i96
Mih. Opeka: Pevčeva izpoved.
Ko je leta 1869. Njegovo Veličanstvo cesar Franc Jožef potoval po vojaški Krajini, bil je Trnski v cesarskem spremstvu ter je cesarju razlagal želje raznih poslanstev in v cesarskem imenu tudi odgovarjal v popolno zadovoljstvo cesarjevo in je zato bil izredno imenovan za polkovnika. Ko so potem 1. 1872. Krajino raz-vojacili, postal je Trnski prvi veliki župan belo-varski, ali kmalu se je za to čast zahvalil, ker mu vest in njegov značaj nista dopuščala, da bi povsem zvrševal vladne naloge. Dobivši o tej priliki komturski Franc Jožefov red, preselil se je v Zagreb, kjer je bil kmalu prideljen k zapoveduj o Čemu generalu. Tukaj je dobil obilo dela, katero je opravljal vestno. Preložil je iz-borno več znanstvenih del: o nedostatku vode v gorenji Krajini, o uravnavi Save, o lepoti hrvaške Krajine in kako jo ohraniti, kar je radi nedostatnih izrazov bilo dokaj težavno in je jedino on mogel izraze zajeti iz naroda, med katerim je živel in služboval.
Trnski je mnogo storil tudi za hrvaško gledališče, preložil in priredil je več gledaliških iger.
Leta 1885. je stopil v pokoj, nastanivši se v Zagrebu, ali njegov bistri um še vedno deluje za mili narod. Leta 1887. so Hrvatje dostojno proslavili petdesetletnico njegovega književnega delovanja, kateri slavi so se i Slovenci pridružili, a Matica hrvaška ga je odlikovala tako, da ga je imenovala svojim častnim udom.
Trnskega jezik je lep in naroden, obogatil ga je z mnogimi novimi izrazi iz naroda, med katerim je živel. Oblika mu je gladka, mera različna. Trnski je presadil in udomačil v hrvaškem pesništvu mnoge ptuje verze in mere.
Prepričan, da narod ničesar toliko ne potrebuje, kakor dobrih književnih plodov, spisal je Trnski mnogo lepih in poučnih spisov. Največ njegovega književnega delovanja je nagromade-nega v „Viencu", mnogo raztresenega po raznih listih. Dobro bi bilo, ko bi se izbrale in izdale njegove najboljše pesmi, povesti in spisi, ker tako bi Hrvatje najbolj odlikovali samega pesnika, na katerega morajo   biti vedno  ponosni.
Trnski bo   težko to   srečo dočakal, najbrž:
Potomci šele prav častili ga bodo, Ker deloval je za vero, dom, slobodo.
K,
^o je z  dušo   mi   življenja
V   prsih  zabrstela kal, Stvarnik meni koprnenja In  v  srce je pesmij  dal.
Hvala Tebi  med  narodi, Večni,  dobri Stvarnik  moj, Da si meni velel:   Bodi! Da si meni  velel:  Poj!
Tvoje,  Gospodar, povelje Od mladosti sem vršil:
V   strune  dihal misli,  želje, Radost,  žalost v pesem lil;
Vendar, Oče ljubeznivi, Zemlja je dolina zmot, V nji pri svetem jaz pozivi Pravi sem izgrešil pot!
Pevčeva  izpoved.
Ob  srebrnih strun  zvenenji Sen je  nekoč  me obstrl, V radostnem tedaj  drhtenji Prizor zapeljiv sem zrl: Stol  kraljevski,  veličajni, Naodet v bliščoben  kras, A  na njem  v lepoti bajni Boginje vzneseni stas.
Boginja bila je   —  slave; Ob prestolu vrste  mož Stale sredi so planjave, Nakrašene s  cvetjem rož —
In pozvala je krdela,
Pristopili so  možje:
Z lavori nje roka bela
Vsem ovila je glave .  .  .
Tebi torej pevec slabi Pesmij Tvojih vračam  dar, Tebe nikdar več ne žabi Pevčeve ljubezni žar  — Ti pa nekoč v rajskem sviti, Stvarnik moj  in Utočnik, Pevca Ti,  Gospod,  me kiti Z vencem večnih lavorik!
Meni pa zatrepetala
V   snu je duša tisti hip,
V   žilah burno  kri zaplala, Glasno  bil  srca utrip — —
Potlej  sen je  čarujoči Svoj  zagrnil mi  obraz, A po  boginji  cvetoči Koprnel odslej sem jaz  .   .   .
Milost,  Oče dobrotljivi! Zemlja je  dolina zmot,
V  nji pri pevskem jaz pozivi Pravi sem izgrešil pot.
Danes vem,  da prestol oni Slave  —   v prah   se   razdrobi, In da vencev  milijoni Željne le slepe  —  oči!
Mih. Opeka,