17 Mogočni furij Povest iz domačih hribov Končnik mu ni dal izgovoriti, zagrabil ga je okoli pasa, ga nesel pred duri in zavihtel in zagnal na gnoj. Nato je vrgel še dežnik in klobuk za njim češ: »Lump! Falot! Zdaj veš, kje so duri! Enkrat še mi poskusi in. prestopi mi še kdaj moj prag!« Počasi se je advokat pobral, odhitel po stezi in za plotom mimogrede obstal ter zagodljal: »Jaz bom še večkrat prestopil ta prag; pa ti boš zletel iz~ hiše. Je že moja ta hiša in ne več tvoja.« Kolikor so ga noge nesle, je hitel po bregu dol. Končnik se je tresel od jeze in trajalo je dobro uro, preden se je spet pomiril. Čeprav je Tilka svojemu možu zelo v dobro štela, da se je tako možato zanjo postavil, ji le ni hotelo ugajati, da je Hudnika tak« surovo nagnal. Saj je advokata s tem le razkuril, da se bo hotel maščevati; to pa je bilo tem bolj nevarno, ker je bilo po vsem, kakor .je advokat Juriju grozil. sklepati, da ima advokat Jurija popolnoma v svoji oblasti. Tilka se je po pravid bala. Že nasledn.ie dni je dobil Končnik advokatski r3?un, ki mu ga je posla! dr. Hiirinil; in ki se je glasil na ogromni znesek šest tisoč in pet sto kron. Nato so prihajala dan za dnem uradna in zasebna pisma, ki so Končnika bolj in bolj razburjala. Pisal je zdaj še več in še daljša pisma kakor zadnje čase, odhajal je skoraj vsak dan od doma in je prihajal vsak dan bolj potrt. Tilko je od dne do dne bolj skrbelo. Prijetno presenečenje zanjo je bilo, ko je videla, da je Jurij zdaj spet vsako nedeljo šel v cerkev, in sicer ne le dopoldne k opravilu, ampak tudi popoldne k večernicam. Po vsem njegovem vedenju pa je morala sklepati, da je že blizu na kantu. Ali ga je smela v takih okoliščinah zapustiti? Štirje tedni, kolikor je bila obljubila, so se bližali kraju. Če bi jo resno poprosil, naj ostane, bi mu ne mogla odreči. Pa ni rekel nič. Le večkrat jo je pogledal tako otožno in proseče, da ji ti njegovi pogledi niso mogli uiti. Zadnji dan pred njenim odhodom jo je poklical v sobo, sprva se je goltil z besedo, potem pa je rekel kratko: »Jutri torej odhajaš?« Bila je iznenadena in se je obotavljala z odgovorom: »Da ... Mesec je minul.« »Tedaj bi vprn.p 1, kaj sem dolžen.« »Nič!« je.odvrnila užaljeno. »Moja služba je taka, da se mi za te kfiicarje ne znide.« »Dolžen sem ti še dva tisoč goldinarjev, ki si ml jih za doto prine?ln ' Molčala je. Čez nekaj časa je dejal po sili: »žal sem vtaknil ta denar v gospodarstvo, ne da bi ga bil dal zate vknjižiti. Strašno mi je sitno in sram me je, ker ti ga zdaj ne morem vrniti... Jutri bom prijavil konkurz.« »Za božjo voljo,« je vzkliknila, »ali je tako daleč? Kako je to mogoče?« Srdito je zaškrtal z zobmi, si segel v lase in šele čez nekaj časa je rekel z muko: »Ta lump, ta Hudnik me je spravil v dolgove. Za najbolj nore špekulacije me je nagovoril, tako da sem vsakokrat zgubil. Najbolj bi mi bila še parna žaga Sla; toda odkar je les padel, imam tu tudi samo izgubo. Pri cementu, pri apnu, pri opekarni pa sem se povsod zaSpekuliral. Zdaj sta mi dve menici zapadli, ki ju ne morem plačati.« Tilka je bolestno vzdihnila. »Najbolj mi je hudo, da sem tebe spravil ob tvojih dva tisoč goldinarjev.« »Jaz nimam več pravice do tega denarja,« je rekla; »saj sem ga otrokoma zapisala.« »Otroka sta umrla.« »Dedič je oče.« »Ali naj tega denarja potemtakem ne priglasim v konkurzu?« »Ne. Na noben način ne... Koliko pa je prav za prav dolgov?« »Več kakor je vredno vse posestvo. Meni ne ostaue nič kakor obleka, ki je na meni.« »Moj Bog! ... Ko bi človek mogel pomagati!« Izgovorila je te besede s tako sočutnim glasom, kakor ga ni še slišal od nje, kar je bila na Ledinah. Tedaj se mu je zdelo, da bi mu bilo treba le besedo reči pa bi jo nagovoril, da bi ostala in ne le ostala, ampak mu postala zopet kakor nekoč ... Toda ne, na to ni smel več upati. Po vsem videzu je imela Tilka službo, ki je morala biti zelo dobra in izvrstno plačana. On pa ji ni mogel ničesar nuditi, niti ni bil v stanu, da bi jo redil in oblačil. Videti je, da je na dobro vajena; pri njem pa bi jo čakalo le pomanjkanje. Tista grda beseda, ki jo je bil Hudnik zadnjič izrekel, češ da bo beraško malho za njim nosila, ga je ko trn bodla v dušo. — Ne, teh križev ni mogel valiti še nanjo. Pozneje bi se utegnila kesati, če bi ostala psi njem, očitala bi mu, da jo je pahnil v bedo — pa bi bile zadnje reči hujše od prvih... Ljubezen, ki ga je z vso silo vlekla k njej, ga je obenem tudi odvračala, da ni mogel in ni hotel žene priklenitl na svojo nesrečo. Ko je še molčal, je Tilka dejala: »Prihranila sem si štiri tisoč kron in, kolikor mi je znano, bom še po očetu dobila dva tisoč goldinarjev. Ta denar bi lahko dala. Vsaj za eno menico bi bilo menda dovolj.« »Ne, tega ne bom nikoli vzel,« je rekel odločno; »nočem ti pobrati vsega denarja, saj ga sama potrebuješ.« Tak njegov odgovor je zadel Tilko kakor strela. Hotela mu je pomagati, hotela se mu je približati, on pa je očitno preveč ponosen, da bi od nje kaj sprejel. V hipu jo je minula dobra volja, mehka čustva so splahnela, suho in hladno je dejala: »Še na misel mi ne pride, da bi se komu silila. Ni bila nikoli moja navada.« Delj časa sta oba spet molčala. Potem je spet jel on iskati besedo. Z muko je spregovoril: »Tilka, zaradi otroka — zaradi tistega Škerjančkinega otroka — tu sem nedolžen. To je velika lumparija.« Njo je oblila rdečica. Ali je bila žena? Ali jo je bilo sram? Ni si znal razložiti. »Tilka,« je še enkrat sveto pritrdil, »lahko prisežem, da s to žensko nisem nikoli kaj imel. Vse se je zlagala ... Ver jemi mi!« »Če sodišče koga obsodi, da mora plačati, potem ne more biti kar tako brez vzroka,« je odgovorila trpko. Ko da ga je udarila po licu, tako se mu je ob teh besedah spačil obraz, s prežalostnim pogledom jo je pogledal, planil pokonci in odhitel. Tilka je šla v svojo izbo in se je začela bridko jokati. Ali mu je storila krivico? Da. Ko je videla, da se svoje nezvestobe kesa, bi ga ne bila smela zavrniti. Ali pa je kesanje resnično in pravo, če grešnik greh trdo- vratno taji? Ako pa je vendarle nedolžen? Ne, ne, saj priča vse zoper njega. Toda njegova trdna beseda, vse njegovo vedenje je vendar takšno, da si ni mogoče misliti, da bi se lagal. Na vsak način bi mu bila morala pokazati več vere in več dobre volje. Saj je že itak ves pobit in potrt. Nikogar nima, ki bi z njim čutil. Ali je prav, da mu je zaradi nje še bolj težko pri srcu? Ne, zgovoriti se mora še z njim. Jutri se bo lepo ž njim pomenila. Toda drugo jutro Tilka Jurija ni več našla; odšel je ponoči. Žena je bila v veliki zadregi. Brez slovesa ni mogla iti in hiše tudi ni mogla kar tako pustiti. Čakala je dan, čakala dva dni. Ko Jurija tudi tretji dan ni bilo, se je odpeljala v bližnje mestece, da bi Treziko, svojo prijateljico, vprašala za svet. Pri Treziki je nepričakovano srečala špetinovega Matija, ki ji je vedel povedati veliko novico. Končnika so, tako je večni romar povedal, včeraj zjutraj zaradi lažnive kride, katere so ga osumili, zaprli prav v trenutku, ko je hotel Bog ve kam odpo tovati, da bi se ognil posledicam svojega zavoženega gospodarstva. IX. Bilo je o kresu. V gostilni Pri Tirolcu v Podklancu je bila dražba; sodnijsko so prodajali Končnikovo posestvo na Ledinah, in sicer najprej Ledinekovo kmelijo s pritiklinami zase, potem pa še posebej Končnikove premičnine. V dvorani Tirolčeve gostilne so sedeli pri dolgi mizi: na čelu sodnik, sodni kanclist in pisar, zraven teh pa podk]Ł.nški župan in dva občinska moža. Med kupci je bilo več Končnikovih upnikov, tucat kmetov iz spodnjih krajev, nekaj obrtnikov iz bližnjega mesta in več tujcev. Največ je bilo radovednežev. 1 Blizu uradnih gospodov je sedel advokat daktor Hudnik, ki ga je sodišče bilo postavilo za konkufznega upravitelja, tako da je blizu šest tednov že upravljal gospodarstvo na Ledinah. Tega so smatrali za prvega kupca in za bodočega lastnika Ledin. Saj je sam že večkrat dejal, da kmetije na Ledinah ne izpusti. On je tudi bil, ki je dosegel, da posestva niso visoko cenili, ampak določili izklicno ceno le na petdeset tisoč, čeprav je bilo posestvo z vsemi raznimi napravami, v katere je bll Končnik zabil težke tisočake, med brati vredno precej več. Advokat je računal, da bo posestvo poceni dobil, potem pa razkosal in na drobno prodal pa pri tem mastno zaslužil. V Podklancu bi bili ljudje Ledine vsakemu prej privoščili kakor advokatu; bili pa so prepričani, da drugega kupca ne bo, ki bi bil advokatu kos. Čisto v zadnjem kotu je sedelo pri mizici zraven okna več bajtljarjev, med njimi špetinov Matija in njegov brat Blaž. Matiju med tollkimi ljudmi ni bilo kaj prida pri srcu. Da bi mu nikomur ne bilo treba gledati v lice, se je s hrbtom naslonil na mizico in nameril svoj daljno- gled na križ v oknu ter kukal po bližnjih hribih. Tisti okoli njega 'so ga imeli za norca in so ga dražili: »He, Matija, kaj pa vidiš na Brinjevi gori? Ali iščeš zajce ali dečle?« »Osle!«'jim je zabrusil. »Pa so vsi k Tirolcu odšli.« Vse se je zakrohotalo. Vtem je zacingljal gospod sodnik. Prebral je obširen spis, v katerem je bilo popisano, kaj vse pride na licitacijo in na kolLko je kaj cenjeno. Potem se je začela dražba. Kanclist je stopil na stol in je zaklical: »Ledinekovo posestvo v Podklancu se daje za petdeset tisoč kron.« »Dam jaz!« se je hitro oglasil doktor Hudnik. Naglo so sledile še druge ponudbe, ki so nagnale ceno na šestdeset tisoč kron. Dva Končnikova upnika sta pridala še pet tisoč kron. Potem je šlo počasneje. Ponudbe so se dvigale le po stotakih, največ je bilo, ko je nekdo ponudil tri sto kron več; vendar so prignali že na devet in šestdeset tisoč kron. Tedaj je advokat je enkrat mogočno mahnil, da bi oplašil druge licitante, in je ponudil sedemdeset tisoč kron. Za lepo posestvo z žago in opekarno tudi to še ni bilo mnogo. Vendar je bilo videti, da nihče ne bo več ponudil. Kanclist je vprašal: »Ali da kdo več? — Sedemdeset tisoč k prvemu, sedemdeset tisoč k drugemu ...« (Dalje sledi)