[_ jerneja. V nekem prijaznem kraju okraja L* živi tovariš, šolnik z dušo in telesom, ki ima edino to napako, da ga je usoda obdarila z dokaj mnogobrojno družinico, ki jo je do predkratke dobe vzgajal v prave državljane po vseh božjih in človeških zakonih. S svojo zvesto žensko sta hrabro prenašala vse brezštevilne nezgode, ki jih prinaša vojna; v šoli ni delal samo to, kar mu veleva stan, temveč posvetil je vse svoje moči tudi vsem tistiro mnogobrojnim, tako navdušenim papirnatim ukazom, ki jih naše višje oblasti izdajajo — seveda z ozirom na § 19. temeljnih avstrijskih zakonov še vedno v blaženi nemšcini. ki govori vedno le v npovelju", to in tc stori učitelj za javni blagor, v vojne namene itd. A nikdar pa ne dobimo kakega Bpovelja", kje dobi ucitelj to in ono stvar zase in svojo sestradano družino. Tovariš je vlekel in vlekel, ni skoro imel časa — posvetiti količkaj časa sebi in svojcem, ker se ga je prijela fiksna ideja, da s svojim delom doseže vendar tudi kako zasluženo nagrado v podobi male denarne nagrade, ki jo je vendar tako * Tovariš naj nam oprosti, da podajamo to trpljenje v javnost. krvavo potreboval — ker njegova mesečna plača 158 kron pri družini 8 oseb, je vendar tako sijajna, da revež prvega niti vedel ni, kje naj zamaši luknjo, da ne privre voda v njegov stan in da ga ne zaduši. Hrabra ženica je s strahora opazovala, kako izginejo njenemu možu dan za dnevom ne le telesne, temveč tudi duševne moči, in da se vedno bolj in bolj odtujuje svoji družini in da postaja dan za dnem duševno skoro popolnoma neobčutljiv. Spanje mu je popolnoma pošlo; postal je do skrajnosti nestrpen, in mož, ki je prej živel edino le šoli in družini—je postajal skoro surov s svojo družino. Zapiral se je češče v svojo pisarno in ni puščal nikogar k sebi. Nekoc najde njegova žena v pisarni odprto Cankarjevo knjigo nPodobe iz sanj", in sicer debelo podčrtano sledeče vrstlce na strani 41, glaseče se: ,Bog nebeški, pravični, ki si vse videl, daj mi moči! Umreti bi moral od vsega hudega, če me ne usli.iš. Saj je razbičano to moje ubogo srce, da ni za nobeno rano vec prostora. Drugim solnce, meni moč; drugim veselje, meni bridkost brez kraja. Dolgo je že, truden sem, ne morem več. Odreši me, o Bog pravični, daj mimoci!" Prestrašena žena je sedaj vedela s kako mislijo se bori njen mož. rSmrt!" ji je šumelo po glavi. In v svoji skrbi je povedala to svojo bojazen štirtm dobrim znancem. _Ne ! ne ! Tako daleč ne sme priti! Mi rešimo svojega dobrotnika. Ako se ga ne usmilita ne deželni odbor, ne c. kr. deželni šolski svet, tedaj bodi naša skrb, da si ohranimo vzgojitelja naših otrok pri življenju. In načrt je bil kmalu storjen. Med temi dobrimi znanci se je nahajal tudi vojak invalid, ki je obhodil skoro vsaj bojna polja. Vzeli so voz, konjiSa jn potrebne vreče in hajd pot pod noge. Šli so od vasi jio vasi vsega šolskega okoliša in na vojaški način rekvirirali, kar so dale usmiljene roke: fižol. krompir, kašo, repo, zelje, moko-belo in črno, jaboljka, suho sadje, mošt, slanino itd. In po preteku treh dni so veselega srca položili pred obupanega razdvojenega hlapca Jerneja vsa nabrana darila ter tako rešili življenje ne-le njegovo, temveč tudi življenje ostalih sedmih ljudij za par mesecev. Vprašamo sedaj javnost: Jeli mogoča še večja ironija človeške civilizacije dvajsetega stoletja ? Ali hočejo privesti gotovi gospodje, ki imajo v svojih brezčutnih rokah usodo stoinsto učiteljskih . duš na Kranjskem — ravno to učiteljstvo do skrajnega obupa, da poseže po edino rešilnem sredstvu — dobro se zavedajoč, da je boljša kratka smrt, kakor dolgo umiranje.