—    102    —
Jasni in temni dnevi.
(Povest v pisniih. — Spisal Angelar Zdenčan.) (Konec.)
XIV.
Ravne, dne 15. velikega travna 1886. Mila prijateljica!
oolzna sem prebrala Tvoje pismo, ko sem se spet vrnila v Ravne. Veš, bila sem mesec dni doma. To je bilo prijetno. Vsaki dan sem biia tudi pri Tvoji materi. Sedaj so vaši vsi veseli in zadovoljni. Janezek se prav pridno uči in je z vsem preskrbljen. Ravno pred par dnevi je pisal domov, da je dobil neko podporo. Ne vem. kako se ji že pravi: vsako leto bo dobil 80 g-ld. zastonj. Ali ni res srečen? Starejši brat prav pridno gospodari, tako da se je vse pri vas na boljše obrnilo. Samo to me je žaiostilo, ker so mi Tvoja mati pripovedovali, da si nekaj prehlajena in bolna. Jaz nisem hotela in mogla tega verjeti. ln sedaj je res! Tvoje pismo mi pravi, da ležiš na smrtni posteiji. Ne, ne ! To ni mogoče! Moja najboljša prijaleljica mi ne sme umreti. Molila bom, in Marija me bo usliSala, Ee je le Božja volja. Obljubi se na Brezje, in ko ozdraviš, bova šli skupaj. Želiš, da bi Te obiskala. O gotovo, ko bom količkaj časa imela; a doma mc tako neradi kam puste. A k Tebi, vem, da me bodo. Prej ne jenjam prositi in prositi. Rada bi Te videla. Pa saj mi ne boš umrla, ne smeš mi umrcti. Kdo bo pa pri Janezku za kuharico? Kaj bodo pa mati brez Tebe počeli in kaj teta v Bistrici ? Zato ne morem verjeti. Zdravi se, pij pelin in sladkc koreninice in brinove vršitke in ječmen. To Te bo golovo ozdravilo. Pa piši mi, piši vsaj dve vrstici, kako Ti je sedaj. Potem Te precej obiščem in povedala Ti bom novega veliko, veliko!
Srčno pozdravljena!
Tvoja na veke Anica.
XV.
V Bistrici, dne 9. rožnika 1886. Ljuba Anica!
Dolgo čakaš mojcga pisma. pa saj je že pišem skoraj tri tedne. PiSem, pa zopet raztrgam. Včasih se pa tako utrudim že v začetku pisanja, da moram nehati. Pridi torej, pridi pogledat Svojo umirajočo Mimico! Željno Te pričakujem, skoraj tako željno kakor — smrti! Udala sem se vsa v Božjo voljo.
Včeraj so bili z Bogom pri meni gospod kaplan Matija in so me čudovito potolažili. Veš, jaz opravljam šestnedeljsko pobožnost v čast sve-temu Alojziju.   Doslej sem še liodila v cerkev, a to pot nisem mogla več.
—    103    —
Zato so pa prišli z Bogom na dom. Rada bi umrla precej potem, ko bom dokončala vseh šest nedelj. In jaz sem trdno uverjena, da bom ravno tisto nedeljo. Bog ve, če bo res? Zato pohili, da me še dobiš živo. Pa včasih hi spet rada živela, oh, saj jc tako ležko pustiti mlado zivljenje! In skoraj upam ob tacih prilikah. da bom. Včasih začutim v sebi veliko mcč živ-Ijenja in stopim samozavestno iz postelje na tla, a se slabosti zgrudim. In takrat prešine moje srcc neskončna bol, kako sem slaba. In spomnim se Tebe, spomnim loliko drugih bistriških prijateljic, ki ste rdeče. polne iiv-Ijenja, veselja in zdravja. Oh, ncvolja bi me prijeia, pa saj je tako Božja volja. Sicer pa ne čutim posebnih bolečin. Če bi me v prsih tako nc drzalo in peklo, da bi se mogla odkašljati, pa bi bilo dobro. Včasih sem tudi veseia in dobre volje, ko me pridejo obiskat prijateljice. Moja mama so pri meni že štirinajst dni in mi strežejo. Kako mi lepo zrahljajo! O mati, kdaj jim bom povrnila vse dobrote? Rada bi umrla v materinem naročju in v Tvojem! Ako bom prej umrla. dokončaj Ti žestnedeljsko pobožnost zamc. FJa v spominu me moraS ohraniti, moliti zame in nobene prijateljice na svetu ne smeš vei rajc imeti, kakor si mene. Vcš, jaz sem Te najbolj Ijubila! Težko več pišem. zato mi oprosti. Pridi, da Ti še kaj naročim. To je moje zadnje pismo.
Matcri sem naročila, da moraš biti Ti družica na novi maši mojega bratca. Lepo mu priveži venec okrog' roke! Kako rada bi jaz doživcla tisti dan ! A glcdala vas bom iz nebes doli vsc in za vas prosila. Koliko bi Ti imela že povedati, a ne morem več pisati .. . Zato pridi!
• '     Pozdravljam Te zadnjikrat
Tvoja Mimiea Dobravec.
Dostavek.
Loškipotok, dnc1 2. maja 1002.
Kot novomašnik sem obiskal 7. velikega srpana 1900 svojega prijatelja na Blokah.   Pogovarjala sva  se lo in ono.   Razgovor je  nancsel  tudi  na nekdanjo   prijateljico  Mirtiicc   Dobravec,  ki je stanovala  in  še  prebiva v bloški /upniji.  Zato  sva jo  drugi  dan  obiskala.   Dobila sva jo na lepem, prijaznem domu  sredi živahnih   in  prijaznih  olročičev.   Iz  nekdanje  male     M Anice je postala modra, skrbna gospodinja. Razgovarjali smo se tudi o rajni     ¦ Mimici, ki je bila nam vsem dobro znana.                                                            I
Umrla je res — ali jc bil slučaj ali volja Božja — na dan sv. Alojzija.     I Kako udano jc umrla!  Anica  je bila pri njenl smni.   Ko je lcžala na mrt-     I vaškcm odru, se ni zdelo nikomur, da jc umrla, ampak da spi. Belo oble-     I čena, z vencem  rta  glavi je bila kol speč angcleek.  Pogreb je bil krasen,     ¦ dan lcp in jasen, 23. junija 188b.   In  scdaj poCiva njeno tclo in čaka vsta-     I jenja  tam  na  bistriškem  pokopaliSču:  njena  duša   pa  se  raduje na Srcu Jezusovem in naslaja ž njegovo Ijubeznijo. Za temnimi so ji prisijali večno-jasni dnevi, ki ne poznajo solnčnega zahoda . . .
Dijaški Uiet.
—    106    —                                                S
Čemu sem vam, dragi znanci, napisal to povest? Saj ni v fijej nič ^M zamotanih dejanj, nič posebnega. V teh pismih se ne razkazujejo čudoviti ^M dogodki in strašni preobrati. Marsikoga ta preprost;> pisma ne bodo zani- ^fl mala. A kaže se v njih preprosta, pobožna duša, blago srce. In to pre- ™ prosto, a vendar že britko izkuSano srce vam kot na sliki pokazati je bil moj namcn. Ohranitc je torej v spominu, kakor je branim jaz.
Na svetu vrše viharji in nevihte, a vejejo tudi lahnc sapice, rialetava pohleven dežek. In bolj nas Ijubko boža vetrec kot vihar, več korisli dežek kot naliv. In ta povest bodi rahel dežek in Ijubka sapica, ki naj zaveje v srca milih čitaleljev, in dežek naj jih usposobi za čednosti, ki jih razbero iz teh pisem!