Za poduk in kratek čas. Iz Gradca do Sarajeva. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XIII. Od Žepe6 zvozi se mnogo umetno zdelanega lesa^ po Bosni v Slavonijo, Srbijo in cel6 v Banat. Žep6ani razumijo izdelovati posebno dobre priro6ne mline za kavo mljeti, pe6ajo se še tndi precej radi s poljedelstvom, vrtnarijo in živinorejo. Najbolj neki lan štimajo. Nekdanja mo6na tvrdnjavica je sedaj skoro popolnem zapaš6ena. Razpokano obzidje objema bršlen ter ga brani prenaglega razpada. V štiiovoglati še najbolj obranjeni stolp so Turki doslej zapirali zani6evano rajo, pii cašem dobodu pa so v njem nekteri snmljivi besni mobamedani pokoro delali za svoje prejšuje zlo6ine. Džamije so menda 3, od kterih je edna, in sicer na tej strani, vedno zaprta, odkar smo mi — nečisti džauri — Žepče zaseli. Hodža ne vabi več vernikov k molitvi z milo otožnim klicanjem raz hodnika tenkega minareta. On kraj Bosne pa je še vse pri starem. — V Žepčah morali sino ve6 dni čakati novib viših povelj, tako da nam je taborsko življenje že mo6no presedalo. Bil je drug drogemu na poti, drug drugega sit. Nezadovoljni, gondiavi in drnjezni na vse pretege poiskali smo si vsakega ve6era svoje brloge, v kterih smo spavali, kakor grofove, a vstajali, kakor beraci. Zjutra je vladala navadno se večja nezadovoljnost, posebno kedar nam je bud veter debele dežne kapljice v lice poganjal, da se nam cel6 nij trebalo umivati, kar se je sicer tako redko prigodilo. Da se tudi obuvali in obla6ili nijsmo, razumi se po sebi, ker na ve6er ni6esar nijsmo raz sebe sla6ili. Pa vse te nadloge bili bi ae voljno prenašali, ko bi nas le okusen obed vsakega opoladne razveselil in okrep6al. Pa gostokrat nam ga je odnesla modrozelena Bosna, ker je enkrat meso zasmrdilo, drugokrat vol vsel, tretjokrat moker dež ogenj pogasil, četrtokiat pa okorni kuhar z debelo gorja6o okoli piskrov štohal in jih arecno povrgel. Tem nezgodam so še druge, skoro nevarnejae, pajdašile. Eer je poveljnik skupnega tabora po kršcanskib scljakih zvedel, da se klati po bližnjib bregovitih šumah mnogo mohamedanskih vstaaev, ki želijo o priložnosti napasti tabor, in ker je za zdatno obrambo redne vojske premalo bilo, podali so tudi našemn zdravniškemu oddelku one sovražniku odvzete puške Martinovega sistema. Res, da se nijso vjemale z rude6imi križci, ktere smo uosili na levib laktih in kteri bi nas bili varovali svinca, kakor so evropske velevlasti sklenile v švicarskem mestu Genfu dne 20. oktobra 1868; ali v tem slučaju je moral križ raz rame in nabita puška na-njo. Vsaj se je bilo vojskovati z divjakom, ki ne pozna mednarodnega prava, ne pozna človekoljubnih naprav, ne pozna krščanske ljubezni. Dale6 na okrog tabora bile so po visokih gričih naše straže razpostavljene, ki so 7sakega sumljivega postopača na mubo vzele. Opolndne 17. avgusta došlo je v Žep6e 20. ranjenikov, kterim so naai zdravniki rane prevezali in o6istili. Nabajal se je med njimi atotnik lovskega bataljona, ki je bil pri Visoki ravno med obedom v gornjo bedro ranjen. Tudi v hisi, za opešane vojake odmenjenej, tik Bosne, je ležalo mnogo, premnogo bolenib vojakov od raznih polkov. Ti moj Bog! je bila tukaj revščiua in siromaačina, da ti je srce krvavelo in se ti oko rosilo. Mnogokteri ao ležali v najhujaib bolečinab na pro- stej zemlji, ogrneni samo le v svoj semtrtje še mokri in krvavi plajač. Srecni, kateri so mogli trudno telo položiti na kupec oprhle slame ali plesujivega seua. Bilo pa je teh revic vse polno po vrtn, na kterega sredini si našel smrdljivo gnojiš6e in smeti$6e, potem v spodnjej biši ali bolje konjskem hlevu in naposled v zgornjej, ki je bil še najlepši del razdrapane, grde lesenjače. Edor je pri takem žalostnem stanju, pri takem grenkem pomanjkovanju svojo dušo izdebnil, res nij bil omilovati, nego le blagrovati, da si je le bil spravljen z Bogom iu svetom. Na predvečer 18. avg. razposlal je taborski poveljnik posameznim oddelkom glas, da se morajo za drugi dan osnažiti ter 6edno pripraviti za slovesno praznovanje rojstnega dneva svitlega cesarja. Sredi tabora na nzviaenem mestu postavil je častnik ,,ženijskega oddelka" lep, visok šotor iz platnenib prtičev. V njega se je prinesla vsa potrebna mešna priprava in oprava, tako, da jo kmalu bilo vse uredjeno za dostojno opravljanje daritve sv. meše. Ob sedmib zjutra rečenega dne zadonele so po taboru trobentejasao in glasno v znamenje, da se v kratkem začne sveta slnžba. Primaiširali so naglo vsi oddelki k šotoru in se postavili v ravnih vrstah okrog njega. V dobrej uri je bila slovesnost kon6ana. Vojaki so se nekako veseli in zadovoljni povra6ali na svoja mesta. Z nova sem imel dancs priliko, prepricati se, kako resnično je ono, da uplivajo slovesnosti sv. katoliške Cerkve z ncko nepopisljivo pa vsakako občutljivo, skrivnostno mo6jo na dub in srce pri6ujočib vernikov. Clovek to najbolj skusi in zve, ako po dolgem prenebljaju zopet zamore udeležiti se blagotvornih cerkvenih opravil. Prav je storil u6eni Tertulijan, ko je tako odlo6no jiovdai jal znani izrek: človeška duša je uže po naravi krščanska. Mimo telesne hrane treba 61oveku ae druge, boljše, plemenitejae, krepkejae hrane — dušne. Ves ta dan je bilo po taboru prav veselo živabno gibanje, radostno zadovoljno praznovanje. (Dalje prib.) Sinešničar 12. Nekdo je razlagal, kako se je vesti in kaj storiti, ako po zimi najdejo eloveka v snegu zmrznjenega. Rekel je, da je pred vsem treba s snegom treti ali ribati ga, ker se tako utegne smiti oteti, 6e še ni prepozno. nJojmene", začudi se pazno poslušajo6a dekla, s 6em pa je treba ribati, 6e poleti kdo zmrzne, ko snega ni?"