DOLENJSKI LIST — Št: 6 (1904) 6. februarja 1986
(Peti snopič) Novo mesto,
6. februarja 1986
Dolenjske razglede urejajo:
Jože Dular
Vida Češnjevar-Fritz
Marjanca Kočevar
Milan Markelj
Drago Rustja
Jože Simčič
Jože Škufca
Ivan Zoran
DOLENJSKI RAZGLEDI
V tej številki sodelujejo: Karel Bačer Jani Bevk Evgen Cestnik Jože Dular Jasna Ignjatič Avgust Gregorčič Brane Koncilja Marjanca Kočevar Asta Malavašič Maja Malavašič Milan Markelj Janez Pungartnik Fani Požek Ivan Škofljanec Jožica Teppey Ivo Umek Ivan Zoran
Prva letošnja številka Dolenjskih razgledov prihaja v znamenju treh velikih zvezd stalnic, ki so letos zasijale na slovenskem literarnem nebu še posebno svetlo. Prva in najsvetlejša je oče slovenske knjige Primož Trubar, katerega 400-letnico smrti praznujemo letos in je zato vse leto proglašeno za Tubarjevo, druga je pesnik France Prešeren, katerega obletnico smrti bomo praznovali čez dva dni kot slovenski kulturni praznik, tretja pa je pesnik Dragotin Kette, katerega 110. obletnice rojstva smo se spomnili 19. januarja. Tem obletnicam primerno smo zasnovali to številko, ki smo jo vsebinsko posvetili knjižničarstvu in literarni ustvarjalnosti dolenjskih avtorjev.
mz
mr
3
%
s
I
o
ZS- M vh
PRIMOŽ TRUBAR, lesorez J. Lederleina iz leta 1578.
----------------------------INTERVJU
Živa priča duha
(Ob 40-letnici Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu)
Ugledni znanstveniki in kulturni delavci, med njimi neredki slavni pisatelji in drugi priznaniumetniki, so bili po ogledu Študijske knjižnice Mirana Jarca nacivse prijetno presenečeni in tega nikakor niso skrivali. Svoja občutja in misli, dostikrat prav slikovite, so zapisali v knjigo vtisov, nekateri celo večkrat, ob vsakokratnem obisku. Vse je prevzelo izjemno bogastvo, ki ga je ta novomeška ustanova zbrala v nekaj desetletjih. Prenekateri od znamenitih gostov prav gotovo ni pričakoval, da mu bodo v njej lahko toliko pokazali. Zato ne presenečajo njihove visoke misli ob srečanju s tolikšnim številom najrazličnejših knjig in redkosti, ki jih hranijo v Novem mestu. Če so zapisali, da je Študijska knjižnica Mirana Jarca duhovnaoaza Dolenjske ali dajeta knjižnica prava živa priča slovenskega duha, so to mislili povsem iskreno, brez pretiravanja. Navsezadnje knjižnica taka priznanja tudi zasluži.
Novomeško študijsko knjižnico so ustanovili z odredbo slovenskega ministrstva za prosveto o oblikovanju študijskih knjižnic za celjsko, mariborsko in novomeško okrožje. Delovati je začela 8. februarja 1946, na Prešernov dan tisto leto. Zdaj za njo tako rekoč celih štirideset let dela in razvoja, letošnje leto pa jubilejno. Visoko obletnico bo knjižnica seveda obeležila, čeprav bolj skromno oziroma v okviru možnosti. Jeseni bodo izdali brošuro, kjer bo moč prebrati podrobnosti iz njenega delovanja ves ta čas. Dejstvo je, da je bila dejavnost te knjižnice odvisna tako od zakonodaje kot od domačih razmer. To je za knjižničarje pomenilo svetle, še več pa temnih trenutkov.
Kaj torej sestavlja štiridesetletno zgodovino študijske knjižnice Mirana Jarca, kateri so glavni mejniki v njenem delovanju? Kako in zakaj se je vse skupaj začelo?
Upravnica prof. Nataša Petrov pravi: »2e po času nastanka lahko sklepamo, da so študijske knjižnice na Slovenskem, tudi naša, ena najpomembnejših pridobitev prvega povojnega obdobja, če že ne samega narodnoosvobodilnega boja. Pobudo zanje so dali
znanstveni delavci, ki niso živeli v Ljubljani, ampak v raznih krajih po Sloveniji, in so za svoje delo potrebovali knjižnice, ki bi imele kar največ strokovne, znanstvene literature. Tedaj pa so delovale tudi že najrazličnejše javne knjižnice za vse prebivalstvo. Te so vodili priučeni, nepoklicni knjižničarji, medtem ko je bilo za študijske knjižnice določeno, da jih morajo voditi strokovno usposobljeni delavci.
Dvojnost, ki je postala zelo
očitna, je trajala do leta 1961, ko smo dobili zakon o knjižnicah. Zakon je obojim knjižnicam nalagal, da morajo postati čimbolj odprte, pa tudi to, da so dolžne nuditi vsem, ki to želijo, poleg leposlovne tudi poljudnoznanstveno, znanstveno in drugo strokovno literaturo.«
Kdaj je Študijska knjižnica prenehala biti samo študijska?
»To je prinesel razvoj oziroma izvajanje zakona o knjižnicah. V Novem mestu se je tako ljudska knjižnica, ki je prej delovala v okviru Ijudskopro-svetne dejavnosti, priključila Študijski knjižnici in postala njen samostojni oddelek. Takrat je Študijska knjižnica prenehala z delom v prvotnem smislu, postala oddelek v bistvu nove splošno izobraževalne knjižnice, tej pa je bilo naloženo, da prevzame matično knjižničarsko službo za vso občino. Tako je tudi danes, s tem da je študijski oddelek še nadalje namenjen predvsem poglobljenemu oziroma znanstveno raziskovalnemu delu.
Ime Študijska knjižnica Mirana Jarca je ostalo predvsem iz spoštovanja do te pridobitve, pa tudi zato, kersi je knjižnica z gradivom, ki ga hrani, pridobila sloves daleč naokrog. To dejstvo pa ni zanemarljivo, saj navsezadnje govorimo tudi o pokrajini, ki je bila dolgo nerazvita in neupoštevana.
V okviru naše knjižnice deluje tudi leta 1964 ustanovljena pionirska knjižnica in od leta 1978 še takrat ustanovljena potujoča knjižnica, ki oskrbuje s knjigami okoli 25.000 prebivalcev in je nepogrešljiva sestavina knjižnične mreže v novomeški občini.«
Kaj vse premore ustanova, ki jo vodite?
»Okoli 200.000 knjig in 150.000 enot posebnega gradiva, če odgovorim na kratko. Zdi pa se, da moram vendarle povedati kaj več.
Študijska knjižnica hrani vrsto knjig, ki jih šteje za posebne dragocenosti. Taki so, denimo, vsi trije primerki Prešernovih Poezij (z akrostihom v Magistratu, brez akrostiha in izvod s tiskarskimi napakami), Dalmatinova Biblija, Valvasorjeva dela, stare slovnice raznih avtorjev, knjige Janeza švetok-riškega, od imen pa naj navedem še Linharta, Vodnika, Ciglerja. Poleg tega je še nekaj redkosti, na katere je knjižnica še posebej ponosna. To je nekaj inkunabul, srednjeveški rokopis in drugo.
Zelo bogata je rokopisna zbirka. Imamo veliko rokopisov iz zapuščine Mirana Jarca (rokopise tega moža smo še posebej prizadevno zbirali, kar je razumljivo), potem so tu vsi rokopisi knjižnih del sodobnega pisatelja Pavleta Zidarja, hranimo zapisnike Kettejeve novomeške Zadruge, Levstikova pisma novomeškemu tiskarju Krajcu pa Kersnikove, Cankarjeve, Župančičeve, Vodnikove, Prežihove, Goliove, Pod-bevškove rokopise, nekaj je tudi Trdine. Zbirka je obsežna, zato je težko našteti vsa imena ljudi, katerih rokopise smo v dolgih letih pridobili.«
Takih zbirk, kot je rokopisna, ima knjižnica več. Katere so še?
DOLENJSKI LIST — št. 6 (1904) 6. februarja 1986
INTERVJU
»Najbrž bi bilo odveč podrobneje pripovedovati o vsem, kar šteje za posebno knjižnično gradivo, zato o tem bolj na kratko. Študijska knjižnica je od začetka in potem vseskozi zbirala tudi fotografije, muzikalije, razglednice, partizanski tisk, grafike (npr. ek-slibrise, knjižne ilustracije, podobice), drobni tisk (prospekte, kataloge, letake, plakate) pa tudi umetniške slike —portrete znamenitih kulturnih delavcev (pr. Vavpotičev portret Slavka Gruma, Jakčev portret Mirana Jarca).«
Na enem od knjižničnih hodnikov so posmrtne maske znamenitih Slovencev.
»Da, kar' lepo število jih imamo. To so posmrtne maske pisateljev Ivana Cankarja, Prežihovega Voranca in Ivana Pri-
jatelja, pesnikov Simona Gregorčiča in Otona Župančiča, skladatelja Marjana Kozine, slikarja Ivana Vavpotiča in arhitekta Jožeta Plečnika.«
Kaj obsega zbiralno območje Študijske knjižnice?
»To je Dolenjska v njenih geografskih mejah. Drugače povedano, to območje se razteza od Kočevja in Ribnice na zahodu do Sotle in meja brežiške občine na vzhodu, od Ljubljane in Save na severu in do Kolpe na jugu.«
Je moč po vseh teh letih še pričakovati, da je na tem dokaj obširnem območju še kaj, kar bi knjižnica rada pridobila?
»Morda je še kaj zanimivega, upanja pa ni veliko. Kolikor se
je dalo dobiti, je knjižnica pridobila, ko jo je še vodil neutrudni Bogo Komelj. Njemu, njegovi izjemni marljivosti in posluhu za zbiranje pa gre tudi glavna hvala za vse, kar knjižnica danes premore in s čimer se ponaša. Opravil je veliko pionirsko delo, ki ga ne bo moč nikoli dovolj dobro oceniti.
Seveda bi en sam človek težko zmogel tolikšno delo, zato je treba omeniti še vse tiste, ki so Bogu Komelju pomagali vleči voz knjižničarstva od prvih let dalje. To so bili Milan Dodič, Neli Serajnik, Neli Koštial, Viki Kulovec in Roža Fuis, ki so s svojim prizadevanjem ustvarili tudi solidno podlago za razvoj študijske knjižnice.
Včasih je slišati, da je komaj moč verjeti, da tako velika in daleč naokoli sloveča študij-
ska knjižnica Mirana Jarca še vedno deluje v prostorih, ki ne ustrezajo tej dejavnosti.
»Res je že kaka tri desetletja v nekdanji Kresiji, ki so jo preuredili po načrtih arhitekta Mušiča, zaseda pa še stavbo poleg nje. Prostorskega razkošja ni, vse prej kot kaj takega, saj sta obe stavbi tako rekoč natrpani s knjižničnim gradivom. Morali bi ju temeljito preurediti, pridobiti pa še kak prostor. Neophoden je prizidek, kjer bi tekla dejavnost za odrasle bralce in kjer bi bile vse knjige na voljo po prostem pristopu. Če ne bo vsaj tega, knjižnica ne bo mogla opravljati nalog, ki jih od nje zahteva splošen družbeni razvoj, še posebej pa narekujejo potrebe posodobljenega šolstva. Pričakujemo, da bomo prišli vsaj do prizidka, če že na novo gradnjo ne kaže računati.« | ZORAN
KNJIŽNIČARSTVO
Jožica Teppey
Luknje	na	knjižn
Občinska matična knjižnica praznuje letos 40.obletnico obstoja. Ob začetku javne izposoje februarja 1946 je bilo bralcem na voljo le 342 knjig. Več jih niso mogli zbrati, ker so bile med vojno uničene.
Knjižnico je tedaj prevzela Savica Zorko in jo vodila 21 let, do upokojitve. Prvo leto je izposodila 630 knjig 120 obiskovalcem. Knjižnica se je nato večkrat selila in od 1980 dalje ima zelo lepe prostore v zgradbi Doma učencev. Do 1990 ne bo stiske, takrat pa bo že premajhna, čeprav kupujejo precej manj literature, kot bi je morali in potrebovali, da bralci ne bi odhajali praznih rok.
Zaloga na knjižnih policah šteje trenutno 33.947 zvezkov. Lani so izposodili 25 tisoč knjig 65 tisoč izposojevalcem. Rednih članov je nekaj nad 2 tisoč. Letna članarina za odrasle je 300 din za učence, študente in dijake pa 150 din. Na novo so vpeljali družinsko članarino in znaša 500 din.
Med člani je 900 osnovnošolcev in okoli 100 študentov. Število odraslih bralcev se povečuje, odkar so knjige dražje in jih ne morejo več kupovati. Veliko bralcev se po večletnem premoru znova vrača. Med njimi so predvsem mladi starši, ki ne utegnejo brati, dokler si gradijo hiše, urejajo stanovanje in dokler otroci vsaj malo ne odrastejo. Med stalnimi bralci je tudi nekaj takih, ki hodijo v
«83
knjižnico štiri desetletja, nekateri celo od prvega dneva.
Lani so v brežiški knjižnici izposodili 53 odst. leposlovnih, 45 odst. poljudnoznanstvenih knjig in 2 odst. revij in časopisov. Zadnje čase narašča zanimanje za poučno, poljudnoznanstveno literaturo, za spomine, zgodovinska dela, za revije in časopise, od dnevnikov in tednikov do Naših razgledov, Jane, Svijeta in Ročnih del. Za Novo revijo je vsakič dolga vrsta.
V občinski matični knjižnici so trenutno zaposlene tri delavke. Nujno bi potrebovale kadrovsko okrepitev, predvsem za.knjižno in knjižnično vzgojo, za srečanja z literati in za druge oblike približevanja knjige bralcem. Za izposojo prav tako ne izpolnjujejo normativa, ta je od 10.000 do 12.000 knjig na delavko, pri njih pa tri delavke izposodijo 65 tisoč knjig na leto.
Tudi knjižna zaloga je premajhna. Normativ zahteva dve knjigi na prebivalca, v Brežicah pa imajo le 1,38 knjige na občana. Če knjižnica zahtev ne bo izpolnila, bo izgubila status matične knjižnice. To vlogo bi v tem primeru prevzela neka druga, bolje izpopolnjena ustanova v Celju ali Novem mestu. Brežiška knjižnica je delovna enota Zavoda za kulturo, ker je za samostojnost kadrovsko prešibka.
Matično knjižnico v Brežicah vodi Mija Šebek, ki se zaveda, da bi bile knjižnice potrebne v vseh večjih središčih krajevnih skupnosti: v Cerkljah, Artičah, na Bizeljskem in Veliki Dolini. Zanje so pred leti imeli potujočo knjižnico, a je zaradi težav z izposojevalci ta dejavnost zamrla. Zataknilo se je pri denarju. Ljudi, ki so na začetku pokazali voljo in delali brezplačno, bi za dlje časa lahko zadržali samo za plačilo.
Po mnenju Šebekove bi bil za take kraje najboljša rešitev bi-bliobus, ki ga v Posavju še nimajo, vendar zelo dvomi, da bi si ga lahko kmalu privoščili. Potrebovali bi denar za avto, za knjižno zalogo in za šoferja knjižničarja.
Upravnica je v razgovoru dodala, da ima njihova knjižnica od 1981 izposojevališčevPiše-cah. Na policah imajo 1300 knjig. Zalogo sproti dopolnjujejo. Knjižnica je odprta eno uro v tednu, kar je gotovo premalo, zato razmišljajo, da bi izposoji namenili več časa. Toda iz Brežic se ne morejo voziti tja in jim nuditi pomoč, ker jih je premalo, zato iščejo drugačne možnosti. Drugo izpo-sojevališče je v Domu upokojencev. Tam je kovček z 80 knjigami. Zamenjajo jih, ko jih preberejo, in pri tem upoštevajo želje, starost in zdravstveno stanje bralcev.
Vsebinsko dober izbor knjig ima knjižnica Prosvetnega društva v Dobovi. Dozdaj so bile te knjige zelo slabo uskladiščene, zato so jih dali v osnovno šolo, nekaj na višjo, nekaj na nižjo stopnjo. Staršem jih prinašajo učenci, šebekova je povedala, da imajo v Dobovi nad 3000 knjig in da so dobro ohranjene. 2al, nimajo prostora, v katerem bi uredili knjižnico s prostim pristopom in knjige približali bralcem. Izposojajo jih po pultnem sistemu, ki ima to slabost, da se ne znajdeta ne bralec ne knjižničar.
V Brežicah knjižničarke same popravljajo knjige in jih zavijajo v prozorno folijo, da ohranijo njihovo estetsko podobo in jim podaljšajo življenjsko dobo. Letno zavijejo okoli dva tisoč novih knjig in previjejo tisoč starih. Pri njih doživi vsaka knjiga po sto izposoj. Zadnja leta se delavke v knjižnici pritožujejo nad slabo vezavo in nad tem, da knjigovezom ni do tega, da bi jih prevezali. Sicer pa svojega knjigoveza sploh nimajo, zato si pomagajo, kot vedo in znajo. Revije na primer samo prevežejo s trakom, da ohranijo letnike skupaj, knjige pa po možnosti same prevežejo.
Fani Požek
ZIMSKI SONET
2e zima spleta bele vence mraza in bledo sonce nad obzorje sili, kot zli demoni so se pripodili vetrovi hladni mrkega obraza.
Zamedel sneg samotne je planjave, kjerkoli greš, povsod le mir, belina, prisluhneš vase — tudi tam tišina, kot zver se plazi prvi mrak z daljave...
Na okna mraz ledene rože riše, vkoval je v led pofoCek mi srebrni, po polju burja divje z metlo piše....
Nad gozdom plahutajo vrani črni, molče pod snegom spijo starke hiše.. o, pojdi, zima, in se več ne vrni...
DIH RUMENEGA POLETJA
Ko bo dih rumenega poletja pobožal zlato klasje na samotnih njivah, med šentjanževkami, ki cveto po grivah, bova šla po poti razodetja...
Skupaj sva sejala, skupaj bova žela seme, ki je bogatg obrodilo, ki se je z ljubeznijo pojilo... in ti se zasmejala boš vesela...
V rumenem, zlatem dnevu tam za njivo na obronku, kjer je trava vsa medena, bova legla vanjo, prepletena... in veter božal se bo z njo igrivo...
Ivo Umek
ZIMSKA NOČ
V najini sobi je luč vse do jutra. Zunaj je snežni vihar, zamelo je okno in najin balkon, v peči ogenj gori...
V peči iskre kot zvezde, a zunaj je snežni vihar.
V najinih srcih spokojnost čista, pod stropom le luč še brli.
Nikoli ne da se vse razodeti, kar čutiš v srcu vse dni.
Včasih se moraš izpeti, da mirno boš spal vse noči.
V najini sobi je luč vse do jutra. Omamljaš me z vonjem telesa, srce se v sunkih stresa,
v peči ogenj gori...
TAKRAT.
KO NAJBOLJ ŽGE
Takrat, ko najbolj žge, železo nas v lica, ne moremo, da ne bi kleli in po lepšem želj imeli.
Ko nas najbolj boli, se marsikdo razjoka, v očeh nam ogenj zagori, od bolečine srce poka.
Takrat, ko najbolj žge, takrat se zakalimo.
Ponosni smo,
v trpljenju se živeti naučimo.
PROZA
Milan Markelj
Podobica:
Naj je obračal poroko, kakor je hotel, naj jo je premisljl z ostrino misli, prepojil z mehkobo čustva ali prežaril s temnim nagonom, kazala se mu je kot nekaj neizogibnega v človeškovem življenju. In zato je hrepenel po nji, tako hrepenel, da ni bilo več zdravo.
»Zenska je slaba,« je gospod Anton otožno krulil misel, rojeno v žalosti iz svetlordečega cvička.
»Zenska je vir hudega na svetu,« mu je pritrdil upokojeni ravnatelj muzeja. Bil je enaka prežarjen od čarovnije podgorskega vina in morda mu je življenjsko izkustvo šepnilo najtemnejšo resnico, dojeto povsem intuitivno.
»Zenska je jin, pasivno načelo, podložka, mina revolucije, kolovoz reakcionarnosti, čuvaj konvencionalnosti,« je vreščeče izkričal iz sebe mozoljasti Ivan. Presunili so ga bili dogodki zadnjih dni in mu vdahnili misli o revoluciji in ostri prodornosti razvoja, katerega osnovni gonitelj je seveda lahko le na zemljo in na zdrave čute navezani mislec, se pravi moški. Ivan je vreščal, a njegov glas še zdaleč ni imel tiste teže kot, denimo, glas gospoda ravnatelja, pa četudi se upokojeni strokovnjak na ženske v praktičnem pomenu sploh ni spoznal, medtem ko je imel Ivan za
seboj bogato zgodovino najeks-sluzivnejših neuspehov.
»Zenska je slaba,« je ponovno zakrulil gospod Anton in dodal: »Slabost pošilja človeku v srce, spomine kliče in pošasti iz srca na dan. Skrivnost v moškem kliče predrzno na dan, kot da je v resnici ona tisto sonce, h kateremu ubogi tako neznosno, hote ali nehote, hrepenimo.«
Zelo dolg stavek in zapletena misel za gospoda Antona. Zbiral jo je ves čas, ko so ostali gostilniški misleci iztresali svoje izkustveno drobovje pred Huberta. Anton je stvar domislil nekako mimo poglavitnih misli, ki jih je sproti oblikoval in obilno zalival s cvičkom.
Ta dan je vino teklo v obilju; Hubert, neznansko skrivnostna pojava, je plačeval, napijal in razburjal krog zbranih pivcev in mislecev, ki se je vsak večer zbral v šavkovi gostilni.
Hubert se je na Hribu pojavil kot meteor. Ni se skril v temo nepriljudnosti in zanesene osamljenosti kot tisti ubogi študent, ki ga je ne-talentiranost prezgodaj spravila v roke Drejca — Nejca, temveč je goreče, glasno in pijoče stopil med starodavne hribske korenine. Kar takoj, ko se je vselil v podstrešno stanovanje nasproti stare Ane, je
razglasil svojo veroizpoved: »Nesrečni intelektualec sem, preganjan od oblasti in buržujev!« Stara Ana je verjela, da je nekakšen predkoncilski katoličan, preganjana zver, moralen do zadnje niti v gatah, enim je zapleteni stavek potrdil, da je komunist stare šole, drugim pa, da je umetnik in poet nekdanjih veličin, medtem ko je bila gospodična Eva prepričana, da je Hubert inkarnacija njenega tajno IjubljenegastricaJohna.Tast-ric je bil sicer krščen za Josipa nekje na Hrvaškem, a je postal John in je gospodični Evi vdahnil Shakespeara za vse večne čase kot najbolj človeško stvar na svetu. Hubert in Shakespeare pa se sploh nista poznala, niti malo ne.
Kakor koli že, Hubert je svetu na Hribu pomenil tisto staro, pravo, preizkušeno in nepokolebljivo; bil jim je nekaj močnega v trpki bitki z vsakdanjostjo, sivo in polno skrbi. Predvsem zaradi tega, ker je bil živ. Glasno živ. Mokro živ. Morda je kdo na trenutke v otožnih prebliskih celo pomislil, da je Hubert čisto navaden pijanček in postopač, niti toliko ne plemenit kot gospod Anton, toda misel je zadušil, še preden je lahko razprla plahutajoča krila in zasenčila svet lo Hubertovo podobo.
Brane Koncilja:
ILUZIJA V SONČNEM RAJU
Smo ovce ki po poti jih pravi usmerja pastir
tisočere smo rože ki nadzira jih oster pogled
v sončnem raju nam poje ptica lažniva
nam poje o cvetju lepoti ki obdan z železno zaveso nevidno
kot pajčevina nad nami
ki bister jo odkrije pogled
tisočere smo rože
ki v raju sončnem gazi jih škorenj
j|it fccr IPiitbtf&cmt 0prac(>/ fambt citiet Furgm 2luf*U<jwt<j Jtcm tuc ittav tuti etn prctfg \>om rc4>
ptnlepjambum
3Utrtcttrtn
2t«ttF rarfu potomcu* ffattv rim vfaft $l?loutF more v* itebupryrt*
Pjdims.i, Rmimfcemur & ctnuerientur Dmuum mmfi finti ttrr4
Naslovna stran prve slovenske knjige iz 1551. leta.
Hubert je lepega dne dokončno spoznal, da se mora oženiti. Nepreklicno! Svoj sklep je razbobnal po vsej soseski, hkrati z njim pa vse svoje pritajene strahove in drobcene bojazni. Hrib se je razklal na dva miselna bregova, na enem so bili glasni zajevci, na drugem še glasnejši, predvsem pa modrejši nejevci. se pravi moški del občes-
Jože Dular
NISO NAS POZABILI
Saj prihajajo otroci!
Niso nas pozabili. y Prihajajo v veliki noči, za prvi maj, ob žegnanju, trgatvi, o martinovem pa še ob kolinah.
Prihajajo z dobrimi besedami in zares začudeni.
»O? saj si še trden!« pravijo.
»Dobro se držiš!
Malo razgibavanja ti tudi v teh letih ne škodi.
Kar tako naprej, stari!«
In trčijo in pijejo na svoje in moje zdravje.
Potem se siti zgazijo v avto med polne vreče, gajbe in (laškone, pa se odpeljejo, ti naši ljubi otroci!
TAKO MALO JE TREBA
Nikar rož iz cvetličarne, samo ne lotosa, gardenij in dalij na grob!
Le mete dišeče z bregov Krke, glavinec in šipek s poljskih poti, le skromen klas, le rožnat ajdov cvet...
Naj češmtn zakrvavi na grobu,
naj bo dušica materina za zadnjo bolečino.
In plamen ene same sveče v večernem mraku...
Tako malo je treba, da se kdaj približaš zemlji in svojim.
-----------PROZA--------------------
LE NIČ OTOŽNOSTI
Le nič nostalgije, le nič otožnosti!
Kar ti je drago, bodo zavrgli, kar si zbiral, bodo raztrgali, raznesli, požgali,
spremenili v nič.
Morda jim bo smeh razširil obraz, morda pomilovanje: češ, norec stari, le s čim vsem si je polnil življenje.
Tebe pa ne bo več in bo dobro, da ne boš videl vsega, kar bodo oni počeli, dobro, da boš odmaknjen in se tudi sam neizprosno izpreminjal v NIČ.
tva. Izjema je bila le stara Ana, ki se je odločno postavila na stran Boga. češ on bo že uredil, da bo prav, saj še vedno je. Med nejevce se je uvrstil celo Drejc — Nejc, resda na svoj ledeni, močvirni način, a postavil se je mednje z osorno zmo-mljanimi besedami, izrečenimi nekam v svedrasti tobačni dim nad glasno družbico: »Po mojem se je
ženiti pametno... ne oženiti se pa še pametnejše!«
Hubert je žarel. Klanjal se je na levo in desno, se pravi, da ga je v levo in na desno od popitega vina malo zanašalo, in delil očarljive nasmehe govQrečim. Kaj drugega jim tako ni znal tehtnega povedati. Bal se je besed, ker ni bil gotov v sebi, ker je nekaj v njem šepetalo, da imajo možakarji, ki ženske slikajo v temnih barvah, prav. Toda podoba dolgolasega bitja v njem je bila tako polna svetlobe, mehkobe in radosti, kot so je polni pozni popoldnevi umirajočega poletja, časa, ki ga je Hubert od nekdaj ljubil s sladko bolečino v srcu.
»Nepreklicno... neodložljivo... nepremakljivo« je vročično blejal Hubert. »Moram se oženiti, moram!«
Misel na poroko je Huberta nekako obnovila. Vsak trenutek je dobil svojo težo, ure, včasih strahotno dolge in puste, so skakljale kot pisane žogice skozi njegovo razburjenje, dnevi so lepo polizani in svečano opravljeni odhajali čarobnemu in sladkemu cilju naproti. Še nepomembna in drobcena opravila so pridobila nekaj. Navsezadnje ni vseeno, kakšno kravato nosi človek, ki se mora v bližnjih dneh nujno poročiti, kot ni vseeno, ali zjutraj še tako brezskrbno požene po grlu dražeči požirek slivovke. Poslej ni bila nobena stvar več sama zase, ampak so se družile v opojno dišeči šopek lepega pričakovanja. Kaj pa ima človek drugega?
Vsako dokazovanje si je skrhalo zobe ob trdnosti odločitve. Gospod Anton je po ovinkih skušal vplivati na Huberta in mu je pripovedoval o klavrni poroki Drejca — Nejca, seveda če slednjega ni bilo blizu, saj bi pogrebnik mirno dejal, da je še vedno poročen, da mu ni odpadel noben ud in da njegova gospa ni med najbolj zanemarjenimi ženščinami na Hribu. Pripovedoval mu je o žalostnih zgodbah iz književnosti, kjer mrgoli nesrečnih zakonov in srečnega skoraj ni najti. Poskušal mu je prebuditi ponos, poskušal to in ono, a brez haska. Huberta se ni prijel ne slab ne dober nasvet. Kot blejajoča ovca za ovnom je rinil v bodoče nesreče s tistim »Moram, moram se oženiti!«
Pravzaprav bi nihče ne mogel pojasniti, kdo je lepega dne, ko je bila poročna blaznost na višku in je ves Hrib klecal pod njo, zinil tistih nekaj ubogih besed, ki so pospravile mizo in ni pred lačnim Hubertovim srcem ostalo nič, niti drobtinice ne več.
»Ni bilo lepo, da ste človeku pokvarili veliko veselje,« je stara Ana brez jeze, a nekako užaloščeno rekla gospodu Antonu, ko sta se kasneje srečala na ulici.
Anton ni imel nič pri tem. Ni odkril preprostega in tako samoumevnega vprašanja. Saj, če bi vedel, kako stvar stoji, bi ga tudi ne izrekel. Ko bi vedel, da je Hubertovo življenje taka stara suknja, na tako trhlem obešalniku nataknjena.
Kdor koli že je bil, vprašanje je padlo sredi razžarjenega razpravljanja, ali je boljše, da se človek oženi, ali je boljše, da se posveti razvoju osebnosti in slastem samskega življenja.
»Katero boš pa vzel, Hubert?«
Sprva se ni nihče zmenil za glas preproste radovednosti, potem pa je pogovor nekako potihnil in vprašanje je zdrselo še z drugih ustnic: »Katero boš vzel? S katero se moraš poročiti? Katera te je ujela?«
Hubertu ■ se je neznosno skrivnostna kost zataknila v grlo. Debelo je gledal v razžarjene obraze. Pogledal je starega Šavka za točilno mizo, pogledal je skoz okno v poznopopoldansko nebo. A kost ni šla iz grla. Požrl je debelo kepo najbolj suhe sline na svetu.
»Katero bom vzel?... Kaj je to sploh važno, katero bom vzel?« je plaho dejal.
Oj, šlo je, odšlo je omamno življenje! Enkrat za vselej je odplaval čarobni vonj šopka, zbranega skupaj za daljni cilj. Poniknila je prihodnost.
»Kaj je to važno, katero vzamem? ... Kaj je to sploh važno? je ponavljal.
Bitka je bila izgubljena. Nihče ni več verjel v resne namene ubogega Huberta. Vročica je prešla, vznemirjenje z njo. Hubert je postal kot vsakdo izmed njih: delček Hriba, starajočega, s sodobnostjo sovražečega se Hriba. Postal je podobica več v zakotni galeriji povoženih, hribovski svetnik.
V* 84
Ivan Škofljanec
KADAR SREDI POLJA
Kadar sredi polja usahne drevo... listje mu odpade, straši v nebo...
Kadar sredi polja usahne drevo... mesec se mu smeje, sonce žge močno...
NJENE OČI
Njene oči se rosijo, dokler krasijo si oltar...
Njene oči se iskrijo, preden izgubijo svoj čar...
Njene oči se rosijo in razplamtijo v požar....
Evgen Cestnik
POIV -ADNA
Pomlad. Zelena breze v tihih gajih, srebrne vrbe nad zrcalom vod, nebo nad polji v radostnih sijajih, šrkjanček dviga se v sinji svod.
Nekje v dobravi kukavica poje, na hribčku sanja v soncu tiha vas, spomin objema daljne griče moje, mladost utonila je v drveči čas.
In kot nekdaj šume dobrave naše in v soncu rahlo poje hrastov gozd, zeleni Jurij, glej, na vrancu jaše, pomladno pesem poje črni drozd.
V srcu čutim davni spev pomladi, čez polja poje mi v daljavi zvon, zasanjan mir v cvetoči je livadi, večerno sonce tone v svoj zaton.
Janez Pungartnik
KRIŽANI
Daš mi tisoč src podkovanih z viharji z blaznostjo s krvjo Daš mi tisoč parov oči
da z njimi grem na pot' proti tebi! proti sebi! proti obalam in pustinjam!
Ne ne bom molil ne bom klel jaz bom samo šel in šel Z zakladi proti revnim s kruhom proti lačnim z vinom proti žejnim
nekega dne nekega dne
PRED ZIMO
Nad polji sanja pust jesenski dan, nebo zakrili temni so oblaki, v sivinah težkih se gube koraki, nad gozdom v meglo tone jata vran.
V poljani veter divje se igra, plešoč v zraku zlato listje pada, umrla s cvetjem je poslednja nada iz gozda v noč se burja krohota.
Pod nebom mračnim kličejo žerjavi, bežeč pred zimo v tople južne kraje, samotne breze hladna sapa maje in mir jesenski vlada na planjavi.
V srcu se budijo davne sanje...
Bom še učakal tople dni pomladne, na soncu grel si stare ude hladne poprej, ko utonil bom v poslednje spanje?
Marjanca Kočevar
PESEM
V arabeski
davna
motrim
medsrčne ožine
OD PADZA NASHIH
PERFIH ST A RISHIH, \_sidnma. inm Evc*>.
Gen. x.
Od dri vefia tiga snanja dobriga inu hu« diga, ti nlmafli jcfti. Sakaj na kateri kuli dan ti od tiga jcfh, bonftmerti vmčrl.
Stran iz TA CELIGA CATEHISMVSA iz leta 1584.
Alter ego
pelerinsko razplahutan v
zrncu bivanja v
krnico prisojno
položen
domenek
z eno samo kretnjo uročen
v triptih osenčja
Nič drugega kot odsev svetlobnega obrata in eho ega in
konica prisotnosti
PESEM
Okus vode v ustih davne
s potopljenimi kralji in belimi gradovi sljudasta leta in sladkobni vonji mušic klinopis kamenja in ribjih srti me strah pretresa ko se plazijo vsi ti vonji mrtvih in živih rib živih in mrtvih ribičev O gladina vode o sladkoba prozorna o nagnjeni breg nad reko k tebi romam na veke glinasta statva okarina
z rojstvom v mivko odvržena
Stopinja izumrle živali me tolaži
pred peščeno samoto pravetrov
u
86
DOLENJSKI LIST — št. 6 (1904) 6. februarja 1986
DOLENJSKI LIST — št. 6 (1904) 6. februarja 1986
PESMI
Ivan Zoran
PRED PRAZNIKOM
Prognoze so odlične: vedro in sončno bo, skoraj tak dan, da ga namazal bi na kruh.
Meščani izobešajo zastave in bolj na vidnem mestu slike slavnih mož.
Na trgu, kjer bo govor, množica in vse ostalo, je že postavljen oder.
Hripavi zvočniki na voglih hiš ustavljajo mimoidoče, nezainteresirani gredo molče naprej.
Odpravim se po mestu, gor in dol, spočit, lahak, razposajen kot tisti neposlušni zmaj, ki ga otroci
na dolgi dolgi vrvici drže.
Avgust Gregorčič
ČE VEŠ ŽE TO
Če veš, kako boli, ko se zvečer nebo brez zvezd nad vas spusti, ko me, nemir ne izpusti s prašnih cest...
Če veš, kako boli, ko vse še spi, le sij oči iz davnih dni me ne pusti, da ležem v noč...
Če veš že to, potem,
potem nazaj mi daj nebo in zvezd sijaj iz davnih dni...
Severin Šali
NA SREČANJU
Na jubilejnem srečanju davnih spominov te nisem videl — hiša
mojega otroštva.
Prišle so poljane, skale in gozd za vasjo, in veter, ki je takrat šumel v borovcih.
Prišlo je znamenje ob poti na grič, in stari mlin in žuborenje potoka in lastovke izpod slemena in pašnik, in davni pastirski ognji so srečanje obsijali. Prišli so umrli vaščani pa pravljice polja in somračne hoste. Prišel je rosni svet mojega jutra, prišla živa meja s šipkom in ptiči.
Le nje nisem zagledal — hiše mojega otroštva — preveč je skrita pod naplavinami časa. še sebe sem zagledal komaj po srečanju: z mlinčkom in barčico ob potoku.
In sšmo sonce mi je cvetelo v očeh...
Jani Bevk
ZADNJA OAZA
Ko boš umrla ko boš ti umrla bodo peli drugačne pesmi drugačni zvonovi
Starec je govoril o smrti smešni brezzobi boginji vseskozi od rojstva prisotni in njenem ugrizu, ki se bliža
V ogledalu se poraja pošast Si smeš pričarati upanje
ko drsiš bolečini nasproti
V lovu, pokopališču in zadnji oazi
Ko umreva, ko midva umreva bodo peli drugačne pesmi drugačni zvonovi, drugačni smrti Ali pa se motim fta celi črti
Jasna Ignjatič
PESEM
Ko ti spokojnost ubeži, ko vera usiha, tedaj
v praznem praznuješ.
Ko le s seboj beseduješ in še upanje žrtvuješ, tedaj
gluha tišina zajoče.
LEDENA PEKOČINA
Zalomljena sreča v polnočni nič.
Odsev prihodnosti, počasno zapiranje v okroglo temo.
Vžigalice kres, fosforna smrt peče v ledeni oklep.
Povabljena, jarka svetlost, v moj iglu!
Maja Malavašič
VARLJIVOST
Kot čebelolisto mačje uho se naslajaš v svoji mladosti.
Privabljaš in predajaš se v vetru čebeli,
ki v igri slučaja le bežno počine na tvojem vabečem cvetu.
Asta Malavašič
NOVEMBRSKE BALADE
Gre po polju siva žena, čez obzorje stkan je prt, iz meglice, ki se vleče kakor dim za stenjem sveče, gre ob njivi starec strt, težka zemlja ga ljubkuje.
Kje so roke, ki težaško so drobile težke grude?
Zdaj nemoč le v trudne ude starcu gadje rane kljuje, s krili vran se razpeljuje onkraj njive v mraku smrt.
Trubarjev pečatnik
GLOSA —
Zamolčana j
Od izida antologije Pesmi dolenjske dežele, ki jo je uredil Janez Menart, izdalpa Dolenjski list, je minilo'že več kot letodni in pričakovali bi, da bo v tem času iz slovenske javnosti odpel ves odmev, ki bi ga takšno založniško dejanje nedvomno moralo zbuditi iz več razlogov. Med drugim gre za prvo slovensko pokrajinsko pesniško antologijo, za predstavitev 72 pesnikov iz generacij več ko 200-letnega obdobja, za biografsko in drugo podatkovno osnovo, za prebujanje založništva v kulturno precej omrtvičeni pokrajini itd., itd.
Vendar, razen nekaj osamljenih glasov, pravega odmeva ni bilo. Kot da knjige takšne vrste izhajajo vsak drug dan, kot da imamo Slovenci na pretek antologij ali kot da je takšno knjigo pripraviti mala stvar.
Na Dolenjskem listu se kot založniki lahko pohvalimo, da smo te dni oddali zadnje izvode antologije in je torej pošla vsa naklada. Tudi bralci so, kot nam je znano, antologijo sprejeli dobro. V Delovih Književnih listih je bilo v rubriki izbrana pesem ponatisnjenih več pesmi, ki so, vsaj nekatere, v knjižni obliki prvič zagledale beli dan v antologiji. Koroški Slovenci so lahko prebrali v Našem tedniku obsežen zapis o dolenjski antologiji izpod peresa Pavleta Zidarja, na sončni straniAlppajebilobseženle j kritičen in študiozen zapis Milčka Komelja v Sodobnosti, drugim se ni zdelo vredno zabeležiti dogodek, ustrezno njegovemu pomenu in teži.
Pač, še en odmev je bil, morda najbolj, značilen za podkrepitev molka, ki je Pesmi dolenjske dežele zajel. V Mladini je recenzent skrajno posmehljivo in omalovažujoče napisal nekaj miselnih prebliskov, ki jih je kronal s trditvijo, da predstavlja izid Pesmi dolenjske dežele an-tikulturni dogodek leta.
Če ni že sama taka misel antikulturna, pa je gotovo značilna za naše razmere. En vrtiček je za ene rožce, vse drugo so koprive, ki jih vrli vrtičkarji nočejo videti ali pa jih izruvajo in vržejo za plot.
MILAN MARKELJ
^87
Karel Bačer
Gradivo za dolenjski biografski leksikon (16.)
KARAMAN ZORA roj. VALES biologinja
R. 15. apr. 1967 v Bujah, u. 10. dec. 1974 v Ljubljani, pok. v Skopju. Študirala na novomeški gimnaziji. Bila redna profesorica na skopski univerzi. — 225 let, str. 392. Naša žena 1973 št. 2, str. 23 — slika. Smrtni datum: podatek njene sestre Nade Andoljšek sodniku v p. Leonu Korošcu.
KARDELJ EDVARD politik in državnik
R. 27. jan. 1910 v Ljubljani, u. 10. fcbr. 1979 prav tam. Soustanovitelj Osvobodilne fronte Slovenije in podpredsednik njenega Izvršnega odbora. — Enciklopedija Leksikografskog zavoda IV, str. 128 — s sliko.
KARDELJ JANEZ partizanski gledališčnik
R 24. jun. 1914 v Ljubljani (Edvardov brat), padel verjetno 18. avg. 1942 nad Starim Logom na Kočevskem. 1942 organiziral pod Rogom samostojno igralsko skupino Agitteater. SGL, str. 275.
KARLOVŠEK JOŽE etnograf, Trdinov nagrajenec
R. 12. febr. 1900 v Šmarjeti, u. 22. okt. 1963 v Domžalah. Leta 1960 prejel Trdinovo nagrado. — 225 let, str. 361. Občinski poročevalec (Domžale) 20. dec. 1973 št. 11, str. 13 — slika.
KARLOVŠEK MIRA igralka R. 22. nov. 1875 v Šmarjeti, u. 10. febr. 1957 v Celju. Kot amaterka nastopala v Celju. — SGL, str. 277.
KASESNIK PALMIRA Solnica in družbenopolitična delavka
R. 23. marca 1917 v Ljubljani, u. 28. nov. 1977 v Šempetru pri Novi Gorici, pok. v Ljubljani. Bila je ravnateljica novomeške gimnazije od 1946 do 1965 in si pridobila veliko zaslug za razvoj te ustanove. — DL 8. dec. 1977 št. 47, str. 4 — s sliko (vendar z napačnim podatkom, da je umrla v Ljubljani).
KASPRET ANTON zgodovinar R. 22. apr. 1850 v Lesničnem pri Pilštanju, u. 27. okt. 1920 v Črni pri Prevaljah. Dve leti študiral na novomeški gimnaziji. — SBL I, str. 430. 225 let, str. 361.
KASTELEC MATIJA pisatelj in leksikograf
R 24. jan. 1620 v Kilovčah na Notranjskem, u. 19. jun. 1688 v Novem mestu. — SBL 1, str. 431.
KASTELIC LOJZE šolnik, Trdinov nagrajenec
R. 22. junija 1909 v Novem mestu, u. 1. marca 1985 prav tam. Učiteljeval v Beli cerkvi in Mirni peči, bil načelnik za prosveto in kulturo, šolski nadzornik in direktor Zavoda za kulturno dejavnost v Novem mestu. — DL 7. marca 1985 št. 10, str. 7 — s sliko. Rojstni podatki: tov. Jelka Kastelic, učit. v pokoju.
KASTELIC-SMOLA JANJA pisateljica
R. 28. avg. 1940 v Sabočevem pri Borovnici. Živi v Novem mestu. — Osebni podatki. Kmečki glas 23. febr. 1972 št. 8. str. 22 — s sliko.
KASTELIC JOŽE pesnik, kritik, klasični filolog in umetn. zgodovinar ter arheolog
R. 18. avg. 1913 v Šentvidu pri Stični. — Jugoslovanski književni leksikon, str. 206. ZSS VI, str. 424 — slika. Univerza III.str. 66 (bibliografija).
KASTELIC JOŽEF misijonar in publicist
R. 23. dec. 1898 v Šmihelu pri Žužemberku, u. 8. marca 1940 na Aconcagui v Južni Ameriki. —Šema-tizmi ljublj. škofije 1935, 1944, str. 132.
KASTELIC MIHA pesnik in urednik Čebelice
R. 1. sept. 1796 v Gor. vasi pri Stični, u. 22. okt. 1868 v Ljubljani. — SBL 1,'str. 432. ZSS II, str. 67 — slika.
KAVČIČ JAKOB pravnik R. 26 apr. 1851 na Gor. Vrsniku pri Žireh, u. 21. febr. 1923 v Ljubljani. 1905—1911 bil predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu. — SBL I, str. 437.
KAVČIČ RAJKO kemik R. 3. sept. 1915 v Vodicah nad Ljubljano, u. 2. nov. 1976 v Ljubljani. Študiral na novomeški gimnaziji 1927—1933. Bil redni profesor za anorgansko kemijo na ljubljanski univerzi. — 225 let, str. 362. Nova proizvodnja XXVIII/1977 št. 1/2, str. 52 — slika.
KAVČIČ RUDOLF projektant R. 15. apr. 1885 v Ljubljani. Sodeloval pri gradnji prog Zidani most—Litija, Novo mesto—Bubnjarci, Šentjanž—Sevnica. — SBL I, str. 439.
KAVŠEK SLAVKO organizator pomorskega šolstva R. 2. marca 1912 v Divači. V gimnazijo hodil v Novo mesto in Kočevju ter tam maturiral. — Prim SBL 8. sn.. str. 31.
KEBER JANEZ jezikoslovec R. 27. marca 1943 v Budni vasi pri Šentjanžu. Maturiral na novomeški gimnaziji. — Biografije in bibliografije, str. 138.
KEK JOŽEF nabožni pisatelj in leksikograf R. 29. jan. 1796 v Stični, u. 6. junija 1855 v Ljubljani. — SBL I, str. 441.
KELEMINA JAKOB jezikoslovec in etnograf
R. 19. jul. 1882 v Brcbrovniku pri Ormožu, u. 14. maja 1957 v Ljubljani. 1911—1919 profesor na novomeški gimnaziji. — SBL I, str. 442. 225 let, str. 328 (napačna letnica smrti). Univerza II, str. 20.
KEMP(F) (KEMPH, KEMPHT) NIKOLAJ teološki pisatelj
R. 1397 v Strassburgu v Alzaciji, u. 20. nov. 1497 v Gamingu. 1462—1467 bil priorv Pleterjah. — SBLI,str.442.
KENDA JOSIP glasbenik R. 5. marca 1880 v Ajdovščini, u. 26. febr. 1941 v Ljubljani. Maturiral na novomeški gimnaziji in kot notar služboval tudi na Dolenjskem. — OEBL III, str. 293. Prim SBL 8. sn., str. 34 (z napačnim smrtnim dnem: 29. febr.). Trobina, str. 140.
KENDA ROBERT šolnik
R. 31. maja 1878 v Ajdovščini, u.? (Leta 1935 še živel v Mariboru.) Maturiral na novomeški gimnaziji. — SBL
I, str. 443. Preporodovci proti Avstriji, str. 192 (napačen podatek, da je umrl 1928 v Mariboru). Prim SBL 8. sn., str. 35.
KEPA MICA pesnica R. 1874 na Dvoru pri Bogenšperku, u. 1948 v Ljubljani. — KLSII, str. 261.
KERČON JOŽEF nabožni pisatelj R. 27. apr. 1821 v Šmarju pri Ljubljani, u. 3. okt. 1903 v Predosljah. — SBL I, str. 443.
KERIN MILKA narodna herojinja R. 1. jan. 1923 v Vel. Podlogu pri Krškem, padla kot partizanka 31. jul. 1944 v Ljubnem v Savinjski dolini. — Vojna enciklopedija IV, str. 428 — s sliko.
KERN IVAN kontraadmiral
R. 1989 v Žužemberku. Udeleženec NOV. Po vojni upokojen kot kontraadmiral. — Naša obramba 1971 št.
II, str. 37, št. 6, str. 38 — slika.
KERSNIČ LOJZE gospodarstvenik R. 10. okt. 1912 v Hrovači, —Ko je ko (1970), str. 456.
KERSNIK ALOJZIJA (SLAVA) medvojna aktivistka in kronjptka NOB
R. 25. avg. 1894 na Brdu pri Lukovici kot zadnji otrok pisatelja Janka Kersnika, u. 25. avg. 1977 v Kamniku, pok. na Brdu. Med zadnjo vojno se kot izgnanka zatekla k sestri Maši v Dol. Toplice, bila aktivistka narodnoosvobodilnega gibanja in je pisala dnevnik o grozotah tistega časa. — Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II,str.322. JanaS. maja 1976,str. 28 — slika. J. Jarc: Partizanski Rog, 1977, str. 372. Za življenjske podatke se zahvaljujem predm. učit. Marjani Potočnik v Novem mestu, nečakinji Slavke Kersnik.
KERŠEVAN IDA (MARIJA AMA-BILIS) redovnica R. 22. febr. 1909 v Štanjelu na Krasu. Osnovno šolo obiskovala v Šmihelu pri Novem mestu. 1973—1981 bila provincial Kongregacije sester Notre dame za Slovenijo. — Prim SBL 8. sn., str. 38.
KERŽE FRANK pisatelj in založnik R. 2. febr. 1876 na Vinicah pri Sodražici, u. 24. okt. 1961 v Kaliforniji. — SBL I, str. 452. SlovIK 1963, str. 238
— slika. J. Petrič: Naši na tujih tleh, str. 418 (da je umrl v New Yorku). KERŽIČ STANE kipar
R. 12. nov. 1918 na Cesti pri Dobrepoljah, u. 18. dec. 1969 v Ljubljani. — ELUIV, str. 678 (z napačno rojstno letnico 1920). Borec 1970, str. 73 — slika.
KESSLER ANA por. ŽUPANČIČ pesnikova žena R. 3. avg. 1891 v Novem mestu, u. 14. febr. 1967 v Ljubljani. JiS XV/1969—70 št. 2, str. 43. E. Lovšin: Rod in mladost Otona Župančiča, str. 224, 177 — slika.
KESSLER JANKO prevajalec in pisatelj
R. 5. apr. 1874 v Šentjerneju, u. 17. marca 1926 v Ljubljani. — SGL, str. 282.
KESSLER MARIJA roj. TRENZ R. 24. apr. 1860 v znani rodbini Trc-nzov z Draškovca pri Šentjerneju, u. 1. maja 1939 v Ljubljani. Leta 1906 se preselila z možem Alojzom Kessler-jem iz Novega mesta v Ljubljano. V njenem stanovanju so se shajali mladi umetniki Cankar, Župančič, Kristan, VI. Levstik, Anton Lajovic idr. Hči Ana (gl. zgoraj) se poročila z Otonom Župančičem, Vera s pesnikom Franom Albrechtom, hči Mici pa je bila nesojena Cankarjeva ljubezen. — Fr. Dobrovoljc: Cankarjev album 272, 273, 91 — slika. Jutro 2. maja 1939 št. 101, str. 3 (smrtni podatki). KESSLER MICI por. ČOP Cankarjeva ljubezen R. 12. maja 1890 v Novem mestu, u. 23. febr. 1962 v Ljubljani. Cankarjeva velika ljubezen. Ob misli nanjo je napisal dela: Novo življenje, Za križem, Pohujšanje. — Fr. Dobrovoljc, Cankarjev album, str. 272—273, 93 — slika.
KESSLER VERA g. ALBRECHT VERA
KETTE DRAGOTIN pesnik R. 19. jan. 1876 na Premu na Notranjskem, u. 26. apr. 1899 v Ljubljani. Preživel kot dijak dve leti v Novem mestu in tu ustvaril ali pa vsaj dobil pobudo za svoje najlepše pesmi. — SBL I, str. 452. KHIS(E)L HANS pospeševalec protest. književnosti
Bil deželni upravitelj na Kranjskem in lastnik Višnje gore. Umrl I. 1587. — SBL I, str. 454.
KIDRIČ BORIS — PETER revolucionar
R. 10. apr. 1912 na Dunaju, u. 11. apr. 1953 v Beogradu, pok. v Ljubljani. Od jeseni 1942 do pomladi 1943 ter od konca 1944 do osvoboditve komisar Glavnega štaba NOV in PO Slovenije. Sekretar IO OF in SNOS, vodja slovenske delegacije na II. zasedanju AVNOJ.
— EJ V, str. 246 — s sliko. TV—15 X/1972 st. 15, str. 10 (o delu na Dolenjskem.)
DOLENJSKI LIST — Št: 6 (1904) 6. februarja 1986