). Pripadnost gibanju formalno ni omejena. Neformalna o mejitev pa obstaja v tem, da tisti, ki pristopi h gibanju v njemaktivno s odeluje. Odgovornost pripadnikov gibanja izhaja iz zavestne odgovorno sti in odločnosti posameznikov pri delovanju v gibanju.
,,Gibanje 13. november" ima redne sestanke vsako soboto ob 9h v sobi 16 na filozofski fakulteti.
V Ljubljani, 22. novembra 1971                GIBANJE 13. NOVEMBER
pri 10 SŠ LVZ
Bojko Bučar                                               Pavel Kristan
Boris Cizej                                                  Rado Lipovec
Mladen Dolar                                              Drago Ščernjavič
Pavel Gantar                            «                  Darko Strajn
Mihael Granda          ^¦^pdCi^^^        Pavel Zgaga
Jaša Zlobec
DOKUMENT
2
Na povabilo predsednika ZIS Djemala Bijediča je prišel danes na ura dni prijateljski obisk v Jugoslavijo predsednik iranske vlade Amir Abas Hoveida.
Študentje, posebno v zadnjem letu, vztrajno zalitevamo od naše vlad e in političnih forumov, da nam odgovorijo na vprašanja o načelnosti j ugoslovanske zunanje politike. V zadnjem času se je polemika še zaostr ila v odnosu do najreakcionarnejših režimov na svetu. Načelo jugoslova nske zunanje politike je, da s takimi režimi prijateljsko ne sodelujemo (Izrael, Španija, Južnoafriška republika, Rodezija, Južni Vietnam, Port ugalska, Kambodža itd.)
Obisk iranskega premiera imamo za provokacijo javnega mnenja in n egacijo načel naše zunanje politike.
Smo proti PRIJATELJSKEMU sodelovanju z režimi, ki ne predstavl jajo volje svojega ljudstva.
Naše stališče do iranske vlade je bilo še posebej utemeljeno z dogod ki ob proslavi v Persepolisu. Med tem zborom, ki naj bi bil dokaz prijat eljstva med narodi, je bilo v Iranu usmrčenih več študentov in političn ih nasprotnikov režima.
Zahtevamo takojšno prekinitev tega obiska in zagotovilo, da se v pri hodnje taki spodrsljaji v naši zunanji politiki ne bodo več ponavljali.
Ljubljana, 22. XI. 1971                                                10 SŠ LVZ in
GIBANJE 13. NOVEMBER pri 10 SŠ LVZ
Koncept in usmeritve SP
Namen lista SP je pisati o vprašanjih iz študentskega življenja in živl jenja mladili. Ker nismo bili zadovoljni s pisanjem ,,Mladine" o teh vp rašanjih, študentski list Tribuna pa se je ,,orientiraP' predvsem na pisa nje o možnostih politične akcije in problematiko študentskega gibanja, smo se večja skupina mladih (predvsem študentov) odločili za izdajanj e samostojnega časopisa SP.
Mnenja smo, da se pri večini mladih kaže njihov družbeni in individ ualni angažma v njihovi kulturi, zato se nam zdi nujno raziskati njene možnosti, oblike in vsebine. SP naj bi bil tako iniciator kreativne deja vnosti mladih.
Ker na nek način začenjamo z mrtve točke in si svoje delo zamišlja mo kot svobodno izmenjavanje izkušenj in učenje, nočemo začrtati strogega koncepta, po katerem bi se morali ravnati. Prepričani smo, da je edino pravo izhodišče dialektično: koncept časopisa so ljudje, ki v njem sodelujejo, zato je ta neprekinjena dinamika. Le z eksperimentira njem in preverjanjem rezultatov, le z novimi spoznanji, ki jih vnaprej n i mogoče predvideti, lahko uvidimo pot progresa.
V širokem spektru med dvema ekstremoma (znanost. osebna izkuš nja) se ponujajo najrazličnejša področja, o katerih se nam zdi vredno r azmišljati in pisati:
-   kultura mladih kot ahernativa etablirane kulture: subkultura, štude ntska kultura, prestopajoča kultura. množična kultura ter njen odn os do etablirane kulture
-   odnos politika — kultura
-   odnose znanost — kultura
-  študentsko gibanje v luči njegove ,,kulturne dimenzije"
-   nove oblike literarne, likovne, filmske in glasbene produkcije
-   nov luiein pojmovanja časopisa kot ,,medija".
Ker vidimo edino možnost našega napredka v vključevanju vseh nov ih hotenj v ustvarjanje in mišljenje, bo uredniški odbor pravzaprav le o rganizacijsko jedro časopisa: vse možnosti njegovega izoblikovanja mo rajo biti ponujene sodelavcem, katerih svet je hkrati najvišji organ upra vljanja SP.
Ljubljana, 19. 11. 1971                Za pripravljalni uredniški odbor SP:
Milan Dekleva, Niko Varezič
IRAN: Trupla Perzepolisa
Medtem ko je smetana starega sveta praznovala v Perzepolisu, v spre mstvu ruskih in kitajskih psov čuvajev birokracije, so armada, žandarm erija in šahova politična policija (SAVAK) očiščevale področje več des et kilometrov okoli Perzepolisa. Deportirali so cele vasi, zapirali družin e borcev, ki se ilegalno bore proti režimu. Po pisanju različnih časopiso v je bilo zaprtih več kot 10.000 Irancev, da bi velika proslava v nemote nem miru potekala.
Še več: Da so se lahko Agnevv, Chaban,Podgorni in toliko drugih pri ključili ,,prazniku Perzepolisa", so morali najprej prekoračiti trupla pe tih iranskih borcev, usmrčenih 9. novembra, ne da bi bila novica o njih ovi aretaciji, sojenju, obsodbi in ekzekuciji tiskana. Gospod Jaudel, del egiran v Iran s strani Mednarodne zveze za zaščito človeških pravic, je naletel na popoln molk in na težave vseh vrst. Najbolj ga je presenctilo, ko je izvedel, da je predsednica Zveze za zaščito človeških pravic v Ira nu princesa Ashraf šahova sestra!
Že od marca čaka 37 borcev proti režimu zaprtih in obsojenih na s mrt v Perzepolisu. Če so sploh še >ivi, lahko vsak dan pričakujemo nji hovo usmrtitev. Zveza iranskih študentov v Franciji se je odločila za ne pretrgano gladovno stavko, da bi tako protestirala proti naomejenem te rorju v Iranu in da bi dobila informacije o negotovi usodi sedemintride setih. Z glasovno stavko je začelo 20 študentov v veliki dvorani Iranske ga doma (mednarodno mesto) že 6. novembra. Med njimi so tudi tovari ši iz drugih dežel Bližnjega vzhoda in iz Magreba, ki hočejo s to stavko pokazati, da je bitka proti iranskemu režimu in proti vsem reakcionarn im režimom v tem delu sveta ena in ista.
Podpreti moramo akcijo, ki so jo sprožili naši iranski tovariši. To na j bo dokončna obsodba imperialistične barbarije! Rešimo življenje sed emintridesetih iranskih tovarišev, ki jim grozi smrt.
J.K., 16.11.1971 Po Rougu prestavil jz
Študentsko gibanje in Zlobćev program
Končno se je pojavilo v Tribuni (vsaj) četrt slopca misli, ki jih ni napisala roka iz uredniškega odbora. Jan očita Zlobcu, kaj sploh ho če s svojim ,,frakcionaštvom, razbijaštvom, demagogijo . . .". Sprašuje ga, kje ima program, ki ,,bi pokazal prevozno pot iz te umazanij e". Verjamem mu, da res ni edini, ki se sprašuje o smislu in nesmislu, k onstrukciji in destrukciji, o novem in starem, mogočem in nemogoče m v študentskem gibanju. Pri tem ne gre za vprašanje pomanjkanja smi sla za revolucionarnost in kontrarevolucionarnost, napredek in nazadn aštvo, ampak enostavno za to, kar je bilo že (še) Marxu jasno: vedno si zastavljajmo samo take naloge, ki jih lahko rešimo, sicer smo sanjači. Gre za zdrav razum.
No, članku so bili še isti mah obrušeni robovi z ostjo vred, ko je Zl obec na celi strani obelodanil svoj osnutek programa, ki se mu ga je zd elo verjetno škoda vtikati v predvideno zaplenjeno Tribuno, da se ta z godovirska reč le ne bi prepoceni zapravila. — Tista Tribuna je bila že tako dovolj zrevolucionirana. Saj nič ne oporekam, lahko je vse le gola slučajnost (,,Blagor ubogim na duši").
Torej, osnutek programa zdaj (revolucionarni) študentje že imamo. Pravzaprav bi rad v resnem tonu napisal nekaj misli, ki se mi nepoveza ne že dolgo podijo po glavi, o naši avantgardi in študentski revoluciona rnosti ter o tem zdajšnjem programu. Zelo mi je žal, če se mi včasih sa me obračajo v čuden, da ne rečem zbadljiv ton pisanja. Naj navedem p red analizo programa še to, da se mi zdi revolucionarnost tribunašev in drugih študentov pozitivna toliko, kolikor ljudi osvešča, jih sili k razm išljanju, kaže na slabosti predvsem pri nas, kolikor z brezobzirnim ruše niem stvarno tudi gradi - ne da le v mislih, kolikor je načelna in dosle dna, predvsem pa, kolikor je iskrena.
Za Zlobca bi si upal dati roko v ogenj o njegovi iskrenosti. Res je, d a je naiven, zaletav, da včasih napiše kak dober napad na našo megalo mansko politiko in posrano gospodarstvo. Toda vse te možnosti so om ejene, prej ali slej jih je konec. Zdaj je še mlad, prav kmalu pa bo spoz nal konflikt značajske odločitve: biti radikalen ali biti konformističen. Vmes mu je možna samo brezoblična megla. V bistvu je Zlobec na sa mem vrhu radikalnega študentskega gibanja, torej vodja. Dajem mu štu dentsko zaupnico, da to ni iz gole želje po uveljavljanju, zaradi večneg a ,,biti prvi", ,,biti najboljši", ,,biti sin očeta in še več", kar on prav do bro pozna — tu gre za psihološke, značajske momente. Niti mu ne gre za goli karierizem, ampak za ,vzemimo, srž njegove misli, dobrobit del ovnega človeka, konkretnega delavca. (KOmu pa ne grejo po srcu /gla vi/ agatonistične ideje? V Rusiji je padlo za delovnega človeka med st alinističnimi čistkami dvajset milijonov delovnih ljudi.) Še večja nevar nost pri vsej stvari je v tem, da bo Zlobec s svojo dejavnostjo pretirano izstopil na čelu vse avantgarde, in ne samo avantgarde, temveč gibanja kot celote, tako da se bo počasi znašel v procesu izolacionizma, in to s svoje strani kot vodja, ne kot prvi med enakimi, s strani državnega sist ema pa kot človek, ki ga je treba zaradi aktivnosli vključiti in ukalupit i ali izolirati in odstraniti. Toda človek stvar spozna, in se ji izogne; Zl obec je pa preveč brihten, da ne bi že sedaj vedel, kje je meja.
Tudi nekatere druge ,,revolucionarne" študentske voditelje poznam vsaj toliko, da lahko o njih napišem, kar mislim. Remc (Bog mu grehe odpusti), je kmalu, ko je postal študentski poslanec, spoznal razliko m ed politično realnostjo in revolucionarno načelnostjo. Saj ne pišem in ne mislim o nikomer nič slabega. Povedati hočem samo, kako to gre: n i težko spoznati, kje in kako st prične kariera. Na teach—inih je treba vpiti in provocirati, na zborovanjih govoriti in še kaj malega napisati — seveda vse ,,proti" — in že si notri, v študentskem gibanju namreč. Ka dar se kakšna stvar pripravlja - če je res že dolgčas in nobenega članka o študentih v Delu — prideš trikrat redno na odprti sestanek na 10, dv akrat se oglasiš, enkart si spet ,,protik\ in že si v odboru. Rečeš eno o naših zamejcih in neseš še kak transparent proti ameriškemu vmešavan ju v Kambodži, že si v MO, se vsiliš na kak seminar o Bohinju, že si v 10, se udeležiš priprave demonstracij, že si v AO, napišeš ,,v stilu" tri člank e za Tribuno, že si sodelavec Tribune. To so same odskočne deske, če si pameten; če pa nisi, delaj in hodi na sestanke, kdo ti brani. Stanič je tiho, pa kaj bi z njim? Tribuna in študentska aktivnost sta mu bolj v na poto kot v dobro. On že plove. Cvetka Tot je tiho. Zadnjič se je oglasi la v Fifaku, medlo, samo da je ne pozabimo. Kaj bi se mešala v stvari, ki že tako dovolj smrdijo. O Tribuni človek nikdar ne ve, kdaj bo kom promitirana, njena senca pa utegne škoditi. Ule se ne utegne udeleževa ti nepomembnih akcijskih sestankov, ker je predlagan (morda celo zda j tam že sedi) v mestni komite. Bo ostal pri načelih? Saj niti Vukoveg a stradanja ni razumel. Vsaka stvar ima svoje zakonitosti. Jesih je blefe r, lažni mučenik. Pri zasedbi fakultete sta s Cizejem s svojim peništvo m samo kalila vode in begala ljudi. Tudi drugo ,,revolucionarno" pesni štvo je povzročilo več slabega kot dobrega. Dragico Zlobec je v bistvu vrglo na površje zlobčevstvo in zasedba fakultete. Zdaj pa se mi vedno bolj zdi, da jo bo razgnalo od samopomembnosti. (Oprosti, nič osebne
ga!)
Ni mi do osebnih karakterjev , gre za iskrenost in bleferstvo v štud entskem gibanju. Saj je bilo nekaj doseženo in dano dosti konstruktivn ih predlogov, vendar bi bilo s tolikimi sredstvi, takšno potencialno mo čjo, večjo prizadevnostjo, predvsem pa z dobrim programom lahko sto rjenega dosti več, ne samo za študente, z Zlobcem, tudi za delavce in k mete.
Kako smo študentje (ne)revo!ucionarni, je že pred skoraj dvema let oma dokazoval Konc. Menda se je opiral celo na empirične podatke, n e zgolj na svoj zelnik. Vso študentsko revolucionarnost lahko prebereš v glavi Tribune. Le tu in tam bi lahko še našel kakega priložnostnega n episočega aktivista. Študentsko gibanje se je pričelo s sindikalističnimi zahtevami, danes pa prerašča v splošno politično gibanje. To je bilo nu jno, vendar se mi zdi, da se premalo zavedamo, da še starega ne doseže mo, že segamo po novem; s tem se nam cilji odmikajo, in smo vsak čas lahko zmanipulirani. Kaj se je zgodilo z vsem našim vidnim demonstrir anjem revolucionarnosti? V demonstracijah proti fašizmu in Morovi iz javi lanskega decembra smo bili izigrani. To je bila v bistvu vladno zrež irana in vladno zavirana manifestacija, podpora vladni politiki, ne pa s pontana študentska z nekim ciljem. Problem Aškerčeve ceste so razreš ili z njeno razširitvijo. Zasedba FF je zvodenela (policaji so bili od vrag a pametni). Študentski sejem mi je ostal v spominu kot petorazredna k ramarija, tudi po nekaj popisanih stolpcih v Tribuni. Vse to se zgodi, č e ni jasnega programa z jasnim ciljem ter zadostne moči. Navedel sem 1 e nekaj aktualnih primerov. Kolikojih še bo in jih je že bilo! Takšnipr imeri že samo v študentskih vrstah učinkujejo prej skeptično kot aktiv istično.
Kakšen je Zlobčev program?
1. Prva točka obljublja radikalno reformiranje univerze in z njo osv obajanje človeka. To so abstraktne kategorije, ki ne zadostujejo niti z a delovno hipotezo, ker, če jih soočimo tudi z vsemi točkami na to te mo v Fifaku nam še ne dajo zadostnih konkretnih opor, na katerih bi 1 ahko pričeli, niti pravih ciljev, ki bi nas lahko pripeljali do kake zmage. Radikalno reformirati univerzo pomeni spremeniti način študija v njeg ovem bistvu, pomeni spolitizirati univerzo kot ustanovo in spraviti ljud i v aktivnost, v delovno vnemo, ki bi jo doživljali kot svojo svobodo. T a način je tudi za zdaj edini možen, da sploh lahko govorimo o osvoba janju človeka na univerzi. Če bi se nam to posrečilo, potem se nam ob nastopih, kot je npr. zasedba fakultete, če bi le ta sploh še bila potreb na, ne bi zgodilo, da bi stvar zvodenela še pred zaželenim učinkom, če odštejem Strajnov zveneči intervju v pariški Haroldovi Tribuni. Kajti š e vedno sem prepričan, da je večina študentov zavzela irelevantno, cel o neresno stališče do zasedbe. Druge fakultete so podprle FF zato, ker je bilo pač tako organizirano in ker nas je podprl fakultetni svet z dek anom na čelu, univerza kot ustanova in posamezni profesorji. Le-ti pa so nas podprli zato, ker so v zasedbi videli specifične koristi (ne pa, ra zen nekaterih, bogve kake načelne usmeritve), iz golega taktiziranja, p redvsem pa, ker ni bilo nevarno.
Menim, da je za radikalno reformiranje univerze potrebno zadostiti v tem trenutku dvema pogojema:
a)  Sedeti—študirati((ne samo za izpite), kaj skleniti in z delom dose či, ne pa zgolj sedeti in brezplodno debatirati ter se iti revolucionarja ob slaben spanju, še slabši hrani in umetnem vinu.
b)  Trebaje odsekati, naenkrat in radikalno - seveda vnaprej pripra vljeno — prekiniti s sedanjim načinom študija, ki ni usmerjen k osvobo ditvi človeka in ustvarja samo člana reproduktivne, potrošniške družb e. Zato mislim, da je prva točka ,,hic et nunc" zgolj možnost, nikakor pa ne realnost.
2.  ,,Spolitizirati vseh dvanajst tisoč študentov." Ta točka je neposr edno pogojena s prvo, prepričan pa sem, da je tudi nemogoča, utopičn a, verjetno neresno, propagandno mišljena. Ne moreš si jo postaviti za konkreten cilj. Ob taki osveščenosti bi namreč nastal tudi tak pluralize m idej, da bi se gotovo ne mogli udarno povezati, zlasti za Zlobčev abs traktni cilj ne. Tu ne mislim na Zlobčev cilj v pejorativnem pomenu. Mislim na odtenke, ki se pojavijo in zakomplicirajo, če ni jasnosti ter n eke dejanske in zadosti močne sile, ki bi vse povezovala. Zavest je zado stna samo za vzgon, za polet pa ne.
3.  ,,Študentje morajo postati realna politična sila z neodvisnim radi kalnim programom." To se doslej še nikjer ni zgodiio. Študentje smo b ili vedno samo katalizator ali privesek ali v najboljšem primeru frakcija, ki je samo mešala štrene, sicer pa smo vedno zgolj prehodnega značaja. Tu so izvzete nepredvidene zgodovinske situacije, ki jih pa študentje d oslej še nismo mogli izzvati. Mi nismo nikakršen družbeni razred. Neod visen radikalen program pomeni v bistvu novo politično partijo, ki ni vpietena v strukturo ZK, ker drugače program ne more biti neodvisen. To ni v skladu z nadaljnjo Zlobčevo eksplikacijo programa.
4.  ,,Na teoretični osnovi moramo nadoknatiti zamujeno in narediti ostro in neusmiljeno analizo naše družbe." K tej točki ni kaj pripomni ti.
5.  ,,Partiji moramo vrniti nekdanjo — ideološko — moč, spet mora postati avantgarda delavskega razreda." Kateri partiji? Včasih se mi z di, da Zlobca tare nostalgija po stari buržoazni družbi, kjer bi lahko bre z (moralnih) pridržkov in s sto procentnimi argumenti udaril in udrihal po sistemu. Zdaj pa včasih pozablja.na diskreditiranja sistema in na mo žnost, reprize, če bi začel znova.
6.  ,,S pozicij radikalnega marksizma moramo permanentno aktivno spremljati vse, kar se dogaja pri nas in po svetu (demonstracije, manife stacije, teach—ini, sit—ini, odprta pisma, pozivi javnosti informiranje o zamolčanih dogodkih, . . .)." Popolnoma se strinjam in pridružujem.
7.  ,,Vrniti zavest proletariatu in se z njim povezati v razrednem boj u." Ta točka je še najbolj politična in še najbolj problematična. Štude^
ntsko gibanje se vse preveč postavlja kot študentsko in vse premalo išč e stika z delavci ter kmeti, da bi lahko kdaj-koli upalo na njih množičn o podporo. Ko so npr. pred kakim letom in pol stavkali železničarji na Zaloški cesti, so ostali popolnoma osamljeni. Niti enega študentskega poslanstva ali pozdrava, ki bi jih podprl ni bilo. Stavke se namreč še ve dno kategorično razlagajo kot napake v vodstvu podjetja, ne pa sistem a. Delavci nam ne zaupajo. kolikor pa že izražajo kako zaupanje ali si mpatije, moramo iskati vzrok za to v nagnjenju delavcev h konkretne mu sindikalizmu (spomnimo se samo angleških tradeunionistov v Marx ovem času in francoskih delavcev, ki so 1968 zapustili študente, ko so dosegli svoje sindikalne zaliteve), ne pa v komunistični revolucionarni osveščenosti. Pri poprečnih ljudeh se sportano pojavi vprašanje vodstv a in vo denih, ne da bi si znali učeno razlagati problematiko cezure me d avantgardo in razredom kot celoto. Govorim z delavcem, govorim z uslužbencem, s študentom ali s svojo mamo, ki je gospodinja, vsakdo mi takoj postavi vprašanje, kaj bi bilo novega, če bi vse spremenili. Vsc to je že bilo, mi smo že šli skozi eno revolucijo. In kaj vidimo danes? Pred vojno je KPJ štela salve kralju, jih pretopila v denar in objasnila, koliko mesa, koliko kruha in koliko oblek je šlo za prazen nič v zrak. Dobro, predpostavimo, da glede na družbene razmere pride revolucion arnost Zlobčevega tipa ponovno do ijioči in oblasti. Vsi akterji te radi kalne ,,ideologije" bi bili konfrontirani s politično realnostjo, in proce s bi se lahko pričel znova. V tem greši zdajšnje študentsko gibanje: ker ne objasni poti iz navedene situacije. Vse komunistične partije v svetu so postavljene pred dejstvo parlamentarnega politiziranja ali opozicije v brezobzirni radikalnosti. Dokler je partija v opoziciji, toliko časa je 1 ahko radikalna, napredna in avantgardna, kakor hitro pa pride do obla sti, mora braniti pozicije, s tem pa v bistvu status quo. Prisiljena je del ati, kar bi moralo biti že stoijeno. Zato je prav, radikalno levičarstvo v današnjem svetu mogoče vedno samo kot opozicionalno, ilegalno. To pa vse dotlej, dokler v svetu vladajo blagovno-denarni odnosi, dokler realno obstajajo političnoekonomske kategorije tržnega in ne na prime r naturalnega (za zdaj si lahko predstavljamo primero samo iz človeko vega že minulega obdobja) gospodarstva, dokler vrednotimo delo, tako kot ga vrednotimo - z denarnimi ekvivalenti, kapitalom, močjo. Zato tudi razrešitev teh protislovij ni možna samo v eni deželi in na razne sp ecifične načine, ampak enotno in v celoti. Ugotovitev nas  pripelje na sam rob današnjega ticnutka kot političnega, ko spoznamo limito sam ega principa, ker delo kot opredmeteno delo še vedno ostaja kriterij, vi r vrednosti. Zgodovina se prične nujno spet ponavljati z vsem svojim pluralizmom, in smo spet na začetku poti. Prav zato Zlobčev program vsiljuje vtis, da, če smo se zmotili in zavozili našo revolucijo, jo je treb a sanirati ali pa pričnimo znova od tam, kjer smo se zmotili, tj. od naš e revolucije (borbe) dalje. Garant za to, da se spet ne zmotimo, je pa n eprepričljiv.
Kako je ob takih predpostavkah možna permanentna revolucija? Z di se mi, da v dobesednem pomenu, kot si navaden zemljan predstavlja. niti ni možna niti smiselna, četudi si ne predstavljamo revolucije kot b oja z orožjem in potoke krvi. V revoluciji gre vedno za preobrat nečes a starega v nekaj novega in če vzamemo to z etičnega stališča, nekaj sl abega in preživelega v nekaj boljšega, nekaj, kar j e , v nekaj, kar n a j   bo. In če revolucija še pomeni destrukcijo nečesa obstoječega, hk rati pa konstrukcijo zamišljenega, prihodnjega, je tisto prihodnje točno določeni in jasno zastavljen cilj, če naj bo vsa stvar sploh smiselna. Tu gre za dialektično enotnost destrukcije in konstrukcije. Ko je cilj dose žen, je revolucija kot gibanje principielno končano. Ker pa se s spreme mbo družbenih odnosov, s spremembo infra in super strukture, ki pog ojujeta in ki sta pogojeni, ki vplivata in na kateri vpliva človek, pojavlj ajo novi in novi cilji, se pojavljajo s tem nove in nove revolucionarne z avesti. Vsa stvar bi bila za um shematično enostavno razrešljiva, če bi se ne tu mešal človekov senzorij. (Vsekakor ne bi psihologije prepovel ičeval vendar se mi zdi, da ji v razlagi nekaterih temeljnifr družbenih p roblemov, vendarle gre ustreznejše mesto, kot ji ga odmerjamo.) Poleg materialnih nastopijo še psihološki momenti, obramba stališč, moči, p riznanja, itd. Družbeni sistem in konkretne situacije omogočijo obram bo stališč, statusov in razmerja moči, cilji se polarizirajo in izkristalizi rajo. Konfliklna revolucionarna situacija je očitna. Vsa stvar, gledana zadosti široko, nam pokaže nekakšno evolutivno revolucionarnost. Re volucija v permanenci je potemtakem možna (če sledimo nakazanemu miselnemu toku) samo prek ciljev večkratnili revolucij, ki so (cilji nam reč) premišljeno zastavljeni in uresničljivi. (Po domače povedano, vide ti jimmoraš konec.) Takšna permanenca revolucionarnega gibanja je po tem lahko vedno tudi plodna. V teh dimenzijah se pojavi smisel delova nja. Na ta način je tudi možno resnično osvobajanje človeka: znova in znova si postavljati cilje in jih z dejavnostjo (delom) preraščati. To se dogaja tako pri posamezniku kot pri celotnem človeštvu, vendar ne ko t subjektu, temveč kot objektu posameznikove refleksije. Permanentn ost revolucije, postavljanje novili in novih ciljev zahteva novih in novih ljudi kot   svobodnih subjektov. Kajti samo toliko časa smo lahko revo lucionarni, dokler delujemo v smeri bistveno nove možnosti-cilja glede na staro realnost. Permanentna revolucija z utopičnimi, predimenzioni ranimi, neskončnimi cilji je za individuuma kot revolucionarnega subje kta nemogoča. Pozitivni smisel nekega gibanja pa je lahko že v dejavno sti sami, če ta dejavnost teži k pozitivnim, učlovečujočim sprememba m z določenimi neutopčnimi cilji. V tem je tudi sedanji smisel našega študentskega gibanja, le da ima dostikrat nerealne cilje glede na porazd ^elitev moči, še največkrat pa so ti cilji (Zlobčevi), glede na dejansko si
tuacijo v svetu in naše razmere, predimenzionirani, megalomanski. Klj ub vsemu se moramo zavedati, da je samo samozavedno in samoiniciat ivno ustvarjajoči subjekt lahko svoboden posameznik.
V čem pa je omenjena Zlobčeva brihtnost, da bi ne šel predaleč? K ljub tako opljuvani in umazani hiši še vedno išče mesta v njej. Čeprav j e že zdavnaj spoznal nerevolucionarnost in nenačelnost naše partije, jo hoče na svoj način še vedno zrevolucionirati in tako, kot je. zboljšati. Prišla mu je na pamet nekakšna nova partija, neokomunistična partija, ki naj bi imela funkcijo opozicije. To misel ovrže. Prestraši se policajev. Spozna, da se to ni še nikomur posrečilo. Pameten dečko, ni kaj reči! Noče pa spoznati, da se doslej še nikomur ni posrečilo zradikalizirati partije od znotraj. On bo poskusil, četudi z drobtinicami, tisočinkami. Vse spremcmbe so bile dejansko vedno potrjene na vrhu, ne v članstvu. Formalna potrditev je pa tako brezpomembna. Potem prične peti škor aj hvalo — in če natanko prisluhnem, se mi zdi, da ne s svojim glasom -ZKJ. Zaskrbi ga usoda Jugoslavije. Še in še govori o možnostih spremi njanja partije, o odgovornosti, o neizčrpnem viru premalo osveščenih komunistov. Saj na nie ne cikam. Samo neka misel o načelnosti in radi kalnosti mi kot sitna muha brenči po glavi. Končni sklep je: neobhod no potrebno je ostati v zvezi in jo zagovarjati kot ,,edino organizirano idejno strukturo". Njegova stvar! Jaz tudi in brez virtuoznih rev olucionarnih eksperimentov.
Vendar, od kod naenkrat takšna vera. takšen optimizem, po drugi s trani pa slaba vest, da si mora najprej priti na čisto z racionalizacijo ko nflikta. Spartakovci so brez mačka zapustili nemške socialne demokra te, in to še levo krilo, ko so spoznali, da je njihova pot neradikalna, str uktura pa okostenela. Rozi še na misel ni prišlo, da bi jih v nedogled p repričevala, pa jih ni bilo milijon. Zlobec se zadovolji s frakcijo. Ustan ovitev organizirane Komunistične lige je v študentskem gibanju brez d voma korak dalje. Korak je nevaren - zato pa toliko bolj pomemben -in še nejasen, negotov, vendar še vedno na (sicer skrajni) meji legalitete. Kajti vsako frakcionaštvo proti sistemu, ki ima moč. je legalno samo v svojem začetku, potem je ilegalno, če se ne da uničiti. Če bo Zlobčeva Komunistična liga postala le prehud trn, bo verjetno oblast storila svoj e. Ne pozabimo, da se je podobno zgodilo s perspektivaši. Eden je še z daj na Švedskem. Seveda so bile takrat razmere še vse preveč zelene. D anes je drugače. Zlobec ima že določeno moč, podporo, del študentsk ega javnega mnenja. Toda zavedati se moramo. da kljub vsem kritikam po časopisju, šinfanju doma in razpravljanju po lokalih, naša struktura le še ni tako okostenela, kot bi Roza dejala, da ne bi (ceto v krčih) zna la vstati in divje zaplesa.i. Kaj bi se zgodilo, če bi oblast, četudi na gro b način, zamenjala uredništvo Tribune? Kaj bi bilo, če bi oblast zaprl a ali onemogočila ducat ljudi s Tribune in ducat po vseh O-jih in K-aji h? Ce ne bi bilo drugili sprememb, bi bilo verjetno za nekaj časa kone c študentskega revolucionarnega gibanja. Navsezadnje ni umetnost obl asti človeka onemogočiti. Treba je že prej rabiti glavo, če hočeš resnič no ,.zgrabiti stvar pri korenu".
Pa kaj bi, saj Jaša je brihten, že ve, kako je treba.
Ljubljana, 12/11-1971
Tine Gruden
Študentsko naselje, blok VI 61000 Ljubljana
SKUPŠČINA
Vsi smo pričakovali mnogo, dobili pa nič. Bila je hladna prha naše mu nekritičnemu zagonu. Bila je dokaz, kako maloje študentom jasno, za kaj pri študentskem gibanju pravzaprav gre. Delegati s fakultet, ki bi morali biti smetana študentov, najbolj osveščena sredina, so pokazali, da niti sindikalističnih okvirov ne razumejo prav dobro. S kratko anali zo bi to lahko dokazali, lahko bi govorili o klasični politični razdelitvi študentov na leve, desne in sredince, a to je že širši kompleksnejši pro blem. Edina posledica bi bila v tem trenutku zamera na vse strani in pa obtoževanje za privatnost, oseben pristop in pristranost. Še bolj bi Tri buni očitali klikaštvo, grupaštvo ipd.
Zadovoljim naj se s tem, da povem, da je bila skupščina jasen dokaz nezrelosti, neosveščenosti in fahidiotizma. Še celo sindikalisti, ki jih ne prenehoma napadamo (Šetinc, Bukvič. . .) so morali biti razočarani. N ujno bi bilo tudi spregovoriti o sovražni atmosferi, ki jo je bilo čutiti do filozofske fakultete (čeprav smo bili temu morda tudi sami neko liko krivi). Ta sovražnost se kaže tudi pri rezultatu volitev v nov izvršn i odbor, kjer so bili od sedmih neizvoljenih kar štirje s FF.
Precenjevali smo svoje moči. Povprečen študent žal mimo svojega študija praktično ničesar ne vidi. Treba bo najti nove oblike, da se bo lahko znebil plašnic. Kaže pa se tudi druga možnost, seveda prav nič p rivlačna, ki smo se je ves čas skrbno izogibali in se je bali: morda se bo treba sprijazniti z dejstvom, da nas je in nas bo vedno sila malo, in da bo večina študentske populacije vedno gledala na nas z neprijaznostjo in nezaupanjem. Ekstremisti, nam pravijo strukture.
Bomo videli. Vroča jesen se je začela. Pa ne na skupščini. In lahko se bojimo, da uradne študentske strukture še lep čas ne bodo doumele bistva študentskega gibanja. Na to lepo kaže tudi ,,pravilnik" o delovan ju neformalnih študentskih skupin. Treba je zajeti, kanalizirati in obt esati živo in neutešeno energijo, še preden izbruhne. In komu to tesanj e služi? Študentom prav gotovo ne. Komu potem? Komu?
Struktura kriznega trenutka
Zadnja skupščina SŠ LVZ je zanimiva predvsem zaradi stanja, ki ga je izrazila. Gre namreč za nezadovoljivost in nezadostnost ,,starega" ko ncepta organiziranja SŠ in za še neformulirani koncept tako imenovane ga študentskega gibanja. Obe strani sta namreč, namesto da bi se vzaje mno preoblikovali v kritično premišljeni sintezi, ostali na antagonistič nih pozicijah, kar pelje v nevarnost, da bo študentsko gibanje ostalo ne strukturirano, preživeli formalni strukturi pa grozi nadaljnja odtujeno st kritično dejavnemu delu študentske populacije, pri čemer geslo vodi lnega organa, da služi interesom vseh   študentov ostane navad na floskula.
Predstavništvo, v lanskem letu zorečega študentskega gibanja, se na skupščini ni predstavilo z izčrpnejšo analizo prehojene poti, iz česar bi mogle slediti ustrezne modifikacije študentske organizirnosti in kadro vske politike. Tako se je, računajoč samo na svojo izvorno poštenost, vključilo v politikantske igrice, ki jih je narekovala lanska usmerjenost formalne študentske strukture. Zato je prihajalo na skupščini do zabav nih obratov, do polovičnega razkrivanja zakulisnih spletkic (kandidatu ra Jaše Zlobca, ki je bila s strani ,,formalnih struktur" nezaželefia), ost ali pa so nerešeni stari antagonizmi.
Najočitnejši an*agonizem se kaže ravno v volitvah novega 10. To ,,v rhovno" telo študentske organizacije, nekoč zasnovano kot zgolj ,,sin dikalistično" predstavništvo fakultet in specializiranih organizacij, bi ponovem konceptu moralo biti katalizator študentskega gibanja in bi torej vključevalo osebe, ki po svoji aktivnosti sodijo vanj, ne glede na to, s katere fakultete so. Iz starega 10 sestavljena kadrovska komisija pa ni eksplicitno predlagala nobenega koncepta, pač pa je, ob tem ko ni mogla prezreti študentskega gibanja, ki je brstelo bolj ali manj zunaj formalne strukture, navrgla še stari sindikalistični koncept in vse prepu stila slučajnosti pri volitvah. Tako novi 10 ni ne eno ne drugo, pač pa kompromis med stolčkarstvom in prizadetim angažmajem.
Drugi antagonizem se je pokazal v izsiljevanju nekakšnih osnovnih pravil za delovanje akcijskih odborov na podlagi občih določil obstoje čega pravnega reda, kar v bistvu svobodno spreminjajočim se oblikam delovanja ne daje nobenega novega temelja. ,,Pravila" pomenijo le utr ditev dostojanstvene odmaknjenosti študentske strukture od ,,nekontr oliranega divjanja neformalnih skupin."
Skupščina nam tako (ob tem ko je pokazala krizni trenutek) ni pri nesla nobene nove rešitve in po svoji pomembnosti ne izstopa iz konv encionalnega okvira; bila je politikantski ping-pong. študentsko giba nje se v takšni atmosferi ni moglo izreči v svoji eksistencialni prizadeto sti, ki je prevedena v politično sprenevedanje postala gibanju samemu tuja.
Z vsem tem a priori ne odrekam možnosti, da bi politika SŠ, ob pri merni zavzetosti vseh faktorjev na univerzi, le dobila ton radikalnega gibanja. Toda glede na vse, kar se je zgodilo, lahko le negotovo rečemo: bomo videli!
darko štrajn
DEL SKLEPOV SKUPŠČINE SŠ LVZ, Ljubljana, 11.11.1971
1. Skupščina Skupnosti študentov potrjuje stališča 10 v zvezi z manjši nami, akcijo 25 poslancev in ustavnimi spremembami. (glej zbornik)
2. Skupščina SŠ meni, da je potrebna aktivna prisotnost SŠ v Zvezi štu dentov Jugoslavije. Ljubljanski študentje smo zainteresirani za avton omno in močno ZŠJ. V naših interesih je predvsem to, da dobimo v naših akcijah podporo študentov v Jugoslaviji, da konfrontiramo svo ja stališča s stališči študentov v drugih republikah, da izmenjamo iz kušnje med seboj, da koordiniramo aktivnost med republikami in ce ntri, da skupno z ostalimi študenti v Jugoslaviji delujemo kot pome mben faktor v zveznem nivoju, da skupno rešujemo probleme znači lne za vse centre in republike in da skupno vodimo mednarodno pol itiko Zveze študentov Jugoslavije.
3. Izvršni odbor naj poskrbi za stalno udeležbo študentskih predstavni kov v organih univerze (svet univerze, PZS, Komisije).
4. Skupščina SŠ obvezuje 10 SŠ, da pravočasno organizira javno razpr avo med študenti o skupščinskem sistemu kot pripravo za zvezno te matsko konferenco in kot prfspevek študentov k drugi fazi sprejema ustavnih sprememb. Tematsko konferenco organizira po dogovoru z drugimi študentskimi organizacijami centrov in republik.
5.10 SŠ LVZ naj v povezavi s študentskimi organizacijami na visokošo lskih zavodih organizira zbore študentov o reformi univerze na vseh fakultetah, šolah in akademijah. Na teh zborih naj bi konkretno obd elali študijsko problematiko na posameznem visokošolskem zavodu. Je razprave bodo hkrati priprava na zvezno tematsko konferenco o reformi univerze, ki se je moramo študentje LVZ aktivno udeležiti. Priporočilo: študijska komisijajiaj redno vabi na razgovore o tej pro blematiki v Tribuni in po Radiu Študent vse zainteresirane študente in fakultetne organizacije.
6.10 SŠ LVZ naj v najkrajšem času organizira javno tribuno o študent skem gibanju, o teoretičnih izhodiščih, programu, metodah in oblik ah delovanja in o organiziranju študentskega gibanja.
7. Politično dejavnost naj izvršni odbor SŠ organizira prek komisij in p rek drugih formalnih in neformalnih skupin. 10 ni le izključno polit ično telo. Njegova dolžnost je, da se ukvarja z vprašanji študentskeg a standarda, reforme univerze, študentskega samoupravljanja, specia liziranimi organizacijami, pokrajinskimi klubi in tudi širšo politično problematiko. 10 mora koordinirati in povezovati različne vidike št udentskega gibanja in organiziranja.
8. V naslednjem obdobju je potrebno posvetiti posebno pozornost Zve zi Skupnosti študentov Slovenije. Skupaj z 10 SŠ LVZ naj 10 SŠ LVZ v najkrajšem času pripravi konferenco ZSŠS. Predlagamo razpravo o aktualno političnih dqgodkih_v Sloveniji, reformiuniverz (predvsam o mariborski univerzi) in o ZŠJ.
9. Skupščina SŠ ugotavlja, da je do institucij in forumov v republiki in mestu Ljubljana potrebno zadržati aktivni odnos. Naša prisotnost na forumih SZDL, y republiški skupščini, pri organih ZMS, na izvršnem odboru RISK itd. se je pokazala kot koristna. Predvsem je prisotno st pomembna zato, ker ti forumi pomenijo avtentične vire informa cij, dalje, ker tem organom lahko sporočimo svoja stališča, in tako vplivamo na najbolj pomembne odločitve v naši družbi. Naše sodelo vanje nam tudi omogoča, da tejn organom povemo težave in proble me univerze in Skupnosti študentov, in jih angažiramo pri reševanju teh problemov. Konstruktivna kritična prisotnost študentov v insti tucijah je nujno potrebna komponenta političnega življenja in lahk
o pomeni pomemben prispevek pri reševanju temeljnih vprašanj dru žbe. V preteklem letu se je pozitivna stran sodelovanja 10 v instituc ijah pokazala pri večini akcij: ustavna razprava, razprava o tezah o kadrovski politiki, pri akcijah za reformo univerze, pri akciji 25 pos lancev, pri realizaciji zamisli delovnega statusa študenta, pri reševanj u finančnih težav SŠ, pri volitvah itd. 10 se mora zavzemati, da SŠ sodeluje še v političnem aktivu in CK, kjer dosedaj ni imel priložno sti.
V 10 SŠ LVZ naj ostane prosto mesto za predstavnika študentskih kulturnih organizacij. Skupno število članov 10 naj ostane nesprem enjeno.
(Skupina ljubljanskih študentov se pospešeno pripravlja na izdajo nove ga slovenskega časopisa za kulturna vprašanja SP. Tukaj prinašamo nje n ,,koncept in usmeritve"; ki je le menu, po hrani bo zadišalo pozneje!)
Clani izvršnega odbora sš lvz,
izvoljeninaskupščiniSŠ LVZ, 11.11.1971
BABIC DRAGO                    FNT       -           predsednik
BENEDIKMIHA                  MF
DOLGAN NEVENKA            PF
GORJUP IVAN                     PF
HVASTJA BRANKO             EF
KORINŠEJK JOŽE               EF
LIPOVEC SERGEJ                FSPN     _           podpredsednik
MIKUŽJURE                       FF
SAVNIKZORAN                 PF         -           sekretar
SENEGAČNIK ALOJZ          BTF
ŠEŠERKO LEOPOLD           FSPN
ŠTRAJN DARKO                 FF
KLOPCIČ JOCO                   FSPN
ZLOBEC JAŠA                     FF
Ker sta Klopčič Joco in Zlobec Jaša dobila enako število glasov, bomo enega izmed njiju (10 ima 13 članov) izvolili na nadaljevanju skupščine.
Po funkciji so člani še naslednji:
JERA VODUŠEK DOLAR MLADEN PUNGARTNIK MARJAN OBLAK POLt)E
MO
TRIBUNA
RŠ
Sindikat študentskih domov
Naknadno bo imenovan še predstavnik KOŠPK
ČLANI SVETA TRIBUNE,
izvoljeni na skupščini SŠ LVZ, 11.11.1971
JOŽE KONC TONE REMC MARJAN PUNGARTNIK ANDREJ ULE MILENKO VAKANJACi
Uredništvo Tribune ponatiskuje članka Mihaila Markoviča: Struktura moči v jugoslovanski družbi (Student 19/1971) in Milana Kangrge: Fenomenologija idelološko—političnega uveljavljanja jugoslovanskega srednjega razreda (Praxis 3/4 1971) ker meni, da je slovenska filozofs ka in sociološka publicistika v obravnavanju tega problema (novejši raz voj jugoslovanske družbe) močno opešala oziroma ga sploh zanemarila. Obenetn pa želi pričujoča prispevka uporabiti kot izhodišče za širšo (t eoretično) razpravo o tem in takih problemih, ki naj bi potekala na str aneh Tribune.
Uredništvo
Milan Kangrga
FENOMENOLOGIJA IDEOLOŠKO POLITIČNECA PRODORA JUGOSLOVANSKEGA SREDNJEGA RAZREDA
(odlomek)
Politični, tako pa hkrati tudi svojstvcn socialni prevrat jc opravljcn (1945), oblast je osvojena, politično je revolucija zmagala, s čimcr je odprta pot v novo, socialistično urcditcv tako gledc na družbcno usmcritcv revolucije kakor n a idejni koncept, ki jo jc nosil, in na njeno vodilno silo, to je K.PJ.  Vcndar so od samcga dejanja osvojitve in vzpostavitvc novc oblasti noogibno na delu tudi bistv eni clcmcnti meščanske rcvolucijc, vsc dokler politična oblast kot taka ostaja pr evladujoči moment prav te revolucije. To je bil tako /,a Marxa kot za Lcnina ne samo pereč problem socialistične revolucije (v katcrcm je skrita osnovna nevarn ost za to revolucijo), marveč tudi indeks njene izpcljave: čc se namreč v isti pot ezi ne zagotovi, da se tisto politično dotika socialnega in se s socialnim  poudarj a, če politični prcvrat in osvojitcv oblasti ni obenem tcmeljni prcvrat bistvcnega (meščanskega) socialno-ekonomskega odnosa, potem bodo v to razhajanje,v to neodločnost socialističnega praktičnoga dcjanja prej ali slej, vendar zagotovo vst opile ali se vrinile tistc sile, ki po svojem lastncm tako ekonomskem kot socialnc m statusu (ali zgodovinski tendenci) nikakor niso zaintcresirane za socialistično družbeno urcditev. Pred tem še vedno nerešenim problemom tudi danes stoji jug oslovanska revolucija. To nerešenost osnovncga problema želi danes izkonstiti p orasli srcdnji razrcd. Birokratizirana politična struktura in etatizirani ekonomski sistem z enc strani, bum rasti srcdnjega razreda z druge strani, v zvczi s tcm pa n ezavidljiv položaj delavskcga razreda s trotjc strani, zapirajo ta politično in socia lno začarani krog pomikanja, iz katerega se iščc izhod. Tožave scvcda niso majli ne. Tudi sam princip samoupravljanja dobiva v svoji realizaciji prctežno političn o dimcnzijo, saj je bil tako njcgov izvor kot prva spodbuda nujno primarno parti jsko-političen, ni pa šc mogel biti tudi socialno-ekonomski. Zato tudi nosi v sc bi nevarne tendence izrojevanja (celo v svojo nasprotnost, saj ga jc kot svoj princ ip ,,usvojil" in ga ,,prakticira" tudi srednji razred, vendar scveda na svoj način in v svojem interesu, s čimer mu faktično bistveno jemlje vrednost). Vcndar jc bila tudi sama prvobitna formulacija principa samoupravnosti (čcravno sc jc držala Marxove tcze) polovična: začclo sc je - in ostalo pri tem - s ..Tovarnc dclavcc m" (kar pušča prostor za različnc pomene in izvijanja, kot: če politično moč bi rokraciji in tchnokraciji, poteni pa tudi srednjemu razrodu), nikoli pa ni prodrla ,,Vsa oblast delavskemu razrcdu" (delavskim svetom in njihovcmu mogočemu v rhovnem organu Kongresu delavskih svetov), s čimcr bi bila udcjanjcna Marxova misel o ,,asociaciji neposrcdnih proizvajalccv" kot o n o v c m  t c m c I j n e m družbcnem odnosu. Potemtakem osnovni socialno-ckonomski, torej r azredni (in toliko socialistični) problem ni bil v s v o j i o s t r i n i postavljen na dnevni red, kar pravzaprav ponieni, da sc od političncga principa še vedno nis mo odmaknili za tisti bistveni korak naprej, kljub nedvomnim dosežkom v samo upravni sferi (posebno v formiranju samoupravne zavesti). Odkod pa izhajajo vsc osnovne tcžave v tem trenutku našc družbc.
Tu se zdaj začenja ,,velika igra" našoga srednjcga razreda in njcgov zgodovins ki ,,ples na vrvi". Kajti, prvič, to čvrsto zasidranjo v politični momcnt revolucijc je nosila v sebi od prvega začctka nc lc kal, marveč začrtano pot v družbcno gib anje ki na ta način ni odprlo možnosti in dalo realne šanse. da sc prekorači hori zont meščanskega situiranja rcvolucijc in vsch iz njo (kot takc) izšlih rczultatov. Drugič pa je ncogibno, po svojih lastnih imanentnih zakonih moralo voditi k tis temu, kar se danes že popolnomajasno kristalizira v smeri bistvene, dominantne. v nekaterih sferah pa celo tudi edine tcndencc proeesa družbeno-političnega, ck onomskega in kulturnega razvoja: zaostajanje pretcžno na principu izvcdcnc nie ščanske rcvolucije (torej: na tistem političnem) je postopoma v svojem naročju rodilo tudi osnovno silo tega ctablirancga družbcnega in političnega sistema. to j e srednji razred. Žc dokaj lct lahko s svojimi očmi spremljamo ta pospešeni proc es rojevanja, rasti, krepitve, situiranja. etabliranja, prodora in konsolidiranja sred njega razreda na vseh področjih življenja, srednji razred so vrtoglavo (v naši zgod ovinsko specifični in podaljšani ,,prvotni akumulaciji kapitala") krepi, bogati. pr evzema v rokc vodenje zadev celotne družbc, vlcče za seboj v to smer še drugc el emente in sloje družbc, jih korumpira in ideološko ločuje in sc tako uvaja v vsc družbene pore ter politično, ekonomsko, socialno, kulturno, teorijsko in filozof sko, torej duhovno in ideološko postaja vsc dominantnejša sila naše družbc. ((K
0  že govorimo o tcm, potem je za osvctlitev naše splošnc situacije in njene atmo sfere instruktivno tukaj navesti Mar\a: ,,Kapital je ncogibno istočasno k a p i t a 1 i s t ,  in misel nekaterih socialistov, da bi potrebovali kapital, ne pa tudi kapi talistov, je docela napačna. V pojmu kapitala jc postavljcno, da objcktivni pogoj
1  dela - ti pa so njegov lastni produkt - predstavljajo nasproti njemu o s e b n
s t ali, kar je isto, da so postavljeni kot lastništvo neke dclavcu tuje oscbnosti.
V pojmu kapitala je vsebovan kapitalist. . . Kapital je v bistvu    k a p i ta l i s t. . in potemtakem kapital je ali ga ni. Tako je očitno ncki odncninlah    ko jc   samo    proizvodni   odnos"- Karl Marx, Grundrisse     d c r K r i t i k  d c r p o 1 i t i s c h c n  0 k o n o m i e ,  Rohont\vurf 1 85 7 -1858, Dictz Vorlag, Berlin 1953, str. 412-413.)) Potemtakcm tudi ni čudo, da sc jo infiltriral in ,,sc dobro namestil"' tudi v sami Zvczi komunistov (torcj v kom unistienera gibanju sploh). zastopajoč v njcm in spreminjajoč v dcjanskost idcje. ki jih Mar.\ imcnujc ideje tako imenovancga ..boržuazncga socializma" kar jc scv cda tloccla v skladu z njegovo lastno naravo (temeljita analiza, posvečena teniu p roblemu, bi lahko to jasno pokazala, vondar tukaj je to ncmogoče). Njcgovi prip adniki tako opravljajo subverzijo v samem jcdru gibanja. S tein poskuša cclo Zve zo komunistov spremeniti v svojo lastno masovno partijo (kar sc da zlahka iz let a v loto statistično pokazati po številčnem scstavu in socialnem karaktcrju njego vcga članstva v Zvezi komunistov). Skoraj vsa sredstva masovnih komunikacij p ostopoma prevzema v svojc roke - na osnovi ,,samoupravnosti", razumljenc po njegovcm lastncm merilu - z monopolom ((V junijskih dogodkih 1968. leta na vseučilišču v Zagrcbu na primcr so študcnti imcnovali Vjesnikovo hišo ,,naš Springer", za kar so ,,vjesnikovci" ostro rcagirali in neskropulozno obračun avali z lcvo brientiranimi študcnti z vsemi mogočimi neresnieami in cclo falsifik ati. ne da bi vidcli, da jim študcntje s tem pravzaprav delijo komplimentc! Kajti Springer todaj v svojih rokah ni imel takcga monopola, kot  ga ima  V j e s n i k v SR Hrvatski, marvcč ,,samd'38 % celotncga zahodnonemškega tiska. Ker pa po zahodnonemški ustavi ta procent ni smcl prescgati 25 7f. jc moral Springer po si li zakona poprodati tistili odvečnih 13 ''/< akcij. Toliko za primerjavo! Springcr b i sc moral prcscliti k nam, kcr bi tukaj boljc prosperiral.)), kakšncga si no niorc zagotoviti, pribojovati, zamisliti ali cclo nc sanjati niti ena meščanska partija niti v najbolj razvitih kapitalističnih dcželah Zahoda, kjer jc kakor je vsem znano -dominacija mcščanskega razrcda in njcnih strank nesporna. Kaj to pomcni in ka kšno moč /a manipulacije in dobro preračunano, dozirane informaeije se ima s t cm v rokah, ni potrcbno dokazovati, in to moč srednji razrcd in njegovi idcologi sevcda vsak dan obilno uporabljajo. Naše časopisjc (scveda ne lc v naši republiki. marvcč v coloti) sc jc že tako ,,izurilo" v tej svoji obrti, da nikakor nc zaostaja z a tako imenovanim ..rumenim tiskoni" na Zahodu, marvcč ga nasprotno pogos to tudi prckaša, saj jc v svojem monopolističncm položaju postalo tako mogočn o. da je izključilo vsako mogočc nasprotno ali kritično mišljenje, kar mu dovolj uje manipulaeija z javnim mnenjem. kakršno le hočc, brez vsake mere in pravcg a kriterija. To pa je najkrajša pot v stanje, ki ga Lukacs imenuje ,,prostituiranje" (Ko govori o oblikah poustvarjanja v kapitalistični družbi, Lukacs pravi: ,,Naj bolj grotcskno sc ta struktura kaže v novinarstvu, kjer je prav sama subjektivnos t, znanje, temperament, možnost izražanja neki abstraktni mehanizem, neodvise n tako od oscbnosti ,,lastnika" kakor tudi od materialno-konkretne bitipremišlj evanih prcdmetov, ki sc gibljc po lastnih zakonih.,,Brezvestnost"novinarjev, prost itucija njihovih doživctij in prepričanj, je razumljivasamokot vrhuneckapitalisti čnega poustvarjanja" - Gcorg Lukacs, Povijest i klasna svijcst, Naprijcd, Zagrcb 1970, str. 169-1970.)) Vendar jc s protislovnim položajem našcga srednjega raz ivda. katercga cdcn od najbolj izpostavljcnih ideoloških borccv in zvočnikov jc p rav novinarstvo, njegovo ,,prosiituiranjc" podvojcno z nekim bistvenim monicn tom: mcdtom ko namreč buržoazni tisk na Zaliodu in v svotu sploh povsem nor malno, odkrito zastopa intcrcsc svojcga razrcda, sc našo domačc časopisjc nahaj a v ,,nezavidnem" položaju, da se mora oficialno skliccvati na intcrcsc dclavskcg a razrcda in socializma, faktično pa braniti in pogosto tudi perfidno vsiljevati in tcrcsc svojega srednjcga razroda, čcsar rezultat je poteni gola pcrvcrzija in tako b i - po slcdi navcdeno Luka^seve določitve - za razliko od buržoazncga ,,navadn oga prostituiranja" dobili našc spccifično novinarsko ..perverzno prostituiranje" (v stilu do konca pripeljane ..scksualnc revolucije" tudi na tem področju!). Da v cndar nc bi ostali pri golih trditvah (ki jih bo potem nckdo imcnoval izmišljotin c), navcdimo eno najnovejših tipičnili časopisnih perverzij ..vclikega stila" (med doslcj skoraj neštetimi): v letošnji prvomajski (!) štovilkijc V j e s n i k pod nas lovom ..Lovo, bolj levo  - in tisto tretje" na strani in pol (str. 11 in 12) objavil p oročilo svojih dopisnikov iz tujine, med katcrimi prav pod naslovom  d o m i n i i¦ a z n a j v c č j i m i č r k a m i :  MODA - MARX (poročilo iz ZR Nemčije). ki daje osnovni ton vešče-perverzno-prostituirani te?:vji redakcijc, da ,,nevsiljiv o" kljuvapo možganih svojega bravstva (kakor dela tosistematično vsak dan) s prozorno namcro diskrcditirati tako Mar\a in marksizem kot tudi ,,levo"! Kaj ti Marx, to vam jc navadna moda, veste, dragi naši bravci, lcvica pa in tisto ,,lcvo"" - ja, saj danes sploli ni mogoče vcdcti, kaj jc desno in kaj levo, kot že ves svct t ako misli, kot je lepo videti iz tehle poročil naših dopisnikov! In tako naprej v t em smislu. Tu so na delu ,,veliki mojstri liccmerja" (da uporabimo tcrmin M. Pij ade) in človeško že zdavnaj ,,posušeni" zvijačneži!
No, vrnimo sc k osnovnemu. Ko jc bescda o našem srednjem razredu, velja p ripomniti, da se (kot se to zgodovinsko navadno dogaja) rekruira iz vseh slojev družbe in jih ni treba naštcvati. Da pa vcndarlo ne bi pozabili tudi samc abccedc inarksizma (ki jc za dcl nilajšc, poscbno intelcktualnc generadjo postal ndbija jo č, včasih celo pri samo omembi, saj so ga politiki in idelogi birokracijc in srcdnj ega razrcda, ko so se narij verbalno-ideološko sklicevali, sistcmatično v praksi i n teoriji totalno kompromitirali), jc potrebno tukaj navcsti tudi Marxovo pojasn ilo:
,,Posamezni individui ustvarjajo razred samo toliko, kolikor morajo voditi sk upni boj proti nekcm drugein razrcdu; siccr pa so celo v medsebojni sovražni ko nkurcnci. Po drugi strani sc razrcd spct osamosvaja nasproti individuom, tako d a so njihovi življcnjski pogoji prcdcstinirani: razrcd jim zaznamujc njihov položa j, s tem pa tudi njihov osebni razvoj, podrcja si jih. To jc isti pojav kot podrejcva nje posameznih individuov dclitvi dela in sc lahko odstrani le z odpravitvijo priv atnc lastnine in samega dcla." (K. Mar.\ - F. Engels, Rani radovi. Kultura. Zagre b 1953, str. 320-21.)
Ta ,,skupni boj proti nekemu drugemu razredu" je naš srcdnji razred že za čc 1 v lastnem konstituiranju nasproti delavskemu razrcdu in na tej platformi se vsc bolj in vse močneje zbirajo njegovi ,,raztrescni" in med seboj še nedoločno ,,kon kurcntni" clemcnti. Ta boj vodi praktično s samim svojim obstojcm, to je z eks ploatacijo delavskcga razreda in s sodolovanjem pri prisvajanju njegovega viška v rednosti (dela) in hkrati z ideološko manipulacijo, s katero se prikazuje kot ,,pra vi predstavnik" dclavskega razrcda (kot ila delavski razred sploh potrebujc kakšn c ,,prodstavnikc" m ,,posrednike", še najmanj pa tistc iz srednjega razrcda!). Po drugi strani pa vodi srcdnji razrcd ta boj teorijsko-idcološko, z ncnchnim napa dom na marksistično ali levo intelegvnco, ki je prav kot takšna, z zavestjo o svo ji proletarizaciji, zgodovinsko in intelektualno neogibno povezana z usodo prol etariata.
Vendar pa velja tukaj našemu srcdnjumu razrcdu izkazati tudi vcliko priznanj c. V svojcni prodiranju namreč nosi s scboj tudi svojo lastno zgodovinsko resnic o, kar sc kažc v svojovrstni iskrenosti in odkritosti: jasno in glasno sc namreč de klarira proti ,,lcvemu", in jc prav čudno, da sc mu tcga noče vcrjeti. Kajti srednj i razred tu nastopa. gdvori. dclujc in sc bojujc doccla v skladu s svojo lastno zgod ovinsko-socialno naravo. Zakaj potcm šo vcdno dilema in ..nerazumevanja". kot ta žc  prcccj dolga vzajcnma igra ..skrivalnic". Srednjcmu razredu gro vorjcti na b jscdo, saj to bcscdo vsak dan potrjuje tudi z dcjanjcm. Tu ni razhajanja mcd bes cdo in dojanjoin. Saini jasnosti stvari, delavskcmu razredu in marksistični intclcg cnci dclajo tu (kot vcdno) medvedjo uslugo vsi tisti ncpopravljivi ..prosvctitclji" in ,,reformatorji", ki ob tem brezkompromisncm prodiranju srednjega razrcda pr i nas še vcdno verjamejo v dozdcvnc trenutke ,,deviacije", ,,napakc" in ,,anomali je" v dcjanjih tcga srednkga razreda gledc na njcgov ornat (v liku marksizma, s ocializma, samoupravljanja, vcrbalncga sklicevanja na interese dclavskcga razrcda itd.), omot. ki ga tudi srcdnji razred sam tcžko prenaša in sc ga   hočc otresti.
Prcvajavčcva opomba: Navcdki iz Marxa in Lukacsa so prcvcdcni iz hrvaščine.
MIHAILOMARKOVIC
STRUKTURA MOČl          
V JUGOSLOVANSKI DRUŽBI
(Poročilo, ki ga je imel Mihailo Markovič na Kongresu jugoslovanskih socilogov v Sarajevu)
I.
Analiza strukture moči v procesu upravljanja, je eden najbolj ustrez nili pristopov preučevanja razredne strukture neke družbe, posebno k adar gre za vprašanje post—kapitalističnih družb, kakršna je naša. Ta a naliza je kljnč za pojasnjevanje resnične narave družbenih odnosov in nasprotij. Je tudi ključ za razumevanje naše današnje in jutrišnje zgod ovine.
Kriteriji pripadnosti posameznim družbenim razredom, ki so imeli polno znanstveno vrednost v analizi kapitalistične družbe, postajr.jo ne dovolj jasni in lahko celo služijo kot sredstvo ideološkc mistifikacije, k
0 so sprejeti za družbo, v kateri so ukinjene institucije privatne lastnin e za proizvodna sredstva in kapitalitični dobiček, niso pa ukinjeni dru gi izvori družbene neenakosti.
Tako na prinier. če naše državljane razdelimo v razrede gledc na to, ali posedujejo proizvodna sredstva (če upoštevamo pri tcm pojem pose dovanja iz teorijc kapitalizma), dobimo na eni strani skupino lastnikov, ki bo vključevala tudi kmete in obrtnike, ki se komaj preživljajo; na dr ugi strani pa bomo imeli delovne ljudi, med katere bodo sodili tudi tist i, ki razpolagajo s celotnim jugoslovanskim gospodarstvom, čeprav ga direktno ne posedujejo.
Do podobnih rezultatov bi prišli tudi, če bi klasifikacijo izvedli na t a način. da bi ugotavljali, od kod prihajajo dohodki — od najemnine, d obička ali zemljiške rente. Ker je dobiček ukinjen, pa tudi najemnina, bi b;lo videti, ko da družbo sestavljata dva razreda: delavci (ali delovno ljudstvo, ki vključuje tudi cel tehnokratski sloj) in knietje (sem sodijo tudi kmetje — reveži). Tak postopek so sprejeli v ideologiji stalinizma i n odlično služi za to, da se v psevdomarksistični frazeologiji prekrijejo resnične razredne razlike in resnična narava družbenih nasprotij.
Novi družbeni odnosi zahtevajo nov pojmovni aparat, odnosno spre membe v pomenu starih terminov. V naši družbi obstaja neki odnos do proizvodnih sredstev, ki formalno-pravno ni lastništvo, ima pa nekater e bistvene karakteristike lastništva. Posamezniki, ki so v vrhovih politi čnega aparata ali na čelu delovnih organizacij, imajo mnogokrat moč r azpolagati s proizvodnimi sredstvi in ta moč ponavadi ne zaostaja za ti sto, ki jo imajo lastniki. Ta ista nioč je lahko celo večja, ker se ji ni tre ba omejevati s skrbmi za prihodnost in z raznimi normami kapitalistič ne racionalnosti. Po naši ustavi in zakonih pravica do razpolaganja ne vključuje pravice do odtujevanja in preprodajanja. Toda v praksi si naš
1 psevdolastniki to zadnjo pravico vedno bolj prisvajajo. ,,Jadrolinija" že vcč let prodaja svoje ladje, ki so njena osnovna sredstva za proizvod njo. Nekatere kmetijske zadruge prodajajo zemljo. V ,,Večernih novos tihk\ 7. oktobra 1971, smo lahko prečitali pod naslovom ,,120 delavce v prodanih za 25 milijonov", kako je delavski svet Zavoda za izdelavo bankovcev odločil. da bo prodal cel svoj obrat za proizvodnjo aluminij astih folij ,,Encrgoinvestu" i/ Prokuplja. Časopis je to odločitev evfoni ično imenoval ..neobičajno" in to bolj zaradi razloga, ker se mora cel ta obrat seliti v drugo mesto, kot pa zaradi tega, ker gre za vprašanje pr eprodaje družbene lastnine. No, kako je sam pojem družbene lastnine postal moten, je razvidno tudi iz tega, ko na račun družbenega gospod arstva posamezni predstavniki naroda delajo milijardne dolgove, ob ež ujejo s teni generacije. ki prihajajo za njimi, o tem naroda sploh ne obv estijo in ne obvestijo niti narodovih predstavnikov.
Ce je mogoče suvereno razpolagati s sredstvi za proizvodnjo in če s o ta sredstva v principu podružbena, je naravno, da bo v raznih oblika h prisvajan tudi višek dela proizvajalcev, čeprav je dobiček ukinjen in čeprav je princip nagrajevanja po delu bistveni element imenovane ide ologije.
V  meščanski družbi se je politična moč buržoazije zasnovala na nje ni ekonomski moči, v post— kapitalistični družbi pa je prišlo do preobr ata: ekonomska moč tehno—birokratskega sloja, stopnja njegove kont role nad sredstvi za proizvodnjo njegovega prispevanja viška vrednosti, vse to je pogojeno z njegovo politično močjo, z njegovim vplivom v pr ocesu družbenili odločitev.
Glede na to je analiza razdelitve moči v naši družbi najustreznejša p ot za preučevanje njene strukture.
II.
Izvori moči v jugoslovanski družbi so številni in med sabo prepleten i, čeprav po značaju niso enaki. Lahko bi navedli naslednje:
1.  opravljanje upravnih funkcij: političnih, tehničnih in samouprav nih,
2.  posedovanje sredstev za proizvodnjo, posedovanje osebnega bog astva,
3.  vedenje: znanstveno, tehnično^operativno, poznavanje intereso v in potreb posameznih družbenih skupin, razpolaganje z zaupni mi informacijami o družbi in njenih pomembnih osebnostih,
4. osebne zveze, zamenjavanje osebnih uslug,
5.  opravljanje dejavnosti, neobhodno potrebnih za družbo, ki zahte vajo izredne kvalifikacije in ki so, kot ključne, pomembne za mn oge druge dejavnosti ali za politiko države,
6.  izredne naravne lastnosti osebnosti: izredna moč, sposobnost vp livanja na mase.
Največji del teh izvorov moči Iahko zanemarimo. Tako na primer v naši državi znanje samo po sebi ne pomeni nikakršne moči. Pri nas je mogočo upravljati tudi brez posebnega znanja in brez kakšnih izrednih kvalifikacij. Osebne zveze in zamenjava uslug igrajo pri nas važno vlogo, ali pa postajajo družbeno pomembne šele v zvezi z drugimi izvori moči: z opravljanjem funkcij in z bogastvom. Nazadnje naravne lastnosti ose bnosti prej pojasnjujejo, kako so nekateri posamezniki, znotraj nekega družbenega sloja postali močni. kot pa nam pojasnjujejo moč celih sl ujev.
PRVI in najvaženjši izvor moči je opravljanje upravnih funkcij. To v prvi vrsti velja za vodilne politične funkcije v Zvezi komunistov in v državnem aparatu, na nivoju federacije in republik. Vse najavljene refo rme in reorganizacije ZK, vsi projekti, po katerih naj bi se ZK preobra zila v organizacijo za politično poučevanje in zgrajevanje politične za vesti, so privedli sanio do tega, da se preseže neposredno tutorstvo nad organi samoupravljanja, neposredna kontrola nad kulturnim in ekono mskini življenjcm v državi. Medtem pa je temeljno odločanje o sistemu,
0 njegovih spremembah, o ključnih vprašanjih tekoče politike in pose bno še celokupna kadrovska politika, ostalo še naprej v rokah partijske ga vrha, izven sfere možnosti vpliva partijskega članstva in ostalega nar oda Posebno veliko moč dobivajo tisti posamezniki iz partijskega vrha, ki kontrolirajo institucije fizične sile, ki služijo ne samo obrambi proti resničnemu sovražniku, temveč se lahko prav tako uporabljajo v repre sivne namene.
Obstaja velika razlika v metodi uporabljanja družbene moči pri nas in v družbah sovjetskega tipa. Naša birokracija vlada na znatno bolj ela stičen in liberalnejši način, izogiba se brutalne sile in najprimitivnejših oblik ideološke indokirinacije, poslužuje se bolj rafiniranih metod nag rajevanja in kaznovanja v najrazličnejših oblikah. Na ta način dobimo vtis, da so tisti, s katerimi se upiavlja, svobodni. Ne dobivajo ukazov in direktiv vnaprej, a priori, pred delom, temveč so odgovorni a posterior
1 po delu. S tem se pridobi pri iniciativi, toda često je posledica tega tu di dolgotrajno oklevanje in omahovanje v situaciji, ki zahteva hitro akc ijo. Družbi kot ce'oti primanjkuje kreativno, energično, adekvatno, de mokratično podajanje osnovnih odločitev in prihaja do vtisa, da je dru žba v celoti slabo organizirana. Z druge strani pasivna prisotnost birok racije, kot utrujenega, dremajočega velikana, ki mora biti vprašan o vs aki pobudi na nivoju republik in federacije in katerega odgovori so pog osto negativni, ali pa jih sploh ni mogoče dobiti takrat, ko so najbolj potrebni, zavira naravne procese ekonomskega in kulturnega samo—or ganiziranja in samo-regulacije. Izrazit primer je način, kako republišk e birokracije preprečujejo in onemogočajo mnoge iniciative med- repu bliške ekonomske integracije in sodelovanja.
V piramidi upravnih funkcij ima v državnem aparatu in gospodarstv u posebno pomembno mesto tehno—struktura: razni eksperti, direkto rji, administratorji, finančniki, izvršilci. Tehnokratske tendence tega sl oja ne gredo tako daleč, da bi želel v celoti zamenjati nekompctentno politično birokracijo. Dobro ve, da je v spretnosti politične igre nedor asel in zaveda se tudi tega, da je eelo za funkcije, ki jih opravlja, večino ma nezadostno pristojen. Njegova ambicija je, da deli oblast s politični m aparatom, da postopoma prodre vanj in da v njem doseže vodilni po ložaj, zahvaljujoč se svojemu tehničnemu znanju. Toda v tem ta sloj sa mo delno uspeva. Medtem ko z ene strani vse večje število direktorjev i n strokovnjakov prihaja v vrhunske politične strukture, pa še z druge s trani določeno število rotiranih političnih funkcionarjev namešča nav odeče položaje v gospodarstvu. Toda najuspešnejše orožje politične bi rokracije proti tehnostrukturi je narava sistema sama. Tehnostruktura prihaja toliko bolj do izraza, kolikor je sistem od znotraj racionaliziran in stabilen, kolikor se odločitve v sistemu nanašajo na osnovo utrjenih principov in norm, kolikor v sistemu obstaja visoka stopnja predvidljiv
osti operacij v določenih pogojev. Naš sistem je ncstabilen, spremembe v njem se zmeraj dogajajo, tudi na nepredviden način. Ta sistem ina sv oje principe, toda ti niso dovolj upoštevani; ima svoje zakone. ki ninog okrat sploh ne zaživijo; ima svoje programe, ki pa so ustvarjani kampa njsko in z ogromnimi odstopanji; ima minimum moralnili norm, ki velj ajo le za normalno ljudstvo, ne pa za politični vrh. Politika se ne formi ra in uresničuje na osnovi principov. zakonov, dolgoročnih programov in moralnih načel, tomveč na osnovi dogovarjanja in sporazumevanja na samem vrhu piramide moči. ki ima izrazito pragmatičen karakter in čigar izhajanje večinoma zavisi od odnosa moči in ne od moči argume ntov. Razumljivo je, daje edina načelna rešitev tista, ki je bila predlag ana z več strani. a ni bila sprejeta: da se s širokim družbenim dogovoro m določi, katere funkcije in katere odločitve bodo v pristojnosti centr alnih, federalnih institucij (predvsem zvezne skupščine) in potem bi te m institucijam tudi pustili, da z običajnim demokratskim postopkom p rinesejo odločitve, ki bi bile obvezne za vse tako imenovane ,,sanioupr avno" dogovarjanje o vseh odločitvah, ki je sedaj dogovarjanje le nekat erih vodij in ima izrazito oligarhističen značaj. Razumljivo je, daje to bolje kot osebna diktatura fašističnega ali stalinističnega tipa. Toda, p rav to omogoča tudi žaljenje, mučenje in postavljanje ultimatov večini in to s strani manjšine, nemogočo togost v reševanju bistvenih vprašanj in večinoma je vse to iracionalnega z*iačaja. To so najtežji mogoči pog oji za tehnostrukturo: v njih mora zmeraj prisluškovati. čakati, da se h itro prilagodi, ,,prestrukturira", ,,zamenja korak" itd. Kakorkoli bi bil a tehnološka racionalnost sama po sebi nezadovoljiva, smo pod temi p ogoji daleč od nje.
III.
Torej bistven izvor moči so, ali bi vsaj morale biti, funkcije v organi h samoupravljanja. V razviti socialistični družbi bi te funkcije morale b iti izraz narodove neodvisnosti in izvorvrhovne družbene moči.
Tako moč bi organi samoupravljanja morali imeti pod naslednjimi pogoji:
1.  Samoupravljanje bi moralo obstajati na vseh nivojih družbene or ganizacije: v delovnih organizacijah, v lokalnih skupnostih. v veli kih regionalnih skupnostih in nazadnje na nivoju republik in fed eracije. Na ta način bi bilo sprejemanje osnovnih odločitev, proj ektiranje dolgoročne politike in kontrola njene realizacije na mi kro in makro nivoju družbe, v rokah izvoljenih predstavnikov de lavskega razreda in celotne družbe.
2.  Izbrani člani organov sampupravljanja bi v času svojega mandata zares izražali občo voljo svojih volilcev in bi ne bilo dovolj le to, da bodo izbrani na ustrezen, demokratičen način. da bodo redno rotirali, da bodo odgovorni pred tistimi, ki so jih izbrali in da bo do ob vsakem času tudi zamenjljivi. Obstajati mora niočno in sv obodno javno mnenje kar pomeni: intenzivno politično življenje brez podrejenosti in manipulacije, nemoteno kroženje idej in svo boda javne kritike, neodvisna sredstva masovne komunikacije. V dr/.avi, kjer je zmagala socialistična revolucija, mora biti predvid evano, da bodo socialistične ideje v odprtem boju mišljenja, bre/ ozira na odpor sovražnikov, ki naj bo obvladan z argumenti, ime le največjo možnost za mno/ično podporo.
3.  V procesu konkretnega odločanja in formuliranja politike nioraj
0 biti organi samoupravljanja avtonomni v odnosu do obstoječih političnih organizacij. Te organizacije bodo nedvomno vplivale n a proces samoupravljanja s svojo odločilno vlogo v izrekanju dru žbene zavesti, v utrjevanju obče—družbenih dolgoročnih progra mov in odrejanju osnovnih političnih kriterijev odločevanja. Ne smejo pa imeti monopol politične moči in prevzemati vlogo višj e sile v odnosu do organov samoupravljanja.
4.  Delavski sveti in vsi drugi organi samoupravljanja (vključno s tis timi, ki naj bi šele bili formirani na nivoju republike in federacij e), bi morali imeti lastno informativno in analitično službo, da b
1 lahko imeli pregled nad situacijo, neodvisen od presoje uprave, da bi lahko imeli svojo objektivno in kritično sodbo o stanju rea lizacije prej sprejetih programov.
5.  Uprava (izvršni organi, administracija) mora biti v polni meri pod rejena odgovarjajočemu organu samoupravljanja. V njenih rokah mora biti priprava osnovnih odločitev in njihova operativna reali zacija. To so izredno pomembne faze procesa odločanja in nudij o znatne možnosti manipulacije tistim, ki morajo odločati. Te m ožnosti bodo učinkovito omejcne. samo če bo določeno, da bo priprava odločilve analiza različnih alternativ, če bo predlaganje odločitve zmeraj izbor med alternativami in če ima samoupravni organ, ki prinaša odločitve, svojo lastno, neodvisno službo za ko ntrolo izvrševanja.
V našem sistemu samoupravljanja vsi ti pogoji v glavnem niso izpoln jeni. Na nivoju republike in federacije obstajajo sanio rudimentarni ele menti samoupravljanja — v skupščinah, a tudi le ti /e leta stagnirajo. Z vezna skupščina z najnovejšimi ustavnimi spremembami izgublja velik del svojega značaja, republiške skupščine pa se sestavljajo kot elementi nacionalne državnosti. Razumljivo je, da je princip državnosti popolno ma nasproten principu samoupravljanja: afirmacija enega pomeni nega cijo drugega. Samoupravljanje se lahko dalje razvija ravno v tolikšni m .eri, v kolikšni država odmira.
Ker pa država ne odmira, ampak se krepi, delavski svet in drugi orga ni samoupravljanja na nivoju družbene mikro—strukture, niso v takšni situaciji, da bi se med seboj vertikalno povezovali in se naslanjali na mr cžo samoupravnih teles, vse do družbenega vrha, teinveč se nahajajo p od pritiskom državne uprave in so v veliki večini odvisni od načina, po katerem ta uprava deluje. S številnimi zakonskimi predpisi jim državni aparat omejuje okvire, v katerih lahko zakonito prinašajo odločitve. z instrumenti ekonomske in druge politike pa se stalno zmanjšuje pogoje proizvodnje in otežkoča vsako dolgoročno racionalno usmerjanje. S te ln otežkočanjem in razveljavljanjem načrtovanja, dobi največji del odl očanja v delovni organizaciji operativni karakter in prehaja v pristojno st uprave (torej, tehnostrukture). Položaj uprave je še okrepljen s tem, ker je celotna strokovna in analitična služba v njenih rokah in ker upra va materiale za delavski svet nikoli ne pripravlja v obliki alternativ, tem več v obliki, ki svetu ne pušča nobene možnosti izbire. Ker v različnih organizacijah največkrat ni intenzivnega političnega življenja in razvite ga javnega mnenja in so sredstva za informacije, če so, prav tako v rok ah uprave, ni redkost, da prihaja cclo do odtujevanja od delavcev s stra ni samega delavskega sveta, ki naj bi izražal občo voljo delavcev. To se posebno lahko zgodi, če se pojavi zunanji pritisk političnih fonimov. al i v kolikor v samem podjetju vrh tehnostrukture in vrhovi političnih o rganizacij (ZKJ, sindikatov. itd.) formirajo neformalno oligarhistično e lito.
Iz vsega tega sledi. da je družbena moč predstavnikov delavskega ra zreda zelo omejena in da je samoupravljanje v naši državi v resni krizi -in to v krizi stagnacije in ne v krizi rasti. Jasno je, da se v federaciji kot v celoti v obstoječih pogojih sistem ne more bistveno spremeniti. Sedaj dobiva vsaka republika posebej možnost. da v svojih okvirih naredi nad aljne korake v razvoju samoupravljanja. in to je najpozitivnejša stran s edanjih ustavnih sprememb. Ce ti koraki naprej ne bodo narejeni. bo o d samoupravljanja lahko kmalu ostala samo še ideološka fikcija.
IV.
DRUGl, pomemben izvor družbene moči v vseh razrednih družbah. in v veliki meri tudi v naši, je privatna lastnina in to ne samo kot direkt no posedovanje materialnih dobrin, temveč. v širšem Marksovem smisl u, kot odnos do sveta, ki ga označuje težnja po imeti. nasprotna s težn jo po biti.
Posedovanje sredstev za proizvodnjo je v naši družbi omejeno na mi nimum. Ni pa omejeno bogastvo, ki se lahko nakopiči na najrazličnejš e legalne in ilegalne načine. Rastoče bogastvo nekega družbenega sloja pri nas, ki se lahko označi kot drobna buržoazija, se uporablja za phič evanje najrazličnejših uslug, za podkupovanje, za kupovanje vplivov, f ormiranje potrošnje na tržišču, vsiljevanje okusa in mentalitete potroš nikov, formiranje i/ra/ito malomeščanske psevdo—kulturc in za formi ianje izra/ito malomeščanske politične ideologije - nacionalizma.
Moč, ki jo dajc bogastvo in ki si jo v naši družbi vedno bolj prisvaja ta drobno-buržoazni sloj, je mnogo večja. kot je videti na prvi pogle d, ker smo izpostavljeni strahovitemu pritisku buržoaznih idej in najra zličnejšim oblikam buržoazne kulture, v naši družbi sami pa meščansk a ideologija in kultura nikoli nista bili odločno premagani v pogledu m orale. umetnosti. javnih informacij in v stilu vsakdanjega življenja. Moč drobne buržoazije je v teni. ker oživlja družbene sile. ki nikoli niso bile popolnoma potolčene. in pri tem ima močne zaveznike. ne samo med še zmeraj vitaJnim meščanskim svetom, ki smo mu lahkomiselno odprl i vse meje, ampak v sami birokraciji, ki je tudi začela hitro bogateti in ki je izhod iz lastnih težav najprej začela iskati v sferi ekonomije — v meščanskem liberalizmu in potem v sferi politike — v nacionalizmu. M noge stvari so po revoluciji šle na roko drobni buržoaziji. Eden bistven ih notranjih faktorjev je bila okoliščina — da je zmagovita revolucionar na avantgarda, kot v Franciji, v dobi restavracije, sprejela mnogc elenie nte iz življenjskega stila premaganega razreda, vključno bogati dekor. nepotrebni sijaj in luksus, tipično meščansko statusne simbole in ritua le. kopičenje dragih predmetov, odtujevanje od ,,raje" in zapiranje v ek skluzivne klube, letovišča in lovišča. Da bi bil tak način življenja uprav ičen, je bilo treba razširiti njegovo materialno osnovo: dopustiti tudi d rugim. da obogatijo.
Dilenia. s katero se je naša družba srečala po sporu s kominformom: stalinizem ali samoupravljanje. ni bila dosledno rešena v korist zadnjeg a, ampak nečesa tretjega: hibrida samoupravljanja in mcščanskega libe ralizma, ki je političnemu vrhu omogočal obdržati v svojih rokah vse o snovne vzvode moči vseeno pa izvesti določeno debirokratizacijo: s te m da je uvajal delavske s>vete, odpravil strogo planiranje in prepustil trž išču vlogo regulatorja gospodarstva. Drobna buržuazija je izkoristila sv ojo šanso. Začcla je z ideološko ofenzivo širokega obsega. izkoriščajoč svoje pozicije v sredstvih obveščanja, predvsem v večernem tisku. Ta iz razito antimarksistična restavratorska ofenziva še traja. Zavzema se za laisser—faire ekonomijo v času, ko je ta princip v zahodnem svetu že z davnaj presežen. V stilu lastnikov tovarn iz dobe prvobitnc akumulaci je se bori proti zaščiti minimuma delavčevega standarda, proti vsaki p olitiki zmanjšanja nezaposlenosti, proti kakršni—koli ..sociali", tj. druž beni podpori in pomoči slabim in nerazvitim. Ognjevito se je borila za čimvečje razlike v dohodkih, opravičujoč to s proslulim geslom ..kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko!". Od časo socialnih d arvinistov iz prejšnjega stoletja se še nihče ni tako zelo boril za princip, da prežive sposobni in upravičeno propadajo nezmožni. Ko je v euforij
i uveljavljanja popolnoma izgubila občutek za mero, je ta malomeščan ska stihija pričela odprto zagovarjati zasebne tovarne, delniške družbe in borzo delnic. To je eden neposrednih povodov šiudentskim demons tracijam iz 1968, ki so to restavratorsko kampanjo vsaj začasno zausta vile.
Toda kmalu je dobila nov impulz s prestopom na politični teren -z nacionalističnimi gibanji. Birokratska težnja za hegemonijo in za sod obnim gospodarjenjem na svojem teritoriju v okviru svoje nacionalne d ržave se je znašla skupaj v zvezi z malomeščanskim separatizmom. Eni poskušajo izkoristiti druge. Dejstvo je, ne glede na to, kakšna je usoda takšnih zvez, da dajejo drobni buržuaziji večjo moč, kot si jo je lahko zamišljala in želela pred dvema desetletjema.
V.
Takšna distribucija družbene moči v naši družbi kaže na obstoj štiri h, med seboj nasprotnih družbenih grupacij: to so birokracija, tehnost ruktura, drobna buržuazija in delavski razred. Ker ni splošno priznane definicije pojma razrednega, lahko zanemarimo vprašanje, ali so to štir je razredi ali pa nasproti delavskemu razredu en sam razred, sestavljen iz treh slojev. Važno je le, da se z borbo teh grupacij razvija sodobna z godovina naše države. Kmetje niso obravnavani kot posebna grupacija, ker po svojem družbenem položaju in mentaliteti pripadajo delavskem u razredu in ker nimajo praktično nobenega vpliva v sedanji strukturi dmžbene moči in ker v glavnem stoje ob strani v odločilnih razrednih spopadih v naši družbi.
Mogoee je na koncu potrebno precizirati nekatere razlike in pokaza ti perspektive nadaljnjega razvoja.
Birokracija se od tehnostrukture jasno loči po tem, da je v njenih r okah skoncentriran osnovni monopol družbene moči in da je njena os novna opora v profesionalnem političnem aparatu. Seveda ni vsak pok licni poiitik birokrat, to so le tisti, ki so zares odtujeni od delavskega r azreda in težijo k temu, da bi konzervirali samoupravljanje v sedanjih
rudimentarnili oblikah. Osnovna vrednost za birokracijo je držaii red i n mir.
Tehnostruktura ima v svojih rokah operativno, tehnično moč, zasn ovano na znanju in določenih spretnostih. Za njih ni važno bogastvo, č eprav ga lahko imajo. Njene osnovne vrednosti so: tehnična rast, uspeš nost, napredovanje proizvodnje.
Drobna buržuazija je lastniški sloj, ki mu ni potrebno znanje in ne potrebuje nobenih upravnih funkcij. Njena osnovna vrednost je bogate nje. Intelektualci, ki pripadajo drobni buržuaziji, se jasno razlikujejo o d tistih, ki pripadajo delavskemu razredu. Prvi delajo za plačo, ki je sa m po sebi cilj, in težijo k temu, da to plačo še povečajo (analogno cilju kapitalistov, da povečajo dobiček). Drugi delajo, da bi zadovoljili potr ebe - svoje in drugih. Njihova edina težnja je biti nagrajen po delu. Ra zen tega je za malomeščana značilno, da se izmika konfrontacijam in t eži k harmoniji, ravnotežju, stabilizaciji. Ravno tako se hoče popolno ma distancirati od delavskega razreda in z različnimi simboli pokazati svojo pripadnost srednjemu razredu.
Narobe od samoupravnega socializma, katerega zgodovinski nosilec je delavski razred, vsaka od ostalih treh grupacij teži k hegemoniji v en em od izrazito antisocialističnih sistemov: stalinističnem, tehnokratsk em in nacional—socialističnem. Težko je verjeti, da bi v družbi, kot je naša, ki je prešla pravo revolucijo ravno v borbi z nacional— socializmo m, in ki se je pozneje uspešno uprla stalinizmu, mogel prevladati kateri od teh modelov. Najboljši izhod je v zvezi delavskega razreda s vsemi ti stimi silanii iz vrsto poklicne politike, tehnostrukture in inteligence, ki so antiburžuazno in antistalinistično usmerjene. Premagovanje naciona listične stihije, izgradnja stabilnega sistema integriranega samoupravne ga gospodarstva, radikalna demokratizacija upravnega političnega apar ata bi bile bistvene stopnje na poti do končne zmage samoupravnega s ocializma. Če takšnega osnovnega revolucionarnega ideala ni bilo mog oče uresničiti v federaciji kot celoti, še vedno ni izgubljena možnost, d a to uresničijo revolucionarne sile v posameznih republikah.
Prevod: M.(..
POLITIKA NI UTOPIJA
,.Ne sanjamo samo ponoči, ampak tudi po resničnosti. Eni in drugi vrsti sanj je skupno, da jih gibljejo želje, in da poskušajo želje izpolniti. No vendar, vse sanje se iazlikujejo po tem, ker je v dnevnem snu neprestano ohranjen JAZ, ki si za-vestno privatno zamišlja stanja in si v bodočnosti predstavlja slike željenega življenja, ki bi izglcdalo drugače. ,,(Ernst Bloch: Tubingenski uvod vfilo zofijo-začetek poglavja: 0 pomenu utopije.
UVODEK, KATEREGA VAM NI TREBA BRATI
Kakšen zadrt prostalinski marksist, ki je mnenja, da je Marx o utopi-ji povedal vse, kar se je povedati dalo, bi me utegnil napačno razumeti. češ da bežim v malomeščanske iluzije. Vendar v mojem pisanju o uto-piji sploh ne gre za kakršnokoli negirajočo realizacijo / Marxom, pač pa upoštevam zgolj njegovo zgodovinsko opredelitev.
Konkreten razlog za to pisanje se komu lahko zdi malce banalerr. Namreč. po lanski zasedbi filozofske sem večkrat napisal in izrekel be-sedi utopija in utopično. ne da bi ju kaj posebno utemeljeval in razla-gal. Svojo napako pa sem uvidel šele, ko se mi je maščevala v pišoči o-sebi prijatelja z uredništva Mladena Švarca. Opozarjam pa, da mi tu ne gre za polemiko z njegovim člankom ,,Kriza v študentskem gibanju1" zaradi načelnega stališča, da je polemika pretesen okvir za izražanje tis-tega, za kar ti sploh gre. Upam, da je tudi jasno, da Švarca nimam za banalen razlog.
UTOPIJA IN POLITIKA
Ker o problemu ne pišem doktorske disertacije, se mi ne zdi potre-bno, da bi najprej na dolgo in široko razlagal vsakemu poznavalcu zna-ne stvari. Merim namreč na /godovinsko opredeljenost pojnia utopija od Toniaža Moora, Ovvenovih eksperimentov do Roela van Duyna. Gre mi za utemeljitev tega pojma v razsežnostih, v katerih se je celo realizi-ral v našem študentskem gibanju in za širšo opredelitev njegove vsebine. kar mi javni tožilec tovariš dr. Anton Skobir sploh ne more zameriti.
Če govorim o utopičnem v lanskih izkušnjah našega študentskega gibanja, mi vsekakor ne gre za pejorativno prikazovanje dogajanja. Da pa se mi v tem z ameboidno politiko prepojenem trenutku zdi potreb-no pisati o utopičnosti. je razlog predvsem, ker smo v tistih nekaj res-ničnih dnevih zasedbe utopijo dejansko preživljali in jo po nekakšnem ,,svobodoželjnem'" instinktu skozi medsebojne odnose neprestano po-glabljali, da smo se v tisti skupnosti čutili veliko močnejše kot v resni-ci smo, misleč, da je nova družba po nas že začela funkcionirati.
Od prvega konstituiranja revolucionarnega mišljenja in delovanja se je pojasnjevala vioga politike in ideologije kol sredstev v družbeni stru-kturi vladajočih odtujenih subjektov. Radikalni preobrat je tudi v od-
pravi politike sploh, skupaj s celotnim obstoječim svetovnim stanjem. Marx je to pokazal v svoji opredelitvi pojma radikalnega, ko pravi, da gre za to, da ,,nastavimo sekiro na koren; koren za človeka pa je človek sam". UveljavHev izvorno človeškega proti človeškoodtujenemu, ki je možna le v totalni in univerzalni spremembi, je osnovni program avten-tičnega prole'tarskega gibanja. Le-to se kot tako ne more razvijati, če cnostransko vzvišeno teoretizira niti če se s svojega eksistencialnega položaja slepo zaganja proti obstoječi struktufi. Sele zasnova nove dru-žbe v celoti v njem samem mu niore dati moči za realen radikalen pre-obrat v družbeni totaliteti.
Ker je politika, kot sem že omenil, konstitutiven element obstoječe-ga, t.j. meščanske družbe, je šansa revolucionarnega subjekta obratno sorazmerna njegovi stopnji pogreznjenosti v politično. Res je, dazoper-stavljanje politiki zahteva zavzetje stališča v politiki, vendar pa je poli-tičnen substrat. Politika je tako le začasni teren boja za totalni preo-brat.
Iz simplifikacije v dvovalentno logiko sledi vprašanje: Kaj pa, če je stališče nepolitično? Odgovor najprej terja razjasnitev apolitičnosti, ki preveva najširše sloje moderne meščanske družbe. Pri tej vrsti nepoliti-čnosti (v ZDA je najbolj grobo izraženav fenomenu molčeče večine; da je pojem nastal v ZDA, seveda ne izključuje obstoj podobnega feno-mena tudi drugod, lahko tudi ob precej drugačnih pogojih) gre v resnici za najblobljo pogreznjenost v politično, za samoprepuščanje (ali emfa-tično: prostituiranje) politieni manipulaciji. V prostituiranosti svoje vsakdanjosti meščanček nima jasne zavesti o lastni nesvobodi. Prav po-dobno je tudi z vsemi ostalimi funkcionalnimi elementi meščanske dru-/be in gotovo ne morenio mimo nereflektirane pozitivistične znanosti, ki si ni v svesti svoje družbene vloge.
Drugače pa je z zavestnim nepolitičnim udejstvovanjem, kije skora-jda nujno izpeljano iz aktivnega negativnega odnosa do politično arti-kuliranega sveta. Ta nepolitičnost pa je tudi povezana z vsem, kar tvo-ri partikularnost človeških individuumov: emocijo, fantazijo, ustvarjal-nimi intelektom, interindividualno komunikativnostjo, religioznostjo ete. Združevanje individuov, kjer ti človeški elementi prihajajo do ve-ljave, pa v svetu politike (z njo povezane represije, ideologi je, inslituci-onalne cerkve, šundkulture etc, ob tem, ko se s sebi lastnimi sredstvi tak svet proglaša za nujno potrebnega, nealternativnega, najnaprednej-šega in za zadnjega v zgodovini, in svojo legitimnost nahaja v vsakodne-vnem zdravem razumu) deluje utopično. Zato je tako združevanje za zdravi razum neresno igračkanje, neumno provociranje in morda tudi nemoralno početje. To pa ne izpodbija smiselnosti združevanja v uto-pističnih združbah, kot so komune namesto meščanskih družin, umet-niške skupine, zasedbe fakultete oz. univerze etc. Nasprotno! Dokler se bo zdravi razum nad tem vznemirjal, bo dokazoval, da s svojim obsto-jem kliče k drezanju vanj z zanj apriori nerazumljivimi vprašanji, kakrš-ni so poskusi oblikovanja alternativnega medčloveškega sožitja.
UTOPIJA KOT PRESEGAJOČA DEJAVNOST
Iz povedanega torej sledi, da je nepolitičnost utopičnosti pogojena pravzaprav z njeno političnostjo v smislu negirajočega odnos-i do poli-tike. Utopično sožitje je samo-na-sebi. Neposredno spreminjajoče vpli-va le na ljudi, ki so vanj vključeni. Če se le-ti ne angažirajo tudi v ,,real-nosti", njihova dejavnost le pasivno zadeva ostali svet. Utopija torej ni način odpravljanja družbenih antagonizmov, kajti iz njih se zgolj rešu-je v nekaj drugega, s čimer obstoječe presega. To ne pomeni, da je uto-pija pot iz meščanske družbe, saj je samo njen del. Vendar pa s tem ni-
ŠTUDENTSKO GIBANJE IN UTOPIJA
S konkretizacijo vprašanja na nivoju študentskega gibanja nam bo mogoče lažje izvrtati smiselnost utopije.
Studentska gibanja, ki s politično akcijo sprožajo širši družbeni pro-ces osvobajanja od političnega balasta, vendar ne morejo početi česar-koli ustvarjalno dejavno, če nimajo v svoji negativni družbeni poziciji tudi pozitivnega razloga oz. notranje vsebine. Pogled na sodobna štude-smo zadeli vprašanje smisla utopije; samazgornja ugotovitev nič ne po-meni, dokler se ne vprasamo o človeku, ki se rešuje v utopična razmer-ja-
rtfska gibanja nam odpre oči. Ne moremo si namreč zamisliti teh giba-nj brez vseh konkretnih, na prvi pogled manj pomembnih sestavin. kot so neka nova in po prejšnjih kriterijih nerazumljiva kultura (predvsem glasba in novo gledališče), brez sproščenih spolnih razmerij. s čimer je povezan tudi drugačen položaj ženske v družbi, brez malomarnega od-nosa do materialnih kultov (redukcija stvari na njihovo uporabnost) etc.
Vse to, v zahodni kulturi kvalitativno novo v človeških odnosih, sa-mo po sebi še zdaleč ne pomeni bistvenega preloma s starim svetovnim sistemom (ta je zmožen marsikaj od tega mirno absorbirau), pač pa tvo ri način življenja subjektov. Le-ti pa s tega temeija, ki jim omogoča ja-snejše spoznavanje sprevrnjenosti meščanskega sveta, zmorejo stopiti z veliko manj dilemami proti njemu. Utopija je tako komponenta boja za popolno spremembo sveta, s čimer se tudi utemeljuje njena smiselnost, kajti študentsko gibanje ne morejo biti samo krvavi poulični boji, smr-tno resno teoretično razglabljanje, posedanje v utesnjenih in okorelih institucijah starih režituov etc.
Utopija kaže na nezadostnost sedanjega iracionalnega svetovnega re-da, da bi človek v njem mogel živeti tako. da bi realiziral kar največ svojih dispozicij. ..Igračkanje" je lahko velika resnost. Utopija je trenu-tna možnost.
darko štrajn
SOCIALNI PROJEKT TRIBUNE: Kaj je z našo družbo
Razgovor s sociologom S. Saksido, sodelavcem inštituta za sociologijo i n filozofijo pri univerzi v Ljubljani
,,Današnje diskusijc so me vzpodbudile k temu, da bom poskušal eksplicirati obratcn model od tistega, ki jc bil v glavnem do scdaj zastopan. V teh diskusijah se jc namreč insistiralo na razlikah med socializmom in kapitalizmom kot družb enim sistemom. Mislim pa, če vzamemo kot izhodiščno točko analizc tcorijo s ocialne mobilnosti in teorijo stratifikacije, kakor so v teh (czah ckspliciranc, ted aj predpostavljamo, da ni bistvenih razlik med institucionalnim sistcmom kapita lizma in institucionalnim sistcmom družbe, ki jo imcnujeino socialistično. K tcm u zaključku nas navajajo tudi metodološki instrumenti. Zanimivo je, da skoraj vs e socialistične državc, ki danes raziskujejo družbeno mobilnost in stratifikacijo, raziskujejo s skoraj isto mctodološko aparaturo kot jo uporabljajo na Zahodu. M islim tudi, da ni slučajno da lahko uporabljamo isto metodologijo. To jc mogočc zaradi tega, ker je institucionalna stmktura analiziranih družbenih sistemov v gla vnem ista. Dalje mislim, da samupravljanje, čc normativno obstaja ali če obstaja kot gibanjc, pravzaprav ne vpliva na tako definirano socialno stratifikacijo in tak
0  definirano socialno mobilnost. (...).
Ta struktura (institucionalna - op. Tribune) se v osnovi bistvcno ne razlikujc v socializmu in kapitalizmu. Ra/lika je pravzaprav le v tem, da jc kapitalizem po stavil kot dominantcn ekonomski, socializcm pa politični subsistcm. Vsc ostalo je v institucionalnem sistcmu dejansko ostalo isto. (. . .)
Na globalnem nivoju se zdi, da je zmanjšana promocija za veliko večino mladi h ljudi, zmanjšana možnost odpiranja zdravih perspektiv zanjc, privedla do tega, da sc Slovcnija počasi vrača v situacijo, ki smo jo imeli prcd vojno in katero neka tcri demografski teoretiki dofinirajo kot situacijo bolne populacijc. S tcm nočem reči, da so zmanjšane socialne mobilnosti, blokiranc možnosti promocijc pri mla dini edini ali cclo osnovni razlogi za pojav, ki ga imcnujemo sindrom bolnc popu lacije, toda to so gotovo soodločujoči faktorji. V Slovcniji sc kažcjo ti siniptomi v podaljševanju stoletnega trcnda izseljcvanja iz Slovenijc, ki se cclo povcčujc. Pov ečuje sc odstotck samomorov, ki je tretji na svetu, povcčujc sc mortalitcta pri m oških, ki je ravno tako tretja ali četrta na svetu v primori z mortaliteto žensk. Al koholizem se vzpcnja v zclo visoke odstotkc. Povečuje sc odstotck nessvč pri dcl u in pri prometnih nesrcčah itd."
(S. Saksida: iz še neobjavljene okrogle mize pri Rcviji Gledišta.)
Tribuna: Katere poglavitne sociološke usmeritve so bile prisotne na soc iološkern kongresu ,,O strukturi socialistične družbe v Jugoslaviji" okto bra letos v Sarajevu?
Siksida: V ospredju je bilo proučevanje družbenih grup, institucionalni in vredno stni sistem sta bila zancrnarjena. Prisotni sta bili dve smeri: empirična in teorija r azredov. Teorijo razredov bi spet lahko razdelili v dvc skupini. Prva skuša povezat
1 eksistenco delavskega razreda z ohranjevanjem obstojcčega institucionalnega si stema, legitimirati jugoslovanski družbeni sistem s teorijo o delavskem razredu. Ta teorija je seveda lahko tudi kritična in poskuša izboljšati institucionalni siste m, da bi bolj ustrezal historičnim intercsom delavskega razreda.
Druga smer pa, nasprotno, nc priznava, da bi obstojcči institucionalni sistem izražall interese delavskega razreda in zato hoče ta institucionalni sisteni kvalitat ivno spremeniti. Ta smer (ki se inspirira pri Novi levici) je na kongresu prevladov ala. Obe dosiej opisani smeri pa sta obtoževali empirično sociologijo (ki smo jo z astopali zlasti ljubljanski sociologi in dcl beograjskih), da je netcorctska in da zag ovarja obstoječe. No, naš odgovor rui to je bil, da je tako pojmovani delavski razr ed ideološki konstrukt, ki ga uporabljajo po svoji potrebi sedaj lcvica, potcm spc t konzervativci.
TRIBUNA: Med katerimi družbenimi skupinami po vaših podatkih pri haja do konfliktov?
SAKSIDA: luotavljamo, da so sc na vseh nivojih - od tovarn in krajev do repu blike in federacije formirala t. i. jedra, ki so od spodaj navzgor formalno in nefor malno povezana in zato proti njim sankcije niso uspešne. Jedra so sestavljcna iz 1 jiuli, ki zavzemajo ključne položajc in opravljajo individualiziranc funkcije in za to lahko diktirajo pogoje in tempo dela. To so - na nivoju obratov in podjetij ti ste skupine, ki zasedajo privilegirana delovna mesta, kontrolorji kvalitete, računo vodje, delovodje, mojstri, del teh paje povezan s politično-strokovnim jedrom v tovarni (sestavljajo ga navadno direktor, sekretar podjetja, sekretar ZK, predsed nik upravnega odbora, predsednik delavskega sveta v različnih kombinacijah). Pr av tajedra se najbolj upirajo sprejemanju strokovnjakov. Sprejmejo jih le, kadar je to že zarcs nujno - a šc takrat bolj poredkoma - v svoj krog. Ne moremo rcči. da ta sistem ni racionalen - saj pri nas funkcionira že 10 do 25 let (toliko so po navadi tajedra stara). Klike so forme racionalne adaptacije podjetja nadružbeno situacijo. Če je namreč celotna družba podgrajena z neformalnimi jedri, je oblik ovanje takih jeder na najnižjih nivojih hierarhije, v tovarnah in krajih, nujnaadap tacijska reakcija na teh nivojih. Ta jedra je treba zato razbijati, in to na vseh nivo jih.
TRIBUNA: Kateri sloji so za to zainteresirani?
SAKSIDA: Ni sc trcba opirati samo na slojc, ampak tudi na posamczne tcndenc e in skupine znotraj niih. Tako se je npr. znotraj birokracije mogočc oprcti na ti ste, ki so za institudonalne spremembe. Sicer pa so za iazbijanje teh grup zainte resirani: del študentov, strokovnjaki, ki ne dobijo ustreznega dela in se zato zap osljujejo v inozemstvu, mladina in študenti, ki iz socialnih razlogov niso mogli d okončati šolc, nekvalificirani in kvalificirani delavci, ki sc skozi jedra ne morejo prcbiti. ženske - zlasti tiste, ki so za isto delo plačane manj kot moški.
TRIBUNA: Kakšno vlogo pripisujete tehnokraciji?
SAKSIDA: Strah pred tehnokratizmom, ki sc pri nas pojavlja, je skonstmiran. C entri političnc in ekonomske moči pri nas sc postopno ločujejo, kar jc, v celoti vzeto, nujen in zdrav proces. Zato nastajajo mcd njimi konflikti. Politična birok racija je prenesla skonstruirani pojem tehnokracije iz socioloških analiz kapitalis tično družbe (se pravi iz: ,,zapadne sociologije"), zato da bi motifizirala Ijudi pr oti centrom ekonomske moči (bankc, vclika podjetja, bogatc občine. propulzivn ne panoge - kot npr. turizem, clcktronska industrija), ki sc postopno oddaljujej o od njenih vplivov.
TRIBUNA: Kako vi ocenjujete pojav socialne diferenciacije? SAKSIDA: Socialističnc revolucijc so sprcmenile samo lastninski sistem - sloji i n razredi, ki so izvcdli revolucijo pa so bili pod \ |ilivom komunističnih partij, ki so jih v revoluciji vodile, prepričani, da so s teni avtomatsko spremenili celotni in stitucionalni sistem družbe. Toda institucionalni, socializacijski (družina, šola), v rcdnostni in sankcijski sistem je ostal nesprcmenjcn.
Socialna difercnciacija, pojmovana cclovito, ne temelji na razlikah v osebnih dohodkih. Njen izvor jc v obstojcčcm institucionalnem sistemu, ki k-na vseh področjih dela, politikc in drugih institucij hierarhiziran, urejen taku, da Ijudjc z asedajo višje ali nižje, odnosno točneje, nadrcjene m podrejene vlogc v institucij ah. Tcmu jc podrcjen tudi sistem sankcij: nagrajevani so tisti, ki sedijo na gornji h mcstih v tcm sistemu, tisti pa, ki so na spodnjih mestih lcstvice, so plačani zgo lj za reprodukcijo svoje delovnc sile. Ta hiorarhi/irani institucionalni sistem z vse mi ostalimi sistemi, ki ga podpirajo, je zrasel v lastninski družbi, mi pa smo ga br ez večjih razlik uveljavili pri nas. Zdaj gre za to - ali naj destruiramo sum ta sist em, ali pa naj samo popravljamo efckte situacije, ki jc na tak način nastala. Treb a je začeti s sprcminjanjem institucionalncga sistema, ki temelji na distribuciji od tujenc politične moči in si za prvi cilj na delovnih področjih zastaviti vzpostavite v takega institucionalnega sistema, ki tcmelji na nehierarhizirani distribuciji znan ja. Politiko pa je treba kot odtujcno silo negirati, kar pomeni, da jo je treba zame njati z vsebinskim uveljavljtmjem samoupravljanja. TRIBUNA: Kaj menite o študentskem gibanju pri nas? SAKSIDA: Ugotavljam naslednje značilnosti študentov:
-  so visoko kvalificirani
-  koncentrirani na istem prostoru in jih je zato mogoče hitro spraviti v akcijo
- zainteresirani so za razbijanje struktur, ki jih blokirajo (zlasti na uni verzi)
-imajo nekatere lastnosti, ki jih pripisujemo prolctariatu (nimajo kaj izgubiti ali pa vsaj mislijo, da nimajo)
-  socialno porcklo - to, da se rckrutirajo pretežno in višjih slojev - p a konec konccv še pri nobeni revoluciji ni bilo izključno proletarsko (pomislite le na Marxa, Lenina, Engelsa . . .).
O perspcktivi študentskega gibanja ie tcžko govoriti. To gibanje je izredno ne predvidljivo. Ko se je leta 1968 začelo v Franciji s sporadičnimi konflikti, ni nih čc predvide val, da bo prišlo do dogodkov maja 68, maja pa spet ni bilo mogoče predvideti, da bo gibanje pripomoglo k okrepitvi obstoječega (avtoritarnosti). Pr ednost našega študentskega gibanja jc vsekakor v tem, da deluje v mnogo bolj fle ksibilnih pogojih, k6t so npr. v Franeiji. Vendar jo njegov uspeh bistveno odvisen od labilnosti političnc situacijc. TRIBUNA: Kako ocenjujete prepoved 3. številke Tribune?
SAKSIDA: Pavle Kristan je šcl v svojem članku prek kritičnih mej. Sistem bo ta ke akcije v današrijih pogojih razrušil. Pavle je udaril po tisti točki vrednostnega sistema, kjer spremembe ni mogoče pričakovati zdaj niti še v prihodnjih letih. In tudi ne bi bilo koristno za Jugoslavijo kot celoto, če bi kakšne spremembe v t ej smeri nastopile. Tito je karizmatična osebnost, to je osebnost, ki s svojo avtor iteto, na katero ljudje pristajajo, povezuje, integrira celotni družbeni sistem, ga usmerja v novo in tudi vrednostno utemeljuje. Titova vloga je zato v današnjih p ogojih dvojna, njen pozitivni del sem omenil. Negativni element njegove vloge in to je nujni, neločljivi del njegove celotne vloge, paje, da daje drugim političnim osebnostim - spet na vseh nivojih - občutek, da morajo delovati na enak način. To se izraža predvsem v poskusih, da bi delovali kot personificirane A\;iitinuU'te, se pravi kot tiste osebnosti, ki personificirajo vrednostni sistem v območju, v kat crem delujejo. Toda, za katcrokoli drugo osebo, razen za Tita, je karizma in pers onifikacija legitimitete v moderni državi anahronizem. Sem torejaa to, da se bo rite proti temu anahronizmu in proti temu, da napadate Tita kot osebnost!
PRIPRAVILA: V. Zalar F. Adam
Osnovne pripombe univerzitetne konference ZKS k tezam (problematiki) o socialni diferenciaciji
' 1. - Tczc so nckonkretne in deloma nejasne, posebej, ker vcčkrat zamenju jejo vzroke socialne diferenciacije s posledicami, v izvorih socialne difcrenciacij c pa manjka nekaj izvorov: ncupravičcn politično— socialni monopol nekatcrih s kupin in kategorij ljudi (grupašenje), nepravilna porazdelitev družbene moči, pre velika administracija (birokracija), kritično gospodarsko stanje, predvsem narašč anje inflacije.
Ostro se odbija teza o tem, da so dohodkovna diferenciacija in socialna varno st ipd. najvažnejši in tudi poglaviten vzrok socialni diferenciaciji.
2.   -   Kritizira se tudi nestrokovno delo pri sestavljanju tez, kar je omogočil o prazno govoričenje in ,,filozofiranjc" brez podlage, pri čemer sc poudarja, da j e bilo izdelano obilno gradivo, ki je vsebovalo veliko statističnih podatkov, izde lana teorctska izhodišča ter predloge nekaterih nujnih ukrepov. Vse to delo skup ine strokovnjakov (Podmenik, Saksida) ni bilo upoštevano ali celo izrabljeno v n asprotnem smislu, kot so bile intence matcriala. Tako je prihajalo na scstankih d elovne skupinc za sestavo tez do teoretičnih in drugih nesoglasij, ki so se umetno
obhajali, teze same pa so plod kompromisov mcd raznimi interesi, tako v vrstah strokovnjakov kot tudi politikov.
Taka metoda je, kot ugotavlja tov. Podmenik, značilna za dek, naših političn ih forumov, ki so zato akcijsko, strokovno in politično neučinkoviti.
Namesto pravo enotnosti, do katcre bi prišlo na podlagi odkritcga razščiščcva nja in konfrontacije različnih stališč, se pojavljajo (čcsto) izsiljeni kompromisi in formalna enotnost ,,tihe večine", ki se ravna po ,,smcrnicah", ki jih dajejo najviš ji politični forumi CK, skupščine, vladc ipd.
Zato sc pojavlja upravičena skrb za uspeh konference in dvom v smiselnost t akcga razpravljanja nasploh.
Konferenca je večinoma podprla stališča, da v sedanjem trenutku najbolj rab imo načelno stališče in praktične, učinkovite ukrcpe, teorctska analiza pa naj bi se izkristalizirala skozi izvajanjc sklepov.
3.   -   Osnovni tcrmini so neprecizni, saj se ni niti enkrat jasno pojasnjcn poj em ,,socialna difcrenciacija", ki obsega tako socialno razlikovanjc kot tudi naspr otovanje (različnih po socialni diforcnciaciji deljcnih grup).
Govori se o razrednosti naše družbe, o dclavskem razredu, ki naj pokriva prak tično vse slojc naše družbe, tako da so vsi sloji znotraj njega in je torcj socialna di ferenciacija le njegova notranja zadeva. Očitnaje tendcnca, da se ,,pozabi" na nas protni razrcd, saj sicer ni mogoče govoriti o deluvskem razredu niti o razrednosti naše družbe. Razprava je pokazala nekaj clcmentov tega ,,nasprotnega razreda", ki se maskira z idcologijo samoupravne družbc, dcjansko pa jc samoupravljanje z anj le nova forma upravljanja (z ijudmi). Kot taka sc je pokazala predvscm ,,biro kracija", tj. nepotrebna administracija (tista, ki jo ustvarja ncodvisna administra cija za ohranitcv in pomnožitev samc scbc).
Preobrnitev upravljalske strukture (piramidalncga načina vodenja je zato bist vcn pogoj za odpravo tudi socialne diferenciacije.
4.   -   S tcm pa sc zavemo, da jc socialna difcrcnciacija globalen in ,,nujcn" p ojav naše družbc, če analiziramo krizno situacijo, v katero je zašla. Zato sc jo nc da reševati ločeno od drugih podobnih globalnih pojavov, še manj more to oprav iti le neka konferenca ali kak drug forum ZK.
Ta problem je problcm vse naše družbc in zato ne samo problem ZK, čeprav smo komunisti za pojav socialne difcrcnciacijc in socialne krize sploh najbolj odgovorni.
Tako poglobljeno in zaostreno analizo tcr kritiko pa sc izogiba izvcsti, zato s e večkrat odgovorni tovariši in organi (predlagane tezc pa še sploh) zatckajo k p ocnostavljenim stališčem, scstavljenim iz eklektičnega sklopa raznih, često si nas protujočih stališč posameznih strokovnih al: političnih interesnih skupin.
Zato jc razprava (posebcj tov. Podmenika) izzvenela v obtožko takc metodol ogije in v zahtcvo po sprcmembi način (in vsebine) dcla političnih forumov.
5.   - Naša ckonomska politika je bila taka, da je uveljavljala uravnilovko za nujno potrebne življenjske potrcbščinc, za drugc pa ne. To je vodilo do tcga, da si je cclakasta ljudi začcla nabavljsti luksuzno blago, da se jc sem preusmerila č csto tudi industrija in trgovina, tako da imamo s socialističnega stališča sumljivo strukturo produkcijc. To je scveda še krepilo socialno difcrenciacijo, potrošniško
miselnost, inflacijske težnje, izpodbijalo vsak ,,normalen" vrednostni in etični si stem in čcsto vodi do kriminalizacije, ki je celo ,javno priznana" in ,,pohvaljena"
Zato je poleg nujnih ekonomskih ukrepov potrebna močna revolucionarna z avzctost, ki izhaja predvsem iz etičnih pobud. Danes se kaže, da so poleg materia Inih problcmov prav moralni problemi tisti, ki najbolj tarejo ljudi. Večina politič nih sporov se prevesi tudi v spor načel in osnovnih moralno—etičnih pravil s ,,pra vili igrc", ki jo igramo.                 v
Uravnilovka bi se morala zato uvesti za realno neproduktivne sloje družbe (ad ministracijo), nikakor pa ne za osnovne življenjske potrebščine. Ustrezno bi bilo treba preurediti davčno in carinsko politiko tako, da bi se ne favoriziralo luksuz no blago in industrija polizdelkov ter razne tovarne, ki se ukvarjajo zgolj s sestavl janjem končnih produktov iz uvoženih delov po tujih licencah (kar je tudi indust rija polizdclkov). Ta namreč odžira kruhl> drugim, ,,poštenejšim" industrijskim v ejam, ipd.
6.   -   Opozorjeno je bilo tudi na precej obupno stanje v kmetijstvu, na zaost ale odnose in često izkoriščevalsko politiko do kmetov, ki se jim (večinoma zara di dogmatskih stališč) ne pušča vsaj toliko svobodno dejavnost, da bi si zagotovi li cnostavno reprodukcijo.
7.   -   Opozorjcno je bilo tudi na to, da pri intelektualncm delu ni toliko važ no matcrialno nagrajcvanje, kajti po tem ključu je a priori nemogoče vrednotiti to zvrst dela. Pač pa je nujno potrebno zagotoviti dobre ali vsaj znosne pogoje d ela (kar sevcda pomeni tudi eksistenčne pogoje). Vsiljevanje materialnega vredno tenja dela prihaja iz birokratskih slojev, ki sc ukvarjajo s fiktivno, zgolj samo seb e reproducirajočo dcjavnostjo in za katero lahko ,,velja" le ,,materialni kriterij".
Sam bi dodal še to, da se tu opaža po cni strani tcndenca, da bi se z izključno matcrialnim nagrajcvanjem intelektualnc dejavnosti ta izenačila z birokratsko, ta ko da sc danes vse kritike proti ,,ncproduktivni dejavnosti" v praksi usmerijo pro ti inteligenci, šolstvu, univerzi, znanosti in kulturi. Tako birokracija z abstraktni m združevanjem popolnoma nasprotnih načinov dela (birokratskega in intelektu alnega) odbija napade nasc in jih prevrača na svojega najnevarnejšega sovražnika - inteligcnco.
8.   -   Razprava je napadla tudi sistem posredništva (tako materialnega kot p olitičncga), ki ohranja vsc negativne plati našega sistema in dejansko izpodbija sa moupravljanjc tcr pravično socialno politiko.
Odprava nepotrcbnih socialnih grupacij in sistema posredništva bi šele vodila k ukinitvi piramidalne strukturc vodenja ter odtujitve družbene moči (v rokah p rav teh ,,nepotrebnih socialnih grupacij", pa naj se imenuje srednji sloj, birokraci ja ali kako drugačc).
Teze pa fiktivno izhajajo iz izdclancga samoupravnega sistema in sistema vred noi, čeprav obojega sploh ni. Zato so nujno drobnjakarske.
Popolnoma zanemarjcno jc šolstvo in univerza. Zato je dolžnost komunistov z univcrzc, da to izdelajo in vnesejo kot amandma.
Tu.se zopct pojavi vrednotenje intelektualnega dela, problem štipendij, neraz vitih področij, ipd.
V Sloveniji (pa tudi Jugoslaviji) že vsa leta po vojni ,,vlada" relativno tenak sl oj ljudi, ki se grupira v te ali one skupine in interesna jedra. Tak način ohranjevan ja nekega sloja na vrhu družbcnc lestnive vodi h kompromisarstvu, nepravilni sel ekciji, koncentraciji moči in jasno pospešuje socialno in politično diferenciacijo. Zato se tudi scdanja ,,hajka" okoli socialne diferenciacije ocenjuje zelo skeptično, na univerzi celo pretežno negativno, prisotni so upravičeni dvomi v uspeh. Zato se pojavljajo mnenja, predvsem med študenti, da nam bo šele skrajna zaostritev k rizc odprla perspektive dejanskega samoupravljanja in socializma in tudi odprava vzrokov za ruupravičcno socialno diferenciacijo. To pa je revolucionarna naloga in le-tej smo lahko kot komunisti zavezani.
Vsekakor obstaja upanje, da z odločno akcijo že zdaj kaj premaknemo in pop ravimo, tako da se izognemu najhujšcmu. Toda to ne sme biti samo naloga komu nistov v konferenci ali na CK, temveč vse Zveze komunistov, vseh državljanov na še republike in sploh vse države. Zato je nujno, da se stališča konference prenese jo na zvezni nivo. To pa je že drug problem, ali pa tudi ne.
Ljubljana, 8. 11. 1971
A. Ule
Stališče OO ZK Pedagoške akademije do razmer na PA
K o 1 c g i c e,   k o 1 e g i !
V času, ko je vsa slovenskajavnost seznanjena s problemi otroškega varstva, osnovnega šolstva in šolstva nasploh, želimo opozoriti na študij na PA, ki je neka j samosvojega. Študenti siao mnenja, daje študij v takih razmerah, kakršne so, o težkočen ali celo ncmogoč.
Zgradba PA na Starem trgu je nckdanji ,,samostanski dvorec", prostori v njc m pa so dotrajani. Predavalnice so majhne, slabo kurjcnc, ncprimcrno osvetljene. Študenti nimamo skupncga prostoraza izvcnštudijske dejavnosti, pa tudi študijs ke sobe ni. Zanidi prostorske stiskc ne morc normalno delati knjižnica, ki jc trcn utno v dveh prostorih. Od teh je eden nekakšen predprostor, drugi pa čitalnica, knjižnica in konferenčna soba obencm.
Poleg stavbe na Starcm trgu ima akademija oddelke tudi na Krekovem trgu v prostorih biotehniske fakultete. Prostori so v večini mnogo Itoljši kot na starem trgu, moti le hrup z enc najbolj prometnih žil v Ljubljani. Goyorilo se je, da bi PA dobila celotno zgradbo biotehniške fakultete. Študenti smo odločno proti te mu, ker bi to v marsičem pomenilo prehod iz dežja pod kap. Skupne predmete p oslušamo na Prulah v dvorani krajevne skupnosti. Na predavanjih pišemo na kole nih tudi tri, štiri ure nepretrgoma. Kaj takega sc verjetno ne dogaja na nobeni dr ugi višji ali visoki šoli. Mislimo, da tako pisanje, sede, v skonjcni drži, študente u bija moralno in fizično. Kljub temu moramo biti hvaležni krajcvni skupnosti Pr ule, ker bi brez njene pomoči ostali brez strehe. Borbo s prostorom irnajo študen ti knjižničarstva, ki imajo del predavanj v univerzitetni knjižnici, in jim primanj kuje stolov. Oddelek likovne vzgoje pa se seli iz ene stavbe v drugo. Studenti ke mije imajo svoje prostore v Vegovi ulici in so verjetno najboljše opremeljeni. Vsa ta raztresenost prostorov pripomore k temu, da študenti ,,dirkajo" s Starega trga na Krekov trg, od tam pa skozi predor ali okrog gradu na Prule, pa mogoče še v Vegovo ulico, iz enega predavanja na drugo tudi četrt ure. Posledica tega je, da so študenti utrujeni, zlovoljni in neaktivni. Prav takšni so pa tudi profesorji, ki ji h tarejo iste težave.
Druga stvar, ki nas tarc, pa je metodičnost pouka. Mnenja smo, da nam da na ša šola dovolj teor:tičnega znanja. Kljub temu pa smo premalo pripravljeni na bo doči poklic, kajti teoretičnega znanja nas ne nauči uporabljati v praksi. Vzrokov za to je*več. Eden izmcd pogojev za bodočc uspešno učiteljevo delo so hispitac ijc in nastopi. Tu pa študenti naletimo na probleme, katerih rešitev ni v naši mo či. Po učnem programu bi študent moral opraviti določeno število hospitacij in nastopov, česar pa ne   more v ccloti opraviti zaradi mačehovskega odnosa ljublj anskih osnovnih šol do ^tudcntov PA. Mnenja smo, da so pristojni zavodi prema lo zainteresirani za pripravo kvalitetnega učiteljskega kadra. Tako se dogaja, da i inajo študentje posameznih oddelkov nastope brez hospitacij ali pa se na hospita cije in nastopc vozijo v Kranj. Na drugi strani pa imajo nekateri oddelki hospita cije in nastope vzorno urejene, za kar gre po našem mnenju zasluga nekaterim pr ofesorjem s teh oddelkov.
Samo po scbi se nam vsiljuje vprašanje, kje je tista didaktična nuja po povez anosti med učitelji - praktiki na osnovnih šolah, učitelji - teoretiki na PA, ter študenti, ki smo pri sedanji nepovv/anosti najbolj prizadeti.
Postavljamo si ludi vprašanje, ali je na naši šoli moralna vzgoja ,,tabu", ali se o tem dovolj govori. Ali se naši učitelji in vsi pristojni forumi zavedajo,da smomi bodoči kreatorji mladega človeka, samoupravljalca v socialistični družbi? Ali pa sc jirn zdi, da je bilo to vprašAnje rešeno v prvi petlctki? Mislimo, da temu ni tako, vendar trenutno stanje potruje naš dvom.
Pričakujemo, da se bo v najkrajšem č.isu začel reševati tudi problem učbenik ov, ki jih primanjkuje ali pa jih sploh ni; pomanjkanje teamskega dela, ki naj bi potekalo pod vodstvom učitelja-mentorja, in da bi končno uvedli tečaje fonetik e, ki so nujno potrebni bodočemu učitelju.
K tem odkritim besedam nas je privedlo uolgoletno brezuspešno in včasih pri pristojnih forumih dokaj neresno reševanje problemov.
Lj., 18/11-71
Stavka hrvaških študentov
Sočasnost: v Zagrcbu na univerzi sc začne štrajk, v Ljubljani govori o hrvašk cm študentskcm gibanju član CK ZKH. Ali nam lahko intbrmacijc iz tretje roko pripomorojo do kritičncga stališča do tega pojuva? Jure Bilič ne odgovarja na ja sno zastavljena vprašanja. Vsaj na moja ne. Namcsto ocene razlagc in opravičcva nje. Spomnim sc, dajc bilo nckoč na univcrzitctni partiji jasno rečeno: v politič ne zadcve drugih republik se nc moremo vmešavati. Niti kritizirati. Danes smo pa tu: štrajk v Zagrebu in neumcn nastop Toncta Remca, ki dajv bianco menico v roke nekomu, ki ga sploh ne pozna.
24. novcmbra scm v Zagrcbu. Prva postajaje Studentski ccntar, umverzitetni odbor, odbor za koordinacijo SSZ. Stavko podprlo 29 fakultet, pričakujojo pod poro šc prcostalih fakultet, ko bodo na njih pripravili zborovanja. Prispcla pod pora iz Vinkovcev, kjcr so ustavili pouk v nckaterih srednjih šolah. Izvješče s plenuma SSH.
Potcm razgovor v prcpolni sobi. Po oeeni jc hrvaški delavski razrcd v takem položaju, da je vsako odlaganjc štrajka škodljivo. Štrajk jc bil napovcdan za ,,sijc čanj". Vsiljuje sc mi miscl, da ni toHko v stiski dclavski razrcd kot pa študentsko vodstvo, ki hočc izkoristiti podporo politiziranih študcntov. Povod je jasen: dcvi zni sistcm. Pa cilji? Govori se o Centralnem komiteju. Nckdo tneni, da jc nevar nost ponovitve Čehoslovaške v Jugoslaviji. Znotraj Jugoslavije. Šepctanje o izku šnjah nckcga starejšega, z nasveto obdarJLnega gospoda. Na posvetovanjc prihaja jo starejši ljudjc. Študentje odnašajo lctake: Splošni štrajk, Dohodek delavcem! itd. Komentarji na Bijeličev nastop. Da so študentc z grožnjami izgnali s seje CK. Govorijo o Budiši.
Pot do filozofskcga faksa. Udcležiti sc hočem neposrednih razprav. Poslopjc je umirjeno. Srcčam Duška Cizmiča - Maroviča, žc dolgo znanega pod ,,levica". Sedimo v zadimljcni dvorani 57. Skraja čisto prograinske diskusije. Nobcnih vo čjih razhajanj. Publikajc pozorna, vidim, da prinašajo vino. To je znak, da ni ko ntrole. Delovno predscdstvo je slabo.
Razprava o seji Gradskog komitcta ZKH, kamor študentov niso povabili, čc prav so o njih razpravljali. Prvc zahteve, da glcde na zalitcvani cilj (na tabli za hr bti govornikov pišc: ŠTRAJK DO POBIJEDI") nobenih frakcij. Torcj prcdvidcva jo difcrenciacijo. Govorijo o smiselnosti dcsetdnevncga štrajka. Da bodo na kon cu preverjali rczultate in sc odločali za nadaljcvanje.
Ecce quomodo, ko si govoril, tovari.š Bijcdič, na tolcviziji?
Govori sc o nastopu CK ZKH, ki jc podprl (baje) idcjo štrajka, ne moro pa sc strinjati z metodo. Verjamejo, da jc CK z njiini Govori so o neenotnosti na 22. seji CK.
Kritika socialnc difcrcnciacijo mora biti osnovno vprašanjc. Žvižgi. Zahtcve delovnega predsedstva, naj sc govori sarno o deviznem ,,sustavu" ne pa o obrob nih vprašanjih. Vsa ta vprašanja bomo rcšili potem, ko bomo pri prvcm zmagali! Devize tistemu, ki jih ustvarja!
Vedno znova kritike obvcščanja, ki hoče prikazati položaj kot razhajanje me d CK in štrajkaši. V vsaki diskusiji vsaj cnkrat kritika tiska in poročanja. Ni vidc ti, da žclijo sami organizirati boljše obveščanjc. Tisk jcmljejo, kotda je samosto jen. Da so v CK z njimi, čcprav poročajo drugačc.
Študcnt ne morc izgubiti drugega kot scbe, dclavcc pa morc, čc glasujc v pod jetju ,,proti", in sicer rcvščino, ki jo ima. Insceniranje samoupravnih odločitcv.
Univerzitetni komitc upošteva osnovne intcnecštrajka, ne strinja pa se z mc todami. Govori se, da so odlašali z objavo svojega stulišča. Osnovni razlog ni spo ren.
Rektorat se ne strinja z neskončnim podaljšanjcm štrajka, podprl pa je desct dnevni. Zahtcvc po cnotnosti.
Kritika CK: ni bilo pričakovati kaj drugega, kot da obsodijo.
Prva radikalna zahtcva, da jc trcba obravnavati dcvizni sistcm v ccloti celcga sistcma, pri tem pa pridemo do zaključka, da jc osnova vscinu tcinu socialna di ferenciacija. Zahteva po pravici štrajka in demonstracij.
Dosti nam je usodnih odločitcv in usodnih sej! Radikalna zalvtcva po takojš nji spremcmbi dcvizncga sistcma je taktičnc narave, saj sc ga ne da sprcmeniti v treh dneh.
Nekdo iz komisije za sklepe ugotovi, da sklepi včerajšnjcga zborovanja, ki jih je komisija oblikovala, sploh niso šc potrjoni.
Izglasujcjo, da ostanc stari koordinacijski odbor v ncsprcmenjeni scstavi.
Prcdlog, da jc trcba takoj poklicati na razgovor J.B. Tita in predstavnikc vlad tcrCK.
Nastopi Duško Marovič: lluzorno jc bilo pričakovati podporo CK. Trcba jc definirati startnc osnovc štrajka, kar pa ne morc biti zahteva po spremcmbi dcvi zncga sistema. Jczikovnim ,,čistimcem" ni povscm jasno, da sta ,,sustav" in sis temj3va različna termina.
Če pristanemo samo na problem deviznega sistema, prihajamo v splet sistem skih odnosov, kar je praktično boj za oblast. Kakšcn je ta boj za oblast, je doka zal Marko Vcsclica. ki jc bil najprcj unitarist, nato 68. lcta policaj, na koncu pa nacionalist. V primeru Milutina Baltiča no gre toliko za konkretno afcro kot pa za problem sindikatov, ki jih delavski razred zahteva. Študcntjc ne smejo biti ju rišniki za nove garniture oblastnikov. Lcva predpostavka študentskega gibanja jc izstopanje iz klobčiča boja za oblast. Studcntsko gibanje ima svoj plafon: to je stalen odpor. Znotraj gibanjajc stalno mogoča birokratizacija, kar jc dokazalo sedanje študentsko vodstvo. Žvižgi in odobravanje. Tu se odločneje začenja di ferenciacija). Znotraj politikc, kjer gre v bistvu za kadrovskc spremembi1, študcn tje ne smejo biti. Tu sc začne razmejcvanje v gibanju na.levo in desno.
Nastop predstavnika strojne fakultctc. Podpora in giožnja. Tu je dosti koleg ov, ki vam lahko pomagajo pri preprečevanju ekscesov. Gibanje mora za vsako ceno ostati enotno. Tu ni lcvih in desnih. Kdorhoče uveljaviti to razccpitcv, je pravokator. Tako jc treba odstraniti.
Noben CK ne morc preprcčiti, da bi se ne borili za spremembo celotnega sis tcma, kcr s parcialnimi rešitvarni rcšujcmo stvari parcialno.
Imamo pravico do svojih mctod.
Srcčko Mandič: zahteva, da sc jc treba držati v ccloti sklepov včcrajšnjega ple nuina SS. Očitno jc, da nc želijo globalnc razpravc o družbeni problematiki, kcr bi na tako ,,nevarnerrT faksu utegnilo to pripeljati do ditcrenciacijc. Mislim cclo, da načrtno ovirajo potck razpravc v tako smcr z dobro premišljcnimi vložki ,,in forrniTanja" in prikriiih groženj z nasiljem. Mandič: Biti moramo v skladu z načc li in platformo CK, čcprav se ni treba strinjati z vsakim stališčem. Razprava je ne varnb zaostrena. Prijavljajo se diskutanti, ki odkrito podtikajo ,,nazovi-levici" nekatere stvari: da jih hočejo speljati na ulicc, da so provokatorji. Vidim nckega študenta., ki se bcsno ozira v ,,lcvičarje". Vidim drugega, ki hodi okrog kratko pristriženih las, s poševno poveznjcno čepico in vojaško držo. Spomni mc na zgl edovanjc po žalostnih kreatarah iz zadnje vojnc. To jc prisotno v tem duhu nasi lja tako imcnovanega študentskega gibanja. Nestrpnost. IZključevanjc argumenti ranega razgovora. Izključcvanjc vsakcga razmišljanja o osnovanosti take akcijc. Nobenc diskusije zunaj deviznega rcžima.
Ante Vištica: Tristoletna revolucionarna tradicija filozofske fakultcte.
Jerko Derck: ,,Levica" se jc od jeseni scm organizirala. Scdaj si upa cclo to, da napada CK. To so provokatorji, ki hočcjo spcljati akcijo z začrtane smeri. Spo mnim se, da je nckdo prej ostro nasprotoval zahtcvi, da se jc treba fcoriti proti vs aki politični oligarhiji. Hrvaška politična oligarhija daje boljša kot druge, ker se bojujc za iste cilje kot to študentskogibanje, lc da z drugačnimi mctodami.
Volimo, ali boino imeli svojo policijo!
Ha, svojo policijo!
Ni volitev, razburjcnje raste.
Glasujcmo za stalno tribuno! Glasujejo. BO! Ne, ne bo, proti je večina, ni pro ti, glasovanje se razbija. Naj ima tribuno tisti, ki hoče govoriti.
Razprava se spremeni v prcpir. Duško Marovič rcagira na nckaj in liočc prcb rati citat iz Mein Kampf - Hitler pravi, da je razmišljanjc največji sovražnik dob re oiganizaeije. Vzamcjo mu mikrofon. Kriči. Prekine ga nekdo. ki skoči na govo rno mizo in zahteva obračun s takimi provokatorji, ki. navajajo Hitlerja. Očitno jc izbran ravno pravi citat. in da jc zadel. Zdi se mi, da jo organizirano stalno vrtc nje v krogu deviznega sistema in ria nekdo ne želi širše debate. Grem proti izho du. Nekdo pravi kolegu: Imamo mi par kvalitcta, koji su došli iz ekonomije. Da bodo ,,lcvičarjc" nasilno vrgli ven. Prav oni s ,.kvalitetami" priganja živčni klo bčič, ki je tik pred pretcpom, naj gredo ven, da bodo lahko pospravili. Onemogo čiti je treba pogovor. Toda ljudje poscdajo. Pogovor bo! Pri vratih nekdo pravi: pokliči stran svoje prijatclje. Nckaj bo! Toda ,,kvalitete" z ckonomijc, jc videti, da ne želijo iti v žerjavico po tak kostanj.
Marovič razlaga. Nasprotniki sc morajo strinjati z argumcnti. Neki znancc iz konference o ustavnih amandmajih v Ljubljani ga spomni, da po Marksu taktiko boja določa nasprotnik. Res je, levičarji, ki so zdaj rcsnično lcvi - in verjctno jc najboljc pristati, da so drugi desničarji - nc bodo zinagali s prepričcvanjem. To dajc upanjo. Da ne bo zmagala desnica, ki sc jc sama tako imenovala in logiti mi rala. Ko odhajain. se pogovarjajo o utopiji. V tem gibanju se jc utopija kot socia lni projckt spustila na nivo dcviznega sistcma. Utopija.
Pri izhodu opazim mizo, za njo sedi tisti s ,,kvalitctami" in kontrolira osobne izkaznice. Torcj se jc faks zaprl.
Marjan Pungartnik
BODIMO REALISTI
-ZAHTEVAJMO NEMOGOČE!
Po daljšem času smo študentje spet zakorakali z rdečimi zastavami in seveda z obveznimi trobojnicami ter harmoniko med nič hudega slu teče Ijubljanske občane! Tokrat za spremembo — po pločnikih.
Govoriti nameravam o akciji akcijskega odbora za izgradnjo nove EF (24. nov.) ter o njeni sindikalistični vlogi v svetovni revoluciji.
Študentsko gibanje v Ljubljani je že preživelo svojih prvih nekaj faz. Vendar nekateri novi dogodki pričajo, da se vedno znova vračamo na pozicije, ki jih je naše gibanje že zdavnaj prešivalo in spoznalo za neza dostne. Še vedno se učimo; ob tem pa se premalo pozorno obračamo k tistemu, kar je že zgodovina, v kateri smo aktivno nastopali, in tistim momentom revolucfonarne prakse naših kolegov po svetu, ki so zrasli i z istih problemov, kot se zdaj postavljajo pred nas. In vsemu tistemu, č emur pravimo revolucionarna teorija.
Praksa lanskega leta nas uči, da kakršenkoli javni nastop študentske ga gjbanja (demonstracije, manifestacije) ni niti najmanj enostavna stv ar. Se vse dozdajšnje javne manifestacije našega mnenja so se izkazale za prvovrstno ljubljansko atrakcijo; našega fizičnega nastopa se ni ustr ašil nihče izmed tistih, za katere bi radi, da bi se. Pohovhia ulice je ma nifestacija žive sile, fizične prisotnosti. Ta pa je ena zadnjih možnosti, ki jih imamo na izbiro za realizacijo našfh hotenj. Če jo izrabljamo kot metodo vsake kurje procesije, kot metodo za vsak nastop pred javnost jo, je njena ostrina v pravem trenutku le še rjav nož.
Lanska zasedba FF je bil korak naprej v poskusu radikalizacije giba nja. 0 uspešnosti tega koraka tu ne nameravam govoriti, poudariti ho čem le idejo, ki je bistveno presegla dotedanja hotenja: vrnitev (zgolj) žive sile na univerzo, graditev svoje trdnjave, začetek lastne teorije gib anja, ki raste iz naše dejanskosti, razvoj subkulture, nove etike in novi h medčloveških odnosov (kar običajno preprosto, a pošteno simplifici ramo na stavek: ,,Ampak — lepo pa je bilo na zasedbi!"), trenutek, ko lahko začenjamo živeti naše gibanje. V tem trenutku začnemo spozna vati, kako velik pomen za usmeritev naših akcij nosi v sebi osrednji ko ren te družbe, take, kot se je postavila pred nas, nas s svojo pojavo fra pirala in gnala na ceste in od tam nazaj na univerzo (kar je mogoče zan jo usodno? ), kjer smo spet globoko vdihnili in zagledali njen pravi ob raz.
Tu smo se iz cestnih kričačev nenadoma spremenili v gverilce, ki z najo napadati z /seh strani.
In po vsem tem se mi zdi, da je povsem nesmiselno tako potovati po ledenih ljubljanskih ulicah, kjer lahko vsak hip komu spodrsne, kot sm o to počeli v uvodu omenjenih — manifestacijah. Prepričan sem, da go spoda iz prelepih palač ob Šubičevi niso bili ničganjeniobpovorkištud entov, ki delajo v tako mizernih pogojih, kot na EF, Medicinski fakul teti in še dugod. Mogoče smo dosegli ravno nasprotno. Sreda, 24. no vember 1971 je bil za ljubljanske potrošnike velik dan: odprt in vsako mur na ogled dan je bil MAXIMARKET, ob lem pa jim je sam Oče ne beški poslal še veselo prepevajočo tropo študentov, ki so bili sicer zelo nevarni, niso pa nič storili-
Ker hočemo nekaj storiti, storili pa s tem nismo kaj posebnega, nas pač to še čaka. Transparent o študentskem samoprispevku sem razum el v njegovem ciničnem smislu in upam, da sem imel prav. Iskanje in p rosjačenje za kakršni m koli finančnimi sredstvi v kakem skritem trezo rju na univerzi je žalostno kot so žalostni tudi raznorazni odloki, zahte ve, stališča, prošnje, zastave in harmonike. Zborovanja, ki se končajo z besedami, da se zdaj pač RAZIDEMO, so nepotrebna. Ostaja nam la hko štrajk, pa ne le ZA novo EF, ampak obenem tudi PROTI vsem in vsemu tistemu, ki je krivo, da te fakultete po enajstih letih še ni, da se pojme ,,znanost", ,,univerza", ,4zobraževanje", ,,študent" tretira tako,
kot pač sc; PROTI vsemu tistemu vserazumevajočemu, ki se nam skoz i dejanskost kaže kot nekaj popolnoma nerazumnega. Ostanejo nam tr da garanja, štrajki, tu nam ostanejo tudi demonstracije, kjer trobojnice niso tako pomembne, kot je pomemben sam namen akcije.
Vsi so kričali, vesel sem bil, Jaša se je smehljal, ko je bil proglašen z a provokatorja tik pred besedami zadnjega govornika o enotnosti slove nskih študentov. Le Kidrič je ostal z rokami v bokih resen in nam ves čas poskušal nekaj povedati.
,,GIBANJE, KI NI PRIPRAVLJENO TVEGATI POŠKODBE, CELO SMRTI, JE EN DREK VREDNO". (Jerry Rubin: DO IT)
Pavle Zgaga
Panični znanosti na rob
Roel tni jc s svojim predavanjem pomagal razjasniti nekatcra vprašanja, naka tcra nisem vedel odgovora. Na primer, kako je bilo mogoče, da jc Gibanje za boj proti uničenju narave doživelo tako širok obscg: ne samo intcrnacionalen, saj se proti dimu in onesnaženju zraka, zemljc in vodo borc od Rcna do Tihega oceana. Zanimiva je tudi notranja struktura tega gibanja, ki vključuje sicer tako nasprot nc slojc prebivalstva, kot so študcntjc, uradniki, delavci, uslužbcnci administraci je, kmctje, gospodinje incelo vojska. Vzrok za tc, včasi izredno ostre protestc jc vcrjetno res v ,,paniki pred pošastno smrtjo samouničenja." Strah pred apokalip so jc segel v dežclah prvega svcta prek razrcdnega sovraštva.
Toda Roel ni dal odgovora predvsem na dve vprašanji: k;'1 Sen jc (njcgov) od nos panične znanosti do marksizma, in kar se rni zdi šc pomunbncjše: do kakšnc merc je to Gibanje v prvcm svctu ,,občczemeljsko", ali pa je morda ,,odrcšujočc" pred uničenjcm le prvcga sveta.
V pogovorih s soinišljeniki Gibanja me je večkrat motilo, da so nam, nerazvi tim, odsvetovali standard, ki - kot jc vidcti njim grozi scdaj z uničenjem. Kako naj siia vrana lačno poduči in kako naj druga drugo razumcta?
Rocl je govoril o grozcči nevarnosti popolncga uničenja prvcga sveta. Toda po glcjmo še naokrog po zemlji. Tudi drugod straši sinrt in uničcnje: apokalipsa trc tjega svcta. Jasno jc, da je uničenje prvcga svfta apokalipsa celega plancta. Manj jasno je, da apokalipsa trctjcga sveta ni nič manj^rozotnejše uničenjc človeštva. Če jc vrcdnotiti ,,apokalipso" sploh mogoče, potcm jo vsak meri s svojcga lastne ga položaja v svetu - ta pa je za razvitc izrazito nadmočen, torcj jc verjetnost pr cživitve večja.
Prav tako očitno jc, da nas na nevarnost popolncga uničcnja, na prilagoditev naše miselnosti in mentalitcte na svetovno katastrofo, žc prtvajajo. Na to je lepo opozoril J. Stanič v Dclu 9. 10. 1971: ,,. . . nihčc v tem sveui-.sc ni pokazal resne vcije, da bi prispeval kaj bistvenega k iskanju rešitve (pakistanskega problema). Vciesile molčijo, srednje in male države molčijo, OZN rnolči . . . Vsi so si svoj m olk in mirno vest kupili z nekaj dolarji pomoči.
Tragedija 9. milijonov je notranja stvar Indije in Pak;štana in saj se svet ne bo vmešaval v notranje zadeve drugih. Saj gre končno res samo za življenje bednih in nikomur potrebnih ljudi. Saj ne grc za rasno diskriminacijo, za svobodo politične ga prepričanja, za demokratične svoboščine, za socialno pravičnost (...). Ne g re za velikc idealc, načela, doktrine . . . Gre le za devet milijonov arionimnih otr ok, starcev, mož in žena . . .
In še za nekaj gre: za to, da v zavesti sveta razne nigerije, in vzhodi pakistani in somalijc in sudani in podobne lokalne tragedije postajajo obrobne malenkosti, čejih le uspe lokalizirati - vsccno za kakšno ceno."
Posledice takšne zavesti so,strahotne. To, kar skušamo danes ,,lokalizirati", bo morda.še v času našega življenja postala večina človeštva.
A vrnimo sci. Vprašanje jc, koliko en svet razume apokalipso drugega? Razvi tim pomeni grožnjo prihodnosti, nerazviti žive z njo. Tretji svct čuti apokalipso prvega sveta v svoji lastni apokaliptični prihodnosti. In ne more razumeti gibanj kot so Gibanje za očuvanje naravnega človekovega okolja, ne more razumeti niti panične znanosti. Za ge.to, v katerem živi tretji svet, jc izraz panika odvcč - tisti. ki bi se ji prepustil, je obsojen na izgubo šc tistega zadnjega, kar ima - životarjen jc.
Kaj je mogoče storiti tu in tam, v prvem in v tretjem svetu? Pridigajo nam, naj gremo po njihovi poti, a hkrati nam prvi svet ponuja kot edino vrednostno k ategorijo svoj lastni napredek - svoji lastni ckspanziji v prid. Res je vprašanje, za kaj naj bi se zaostali odrekli dobrin, ki so pri razvitih že ncpomcmbna vsakdanjo ¦ t. In neumno je, če kdo verjame, da bo iz svoje privatnc lastnine prvi svet pripra vljen odstopiti del svojega standarda na račun napredka nerazvitih.
Apokalipsa enega je tudi apokalipsa preostalega dela človcštva. Apokalipsa je cna sama, tako kot je en sam skupen planet. Le da apokujipsi med seboj nista ,,i z.enačeni", se ne ,,pomirita'\ pač pa uničenje prvega svcta uniči tudi tretji svet b rcz možnosti obratnega. Kajti, če nc bo pitne vode, jo bo dala tehnologija, ali pa jobodo poiskali drugje. In če bo človek prvega sveta svoje okolje uničil tako uč inkovito, da v iTJem življenje ne bo več možnb, si bo prostor poiskal drugjč. Tam, kjer ga je šc .,d«volj" in je narava ,,zdrava". Dejstvo, da že ilanes živi tam ,^pre več" ljudi, bo obrobno. V imenu napredka in civilizacije iif zgodovine in prepros te nuje človeka prvega sveta ne bo pekla vest zaradi tega ,,drugega" uničcnja.
Odgovora, ki bi nas zadovoljil, ne dobimo pri panični znanosti. Mnogo trezne je odgovarjata Fanon pri nerazvitih in Cleaver pri razvitih. Zato bi bilo morda bo lje, ko bi nas manj podučevali in raje iskali z nami možnosti za enotno fronm pr oti eni sami, svetovni katastrofi.
P. Kristan
Lov na čarovnice se nadaljuje
Javnost nioram seznaniti z nekaj dejstvi v zvezi z akcijo nekaterih p oslancev, ki so jih dozdaj vešče prikrivali. Zaradi objektivnih okoliščin (drugje mi tega niso hoteli objaviti) javnost s temi dejstvi seznanjam m
10 pozno.
1.  Javna komunikacijska sredstva so z navajanjem netočnih podatk ov in s tem, da so bila nekatera dejstva namerno prikazana netočno, ja vnost zavajala. Odgovornost za to nosijo funkcionarji pri RK SZDL.
2.  Trditvc funkcionarjev pri RK SZDL, daje javna razprava trajala mesec dni oz. mesec in pol, je netočna in neresnična. Netočno je celo poročilo RK SZDL skupščini SRS, da je ,,javna razprava oz. verifikacij a možnih kandidatov trajala od 28. maja do 15. junija", saj so bile obč inske konference SZDL s predlogi možnih kandidatov za predsedstvo SFRJ seznanjene šele z dopisom RK SZDL, ki so ga prejele 2. junija t. I. Za razprave so imele občinske konference na razpolago 13 dni.
3.  Do roka je RK SZDL prcjela samo 30 odgovorov občinskih konf erenc (od skupno cca 57). Od tega je 10 konferenc imelo dodatne pred loge. Javnost pa so informirali tako, kot da je 30 konferenc imelo dod atne predloge. S tem so želeli prikriti napake v postopku. Napačno inf ormacijo so nato širili razpravljalci (glej razprave Matevža Krivica in st ališča UK ZKS). RK SZDL pa teh napačnih informacij ni hotela dema ntirati.
4.  V dokumentaciji, ki je bila o tej akciji nekaterih poslancev pripr avljena za RK SZDL, manjka dopis predsedstva RK SZDL z dne 1. jun ija (v katerem občinskim konferencam SZDL predlaga kandidate v ver ifikacijo). - V skladu s tem ta dopis tudi ni naveden v dokumenti ,,Kr onološki pregled dogodkov in akcije skupine 25 poslancev", ampak je ta dokument prirejen tako, da je videti, kot da je javna razprava o mož nili kandidatih po občinah potekala od 14. maja do 15. junija, tj. skor aj mesecdni. In ta dokumentacija je bila pripravljena za seji RK SZDL tcr poslana vsem občinskim konferencam SZDL!
Na osnovi tcga ugotavljam:
1.  Postopek evidcntiranja in kandidiranja za člane predsedstva SFR J iz SRS je SZDL vodila zelo slabo in malomarno, zato menim, da zav estni družbeni faktorji ne smejo evidentirati Janeza Vipotnika ponovno za predsednika RK SZDL in da bi moral s tega položaja odstopiti.
2.  Predlagam, da RK SZDL in organizacije ZK razpravljajo o moral no politični odgovornosti vseh tistih funkcionarjev SZDL, ki so z navaj anjem neresničnih podatkov in z drugimi oblikami manipulacije zavaja
11 javnost.
Če družbenopolitične organizacije ne bodo v enaki meri kot do akc ije nekaterih poslancev kritične do naštetih nepravilnosti, in če tej krit iki ne bodo sledill ustrezni ukrepi, menim, da bo akcija zavestnih druž benih sil proti organizatorjem akcije razvrednotena. - Saj bi to pomen ilo,_da uporabljamo različna merila.
Čeprav se še vedno strinjam s kritičnimi pripombami na račun akcij e nckaterih poslancev, se distanciram od sprejetih ukrepov (t.i. sankcij) proti organizatorjem poslanske akcije, če družbeno politične organizac ije ne bodo sprejele tudi sankcij v zvezi z zgoraj naštetimi nepravilnost mi v delu naših izvoljenih organov.
Lov na čarovnice naj se torej nadaljuje!
ANTON PACNIK
Opomba:
Na razširjeni seji 10 SZDL v Domžalah je sam Janez Vipotnik predl agal sankcije proti Matičiču, in to, naj mu IO SZDL predlaga odstop s položaja republiškega poslanca - na seji RK SZDL pa je slovenskemu narodu svetoval, naj ne bi lovil čarovnic. Vse kaže, da Vipotnik svoja s tališča uspešno prilagaja ,,situaciji". (T.P.)
CENJENI GOSPOD E.R.(morda kot Emerički Romuald) Namesto uvoda     (umjesto proslova)
U lipanjskimzbivanjima 1968 na Sveučilistu u Zagrebu studenti sun a primjer Vjesnikovu kuču nazvali ,,našim Springerom",na što su ,,vjes nikovci" oštro reagirali i beskrupolozno se obračunavali s lijevo orijenti ranim studentima svim mogučim neistinama, pa čak i falsifikatima, ne videči da im studenti time zapravo dijele komplimente! Jer Spinger nije tada imamo takav monopol u svojim rukamaštoga ima Vjesnik u S.K. H rvatskoj, nego ,,samo 38 % cjelokupne zapadnonjemačke štampe. No, kako po zapadnonjemačkom ustavu taj procenat nije smio prelaziti pre ko 25 %, to je Springer silom zakona morao rasprodati onih prekomjer nih 13 % akcija. Toliko usporedbe radi! Springer bi se morao preseliti k nama, jer bi ovdje bolje prosperirao.
(Milan Kangraga - ,,Fenomenologija ideološko političkog nastupan ja jugoslovenske srednje klase")
Tokrat, dragi gospod, ste zares zašli predaleč. Ne vem sicer, ali ste z ašli bolj v desno ali bolj v levo (čeprav vem, da Vi principielno nikoli n e zahajate v levo), dejstvo je, da ste nam naredili ,,nepopravljivo škodo", Bralci Vašega koncerna bodo lahko posumili, da imate celo kaj proti n am. Vendar bi bil to popolnoma zgrešen in škodljiv zaključek, ki bi nev arno poslabšal naše solidne poslovne stike. Prepričan sem, da gre za ma njši nesporazum, ker vi organsko niste sposobni biti šovinist ali kaj tak ega.
Vaša firma ,,VUS" (Vjesnik u srijedu) se je v zadnjem času preorien tirala na izdelovanje rezervnih resnic z napako, Vam pa očitno zaupala • še dokaj neraziskano slovensko tržišče. Zaradi tega ste se morali preobl eči v skavta in neutrudno očrniti konkurenco, ki bi se lahko pojavila. S amo po sebi se razume, da Vi niste tako naivni, kot so skavti, ste pa zat o skavtsko hrabra persona. In tako se je rodila Vaša polemika ,,Kolegija lnost", v kateri ste morali v spretnostjo čarodeja devetindevedesetkrat dokazati,da je črno belo in nasprotno.Mislim, da bo naslednja naloga, ki vam jo bo zaupala firma, dokaz unitarističnih pretenzij Eskimov nad Vašo lepo domovino. Vsa razlika bo v tem, da Vam ob tej priliki ne bo treba nastopatikot skavt temveč kot pravi kabaretni hipnotizer. Vaši argumenti pa bodo močno ekonomsko-politično podkrepljeni, kot se za hipnot zerja spodobi.
Dragi gospod, čisto nas je zaslepil ognjemet Vaših ,,argunientov". Gr do ste zdelali Mirana Mejaka, pa ne zato, ker ste ,,odkrili, da je v svoje m intervjuju morda povedal kakšno resničico o ,,hrvatskom dijelu jugo slavenske birokracije". Ubogi Mejak, saj ni vedel, da imate Vi patent na resnico in zadnjo razsodbo v vseh zadevah tako v Jugoslaviji kot na Hrv atskem. Sploh pa je najbolje, če se Vam vse verjame in to brez častne besede, drugače bi znal biti ogenj v strehi. Vsega zlomka ste naprtili Me jaku, vmes pa ste si po inalem ves čas bili v laseh z logiko. Tako je pale ta neumnosti segla od licitiranja, katera birokracija v naši federaciji je b ila preteklosti bolj vplivna, pa do nekam sumljivega podtikanja, da Trib una razširja antihrvatski kakor tudi iz tega izhajajoči antijugoslovanski šovinizem. Jasno je, da ste nam tu odpredavali pravo lekcijo iz pristneg a ,,jugoslovanskega patriotizma^Jn moramo zato osramočeni in poraž eni molčati. . .
Zares ste se grdo zjezili. In to zaradi ubogega Mirana Mejaka, ki je č isto dostojno odšel z mrtvaške ladje, ko mu je bilo zadosti plovbe. Iz Va šega pisanja bi se dalo sklepati, da je Mejak neke sorte ,,dezerter", ki se daj širi ,,sumljive in heretične" misli ter ideje. °riznam, da sem do meja kovega intervjuja sveto verjel, da vsi naši politiki zvesto služijo interesor' naše ljube razmajane federacije. Po omenjenem intervjuju sem nekolik o skeptičen do njihove ,,zvestobe". Seveda, Vi ste zavpili, ker so zopet enkrat bili ogroženi hrvatski interesi, saj, če vrag jemlje recimo slovens ke, ste tiho. Zaradi povedanega se mi zdi razlika med Mejakovim ,,deze rterstvom" in ,,zvestobo" tistih, ki vztrajajo /ato, da bi bili videti bolj mučeniški in svitli", ogromna.Mejaka ne moremo primerjati z nobenim slovenskim politikom, ker je prvi odkriio spregovoril o sankrosanktnih misterijih federalne harmonije in iz njih izhajajoče jalovosti ukrepanja na vseh nivojih.
Bodite prepričani, gospod, da je čas naših igric v domači politični a reni že minil. Dosti smo se v naši politiki igrali skavte, poredne Mihce, ki so jih dobivali po gobcu, Rdeče kapice, Janke in Metke in podobno.
Čas je, da bobu rečemo bob, pa če bo to komu všeč ali ne!
P.S. Čeprav ste na Tribuno alergični, Vam ta /e!i vse najboljše in sic er:
—   snežnobele in kemično čiste račune
—  Vaš knjižnijezik
—  Vaš sprejem v OZN
—  Vašo vojsko
—  Vašo banko in posojilnico
—   Vaše reeksporterje
—   samo Vašc vodstvo
—   samo Vaše Budiše in Čičke                                         ,,       ,    . k                                                                                            Vaš vdani
^L                                                               M. V. (kot Marko Veselica)
Uredništvo TRIBUNA 61000 LJUBLJANA
V zvezi s sestavkom, objavljenim na zadnji strani vašcga lista v štev. 5 pod na slovom - Josip Vidmar: K NAŠEMU TRENLTKU vas opozarjamo, da po členu 102 Zakona o avtorski pravici, odst. 1 (Ur. 1. SFJU -10/68) velja: ,,Kdor s svojim imenom ali z imcnom koga drugega objavi, prikaže, lzvedc ali prenese tujc avtor sko dclo ali dovoli to storiti, se kaznujc z zaporom."
Akadcmik Josip Vidmar, katcrega avtorsko pravo zastopamo, nas je opozoril na to, da članck ni njegovo delo in da vam ni dal nikakcga pooblastila, da lahko njegovo imc navajatc pod članki, ki niso njegovi. Prav tako vam ni obljubil, kot navajatc v scstavku, da vam bo redno pošiljal aktualne sestavke - cscje pod naslo vom: K našemu trcnutku.
Prosimo vas, da v naslednji številki vašega lista na istem mcstu, kot jc bil obja vljen sestavdk, objavitc popravck s tcm, da navcdctc pravo imc avtorja, pojasnite, da jc do kršitve avtorskih pravic prišlo sumovoljno in ne v dogovoru s tovarišem Josipom Vidmarjem.
Prcpričani smo, da bostc zadostili avtorsko pravnim obveznostim in sc tako izognili ev. konsekvcncam.
Pozdravljamo vas,                        Upravnik JUGOSLOVANSKE AVTORSKE
AGENCIJEzaSRS:
Nada Kraigher
OPRAVIČILO BRALCEM TRIBUNE
Na uredništvo je prišlo precej pritožb, ker so vsi teksti nepraktično postavljeni in so zato besede na koncu vrstice čudno in neravno deljene (sto=riti, e=senca, pred=ober, . . .). Izjavljamo, da ni to naš poseben iz mislek zaradiekstravagance,ampak smo bili k temu dejanjuprisiljenizat o, ker nam tako stavljenje zniža stroške stavka za polovico, poleg tega pa še prihranimo na prostoru. Kot list, ki finančno zelo slabo stoji, sm o se zatekli k temu neprijetnemu ukrepu. Hvala za razum=evanje.
Opravičujemo se bralcem in še zlasti tovarišu Snoju, ker je v peti šte vilki članka z naslovom Š fudentje brez telovadnice izpadlo ime avtorja. Avtor je Jože Konc.
Uredništvo
POPRAVEK
Po zelo kratkem premišljevanju smo se odločili, da je spis K NAŠE MU TRENUTKU, objavljen v 5. številki, vendarle napisal Josip Vidm ar, čeprav smo v 6. številki menili, da ga je napisal Josip Stritar. Vsem. ki jih je zopetna zamenjava zbegala, se opravičujemo, da to ni tako hu do.
A.Zorn
lz zgodovinske besede fuk
(V obrambo Tribuninega sloga proti nekaterim urednikom in še številnejšim bralcem, ki se pogosto zgražajo zaradi nespodobne izrazologije in po krivem dolže nespodobnosti nič krivo lektorico Boro Zlobec)
Fuggerji so bili takrat na višku svoje moči in bogastva. Njihov obrat ni kapital je znašal kakih 5 milijonov goldinarjev in nobena druga trgov ska hiša se ni mogla meriti z njimi. (VVelserji in Paumgartnerji skupaj so imeli 2 do 3 milijone goldinarjev kapitala.) Po pravici je pisal augsburš ki kronist Clemens Sender: ,,Ime Jakoba Fuggerja in njegovih sinov je bilo znano v vseh kraljevinah in deželah, tudi v poganskih. Cesar, kralji, knezi in deželni gospodje so pošiljali k njemu odposlance, papež ga je pozdravil kot ljubega sina in ga objel, k irdinali so vstajali pred njim." Ljudstvo pa je Fuggerje sovražilo, v ljudski govorici so vzdeli njihovo i me kot občo označbo velikim monopolistom. Za označbo poslov teh monopolistov, ki so pomenili za ljudstvo nova bremena in nove tegobe, so skovali iz tega nove izraze, kakor ,,Fuckerei, fuckern", v flamščini s e je udomačil izraz ,,Fokker", v valonščini ,,Fouckeur", v španščini pa ,,Fucar".
Dr. Josif Kulišer: Splošna gospodarska zgodovina srednjega in nove ga veka, DZS, Ljubljana 1959, str. 305
Kdo je novi predsednik izvršnega odbora SŠ LVZ
Po statutu SŠ voli vsak novi 10 iz svojih vrst predscdnika. Novi predsednik je bil izvoljcn na prvi seji novoizvoljenega 10, 15. 11. 1971. Predlagana sta bila dva kandidata: Darko Štrajn in Drago Babič. Izvoljen je bil Drago Babič, ki jc dobil 8glasov, Darko Štrajn jih jc dobil 6, cn glas je bil vzdržan, en član 10 paje bil o dsoten.
Naš novi predsednik je v študentskih političnih krogih doslej bolj malo pozna na osebnost, malokdo \c za njcgove koncepte in stališča. Zaio se jc Tribuna odlo čila za intervju z njim.
DRAGO BABIČ, rojen 21. 5. 1949 v Trstu (zdaj stalno živi v Ljubljani) je štude nt 3. letnika kemije.
TRIBUNA: Kdaj, zakaj in kako si se vključil v študentsko aktivnost?
BAB-Č: Po malcm scm bil vedno aktivcn samoiniciativno, v organizacijo pa sem se vkijučil na kemiji pred dvema lctoma. Prvo leto nisem veliko delal, pred enim letom pa smo imeli na oddelku precejšnje študijske problemc. Takrat se je čutilo, da bi bilo treba nekaj narediti in zato sem se zelo vključil v to delo. Tako sem bil tudi izvoljen za predsednika FO, in s tem sem začel. Začel sem zgolj s študijskim i problemi, potem pa me je študentska problematika vedno bolj pritcgovala, v nj ej sem videl vedno širši pomen. Tako som pričcl prihajati na 10 in sc vključevati v njegovo dclo, ki me je oscbno zclo zanimalo. Takrat jc bil 10 žc izvoljen in tak o sem delal samo zadnjo polovico leta v starem 10. Sprva sem bil vedno nckje v ozadju, prvič zato, ker nisem toliko poznal problematike, drugič pa zato, ker se m prišel v 10 iz lastne želje in zaradi lastne aktivnosti, ne pa kot izvoljen delegat. S širšimi političnimi zadevami scm se začel baviti letos poleti, okrog akcije 25 po slancev, dalje ob tisti akciji AO ob dnevu OF itd. Počasi scm vcdno bolj zahajal na vedno širšc območje in tako so verjetno začeli misliti, da sem primeren kandi dat za nov 10. Kar sc pa tičc samega poteka volitev za predsednika, o tem nc bi rad govoril, ker je to stvar cclotncga 10; 10 jc nov, razmerja še niso vzpostavljen a, ni še jasno, kako bo funkcioniral, v njem obstaja določena polarizacija, ki prc dstavlja veliko nevarnost. Če bo šlo tako naprcj, če ne bomo našli skupnega jezi ka ali vsaj enotnosti v delu, sc bojim, da lahko nastane nekakšen strankarski sistc m, kar bi oncmogočalo kolcktivno dclo.
TRIBUNA: Kako si predstavljaš to razmerje sil v 10, v čem nastaja trenje? Ali je po tvojem v 10 več idejnih grupacij in v čem so vsebi nski razkoli me njimi?
BABIČ: Ne trdim, da že obstajajo vsebinski razkoli. Po mojem bo prišlo do te p olarizacije z ozirom na lanskoletno aktivnost sedanjih članov 10. Ena skupina je, recimo, delovala v glavnem samo prck formalnih organizacij, po ..klasični" poti, drugi del pa se je bolj ukvarjal z novimi oblikami, z AO, s študcntskim gibanjem, z zascdbo VF itd. Razumljivo jc, da so na podlagi tega različncga dclovanja nasta lc tudi različne predstavc in različni koncepti.
TRIBUNA: Dosedanji predsednik 10 Lenart Šetinc, je zastopal stali šče, naj se neposredno 10 ne vključuje v neformalno študentsko gib anje. Nad njim mora sicer imeti določeno kontrolo (to dokazujejo pravila za delovanje akcijskih odborov), vendar pa se mora sam 10 ukvarjati s svojo formalno in sindikalistično funkcijo. Kakšno je tv oje stališče do tega?
BABlC: Najprej, kar se tičc vloge in položaja predscdnika: ros jc, da mora preds cdnik včasih nastopati avtonomno, po lastni iniciativi, vendar pa je to, kdaj bo p redsednik tako nastopal, bolj odvisno od 10 kot od prcdsednika samcga. Iniciativ
0 mora dati 10. Kar se pa tiče odnosa med formalnim in neformalnim delom SŠ: bistvena komponenta SS je na vsak način študentsko gibanje in njcgove spontan e oblike. Ne bi pa rad prcvcč ločcval spontanega dcla od formalncga. Res je, da t
1 odnosi pri nas še niso dovolj urejcni. Po mojem bi slika morala biti nekako tak;i le: vsako spontano gibanjc ima vcljavo in moč in se laliko imenuje gibanje, dokle r posega med širšo študcntsko populacijo, doklcr živi med študcnti. AO ali kdor koli, ki je bil iniciator tcga gibanja in v njem najaktivncjši, pa skuša še potem, ko gibanjc samo zamrc in preneha, šc naprej predstavljati to gibanjc. S takim postop koin se ne strinjam, mislim, da je v tem napaka. Kdor nima več zaslombe širše m nožice študentov, kdor ne deluje več z njimi, ta tudi nc more biti več predstavni k gibanja. To jc neke vrstc elitizem. Tista vprašanja, zahtevc in groblemi, ki jih s pontano gibanje zastavlja, bi sc morali prenesti v formalni dcl SS, v 10 in organiz acije po fakultetah. Ti forumi naj jih rešujejo naprcj, saj je smiscl formalnih orga nizacij prav v tcm, da rešujcjo vprašanja in probleme študentov. Najbolj kvalitetn o zastavljcna vprašanja pa so tista, ki izhajajo iz nekega širšega angažmaja in iz gi banja.
TRIBUNA: Ob izvolitvi novega 10 se je pojavila dilema, ali naj bo I 0 predstavniško telo, ki združuje predstavnike vseh fakultet, in tak o rešuje različne sindikalistične probleme, ali pa naj bo politično te lo, katerega člani naj bi bili predvsem politično najbolj aktivni štud entje ne glede na pripadnost fakultetam. Ali naj bo 10 zgolj odraz
interesov študentov vseh fakultet, ali ga naj bo tudi iniciator širših a kcij, če te ne nastajajo spontano med studenti. Kaj misliš o tej dile mi?
BABIČ: Idealno bi bilo, če bi 10 združeval obe komponenti, vendar po dosedanj ih izkušnjah to ni potekalo najbolje. Po mojem bi njegova osnovna funkcija mor ala biti to, da je prcdstavnik vseh študentov, da združuje intcrese vseh študentov in tudi, da je iniciator akcij, kadar je to v intercsu vsch študentov.
TRIBUNA: Velika večina ljubljanskih študentov se sploh ne zanim a za politiko. Težko je biti predstavnik študentov, ki so nezainteresi rani, ki skrbijo samo za to, kako bi čim hitreje in čim lažje doštudir ali in prišli do donosne službe. Težko je prisluhniti študentom, če s o študentje nemi in tihi. Glede na to, da je večina apolitična, bi se p o logiki predstavništva tudi 10 moral zavzemati za apolitičnost — t
0 bi bilo v skladu s študentskimi interesi. Po našem mnenju bi mora li biti funkcija 10 v politizaciji študentov in bi moral kot aktivna m anjšina nastopati včasih tudi proti večini študentov. Kaj misliš o te m?
BABIČ: Gotovo je trebajemati kot dejstvo, da je večhia študentov pri nas res ap olitična. Koncepcija dela samega 10 temclji na angažiranosti študcntov, in čim b olj so študentje neangažirani, tem težjc opravlja 10 svojo funkcijo predstavnika. Strinjam se, da je politična angažiranost bistvcni del študentske angažiranosti. O dločitev, ali je 10 iniciator ali ne, ali jc prcdstavnik ali ne, pa je zdaj težko defini rati. Mislim, da ta razmerja še niso jasna. SŠ je vsekakor definirana kot organizac ija, ki združuje aktivne študente.
TRIBUNA: To avtomatično pride v konflikt z logiko predstavništv a. Če je na FF recimo 70 % aktivnih študentov, iz tega sledi, da bi tudi v 10 moralo biti 70 % študentov iz FF. Ne trdimo seveda, da b
1 moralo biti tako, to je samo dosledna konsekvenca te logike.
BABIČ: Mislim, da je ta logika preveč poenostavljena. Ta stvar še ni preveč defi nirana. (Kaj več o tem ne bi mogel povedati.) Ne strinjam pa se s tem, da bi na p odlagi samo nekaterih dejstev itd. zaključili, da je edina funkcija 10 in SŠ samo politizacija študentov.
TRIBUNA: Jasno je, da je ena osnovnih funkcij 10 borba za študijs ke pogoje, za štipendije, za domove, za študentski standard. Najbrž pa tudi teh sindikalnih zahtev ne bodo mogli izvesti študentje, ki so apolitični, ker so vedno lahko predmet manipulacije.
BABIČ: Strinjam se, da mora biti 10 tudi mehanizem, ki angažira študente in m ora v nekaterih primerih tudi podvzeti konkretne akcije v tej smeri. 10 pa zaradi svojih formalnih obveznosti tega ne more opravljati tako dobro kot spontano gi banje. Če bi se 10 zavzemal za angažiratnost, bi bila to spet akcija ,,od zgoraj", o b tem pa nujno pride do raznih manipulacij itd. Angažiranost mora priti ,,od spo daj", nastati mora spontano med študenti. 10 mora spveda pri tem pomagati in s odelovati. Ne strinjam se s tcm, da bi moral nek formalni organ, kot 10, iskati iz hodišča za študentsko akcijo in forsirati, da se študentje angažirajo v posameznih problemih. Ni osnovna funkcija 10, da bi kategorično sprožal in zastavljal posam ezne probleme. To je stvar spontanih gibanj. Rad bi povedal še to, da ta spontan a gibanja niso nujno pravilna in obče veljavna za širšo študentsko populacijo. Ta gibanja se morajo šele konfrontirati s študenti, z različnimi smermi in z različni mi mnenji. 10 mora scveda imeti aktivcn odnos do teh gibanj.
TRIBUNA: Omenil si možnost, da AO deluje v nasprotju s študenti samimi, da se študentje od njega odvrnejo. Lahko se npr. zgodi, da gre skupina 40 študentov v akcijo, ki je po presoji študentske množ ice ekstremistična in neutemeljena, postavimo pa, da je po tvoji last ni presoji pravilna. Kaj bo naredil v tem primeru 10: se^.bo postavil za akcijo, ker misli, da je pravilna, ali pa bo kot izvršni organ prislu hnil študentom in se postavil proti njej?
B/VBlC: Ce sc usi v.iri taka kritična situacija, se mora to reševati med študenti sa mimi. Če obstaja neka maloštevilna skupina, ki meni, da so njene ideje za študen te dobre, mora to tudi znati študentom povedati in dopovedati. 10 ne more štud entom ničesar vsiljcvati, lahko kvečjemu pomaga in omogoči, da se stališča konf rontirajo in da se pri tem izkaže pravilnost oz. nepravilnost idej.
TRIBUNA: Se pravi, da se 10 ne sme a priori postavljati za neko st var, ampak mora biti neke vrste zunanji arbiter, ki se ne sme preveč angažirati?
BABIČ: Ne strinjam se s tako postavljenim vprašanjem. 10 ne more biti nek višji arbitcr od zunaj, hkrati pa ne morc a priori zastopati nečesa, kar večina študent ov odklanja. Trcba je omogočiti konfrontacijo stališč na raznih javnih tribunah, na posvetovanjih itd. 10 nc more biti telo, ki odloča, kaj je prav in kaj ne.
TRIBUNA: Ali si član ZKJ? Kakšen je tvoj odnos do ZK?
BABIČ: Nisem član ZK. Mislim, da človek vstopi v ZK, ko čuti notranjo potreb o po tem. Odkrito povem, da za zdaj te potrebe še nisem začutil, Mojedosedanje dclovanje ni nujno vezano na članstvo v partiji. Mislim pa, da se glede tega strinj aino, da je naša partija sploh v krizi in sc to tudi odraža v odnosih na naši ravni med partijo in drugimi skupinami.
TRIBUNA: Glede na to, da je to intervju Tribune, nas zanima, kaj misliš o sedanji usmeritvi Tribune in o njenem konceptu, in dalje, k aj konkretno misliš ob zaplembi tretje številke?
BABIČ: O tem ne bi rad dajal svojih osebnih mnenj. O tem bo še govora na sam em 10, dalje bo treba o tem vprašati same študente. Mislim, da bo odločilno nji hovo mnenje, ne pa moje.
TRIBUNA: Najbrž imaš o tem neko mnenje, ki ga boš tudi zastopal pred 10 in pred študenti. Ta tvoja stališča se najbrž ne bodo spreme nila, če bo večina študentov in pa 10 mislil drugače. Argument več ine še ni argument. Misilim, da ne smeš ločevati uradnega in privatn ega nivoja.
BABIČ: Mogoče tudi imam to svoje osebno mnenja, rad bi pa še enkrat ponovil, da ga zaradi prejšnjih razlogov ne bi rad povedal. Kot predsednik 10 ne morem z daj dajati mncnja o stvareh, o katerih mora odločati tako 10 kot skupščina. Dru ga stvar je, če to povem na seji 10. Jasno je, da zdaj ne morem preveč avtoritarno iiovoriti o določcnih stvareh, ker mi smcrnice za odločitve daje predvsem 10.
TRfBUNA: Zastavimo vprašanje drugače. Ne gre za to, kaj misl iš o konkretnih člankih v Tribuni ali o odločitvi sodišča itd., ampa k za to, kakšno je tvoje stališče o študentskem časopisu. Kakšno fu nkcijo naj bi ta opravljal, kakšno mesto naj bi zavzemal?
BABIČ: Študentski list naj bi po mojem deloval na podlagi enotnega programa v seh študentskih organizacij in študentov. Predvsem od njih je odvisno, kakšna na j bi bila Tribuna. Sam program bomo morali pa še ustvariti. Kar se pa tiče osebn ega donosa, bi rad povedal, da ta ni fiksen in točno vnaprej določen. Koncepci ja mojega dcla jc taka, da si izgrajujcm mnenja in predstave ob samih dogodkih. Izredno škodljivo jc, če si človek, poscbno na takem mestu, kot sem jaz, točno dcterminira svoje smeri delovanja. V sebi jc treba imeti le osnovne smernice delo vanja, mnenja o stvareh se potem še ustvarjajo, dopolnjujejo, izgrajujejo. Zato b om lahko ob koncu svoje mandatne dobe desetkrat več povedal o študentskem g ibanju. o K), o Tribuni itd., kot pa sedaj.
TRiBLiNAiZa konec še eno vprašanje: znano ti je najbrž, da so po i zteku svoje mandatne dobe predsednik, podpredsednik in sekretar 10 (Lenart Šetinc, Andrej Berden in Zoran Savnik) odšli na nagrad no potovanje v Rusijo na stroške 10, čeprav 10 od tega ne bo imel nobene koristi in čeprav so bili vsi trije med letom ustrezno nagraje vani in honorirani. Ce bi študentje za to vedeli, bi najbrž zelo nego dovali. Praviš, da zstopaš interese vseh študentov. Kakšen je tvoj od nos do tega?
BABIČ: Direktno ne bi dajal nobenega komentarja, povedal bi samo nekaj dejst cv. Prvič, o tem je sklepal 10 na svoji zadnji seji. Mene takrat slučajno ni bilo, ta m bi moral biti tudi kdo od vas, pa vas ni bilo. To je prvo dejstvo. Drugo dejstvo pa je, da prav teh ljudi, ki so se lani največ ukvarjali z 10 in ki imajo največ izku šcnj, ni tukaj prav v obdobju, ko bi jih najbolj potrebovali in ko bi morali novem u 10 največ pomagati.
TRIBUNA: Hvala lepa za razgovor.
Sodelovali:    Bobi Cizej, Mladen Dolar in Jaša Zlobec Pripravil:   Mladen Dolar
O delu sindikata študentskih domov v preteklem letu
I.   Samoupravljanje v študcntskih domovih
1.   Študenti smo dei samoupravne socialističnc družbe tc dcželc in prav jc, da v skladu z njenim konceptom tudi delujemo in sc organiziramo. Odločno zavrača mo vse poskusc, da bi nam od zunaj naložili birokratsko upravo s trdim rcžimom, ki bi nas degradiral v neodgovorne dijake, nad katerirni bi bcdcli ,,visoko moraln
i kiitiki podivjane soseske". Polcg tega je za nas samoupravljanje tudi cenejše od številčno obsežnega aparata profcsionalcev, saj bi njihovc plačc kmalu začclc po žirati našc štipendije.
2.   Vzpostavili smo strukturo študentskih svetov po blokih in jim jasno predpisa li naloge. Vsi stanovalci morajo upoštevati minimalna pravila obnašanja, tako do delavcev zavoda, ki so izvajalci storitev, kot tudi do svojih izvoljenih predstavnik ov, ki zagotavljajo učinkovito komuniciranje in reševanje ncposrednih problerno v v blokih. Svet bloka ni skupina stavkokazov, ampak formaino organizirana obl ika zastopanja in izvajanja skupnc voljc večine nad prepotentno manjšino kršiicc v osnovnih norm obnašanja.
3. Vse interne probleme je treba reševati neposredno po blokih. Kar prescga m ožnosti članov skupnosti v bloku, pa se mora razjasniti na najvišjcm organu sam ¦ oupravljanja - na svetu zavoda in disciplinski komisiji. Bolj učinkoviti moramo postati pri odkrivanju kršilcev minimalnega reda in izvajanju sankcij nad njimi. V najhujših primerih bomo morali cclo sodelovati z UJV ter nekatcrim stalnim krš ilcem reda in povzročiteljem škode pokazati, da samoupravljanjo ni enako anarh iji in da tudi v ohlapncm sistemu kontroliranja ni in ne morc biti niti dernokracij e niti prostora v domovih.
II. Socialno ekonomski položaj študcntov (realizacija DD o štipendiranju in cenc v domovih)
1.  Pred letom dni opravljena analiza in na osnovi njc sprejct družbcni dogovor o štipendiranju sta povzročila bistvcno spremembo v odnosu do tistcga dela študcn tov, ki so mu študentski domovi pomenili edino možnost, da se v času študija z borno štipendijo prcživi - to jc za študente iz perifcrnih območij Slovenijc in iz sosednjih republik. Analiza jc ugotovila minimalen proccnt študentov delavskega in kmečkega izvora in potrdila zdavnaj postavljcno tezo sociologov, da se uradni ško-intelektualni sloj pri nas že samoreproducira.
2. Za študentc je to pomcnilo, da tudi tisti, ki smo v domovih, nismo dejansko zelo materialno prizadcti po izvoru, kcr bi siccr odpadli v proccsu osipa na preho du v srednje šolo ali po njej. Zatosmo tudi šli v sklenitcv takega dogovora, po ka tercm   bi sredstva, ki so kot   dotacije   nekontroliranov dotokala zavodu, prelili v konkretne štipcndije   in  posojila   za srcdnje    in   kasneje    osnovn
e šole, zavodu pa, ki je poprcj životaril na mcji rentabilnosti, omogočili normaln o poslovanje in konkurenčno oblikovanje cen ter stimulacijo zaposlcnih za povc čavo kvaliteto in obseg storitev.
S prvim ukrepom naj bi radikalno menjali socialni izvor študentov, z drugim pa -  dosegli večji mteres za delo delavcev zavoda, vcčjo možnost nagrajcvanja po ddu ter s tem v zvezi boljši standard za stanovalcc.
3. Dosledna realizacija družbcncga dogovora se je zataknila dcloma zaradi indole tnega odnosa nekaterih občinskih vodstcv (Radovljica, Mctlika, Maribor) tcr prc majhnega pritiska študentskih pokrajinskih klubov, ki so se /a takc akcije zavcza li, ter deloma zaradi nemogočih pogledov na kadrovsko pofl'uko v nekaterih delo vnih organizacijah. V teh ponekod ne premorejo tiiti kraktoročnih pianov kadro v in se gredo improvizacije na tcmo kadrovskc politike. Žrtev je ponavadi študen t, ki ,,visi razpet" med organizacijo, ki zaradi hvale in statistike podcljujc veliko število mini-štipendij (20-25 tisočakov), pa niti polovice diplomantov nc more in ne želi res zaposliti, ter med vclikimi monopoli, ki sploh nc štipondirajo ali mini malno, ker kasneje z ugodnejšimi ponudbami pokradcjo dobrc diplomante.
4. Vse to kažc na dokajšnjo anarhijo v nadonalni kadrovski politiki, ki je razcn v RISK in TIS vcčinoma ncusklajcna in neplanska. Treba bo uvcsti ,.črnc listc" šti penditorjev, ki tako raibarijo v kalncrn, prav tako pa tudi tistih štipendistov, ki to omogočajo s svojim ravnanjem - podpiranjem ,,kraje rnožganov" manj razvitim področjem in grganizacijam.
:;:;:j:^\:5;, Štipendija bftfiotaja DitiTsc kaj drugega kot socialna katcgorija na mcjf '¦#;>¦   hjskega minimuma. Za to pa šjno bojda šc preveč revni. Prcostane nam torej, ]:]:]:].¦ štipendijc, posojita in Studentšftc domovc sprcjmemo za socialni privilcgij: pogoji :]:';.'¦;¦:: pridobivanja tch pa na žalost pog<>,sto kažejo na ncsocialnost in korupcijo. i^vivijNfejavnost osi-bnih prejemkov občabpv ter samosvoja štipcndijska politika gospo :•:*:L:$$#& ih organizacij oinogoča to, datfOjbi štipendijo študont, ki jc nc potrebujc •$L.'¦ ali' pa jo cclo že ima drugie; ali da sc Zcjft), da bi ustregli sprejcmnim pogojem za ¦••^ domove, potvarjajo in njMjjjijjLo lažni p<j#tfki. To ustvarja občtitek korumpiranos
jfbajnih očjjEJJjjh pri posameznih sporih v domovih.
, .<>•,•—J^1^ tcnioiji^zahtevc študentov v zvezi sc^|^t :k;p, ^Plj^cene medijiSjp.m nc smejo spremeniti:^^^^H fejem een dVi|-p#iti tudi ccnzus življcnjskm^Hp 3rii;3b(K)0 Š''diri "ui':'z-acnkrat ni bistvenih očitk^fr jglacijah Sle^&pr, vendar sorazmerno manj. ^              FSnje v rcTOu in zanimanje za tak način
TSarajevo). Vcndar pa šc vcdno nc vcmo, koliko
IghHistitucij, k«o.fc
¦:f>:;&avod je lagi-^al
Vrii. Tako smo sprcibti j.1
da je treba vsako k-to pred
šikov. Ti znašajo po
a višino. Pa tudi o
kot je postavljen cei
se kaže tudi v drugih vep
je vseh resnično prizadctih študentov zaradi lanskcga prchoda.
7. Zavrniti moramo ponudbe, čcš naj sarni analiziramo vsako lcto svoj matcrialni položaj z anketami. To je nesmiscl; doklor ni verodostojnili podatkov, izjavam p ač ni mogoče verjeti. Zahtevamo strokovno ugotavljanje podatkov in razkrinka vanjo intercsov, ki prikrivajo osebne prejcmke občanov kadar gre za uveljavljanje socialnih cenzusov. Zahtevamo stalno sprcmljanjc in koordinacijo poddjcvanja š tipendij. kot je zasnovana s projektom štipendijskega centra pri RISK. Mi lahko ^&jflvnramo, kdo je prizadct kot posamcznik, čc pride k nam na osnovi poziva fejjj^^ani in kornisijc, ki pod različnimi naslovi delajo na sochlnem področju, si ¦tjliijtfjo razdeliti delo in pristojnosti, nc pa da si podaj^o študcnte kot ping-pong ^Kšjčo in se ta nazadnje odloči raje npr. za delo na študcntske.-Si servisu.
j&jfoZIasti je trcba najodločnejo vztrajati, da sc tako pomembno vprašanje kot jc ttjS&Jijacionalna kadrovska politika, nc prcpušča samovolii nekaterih birokracii v gos
in politično pritisne na tisti del gospodarstva, ki še nima izdelancga razvojnega k oncepta, plana kadrov ter temu primernc štitvndijske politike, da jih čirnprej na redijo.
III. Gradnja   objektov   študentskcga   standarda
1. Na tem področju je bilo letos več uspeha. Lahko rečemo, da so študentski do movi doživeli preporod, ki smo o njem 20 let sanjali, razmišljali in grozili na vseh
nivojih. vsc do vlado SRS. Prccoj priznanja grc  RISK. univcrzi, najvcč pa novi u pravi, ki je končno prcsogla nivo neprcstancga balansiranja med interesi študento v in dclavccv vzavodu. Prav gotovo pa jc tomu napredku botroval tudi ckonoms ki konccpt poslovanja, ki je pr.jšnjo sklorotično ustanovo ,,poscbnega družbcnc ga pomcna" čez noč spremcnii iz bcrača v usfvarjalen kolektiv. Rczultati so oči tni; učinkovito sodclovunje / univorzo in cclo mestom jc omogočilo v kratkcm r oku izgradnjo dvch novih objcktov s kapaciteto 360 lcžišč. V sodelovanju z RI SK pa smo uspoli sanirati najnujncjšc izprcd 20 lct - opremp v starih objcktih 1. 2, 4 tcr v rcstavraciji ŠD. Zastavili smo si nove nalogc tudi na drugih objcktih štu dentskega standarda, ki smo jih že lani omcnili. Gre za štcviLie prostore v obeh klcteh novih objektov. kjer bodo prostori za študij ateljcji, sobc za zabavo, in dr ugo. Zbrana so srcdstva za tclovadnico in tudi načrt jc žc narcjcn; trcba je le pos pešiti odločitve, da bo spomladi zanesljivo začctck gradnjc. Dolgoročncje bo trc ba razmisliti o plavalncm bazcnu, ureditvi promcta in parkirišč ter športnih igri šč in nasadov. Zal so trije objckti dislocirani in s tenrneposredno izključcni iz cc ntra dogajanja, ki je v nasclju.
2.  Pomembna naloga čaka bodoči sindikat in upravo zavoda pn sanaciji študont skega kampa v Ankaranu. Do scdaj srno lokacij premerili; trcba se je odločiti o t em, kakšen naj bo videz in komfort objektov, ki bomo v njih letovali. Študenti potrebujcmo poceni letovišče z ustreznim komfortom ob morju, saj so naše ,,bc tonske plažc" postalc žc presneto drage.
3.  Ob ;ch žoljah jc povscm jasno, da naša gcneracija nc more s pivplačevanjem st oritcv pomeniti investitorja (zlasti, kcr je bila s skokom cen in^aostankom štipu ndij taKo že dovolj prizadcta), ampak mora večji dol teh sredstev zagotoviti druž ba, kar vsaj letos še nibilo vprašljivo.
Miroslav Bukvič
Provincialni guru
(o taktiki in politiki Mirka Čepiča in Ijubljanskih študentov)
V vednost: Mirko Čepič v prilogi mariborskega Večcra Magazin i že dobro leto dni vodi tečaj lepega političnega (in drugega) vedenja za mladino. Tečaj inia obliko stalne tedenske rubrike in se ponuja pod nas lovom ,,Večno prisotne dileme mladih".
Potem: Mirko Čepič se pogosto ukvarja z ljubljanskim študentskim gibanjem. Predvsem deli nauke iz politične taktike.v kateri da soštudc nti popolni amaterji in sploh — nimajo razčiščenih pojmov (kot jih naj brž ima M. Čepič, ki je tudi drugače izkušen politik>
Zakaj se sploh z njim ukvarjamo?
Mlrko Čepič je namreč idealen primerek, tako ictvuc umi. m ^iuji a zaboju, da ga je ,,ven videti". Ven paga je videti iz množine. ki kaže očitno nerazumevanje, apriornost in pa seveda spretnost v politični tak tiki. vsaj kar se študentskega gibanja tiče.
Končno, neki Čepič niti ni pomemben za študente, vsaj kar se njego vega dosega tiče. je pa toliko pomembnejši njegov način mišljenja in sk lepanja. Tu pa se srečamo! In še: vprašanje politike in taktike je namre č res ena od temeljnih dilem študentskega gibanja. Dilema, in obenem odgovor nanjo!
Da bo stvar jasnejša, se moramo obrniti nekoliko nazaj: ZAKAJ (in kako) je študentsko gibanje, takšno kot pri nas je. sploh nastalo?
Nastalo je iz globokega nezadovoljstva, iz občutka nemoči, iz osebn e stiske posameznikov in sploh študentov kot socialnega sloja.
Vse gibanje je povzročila ravno neučinkovitost. nezadostnost. lažni vost raznih institucij družbe in ta—iste lastnosti te družbe. Njena ustal jena notranja logika namreč ni mogla pristati na nivo resnične iniciativ e ,,od spodaj", na spontanost, na iskrenost, na nepristajanje v politične igre in spletke. Soočen s tem in takim položajem je imel radikalen posa iiT^nik (študent) samo dve možnosti: da kanalizira svojo energijo v že obstoječe načine politične igre in se gre intelektualno gverilo - vendar le in samo v obstoječih okvirih in na (pretežno) ustaljen način. Takšno možnost je uj^orabljala študentska organizacija izpred nekaj let — ..trno va pot skozi in^||ucijc!" (By dr. B. Debenjak).
^     Druga pot pa je h^a pot totalne negativitete tega načina in iz nje i/'i Ikuoče taktike - taktil&. ki NI taktika; namreč - oblikovanje SVOJE( ^^^iistopa k problemonCk. življenju. To pa je pomenilo in pomeni iz^ top iz alieniranc politike in /ivljenja. na način spontanegazdruževanja. akcije in osebne iniciative. Zadnji dogodki kažejo na obstoj in (edino) iiiožnost sle^^ga.
Politika se za nas le na tak način dezMienira in vrne k posamezniku: kot nacin njegovega življenja in bivanja. Tedai preneha biti samo njego va služba, zaposlitev, intercs. Postane človek sS^
Zato so naša ..revolucija^radikalizem? ) tudi naše nenavadne (? ) obleke, dolgi lasje. naši drugačru cloveški odnosi, nasj. ,glasna" glasba Zato se danes geslo ..trn^^ pot skozi institucije!'" zdi    je^evzdržno poti SKOZI institucije za nas očitnc^^Je le pot ČEZ/MIMO institiu j!                                         -       ^                                  ^h
Tedaj je nemogoče spraševati po nekakšniii konkretnih zunanjiJi^^H ultatih in dosežkih naših akcij. Vsaka^^fca, dmg^čna misel. nova ideja v naših glavah je naš dosežek. Zasedba mWtete jfe^fcspela. če je le en št udent, kije živel z nami, pričel misliti drugawS, novo.
Naš cilj je človek — misleč, (samo)kritičen, ušipvečen clovek. Naš cilj NI oblast, ampak samouničenje oblasti. Tedaj naša politika ni polit ika in naša taktika ni taktika. Naša politika in taktika smo mi sarni. Zut o Mirko Čepič (and comp.) očitno izgublja čas in denar. ko se ukvarju z nami na NJEGOV način. Pustimo njemu (and comp.) njegd^politik o in taktiko, on vsaj ve, kaj z njo početi. Mi ne!                            ^^^^
Boris CuSB\