Spoštuj prirodo! Spisal Lud. Potočnik. (Dalje.) |olnce je stalo že visoko, ko je belin dokončal svojo povest. Živina je dozdaj ves čas veselo pulila sočno travo, toda prihajalo ji je vroče, in sivka je privzdignila glavo kvišku in glasno zamukala: .Dom-u-u-u-u!« Tudi najin želodec se je jel oglašati ter nama pra-viti, da naju čakajo doma mastno zabeljeni žganci. Krave sva napasla, in najino delo je storjeno, zatorej sivka, rjavka, plavka, liska — domov, domov, domov! O kresni noči. Gotovo ti, dragi raoj bralec, ni neznana rastlina, ki rastc povsod po naših gozdih. O nji pravijo učenjaki, da je bila pred več tisoč leti velikansko drevo, ki je pa prihajalo od stoletja do stoletja vedno slabeje, tako da je zdaj to čisto navadna rastlina; pravimo ji praprot. Semenu te rastline pripisujejo čudno moč. Pravijo namreč: čc ga kdo dobi nevede v črevije, ta sliši na kresni vcčcr, kaj sc pogovarja živina. To so imeli dan pred kresom naši pastirji opravka! Dopoldan \n po-poldan so nabirali pri paši v gozdu drv in vejevja ter so zlagali to na vrhu hriba lako, da so napravili visoko grmado, ki jo bodo zvečer prižgali za kres. Po večerji, ko je ie legel mrak, se je začelo gori na hribu nekaj sve-tiikati, kakor da bi čepela tam majhna kresnica. Toda ta luč se je vedno bolj širila in dvigala, in na hribu je vtsoko zaplapolal — kres. Nekdo je imel pri sebi orgelce, iii veselega pelja, vriskanja \n rajanja ni hotelo biti nc konca ne kraja. Ali svetli kolobar okrog kresa se vedno bolj krči, in stvari, ki so sc prcj v svetli luči tako natanko videlc, jzginjajo, kakor bi jih požirala kaka tomna pošast . . . Platnen vedno bolj peša, pada, ugaša . . . Gledalci so odšli, in kres tli osamljen. Osamljen ? Ne! Tomaškovčev Tonček sc je ozrl nazaj ter jc videl, kako so se kresu iz gozda bližale bele, meglene postavc tor začele rajati in plesati okolo tlečega pogorišča. Bile so to gozdne Vile, ki so tudi prišle k pogorišču obhajat kresno noč. Tončka pa je čakalo nocoj Se nekaj drugega čudovitega. Ko je prišel do doma ter šel mimo odprtega hleva, v katerem so počivale njegovc lepe kravice, zasliši nenadoma iz hleva govorjenje. Radoveden, kdo bi bil v hlevu, stopi bliže in posluša. —« 44 «— •Plavka!« zakliče glas iz onega kota, kjer je imela sivka svoje ležišče. »Kaj bi rada, sivka?« se oglasi plavka. Tonček se spomni, da je nocoj tudi živini dan dar govora in da jo razurae le tisti, ki ima pri sebi praprotno seme. Radoveden posluša dalje. »Ali si videla danes tia napajališču Smukovo lisko, kako je hudo pre-tepena? Kar kri ji tcče iz ran« »Ne, danes sem bila hudo žejna in sem dolgo pila; tudi setn stala bolj daleč od nje in jc nisem mogla tako natanko videti. Od strani sem opazila, da sta se vedve pogovarjali. Kaj pa je bilo hudega?« , »Jaz tudi nisem takoj opazila njenih krvavih ran,« pripoveduje sivka I plavki, »toda videla sem, kako ji iz oči tečejo debele solze. Vprašam jjoA kaj ji je, da se tako solzi? Liska pa vzdihne: Ali ne vidiš, kake rane imam I po životu? In pogledala sem ter sem videla, da je ves hrbet razoran odjj udarcev. ¦ Vprašam jo, kdo je vendar ravnal z njo tako neusmiljeno? 1 Naš pastir Tine, odgovori ona s tresočim glasom. Danes smo se paslel v onem majhnem gozdičku doli pri njivah. Paše je 1am malo, ker smo se titi že večkrat pasle in smo jo 2e pogrizle. Tine je zapazil na smreki ptičjM gnezdo in je splezal na drevo. Ob robu gozdiča pa tako lepo raste zelenfl oves. Lačna sem bila, in oves mi je tako prijazno kimal, da sem se mu približala ter se prav mirno pasia. Napasla sem se ovsa že dositega, ko se čisto tiho priplazi naš pastir, me ulovi za vrv, me priveie k drevesu iniJ me bije toliko časa, dokler se mi ni posrečilo odtrgati vrvi. Vse mojel prošnje so bile zaman; njegovo srce ne pozna usmiljenja. 1 Še meni so prišle solze v oči, ko sem jo poslušala. Oblizala sem jii rane ter jo tolažila s tem, da se vsaka kiivica maSčuje.« | »Smukove krave so pa res uboge«, pravi plavka, »ko morajo toliko prebiti pred tem hudobnim Tinetom. Kako smo pa me lahko vesele, ko imatno tako dobrega pastirja. Naš Tonček nas nikoli ne tepe. Pri sebi ima vedno kako knjigo in čita. Zadnjič sem se pripasla čisto blizu njega in sem videla, da je bilo na knjigi, ki jo je bral, napisano »Pod lipo«. »Da, da«, pravi sivka. »tudi jaz setn to videla. To knjigo je spisal Jožef Stritar, ki je tudi naš prijatelj«. Nato se zasliši glas iz drugega kota» kjer je prostor za vola. »Jaz sem pa zdaj prav sladko dremal, pa sta me ve zbudili. Sanjal setn čudne reči. Zdelo se mi je, da je v naši vasi nastal veiik požar; gorelo je pri Smukovih in pravijo, da je zažgal hudobni Tine. Brž nato se mi je pa zazdelo, da vlečem težek voz po cesti. Kar za-gledam kopico otrok, ki so se mi bližali. Takoj sem spoznal, da so to šolarji. Med njimi je šel lepo oble&n mož; to je bil učitelj. Kaj menite, kdo je bil ta učitelj ?« »No, kdo?« se oglasita kravi. »Naš Tonček,-. reče vol. •Vse mogoče, vse mogoče,« se oglasita hkrati plavka in sivka. <